581 Pregledni znanstveni članek/Article (1.02) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 83 (2023) 3, 581—595 Besedilo prejeto/Received:07/2023; sprejeto/Accepted:11/2023 UDK/UDC: 27-236.5:159.955:615.851 DOI: 10.34291/BV2023/03/Centa © 2023 Centa Strahovnik, CC BY 4.0 Mateja Centa Strahovnik Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb Emotions and the Role of the Body in the Context of Biblical Stories Povzetek: V prispevku se osredotočamo na biblijske zgodbe in v njihovem okviru na povezavo med čustvi in telesnimi občutki. Uporabljamo kognitivno teorijo čustev, ki čustva razume kot utemeljena na vrednostnih sodbah. Poudarek je na zgodbah, ki vključujejo konflikt in v katerih so čustva, vključno s telesnimi občutki, za razrešitev konfliktov ter usmeritev k moralnemu delovanju ključna. V Svetem pismu imajo čustva večplastno vlogo. Gre za naraven in bistven del človeške izkušnje ter odnosa med človekom in Bogom. Prispevek zagovarja sta- lišče, da so telesna občutja gradniki čustev oz. imajo pri oblikovanju čustev po- membno vlogo. Teologija čustev prispeva k razumevanju vidika telesa, ki je z našimi čustvi povezan. Prispevek opozarja na hermenevtični potencial teh zgodb za razumevanje čustev kot utelešenega spoznanja – in na njihov pomen za mo- ralnost. Ključne besede: biblijske zgodbe, čustva, telesni občutki, spoznanje, teologija čustev Abstract: In this article, we focus on Biblical stories and, within them, on the con- nection between emotions and bodily sensations. We use a cognitive theory of emotions, which understands emotions as based on value judgments. The focus is on stories involving conflict in which emotions, including bodily sensa- tions, are key to conflict resolution and to the orientation toward moral action. In the Bible, emotions play a multifaceted role. They are a natural and essen- tial part of the human experience and of the relationship between man and God. This paper argues that bodily sensations are the building blocks of emo- tions or play an important role in the formation of emotions. A theology of emotions contributes to an understanding of this aspect of the body that is related to our emotions. The paper shows the hermeneutical potential of the- se stories for understanding emotions as embodied cognition and their rele- vance for morality. Keywords: Bible stories, emotions, bodily sensations, cognition, theology of emo- tions 582 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 1. Uvod V okviru prispevka se osredotočamo zlasti na biblijske zgodbe, pri čemer je v ospredju vidik čustev, ki so v te zgodbe vpletena. 2 Posebej nas zanima, kakšen je odnos med čustvi, ki jih te zgodbe vključujejo, ter telesnimi občutki oz. vidiki telesa in telesnosti kot nečim, kar čustva sodoloča. Poudarek je na čustvih jeze, strahu, sramu, veselja in ljubezni, širši metodološki okvir pa nam predstavlja kognitivna teorija čustev, ki čustva razume kot utemeljena na vrednostnih sodbah. V prispev- ku se tako osredotočamo na podrobnejšo analizo čustev v kontekstu svetopisem- skih pripovedi ter oseb/likov in situacij, v katerih ti čustva izražajo, prepoznavajo, pripisujejo ali poskušajo predrugačiti. Poseben poudarek je namenjen zgodbam, ki vključujejo vidik konflikta in v katerih so lahko čustva – vključno s telesnimi ob- čutki – za razrešitev teh konfliktov ter usmeritev posameznika k moralnemu de- lovanju in dobremu življenju ključna. Poleg utemeljitve vloge telesa in telesnosti pri čustvih je osrednji namen prispevka opozoriti na hermenevtični potencial teh zgodb za pravilno razumevanje pomena in vloge čustev kot oblik utelešenega spo- znanja, ki so pomembna tudi za moralnost. Vloga čustev v Svetem pismu je večplastna. Sveto pismo vključuje in obravnava različna človeška čustva ter jih priznava kot naravni in bistveni del človeške izkuš- nje, hkrati pa tudi odnosa med človekom in Bogom. Čustva so prisotna v celotnem Svetem pismu, izražajo pa jih tako običajni ljudje kot tudi očaki, kralji, preroki, angeli hkrati pa tudi Bog sam (v osebi Jezusa ali neposredno). Sveto pismo ne za- nika resničnosti niti ne zavrača pomena človeških čustev, temveč daje tudi napot- ke, kako jih preko samozavedanja in rasti kultivirati tako, da krepijo vero, spodbu- jajo ljubezen in vodijo do pravičnosti. Zato je Sveto pismo tudi pomemben vir našega razumevanja čustev in čustvenosti, na kar se v nadaljevanju prispevka naslanjamo. Osrednja teza prispevka je, da telesna občutja niso zgolj nekaj, kar naša čustva spremlja, ampak predstavljajo enega izmed spoznavnih in vrednostnih vidikov čustev samih. Martha Nussbaum izpostavlja, da je del naše zavesti oz. budnega življenja (ang. waking life) kot zavestnih bitij gotovo tudi to, da imamo poleg čustev tudi telesna občutja (2001; Centa 2018). Sama zagovarja različico kognitivne teorije čustev, ki telesna občutja vidi kot nekaj, kar čustva – kot vidik doživljanja ali izražanja čustev – (običajno) spremlja, a ni njihov gradnik. Podobno je kognitivno teorijo čustev opredelil eden izmed njenih začetnikov, Robert Solomon (2003, 1), in sicer kot slonečo na preprostem izhodišču, da so čustva sodbe oz. presoje (ang. judgements) V prispevku bomo, tudi s pomočjo svetopisemskih zgodb, poskušali pokazati, da ima telo pri čustvih pomembnejšo vlogo, kakor mu jo je pripravljena priznati Nuss- baum oz. preprosta kognitivna teorija čustev. V okviru te same razprave Wynn lepo izpostavlja, da je eden od načinov, kako telesnim občutkom to poudarjeno 2 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta „Z6-2666 Kognitivna teorija čustev v kontekstu teo- logije čustev: telesni občutki, spoznanje in moralnost“ in raziskovalnega programa „P6-0269 Religija, etika, edukacija in izzivi sodobne družbe“, ki ju sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. 