Sty. 33. V Mariboru 13. avgusta 1874 Tečaj VIE.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v stolnem
farovžu. Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. —
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr. , trikrat 16 kr.
0 naših slovenskih prepirih nekaj.
Neradi in le na besedo veljavnih mož pišemo ovi stavek o nesrečnem prepiru v naši slovenski domovini. Najboljšim ljudjem časih kaj na vskriž pride. Tndi ni najti dežele, vesi ali hiše, kder se ljudje nebi časih skregali in razprli. Vendar kakih 100 let že skoro nikder v Evropi ni stalnega miru. Od onega časa, kar liberalizem, t. j. več ali menj odločno neverstvo cele vrste in stanove prebivalcev vsaksebi ščuva, posilit je in v pagansko spačenost paha, od te dobe, pravimo ni več najti nikder stalnega miru. Z ljubim mirom pa je preminola prava svoboda, zastopnost in za-dovoljnost. Vse evropske države z narodi vred je liberalizem razdeval, in razdjal na stranke. Te se mnogokrati do smrti sovražijo in zagriznjeno dražijo. Vsaka streže drugo pod noge spraviti in uničiti. Zato vidimo, da zapovedajoče stranke ne poznajo nobene mere, nobene spodobnosti.
Tudi naše cesarstvo čuti oni neprijetni sad liberalizma že više 15 let. Vsi narodi: nemški, slavjanski in madžarski, razklani so na razne stranke, ki si nasprotujejo, druga drugo sovražijo in posilujejo. Glavne stranke, n. p. liberalna je zopet razcepana na več menjših strank. Tako je vse po Avstriji nekako razjedeno, razdjano, zdrobljeno in razdrto. Čudno pak je pri liberalnih strankah to, da svojo medsebojno sovraštvo kmalu pozabijo in se združijo, kedar se gre za udiihanje po katoliški Cerkvi. To pa jasno kaže, da jih tukaj vodi in goni eden duh, duh ne-verstva in protikrščanstva.
Slovenci smo se tega nevarnega tujca skrbno varovali celih 12 let. Složni smo bili do volitev 1. 1871. Takrat smo poslednjič složni postavili kandidate za slovenski Stajer: Šumaua, Radaja, Hermana, Srnca, Kosarja, Vošnjaka, Dominkuša in Adamoviča. Vsem nam je služila kot vodilo drobna knjižica: Kako se nam je pri volitvah v deželni zbor obnašati? Spisal jo je blagi
g. Šuman, ter jo lepo končal z besedami: Vse za vero dom in cesarja. Iz te knjižice je razvidno, da smo se vsi držali: Čehov, Poljakov, potem konservativnih Nemcev na Tirolskem, Pred-arlskem, Salcburškem, Gornj. Avstrijskem in na Štajerskem. S temi smo bili v zavezi in smo bili a1.upaj ena federalistična stranka (od latinske besede foedus, t. j. zaveza). To pa je tista avstrijska stranka, katera hoče dati vsakemu svoje: cesarju, kar cesarjevega in državi, kar je državnega — sv. Cerkvi samostalnost, deželam pravice, narodom djansko ravnopravnost, vsem svobodo na podlagi pravice in občnega porazumljenja.
Bili smo blizo zmage, čeravno je minister Hohenwart odstopil. Kajti verjeti ni bilo, da bo dunajski rajhsrat dolgo dihal, ako zaporedom izostanejo Čebi, Poljaci, Slovenci, Dalmatinci in konservativni katoliški Nemci; osamljeni nemški, liberalni ustavoverci gotovo nebi dolgo in mirno na Dunaji skupaj sedeli.
Med tem ste se zgodile 2 nepriliki, kateri ste ustavovercem njihovo nadoblast iz nova utrdile
1. novi volilni red za neposredji ali d i-rektui državni zbor, ki je le po odpadu Dalmatincev obveljal, in 2. odpad Mladočehov in Mlad o si oven cev. Ti so namreč naglo zapustili svoje stare prijatelje in pridružili se poprejšnim nasprotnikom: ustavo ver ni m, nemškim liberalcem. Bratom svojim rojakom dali so slovo. Izdajalno so masirali v nam sovražni tabor. Tukaj je zdaj nastalo veliko veselje. Pogum, srčnost in grebeni so jim začeli močno rasti. Naduto so pravili: „glejte, sad naše ustave, treba je ž njo stanovitno mleti. Kmalu bodo vsi v naš tabor ponižno pri-capljali. Naposled bodo vsi nasprotniki zdrobljeni in zmljeti".
Vendar previdnih Čehov niso dobili na svoje limance. Ti s.? namreč svoje liberalne, mlado-česke kokote varčno pozaprli v zakotne kobače. Pri novih volitvah skoro nobeden ni bil več voljen za poslanca, čebi so zvesti ostali skušenim
voditeljem, kakoršni so: Palacki, Rieger in grof Klam - Martinec.
Ali druga je pri nas Slovencih. Pri nas so mladoslovenski liberalci s pomočjo nemškutarjev doplezali do večje moči in tedaj ¡tudi do večje nevarnosti za prihodnost našega naroda.
1.	Kdo so odpadniki Ml a d o s 1 o ve n ci ? Liberalci so, podobni navadnemu plemenu evropskih liberalcev. Sicer pa katoliški veri ne nasprotujejo vsi enako hudo in zavedno. Veliko jih je pri liberalcih, ker je zdaj liberalizem sploh v navadi. Drugi so preplašljivi in si ne upajo očitno in djanski postopati kot verni Katoličani. Zopet drugi so polni krivih misli in predsodkov o kat. Cerkvi. Zato pa tudi popolnem krivo o njej mislijo in krivično sodijo. M.slijo, da bo vseh držav konec, če ne bodo po postavah sv. Cerkve, jenih služabnikov in naprav svetni oblasti popolnem podvrgli. Sicer radi delivajo svobode vsem krivoverstvom in neverstvom, ali za sv. Cerkvo ne morejo nikoli zadosti verig nako-vati. Pri vsem tem pa še si domišljujejo, da so Bog vedi koliko dobrega storili. Vendar slepci so in voditelji slepcev. Sami ne sprevidijo, kako jih za nos vodijo zvijačniki, sovražniki vsake vere, prekucuhi, umazani šuntarji, ki največje veselje čutijo, ako zamorejo prav nespodobno grditi in zasramovati, kar je vernikom sveto, častito in v največjo časno in večno tolažbo.
