mladika št. 7 oktober 2004 € 3,00 POSTE 1TALIANE s.p.a. spedizione in a.p. - D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n- 46) art. 1, comma 1, DCB Trieste - ottobre 2004 900402067,7 39. STUDIJSKI DNEVI DRAGA 2004 »Resnica je pri nas, in akoji pomagamo do vstajenja, je s tem te resen problem življenja.« Srečko Kosovel ISSN 1124 - 657X • Poštnina plačana v gotovini - oktober 2004 Zakaj ne moremo biti zraven.........1 Ob obnovi škofijskih komisij........2 Odmevi na 39. Drago v slovenskem tisku.................3 Bruna M. Pertot: Vrtnarjeva pesem . 5 Franjo Frančič: Ruj.................6 Marjan Marinšek: Resnična zgodba ......................... 7 Vladimir Kos: Odprl okno sem ... 12 M. Žitnik: Čarodejke (XXI.)......13 Peter Merku: Iz spominov na starše (XXXVII.).............14 Ivo Jevnikar: Pošteni rodoljubi, hrabri fantje (IV. del).........16 Bruna M. Pertot: Dobri duh ........19 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................20 Mitja Petaros: Soviča iz Aten .... 21 Irena Žerjal: Saganova je preminila v Honfleurju..........23 Antena ............................25 Ocene: Knjige: Nataša Grizonič: Kraška ohcet ali poročni običaji na Tržaškem (E. Sferco); Vladimir Bartol: Svet pravljic in čarovnije (M. Cenda) ........................ 29 Knjižnica Dušana Černeta (57) .. 31 Na platnicah: Za smeh in dobro voljo; Listnica uprave: Mala aalerija Mladike (Ivan Žerjal) Priloga: RAST 05 - 2004 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818: fax 040-633307 urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št.193 Clan USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 €. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €. Tisk: Graphart sne - Trst IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLVIII. MLADIKA OB 100-LETNICI ROJSTVA EDVARDA KOCBEKA Edvard Kocbek: Siamo nati per i miracoli - raccolta antologica Rojeni smo za čudeže - antološka zbirka prevedla in uredila Jolka Milič EDVARD KOCBEK SIAMO NATI PER I MIRACOLI raccolta antologica ROJENI SMO ZA ČUDEŽE antološka zbirka i iuta di / prevedla in uredila Jolka Milič M založba LADIKA MOLITEV Sem, kar sem bil, in vsakdo me bo mogel pozabiti. In vendar moram reči: sem in bil sem in bom, in zato sem več od pozabljenja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča. Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, slovesnejše od zavrženosti. Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli. Amen. Trst, ulica Donizetti 3 • tel. 040-370846 • fax 040-633307 • urednistvo@mladika.com SLIKI NA PLATNICI: Alojz Rebula je bil glavni govornik na letošnji proslavi na bazovski gmajni; Draga 2004 se je kot običajno odvijala v parku Finžgarjevega doma na Opčinah (foto KROMA). UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal, SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callln, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. II 11798 Zakaj ne moremo biti zraven... Bliža se 50-letnica povratka Italije v Trst, se pravi za nas najvidnejše posledice londonskega sporazuma, ki je bil podpisan le nekaj tednov prej. Sporazum je pomenil prvi korak v povojno normalizacijo odnosov med Italijo in Jugoslavijo, kar je obenem pomenilo tudi dejansko, čeprav ne tudi formalno likvidacijo Svobodnega tržaškega ozemlja, kompromisa-spačka, s katerim so se velesile poigrale na mirovni pogodbi, da bi pomirile obe zainteresirani sosednji državi. Kdo je od likvidacije spačka potegnil krajši konec? Italija je rešila Trst in z zapuščino ezulov plačala vojno odškodnino Jugoslaviji, Jugoslavija je Sloveniji priskrbela izhod na morje, OZN se je rešila odgovornosti za upravljanje močno vprašljive morebitne državice, ZDA in Velika Britanija so razrešile neroden in potencialno nevaren vozel v osrčju Evrope, Tita so naredile še bolj odvisnega od zahoda in obenem zadovoljile Rim; SZ je bila postavljena pred izvršeno dejstvo. Kdo je torej sploh potegnil krajši konec? Maloobmejni sporazum je ublažil posledice krivične meje in odprl mejo trgovskemu sodelovanju, Trstje pridobil tržišče veliko kot Balkan in šestdeset ali več tisoč ezulov, ki so Krščanski demokraciji zagotovili dolgoletno hegemonijo v Trstu. Manjšina je sicer dobila na papirju nekaj pravic, a še zdaleč ne tistega paritetnega odnosa, ki ji ga je zagotavljala ustanovitev STO-ja. Vse na papirju obljubljeno - za Italijane so sporazumi obljube, to je del njihove strategije -, je bilo treba na novo priboriti z dolgotrajnimi pogajanji. Namesto da bi se te pravice avtomatično razširile na druge komponente Slovencev v Italiji na Goriškem in v videmski pokrajini, so se počasi krčile tudi na Tržaškem. Začela seje doba dolgega čakanja. V povsem upravičenem prizadevanju, da bi bili boljših pogojev deležni vsi manjšinci, smo čakali in čaka- li... dočakali (slab) zakon in zdaj spet čakamo, da ga bodo začeli izvajati. Komurkoli poskusimo razložiti to situacijo (tudi v Sloveniji), se bo pač čudil nad italijanskim ravnanjem, narediti pa tako ne more nič. Edinole Italijani se ne čudijo in jim ni nerodno spričo utemeljenih očitkov, čudijo pa se, ker se nismo še asimilirali, ker se nismo utopili v njihovih strankah, ker še vztrajamo pri svojih šolah, zamerijo nam, da še nismo -prešinjeni od njih slavne preteklosti - zavrgli svoje kulture, jezika, pesmi, molitev in navad ter nismo globoko zajeli v njihovi tako radodarno in širokogrudno ponujeni kulturi, jeziku in civilizaciji... preprosto, jezni so na nas in na naše pritožbe, ker smo vzeli njihove besede dobesedno, ker smo jih vzeli zares... Če smo se leta 1954 upravičeno bali povratka Italije v Trst, smo zdaj - 50 let kasneje - toliko bolj upravičeni, da izrazimo svoje globoko razočaranje nad početjem italijanske države z nami. Trst izgublja še zadnje sledove svoje tržaškosti, toda nestrpnost do Slovencev s te ali druge strani meje narekuje popolnoma nerazumljivo obnašanje v zvezi z umikom koprske luke iz podjetja, ki upravlja sedmi pomol. Zdelo seje, da bo prihod Luke Koper pomenil začetek plodnih odnosov med pristaniščema, ki imata vse naravne pogoje za sodelovanje. Upali smo, da bo to sodelovanje povleklo za sabo tudi normalizacijo odnosov med obmejnima področjema in med državama, kar bi obenem koristilo tudi manjšinama. Po treh letih je poskus propadel, Luka Koper si liže rane, tržaški politični krogi, ki so si zaslužili klofuto, pa se veselijo. Paradoks brez primere! Ob obnovi škofijskih komisij Po liturgičnem koledarju se cerkveno leto sicer začne na prvo nedeljo v adventu, vendar tudi za Cerkev - kakor za civilno življenje - začetek novega delovnega leta dejansko sovpada z obnovo didaktičnih dejavnosti, to se pravi s 1. septembrom. In tako ni naključje, da so prav s tem datumom tako na Tržaškem kot na Goriškem stopile v veljavo nekatere duhovniške zamenjave in namestitve, ki bodo nekoliko predrugačile dosedanjo podobo slovenske duhovne oskrbe v obeh obmejnih škofijah. O teh namestitvah, ki so bile delno posledica naraščajočih vrzeli v duhovniških vrstah, delno pa tudi stvar pastoralne izbire, so že obširno poročali časopisi in bi zato tega ne ponavljali. Pač pa bi se zaustavili pri nekem drugem vprašanju, prav tako povezanim z verskim življenjem slovenske narodne skupnosti, in sicer z delovanjem škofijskih komisij. V tržaški škofiji je namreč škof msgr. Evgen Ravignani pred kratkim obnovil škofijske komisije, katerim je v minulih dneh zapadel petletni mandat. Kot vemo, so škofijske komisije posvetovalni organi, namenjeni obravnavi posameznih vprašanj, povezanih z delovanjem Cerkve in družbe, v katere škof Imenuje člane Cerkve (laike, duhovnike ali redovnike), ki so po njegovi presoji izvedenci za razna področja verskega in družbenega življenja. Tako obstaja na primer komisija za evan-gelizacijo in katehezo, komisija za liturgijo in cerkveno glasbo, komisija za ekumenizem in medverski dialog, komisija za družino itd. V obmejnih škofijah je že ustaljena praksa, da so med člani škofijskih komisij - če je le mogoče - tudi slovenski verniki. Tako smo v teh dneh mnogi med nami prejeli na dom dekret, s katerim smo bili seznanjeni, da smo bili potrjeni za člane omenjenih komisij. Iz šematizma tržaške škofije je razvidno, da je slovenskih članov komisij kar lepo število. In če le-tem dodamo še izvoljene člane pastoralnega sveta, potem imamo pred sabo kar nezanemarljivo četico potencialnih pastoralnih delavcev. Na podlagi teh podatkov bi težko trdili, da med tržaškimi Slovenci ni zanimanja za pastoralna vprašanja. Navzočnost Slovencev v škofijskih organiz- mih je seveda ne le hvalevredna, ampak tudi neobhodno potrebna, saj je izraz večjezičnega značaja naše obmejne stvarnosti in tudi globoke edinosti krajevne krščanske skupnosti. Problem tiči nekje drugje, namreč v tem, kakšna naj bo oblika sodelovanja slovenskih vernikov v vseškofijskih organih. Ti organi namreč niso predstavniška telesa, v katerih bi bil vsak član nosilec posamičnih interesov, ampak so v bistvu zaključene delovne skupine z lastnim programom in lastnim delokrogom. Seveda ni izključeno, da so od časa do časa poklicani tudi k temu, da na škofovo željo oblikujejo mnenje ali stališče o določeni problematiki. Vendar to v praksi ni njihova prvenstvena naloga. V glavnem so predmet obravnave čisto stvarne pobude. In neizogibno je, da so v tem primeru v ospredju večinoma načrti, namenjeni jezikovno večinski skupnosti. Misel, po kateri naj bi celotna škofijska skupnost prevzela nase odgovornost in breme za vse njene dele, torej tudi za slovensko versko skupnost, je vizija, ki jo je mogoče izpeljati izjemoma, ob priliki večjih in edinstvenih pobud, kakršno je bilo na primer lansko škofijsko zborovanje, ni pa še tako operativizirana, da bi bila uporabna tudi v vsakdanji praksi. Če torej želimo ostati z nogami na tleh, moramo iskati način, kako ideje in predloge z obče ravni prenesti na raven slovenskega verskega občestva, kako morebitne izkušnje in spoznanja iz vseškofijskih organizmov prenesti v slovensko stvarnost. Rešitev bo treba bržkone iskati pri sebi, iz lastnih moči. Poskusi vtem smislu so bili že storjeni, a so ostali pač poskusi. Morda je polemični ton, ki včasih pride do izraza ob priliki srečanj o pastoralnih vprašanjih, koga odvrnil od vztrajanja na začrtani poti. A zna biti, da je ta polemični ton bolj kot drugo posledica prav priložnostnega značaja omenjenih poskusov. Zavest, da bi se pogovor o pastoralnem načrtovanju od priložnostne dvignil na ustaljeno raven, bi morda zgladila marsikatero polemično ostrino. To sicer še ne bi bilo vse, nekaj pa bi bilo. Morda pa le velja razmisliti, kako najti izhod iz začaranega kroga. T. S. Odmevi na 39. Drago v slovenskem tisku Draga 2004 Uvodno predavanje je podal mag. Tim Oliver Wüster (na sliki z moderatorko Nadio Roncelli, foto KROMA) Še ena Draga v polnem soncu, v vonju vinogradov, v znamenju doma in sveta, s predavatelji iz Londona, Celovca, Ljubljane. Še en utrip enotnega slovenskega kulturnega prostora, ob proslavi petnajste obletnice ustanovitve enega od sadov Drage, Svetovnega slovenskega kongresa. [...] Pomenek o sramotenju vere v medijih ... Misliš, da se ne bi moglo najti pet tisoč katoličanov, ki bi se protestno odpovedali Delu? “Saj, to bi zaleglo bolj kot vse polemike...” Alojz Rebula, Družina, 12. 9. 2004 vse druge domovine. Pri Kristusu se lahko poslužujemo iste logike. Božji sin je bil narodnjak. Če vzamemo za postavko, da je narod razširjena družina, lahko s 4. Božjo zapovedjo (Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji) dokažemo Jezusovo narodnjaštvo. Kaj pa kozmopolitizem? Z besednjakom sv. Avguština lahko povemo, da je Jezus pojmu civi-tas terrena, posvetnim domovinam, predpostavljal civitas Dei, Božjo domovino, skupno vsem ljudem. Tudi Jezus je bil torej hkrati narodnjak in kozmopolit. Pri obeh mislecih je bistveno poudariti dejstvo, da naroda nista postavila na prvo mesto (tako bi se lahko rodil nacionalizem), ampak sta ga podvrgla univerzalnim, transcendentnim postavkam (zakoni oz. Božje kraljestvo). Novi glas, 9. 9. 2004 SOBOTA, 4. SEPTEMBRA Povsem poln je bil velik šotor v parku Finž-garjevega doma na Opčinah nad Trstom, malenkost od slovenske meje, v soboto pozno popoldne, ko je Slovencem iz zamejstva, živečim prek oceana in tistim iz matice, na prvem srečanju intelektualcev, ki jih vežejo slovenstvo, krščanstvo in demokracija, odkar je Slovenija letos postala članica Evropske unije, o slovenskih spravah in resnicah govoril zgodovinar PETEK, 3. SEPTEMBRA Mag. Tim Oliver Wüster, koroški rojak, se je v uvodnem predavanju lotil zahtevne filozofske teme z naslovom Sokratovo in Kristusovo vabilo. Skozi logično izpeljavo je govornik dokazal, da sta Sokrat in Jezus kozmopolita in narodnjaka, a ne nacionalista. [...] Sokrat se žrtvuje za zakone, ki so univerzalni in po katerih lahko merimo pravičnost. Če jih dosledno upoštevamo, izkazujemo ljubezen lastni domovini (narodnjaštvo), saj so zakoni temeljni akt vsake države. Hkrati pa z njihovim spoštovanjem dokazujemo kozmopolitizem, saj zakoni s svojo univerzalnostjo presegajo meje same države: kdor preko zakonov ljubi svojo domovino, ljubi tudi Moderator Ivo Jevnikar (levo) in zgodovinar Jože Dežman med sobotnim predavanjem (foto KROMA). Levo: v nedeljo zjutraj je Mitja Bregant spregovoril o verskem in civilizacijskem pluralizmu. Desno: Alojz Rebula prejema čestitke in voščila ob nedavnem praznovanju 80. rojstnega dneva (foto KROMA). “Negovanje spomina na partizansko epopejo je dolžnost nas vseh, saj naša demokratična družbena ureditev izhaja iz partizanske osvobodilne borbe” je podčrtal Peric ter ogorčeno ugotovil nesramno in žaljivo izkrivljanje osvobodilne borbe s strani zgodovinarja Jožeta Dežmana na letošnji Dragi. PZ, Primorski dnevnik, 15. 