583 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb vlogo nameniti, razmislek, da »čustva – vsaj občasno – vključujejo čustvena ob- čutja (angl. emotional feelings), ki so sama po sebi usmerjena v svet in so del enotnega stanja duha in telesa; to običajno vključuje pripravo telesa na delovan- je in strukturiranje zaznavnega polja, pri čemer lahko to pripravo in strukturiranje obravnavamo kot presojo telesa o tem, kaj je v položaju, ki terja delovanjski odziv, pomembno ali vredno pozornosti.« (Wynn 2013, 32) To posledično pomeni, da ljudje lahko »doživljamo svet na ta razširjen miselni način in da potem naše teles- no življenje ni dobro samo zato, ker omogoča uživanje lepih oblik ali ker omogoča različne vidike telesnega izkustva ali na primer določeno vrsto medosebne občutl- jivosti. Dobro je tudi zato, ker lahko v svojem telesnem izkustvu v okviru čutnih pojavnosti stvari srečamo verske ali duhovne ideale.« (196) Tudi Solomon je v desetletjih po tem, ko je svojo kognitivno teorijo čustev prvič razvil, sam pripoznal, da je treba telesu nameniti pomembnejšo vlogo. Eden od načinov je med drugim ta, da sam pojem sodbe oz. presoje razumemo na širši način – in sicer tako, da lahko presojo pripišemo tako preprostemu vedenju živali in otrok kot tudi zelo kompleksnim človeškim čustvom, kot so ljubosumje, zamera ali moralno ogorčen- je (2003, 10). Presoje pa niso nujno povezne z izrecnimi namerami ali zavestno pozornostjo: npr. moje telo se na nestabilna tla pod nogami odzove tako, da gibi postanejo bolj previdni. Različna čustva lahko vključujejo različne vrste presoj. V prispevku bomo zagovarjali stališče, da telesna občutja so gradniki čustev – s tem pa tudi sestavni del opredelitve čustev. Nadalje nas bo zanimalo, kakšen po- men ima to s teološkega vidika oz. z vidika teologije čustev. Pomen tega vidika se v tem smislu zdi celo eden ključnih, saj lahko že neposredno iz same vsebine sve- topisemskih zgodb vidimo, da Bog ‚deluje, govori, sporoča, zdravi‘ preko teles določenih posameznikov, teles živali – in tudi svojega lastnega telesa. Zanima nas torej, kako teologija čustev razume in podpira tisti spoznavni vidik telesa, ki je po- vezan z našimi čustvi. Da bi prikazali hermenevtični potencial svetopisemskih zgodb za razumevanje pomena in vloge čustev kot oblik utelešenega spoznanja, v prvem koraku izpo- stavljamo pomen razširjene kognitivne teorije čustev, ki kot del čustev v širšem smislu smiselno upošteva tudi telesne občutke. V drugem koraku opredeljujemo raziskovalno polje teologije čustev in nato v tretjem – osrednjem – koraku anali- ziramo nekatere svetopisemske zgodbe z vidika vanje vključenih čustev. V sklep- nem delu analize se vračamo k vprašanju odnosa med čustvi in telesom. 2. Pomen razširjene kognitivne teorije čustev V tem razdelku se osredotočamo na vlogo in pomen razširjene kognitivne teorije čustev, in sicer v teoretičnem smislu, kjer nas zanimata opredelitev in utemeljitev te teorije – ter kako jo lahko plodno uporabimo kot podlago za raziskave v okviru teologije čustev. V ožjem smislu bomo na koncu izpostavili tudi vlogo te teorije pri oblikovanju oz. kultiviranju čustev z vidika posameznika. Pri analizi krščanskega razumevanja teologije čustev ne izhajamo iz povsem določene ali vzpostavljene 584 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 teologije čustev, saj takšna še ni razvita. Bomo pa na tem teoretskem polju v na- slednjem razdelku nekatere njene razsežnosti preko analize čustev in čustvovanja v Svetem pismu osvetlili in dopolnili. Najprej izpostavimo teoretsko utemeljitev in pomen razširjene kognitivne teo- rije čustev. Gre za teorijo čustev, v kateri lahko ustrezno mesto dodelimo tudi te- lesu in telesnim občutjem. Tega običajna (nerazširjena) kognitivna teorija nima. Tovrstne teorije namreč telesnim občutkom dodeljujejo zgolj sekundarno vlogo, saj zagovarjajo izhodišče, da so telesna občutja nekaj, kar čustva bolj ali manj po naključju spremlja – ne pa nujni sestavni del čustev s pomembno vlogo pri naši prepoznavi ali določitvi čustev (Nussbaum 2001, 57–64). Ključni gradniki čustev so sicer spoznavni – posebej vrednostne sodbe –, na podlagi katerih čustva obli- kujemo. Strah na primer občutimo, ko se bojimo za nekaj, kar ocenjujemo kot vredno. Telesni občutki pa imajo bolj obrobno vlogo – npr. občutje nelagodja v trebuhu ali potne roke sta vrsti telesnega občutja, ki lahko spremljata strah, te- snobo, sram ali katero drugo čustvo. Pa tudi od posameznika do posameznika ter od situacije do situacije lahko pri istih čustvih telesni občutki variirajo – ravno zato za običajno kognitivno teorijo čustev niso gradniki čustev (Centa 2018). Kot izpostavljano zgoraj, želimo zagovarjati stališče, po katerem imajo telo in telesni občutki vidnejšo vlogo. Eno izmed izhodišč je, da telesne občutke razume- mo kot zavestne zaznave, ki jih ima posameznik glede svojega telesa in z njimi čustva sooblikuje. Če upoštevamo, da imajo tudi telesna občutja spoznavno vlogo in so gradniki čustev, nam to omogoča bolj celosten pristop k razlagam čustev. S tem pridobimo nov vpogled in prostor za razumevanje čustev in čustvovanja. Raz- širjena kognitivna teorija čustev poleg preostalih gradnikov čustev torej kot gra- dnike ter pomembne prenašalce in oblikovalce posameznikovih vrednostnih sodb vključuje tudi telesne občutke in občutja. Izpostaviti je mogoče vsaj štiri možne načine, kako lahko vlogo takšnega spoznavnega gradnika igrajo. Prvi način je pri- soten v primerih, ko se naše telo odzove drugače, kot so oblikovane naša spozna- nja oz. misli in v tem smislu predstavlja podlago za čustvo, ki je ustreznejše kakor tisto, ki bi bilo oblikovano zgolj na podlagi zavestne vrednostne sodbe. Drugi način je, ko nas telesni občutki, ki sledijo oblikovanju določenega čustvenega odziva, opozorijo na to, da ta odziv ni bil ustrezen. V tem smislu imajo telesni občutki vlo- go opozorila oz. signala, da moramo prvotno oblikovano čustvo spremeniti. Tretja vrsta vloge telesnih občutkov je, da imajo vlogo nečesa, kar nastanek ustrezne vrednostne sodbe omogoča neposredno. Četrti način pa je bolj posreden, in sicer gre za to, da je je telo nedvomno nekaj, glede na kar so določene naše biološke potrebe. Ker je njihova zadovoljitev pomembna oz. vredna, je pomembna za do- bro življenje posameznika in njegovo uspevanje – slednje pa je to, kar kognitivna teorija čustev postavlja v ospredje (Centa Strahovnik 2022, 617‒618). Kot omenjeno že zgoraj, tudi Solomon (2003) priznava, da je izvirna kognitivna teorija čustev telesu in vidiku občutij sprva namenjala premalo pozornost (edina vloga telesa je bila telo kot vzročna podlaga za vznik čustva). »Sedaj mislim, da so bila občutja iz kognitivne teorije izpuščena, a sem hkrati tudi prepričan, da lahko pojem ‚kognicije‘ in ‚presoje‘, če jih ustrezno razumemo, to manjkajočo sestavino 585 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb zajameta.