Da je med nami bilo dokaj takih Slovencev, ki so spadali med eno ali drugo zgoraj omenjenih liberalnih vrst, to nam je bilo že davno znano. Vendar kdo da je naše liberalce prvič naklanjal in naposled naklonil, da so na svetlo stopili kot posebna politična stranka, to nam še ni popolnem jasno. Nekteri mislijo na dr. Do-minkuša v Mariboru. Večina pa kaže na dr. Zar-nika. To pa zato, ker je ta človek s svojimi kranjskimi mladiči in pajdaši ob času svojega bivanja v Brešcih, v Ljutomeru in Mariboru prvič k nam zasejal nekako mrzenje med našimi poslanci in med duhovniki. Navidežni vodja liberalnih Slovencev je zdaj dr. Vošnjak. Večni omahljivec, dr. Razlag velja kot začasna metla ali boben, da bi se po njem več Slovencev na-bobnalo v mladoslovenski tabor. Drugi n. p. Ploj, Pfeifer itd., ti so le potrebni trabanti in rep. S temi vlečejo potem večjidel vsi slovenski dohtarji, notarji, koncipienti, pisači, nekoliko učiteljev in študentov, nekaj slovenskih tržanov in mestjanov s pečico zbeganih kmetov. V sili potegnejo ž njimi tudi nemškutarji. To pa le tedaj, ke-dar so preslabi, da bi pri volitvah sami prodrli.
2.	Kaj počenjajo liberalni Slovenci? Prvič odpadli so od federalistične stranke, ka-terej so više 10 let jako lepo, zvesto, častno in požrtvovalno služili. Kar je resnica, to radi pri-poznamo tudi svojim zdajnim nasprotnikom. Drugič pristopili so nemškim ustavovercem; pripoznali so tisto ustavo, katerej so poprej
z bistrim umom in ostro besedo nasprotovali. Postali so sami: ustavoverci. Dobili smo tedaj zraven nemških, še slovenske ustavoverce. To je, se v§, čudna reč, a gola resnica. V dunajskem rajbsratu so se očitno postavili na stališče ustavoversko. Tretjič začeli so zaslužene narodnjake in poprejšne svoje prijatelje n. p. Bleiweisa, Kosto, Hermana itd. neusmiljeno grditi in ob veljavo in upljiv pri Slovencih spravljati. Četrtič posnemajo nemške liberalce in judovske pisače ter psujejo sv. Cerkvo in njene duhovnike prav nedostojno in grozno. Tukaj se njim pa časih pripetijo prav smešne reči. Tiste duhovne namreč, katere so pred kratkim kot čvrste in nepre-strašene narodnjake hvalili, te zdaj kot „fanatične (prenapete) farje" zmerjajo. Nasproti pa jalove nemarnjake hvalisajo kot zgled pravega duhovna. Na mariborskega škofa poprej niso nikoli zadosti blata nanositi zamogli, a zdaj ga že hodijo časih božat, češ, da „ni tako fanatičen (prenapet), kakor grački. Sploh vse, kar so ti liberalci poprej zagovarjali, branili in hvalili, to zdaj sovražijo, razdirajo in zaničujejo. Vse so postavili na robe, so pač pravi Narobe-Slovenci.
Polastili so se: narodne tiskarne popolnem, čeravno je tudi veliko duhovnov, zvijačno goljufanih pod krinko čistega (?) narodnjaštva, precej denarjev tje vteknilo. Ob enem je „Slov. Narod" pokazal svoje pravo lice in zdaj že 2 leti prav ostudno svoje liberalno blato pometa nad duhovne in svetne može, ki pa v njegov rog ne trobijo. Tudi prostim ljudem točijo po svojem „Tedniku" liberalne svobode in omike. Staro glasilo: vse za vero, dom in cesarja, zakadili so v kot med nevredne ropotije. Izmislili so si novo glasilo: vse za narod, svobodo in omiko. Krst so ohranili, toda brez „žegnane vode". Imenujejo se: liberalce, naprednjake, svobodomiselno, liberalno, napredno stranko. Drugi so jim vsakega zaničevanja vredni: klerikalci, nazadnjaki, mračnjaki ter klerikalna, nazadnjaška stranka. Tak je razpor med Slovenci i
Prihodnjič bodemo zasledovali uzroke temu čudnemu, po naših mislih prav nepotrebnemu razponi. —
Cerkvene zadeve.
V Harije-Celje, kakor od mnogo strani slišimo, se poda letos veliko štajerskih Slovencev na "božjo pot. Prav imajo. Vsaj smo posebne milosti nebes Kraljice potrebni. Marija-Celje je najstarejša pa tudi najbolj slovita božja pot v našem cesarstvu. Letos je 717 let, kar tje zahajajo prijatelji Marijini.
Žalost in veselje sv. Cerkve globoko v srce sega vsakemu vernemu Katoličanu. In po pravici. Vsaj smo udi telesa, čegar glava je Kristus.
Zato pa s tolikim sočutjem gledamo, koliko krivično preganjanje zdaj katoliški Nemci trpč in kako junaško ga prenašajo. Povemo takoj, kar se je na Pruskem le v pretečenem tednu zgodilo. Izgnani bili so: 1 fajmošter, 1 kaplan, 1 novo-žegnan mešnik. Zaprti v ječo: 1 škof, 1 dekan, 1 fajmošter, 1 kaplan. Obsojeni na pla-tež: 1 seminišk predstojnik, 1 kaplan. R u b-ljeni (fautani) 1 zaseben mešnik. Vse to se je zgodilo le v enem tednu. Tako delajoLutrovci, frajmaurerji in liberalci, kder do oblasti pridejo!