9. 2004 NEDELJA, 5. SEPTEMBRA Zadnji dan študijskih dne-vov Draga se je odprl s sv. mašo, ki jo je daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravigna-ni. V svoji homiliji je predstojnik tržaške katoliške Zaključno predavanje je Barbara Brezigar posvetila novi situaciji ob vstopu Slovenije v EU (foto KROMA) Jože Dežman. Slovencem in Sloveniji je v odštevanju do leta 2005 in šestdesetletnice konca druge svetovne vojne diagnosticiral hudo okužbo z nasiljem, težavnost sprave pa zvezal z nesposobnostjo nacije, sporazumeti se, da je ubijanje necivilizacijsko. Zastrupljenost z medvojnim in povojnim nasiljem in s sovraštvom je breme, ki se še čuti danes, razstrupljanje pa nujno. NI res po njegovem, da spravne misli in obredi danes niso več potrebni, ker da so se ljudje že zdavnaj zdravorazumsko zbogali med seboj. Kdor to govori, skuša pomesti zgodovinske travme pod preprogo. Vanessa Čoki, Večer, 6. 9. 2004 skupnosti podčrtal pomen narodne zavesti, ki mora biti gojena v duhu etnične pluralnosti in medsebojnega spoštovanja. Novi glas, 9. 9. 2004 Na jutranjem predavanju, ki je imelo izhodiščno točko v analizi prihodnosti večverske, večnacionalne in civilizacijsko pluralistične družbe, se je občinstvu predstavil duhovnik Mitja Bregant, ki že dalj časa deluje v Londonu. Predavatelj je izhajal iz trditve, da je naše obdobje s filozofskega zornega kota bistvenega pomena v zgodovini človeštva. [...] Verski pluralizem temelji na dialogu, ki ga vodi evangeli-zacija. Gre za srečevanja, ki jih mora voditi ljubezen. Novi glas, 9. 9. 2004 Nedeljsko dopoldansko predavanje je bilo na Dragi namenjeno razmišljanju o prihodnosti večnacionalne, večverske in civilizacijsko pluralistične družbe. Tematiki torej, ki je še kako aktualna, tako v Evropi kot drugje po svetu. [...] Svoje pričevanje o sobivanju skupnosti, ki živijo na istem ozemlju, je udeležencem 39. študijskih dnevov prinesel dr. Mitja Bregant, zdravnik, ki že več desetletij živi in dela v Londonu, kjer vodi center, namenjen ekumenskim dialogom. [...] “Potreben je neki izvir, ki bo omogočal rast v novo globalno zavestnost, brez odpravljanja različnosti. Dialog med različnimi naj poteka v znamenju zaupanja in brez predsodkov. Zahod se bo ohranil samo, če bo odkrival svojo kulturno dediščino. Vesoljno bratstvo je v prihodnosti uresničljivo le, če bomo znali živeti odgovorno, in torej v ljubezni” je sklenil svoje predavanje. Matej Caharija, Primorski dnevnik 7. 9. 2004 Popoldansko dogajanje se je v nedeljo na Dragi 2004 začelo s priložnostnim voščilom, ki ga je prisotnemu prof. Alojzu Rebuli, ki je bil pred nedavnim slavil svoj 80. rojstni dan, izrekel Saša Martelanc. Meh, Primorski dnevnik, 7. 9. 2004 Kot ponavadi je bilo najbolj obiskano nedeljsko popoldansko predavanje. Letos je nastopila Barbara Brezigar, ki je za svoj nastop požela buren aplavz. Med drugim se je, če se navežemo na Dežmanov nastop, dotaknila tudi neurejene preteklosti: “Pri pokopu naših mrtvih so vodilni v državi, tudi moj konkurent na predsedniških volitvah 2002, in mnogi mnenjski voditelji vztrajali pri delitvi naših mrtvih in s tem tudi živih na črne in rdeče in tako načrtno vzpodbujali vztrajanje pri tem, da se naš notranji razkol nadaljuje. Nič ni pomagalo, da nas zgodovina uči, da smo Slovenci največ izgubili prav zaradi notranjih razprtij. In takrat ob predsedniški kampanji noben filozof ni povzdignil glasu in ni podprl mojih stališč, ko sem opozorila, da so vsi mrtvi naši in da jih ne smemo deliti na ene in druge, tudi za ceno volilnih glasov ne.” Ivo Žajdela, Družina, 12. 9. 2004 Nazadnje se je treba spomniti, da so ob robu Drage večkrat nastajale ali se najavljale zanimive pobude, sestavljale resolucije v zvezi s pomembnimi vprašanji naše skupnosti itd. Leta 1983 so npr. predstavili prvo številko Celovškega zvona, leta 1990 je zasedal osrednji iniciativni odbor za pripravo Svetovnega slovenskega kongresa, ob sklepu letošnje Drage pa je bil dan predlog za postavitev spomenika Simonu Gregorčiču v Gorici leta 2006 ob stoletnici njegove smrti. Vsebina vsakoletne Drage se ohranja v skrbno urejenih zbornikih. Andrej Bratuž, Novi glas, 9. 9. 2004 Bruna Marija Pertot Vrtnarjeva pesem V februarju naj bi obrezal trte: pozna vse njih skrivnosti in prežlahtno kri. A dež je šival, polnil luže, v mah so se odeli klanci, med strešniki so gnale gobe. Kako nam gre vse narobe, je stlačil kapo si na oči. In tisti hip je sonce razmaknilo oblake in žgalo sto dolgih pomladanskih dni. Na! Je spet mrcvaril staro kapo, sedaj pa dežja ni in ni. Pa brez zamere, je dvignil k nebu plah pogled in šel z dlanjo preko srca. In brž se je tam gor stemnilo in toča je pokrila tla. Franjo Frančič Ruj Prva nagrada za poezijo na literarnem natečaju Mladike za leto 2003 1. Večer prihaja vasovat, 3. Zbiram jih, črke iščejo v belini spomina dom, te liste v drobečem času, glasba iz svetlobnega stolpa zamira, kot sem sadil drevesa, omotičnost prehaja v privid, kot sem gradil kažun, v cipresovem gaju ptice pojo pred snom, pred zimo v krvi, barke se zibajo v mandraču, za trenutke, sveti Jurij se bori z zmajem, ko bivanje nima teže, mehke ustnice pokrajine počivajo, tu, na začasno osvobojenem ozemlju, sedim na ugasli žerjavici večera, sanje, resničnost, misli, mehka preja, sence meje, bela noč, po jutru kliče. kot da ni jeseni. 2. 4. Nežen majski dež prši, Otrok gre po pokrajini in sreča mladeniča, lastovke so se skrile pod zavihke streh, mladenič sreča moža, mož starca, sončnice sanjajo cvet, starec otroka, pred kažunom stojim čas pelje čez nas, kot drevo brez korenin, revni pravijo, da so bogati srečni, pogled v letu galeba, bogati trdijo, da so siromaki srečni, tibetanske parcele in soline, oboji govorijo, da je Bog srečen, veke se zapro, ne sprašujmo se kaj je z Njim, mirno diha zemlja in čas. sklenimo dlani in sestavimo razbito zrcalo. 5. na rokah brazgotine spominov, Oko odpre nebo, v nespečno belo noč, rdeč cvet granatovca, aktivisti tečejo častni krog, kruši se, po njivah hodim, samotni beli svet, kot mali bog, bela sta dan in noč, misli so ciprese, ti in metulj, kot rakete poletijo v nebo, se odpravita na lov. 6. ki bo kosil, trebil kanele, brnistro, robidovje, Pozabljeno je, odrinjeno, nikogar, ki bo oral, sadil in poslušal zemljo, vsa bolečina prevaranega otroka, kako živi, diha, a tisti beli grad, a klovn upa, čudežno zraste iz spomina, da se naseli v grajskem vrtu, o, vijolično zacvetijo malancani, da prikliče čarovnijo: s črno skorjo bodo plodovi ran obdani. biti vrtnar Nikogar ne bo za mano, ali roža? Marjan Marinšek Resnična zgodba Novela, priporočena na literarnem natečaju Mladike za leto 2003 Ljubljana 1930. Po mestnih ulicah vozi prvi taksi - škatli podobno motorno vozilo, ki lahko pelje J dva potnika zadaj in enega spredaj. Vendar vozilo-škatla ni kar tako. Ima svoje ime: luksuzni avto Ford A, Tudor Sedam, Made in USA. Motor ima moč štiridesetih konjev in tri tisoč dvesto petinsedemdeset kubičnih centimetrov prostornine. Za krmilom sedi velik gospod s francjožefovskimi brki in prevaža redke potnike, ki zmorejo plačati deset dinarjev za vožnjo od Bavarskega dvora do Kongresnega trga, kjer je koncert državnega filharmoničnega orkestra. Prevoz s fijakarjem je cenejši, vendar je fijakar eno, avtomobil pa čisto nekaj drugega. Taksist s sila imenitnim vozilom se piše Jurij Mo-ser. Bogve kdaj je prišel nekje iz Madžarske in si v Ljubljani poiskal delo mestnega kočijaža, dokler ni zmogel dovolj denarja, da si je kupil avtomobil. Še prej se je razgledal po ljubljanskih gospodičnah, ki jih v mestu ni manjkalo. Najbolj všeč mu je bilo, ko je pripeljal do šentviške gostilne Pri slepem Janezu in če mu je postregla najstarejša hči Julijana, takrat moderno ime v mestih. “Mati, dajte mi vašo prelepo Julijano za ženo!” se je nekoč opogumil, ko sta si z Julijano mežikala in nekoč celo šla na sprehod do šišenskega hriba. “Že dobro. Jurček! S čim jo boš pa preživljal?” gaje zbadala Julijanina mama, čeprav je vedela, da je Jurček eden najbolj prijaznih kočijažev v mestu in gotovo ni brez finferjev pod palcem. “S svojimi kronami in nevestino doto, mati!” se je nasmejal mladi kočijaž, ko je videl, da vprašanje ni bilo postavljeno preveč resno. Poroka je bila seveda Pri slepem Janezu. In potem je bilo tako, kot je Jurček napovedal. S prihranki in z doto sta si mladoporočenca kupila hišo na Zeljarski in postala meščana večkrat opevane ljubljanske četrti Trnovo. Hiša je imela tudi hlev za Jurčkove konje in prostrano dvorišče, kjer je bilo mogoče obračati vozila. Tako je bilo vse do tridesetih let prejšnjega stoletja, ko si je Jurij Moser kupil avtomobil in postal prvi taksist z lastnim avtomobilom v Ljubljani. Iz preprostega kočijaža se je Moser spremenil v ljubljanskega gospoda, njegova družina pa je posta- la ena tistih imenitnih ljubljanskih družin, ki so pri maši v Trnovem sedele v prvih vrstah, nedeljske popoldneve pa preživljale na izletih v okolici Ljubljane. Samo konjičke je bilo treba vpreči in hi! - je že šlo proti Rožniku ali Šmarni gori. Redna pot je bila seveda k Slepemu Janezu, kjer se je ob vseh večjih praznikih zbrala vsa družina. Srečo v zakonu so obogatili trije otroci, ki so se rodili v Moserjevi družini: Franceti, Dorica in Julči. Že takoj se je vedelo, da otroci niso ravno po kisli juhi priplavali v življenje, saj so že v zgodnjem otroštvu pokazali zanimanje za tisto, kar so slišali v šoli, in obetali, da bo iz njih še nekaj v življenju. Medsebojna ljubezen, družinska sreča ob treh otrocih, nedeljski obiski ženinih staršev, udeležba pri nedeljski maši v spokojni trnovski cerkvi in družinsko prijateljevanje z nadvse prijetnim župnikom Franom Šaleškim Finžgarjem so bile največje vrednote v življenju Moserjeve družine, ki je postajala med najuglednejšimi v Ljubljani. Najstarejši Franceti, kakor ga je mati ljubeznivo klicala, je bil materin ljubljenček. Pisalo se je leto 1902, ko je privekal na svet. Že takoj je pokazal, da je brihtne narave in vedeli so, da ga bodo dali v šole. Poslali so ga na študij veterine v Zagreb in kot študent je včasih pripeljal domov svojo študentsko druščino, kar je Moserjeva mama ljubeznivo sprejemala. Člani druščine so se med seboj zmerjali z “ljubljanskimi srajcami”; najbolj glasen je bil Marijan, ki je kasneje postal znana osebnost - dr. Marijan Brecelj. Franceti je leta 1930 doktoriral, odslužil kraljevo vojsko in zaprosil za stalno namestitev. Seveda si je želel službovati v Ljubljani ali blizu nje, morda v Kranju; kaj pa naj bi drugega? Odgovor je prišel leto kasneje: “Sprejeti ste v službo veterinarja v Kozjem, Dravska banovina.” “Kozje? Kje je to?” Iskal je na zemljevidu, vendar tega kraja ni bilo nikjer. Potem je pogledal bolj pozorno: “Da! Kozje! Urwald!” Kraj nekje med Celjem in Zagrebom, nihče ne ve točno kje. Aja, z vlakom preko Zidanega Mosta do Rajhenburga in potem še eno uro z avtobusom, ki vozi enkrat dnevno, čez urwaldske klance do Kozjega, ki je veljalo za trg. Tako so mu govorili. Urwald! Je mogoče, da bo moral belo Ljubljano zamenjati za nek zakoten kraj, ki ga na zemljevidu komaj najdeš? Kaj bo z družino in obiski pri ženinih starših? In ljubljanske srajce? Trnovski župnik ga bo tudi pogrešal. Ali res mora v tisti kraj, nekje Bogu za hrbtom? Medtem je umrla mati Julijana, oče Jurij pa se je spravljal v pokoj. Družina Moserjevih je tuhtala in tuhtala ter nazadnje sklenila, da gre Franceti v tisti zakoten kraj, sestri in oče pa pridejo za njim. Tako bo družina spet skupaj. Nič jim ne bo preprečilo, da ne bi ostali skupaj, pa čeprav bi morali Ljubljano za vedno zamenjati za tisti presneti Urwald. In tako se je zgodilo, da je Franceti odpotoval v Kozje, dobil stanovanje v novem Občinskem domu, za njim pa so počasi začeli prihajati vsi njegovi: vdovec Jurij s svojim luksuznim avtomobilom, ki ne bo nikoli več taksi, saj v Urwaldu vse prevoze opravijo z voli in konji; sestra Dorica, ki je takoj prevzela kuhinjo; najmlajša Julči, ki se je začela razgledovati, kje v Urwaldu bi se dalo dobiti službo učiteljice; pa tudi pes Rio, vajen vožnje v luksuznem avtomobilu, je moral zapustiti Ljubljano. Območju, katerega srce je bilo Kozje, se je pred drugo svetovno vojno res reklo Urwald, po vojni pa Kozjansko. Ni bilo cest, železnica je bila daleč, gozdovi vse naokoli, po vseh bregačah pa raztresene kmetije malih kmetov, ki so se ukvarjali z vsem po malem. Trg Kozje je bilo upravno središče