« (Solomon 2003, 13) Presoje niso nujno povsem delovanjske in svobo- dne, pa vseeno ohranjajo kriterije ustreznosti – podobno kot tudi običajna prepri- čanja (Strahovnik 2022, 550). In občutja, segajoča od takšnih, ki so neposredno povezana z delovanjem avtonomnega živčevja (npr. pospešen utrip, galvanski od- zivi kože, sproščanje hormonov, potenje), kar se potem odraža v občutjih, kot so npr. vznemirjenje, mravljinčenje, občutek zardelosti, do obraznih izrazov, drž te- lesa in podobnih – preko vsega tega vzdržujemo nekakšen stik s telesom. In ne gre le za gola občutja, temveč za dejavnosti, ki odražajo vidika pripravljenosti in izraza (Solomon 2003, 14) – in kot takšne imajo tudi kriterije ustreznosti. Solomon jih zato imenuje presoje telesa (ang. the judgements of the body). Presoje so lahko tako nepropozicionalne in telesne kot propozicionalne in izrecne (14–16). »Samo- umevno je, da je veliko naših najbolj ‚spoznavnih‘ odzivov na svet in načinov, kako ga osmišljamo, veliko bolj povezanih z navadami in praksami, ki jih izvajamo, kot pa z načini, s katerimi izrecno razmišljamo o svetu in ga opisujemo.« (15) Ena izmed teoretičnih prednosti takšne razvite, razširjene kognitivne teorije čustev je, da jo lahko zelo smiselno povežemo s teologijo čustev – in da nam po- nuja tudi uporabno orodje za razumevanje tega, kakšno vlogo ima preplet med čustvi in telesom v Svetem pismu. Prvo ponazarjamo v nadaljevanju tega razdelka, drugo pa v naslednjem razdelku. Obrnimo se torej k sami opredelitvi raziskovalnega polja teologije čustev, iz ka- terega bomo v nadaljevanju izhajali. V literaturi zaenkrat posebej uveljavljenega ali enotnega pojmovanja teologije čustev ne najdemo. Avtorji, kot so Borgman (2009), Lester (2003), Williams (2003), Wynn (2013), sicer v svojem delu prostor namenjajo tudi raziskavi področja teologije čustev, vendar težko zaključimo, da bi oblikovali enotno in določno opredelitev tega polja (Kim van-Daalen 2013; Centa 2018). Zdi se, da pri njegovem oblikovanju naletimo na več izzivov, kot je na pri- mer že samo jasno razumevanje čustev z vidika teologije (krščanstva oz. vidika Svetega pisma). Izpostavimo lahko tudi, da gre za razmeroma mlado raziskovalno področje, predmet katerega je bil tudi v okviru teologije dolgo precej osiromašen. 3 Razlogov za neoblikovanost enotnega polja teologije čustev je torej več in so mno- goplastni. Če se torej vrnemo na izhodiščno vprašanje, kaj je teologija čustev, si lahko po- magamo z osnovno opredelitvijo teorij čustev. Teorijo čustev razumemo kot celo- stni sklop oz. nabor skladnih stališč glede narave, izvora, vloge, pomena in preo- 3 Morda le omenimo, da je eden izmed razlogov, zakaj je to področje ostalo dolgo osiromašeno oz. zanj ni bilo zanimanja, antično prepričanje (McGrath 2011; Voorwinde 2005; Nussbaum 2001), da so čustva škodljiva ali za verujočega in za njegov odnos do Boga nepomembna. Pogosto je bila ena izmed podlag tudi prepričanje, da Bog čustev nima, saj, če bi jih imel, naj bi to nakazovalo na njegovo nepopolnost, česar pa Bogu ni mogoče pripisovati. Posledično torej raziskovati čustva in njihovo vlogo v življenju verujočega na neki način ni bilo pomembno. Ta pojmovanja so danes že tudi presežena. Borgman (2009) pravi, da Bog seveda ima čustva – in če to priznamo, pri tem ne tvegamo njegove nepopolnosti in spre- menljivosti. Tudi zanimanje za raziskovanje tega področja je večje, predvsem se za to področje zan - imajo avtorji s področja psihologije, družinske terapije in filozofije (npr. Roberts, Piper, Borgman, Wynn, Kirkpatrick idr.), saj prepoznavajo pomembno vlogo čustev v življenju posameznika, kar pomeni tudi v odnosu do presežnega – do Boga. Je pa področje teologije čustev še vedno na stopnji razvoja, ko se povečini temeljna vprašanja šele odpirajo (McLarty 2008; Kim van-Daalen 2013). 586 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 stalih pomembnih vidikov čustev in čustvovanja. Samo teologijo čustev pa na tej podlagi opredelimo kot specifičen teoretični pogled na čustva in na čustvovanje, ki posebej upošteva postavke duhovnosti in misli o Bogu oz. presežnem ali iz njih celo bistveno izhaja – ter čustva in čustvenost obravnava skozi takšno prizmo (Cen- ta 2018, 58). Tako razumljena teologija čustev proučuje vprašanja, kot so: kakšen je teološki pomen čustev; kako čustva vplivajo na naš odnos z Bogom ali prese- žnim; ali lahko čustva razumemo kot obliko razodevanja božjega; kakšna je moral- na vloga čustev, posebej v luči eshatologije; kako lahko čustva razumemo v kon- tekstu obredov in religijskih praks ipd. Cilj teologije čustev je omogočiti oz. obli- kovati globlje razumevanje človeških čustvenih izkušenj in njihove povezave z vero. Williams (2003) zagovarja mnenje, da se mora teologija čustev oz. svetopisemska psihologija čustev začeti in končati z Bogom, saj je Bog večna in absolutna oseba. 