Zaprli so pretečeni teden že 5. škofa namreč: Paderbornskega. Godilo seje tako! V jutru ob 8. uri 4. avgusta pride sodnijski poslanik z beriči. Kmalu so vsi koraiji zbrani okoli svojega škofa. Žalostni jemljejo slovo in mu obetajo, da bodo le njega kot svojega pastirja priznavali, naj pride, kar hoče. Potem podeli škof vsej škofiji svoj pastirsk blagoslov in proti beričem obernjen reče glasno: „ali ste prišli, da mi silo storiti?" Odgovorijo: da. In zdaj prime berič škofa za rokave ter ga vleče seboj po stopnicah do voza na ulici. Vse mesto je bilo po konci; ves trg in ulice bile so natlačene ljudi. Vsak je hotel svojega škofa videti, mu svojo spoštovanje skazati in do ječe spremljati. Beriči so z vozom komaj zamogli naprej. Ko množica vidi škofa sedeti med 2 beličema, tedaj je zagnala tisočeri glas : živili, naš škof! in je tako svojega pastirja spremljevala do ječinih vrat. Mestjani so potem začeli pesen peti na čast sv. Liboriju, ki je patron paderbornske škofije. Ali policaji in žandari so jim to zabranili.
Velikodušnost katoliškega misijonarja. Prebivalci sandviških otokov v Velikem morji so Kristjani, z večinom lutrovci. Vendar število Katoličanov se vedno množi, Ondi razsajajo nekaj let že strahovite gobe. Človek dobi po lici črne pege ali ma-roge. Kmalu se spustijo po vsem životu gnoječi se tvuri. Živo telo gnjije. Ud za udom odpada. Smrad je strahovit. Bolezen kužna in neizvračljiva. Zato je ukazala vlada vse gobave pobrati in na otok Moletej odpeljati. Med 8000 nesrečnežev bilo je tudi 500 Katoličanov. Želeli so si mešnika. Ali kdo bi si upal med-nje? Moral bi namreč vedno tam ostati, ker vlada živi duši ne dovoli otoka zapustiti. Nobenega zdravnika ni tam, nobenega strežnika. Toda usmiljeni Samaritan se najde. Č. o. DamianDevešter, mešnik družbe srca Jezusovega, se je sam rad gobavim daroval. Že 2 leti je pri njih. Od 8000 jih še živi le 800. Skoro vsi so umrli kot verni in Bogu udani Katoličani. Duhovnik pa je še zdaj zdrav. Bog ga očitno varuj o. -
Gospodarske stvari.
Lišaji na sadunosnih drevesih.
Ni bolezni, ki bi bila bolj po naših sadu-
nosnih drevesih razširjena, kakor lišaji, nobena skoraj ni škodljivejša od nje in vendar se skoiaj na nobeno drugo manj ozir ne jemlje, kakor ravno na njo. če je gospodar spomladi drevesa za silo lišajev otrebil, že misli Bog vedi, kaj velikega je že opravil. Treba pa je le z d a j zopet pogledati na drevesa in našlo se bode, da je stvar na mnogih mestih ravno takošna, kakoršna ja bila spomladi. Posebno debla in debelejše veje so pogosto z rumenim ali sivim lišajem prevlečene, in ne sme se odlagati, da se drevesa tega zajedavca osnažijo. Brani namreč, da solnce in zrak do skorje ne more, ovira prosto izblapljenje in vsi-savanje, zadržuje mokroto in vlažnost in ima tako mnogokrat najhujše nasledke za drevo. Posebno tam, kder ima sadovnjak nekoliko bolj globoko lego ali drevesa bolj gosto stojč, da jih zrak ne more prosto prepihavati in solnčni žarki le po malem v njega vdirati, se lišaj skoraj vselaj nahaja, zlasti na jablanah.
Ravno tako se tudi tam rad zareja, kder zemlji potrebne moči manjka, da bi drevje moglo krepko in veselo poganjati. Marsikdo morda misli, da tanki rumeni ali sivi lišaj drevesu toliko ne škoduje. Skušeni sadjerejci vendar pravijo, da je ravno ta lišaj najhujši sovražnik dreves, ker kroženje sokov ustavlja in izhlapljevanje zadržuje. Treba je le bolj pazljivo drevo opazovati in hitro se bode videlo, da tako drevo le malo ali celo nič več ne poganja; sicer še cvete, ali le malo in redko kedaj rodi. Kakor hitro sedaj po letu mokrotno vreme nastopi, se ne sme odlagati, da se lišaji do dobrega ostrugajo. Na vsak način bi se pa to moralo zdaj meseca avgusta zgoditi, ker se z lišaji vred tudi veliko mr-česne zalege odpravi. Tudi vmivanje z lugom in žajfnico, apneno vodo, dobro služi, če se lišaji marljivo ne odstranjajo, ni mogoče dreves zdravih ohraniti. Če se pa drevesa marljivo snažijo, bodo ostala zdrava posebno, če se tudi viri, iz kterih lišaji prihajajo in ktere smo gori povedali, marljivo zamašujejo.
Kako gre posušene poljske in kuhinjske zelihra-njevati za zimsko porabo?
Sušenje poljskih in kuhinjskih zeli ima korist. Prvič moremo jedila iz sočivja o vsakem času v letu si napraviti in drugič se da velika zaloga na primerno majhnem prostoru shraniti. Da pa sočivje svojega okusa in barve ne zgubi in se zopet popolnoma nakuhava, je treba na sledeče paziti, in tako-le ž njim ravnati.
Sočivje se najprej očedi in osnaži, kolikor le mogoče zvesto, potem opere in tako pripravi, kakor za kuhanje. Na to se voda do dobrega ocedi, sočivje pa po snažnih deskah ali Čistem platnu razpoloži in skrbno obrača. Ko je do dobrega osubnelo, se položi na peč, ki je precej toplo zakurjena. Tu mora toliko časa ležati, do-
kler se stebla zdrobiti in listje na prah zmesti ne dajo. Potem se prenese na mesto, kjer ni pre-vlažno (mokro), postavim v kako klet. Kakor hitro se zapazi, da je sočivje zopet voljno postalo, da se več ne zmaue, ako ga stisneš, se v papirnate žakeljce trdno natlači in za porabo v vlažni kleti hrani. Tako pripravljeno sočivje se ohrani črez leto dni dobro in je za kuho še dosti boljše od sirovega. Kedar ga je treba rabiti, se samo z vrelo vodo nekoliko zapari, dva- trikrat zavreje, potem zopet vrela voda ali mesena juha nalije in sploh tako kuha, kakor sirovo, zeleno sočivje. Da se pa lepše nakuha, se špargelni, grah, koreničje itd. pred kuhanjem za pol ure v mrzlo vodo položijo. —
Kedar živini kaj v grlu obtiči.