regije in je za-čuda imelo pomembne in za ta mali kraj imenitne urade: sodnijo, odvetnika, notarja, občinski urad in kancliste, posojilnico, merosodni urad, odgonsko postajo, žago, apnenico in žandarmerijo z začasnim zaporom, pa seveda poštni in brzojavni urad, štiriraz-redno šolo in župnijski urad. V trgu so imeli zdravnika in babico, župnika in učitelja, sicer pa so bili tudi tržani večinoma kmetje, le nekaj je bilo obrtnikov, med njimi trije gostilničarji. Kmetje so se preživljali z vsem po malem: s poljedelstvom, živinorejo, prodajo mleka, sira in jajc, z vinom, sadjem in perutninarstvom. Obrtniki pa tudi z lesno industrijo, kjer so prodajali bukove stole, lesne polfabrikate in drva, ukvarjali pa so se tudi s prevažanjem. Zaradi svoje samotne in mirne lege, hladnega podnebja in bogatih iglastih in bukovih gozdov ter možnosti izletov na bližnji Bohor, je bil ta letoviški kraj zelo pomemben, zlasti pa je bil naslonjen na turiste iz Zagreba. Tak je trg Kozje pričakal veterinarja dr. Franca Moserja iz Ljubljane. Treba je reči, da so se Ljubljančani v Kozjem hitro znašli. Kraj vendar ni bil tako majhen, kot so se bali. Imel je lasten vodovod in majhno električno centralo, ki je zagotavljala nekaj petindvajsetsvečnih žarnic v vsaki trški hiši. Stanovanje v Občinskem domu so kasneje zamenjali za večjega v Zandarmeriji. Tam je bilo dovolj prostora za vse, celo za dve družini. Življenje je sprva potekalo idilično. Franceti se je ves posvečal opravljanju svojega dela v kraju, kjer so ljudje prvič videli pravega živinozdravnika. Oče Jurij ni mogel iz svoje kože in kot upokojenec je prevažal sina s svojim luksuznim avtomobilom po prašnih cestah in se lovil po globokih kolovozih, kjer so se v ilovnata tla marsikdaj pogreznila kolesa nekdaj najimenitnejšega ljubljanskega taksija, tako da ga je bilo treba z voli potegniti iz blata. Ni mu bilo škoda lepega avtomobila, veliko je bila vredna že pozornost, ki jo je vozilo vzbujalo povsod, kjer se je pojavilo. Usoda je hotela, da je oče Jurij umrl, ko so se ravno privadili življenju v Urwaldu. Smrt je nastopila nenadoma in prav zaradi avtomobila, ki ga je imel tako neznansko rad. Namreč ko je neko kozjansko gospo učil voziti, se je avto prevrnil, ženski ni bilo nič, voznik pa je umrl na kraju nesreče. Pokopali so ga na kozjanskem pokopališču, kjer še danes vzbuja pozornost sivi kamniti nagrobnik z napisom Jurij Moser, 1878-1932. Očetova nesreča je močno vplivala na hčerko Julči, tako da seje prenehala učiti voziti motor, kije bil tudi pri hiši, in raje ostala zvesta kolesu. Življenje se je spet umirilo in obe dekleti sta se začeli pogovarjati o možitvi. Za Dorico je bil že skrajni čas. Ko so še živeli v Ljubljani, seje župnik Finžgar večkrat pošalil in jo zbadal: “Dorica, Dorica! Tako dolgo boš izbirala, da boš dobila izbirek.” Toda Dorica je spoznala odvetnika Jožeta Humra, ki nikakor ni bil izbirek. V Slovenskih Konjicah je imel svojo pisarno in bil zelo priljubljen daleč naokoli. Pa kakšen pevec je bil! Ni čudno, če je to lastnost podedoval tudi njegov sin Jožko Humer, ki se ga spominjamo kot slovenskega kulturnika širokih in zdravih pogledov ter nekdaj najbolj prepoznavnega člana okteta Gallus. Tako se je Dorica hočeš nočeš poslovila iz Kozjega in se preselila k možu v Slovenske Konjice. Še naprej pa so seveda družno obiskovali Moserjeve v Kozjem. Družina pač ni mogla drug brez drugega. Francetijevo stanovanje je postalo družinsko svetišče in - kot bomo videli nekoliko kasneje - tudi pribežališče. Druga sestra v družini, učiteljica Julči, je bila lepa in elegantna ženska. Njena visoka postava je izstopala povsod, kjerkoli se je pojavila. Nosila je ozka krila in široke klobuke, pozimi pa se je zavijala v lisičje krzno. V Kozje je prišla kot izprašana učitelji- ca in začela poučevati na Pilštanju, ki je bil še za spoznanje zakotnejši kraj od Kozjega. Do tja je imela uro hoda. Po nekaj letih sojo premestili na Buče, do koder je imela prav tako dobro uro hoda. Če je le mogla, se je tja peljala s kolesom, vendar so bili bučki klanci tako strmi, da je morala najmanj pol poti prepešačiti. Ko so se bučki fantje nekoč obregnili ob njene vožnje, češ da se za tako lepo gospo ne spodobi, da bi gonila kolo in dvigovala noge, jim je hitro zabrusila: “Hej, pobje, saj menda veste, da svinje vse gledajo s svinjskimi očmi!” Da, prav tako jim je rekla ta pogumna mlada dama. Potem je imela mir. Na koru je pela tako milo, da se je kozjanski učitelj Stefanciosa čez noč na smrt zaljubil vanjo. Ker ni bil uslišan, je odšel v lemenat in postal duhovnik. Julči pa je pela naprej. Od nje je štafetno palico prve sopranistke na koru prevzela Anica Marinšek, dolgoletna prva pevka na koru. Prišel je čas, da se tudi Julči poroči. Ker ljubezen ni prišla sama od sebe, je dolgo izbirala, a nihče ji ni bil po volji. Taje bil preveč robavsast, oni je govoril preveč po hribovsko. Nazadnje je le prišel pravi -na vsem lepem seje v kraju pojavil odvetnik Gojmir Jelenc, ki gaje pot prinesla naravnost iz Ljubljane. To je bil zelo srčen človek. Pročila sta se v kozjanski cerkvi, poroko pa so slavili v takrat najbolj slavni gostilni Pri Andrejčku v bližnjem Lesičnem. Ko je Julči pri trnovskem župniku dvignila dekliški list, ji je ta hudomušno pripomnil: “Julči, Julči! Kaj v Trnovem ni nobenega, da se greš možit tja v tisti Urwald?” “V Kozjem sem našla najboljšega človeka, pa čeprav je prišel iz Ljubljane,” je odvrnila Julči in povesila svoje lepe oči. Po tedanjih predpisih seje morala učiteljica, če se ni poročila z učiteljem, odpovedati službi. Tudi Julči je po poroki ostala doma in rodila tri deklice. Pravniški duh je od očeta prešel na hčerke, ki so postale odlične pravnice in so še danes na vidnih pravniških funkcijah v državi. Vrnimo se v leto 1932, ko je dr. Franc Moser po smrti svojega očeta razmišljal, kako bi se poročil. Kaj je že potrebno? Aja, izbrati neko dekle za nevesto! Delo ga je tako zaposlovalo, da enostavno ni imel časa za oglede. Končno je le našel, kar je iskal: drobceno Gajškovo Faniko iz Loke pri Žusmu, ki je imela vse pogoje, da postane gospa Moser. Imela je gospodinjsko šolo in bila iz bogate družine. Znala je igrati klavir, lepo je vezla in risala narodne vzorce, posebno lepo pa je krasila torte. Njeni starši so bili veleposestniki, imeli pa so tudi trgovino, pekarno, mesnico in gostilno. Že naslednje leto sta se Franc in Fanika poročila v tamkajšnji Gajškovi kapeli in izgledalo je, daje sreča popolna. Kdo bi takrat pomislil, da bo prav ta bogata in razvajena nevesta doživela najbolj nizkotna ponižanja in največjo družinsko tragedijo, ko se bo začela druga svetovna vojna, ki je že trkala na vrata. Toda leta pred drugo svetovno vojno so bila zlata leta za veliko Moserjevo družino. Franceti je bil med svojimi ženskami, ženo Faniko ter sestrama, pravi mali bog. Jedilnica, v kateri sta s svakom Goj-mirjem ob večerih posedala in debatirala ter si zvijala cigarete, je bila družinsko svetišče. Kot veterinar je bil Franceti priljubljen med trškim in zlasti okoliškim prebivalstvom. Ljudje so prihajali k živi-nozdravniku, ponižni v svojih stiskah, kadarkoli so potrebovali njegovo pomoč. Pogosto je jemal s seboj svojo družino in sestre, ko je hodil po kmetijah in zlasti po živinskih sejmih. Ohranile so se Moser-jeve fotografije sejmov na Planini, Svetih gorah, nagrajenih krav, kmečkih obrazov in vseh pomembnih družabnih dogodkov v kraju. Že vožnja z njegovim avtomobilom ni bila kar tako. Po očetovi smrti je Franceti sam vozil očetovega forda in s tem čudom tistega časa prišel v vsako vas in do vsake hiše, če je le bil speljan kolovoz ali uhojena pot. Rad je videl, če so v njegovem avtu prepevali in se sončili v luči njegove pomembnosti, ki so jo lahko razbirali iz oči in besed kmetov, zaskrbljenih za svojo živino. Tudi sam je znal vzbujati spoštovanje. Po postavi orjak, kot vsi Moserji, je bil v resnici prijazen in mehkega srca, a zadržan in resnoben pri strokovnem delu, kar je skrivnost in pomembnost njegovih opravil še povečevalo. Doričin sin Jožko je strica klical kar “boter”, kar se mu je zdelo zelo zaupno in osebno. Pozimi mu je pomagal zagnati avto, če ta zaradi mraza ni hotel vžgati. Nekoč je neki bajtar z bolj zanikrne domačije za plačilo ponujal kos šunke. Moser ga je sicer hvaležno vzel, ko pa sta bila za prvim ovinkom, je rekel: “Vidiš, Jožko, tole reč bova kar stran vrgla, saj že smrdi!” Ta dogodivščina se je Jožku neizbrisno vtisnila v spomin, posebno, ker stric z Jožkom ni govoril kot z otrokom, ampak kot s pajdašem. Moser je bil ponosen na svoj avto in tega pred o-troki ni skrival. Kadar so ga pri pranju radovedno opazovali, jih je naložil v avto in popeljal naokoli po kozjanskih hribih. Pozimi je priredil zabavo za odrasle. Sanke je privezal za avto in vozil vaščane po sneženi cesti, kjer takrat še ni bilo drugih motornih vozil. Na ovinkih je nalašč malo bolj potegnil, da so tisti zadaj popadali v sneg. Otroci, ki so bili varno spravljeni v avtu, so glasno vriskali. Zabava s san- kami se je končala v kateri izmed številnih gostiln, ob kraherlu in musoliniju. Moser je s svojim avtom drvel tudi pod Gluho pečjo. Skalni previs Gluha peč ob banovinski cesti Kozje-Podsreda je bil nekakšna kozjanska igla, ki je nekoč ustavila Turke, da niso mogli do Kozjega. Zgoraj visoko ošiljena in spodaj grozeče viseča nad cesto je nudila zanimiv pogled na vozove in avtobuse, ki so vozili pod njo, zlasti kadar so bili visoko natovorjeni. Nekega dne je Jožko sedel zadaj in vedel, da se bližata skali. Da bi jo opazil prej kot stric, ki je sedel spredaj, se je sklanjal čez naslonjalo prednjega sedeža, ko pa se je skala pokazala izza ovinka, je v skrbi za svoj prestiž nenadoma in na ves glas zavpil botru na uho: “Gluha peč!” Takrat gaje boter klofutnil in oba sta bila nad tem čisto zaprepadena. “Oprosti, Jožko!” je rekel stric in ni Jožka udaril nikoli več. V avtu se je večkrat vozil tudi domači pes Rio, nemški ovčar, izredne lepote in pasje inteligence. Menda je zmeraj že iz pogovora svojega gospodarja s stranko uganil, ali bo moral na teren in mu je sam od sebe prinesel terenske škornje ter ga spremljal po hribih. Nikomur, niti članom družine, pa pes ni pustil odpreti vrat avtomobila, če gospodarja ni bilo zraven. Iz trga je prinašal ne le časopis in pošto, temveč tudi meso iz mesnice in kruh iz pekarne. Rad je spremljal učiteljico Julči v šolo, jo pozimi vlekel na saneh, med poukom pa lepo sedel pod katedrom in čakal, kdaj bo pozvonilo. Pozimi je, vprežen v sanke, prevažal instrumente in zdravila, po ravnem pa tudi gospodarja samega. Ko so doktorja Moserja aretirali in zaprli, je pes obupno žaloval. Vsak dan je hodil čakat na trg, kamor je pripeljal avtobus iz Celja, in se potrt vračal domov. Na cesti je prestregel vsako vozilo v upanju, da je v njem njegov gospodar. V času, ko so se Moserjevi skrivali na domu ženinih staršev v Loki, je tja še nekajkrat pritaval, toda le gospodarja iskat, drugih mu ni bilo mar in hrane tudi ne. Jožko, ki je kot šestletni otrok opazoval to od žalosti izmučeno žival, pravi, da kjerkoli danes naleti na žalovanje, se vedno spomni te neme, sestradane in od žalosti požrte živali, ki je končno prenehala jesti in so jo morali pokončati. Nek božični dan je Moserjevim prinesel hčerko Božo. Ostala je edinka, bolj slabotna in neješča in s težavami pri hoji. Zato ji je oče večkrat prinesel čokolado, ki stajo potem skupaj grickala. Prinašal ji je tudi razne živali - mačke in kure, celo zajčke. Nekoč ji je privlekel čisto pravega živega ovna. Za trg Kozje ni bilo večjega dogodka kot takrat, ko je Boža jezdila svojega ovna, ki je imel rdečo pentljo okoli vratu. Ko je postal velik, je razbil nekaj šip in pojedel najlepšo špinačo na vrtu. Boža gaje kljub temu imela rada, zato so ga morali odpeljati, ko je spala. Podarili so ga za glavni dobitek na veliki humanitarni tomboli, ki so jo organizirali Moserji. Boža je imela varuško Lino, v kuhinji pa je pomagala Anica. To je bila družina, kjer so imeli radi čistočo in red, vljudnost in prijaznost. Jedli so preprosto kmečko hrano, tudi žgance in mleko, jeseni pa kostanj in štorovke. Ko pa so prišli gostje, je na mizo prišlo kaj boljšega. Božiča so se veselili ves adventni čas in se vneto pripravljali na sveti večer. Oče je s hčerko že popoldne začel postavljati velikanske jaslice, ki jim je dodal kure in kurje pastirice ter izdelal pokrajino s potočki in mlinčki, okna Betlehema pa osvetlil z e-lektričnimi žarnicami. Električne žarnice na dreveš-čku so bile novost. Nihče drug jih še ni imel, zato so zlasti otroci trumoma trkali pri Moserjevih, da bi videli to čudo, ki je drevešček spremenilo v čudež. Pri Moserjevih je bila navada, da je vse, razen jaslic, prinesel božiček. Zato so jedilnico na sveti večer zaklenili, da bi lahko božiček prinesel drevešček in darila. Pravzaprav se je sveti večer začel tako, da so, hodeč po škripajočem snegu, nesli na pokopališče smrečico za starega očeta Jurija; navada, ki so jo prav oni prvi prinesli v Kozje. Potem so šli domov in čakali, kdaj bo pozvonilo. Ob prižganih