4 Prepričan je, da teologija čustev po eni strani izhaja iz samega Boga in njegovega samorazodetja v svetih spisih – Bog se razkriva kot večna in absolutna oseba, ka- tere podobo nosimo oz. smo po njej ustvarjeni. Čustva torej niso samo del vsebi- ne Svetega pisma, ampak nas preko čustev Bog tudi nagovarja. Bog namreč misli, čuti, izraža ugodje in nelagodje, se jezi, besni, je ljubeč – in tudi sovražen. Po dru- gi strani pa vidi možno opredelitev teologije čustev v smeri raziskovanja opisa, vloge ter razumevanja čustev in čustvenosti v svetih spisih. Sveto pismo tako opi- suje kot ‚čustveno literaturo‘, ki je napolnjena s čustvenim nabojem in izražanjem ter oblikovana tako, da nagovarja tako naš razum kot tudi naša čustva (Williams 2003, 58–62). Ta pristop bomo v naslednjem razdelku privzeli tudi sami. Huber in Richard (2010) se raziskovanja teologije čustev lotevata tako, da naj- prej oblikujeta seznam čustev do Boga (ang. emotions towards God model). Se- znam sestavlja šestnajst čustev (veselje, zaupanje, občutek varnosti, srečnost, upanje, hvaležnost, bes, jeza, strah, tesnoba, strahospoštovanje, občudovanje in čaščenje, krivda, sram, občutek nevrednosti in neuspeha, občutek osvobojenosti), ki jih ljudje v odnosu oz. izkušnji z Bogom najpogosteje doživljajo. Ugotavljata, da verujoči v okviru svojega verskega prizadevanja, verske izkušnje oz. verskega ži- vljenja v celoti izkušajo tudi čustvene razsežnosti, kot so radost v veri, veselje in ugodje – obenem pa manj prijetne razsežnosti in čustva, kot so jeza, ljubosumje, zavist ipd., ki jih poskušajo tudi razumeti. Pri raziskovanju teologije čustev se jima zdi pomembno upoštevanje vidika novejše teorije navezanosti, ki zatrjuje, da je za religiozne osebe Bog figura navezanosti in tako posledično izhodišče za tesno obojestransko čustveno vez. Teorija navezanosti v okviru teologije čustev tako trdi, da v religioznem odnosu z Bogom delujejo podobni mehanizmi navezanosti, kot to velja v modelu odnosa med starši in otrokom (Huber in Richard 2010, 13; prim. Kirkpatrick 2006) – le da gre za duhovni odnos. Če torej kratko povzamemo zgornje ugotovitve glede izhodišč teologije čustev in jih smiselno povežemo z razširjeno kognitivno teorijo čustev, lahko izpostavimo naslednje: prvič, če se Bog razkriva kot večna in absolutna oseba, katere podobo 4 Deluje kot oseba, ker je Oseba. Je Oče, je Sin in je Sveti Duh. Ravno zato, ker je Bog oseba, imamo lahko z njim tudi odnos – je naš osebni Bog (Williams 2003, 62). 587 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb nosimo oz. smo po njej ustvarjeni, del tega odnosa niso le čustva, ampak tudi telo in telesni občutki. Podobno kot je izpostavljeno za čustva, lahko tudi za telo in te- lesne občutke ugotovimo, da niso samo del vsebine Svetega pisma, ampak nas (gledano še z vidika razširjene kognitivne teorije čustev) preko njih Bog tudi nago- varja oz. nam nekaj sporoča. Telesne občutke (kot gradnike čustva) uporablja kot del sporočila, hkrati pa se po telesu k Bogu obračamo tudi mi. Nadalje, če Sveto pismo razumemo kot ‚čustveno literaturo‘, ki je napolnjena s čustvenim nabojem in izražanjem ter oblikovana tako, da nagovarja tako naš razum kot tudi naša ču- stva, to hkrati tudi pomeni, da je Sveto pismo ‚celostna literatura‘, ki človeka na- govarja celostno – torej upošteva oz. nagovarja tudi telo in telesne občutke člo- veka. Tretjič, če gledamo na človekov odnos z Bogom z vidika navezanosti oz. na- tančneje predvsem z vidika raziskovanja, vzpostavljanja in grajenja tega odnosa, potem so del tega gotovo tudi telesni občutki. To ugotovitev pa lahko navežemo tudi že na ožji vidik pomena razširjene kogni- tivne teorije čustev oz. vloge takšne teorije v življenju posameznika. Če namreč telo in telesne občutke lahko postavimo v ustrezen odnos do spoznavnega gradni- ka čustev, ki jih imamo (tudi) v odnosu do Boga, potem na tej podlagi lažje razu- memo tudi vrednostne sodbe. Odnos z Bogom vzpostavljamo kot posamezniki – ustrezno gojenje čustev in celostna čustvena geografija, ki jo razvijamo kot osebe, nam ta odnos (so)omogočata, hkrati pa tudi glede konkretnih naravnanosti in delovanja predstavljata vodilo za dobro življenje (Simonič idr. 2018, 219–235). 3. Analiza svetopisemskih zgodb z vidika odnosa med čustvi in telesom V tem razdelku najprej predstavljamo okvir in metodologijo raziskovanja, nato pa analiziramo izbrane svetopisemske zgodbe z vidika odnosa med čustvi in telesnimi občutji. Najprej smo izbrali zgodbe oz. odlomke, v katerih izstopa preplet čustev in telesnih občutij, ki je pomemben za našo osrednjo tezo. Nato smo te odlomke kratko opisali oz. povzeli zadevne situacije v njih, pri čemer smo v posebno rubriko oddvojili čustva, ki se v situaciji pojavljajo oz. so izražena, posredovana, predmet predrugačenja ipd. Vsako izmed izpostavljenih oz. prepoznanih čustev je izpisa- no posebej, pri čemer določamo tudi, kdo ga doživlja oz. izraža oz. proti komu je usmerjeno. Naslednji vidik, ki je izpostavljen in ki temelji na osrednji predpostavki kognitivne teorije čustev, je, kaj je pri vsakem posameznem čustvu vrednostno je- dro oz. vrednostna sodba in na katero vrednoto je ta vezana (npr. ko nas je strah za nas same, je ta strah povezan z vrednostjo, ki jo pripisujemo svojemu življenju ali posameznemu vidiku tega življenja). In nazadnje so pri vsaki situaciji oz. vsakem čustvu izpostavljeni tudi vidiki telesa in telesnih občutij ali izrazov. Nato po vsakem analiziranem primeru v sintezi izpostavimo, kakšno vlogo so telo in telesna obču- tja pri posameznih čustvih imela. Analiza večjega obsega, ki bi zaobjela vsa čustva, okvire prispevka presega, zato se osredotočamo le na nekaj odlomkov v Svetem pi- smu, kjer lahko izbrana čustva in vidik telesa enostavno prepoznamo in povežemo. 