Goveja živina je časih precej lagodna. Rada gredč krade: repo, krompir, koruzine klase ter nje naglo pogoltne brez poprejšnega žvekanja. Tukaj se rado zgodi, da naglo pogoltnjene tvarine ali jihovi kosi v grlu obtičijo. Ne morejo ne naprej pa ne nazaj. Žival skoro dihati ne more, jesti pa popolnem nič. Sicer tako hudo vselej ni. Časih zaleti jo le menjši kosi in obtičijo v grlu. Vendar je tudi to nevarno, ker se potem začne v grlu hudo nabirati, navraževati in gnojiti.
Zato se mora živali bitrej ko mogoče pomagati.
V ta namen se vzame kako pero. Ž njim se v grlo poščegeta', da začne živino drgniti. Pri takem drgnenji utegne zaletelo tvarino nazaj na usta pognati. Ako se pa to ne posreči, potem se pa vzame dobro uglajen kolek n. p. leskovica, spanišrohr ali bičev ročaj. S tem se segne rahlo in previdno živali v požii ak ter se skuša zaostala tvarina proti trebuhu zbiti ali potisniti.
Ako pa je tudi to bilo zastonj, potem pa le hitro po zdravnika, da živali grlo nareže, ali pa po sekiro, da se zakolje.
Kure in sploh perutnino hitro napitati (odebeliti). Leče se dene toliko namakat, kolikor se v 2 dnevoma utegne porabiti. Vodi se primeša p e-š i c a soli. S tako premočeno lečo se kuram na-tlačijo golžuni (krofi). Pri nadalejšnem pitanji se ima paziti, ali so golžuni prazni ali ne. Snažne vode za piti kuram ne sme mankati.
Da kokoši pridno jajca nesejo želi vsaka gospodinja. Zato pa naj kokoši pita z ječmenom ali ajdo. Oboje se pa ima soline vode napiti in navzeti. Kokoši potem zopet rade nesejo.
Jajca se ohranijo frišna, ako se zraku pot
zapre do jajčevega beljaka in žolčaka. To se pa zgodi na različen način: jajca se polagajo v zgo-steno apneno vodo, ali se pomočijo v olji, razpu-sčenej gumi ali v firneži.
Kako se češplje, slive suši brez ognja. Sušeno sadje je velika dobrota pri hiši. Toraj si je človek razne načine izmislil sadje sušiti. Na angleškem sušč brez ognja in dobivajo tako sušene češplje dosti boljše in slajše od onih, ki so na ognju ali v peči posušene. V ta namen nanizajo popolnoma zrele, zdrave in nikder obite ali poškodovane češplje s tanko iglo na nit, ki je tako dolga, da ima 50—60 češpelj na nji prostora. Te nize (niti s češpljami) 6e morajo potem na čistem, suhem in zračnem mestu na vsakem koncu na klin ali žrebelj privezati, da so napete in se češplja do češplje ne spleže in se je ne dotika. Vrabcev in drugih nepovabljenih gostov se morajo skrbno varovati. Za 8 do 10 tednov so češplje popolnoma suhe in se morejo hraniti, kakor vsako drugo posušeno sadje. Se ve, da ta način sušenja ne velja tam, kjer so češplje na veliko sušiti, ampak le za domačo rabo.
Mravlje dobre zatiralke gosenic na zelju (kapusu). Letošnje bolj hladno in dosti mokrotno poletje od gosenic na zeliščih še ni kaj dosti čuti.
Če bi se pa kje prikazale, naj se le kak bližnji mravljinec (mravljišče) v žakelj nabaše in potem po zelišču raztrosi. Iz prva so mravlje sicer nekoliko plašne ali kmalo se razberejo in začn6 gosenice zalezavati in pridno moriti. Obiranje gosenic le malo basni.
Dopisi.
Iz mariborske okolice. (Seidl — kaplani — most.) Kakor se sliši iz zaneslivega kraja, se je Seidl baje hvalil, da so prišli 4 kaplani njega prosit za Stremajerjeve groše. K možu bi hodili, kterega gospodar tako časti? Še sam nima toliko, da bi kaplanom milosti delil alj slabo stanje po-lajšal, ker po kaplanski brnji rad hodi in rajše vzeme kakor da. Mi ga ne spoznavamo za p r e-lata ali ministra pri cesarju. Ako pa komur kaj stori, se zgodi le iz lastnega dobička, da se zna hvaliti pred nespametnim volilnim ljudstvom, kojemu pravi: „jaz znam kaplanom kaj pripraviti, pa tudi vzeti, kteri ne trobi v moj šabedrast rog; ali torej ne vidite kako dober človek da sem?"
Zato pa tudi ne verujemo, da bi se našel kteri izmed duhovščine, ki bi šel se Seidlu priklanjat. Bržčas si je g. Seidl to „boso" domislil, da bi zopet svojim nemčurskim volicem, kakor nekdaj, svojo veliko strahovno mogočnost (ktera je znotraj votla, od zunaj pa je nič ni) dokazal.
Iz Selnice v Ruše se je cesta na okrajne stroške napravila in ni več veljala kot 14.000 gld. Gospod Seidl je bil cestni mojster.
A zdaj jo je voda grozno raztrgala, tako da vsi posestniki pravijo: poprejšna cesta bila je lepša, kakor zdajna nova, ki toliko košta. Nesreča za gospoda Seidla. Se nam v resnici v srce za-
.
smili, da povsod kjerkoli le on svoj nos pritekne, grozno veliko košta, velja pa malo aii nič. Pri sv. Marjeti se mu enako godi. Za 39.0J0 gld., koje ima okraj mariborski na dolgu se morajo drugokrat ceste bolj močne napraviti, drugače znate biti odstavljeni.