svečkah na dreveščku so zapeli, nato pa počasi odpirali darila. Takrat je bil do večera post, zato je bila slavnostna večerja, ki je sledila, toliko bolj imenitna in slastna. Vsi so šli k polnočnici in se tam rokovali s tržani in okoličani, gosposkimi in povsem preprostimi ljudmi in reveži, želeč jim blagoslovljene božične praznike. Tudi ob Veliki noči je bilo vse oblito z družinsko srečo. Zegen so jedli skupaj. Ponavadi so se priklatili naokoli še kakšni berači, ki so imeli v vrtni uti svoj stalni prostor. Nikoli niso šli praznih rok od hiše. Naslednja stvar je bilo kulturno življenje, ki so ga Moserjevi popolnoma prevzeli. Uvedli so miklavže-vanje v občinski dvorani, ki seje dogajalo v treh slikah: pekel, nebesa in na koncu obdarovanje. Miklavž je bil vedno družinski prijatelj Slavo Plevel, kasnejši gledališki igralec v Mariboru. Parklji so bili rdeči in črni in so strašili tudi tako, da so tekali po dvorani in grozili s peklom, ki je bil zelo dobro narejen, saj se je oder dal odpreti in se je tam spodaj videla rdeča svetloba. Franc Moser je kmalu po prihodu prevzel tudi gasilsko društvo, ki je bilo najstarejše društvo v kraju. Njegova naj večja zasluga je bila, daje pridobil gasilski avtomobil. Nekje je staknil rabljeno mašino s šasijo. Vse ostalo pa so naredili domači kolarji, mizarji, špenglerji in kovači. Avto je bil krščen, obe Mo-serjevi sestri sta bili botri in to je bilo za Kozje večji dogodek kot takrat, ko so blagoslavljali Občinski dom, ki je še danes največja stavba na Kozjanskem. Ob nedeljah je Franceti skupaj s sestro Julči pel v domačem cerkvenem zboru, popoldne pa treniral z mladimi orli. Kozjani pa nikoli ne bodo pozabili Francetijevega navdušenja za ljudsko igro. Čeprav je bil doktor veterine, se je popolnoma zlil s preprostimi kmeti in obrtniki ter uspel združiti mlada dekleta in fante, ki so odlično izpeljali dokaj zahtevne gledališke igre: Detektiv Megla, Vdova Rošlinka, Dobri vojak Švejk, Kralj na Betajnovi, Kovačev študent, Rokovnjači, Veriga in Al’njega ni. Kovačev študent je bil spevoigra, kjer so potrebovali dober tenor in bas. Pri tem je bil Francetijev najtesnejši sodelavec cestni nadzornik Karl Marinšek, ki je pel bas in tudi režiral. Vse sopranske vloge je pobrala Francetijeva sestra Julči. Treba je bilo v-ključiti samo še ženo Faniko! Taje spekla nekaj tortic in jih prodajala pred pričetkom predstave. Tako je bila Moserjeva družina naj večje kulturno gibalo v predvojnem Kozjem. Razlog je bil v tem, ker je imel Moser odličen pristop, spoštoval preprostega človeka in znal izpeljati vse, česar se je lotil. S pričetkom druge svetovne vojne je bilo konec idile pri Moserjevih in konec kulturnega razcveta malega kraja. Ljubljančane, ki so tako vzljubili kozjanski Urwald, je čakala strašna usoda, ki jim je vzela poglavarja družine, mater pa pahnila v ponižanje in trpljenje. Za Franca Moserja seje vojna začela, ko so ga leto poprej poklicali na orožne vaje v takratno kraljevo vojsko. Moser je sovražil vojaško uniformo in je med prvimi pribegnil domov, ko je ta razpadla. Zanj je bilo najbolj grozno, daje prišel domov umazan in ušiv, zato se je slekel kar pred vrati. Ves hodnik je smrdel po vojaških cunjah, ki so jih nemudoma prekuhali. Vedoč, kakšni časi se bližajo, je Moser takoj poskrbel za svoje. K sebi je pripeljal družino sestre Dorice, kjer sta bila dva otroka. V Kozjem, tem malem kraju, naj bi bili varni pred hudimi časi, ki so se obetali, predvsem pa bili skupaj. Tako je vsaj mislil. Vendar pa je Moser že vse preveč simpatiziral s tamkajšnjim prebivalstvom, ki se je začelo upirati okupatorju. Že kar v prvih letih vojne je zdravil ranjene partizane in jim dobavljal zdravila. Celo vozil jih je s svojini avtomobilom. Če ni bilo drugega, je prenašal pošto za sestanke, na katere so prihajali partizani. Franci Sinkovič iz Kozjega, ki je prisilno služil Wermanschaft, se spominja, da je doktor Moser neke noči prišel v stražarnico in prosil komandanta za spremstvo, češ da mora na Zeče k Centrihu, kjer krava ne more povreči. Vojak naj bi mu nudil varstvo in čuval njegov avtomobil, medtem ko se bo on mudil v hlevu. Prosil je za Sinkoviča, ki ga je poznal kot odličnega igralca in pevca na ljudskem odru. Odpeljala sta se na Zeče k Centrihu, kjer je moral Sinkovič paziti na avto, Moser pa je odšel h kmetu, kjer je bilo znano zbirališče ranjenih partizanov, kot se je kasneje razvedelo. Doktor Moser je bil pri tem zelo iznajdljiv; zdravila je dobival pri lekarnarju v Podčetrtku in tja tedensko pošiljal Sinkoviča, ki mu je povsem zaupal. “Nikoli mi ni bilo treba plačati zdravil,” se spominja Franci Sinkovič, danes upokojeni mlekarnar v Kozjem. “2e ime doktorja Moserja mi je odprlo vse poti!” Lekarnar mu je rekel: “2e prav, Sinkovič, že prav! Bova že z doktor Moserjem poračunala!” Črni dnevi so se zgrnili nad simpatizerje Osvobodilne fronte, ko je okupator zajel partizana Klavžer-ja in Fajfarja, ju povsem zlomil in sta vse povedala. V nočni raciji so nekega septembrskega dne leta 1942 na kamion naložili okoli šestdeset ljudi s Kozjanskega, osumljenih, da podpirajo partizane. Med njimi se je znašel tudi doktor Franc Moser. Ponj so prišli zjutraj ob šestih. Pred vrati je stal oficir in mu dal nekaj minut časa, da seje pripravil in poslovil od domačih, žene, otroka ter Humrovih, ki so se skrivali pri njih. Po aretaciji so hodili gestapovci zasliševat vso prestrašeno Moserjevo ženo Faniko, ki pa jim ni povedala ničesar, ker tako in tako ni nič vedela. Uboga Fanika je gestapovce lepo gostila, saj soji dali vedeti, da bi morda moža izpustili, če bi imeli denar. Dala jim je možev avtomobil in motor, nato še zlatnino, najprej svojo, potem še od sorodnikov. A tudi to ni pomagalo. Medtem so iz zapora tedensko pošiljali domov v pranje perilo Franca Moserja in bilo je vedno bolj krvavo. Takrat je Fanika Moser dala vse, kar je še imela, zlasti mast in meso, ki ji ga je priskrbel njen prestrašeni oče. Razmere pa so se samo še slabšale. Končno so po Faniko prišli isti gestapovci, ki jih je prej gostila, in jo skupaj s hčerko Božo odpeljali v šolo, kjer so zbirali ljudi za zapor. Z avtobusom so jih potem odpeljali v Celje, vendar jim je podvoz v Celju s strehe odtrgal prtljago, da seje razletela po ulici. Dobrosrčni Celjani so jo pobrali in jo naskrivaj zmetali čez plot k prvi državni ljudski šoli, kjer je bilo zbirališče. Gestapo je ukazal, da so Faniko in njeno devetletno hčerko Božo odpeljali v taborišče Frohnleiten, od tam pa v posebna taborišča v Nemčiji. Dorico in Julči so izpustili. Začel se je križev pot nekoč ugledne, bogate in razvajene Fanike Gajšek, zato ker je bila žena človeka, ki so ga obsodili na smrt. Fanika je skupaj s hčerko prestala dobro leto v internaciji, nato pa so jo rešili njeni sorodniki in jo obdržali v Linzu. Tam je dobila dovoljenje za kratek obisk staršev, doma v Loki pri Žusmu, kjer je potem kar ostala in ni hotela nazaj. Gestapo jo je našel in ponovno zaprl v Stari pisker. Odvzel ji je hčerko in jo oddal v zbirno taborišče v Medlogu pri Celju, kjer je danes vrtnarija. Fanika je prestajala zasliševanja v Starem piskru do decembra 1944, ko so partizani zapor napadli in ujetnike osvobodili. Faniko so pustili pri nekem kmetu v okolici Celja, da si je opomogla in se vrnila v Loko. Njenega trpljenja pa še ni bilo konec. Gestapo jo je našel še tretjič in jo poslal v zapore v Begunje, kjer je ostala do konca vojne, potem pa se na smrt utrujena, garjava in shirana peš vrnila domov. Hčerko Božo je rešila neka kmetica in tako sta se z mamo lahko objeli šele po končani vojni. Očeta družine, doktorja Franca Moserja pa so ustrelili. Kaj so mu očitali? Izpričano je, da je dr. Mo-ser nudil prvo pomoč dvema ranjencema, ki sta bila ranjena v spopadu pri Sv. Heleni pri Slivnici. Druga stvar je bila zasilni zakol, ki gaje doktor Moser odredil, da so meso spravili k Andrejčkovim v Lesično, kamor so prišli partizani. Za smrtno obsodbo je bilo to dovolj. Po aretaciji so gestapovci dr. Moserja in druge zajete osebe odpeljali v celjski Stari pisker. Tam so bila zaslišanja iz dneva v dan hujša. Izpričano je, da so jih zasliševali tako, da so jim zvezali roke, jih obesili na kavelj in tepli z žilavkami. Spoštovanega in v Kozjem najuglednejšega gospoda dr. Franca Moserja so obrnili na glavo in obesili za pete. Menda so ga tako pretepali, da so mu zdrobili rebra. Potem so jih odpeljali v mariborske zapore. Med zaporniki so bili tudi nadučitelj Anton Potočnik iz Podsrede in njegov sin Antek ter štirje Andrejčkovi iz Lesičnega: gostilničar Andrejček z ženo in sinom ter hčerko Dano. Samo Dano so pomilostili in obsodili na internacijo. Streljanje je bilo 4. novembra 1942. Andrejčkova Dana, ki je ostala pri življenju, je videla streljanje svoje matere, očeta in brata. Preden je stopil na morišče hišni prijatelj Franc Moser, je šel tako blizu nje, da mu je v roke stisnila rožni venec kot popotnico v večno življenje. Samo hvaležno jo je pogle- dal in že so ga potisnili na morišče. Tisti dan so v mariborskem zaporu ustrelili sedemindevetdeset talcev. Streljali so jih po pet skupaj. Razen imena na spomeniku padlim ni v Kozjem za dr. Francetom Moserjem ostalo ničesar. Ne povojna ljudska oblast ne sedanja demokratična oblast se nista znali oddolžiti velikemu rodoljubu, enemu najbolj priljubljenih krajanov majhnega kraja Kozje, odličnemu živinozdravniku in dokumentaristu, ljubitelju kozjanskih krajev in ljudi, vnetemu športniku in gasilcu ter predvsem velikemu kulturnemu prebuditelju v najširšem pomenu te besede. Zaradi tiskovnih napak ponatiskujemo pesem Vladimirja Kosa, ki je bila objavljena v prejšnji številki Mladike. Avtorju se za napake opravičujemo. --------g'oO'gri’------- Vladimir Kos Odprl okno sem Nebo bilo je davi še zaspano in žarki so se obotavljali, kot da z nočjo plesdli so kankdn ob morju, kjer jasmin opoj naliva. Zakaj bi jim raztrgal lepe sanje? Saj ni jih dosti, rahle so kot dih. Prav tiho sem zaveso zvlekel vstran, odprl okno, da je mir zanihal. K polici z lončkom, polnim rož umetnih, pristane ptiček mlad, zagostoli. Pogleda me in spet spusti se v let. Le kaj ga je za hip razveselilo? Z očmi sledim mu, saj ne znam leteti. Na veji borovi pristane, skrit. Me čuješ? Pridi kdaj na okno pet -drobtinic ti nasipal bom v koritce. In če so žarki kdaj pri nas neradi, se bodo morali nasmehniti: o nébesu cvrliš v modrini nad, ki jih nihče ne zna nadomestiti. M. Žitnik Čarodej ke rCjlt n- Bratova kartica 5. decembra 1945. Pošteni rodoljubi, hrabri fantje (iv. ¡n zadnji dei) Stanislav Simčič Ureja Ivo Jevnikar V zadnjem delu spominov nekdanjemu primorskemu padalcu Stanislavu Simčiču sledimo med topničarje v Avstriji in Vojvodini. Kmalu nastopi oznovska aretacija v Zagrebu. Umirjeno pripoveduje o obtožbah, da je angleški vohun, in o zasliševanjih, ki so se vlekla več kot dvajset noči. Kot se je to pokazalo še pri kakem slovenskem padalcu, ki je bil aretiran zunaj Slovenije, pa se zgodba vendarle srečno izteče. Grenko razočaranje neustrašnega domoljuba pa se je poleglo le v letih po slovenski osamosvojitvi. Ivo Jevnikar Topničar Rekli so mi, naj se nastanim tam, kjer le morem, in da mi bodo že povedali, kam naj grem. Tako sem čakal ves dan. Naslednjega dne sem, že naveličan čakanja, gledal skozi okno na dvorišče, kjer sem videl človeka, ki se je sprehajal. Ker sem ga poznal, sem stopil k njemu, da ga pozdravim. Bil je nekdanji predavatelj častniške šole, moj dober znanec in prijatelj Jezernik. Ker je bil vidno zamišljen, sem ga vprašal, kaj mu je, pa mi odgovori, da so ga imenovali za poveljnika artilerijske brigade, ki se šele sestavlja. Rekel sem mu, da je to sijajno. “Da,” pravi on, “vse je v redu, samo častnikov nimam!” “Vzemi mene,” sem se mu ponudil. “Ti si «minerec», kaj boš v topništvu?” Povedal sem mu, da sem opravil tečaj za podčastnike v italijanski artileriji in da sem bil na fronti v Libiji ter v borbah v Tobruku. Topništvo nima skrivnosti zame in sposoben sem tudi voditi baterijo. Veselo me je zagrabil in rekel, da greva v njegov «kvartir» ter da ostanem pri njem. Res sva odšla v njegov štab, kjer so me vpisali v seznam brigade in me postavili za pomočnika komandirja baterije. Zelo me je bil vesel, saj sva se dobro poznala. V štab divizije sploh nisem več šel, verjetno so mu iz brigade sporočili o mojem vstopu. Mene to ni zanimalo. Naslednjega dne sem že vadil topničarje. Brigada je Imela havbice češke izdelave Škoda, ki so jih imeli tudi Italijani. Tako mi je prav prišlo znanje, ki sem si ga pridobil na tečaju pri Italijanih. V Avstrijo in Vojvodino Po nekaj dneh je brigada v sestavu XIV. divizije odšla v Avstrijo, kjer je naša vojska zasedla nekaj vasi ob meji. Tam smo ostali nekaj mesecev, nakar so nas zamenjali Rusi, XIV. divizija pa je v sestavi III. armade odšla v Vojvodino. Mi smo bili nameščeni v Veliki Kikindi, kjer je bila lepa vojašnica. Tam sem dočakal napredovanje v čin poročnika. Smešno je izpadlo, daje komandir podčastnik, njegov podrejeni pomočnik pa poročnik. Zato sem odšel v štab brigade (Jezernika Stanislav Simčič kot topničar v