588 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vred- nostna spoznanja, prepričanja Vidiki telesa Bog je Adamu in Evi naročil, da ne smeta jesti od drevesa spoznanja, ker bosta sicer, če bosta jedla ali se dotikala sadov tega drevesa, umrla. To sta tudi upoštevala, dokler ju ni v nasprotno prepričala kača, ki je živela v tem vrtu. V tre- nutku, ko sta Adam in Eva použila sadež, so se jima odprle oči in sta spoznala, da sta naga. Zato si zaradi sramu, ki ga prej nista čutila, sešijeta preprosto obleko iz figovih listov in se, ko zaslišita, da ju Bog kliče in išče, skrijeta. poželenje in radovednost (po sadežu in v odnosu do tega, kar prinaša) Adama in Eve (neusta- vljiva želja po prepovedanem sadežu; misel, da je sadež videti užiten; misel in želja, da bosta Bogu enaka; misel, da ima kača morda prav; misel, da jima Bog morda ne pove vsega; misel, da posledice prepovedi niso tako hude); zaupanje Eve kači; zaupa- nje Adama Evi (misel, da ima Eva prav) lastna dobrobit Adama in Eve vednost oz. spoznanje odprte oči – novo spoznanje dobro za jed (okus) mikavno za oči (vid) vzela je sadež (dotik) strah (panika, zaskrbljenost) – Adama in Eve pred prihodnostjo, pred kaznijo za neupoštevanje Božje prepovedi (misel na smrt) prepoved oz. volja Boga posledice kazni oz. gotova smrtnost in trpljenje skrivanje pred Bogom (za)slišita klic Boga (odprla so se jima tudi ušesa) sram (zadrega, nemoč) Adame in Eve pred Bogom in tudi pred samima seboj (da sta razkrita v dveh pomenih – z vidika telesa in z vidika njunega grešnega dejanja oz. značaja) ugled (izguba) – Adama in Eve pred Bogom in seboj zvestoba (izguba) beg in skrivanje pred Bogom skrivanje pred sabo zakrivanje nagega telesa krivda – Adama in Eve, ker sta jedla s prepovedanega drevesa spoznanja sporno ravnanje Adama in Eve skrivanje pred Bogom, ko ju je iskal Tabela 1: 1 Mz 3,7-11 „Izgon iz raja“. Čustvo, ki ga lahko v besedilu najprej prepoznamo, je poželenje v obliki želje po spoznanju. Vlogo telesa pri poželenju lahko razumemo z najbolj neposrednega vidika telesa samega, lahko pa gre med drugim tudi za zadovoljitev bioloških po- treb, ki so v tistem trenutku za Adama in Evo pomembne. Eva namreč sadež vidi kot za oči mikaven, dober oz. okusen – in torej vreden poželenja. Eva v telesu čuti neustavljivo željo po zaužitju prepovedanega sadeža – to obenem spremlja misel na sadež, ki naj bi v njeno življenje prinesel dodatno vednost (kot ji obljublja kača). Telesna občutja so tako v tem primeru ena izmed podlag za presojo situacije in predmeta poželenja. Hkrati lahko vidimo tudi, kako so telesna občutja omogočila oblikovanje vrednostne sodbe. Kmalu po zaužitju sadeža Adam in Eva začutita strah, sram in krivdo. Ta čustva sicer v besedilu niso neposredno omenjena, lahko pa nanje sklepamo, če se ozremo na odzive telesa. ‚Odprte oči‘ oz. spoznanje Ada- mu in Evi, ko použijeta sadež, omogoči, da spoznata, da sta naga. Postalo ju je sram, zato sta si pričela izdelovati oblačila. 5 Sklepamo lahko, da je bila njuna vre- 5 Sram obraz običajno zaznamuje z zanesljivimi znaki, kot so na primer zardevanje, usmerjanje pogleda navzdol ali v drugo smer (skrivanje obraza) (Nussbaum 2006, 173) – seveda pa telesnih odzivov in občutkov ne smemo enostransko povezovati z določenim čustvom. Da se posameznik v določenih tre- nutkih poskuša umakniti ali svoj pristni jaz skriti, je na neki način normalno oz. običajno, saj se lahko na 589 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb dnostna sodba glede nezakritega telesa pred zaužitjem sadeža drugačna, saj sta imela telesi odkriti – zdaj pa odkritost telesa zanju ni več sprejemljiva. Po klicu Boga ju postane tudi strah in se zato skrijeta – zaradi na novo oblikovane vredno- stne sodbe se je spremenil tudi njun odnos 6 z Bogom oz. njegova kvaliteta. Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vred- nostna spoznan- ja, prepričanja Vidiki telesa Abraham pošlje na željo Sare in po božjem navodilu deklo Hagaro in nje- nega sina proč od sebe. Bog mu je namreč po upiranju Sari, da tega ne bo storil, obljubil, da bo tudi iz tega dečka naredil velik narod. Ko Hagari in sinu, ki blodita po puščavi, zmanjka vode, se Hagara odloči, da dečka tam pod gr- mom zapusti. Bog pa je videl njeno in dečkovo stisko, zato ji odpre oči, da najde studenec in tako dečka reši smrti. žalost – Hagare, ker mora sina pustiti umreti (misel, da nima druge možnosti, saj ji je pošla vsa voda) življenje nedopustnost uboja glasen jok Haga- re občutek nemoči in nelagodja, da bi gledala, kako deček umira strah – Hagare, ko zasliši božjega angela oz. ange- lov nagovor, naj se ne boji življenje glas dečka odprte oči Haga- re Tabela 2: 1 Mz 21,10-19 „Izak je rojen“. Hagara se je, ko je dečka odvrgla pod grm, usedla nekoliko stran in glasno zajo- kala. Njena telesna občutja so bila skladna z njenimi mislimi in dejanjem. Morala se je usesti in zajokati misleč: »Naj ne gledam, kako ta deček umira!« Prepoznamo pa lahko še en vidik telesa oz. vlogo, ki jo ima telo, in sicer v stanju, ko je Bog pri Haga- ri prepoznal strah. Bog je preko angela spregovoril s Hagaro tako, da je najprej na- govoril njen strah – in šele to, da je ni bilo več strah, je omogočilo, da ji je odprl oči. To ji je omogočilo spremembo prepričanja, ki ga je imela, da mora dečka pusti umre- ti, ker zanj nima več vode, oz. prepričanje, da je deček že mrtev. Odprte oči ji omo- gočijo, da zagleda studenec in (u)vidi, da ima možnost, da lahko dečka in sebe reši. ta način zavaruje, kadar ne želi, da družba v kateri je, vidi vse njegove strahove, potrebe ali šibkosti (194–195). 6 Drevo spoznanja lahko v tem okviru razumemo tudi kot temeljno moralno oz. etično orientacijo – kolikor določa odnos do Stvarnika in meje med Stvarnikom in nami samimi. Prvi, čisti in kakovostni odnos, ki naj bi ga človek gojil, je odnos do Stvarnika. V ta odnos pa so vključeni tudi vsi ostali odnosi (Gerjolj 2009, 23–24). 590 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 Situacija/okoliščine/ položaj (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vred- nostna spoznan- ja, prepričanja Vidiki telesa Prerok Habakuk moli, prosi usmiljenja, občuduje in hvali Boga ob tem, kar je videl in slišal o njego- vih veličastnih in hkrati pretresljivih delih (v tem prepo- znava tudi jezo, srd in togoto Boga). Pretre- sen je ob tem, kar je videl in slišal o dnevu, ki prihaja, a se hkrati ne boji – saj tisti, ki veruje, bo rešen. strah Habakuka – pred sodnim dnem, ki prihaja togota, jeza in srd Boga, ki jo v njegovih delih prepoznava Habakuk življenje sluh – odziv telesa ‚poslušam‘ glasno drgetanje ustnic to spozna preko ‚telesa‘, saj božji srd in jezo prepozna v glasu, hoji, teptanju groza Habakuka – pred tem, kar je slišal in videl, da prihaja nad zatiralce njegovega ljudstva trpljenje tresenje telesa na mestu – ohromljen od občutka ogro- ženosti in nezmožnosti umika glasno drgetanje ustnic nemoč in tesnoba