Iz Celja dne 6. avgusta (nadvojvoda Kari — volitev župana — gimnazija.) Koncem mesca julija pripeljal se je v Rimske toplice nadvojvoda Kari Ferdinand; ostati hoče tam, da se bo vde-ležil slavnosti „Grilparcerjeve", koja se bo obhajala 14. in 15. t. m. Lastnik rimskih toplic skrbi za velikanske naprave. — —
Volitev novega župana celjske okolice se bode vršila 13. t. m. Nadejamo se, da bodo odborniki, ki so vsi narodni, izvolili si umnega župana, kteri si ne bo puščal ukazovati od dosedanjega občinskega pisarja. —
Znamenito zastran obnašanja celjskih dijakov je to, da so oni enemu profesorju 2krat eno noč okna potrupali in da še zadnji den bili so 3 zavoljo drugih disciplinarnih pregreškov po sklepu gg. profesorjev izključeni. Vse to je sad omahljivega ravnatelja, ki vedno svojo mladež hvali.
Iz šent. lenartskega okraja. Srce se mora človeku togotiti, ako je sam priča, kako da se ubogemu slovenskemu jeziku na lenartskem ro-tovžu godi. No, pa vsaj ni čuda, ker je ta stavba celo majhna, torej ga ni prostorčeka za Slovenca in za njegov jezik. Tam velja izrek: „Nur kei-nen Bindišen, und bindišarom nič veljati pustit". 7. avgusta ob 9 uri je bila na rotovžu izvanredna pa tudi prav neredna seja okr. zastopa. Ker slovenski možje nečemo biti le slepi prikimavci, se vname večkrat oster razgovor, ki se navadno s tem sklene, da nemški mesarji in lončarji na ves glas upijejo na slovenskega govornika, in mu tak besedo presekajo. Posebno roprčki kislo se držeči Selak ima tenki glas, pa še vrh tega mnogo psovk. Pravo je rekel, nek narodnjak, ta zbor je podoben šolarjem, ker tam se tudi kriči. Gospoda predsednika bipa prosili, da svoje Nemce boljšega parlamentazičnega reda navadi. Potem bo lepši red.
Da se k stvari vrnem, bilo je 7. avgusta vse nemško, in dolgo trajno. Konec seje povzdigne glas pošten narodnjak R. iz Drvanje, ter omeni, da smo se pri prvi seji okr. zastopa lanskega leta na nasvet narodnjaka K. o tem zedi-nili, naj se govori vse slovenski, le piše nemški. Ali dnes je vse nemško, in s tem bil je ogenj v strehi. Vendar pozorne storimo nemške gospode, od selej bodemo mi tudi bolj „sloveniš in biudiš" se držali, kakor do sedaj in v to nam Bog pomozi.
Od sv. Tomaža. (Kravji tatovi). — Na večer sv. Ožbalta, je bilo v Savcih 5 krav ukradenih, 2 nekej revui udovi, 1 nekemu vincarju, ostali 2 pa 2 nagorskima posestnikoma. Nesrečni okra-denci hitro naznanijo žandarom v Ormuž in v Ljutomer. Žandari iščejo kudodelnike, in izvejo, da
so na Ogrsko odrinoli. Dirjajo za njimi. Dobili so 2 blizo Lendave, ostale nekoliko bližej.
Srečo so imeli, da so vse polovili in nje s kravami vred v Ljutomer prignali, od kod so si tudi objokani ukradenci z veseljem vsak svojo kravo domu gnali. Hvalo pa so dolžni ti nesrečni ljutomerskim žandarom, pa njim jo tudi gotovo izrekajo. —
V Rucmancih je nek posestnik imel tobak v svoji koruzi posejan, in mu ga je nekdo pore-zal in ukradel. Sum je imel posestnik na svojega brata. Na den 26. julija ide sumljivi brat od sv. meše domu tik hrama, kder stanuje oni, ki mu je bil tobak pokraden. Kakor hitro ga vidi mimo iti, beži za njim in ga je metal in davil, da je bilo strah. Neko večer poznej pride pijan do hrama, kder stanuje sumljivi brat in ga začne zmerjati rekoč: ti si meni tobak pokradel in mu moli cel pijansk očenaš tako dolgo, da se zopet primeta. Ali tatvine obdolžen brat porine bratu nož globoko v desno ramo blizo vrata. Ves v krvi se zgrudi s strašno rano. Kder ni vere, tam tudi ni ljubezni, še med brati ne.
Od Sotle. (Sitni kordon). Na sv. goro potujočim romarjem je mejna straža, ker gred6 od Rogatca do Kumravec črez Hrvatsko, odvzela pečeno kuretino. Li se prime kuga tudi pečenih pišancev? Naj bi mejine srenje skupno prosile, da se vendar enkrat kordon odstrani, ki je vzajemni obrtniji na poti. Če so še ktere vasi okužene, kakor je bilo že naznanjeno, naj bi se samo ove z manjšimi stroški nadzorovale, ker na meji Hrvatski in Štajerski o nobeni kugi ni duha ne sluha. —
Politični ogled.	'
Avstrijske dežele. Ravno zdaj razpošiljajo ljubljanski Mladoslovenci knjižico, polno neumnih napadov na duhovnike. Založil in spisal njo je dr. Vošnjak. Nezaslišano grdi stare naše branitelje n. pr. Hermana, o kterem pravi, da mu je „za pravice slovenskega naroda toliko mari, ko našemu kmetu za l-anski sneg". —
Tako šuntarsko knjigo poganjajo tedaj liberalni Slovenci za lovljenje denarja in udov za svojo: Narodno (?) društvo, zdaj, ko so volitve nekaterih poslancev blizo ? Na Kranjskem sta namreč narodnjaka: Gabrijan in Jugovic odstopila. Pri nas na Štajerskem pa menda breška volitev ni daleč.
Nemški liberalci so že postavili kandidata: Schniderschtitza. Tudi slovenski liberalci v Ljubljani so proglasili: Janeza Stadler-ja za svojega kandidata. Mož je ponudbo prevzel. Iz tega, kako in iz tega, daje le v „Slov. Narodu" sprejem ponudbe nazuanil, b i s k or a j morali sklepati, da se je dal zapeljati popolnem v tabor liberalnih Slovencev, t. j. odpadnikov od federali-
stične stranke, odpadnikov od gesla: vse zaver o, dom in cesarja.