Veliki Kikindi v Vojvodini jeseni 1945. Na sliki je posvetilo:” V trajen spomin moji ženi" s podpisom “Slavko”. so že prej odstranili), se obrnil na politkomisarja in mu razložil ta absurd. Predlagal sem mu, naj me premestijo na kako drugo mesto. Komisarje obljubil, da bo posredoval. Pa je prišel razglas, da se lahko vsakdo, ki to želi in izpolnjuje zahtevane pogoje, vpiše na tečaj za komandante diviziona. Tečaj naj bi trajal leto dni. Takoj sem se vpisal in bil sprejet. Skupaj z drugimi sem odšel v Zagreb, kjer naj bi bila ta šola. Ker pa tam še ni bilo vse nared za začetek pouka, so nam vsem dali dopust. Dobil sem «objavo», da grem v Bilje prek Postojne. Obisk v Coni A Ta, ki jo je pisal, ni vedel, da so Bilje v Coni A, to se pravi pod Zavezniško vojaško upravo, torej za mejo. K sreči je na poti iz Ljubljane v vlaku prisedel častnik Ozne, komandir oddelka na Rakeku. Ker je bil znanec mojega sopotnika, smo se prijateljsko pogovarjali in na Rakeku naju je povabil v službeni vagon, ne meneč se za pregled dokumentov in dovolilnic. V Postojni pa sem imel srečo, da je bil voznik avtobusa (pravzaprav tovornjaka) Alojz Širca, bivši padalec in moj stari znanec. Tako sem prišel do Črnič, kjer so mi tovariši pokazali stezo prek gmajne za Vogrsko. V redu sem dospel do kontrolne točke, kjer sta stala dva britanska vojaka, rampa pa je bila spuščena na mostu čez potok. Ko sem jima pokazal svojo častniško knjižico, sta jo le obračala. Opazil sem, da ne znata brati, pa sem ju vprašal, ali kaj razumeta: “Can you read?” Nasmehnila sta se in rekla, da gledata sliko. Vrnila sta mi knjižico in veselo sem odšel domov. Doma sem bil med svojimi. Izkoristil sem ta čas, da sem opravil tudi cerkveno poroko, kajti bal sem se, da bi Vojna uprava ne priznala moje partizanske poroke in bi prihajajoči novorojenec ne bil priznan kot zakonski sin ali hči. Ko se je iztekel čas dopusta, sem se vrnil v Zagreb in pouk se je začel. “ŠPIJON Sl!” Zelo pazljivo in vneto sem poslušal vse, kar so predavali. Hotel sem postati poklicni častnik. Mislil sem si, da bom s svojimi vojnimi zaslugami lepo uspeval v vojski. Zmota! Prve dni februarja 1946 so me poklicali v štab šole. Tam sta me pričakala častnika Ozne in mi pomolila pod nos papir, ki naj ga podpišem. Pogledam in vidim, da na njem piše, naj se pri meni opravi preiskava. Kaj sem hotel, podpisal sem in vodila sta me v mojo sobo. Vse sta premetala, našla pa nista nič. Vkrcali so me v neki avtomobil in odpeljali v štab Ozne III. armade. Tam sem se moral sleči do golega in obleči drugo uniformo. Menda so mislili, da kaj skrivam med šivi. Zvečer so me odpeljali v večjo sobo, kjer je sedelo kakih 20 častnikov - «oznašev». Začelo se je zasliševanje. Vprašanja, ki so mi jih postavljali, so se mi zdela smešna: “Špijon si! Koliko sporočil si poslal Angležem? Koliko pajdašev imaš v Zagrebu?” In tako dalje. Meni ni bilo težko odgovarjati, saj se nisem nikdar prav nič pregrešil. Ljubil sem svojo domovino in ji bil zvest, kar sem, in še kako, ničkolikokrat dokazal z besedo in dejanji. Pa me je komandant ostro vprašal: “Kako si se ušunjao u partizane?” Začel sem: “Da vam povem čisto po pravici! V noči od 17. na 18. julij 1943 sem se spustil s padalom na Šentviško planoto, kjer je zavarovanje vodila Gradnikova brigada. Prvi partizan, kateremu sem presrečen stisnil roko, je bil Dušan Kveder, delegat Glavnega štaba, ki je bil poslan ravno za to, da pazi, da bo vse v redu. Kasneje je bil Kveder politkomisar pa komandant IX. korpusa pa tudi komandant Glavnega štaba Slovenije in sploh visoka politična osebnost...” Ko so se naveličali, so me spravili v majhno sobo, kjer sta bili na podu slamarica in ena odeja. Tam sem potem preživel nekaj dni. Za tem so me odvedli v Ljubljansko ulico, kjer je bila velika vojašnica. Sredi dvorišča pa je bila manjša stavba, v kateri so bili zapori. Tam sem bil zaprt v Podporočnik Stanislav Simčič kot gverilec na Štajerskem leta 1944. celici v prvem nadstropju. Imel sem trdo posteljo in vse še kar čisto. Vsak večer pa so si sledila zasliševanja, vedno eno in isto se je ponavljalo v nedogled. Slednjič me je po dvajsetih nočeh sprejel na zaslišanje neki major Lazo, ki je bil invalid eno-rokec. Prijazno mi je rekel, naj mu povem še enkrat vse, kar sem prej govoril drugim. Poslušal me je nekaj časa, naslonil glavo na edino roko in pripomnil: “A, to je to.” Poslal me je nazaj v celico. Od tistega dne sem bil rešen zaslišanj. Premestili so me, da sem spal med stražarji, tam sem se tudi hranil. Svobodno sem se sprehajal po dvorišču, le z nikomer nisem smel na njem govoriti. To je trajalo nekaj mesecev. Odpuščen iz vojske Končno so me odvedli nazaj v častniško šolo. Tam so mi dali «uverenje» o demobilizaciji, izplačali so mi častniško plačo za vse mesece in me predali civilni Ozni. Tam so mi rekli, da sem svoboden. Zahteval sem «objavo», da grem domov. “Tega pa ne moremo. Tam so Amerikanci, tja ne moreš!” “Potem pa mi dajte kako službo! Od česa naj živim?” “Kaj znaš delati?” “Zidar sem, domovina je porušena, dela ne manjka...” “Častnik ne more biti zidar! Damo ti mesto upravnika častniške zadruge. Tam ti bo dobro.” “To pa že ne bom, kajti nisem trgovec in v kratkem času bi mi vse pokradli, pa bom zopet v zaporu.” Po kratkem medsebojnem pogovoru so mi predlagali: “Znaš tuje jezike, dali te bomo v podjetje «Wagons-Lits». Tam se boš že znašel.” Res sem bil sprejet in tam ostal do upokojitve. Večji del časa sem služil kot sprevodnik na spalnih vagonih na mednarodnih ekspresnih vlakih. Videl In obšel sem skoraj vso Evropo. Tudi prejemki so bili kar dobri. Tako sem s svojo družino kar lepo preživel. Kje so soborci? Ko sem se leta 1971 upokojil, sem se vrnil v Slovenijo, na svojo Primorsko, in sicer v Vipavsko dolino. Zanimalo me je, kaj je z mojimi nekdanjimi soborci, posebno s padalci. Nikjer nisem mogel nič zvedeti. Šele v poznih 80. letih sem srečal Iva Božiča pa sva malo premlevala naše dogodivščine. Pravil mi je o pismu, katerega je skupaj še z enim dobil v glavnem štabu v Trstu. V njem je pisalo: “Pošiljamo vam angleška vohuna. Likvidirajte ju!” Pa sem se spomnil, da sem podobno pismo tudi sam nosil. Spomnil sem se tudi pogledov referenta, ko ga je bral... Morda me je rešilo to, da me je Jezernik tako veselo sprejel v svojo brigado in da je ta kmalu odšla na Štajersko, kjer je že pripadala III. armadi in je torej bila zunaj delokroga slovenske Ozne. Potem je Jože Vidic napisal znano knjigo Angleški obveščevalci - vohuni ali junaki? Tako se je začel klobčič odmotavati. Spoznali so, da nismo bili ne obveščevalci ne vohuni, temveč navadni, preprosti primorski fantje, zagrizeni antifašisti, pošteni domoljubi, ki smo želeli čimprej osvoboditi našo domovino in v njej mirno živeti. Bili pa smo dobri in junaški borci. Zase si upam trditi, da bi bila vojna mnogo prej končana, če bi vsak borec opravil polovico koristnega dela, ki sem ga sam opravil. Bili smo vsi dobro izurjeni in sposobni za boj. Žal se to po vojni ni upoštevalo, vsaj takoj po vojni ne, ko so se dogajale tudi žalostne zadeve. Rehabilitacija v samostojni Sloveniji Potem pa je z novo, samostojno Slovenijo končno prišla tudi rehabilitacija. Predsednik Republike Slovenije je za udeležbo v bojih proti nacifašizmu počastil vse padalce z visokim odlikovanjem “Častni znak svobode Republike Slovenije”. To je veliko priznanje. Na lepi hiši v Pa-Ijevem je spominska plošča z imeni vseh padalcev. V Škrbini na Krasu je plošča z imeni padlih in izginulih padalcev. Tam je vsako leto žalna komemoracija, ki se je udeležujejo tudi visoki gostje iz vrst naših oblasti in tujih diplomatov. S tem svojim pisanjem sem hotel povedati, da je bilo ravnanje s padalci velika zmota takratne politike. Niso poznali primorske miselnosti, niso vedeli, da tu živijo ljudje, ki so pripravljeni dati svoje življenje za svoj rod, ki so ohranili svoj slovenski značaj in običaje kljub vsem pritiskom in mukam, katerim so bili podvrženi skozi stoletja. Mi smo Slovenci in to hočemo ostati! (konec) Bruna M. Pertot Dobri duh Dobri duh, ki bdi nad starimi, največkrat pozabljenimi knjigami, me ni zapustil niti, ko sem se odpravljala na počitnice. Skrivoma se je vtihotapil na sedeže zadaj in odpotoval z mano. Tega sem se zavedela takoj, ko sem se mimo Bohinjskega jezera, skozi nevihto in strele, pripeljala v Staro Fužino. Se nisem niti raztovorila prtljage, ko sem začutila njegovo navzočnost, ves se je razživel in si dal opraviti okrog, no, da. Na klopci pod gankom je, ne meneč se za strele, vedrila mati (zdaj že prababica) Johana, poznava se že celih petintrideset let, in prav okoli nje si je dal opraviti ta naš dobri duh. Okoli nje in okoli njenega cekarčka. Pa kako bi ne! Saj je v njem, skrbno zavit v papir, ležal molitvenik (gospa se je namreč odpravljala k večerni maši.) Toda vse to ne bi bilo nič posebnega: črne satinirane platnice (18 x 9,5 cm), debelina 3,5 cm; 542 strani. Vnuk gospe Johane, Andrej, je bil tako prijazen, da me ni poslal se solit, temveč je v naslednjih dneh z navdušenjem za nas in za vas skeniral to zanimivost: Ste prebrali letnico natisa in objave? Prebrali ste pravilno. Pisalo seje leto 1858: tistega leta se je molitvenik pojavil v izložbi “bukvarja” Janesa Giontinita v Ljubljani. Toda to je bil ponatis knjige, ki je prvič izšla 1. 1845 z dovoljenjem milostljivega ljubljanskega škofa Antona Alojsa. Takrat se je doktor France Prešeren še sprehajal po srečni, dragi in domači vasi in 1. 1858, devet let po njegovi smrti, je bil spomin nanj še ves živ. Takrat je v Stari Fužini živela stara mati gospe Johane; ona je bila prva lastnica tega molitvenika (računi in letnice se povsem ujemajo). Ob smrti ga je izročila vnukinji, ki ga hrani kot najdražji spomin. «olUis-adií! Kat6(jfhke molilne bukve S nauki In napeljevanjem k poboahnimu shicljenju. Polejf ncmfhkiffa »4 zhoftitljiviga gofpoda ALiMSJA SCar.iiRA, doktorja fe. fifma. (ZheUirt%4 natiis.) V V Ljubljani 1858. Na p rod j j in * «alaakbi J a uti a Giontinita, kukvarj». V nafif teh bukev fo miloftljivi Knes, GOSPOD GO$POT> AKTOM ALOJS Ljubljanfki .«hkof 31. Kosoperfka 1815 dovolili. Po 146 letih je kljub stalni uporabi izredno dobro ohranjen. Krasijo ga izredno lepe slike. Vsebuje pa vse versko življenje kristjana od rojstva do smrti. Prav tako zanimivo kot molitvenik sam, edinstveno, skorajda neverjetno, je to, da mati Johana molitvenika ne hrani v skrinji ali na knjižni polici, temveč iz njega moli in bere. “In to vi berete?” sem se začudila in napela oči. Nič ni rekla. Samo odprla je na slepo in brala: “... s pomočjo stoteri sad v mojem sercu obrodi, de enkrat k tebi pridem, o večna Beseda, ki z Očetam in svetim Duham živiš in kraljuješ edini Bog vekomaj. Amen.” pomozhjo ftoteri lad v mojim ferzu obrodi, de enkrat k tebi pridem, o vezh n a Befeda, ki s Ozhetam in fvetim Duham shivifh in kralju-jefh edini Bog vekomaj. Amen. “Takrat se je reklo in pisalo tako,” je zaprla knjigo. Brala je lepo in tekoče, marsikateri odgovorni za javno obveščanje pri nas bi moral pred njo povesiti oči. Prepisala sem črke iz molitvenika in spodaj pripisala odgovarjajoče današnje: z J s zh fh sh c s z č š ž Molitvenik je torej napisan v bohoričici, črkopisu, ki ga je vpeljal jezikoslovec Adam Bohorič 1. 1584 v svoji slovnici s poetičnim naslovom “Zimske urice”. Zadišalo je po nečim daljnem in ker je človeški spomin nekaj čudovitega, me je vodil naravnost tja, kjer strnjeno in večno veljavno najdeš skoraj vse: “Bohoričica se je uporabljala do srede 19. stol. Marsikoga so motili sestavljeni znaki.” (Martin Jevnikar, Slovenska slovnica za srednje šole, Trst 1955). O Jesus (Jezus)! Preteklost ni nikoli tako daleč, da bi se tako ali drugače ne dotikala sedanjosti in torej nas samih. V slovenska obzorja in čez... Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da... - da je bil v začetku prejšnjega stoletja Trst največje slovensko mesto, saj je v njem prebivalo 57.000 Slovencev, Ljubljana pa jih je imela 47.000... - da se v zadnjem desetletju Židje ne naseljujejo največ v ZDA in v Izraelu, ampak v Nemčiji, ki je ob združitvi štela 33.000, zdaj pa že več kot 100.000 pripadnikov tega naroda... - da imajo v Strasbourgu kot enega simbolov Evrope na zemljevidu zarisan slovenski Štanjel... - da se je v cerkvi v Bovcu v prvih dneh po potresu molitev udeleževalo več ljudi kot ponavadi... - da je junijsko tresenje v Posočju najbolj prizadelo Čezsočo, ki velja za eno najlepših slovenskih vasi... - da bo po projekciji banke Goldman Sachs leta 2050 kitajsko gospodarstvo največje na svetu pred ZDA, Indijo, Rusijo in Brazilijo... - da je bilo v komunistični Sloveniji za opazovanje Edvarda Kocbeka angažiranih 69 ljudi, ki so v daljšem obdobju oddali 592 poročil, medtem ko je vohun Piette sam prinesel 171 poročil, sto strani več kot drugouvrščenci... - da je nacistični Gestapo imel enega a-genta na 3000 prebivalcev, Stasi, tajna policija komunistične Nemčije, pa enega na 63... - da so leta 1952, ko se je boj proti krščanstvu v Sloveniji najbolj razmahnil, na A-kademiji za glasbo ukinili oddelek za orgle (cerkveni inštrument...), nekaj orgel pa demontirali in jih odstranili... - da bo pri celjski Mohorjevi družbi izšlo v novem prevodu Gorazda Kocijančiča celotno delo grškega filozofa Platona... - da je v začetku letošnjega leta v Lendavi umrl zadnji predstavnik tamkajšnje judovske skupnosti... Mitja Petaros Soviča iz Aten Atene so bile v antiki ena izmed prvih mestnih držav, kjer so pričeli kovati okrogle srebrnike (namesto koščkov elektruma). Vzporedno s kulturnim, političnim in gospodarskim vzponom, ko se je začelo klasično obdobje grške zgodovine, je imelo pomembno vlogo tudi denarništvo, tako da so postali grški srebrni novci v zgled ostalim deželam. Atene so bile v 5. stoletju pr. Kr. prava velesila in tako so bili njihovi kovanci (največkrat tetradrahme, a tudi srebrniki nižjih vrednosti) najbolj razžirjeni in priljubljeni novci tistega časa in so celo sosednje dežele kovale novce s podobnimi upodobitvami, kot so jih imeli atiški kovanci. Mesto Atene je bilo očitno posvečeno istoimenski boginji, ki zaseda v grški mitologiji posebno mesto. Ta boginja plodnosti in modrosti, umetnosti in znanosti, bojevnica in istočasno devica ter zaščitnica otrok je bila v stoletjih zelo čaščena in upoštevana, saj je bila simbol zmernosti, notranjega uravnovešenja in harmonije, zmage in ustvarjalnosti. Mitologija nam razkriva, da je bilo njeno rojstvo enkratno in je že napovedovalo tak pretres v zgodovini Olimpa, da ne bo po njenem prihodu nič več tako, kot je bilo pred njim. Pindar piše, da ko je Hefajst s sekiro razsekal Zevsovo glavo, da bi ga tako rešil bolečin in muk, ki mu jih je povzročalo neko grozno šumenje, je naenkrat Atena skočila iz očetove glave (bila je torej Zevsova hči) in je tako zakričala, da sta celo Uran in Mati Zemlja zadrhtela in se zdrznila. Nato je zlat sneg začel padati tja, kjer se je bila Atena rodila (kot simbol čistosti, bogastva in plodnosti). Rodila se je bila boginja, ki je simbol bojevitosti in ostroumnosti, saj je svoje zmage dosegala z domiselnostjo in modrostjo, vedno pa z uporabo resnice. Palada Atena (iz grščine palas - deklica) je v antiki veliko pomenila in simbolizirala, zato so ji pripisovali veliko atributov in jo upodabljali tudi z mnogimi dodatki (npr. s kačo, Meduzino glavo na ščitu, kopjem v rokah), njena ptica pa je bila sova (kot nočna ptica, ki ne prenaša sonč- Numizmatiki vedo povedati, da so se prvi novci pojavili približno v 7. stoletju pr. Kr. v lidijskem kraljestvu; to so bili kosi kovine določene teže z označenim vzorcem, kar so tedaj imeli za denar (vtisnjena znamenja so dokazovala njihovo težo in posredno vrednost - lidijski kralji so npr. uporabljali kot znak levjo glavo). Najbolj uporabljena kovina v te namene je bil elektrum (naravna zlitina srebra in zlata, ki so jo iskali v rečnih strugah), oblika novcev pa ni bila pomembna, saj je vrednost določevala teža. Okrogle novce so začeli uporabljati okoli leta 600 pr. Kr. In tako priročno in definirano obliko uporabljamo še danes na kovancih. Iz davnine pa nismo podedovali le oblike, temveč se večkrat tudi podobe na novcih spet ponavljajo. Zgoraj: zelo redek zlati atenski stater - na sliki je eden izmed le štirih doslej poznanih na svetu, iz zbirke Jame-son; pod njim in desno: drugi primeri antičnih novcev s podobo sovice in oljčne vejice. AAtt&UU, Dva primera novcev moderne Grčije: atenska sova stoje na amfori na kovancu kraljevine Grčije leta 1912 (zgoraj) in leta 1973 na kovancu s podobo feniksa na averzu (spodaj). ne svetlobe in je zato čisto nasprotje orla, katerega sončni žarki sploh ne motijo, je sova povezana z luno in je simbol razumskega ter intuitivnega spoznavanja - ima torej dar jasnovidnosti). Na grških antičnih novcih so (predvsem v 4. stoletju pr. Kr.) največkrat upodabljali božanstva in njihove simbole (komaj z zatonom mestnih državic so se na kovancih začeli pojavljati portreti vladarjev, ki so nadomeščali podobe božanstev - po teh zgledih so kovali novce tudi v antičnem Rimu za časa imperija). Tako so tudi na kovancih v Atenah upodabljali na eni strani profil boginje Atene (navadno s šlemom na glavi) in na drugi strani sovico, njej posvečeno ptico. Marsikdo prišteva še danes take novce med najlepše antične kovance. V tistem obdobju so največkrat kovali drahme (ime pomeni “zvrhana pest” predmetov, ki so jih pač tehtali, saj se ime nanaša na staro utež) in njihove množnike -dodekadrahme (vrednosti 12 drahem), oktodrahme (8 drahem), tetradrahme (4 drahem) ipd. Drahme so navadno delili na 6 obolov, obstajali pa so tudi novci imenovani hemidrachmon, ki so veljali pol drahme (3 obole torej). Niso pa po vsej antični Grčiji drahme tehtale enako, saj je v Atenah drahma tehtala nekaj več kot 4 g (povprečna teža atenske drahme je 4,3 g, a se je sčasoma zniževala), na Egini je bila težka nekaj nad 6 g, v Korintu pa približno 2,85 g (zato so kovali tudi različno število drahem na mino - drugo starogrško utežno mero: v Atenah 100 drahem na mino, na Egini pa le 70 drahem ipd.). Drah- me so bile povečini srebrniki, redkeje zlatniki (enako je bil tudi oboi iz srebrne kovine, čeprav so ga kasneje kovali tudi iz brona). Zanimivo je, da so stari Rimljani izenačili vrednost svojih rimskih denarjev (denarius) z atiško drahmo. Soviča, ki je v antiki krasila atenske drahme, je tako priljubljena, da so tudi v današnjih časih v modemi Grčiji kovali novce z njeno podobo, verjetno zaradi ponosa in kot vezno nit s svojo antično kulturo Tako najdemo sovico na prvih kovancih, ki so jih v svoji novejši zgodovini izdali v Grčiji, ko je bila ta še kraljevina oz. leta 1912: sova, ki čepi na amfori, je krasila reverz bodisi kovancev vrednosti 5 kot tudi tiste za 10 lepta (grški izraz za stotine). Profil vladajočega kralja so tedaj pustili le na novih drahmah. Atenska sova se je nato spet prikazala v upodobitvah grškega denarja leta 1973, takrat že v dobi republike, ko sojo nakovali na reverzu novcev vrednosti 1 in 2 drahem; zelo podobna je antični sovici (zanimivo je, da je na averzu teh kovancev gravirana ptica feniks ob napisu Ellenike demokratia, verjetno ker so Grki prav takrat dosegli tretjič v svoji večtisočletni zgodovini demokratično republiko kot državno ureditev). Nazadnje pa so sovico nakovali na evrih, ki jih je izdala Grčija. Tu je mojster Geor-gios Stamatopoulos (ki je sploh avtor vseh grških evrov) izbral kar celo antično tetradrahmo in jo graviral v sredino kovanca vrednosti 1A, tako da lepo izstopa na dvokovinskem novcu, kjer je ob robu venec 12 zvezd iz zastave Evropske unije, kar odlično povezuje preteklost s sedanjostjo. Soviča, ob njej je oljčna vejica, z ogromnimi očmi gleda s kovanca (na katerem je tudi napis v grščini 1 Evro); tako buli, kot da bi ji bilo popolnoma vseeno, a morda seji tudi malo čudno zdi, da že skoraj 2500 let krasi denar, ki ga splošno ljudje tako radi uporabljamo in prevečkrat tudi precenjujemo... Kolo zgodovine melje najprej, podobe in simboli pa se kar ponavljajo... Antična tetradrahma s sovico in oljčno vejico (kot jih vidimo na slikah na prejšnji strani) upodobljena v sredini kovanca 1 grškega evra. Irena Žerjal Saganova je preminila v Honfleurju (1935-2004) Saganovi se ne bi bilo moglo zgoditi nekaj takega, kar se je bilo Yourcenarjevi, prav tako francoski pisateljici, ki je pri osemnajstih letih čakala na vrtu Virginijo Woolf in trepetala, kaj bo rekla, ker je prevajala njena dela iz angleščine v francoščino. No, in slavna Angležinja je v svoj dnevnik napisala: “Danes je bilo tu nekaj, hrošču podobnega, ki menda prevaja moje umotvore...!” Ne, Françoise Sagan je pri o-semnajstih svetovljansko zaslovela po vsem svetu z intimistično zgodbo o mladenki, naveličani udobnega potrošniškega okolja. Tako je bilo tudi Saganino okolje, nabito z modnimi prelestmi šestdesetih let, z najlepšimi limuzinami, filmskimi divami in pomembnimi prijateljstvi, med temi tudi tisto, ki jo je dolga desetletja vezalo s francoskim predsednikom Mitterandom. Tudi strogi kritiki, ki so ji oporekali, da piše ohlapno, in da se predaja komercialnim muham, so morali priznati, da je njeno pripovedništvo izvirna zadeva. A tega se je Saganova zavedala, zmla-da pa se je tudi hote odpovedala konvencionalnemu življenju in vstopila v bogataški vodilni razred, v katerem je zlahka našla vse komercialne izzive. Niti migniti ji ni bilo treba, pa so iz njenih, ne ravno zajetnih romanov, nastali pomembni filmi, z odličnimi režiserji in najboljšimi filmskimi igralkami ter igralci. Tudi filmski svet jo je cenil in je od nje desetletja dolgo pričakoval ter dobil atraktivne zgodbe. V njih Françoise Sagan Literarni natečaj “MLADIKE” 1. Revija Mladika razpisuje XXXII. nagradni literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. 3 gajo deset tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). 2. Na razpolago so sledeče nagrade: PROZA PESMI prva nagrada 300 € prva nagrada 150 € druga nagrada 200 € druga nagrada 100 € tret ja nagrada 150 € tretja nagrada 70 € 3. Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2004. Rokopisi morajo biti opremljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne prese- 4. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisatelj Alojz Rebula, prevajalka prof. Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cenda ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. 5. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku - Prešernovem dnevu - na javni prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2005. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. Rokopisov ne vračamo! so mladostnice z uporniškim duhom, ki pa jih izrabi morbozno živeča družba, drugič so opisane zdolgočasene zakonske žene, ki skrivajo svoje avanture in se jim včasih odpovedo, ali pa obupajo in se jim sentimentalno čutenje izteče kot Ani Karenini. Nadloge in nesreče svojih junakinj ter junakov Saganova opazuje kot kak zapozneli realistični pripovednik, kot s kamero osvetli najvažnejše in ugotavlja, kaj je družbena resničnost. Kaj se dogaja v preobčutljivih protagonistih ali pa, kako cinično postopajo barabeži. Poseben, nekoliko posmehljiv slog, se že od njene prve knjige imenuje “saganovščina”. Na slovenski književni sceni Saganova ni pritegnila nobenega po-snemalca, pač pa so v šestdesetih letih veliko objavljali mondene fotografije iz njenega privatnega življenja kakor tudi pohvale uspelih filmov, ki so že vnaprej obetali prestižnost vsled njenega imena. Ko je bila Françoise Sagan na višku svoje slave ter atraktivni predmet bulvarskega tiska, je še vedno na vse zrla z ironijo, tudi nase, dosledno pa je tiskala knjige z večjim ali manjšim uspehom in jim dajala poetične naslove: Nepremični vihar, Mimobežna bolečina, Scenska glasba, Izgubljeno ogledalo, in še mnogo drugih. V desetletjih se je njena slava manjšala, množili pa so se epigoni. Na vse je bralstvo sproti pozabljalo. Saganova je imela vedno svoj prostor v literaturi, ki ni naklonjena pritlični grobosti, katerih mrgoli tudi v knjigah zelo uglednih književnikov; v bistvu se njene izgubljene duše bojujejo proti nesrečnim prigodam s primitivci in primitivizmi. Ob tem ne uporablja vsakdanjih besed, pač pa se večkrat potru- di, da gre za pretanjene metafore, pa čeprav gre za prozne spise. Zares izvirne pa so Saganine čuteče ženske, ki so različnih starosti in nravi. Ko so njena dela uprizorili v filmih, je bilo imenitno podoživljati pariške vedute z novih zornih kotov. Kljub številnim znanim perspektivam raznih pariških predelov iz dotedanjih filmov, je v pisateljičinih filmskih zgodbah mesto povsem izvirno prikazano. Verjetno je bila pri snemanju sposobna druščina kamermanov in režiserjev, a za scenografske efekte so lahko našli dobre podatke v pisateljičinih opisih. Seveda se je slikovita zabava polagoma izčrpala, saj so se sproti na knjižnem tržišču pojavljali novi avtorji, tu in tam pa so Saganovo vedno upoštevali. Zanimivo je primerjati to pisateljico z že omenjeno Marguerito Yourcenarjevo! Slednja je v domovini doživela uspeh v pozni življenjski dobi, to je sredi osemdesetih let, potem ko je že bila upokojena sa-motarka na ameriškem severu. Tudi vsebina in slog Marguerite Yourcenar je drugačen, premišljen, ta-korekoč naštudirana literatura. Sad dolgoletnega literarnega iskanja, kar ji ni prineslo nobene popularnosti pri širšem krogu bralstva, pač pa samo pri zahtevni publiki. Saganova je bila pri oblasteh sestavni del francoske energije, Yourcenarjeva je od centrov vlade in posvetnosti bežala. Vendar ne smemo posploševati, saj se nahaja v Saganinem bogatem opusu tudi Čuvar srca, ki govori o altruizmu, to je etičnih vprašanjih. Skušala je zaščititi svoje literarne kreature, kar je pravljično lahko, medtem ko je ostalo nerazrešeno vprašanje, kako odnesti zdravo kožo iz kaotičnih intrig v lastnem življenju. Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujeta XXX. TEKMOVANJE ZAMEJSKIH AMATERSKIH ODROV MLADI ODER Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi. Tekmovanje traja do konca leta 2004. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta. Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev. Za podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov: SLOVENSKA PROSVETA, ul. Donizetti 3, Trst, tel. 040 370846 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, v.le XX Settembre 85, Gorica, tel. 0481 538128. Antena Seminar ZCPZ Sredi avgusta se bilo kakih 80 članov Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta na seminarju v Kranjski Gori. Pevce sta vadila Marjan Potočnik iz Murske Sobote in Bogdan Kralj iz Trsta, organiste pa Angela Tomanič iz Ljubljane. Udeleženci so opravili tudi nekaj izletov in pa javnih nastopov. Obiskal jih je koprski pomožni škof Jurij Bizjak. Levo in zgoraj: pevci na izletu med avgustovskim seminarjem v Kranjski Gori. Veliki šmaren na Tržaškem Ob velikem šmarnu je bilo v Starih Miljah prvo srečanje tržaške in koprske škofije. Somaševanje sta vodila škofa msgr. Eugenio Ravignani in msgr. Metod Pirih. Že dopoldne pa je škof Ravignani maševal na tradicionalnem praznovanju na Repentabru, ki je obsegal tudi vrsto kulturnih in družabnih točk. Ob tej priložnosti so imeli na Repentabru likovno razstavo trije domačini: Peter Cvelbar, Štefan Pahor in Rino Destri. Pregled manjšin v Evropi Južnotirolski manjšinski inštitut iz Bočna je7. julija v Rimu predstavil italijansko izdajo svojega priročnika o manjšinah v 36 evropskih državah in o evropskih pravnih dokumentih o njihovih pravicah. Sestavila sta ga Christoph Pan in Beate Sybille Pfeil. Pred tem je izšel že v nemščini in angleščini. Bazoviški junaki Kakor vsako leto smo Slovenci v Italiji tudi letos z veliko javno manifestacijo proslavili bazoviške žrtve. Na bazovski gmajni se je v nedeljo, 12. septembra, zbralo veliko število ljudi, pevcev in godbenikov, ki so sodelovali pri slovesnem programu. Glavni govornik je bil letos tržaški pisatelj Alojz Rebula, italijanski govornik Amos Luzzato je poslal pismo in se za odsotnost opravičil. V ponedeljek, 6. septembra, na dan ustrelitve pa je bila v bazovski cerkvi sv. maša za štiri junake, ki jo je daroval župnik Žarko Škerlj. Kapelica pri Lajnarjih Letos avgusta je potekalo točno 50 let od postavitve Marijine kapelice pri Lajnarjih. Kapelico so postavili leta 1954 ob stoletnici proglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Pobudo za zgraditev kapelice je dal takratni kaplan v Rojanu g. Stanko Zorko. Načrte zanjo je naredil arh. Vilko Čekuta. Pred kapelico darujejo mašo vsako leto v avgustu, letos pa so petdesetletnico proslavili še posebej slovesno. Na posnetku g. Dušan Jakomin, domačin g. Zorko Štokelj in škofov vikar g. Franc Vončina med lepo obiskano sv. mašo v nedeljo, 22. avgusta. Italijanska tabomšča Literatura o italijanskih koncentracijskih taboriščih se je obogatila še za zbornik referatov italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki so nastopili na posvetu Posoškega središča za zgodovinske in družbene raziskave in dokumentacijo Leopoldo Gasparini iz Gradišča 30. januarja v Tržiču. Ta ustanova je gradivo izdala pod naslovom La deportazione dei civili sloveni e croati nei campi di concentramento italiani 1942-1943, I campi del confine orientale. Knjigo sta uredila Boris M. Gombač in Dario Mattiussi. Mednarodne otroške igre v ZDA............................. V Clevelandu so se 30. julija, prvič v ZDA, začele Mednarodne otroške igre. Njihov pobudnik je bil pred leti prof. Metod Klemenc, po izvoru iz Celja. Dan pred začetkom so njemu v čast odkrili ploščo v Slovenskem kulturnem vrtu v Rockfellerjevem parku v Clevelandu. Nastopila je tudi folklorna skupina Kres. Umrla pevka Ksenija Vidali Zebre V 92. letu starosti se je 18. julija poslovila operna pevka in glasbena pedagoginja sopranistka Ksenija Vidali, por. Zebre. Rodila se je 29. aprila 1913 v Trstu, debitirala pa je leta 1937 v ljubljanski operi. Po vojni je veliko nastopala v Italiji in drugod, leta 1963 pa se je v Ljubljani posvetila pedagoškemu delu. Spomnili so se je tudi v rodnem Skednju, kjer so ji že leta 1998 posvetili brošuro. Rezija Na Ravanci so 18. julija predstavili 4. v italijanščini pisani zbornik o dogajanju v dolini Rezije v povojnih letih. Desetletje 1981-90 je na skoraj 500 straneh predstavil Luigi Paletti. Gradivo za prejšnja tri desetletja je zbral rajni Aldo Madotto. Provincial lazaristov NA JUŽNI POLOBLI Že decembra lani je še en slovenski duhovnik zasedel visoko mesto v latinskoameriški Cerkvi. Lazarist Vinko Bokalič je postal provincial argentinske province, ki obsega Argentino, Paragvaj in Urugvaj. Goršetova razstava Openska župnija je ob prazniku svojega zavetnika sv. Jerneja v Zinkovem domu postavila razstavo 20 del kiparja Franceta Goršeta. Spregovorili so župnik Franc Pohajač, umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn in kiparjeva nečakinja Odeta Gorše. Zapel je domači cerkveni zbor pod vodstvom Janka Bana. Naklada Svobodne Slovenije Osrednji tednik slovenske politične emigracije, Svobodna Slovenija iz Buenos Airesa, je imel lani 651 naročnikov, od tega v Argentini 422 prek raznašalcev in 145 poštnih, v Slovenijo in ostale kraje po svetu je šlo po 84 izvodov. SKA Slovenska kulturna akcija s sedežem v Buenos Airesu je februarja praznovala 50-letnico. Mag. Rozina Švent je ob tej priložnosti v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani pripravila razstavo z naslovom SKA - 50 let v službi kulture in umetnosti. Od 1. julija do 3. septembra so bili na ogled knjige, arhivsko gradivo in slike Cecilije Godec. SKA je medtem za leto 2004 že izdala 1 .-2. številko svojega biltena Glas Slovenske kulturne akcije in pa 1 .-2. številko 38. letnika revije Med-dobje. Posebni bataljoni Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši pri SKD Tabor na Opčinah je v sodelovanju s pokrajinskim vodstvom Vsedržavne zveze partizanov Italije na 320 straneh izdala dvojezično študijo mlade domače zgodovinarke Sare Perini Battaglioni speciali - Slav Company -Posebni bataljoni, 1940-1945. Gre za prvo obsežnejšo raziskavo o tej temi, obogateno s seznami pripadnikov posebnih bataljonov, slikami in italijanskim arhivskim gradivom. Zgodba o judovskih otrocih, ki so bežali tudi prek Slovenije Deželna uprava Emilije-Romagne in založba Giunti sta natisnili nekomercialno knjigo o prigodah kakih 70 judovskih otrok iz Nemčije, Avstrije in Jugoslavije, ki so se med vojno reševali pred holokavstom prek Slovenije, Hrvaške, zasedene “Ljubljanske pokrajine” (eno leto so prebili v graščini Lesno brdo pri Horjulu), Italije (kjer so dobro leto živeli v Vili Emma v Nonantoli pri Modeni) in Švice, od koder so odšli v Palestino. Njihova zgodba je že precej znana, saj so ji posvetili knjigo, razstavo s katalogom in film. Knjiga Anni in fuga, I ragazzi di Villa Emma a Nonantola (Leta bežanja, Otroci iz Vile Eme v Nonantoli) pa je posebno zanimiva, saj gre za spomine voditelja te skupine. Jo-sef Indig (rojen leta 1917 v Virovitici na Hrvaškem, umrl leta 1998 v Izraelu), ki je v Palestini prevzel še priimek Ithai, jih je napisal že leta 1945 v nemščini, v močno skrčenem prevodu v jidiš pa jih je izdal leta 1983. Sedanja izdaja v italijanščini, ki jo je uredil zgodovinar Klaus Voigt iz Berlina, pa je prevod skoraj celotnega nemškega izvirnika, ki ga je opravila Loredana Melissari. Voigt je izpustil le dele, za katere je bilo iz judovske izdaje razvidno, da jih avtor ni imel več za primerne zaradi razvlečenosti ali kasneje spremenjenih sodb. Za slovenskega bralca so še posebej zanimivi liki ljudi, ki so otrokom pomagali že v Mariboru (komisar Uroš Žun, podjetnik Marko Rosner), opisi življenja na Lesnem Brdu pod italijansko zasedbo, srečanj s partizani, nasilja na italijanski in partizanski strani, pokrajine in domačinov. Mladi v Argentini Od 30. junija dalje je bila na obisku v Sloveniji 33. Rast, torej skupina abi-turientov slovenskega višješolskega tečaja. Spremljala sta jo Mirjam Oblak in Lojze Rezelj. Mladi so obiskali tudi zamejstvo v Avstriji in Italiji. Na obisku v Sloveniji je bilo tudi 19 maturantov iz Kanade. Nogometna ekipa Zedinjene Slovenije se je od 26. do 31. julija v Sloveniji udeležila 2. nogometnega turnirja, ki je imel vseslovenski značaj. Sodelovalo je 6 e-kip: iz Argentine, Berlina, Celovca, Kopra, našega zamejstva in iz vrst v Slovenijo priseljenih zdomskih Slovencev. V Slovenski hiši v Buenos Airesu je bil 14. avgusta 35. pevsko glasbeni večer, ki so ga oblikovali mladi glasbeniki - zbori, solisti in ansambli. Mladi argentinci na barki v Sesljam ob obisku v Italiji med poletnim delom Drage mladih 2004. Slovenska književnost za ŠPANSKO GOVOREČE Mirko Vasle, ki v Buenos Airesu skrbi za slovenske radijske oddaje, je na 190 straneh objavil pregled slovenske književnosti v kastlljščini Breve historia de la Literatura Eslovena. Izmed 12 poglavij sta zadnji dve posvečeni ustvarjanju Slovencev v Argentini in po svetu. Veliko je tudi fotografij predstavljenih književnikov. Valdevit o Trstu tržaški zgodovinar Giampaolo Valdevit se je povrnil k tržaški zgodovini z esejem, ki ga je založba Bruno Mondadorl iz Milana izdala pod naslovom Trieste, Storia di una periferia insicura (Trst, zgodovina negotovega obrobja) in ki je že vzbudil polemike, saj se avtor oddaljuje tudi od nekdanjih lastnih pogledov, s slovenskim zgodovinopisjem pa opravi z levo roko. Admiral Zlatoper častni konzul Upokojeni admiral, nekdanji poveljnik 7. ameriškega (tihomorskega) ladjevja Ronald J. Zlatoper, ki je ponosen na svoj slovenski izvor, je bil imenovan za slovenskega častnega konzula v Honululuju na Havajih (ZDA). Pesmi Erike Poglajen V španščini in slovenščini je februarja v Ljubljani izšel prvenec pesnice Erike Poglajen Iz Argentine. Njene poezije je v slovenščino prevedel Branko Rebozov. Zbirko Devet pomladi - Nueve Primaveras je izdala knjižničarka Rozina Švent, spremno besedo pa je napisala prof. Helga Glušič. Zbornik o sv. Klari Ob koncu jubilejnega Klarinega leta, ki je potekalo ob 750-letnlci potrditve Klarinega Vodila in pa smrti sv. Klare Asiške, so slovenske sestre klarise v Nazarjah izdale bogat zbornik na 268 straneh drobnega tiska “Clara, Claris, praeclara meritis” - Klara, jasna in bleščeča, po zaslugah vsa žareča. V njem je več dokumentov o sv. Klari in redu, ki ga je ustanovila v tesnem sodelovanju s sv. Frančiškom Asiškim, dalje najdemo gradivo s simpozija o sv. Klari v Nazarjah novembra lani ter o praznovanju Klarinega jubilejnega leta na Slovenskem. Monografija o Kocbeku Mohorjeva družba iz Celja je ob stoletnici rojstva izdala “dokumentarno monografijo” Edvard Kocbek, za katero je napisal u-vod in izbral objavljena dela ter dokumente literarni zgodovinar France Pibernik, pesnikov sin Jure Kocbek pa je izbral fotografije in knjigo oblikoval. .„ryv-a'*4 Kan***'""' ¡sn*»'-’'“- — Ocene KNJIGE Nataša Grizonič: Kraška ohcet ali Poročni običaji na Tržaškem Krasu V okviru Slovenskega raziskovalnega inštituta je v sodelovanju z Občino Repentabor izšla zanimiva dvojezična slovensko italijanska knjiga z etnološko vsebino avtorice Nataše Grizonič z naslovom Kraška ohcet ali Poročni običaji na Tržaškem Krasu. Iz opombe urednika Alda Rupla izvemo, da: “Knjiga sodi med redne izdaje Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki že nekaj let objavlja na natečaju izbrane diplomske naloge slovenskih zamejskih študentov in študentk, ki obravnavajo manjšinska vprašanja in pojavnosti.” Iz uvodnih besed repentabrskega župana Aleksija Križmana se da razumeti tudi, da je objava knjige promocija za “Kraško ohcet”, za množično tradicionalno prireditev, ki oživlja tukajšnje poročne običaje. Vsebina knjige se deli na dva dela. V prvem avtorica navaja pisane vire o slovenskih poročnih običajih na Tržaškem Krasu od Valvasorja pa do sodobnih etnologov. Avtor Slave Vojvodine Kranjske poroča o zanimivih poročnih običajih, na katere spomin ni ali pa je vsaj delno ohranjen. Na primer zaročni obred: navada je bila, da je mladenič raztegnil na tla odejo in je nanjo legel z bodočo nevesto. Sorodniki so stali v krogu okoli njiju in ju pokrili z deli odeje, ki so ostali prosti. Tako sta bila simbolno povezana. Nato je zaročni par vstal sredi odeje, mladenič je dvignil levo roko svoje izvoljenke in jo je trikrat zavrtel okoli sebe. Nato je zaročenki trikrat nazdravil, ona pa je trikrat ponovila isto voščilo. Končno sta mlada dva sklenila desni roki in nanju so zlili nekaj vina. Obred se je zaključil, ko so njeni sorodniki in zaročenec položili nekaj kovancev v njeno naročje.” Taka zaroka je tonila v pozabo, kraški svet pa se je boril s trdim življenjem, tako da je danes skoraj v celoti ohranjen običaj začetka poročnega obreda, to je prevoz bale v ženino hišo. Kot pravi Valvasor: “Bodoči mož je namreč zelo pazil na nevestino doto..." O podobnih običajih poroča Anton Tomaž Linhart v svojem Poskusu zgodovine Kranjske. Tudi pri njem je najti marsikatero zanimivost: Pisec se spominja, da je odpadla navada, ko so hodili po nevesto težko oboroženi, a pogosto in skoraj obvezno so svatje vseeno nosili pri sebi revolver, kar predstavlja zapozneli ostanek navade o nevestini ugrabitvi.” Balthasar Haquet tudi poudarja prevoz nevestine dote in prav