Habakuka stiska tresenje celega telesa na mestu in nezmožnost ukre- panja; onemoglost, občutek ‚trohnobe v kosteh‘, obču- tek utrujenosti veselje Habakuka odrešenje pogum: Habakuk v sebi čuti moč, ki je od Boga vera, moč ‚noge kakor košutam‘ – ob- čutek moči v nogah Tabela 3: Hab 3,16–19 „Molitev in hvalnica“. V tem besedilu lahko jasno vidimo, kako pomembno vlogo lahko telesna občutja igrajo pri prepoznavanju sodb ali prepričanj, ki jih imamo o nečem ali nekom in se po- membno tičejo našega življenja. Habakuk se namreč med molitvijo osredotoča na svoje telesne občutke in jih prepoznava kot tiste, ki sporočajo nekaj pomembnega (zanj in za njegovo ljudstvo). Telo oz. poslušanje ga je na neki način celo ‚zbudilo‘, da je na svoja telesna občutja postal pozoren – ko je začel poslušati svoje tresenje in glas- no drgetanje ustnic. Habakuk je v svojem tresenju in drgetanju ustnic prepoznal, da ga je strah Boga, njegove veličine in da je pretresen in ohromljen zaradi tega, kar je videl in slišal, da se bo zgodilo na dan, ki prihaja nad zatiralce njegovega ljudstva. Hkra- ti pa v sebi prepoznava tudi veselje, ko občuti moč v nogah, ki mu jo daje Bog – saj Vanj veruje in zaupa, da ga bo tako kot preostale, ki verujejo, pred sodnim dnem rešil. Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vred- nostna spoznanja, prepričanja Vidiki telesa Jezus gre z učenci molit v vrt Getsemani. Jezus sluti, da prihaja njegovo trpljenje. Svojim učencem naro- či, naj med tem, ko on moli, bedijo z njim, vendar ti trikrat zaspi- jo. V molitvi prosi Očeta, da bi šel ‚ta kelih‘ – trpljenje – mimo njega. groza in osuplost Jezusa ob dogodkih, ki prihajajo trpljenje trepetanje žalost Jezusa ob tem, kar prihaja življenje in smrt trepetanje (Lk 22,44 opisuje tudi Jezusov znoj, ki je postal kot ‚kaplje krvi, ki padajo na zemljo‘.) razočaranje Jezusa nad učenci, ki so zaspali zaupanje sodelovanje oz. vztrajanje skupaj meso (telesa učencev) je slabo- tno: telo, ki prevlada nad voljo oz. zavestno odločitvijo težke oči in nemožnost spoznanja pomembnosti vztrajanja v molitvi Tabela 4: Mr 14,33–41 „Jezus na vrtu Getsemani“. Jezus z učenci pride v vrt Getsemani, tam občuti grozo in začne trepetati, kar lahko razumemo, da telesna občutja Jezusu predstavljajo podlago za razbiranje 591 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb sporočila. Preko telesnih občutij je Jezus ‚prejel‘ sporočilo oz. spoznal, da prihaja njegovo trpljenje. Učencem je to na neki način tudi poskušal sporočiti – ko jim reče, da je njegova ‚duša žalostna do smrti‘. Hkrati jih prosi, naj ostanejo budni in molijo, ti pa večkrat zaspijo. Telo je opisano kot slabotno v smislu, da prevlada nad voljo ali zavestno odločitvijo. Razberemo lahko tudi, da je vidik te slabotnosti te- lesa (občutek težkih oči) povezan s tem, da učenci niso bili zmožni spoznati po- membnosti vztrajanja v molitvi in pomena trenutka samega. Še en pomemben vidik je, da pri pogovoru z Očetom Jezus odide stran od učencev, se vrže na tla in moli k Očetu. Jezus se na Očeta obrača s celim telesom in z vsemi telesnimi obču- tji – z vsem, kar čuti in je. Lahko bi rekli, da preko svojega telesa in telesnih občut- kov Jezus Očetu sporoča, da razume svojo nalogo in vlogo, da bo križan za odre- šenje vseh ljudi – kar lahko prepoznamo tudi v njegovi prošnji, naj ‚gre ta kelih‘, torej trpljenje, mimo njega. Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vrednostna spoznanja, prepričanja Vidiki telesa Brata Abel in Kajn sta delala na polju. Prvi je pasel drobnico, drugi obdeloval zemljo. Vsak od njiju je Bogu daroval del svojega dela. Abel del drobnice in Kajn del pridelkov s polja. Vendar je bil Bog naklonjen le Abelovi daritvi. Kajn je zato postal jezen in brata Abela ubil. jeza (sovraštvo, zavist) Kajna v odnosu do Abela enakost/krivica, ker Bog Kajnovi daritvi ni naklo- njen upadel obraz Kajna razočaranje nad tem, da Bog ne vidi njegove daritve naklonjenost Boga upadel obraz krivda, ki jo občuti Kajn vest teža krivde, ki je telo ne more nositi; beganje, skrivanje, bežanje pred glasom (»glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni«) Tabela 5: 1 Mz 4,3–13 „Kajn in Abel“. V izbranem odlomku je prvo čustvo, kjer imajo pomembno vlogo tudi telesni občutki, čustvo jeze. Gre za jezo, ki jo Kajn občuti, ker Bog njegovi daritvi ni na- klonjen. V tistem trenutku, ko je Kajn občutil, da njegova daritev ni sprejeta, in se razjezil, mu je upadel obraz. Bog razpozna, da pravega razloga za Kajnovo jezo ni in mu najprej reče, naj spremeni držo obraza (»Ali ga (obraza) ne boš vzdignil, če delaš dobro?«). Gre za priložnost, ki jo Bog preko telesa ponuja Kajnu, da spreme- ni svoje čustvo jeze. Ta jeza (in upadel obraz) pa je bila tako močna, da je kljub pozivu in opozorilu Boga (ki Kajnu reče, naj bo močnejši, naj gospoduje nad ‚po- želenjem greha‘, da bratu Abelu ne bi storil žalega) Kajn jezo še najprej gojil in se ni mogel zadržati – brata je vseeno ubil. Telesna občutja so v tem primeru na od- ločitev Kajna bistveno sovplivala. Drugo močno izraženo čustvo je krivda, ki jo Kajn še huje občuti potem, ko je brata ubil, saj ga je pred tem dejanjem svaril celo Bog. Kajn svojo krivdo prepozna po občutju teže v svojem telesu, ko pravi: »Moja kriv- da je prevelika, da bi jo mogel nositi.« Gre za spoznanje, da takšna teža krivde presega to, kar bilo mogoče postaviti ob stran ali odpustiti. 