Kaj bomo storili mi? Tega še dnes določno ne povemo. Naznanimo pa, da jih je veliko naših prijateljev iz breškega okraja, ki nam svetujejo posnemati mariborske liberalce pri lanskih volitvah, t. j. da se za zdaj popolnem zdržimo volitev in volilnih homatij; naj se lanski breški prijatetji letos sami med seboj lasajo. Potrpimo!
Vnanje države. Ruski listi začeli so kaj prijazni biti proti Avstriji. To pa vsled potovanja nadvojvode Albrehta. Govori se celó, da bode Avstrija z Rusijo napravila zvezo, kar bi nam sila bilo želeti. Potem nas ne bode Prus meni nič tebi nič napadel, še menj pa pograbil.
Nemški cesar Viljelm odpotoval je iz Ga-stajna zopet v Berolin. Tudi Bismark se vrača tje. Utegne se zdaj skoro pokazati, kaj namer-javajo Prusi s sklenjeno zvezo z Lahi in španj-skimi republikanci zoper itak že dovolj nesrečne in oslabljene Francoze ? Pravijo, da hoče Bismark novo vojsko, ter Francijo popolnem uničiti. Bog ne daj! —
Na Laškem grabljivi Piemontez ni več slo-boden na svojem prestolu. Te dni so v Bologni, Rimini, Florenci, v Rimu in Napolji zaprli više 100 zarotnikov zoper kralja in zoper liberalce bogatine. Zarotniki so udi strahovite družbe: Internacional. —
Na Turškem v Mali Aziji razsaja grozna lakota. —
Za poduk in kratek čas.
Kako bi radi liberalci mrliče pokapali?
(Konec.)
Na britofih raste navadno lepa trava, ktera se živini poklada, alj živina ne pocrka. Ko bi zemlja okužena bila, bi menda tudi trava živini ne koristila, ampak bi njej škodovala, kar se pa zonet ne zgodi. Iz vsega tega sledi, da liberalci lažejo, otrobe vežejo in ljudem pesek v oči mečejo, ako pravijo, da mrliči zrak, vodo in zemljo kužijo. Alj liberalci imajo nek drug skrit vzrok, zarad kterega zahtevajo, da se naj mrliči žgejo, kterega vzroka pa povedati nočejo alj pa se bojijo, tistega naznaniti. Če namreč liberalci kaj doseči hočejo, pa menijo, da bi tisto drugim po volji ne bilo in bi se opekli, ne razkrijejo naravnost svojega namena, ampak tipljejo okolj, kakor maček okolj vroče kaše. In ravno to je tudi pri njihovem požiganji mrličev. In kteri je ta namen? Liberalci hočejo krščanski pogreb odstraniti, ljudi podivjačiti in verski čut v njih zatreti. To se vidi iz tega, ker nočejo niti po judovsko, niti po luteransko, niti po katoliško mrliče pokapati, ampak hočejo tako ž njimi ravnati, kakor nekteri narodi, ki pravega Boga poznali niso. Najšli so se že namreč takošni pa-
ganski ljudje, kteri so svoje mrliče žgali, alj naposled se njim je to požiganje preostudno in škodljivo zdelo, za to so ga opustili. In kar so pa-ganski narodi opustili in zavrgli, to hočejo sedanji liberalci celó katoliškim Kristjanom vriniti, ter njihov verski čut zatreti. V tem grmu tiči zajec, in ne v zraku, v vodi alj v zemlji!
Pri svojem zahtevanju, da se naj mrliči žgejo, kažojo liberalci svojo hudo vest. V enem njihovih časnikov v graški „Tagesposti" namreč sem čital, da se naj mrliči za to žgejo, da pozneje ne bo mogoče, ako bi deželska gosposka zahtevala, tistih izkopati, ali ni bil morebiti kteri izmed njih ostrupljen alj kako drugače življenja oropan. Znano je namreč, da mnogokrat hudodelstva še le črez več let na svetlo pridejo in to ravno po mrličih. Slišal sem pred nekaj časom praviti, kako grozovito, rekel ki po satansko, je nek hudodelnik nekemu človeku življenje vzel. Prišel je po noči, kedar je tisti človek spal, hudobnež s precej debelim žrebljem ter ga je spečemu vrh glave v možgane zabil, da je pri priči umrl. Imel je tisti mrtvec dolge in goste lase, pod ktere se je žrebel skril. Nihče ni kakega hudodelstva slutil, ker se nikjer kaka rana videla ni in pokopali so umorjenega človeka, črez več let je bil prekopan. Ko grobar mrtvaško glavo iz groba vrže, zapazi, da se vedno giblje. Gre njo ogledovat in najde, da se je žaba žreblja dotikala in tako glavo mrličevo premikavala. Deželska gospodska je bila brž pri rokah, preiskovala in popraševala, kdo je bil tamkaj pokopan in iz kterega hrama. Tako je umorivca deželska gosposka v roke dobila in ga kaznovala, kakor si je bil zaslužil. — Zadnji „Slov. Gosp." od 30. julija poroča, da so letos v Kostrivnici blizo rogačke Slatine na veliki petek ženo izkopali, ktera je že šest tednov v grobu ležala, ker se je med ljudstvom govorica razširila, da je tista žena ostrupljena bila. Zdravniki so neki spoznali, da je temu res tako. Sčasoma se zna že izvedeti, kdo da njo je ostrupil. Vse to bi se zgoditi ne moglo in marsiktero hudodelstvo bi morebiti vedno na skrivnem ostalo, ako bi se mrliči žgali in ne pokapali. Zategadelj je eden izmed mestnih očetov v Gradcu, ko so se tisti v seji 25. julija t. 1. o požiganju mrličev pogovarjali, rekel, da bodo slavne c. k. sodnije gotovo svojo tehtno besedo dale, preden se bo dovolilo, da se naj mrliči žgejo. Ker se tedej liberalci bojijo, naj bi po izkopanih mrličih kaka hudobija na svetlo ne prišla, kažejo, da nimajo dobre vesti.