592 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vrednostna spoznanja, prepričanja Vidiki telesa Jožef se da prepoznati svojim bratom, ki so ga prodali, ko je bil majhen deček. Ti so osupli nad tem, da ga vidijo živega – in je zdaj celo vladar. Jožef jim pravi, naj si ne očitajo, da so ga takrat prodali, saj je bil za tem Božji načrt. Bog jih je namreč želel vse ohraniti pri življenju, saj bo lako- ta, ki traja že dve leti, tra- jala še pet let – Jožef pa jim lahko pri tem poma- ga. žalost Jožefa v odnosu do bratov družina glasen jok (ni se mogel več premagovati) najprej osuplost, nato pa očitanje (občutek krivde) in žalost bratov v odnosu do Jožefa (prepoznal jo Jožef) družina spoznanje krivičnega dejanja nezmožnost govora Jožef jih povabi, naj stopijo bližje in jih pomiri olajšanje, odpuščanje ter veselje Jožefa in bratov resnica (odpuščanje) in spoznanje resnice družina – ponovno sreča- nje bratov oči vidijo usta, ki govorijo z drugimi poljubi in objemi Benjamina in ostalih bratov Jožefov jok v objemu Benjamina in ob bratih Benjamin joka bratje lahko znova spregovorijo Tabela 6: 1 Mz 45,1–14 „Jožef se da spoznati“. Jožef se da prepoznati svojim bratom in ne more zadrževati joka. Njegov glasen jok lahko razumemo kot sporočilo veselja, da vidi svojo družino, kar se v nadalje- vanju zgodbe tudi potrdi s tem, ko vse brate poljubi in objame. Nadalje Jožef pri bratih prepozna žalost, pa tudi krivdo, ki jo občutijo, ker so ga prodali kot dečka: to se kaže v tem, da niso mogli spregovoriti z njim. Bili so namreč osupli, ko so ga prepoznali – in to jim je onemogočilo komunikacijo z bratom. Jožef jim pojasni, da je za vsem tem Božji načrt in da ga je sem poslal Bog, da bi s tem poskrbel za pre- živetje vseh. Naroči jim, da morajo zaupati svojih očem, da vidijo, kaj in kako go- vorijo njegova usta. Šele ko jih objame, vsakega posebej poljubi in z njimi joka, se bratom zmožnost govora povrne. Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vrednostna spoznan- ja, prepričanja Vidiki telesa Med gostijo, ki jo je priredil kralj Belšacar in na kateri je razkazoval razkošje ter gostom postregel v posodah iz jeruzalemskega templja, se pojavijo prsti, ki na steno izpiše- jo skrivnostno besedilo. Kralj pokli- če svoje modrece, da bi to besedilo razvozlali, vendar so neuspešni. Zato kraljica, ki kralja obišče in prepozna, da je prestrašen, predla- ga, da pokličejo Danijela, ki naj bi pisanje znal razložiti. strah (prestrašenost) kralja nadzor nad situacijo, oblast neznano (pomen besedila) pobledelo obličje kralja kolčni zgibi so kralju popustili kolena so kralju tolkla eno ob drugega glasen govor strah kralja, ki ga prepozna kraljica; plašijo ga misli oblast in nadzor – izguba spreminjanje barve kože na obrazu nemožnost treznega premisleka Tabela 7: Dan 5,1–12 „Belšacárjeva gostija“. Belšacar ni bil Bogu pokoren kralj, kar priča tudi njegova velika gostija, na ka- teri so stregli v posodah iz templja. Ni ohranil niti svoje ponižnosti niti vere. Zato 593 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb mu Daniel očita, da so skupaj z gosti »pili vino in slavili bogove iz zlata, srebra, železa in kamna«. Njegovo prepričanje, da ima nadzor in oblast nad vsem ter da lahko kupi vse, prekine nenavadno sporočilo na steni. Ko kralj med gostijo zagleda prste, pišoče po steni, se prestraši: ne toliko roke, pač pa sporočila. Njegovo obli- čje pobledi, kolčni zgibi mu popustijo in kolena mu tolčejo eno ob drugo. Strah in grozo kralja spremljajo telesna občutja, tudi v smislu drugačnih (ozadnih) prepri- čanj, ki jih je kralj imel pred dogodkom. Strah preide v paniko, kar je razvidno iz tega, da Belšacar glasno zakriči, naj pripeljejo vse, ki bi znali besedilo razložiti. Strah postaja še močnejši, saj sporočila na steni ni znal razložiti nihče od njegovih modrecev. To prepozna kraljica, ko mu reče: »Tvoje misli naj te ne plašijo in tvoja barva naj se ne spreminja …« Kraljica naroči, naj pripeljejo Daniela in Belšacarja opomni, da je prav on tisti, ki je od vseh najmodrejši in ga je kot takšnega prepo- znal že Belšacarjev oče – sam pa je v paniki pozabil, koga poklicati. Situacija (opis odlomka) Čustvo (kdo proti komu) Vrednote, vrednostna spoznanja, prepričanja Vidiki telesa Okoli Jezusa se zbere množica in ga spremlja. Med njimi je tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela in si je želela ozdraveti. Ko se med množico dotakne Jezusove oble- ke, ozdravi. Jezus učencem naro- či, naj povedo, kdo se ga je dota- knil. Ti so zbegani, saj je bila okoli njega množica, ki je nanj pritiska- la – kako naj bi vedeli, kdo se ga je dotaknil? zbeganost učencev veselje žene od ozdra- vitvi vednost zdravje Jezus zazna, da je moč odšla iz njegovega telesa ozdravljenje nemudo- ma začuti v telesu strah žene pred tem, da bi jo Jezus zaradi dotika kaznoval lastno življenje vera trepet telesa žena se s telesom vrže pred Jezusa in mu prizna resnico Tabela 8: Mr 5,21-43 „Jairova hči in žena, ki je krvavela“. Pri tem primeru je zanimivo izpostaviti, da je Jezus spoznal, da se ga je nekdo dotaknil in zato ozdravel, preko svojega telesa – ko je zaznal, da je moč njegovo telo zapustila. In ko tega išče, dopusti, da žena sama prizna, da se ga je dotaknila in ozdravela, s čimer želi poudariti, da jo je ozdravila oz. rešila njena vera. Primerov, v katerih ima telo v konfliktnih čustvenih situacijah ključno spoznav- no vlogo, lahko v Svetem pismu najdemo še nekaj. Razvrstimo jih lahko tudi v ne- kaj širših kategorij. Prvo kategorijo predstavljajo primeri, ko Bog kaj sporoča (go- vori) preko teles določenih oseb (telo kot orodje, sredstvo komunikacije, Svetopi- semske osebe prepoznavajo Njegova sporočila in prisotnost preko lastnega telesa) – ko na primer Bog pokliče Jeremija za preroka (Jer 1,4-19). Podoben primer je tudi, ko Bog ‚zakrkne‘ srce pred spoznanjem in oslepi oči (2 Mz 9,12; 5 Mz 2,30; Jn 12,40), ko Bog nosi in usmerja kraljevo srce (Prg 21,1). Podobno tudi Ps 22,15- 16 z opisanimi telesnimi občutji »Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti so se razklenile. Moje srce je postalo kakor vosek, raztopilo se je sredi mojega telesa. Suha kakor črepinja je moja sila, moj jezik se lepi na nebo; v smrtni prah si me položil.