Pa pravijo liberalci: ,,To se bo po jako nizki ceni godilo, ako se bodo mrliči žgali in ne pokapali". S kako malimi stroški bi se mrliči žgali, to je pred nekaj tedni liberalna „Marburger Zeitung" povedala. Tamkaj je stalo črno na belem, da bi se za požiganje mrličev peč postaviti morala. Ne bila bi takošna, kakor njo kmetje doma imajo, tudi takošna ne, kakor njo imajo peki, da v njej kruh pečejo, pa tudi takošna ne, kakor njo
je bil Nabukodonozor postavil, da je v njo tri mladenče vreči dal, ampak morala bi posebno sostavljena biti, kajti veljala bi, zapomnite si dobro — od 25.000—30.000 tolarjev. Kaj ne, to ni veliko? Vsaka fara bi si njo po mnenju liberalcev laliko postavila, vsaj imate kmetje zlasti v slabib letih denarja, kakor listja in trave, da lahko pe-take, desetake in stotnjake trosite, kakor vaše gospodinje piškam zrnje. Ker bi pa morebiti vender le ne mogla vsaka fara si takošnje peči za 25.000 alj 30.0O0 tolarjev omisliti, bi moralo več far in srenj skupaj stopiti, da bi si njo postavile. K tisti peči bi potem ljudje od blizo in daleč svoje mrliče skupaj nosili alj vozili, kakor les (plohe) na žage ali snopje na mlatilnico (Dreschmasehiene), ter bi jih tamkaj za nekaj tolarjev zežgali. Imela bi tista peč visok dimnik (Rauchfang), kakor se pri tovarnah ali fabrikah vidi. Iz tistega dimnika bi se od nažganih trupel soparji, ki bi gotovo ne dišali kakor žafran, v zrak vzdigovali, ga pokvarili in okužili, da bi se nihče niti kak liberalec niti kdo drugi lahko ne odkašljal zlasti takrat ne, ke-dar bi griža, kolera ali ktera druga kužna bolezen ljudi morila in bi se na dan po 10, 20, 30 ali še več mrličev zažgalo. Iz tega se vidi, da bi se le s požiganjem mrličev zrak pokvaril in okužil, ne pa, če se tisti v zemljo zagrnejo. —
Zdaj bi še bila treba nekaj o britofih omeniti, ktere bi liberalci za svoje zežgane mrliče imeli. Mi katoliški Kristjani pa tudi drugi ljudje, ki niso naše vere, imamo svoje britofe v časti, in to po pravici, ker vemo, da bomo tudi mi enkrat tamkaj počivali in sodnega dne pričakovali. Pred križ, ki na grobu stoji, pokleknejo štariši, da molijo za svoje ljube otroke; pred križ na grobu pokleknejo otroci, da molijo za svoje stariše; tamkaj moli mož za ženo, žena za moža, brat za sestro, sestra za brata, prijatelj in sosed za svojega prijatelja in soseda. Ali takošnih britofov, na kterih križi stojijo, bi liberalci, kakor po svojih časnikih sami pišejo, ne potrebovali, ker bi v tisti peči za 25.000 ali 30.000 tolarjev pepel od svojih zežganih mrličev skupaj grabili, ga v lonce ali piskre devali in tiste na peč ali omaro postavljali. Peči in omare bi bili po tem takem tiberalni britofi. Pred tiste piskre, namesto podobo Križanega, bi liberalci po-klekovali in za požgane rajne takošne molitve opravljali, ki ne sodijo niti za Turka niti za Juda niti za Luterana niti za Katoličana. —
Ker po tem takem liberalci sedajnih časov s svojim požiganjem mrličev verski čut ne samo nas Katoličanov, ampak tudi luteranov in drugih ljudi žalijo, s svojimi dragimi pečmi srenjam in faram strahovite stroške delati in zrak kužiti hočejo, naj le v deveti deželi sami sebe zažigajo, pa si naj za to tudi na lastne stroške peči stavijo; mi, ki nismo liberalci* za tiste peči ne krajcarja ne damo!	Jan. Brglez.
Razne stvari.
(Požar v Muti) pri Ljutomeru je požgal 7 hiš s hlevi in škedni, s krmo in zrnjem vred. Škoda iznaše više 18,000 fl. Neka 13 letua deklica kočarja Stanjkota je tudi zgorela. Pravijo, da so ogenj užgali otroci, ki so s šibicami igrali. Brez hitre in vrle pomoči ljutomerskih gasilcev bi nesreča bila veliko večja.
(Nesreča) 5. avg. so pri stražni hišici Nr. 133 na železnici med Pesnico in Št.-Ilom našli stražnika Franca Savker-ja brez zavednosti ležečega. Na glavi imel je hudo rano. Drugi den je umrl. Pravijo, da ga je nekdo ubil. Sodnija je pričela preiskavo.
(Strela je udarila) 5. avg. v hišo J. Košarja, posestuika v Devinu blizo Slov. Bistrice. Hiša je pogorela, ki je pa bila k sreči zavarovana.
(NaŠ domač regiment Härtung) se poda konec augusta v Ljubljano, kder bodo se vršile velike vojaške vaje.
(Gornja Savina) in njena struga pri Ljubnem in Mozirji se bode popravljala. Deželna in državna kaša pripomagate s 4000 fl., srenji daste 1000 in Gornjo gradski okraj doloži 1000 fl. na leto.
(Liberalni grof Rudolf Attems) je tihotapno potegnil iz Gorice, kder je zapustil dolgov za 140.000 fl. Predrznež je menjice (veksel) podpi-saval z imenom svoje matere.
(Od Male Nedelje) se nam piše: tukaj kaže letos srednja letina. Žita (rž) so ondi, kder ni mraz naškodil, bila precej dobra. Pšenica je bolj slaba. Oves je precej dober. Koruza in krompir kažeta lepo. Sadja, posebno sliv in hrušek bo veliko, jabelk pa ne bode. Vinska trta kaže z večinom slabo. Mraz in smod sta njej jsko škodila.
(Č. g. Karol Robida) 701etni starček, blizo 42 let učitelj celovške gimnazije, benediktin samostana Št. Pavlskega, vrli narodnjak, spisatelj: „domačega zdravnika" neutrudljiv odbornik družbe sv. Mohorja, šel je te dni v vrlo zasluženi pokoj. Bog mu ga daj mnogo let uživati!
(Iz Ribnice) se nam poroča. Šolsko sveto-valstvo je s premodrim (?) svojim načelnikom g. Gaštejgarom vred sklenilo zidati novo šolsko poslopje za 18.000 fl. Ker ovi gospodje zastopnikov kmetskih srenj niso čisto nič pobarali, so ti mislili, da gospodje bodo tistih 18.000 fl. sami plačali. Vendar temu ni bilo tako. Te dni so poklicali ovi gospodje tudi: „p a vre". Pri tej priliki seje mesar Paur prikazal mesarski in je govoril mesarski ter vedno zijal: „col pauer". To je bilo kmetom preveč in so Paura nekoliko po „kme-tovski" telebili iz hiše. Zavoljo tega ima zdaj sodnija posle in opravilo.
(Uradnik banke Slovenije) g. Valentinčič prehodil je še dalje do konca julija konjiški, bister-ški, šmarski, rogački, breški in sevniški okraj, ter je novih prav dobrih agentov postavil ali stare
potrdil in poslopij, večidel cerkve, v vrednosti 165.259 gld. zavaroval; z novim letom obljubljenih zavarovanj mu je se bilo za 400.000 gld., kar nam priča, da naša banka mora dobro obstati, ako bodo njeni organi zvesto delali. Va-lentinčič se posebno v. č. duhovnikom lepo zahvaljuje za prijaznost, s ktero so ga povsod sprejeli in blagovoljno podpirali!
(Posojilnici) ste se ustanovili v Mozirji in v j Šoštanju. Želimo njima vspeha, kakoršnega ima ljutomerska.
(Spremembe v Lavantinski Škofiji). Fara Brez j e je podeljena č. g. Valentinu Seliču, sedaj župniku v Podjrorji.
(Za družbo duhovnikov Lav. Škofije) sta nadalje vplačala č. g. Vošnjak Lor. 11 gld. za leto 1874; Mlaker 2 gld.
Telegram:
A onjishi dekan Mtozman so dne* (12. avg) h a t/le smrti umrli. PoffreO v pete le ob Mo. Zyuba prevelika xa Konjice.
Tržna cena	V		V		V		V	
pretekli teden	Mariboru		Ptuju		Celju		Varaž-dinu	
	fl.	kr.	fl. | kr.		fl. i	kr.	A 1	kr
Pšenice vagan ....	6	30	5	—	5	40	4	97
Rži „ ....	4	30	4	—	4	—	3	20
Ječmena „ ....	4	10	3	—	2	40	2	80
Ovsa „ ....	2	90	2	20	2	—	2	—
Turšice (koruze) vagan .	5	40	4	70	4	20	4	50
Ajde „	4	30	4	—	4	40	4	—
Prosa „ . -	—	—	—	—	4	—		—
Krompirja „	2	30"	2	20	2	—	1	80
Sena.....cent .	1	70	1	50	1	—	1	35
Slame (v šopkih) „	1	40	1	20	■—	80	1	30
za steljo	—	80	—	80	—	60	—	90
Govedine funt ....	—	28	'—	30	—	28	—	24
Teletine „ ....	—	28	—	30	—	28	—	22
Svinjetine „ ....	—	31	—	30	—	44	—	34
Slanine „ ....	—	—		38	—	44	—	—
Iioterijne številke:
V Gradcu 8. avgusta 1874: 50 60 82 33 44.
Prihodnje srečkanje: 22. avgusta.

Kari Hesse,
pasarski mojster v Mariboru
Viktrinhofftasse štev. 28. priporoča se
p. n. občinstvu in posebno častitej duhovščini za vsakoršna dela, spadajoča v nja umetnijo, ter zagotavlja, da hoče pošteno in ceno postreči vsakemu.
Zalivala in priporočim
za gospoda Franca Kasperšiča,
zvoniškega zdeharja (špenglerja) v Mariboru. Naš tukajšnji zvonik bilje 1. 1868 od nekega drugega mojstra pokrit s plošičami iz cinka. Vendar kmalu po dokoučanem delu kazale so se napake. Letos v spomladi pa je bilo poprave potreba na vsak način. Blizo 60 cinkove strehe se je moralo potrgati in ponoviti.
Težavnaga dela se je lotil gospod Prane Kasperšič iz Maribora s svojima vrlima pomagacema: J. Brusom in Gust. Sattlerjem.
Delo je opravil z veliko marljivostjrf in spretnostjo. Posebne hvale vredno je to, da je vse priprave sam seboj imel, kakor dodana podoba kaže.
Podpisani odborniki cerkvenega konkurenčnega odbora tedaj imenovanemu gospodu izrekajo dostojno zahvalo v imenu cele fare ter ga vsem kot spretnega, zaupanja vrednega mojstra in izvrstnega strokovnjaka priporočajo.
"V Hengsbergu 28. julija 1874. Franc Draksler,	Miha Strobl,	Franc Wolf,
župnik.	cerkv. ključar. cerkv. ključar.
Franc Cerer,	Matija Holeman, K. Steingruber,
predsednik.
odbornik.
odbornik.
Preimenitno za vinogradnike!
Novo izboljšane
irozpMce ali mašine za metanje pzflja
izumjene od
Jožefa Jande v Ptuji.
Ovi nastroji ali mašine imajo pred drugimi to prednost, da valeči, s kterimi se mečka grozdje niso iz samega lesa ali železa, ampak so leseni toda posamezni zobovi so s cinastimi - železnimi plošičami obvlečeni. Zato se ni bati da se valeči polomijo ali njih železo zarjavi.
Štare mašine se zamorejo po tem načinu izboljšati in popraviti.
Cenik ali imenik cene teh liiašin pošljemo brezplačno po pošti, kdor se oglasi.
Ove mašine se zamorejo dobiti tudi po posredovanji administracije časnika „Weinlaube" v Klosterneubnrgu , pa tudi po vinorejski šoli v Mariboru,