« V drugi kategoriji so primeri oz. situacije, ko Bog govori preko ‚svojega‘ 594 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 3 telesa – kot utelešeni Bog. V ta okvir med drugim sodi Jezusovo trpljenje in zdra- vljenje drugih s telesnim dotikom, npr. ko Jezus očisti gobavca (Mr 1,40-45), oz- dravi sleporojenega (Jn 9,1-11), ozdravi sključeno ženo (Lk 13,11-13) itd. Podobno Ps 18 (dim iz nosnic, ogenj iz ust in bruhanje ognja). V tretji kategoriji so primeri, ko osebe v Svetem pismu svoja sporočila drugim osebam sporočajo oz. posredu- jejo preko svojega telesa, npr. ko faraon ‚zakrkne‘ svoje srce (2 Mz 8,11) ali ko Se- dekija ‚otrdi‘ tilnik in zakrkne srce, ostane Bogu nepokoren, v tej nezvestobi pa mu sledijo tudi preostali veliki duhovniki (2 Krn 36,11-14). Podobno Ps 10,7 govo- ri o ustih, ki so polna kletev, prevar in zatiranj, in o tem, da se pod jezikom naha- jata zloba in zlo. Četrto kategorijo pa predstavljajo situacije, v katerih Bog kaj spo- roča oz. posreduje preko teles živali, npr. ko Gospod odpre usta oslici, da je lahko spregovorila (4 Mz 22,21-35), ko je Gospod požvižgal muhi, /…/ in čebeli, da pri- dejo /…/ (Iz 7,18-19), pripelje nadloge, kobilice, muhe (4 Mz 10,4; 2 Mz 8,17), ko Jezus ozdravi obsedenca tako, da dovoli demonom iti v svinje, te pa planejo v je- zero in se tam utopijo (Lk 8,30-37). 4. Zaključki V prejšnjem razdelku smo začrtali okvir in metodologijo raziskovanja ter analizirali izbrane situacije v Svetem pismu, kjer smo lahko ugotovili, da igrajo pri čustvih pomembno vlogo telesni občutki, saj omogočajo določena spoznanja, ki jih prej ali ni bilo in so omogočila nova, drugačna spoznanja ali pa so bila prisotna v ozad- ju in jih je posameznik preko telesnih občutij lahko prepoznal. Na koncu razdelka smo podali še nekaj konkretnih izhodišč, ki lahko služijo kot podlaga za nadaljnje raziskovanje te tematike. Hkrati smo s tem pristopom pridobili tudi bolj celosten pogled na izkustvo človeka v odnosu z Bogom in s tem dodatno odstrli razsežnosti razvijajoče se teologije čustev. Pomembno je, da lahko na ta način tudi pokažemo in razumemo, kako vera sama in z njo povezan niz čustev (veselje, mir, upanje, pa tudi občutek dvoma, negotovosti ali strahu) vključuje razsežnosti telesa. »Življenje svetega Frančiška Asiškega je še posebej brezkompromisen pri- mer, kako lahko telo nosi pečat verskih misli. V svojem telesu je celo prevzel podobo križanega Kristusa. Ne da bi domnevali, da je takšna telesna pre- obrazba ideal za vse, se nam zdi Frančiškova duhovna praksa razumljiva, če jo lahko povzamemo s temi besedami: Jezus v njegovem srcu, v njego- vih ušesih, v njegovih očeh, v njegovih rokah in, končno, v vsem njegovem telesu. Za takšno osebo versko prepričanje ni zgolj intelektualna zaveza- nost, niti ni v osnovi stvar oblikovanja neke predstave o značaju drugega sveta. Gre prej za način, kako se spoprijeti s čutnim svetom, tako da tisto, kar ima končno vrednost, ni daleč, ampak se nam predstavlja tukaj in zdaj v čutnih pojavnostih.« (Wynn 2013, 198) V prispevku smo nakazali, kako ima lahko telo podobno spoznavno vlogo, ki zadeva kultiviranje čustev, in kako to vlogo zaobjeti v okvir teologije čustev. Čustva 595 Mateja Centa Strahovnik - Čustva in vloga telesa v kontekstu biblijskih zgodb namreč religiozna izkustva in doživetja – npr. v trenutkih molitve, čaščenja ali sre- čanja s presežnim – pogosto spremljajo. Ti čustveni odzivi lahko prepričanja obli- kujejo in krepijo ter zagotavljajo subjektivni občutek povezanosti, transcendence ali občudovanja. Hkrati čustva vzpostavljajo del etičnega okvira in so povezana z etično zaznavo, odločanjem in delovanjem, kot ga določen verski okvir narekuje. Nenazadnje so čustva sestavni del obvladovanja življenjskih izzivov in negotovos- ti – pri tem vidiku pa je s čustvi pospremljena tudi vera, ki je usmerjena v tolažbo, predanost ali upanje. Reference Borgman, Brian S. 2009. Feelings and Faith: Culti- vating Godly Emotions in the Christian Life. Wheaton, IL: Crossway Books. Centa, Mateja. 2018. Kognitivna teorija čustev, vrednostne sodbe in moralnost. Bogoslovni vestnik 78, št. 1:53–65. Centa Strahovnik, Mateja. 2022. Spoznavna vloga telesnih občutkov, resonanca in odtujenost. Bogoslovni vestnik 82, št. 3:611–621. https:// doi.org/10.34291/bv2022/03/centa Gerjolj, Stanko. 2009. Živeti, delati, ljubiti. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Huber, Stefan, in Matthias Richard. 2010. The Inventory of Emotions Towards God (EtG): Psychological Valences and Theological Issues. Review of Religious Research 52, št. 1:21–40. Kim-van Daalen, Lydia Cornelia Willemina. 2013. Emotions in Christian Psychological Care. Doktorska disertacija. The Southern Baptist Theological Seminary. Kirkpatrick, Lee A. 2006. Precis: Attachment, Evolution, and The Psychology of Religion. Archive for the Psychology of Religion 28:3– 47. https://doi.org/10.1163/008467206777832616 Lester, Andrew D. 2003. The Angry Christian: A Theology for Care and Counseling. Louisville: Westminster John Knox Press. McGrath, Alister E. 2011. Christian Theology: An Introduction. Chichester: Wiley-Blackwell. McLarty, Jane. 2008. Reviewed Work: Faithful Feelings: Rethinking Emotion in the New Testa- ment by Matthew A. Elliott. The Journal of Theological Studies 59, št. 1:261–63. https:// doi.org/10.1093/jts/flm092 Nussbaum, C. Martha. 2001. Upheavals of Thou- ghts: The Intelligence of Emotions. New York: Cambridge University Press. Roberts, Robert C. 2007. Spiritual Emotions: A Psychology of Christian Virtues. Grand Rapids, MI: Eerdmans. Simonič, Barbara, Mateja Cvetek, Robert Cvetek, Christian Gostečnik, Drago Jerebic, Saša Poljak Lukek, Tanja Repič Slavič in Nataša Rijavec Klobučar. 2018. Čustvena avtonomija in spoprijemanje s stresom v povezavi z reli- gioznim soočanjem ob ločitvi. Bogoslovni vestnik 78, št. 1:219–235. Solomon, Robert C. 2003. Emotions, Thoughts and Feelings: What is a “Cognitive Theory” of Emotions, and Does it Neglect Affectivity? V: Anthony Hatzimoysis, ur. Philosophy and the Emotions, 1‒18. Cambridge: Cambridge Uni- versity Press. Strahovnik, Vojko. 2022. Identiteta, etika pre- pričanja, razumnost in resonanca. Bogoslovni vestnik 82, št. 3:547‒559. https://doi. org/10.34291/bv2022/03/strahovnik Voorwinde, Stephen. 2005. Jesus‘ Emotions in the Fourth Gospel: Human or Divine? London: T&T Clark International. Williams, Sam. 2003. Toward a Theology of Emo- tion. The Southern Baptist Journal of Theology 7, št. 4:58‒74. Wynn, Mark. 2013. Renewing the Senses. Oxford: Oxford University Press.