tako kot Valvasor opisuje predstavitev napačnih nevest ženinu in svatom, kar je običaj, ki se še dandanes odvija. V Novicah iz leta 1856 Franc Bunc piše o Ženitninah Slovencev na Krasu. Zanimivo: “... Nekaj dni pred poroko je bodoča nevesta potrkala na vrata vseh hiš v vasi, da bi nabrala darila za svojo doto...” Davorin Martelanc v članku, objavljenem v “Letopisu Matice Slovenske” leta 1885, navaja: Včasih se je med snubci lahko skrival fant, ki ni bil še star osemnajst let, a ko so odkrili prevaro, so ga takoj odpodili s starim rekom: ‘Malo ognja, malo vode, veliko poti!” In še: “Po cerkvenem obredu se je začel ples, ki so se ga udeležile tudi nepovabljene osebe, če so prej plačale določen znesek. Nevesta je začela plesati z moževim bratom, drugi ples je bil posvečen samemu možu.” Med drugo svetovno vojno je Boris Orel objavil članek z naslovom Čarodejni obred in mit nakolenčiča ter mit bosmana v slovenskih ženitovanjskih običajih. V članku je tudi omenil že iz Valvasorja znano polivanje rok z vi- nom, omenja pa tudi običaj, ki se ga ljudje na Krasu še spominjajo: so ji dali v naročje otroka - imenovali so ga pokolenčič - z namenom, da se olajša rojstvo moških potomcev, ali kot simbolna prispodoba samega poroda. Nevesta je otroka popestvala in mu ponudila nekaj daril: jabolko, rutico ali pas, ki so jih smatrali za simbol rodnosti in ljubezni." Vilko Novak je v Primorskih ljudskih običajih dodal kako posebnost: “... tako ženin kakor nevesta sta pred odhodom od doma pozdravila starše in se jima opravičila." Milko Matičetov natančneje navaja predmete iz nevestine bale. Upokojena Solnica iz Repna Majda Guštin Colja prispeva tudi marsikatero zanimivost. “Nabiranje daril so oblasti prepovedale leta 1921, ker je po vojni pomanjkanje sililo dekleta, da so “prosjačila” tudi zunaj svoje vasi in so se ljudje pritoževali. Ni pa bilo v navadi pripraviti darila za poroko kot danes, niti niso krasili prazničnih prostorov s cveticami. Nevesta je s svojo najboljšo prijateljico na predporočni dan obiskala prijatelje in sorodnike in jim darovala značilne kolače. Ženin pa je vsem znancem, navadno na četrtek pred poroko, ponudil pijačo v vaški gostilni.” V drugem delu se avtorica loteva izsledkov nekajmesečne raziskave poročnih navad v ustnih virih. Poročanje pogostoma citira v narečni obliki in obsega celotni potek od prilik za druženje, do dvorjenja, zaroke, priprave na poroko in do poroke same. Ustni viri potrjujejo obred sodobne prireditve, le da navajajo doživeto in poimensko tudi posameznike, ki so na teh obredih izstopali. Avtorica poroča: “Ko sem radovedno povprašala, kaj pomeni beseda šeškanje (izraz so uporabljali za udeležbo na poročnih praznovanjih, ne da bi bili povabljeni), mi je Mirko Guštin odgovoril, da je izraz označeval udeležbo na plesu tudi brez povabila, kot se je pripetilo njemu, ko je prvič srečal svojo bodočo ženo. Niso pa vsi pričevalci poznali tega izraza; mnogo se jih je spomnilo, da so ga slišali, ne da bi razumeli njegovega pomena. Velika večina pričevalcev pa ga je takole opredelila: osebe, ki so prihajale past zijala na poroke, so imenovali šeškarji: vedno so jim ponudili nekaj pijače in hrane." Sledi opis sodobne “Kraške ohceti”, značilne in pomembne prireditve vtem prostoru, kjer izstopa vsa skrb za ohranjanje slovenskih običajev in identitete. Ob prijetnem druženju se odvija veličastna predstava, na kateri ni nepovabljenih svatov. Slovenskemu tekstu sledi italijanski prevod, knjigo pestrijo lepi fotografski posnetki različnih obredov. Jezikovno in vsebinsko je kniga na primerni kulturni ravni. Ester Sferco Vladimir Bartol: Svet pravljic in čarovnije Svet pravljic in čarovnije je naslov prve knjige Bartolovih spominov, zbranih v trilogiji Mladost pri Svetem Ivanu. Ta knjiga je izšla leta 2003 pri založbi Sanje v Ljubljani z občuteno in izvirno zasnovano uvodno besedo Dušana Jelinčiča. Vladimir Bartol, rojen v Trstu leta 1903, umrl v Ljubljani leta 1967, je najbolj znan po romanu Alamut, ki je zaslovel po avtorjevi smrti ne samo med slovenskimi bralci, pač pa tudi drugod po svetu. Nekje drugje je Jelinčič izrazil mnenje, da je to najboljši slovenski roman. Literarni zgodovinarji se sicer s tem večinoma ne strinjajo, dejstvo pa je, da je to zadnje čase zelo bran roman. Za bralce iz primorskega zamejstva pa ima posebno mikavnost Bartolova avtobiografija Mladost pri Svetem Ivanu, del katere je pričujoča knjiga, ki prikazuje pisateljevo otroštvo. Pisatelj nadrobno in plastično popisuje življenje svoje družine, pa tudi stare običaje in navade Svetoivančanov ter se na koncu še poglobi v življenjepis Josipa Godine Vrdelskega. V družinskem krogu izstopata oče in mama, znana tržaška pisateljica Marica Nadliškova, ki je po poroki z Gregorjem Bartolom opustila leposlovno dejavnost. Sinovo pričevanje o družinskem življenju Bartolovih razkri- va nešteto zanimivosti iz časa, ko so se izobraženi tržaški Slovenci učili ruščine, obiskovali Narodni dom in živeli ugledno meščansko življenje. Nepozabni so prizori iz družinske j kronike, ko ga je na primer mama popeljala v tržaško poštno palačo na o- j bisk k očetu, ki je vodil telefonsko službo, ali ko ga je mama vzela s sabo na slikarsko razstavo v Narodni dom. Naj navedem odlomek, v katerem s tipično bartolovsko ironijo opisuje nestrinjanje med mamo in očetom, po izvoru Dolenjcem, glede pravilnega naglašanja besed: “Mama se je vse življenje trudila, da bi govorila kar moči ‘čist’jezik, toda kot tipična Primorka ni imela smisla ... za nianse v vokalih in za središčni slovenski akcent. Nekoč sem se prismejal iz šole, nemške gimnazije, kjer smo imeli za slovenščino profesorja Jenka. “Pomisli, mama,” sem pripovedoval, “profesor Jenko izgovarja ‘peteln’ mesto ‘petelin’ in zahteva, da tudi mi tako izgovarjamo.’’ Tedaj se oglasi oče: “Peteln, peteln je pravilno, ne pa petelin.” Nato ga je mama zavrnila: “Pojdi, pojdi, kdo, razen Kranjca, bi rekel: peteln?!”’ Vendar bi se motil, kdor bi mislil, da so Bartolovi spomini skupek epizod ali opisov zunanjega dogajanja. Kot prodoren analitični duh, podkovan v biologiji in filozofiji, odkriva v svojem spominjanju različne silnice, ki so v otroš- j tvu nanj vplivale in oblikovale njegovo osebnost. Veliko pozornost izkazuje sanjam in jih večkrat tudi interpretira. Nekje na začetku knjige najdemo naslednjo trditev: “Ko sem se lotil pisanja teh spominov, sem sklenil odložiti sleherno lažnivo sramežljivost, pa tudi sleherno spogledljivost s samim seboj. Pišem o človeku in dobi, ki sta bila in ki ju ni več. Moj sklep je neomajen: pisati po pravici.” In na naslednji strani naslednjo izpoved: “Ker sem si želel biti velik in močan in vse vedeti, sem že zelo zgodaj jezno in togotljivo odklanjal vse, kar je dišalo po nežnosti in crkljariji. Nisem hotel biti ne ‘pridkan’ ne srčkan, pa tudi ne lep... Namesto lep, nežen in ljubek sem si želel biti strašen in tudi krut, da bi se me vsi bali...” Kot vidimo, pripovedovalec sebi prav nič ne prizanaša, temveč razčlenjuje svoje lastnosti in nagnjenja, ki so prišla na dan med igranjem z bratci in sestrico, med njegovim ukvarjanjem z risanjem, predvsem pa pri pripovedovanju in izmišljevanju pravljic, pri katerem je pokazal neverjetno fantazijo. Ta mu je omogočala, da je včasih dobil premoč med vrstniki, zgodilo pa se je tudi, da je njegovim pravljicam verjel ostareli sosed, kar je otroka spravilo celo v zadrego. Tretja zanimiva sestavina te knjige je življenje Svetoivančanov v času, ko ta predel še ni bil tako povezan z mestom, kot je zdaj, ampak je imel značilno ruralno podobo. Dom Bartolovih je bil na Ulici Donatello in otrok je imel priliko opazovati razliko med življenjem v mestu in na vasi. Zelo zanimiva je primerjava med pustom v mestu in pustom pri Svetem Ivanu, o katerem pravi, da je bil bolj podoben ku-rentovanju, medtem ko so bile mestne pustne šeme bolj podobne beneškim. Nato opisuje razne procesije, ki so jih Bartolovi opazovali z balkona sorodnikov Grmekovih in seveda tudi svetoi-vanski praznik - kresovanje, ob katerem so otroci skrbno nabirali cvetice za krašenje domov. Knjiga Svet pravljic in čarovnije obsega avtorjeve spomine iz predšolske dobe. Zaradi številnih ekskurzusov v snovi in času pa je zelo obširna. V najdaljšem od teh ekskurzusov je govor o znamenitem Svetoivančanu Josipu Godini Vrdelskem, ki je sicer umrl pred avtorjevim rojstvom. Toda njegova samosvoja osebnost je Bartola tako zanimala, da je dodobra preučil njegov življenjepis in v njem odkril marsikaj, kar so drugi prezrli. Sicer pa v knjigi kar mrgolijo taki edinstveni liki - iz sorodstva Bartolovih in Nadliškovih ali iz kroga znancev pri Svetem Ivanu. Tu so še mamine prijateljice, živo opisane v svojih oblačilih in značajih. Med njimi izstopata premožna in elegantna gospodična Milka Mankoč ter emanci-plrane pisateljica Zofka Kveder, oblečena v hlače in s pristriženo pričesko. Spomini na te osebe so natančno dokumentirani, saj avtor večkrat navaja, kako je v pogovoru s sestro Mašo preverjal njihovo resničnost. Črpal je tudi iz pogovorov s starim Svetoivanča-nom in iz svojih zapiskov. Zato bralec Bartolovo avtobiografijo doživlja kot zgodovinski prikaz in nestrpno pričakuje objavo naslednjih dveh delov trilogije. Marija Cenda Obisk slovenskih župnij v Nemčiji -s.dei Levo: župnikov nagovor na slovesni akademiji ob 40-letnici župnije; desno: pogled na dvorano med akademijo. Razvoj slovenske župnije v Frankfurtu je zaznamoval zelo dolg prehod od svoje ustanovitve v povojnem času, ko so do leta 1964 občasno in za večje praznike obiskovala Slovence v treh škofijah Limburg, Mainz in Fulda zdomska duhovnika Janez Zdešar iz Munchna in pa pokojni župnik Franc Ferlc iz Stuttgarta. Šele leta 1964 je izdala konzistorialna kongregacija v Vatikanu dr. Frančku Prijatelju reskript o imenovanju za dušnega pastirja za Slovence v Nemčiji. Z odlokom Janeza Zdešarja pa je župnik Franc Felc postal pristojen za Slovence v škofijah Freiburg, Trier, Speyer, Limburg, Mainz, Fulda in za nekaj časa tudi za Wurzburg. Sedež slovenske škofije je bil v Mannheimu. Leta 1970 je za slovenskega duhovnika v Mannheimu bil imenovan Jože Ci- merman. Franček Prijatelj pa je prevzel duhovno oskrbo Slovencev v škofijah Limburg (Frankfurt), Mainz, Fulda in za krajši čas tudi Wurzburg. Septembra 1971 se je Franček Prijatelj preselil v Frankfurt, 2. januarja 1972 pa se je smrtno ponesrečil. Njegovo duhovniško mesto je prevzel Edo Škulj, ki je ostal v Frankfurtu do novembra 1975. Leta 1975 je limburški škof izdal odločbo o ustanovitvi Slovenske katoliške misije v Frankfurtu. Istega leta je nastopil službo slovenskega duhovnika v Frankfurt Mirko Jereb in tam ostal do leta 1991, ko ga je nadomestil Janez Modic, ki je ostal v Frankfurtu do leta 1996. Takrat ga je zamenjal sedanji duhovnik gospod Martin Retelj. Slovensko župnijo v Frankfurtu sem obiskal letos konec julija in tam ostal dva dni. Župnik Martin Retelj je bil vesel mojega obiska in bil takoj pripravljen pomagati pri zbiranju gradiva za Černetovo knjižnico. Dal mi je prost vstop v arhiv, ki ga hrani slovenska župnija. V arhivu sem našel razmnože-nine, ki so jih slovenski duhovniki od daljnjega leta 1971 pošiljali slo- Frankfurt - križev pot v Mareinethalu pri Riidesheimu marca 2004. venskim vernikom. V teh sporočilih so urniki svetih maš v raznih krajih, ki so spadali v to slovensko misijo. Dalje so priporočila za naročnine na slovenski katoliški tisk - Našo luč, Družino, Ognjišče ter na knjige Celovške Mohorjeve družbe. Decembra 1972 je župnik pričel izdajati mesečnik Med nami povedano, ki še vedno redno izhaja. Na žalost pa je bilo zelo malo dvojnikov in sem zato moral fotokopirati skoraj kompletni arhiv. Tako smo z zbirko gradiva iz Frankfurta izpopolnili predvsem listič Med nami povedano, katerega imamo zdaj skoraj kompletnega. Manjka nam le par številk, kar pa bo zelo težko izpopolniti. Drugega maja letos je slovenska župnija v Frankfurtu praznovala 40-letnico svojega obstoja. Za praznovanje obletnice so medse povabili apostolskega nuncija v Ukrajini nadškofa Ivana Jurkoviča. Praznovanje je bilo združeno tudi s pristopom Slovenije k Evropski zvezi. Pri proslavi je sodeloval cerkveni mladinski pevski zbor župnije sv. Jakoba iz Škofje Loke. V mašni homiliji in kasneje na slavnostni akademiji je nuncij Jurkovič nagovoril skoraj sto-petdeset prisotnih faranov In poudaril ta zgodovinski dogodek. Na akademiji je imel slavnostni nagovor župnik Martin Retelj. Slovenska župnija v Frankfurtu skrbi za redne slovenske maše v sledečih mestih: Frankfurt, Darmstadt, Mainz in Linch. Drugi dan mojega obiska pri gospodu župniku sem nadaljeval s fotokopiranjem. Po končanem delu sem se zahvalil za gostoljubnost, ki sem je bil deležen v Munchnu. Poslovila sva se kot dobra prijatelja, v upanju, da se še srečava. (se nadaljuje) Pogled na mesto Frankfurt. BIRMA Slovenski* katoliška župnija Frankfurt Na Vnebohod, l.V maja 1999 ¿očitek/h. 385/: 1. Spet kliče nas venca ni maj, k. Mariji v nad/.emdjski raj. Cvetlice dobrave si venčajo glave, radujc sc polje in gaj, rud uje se polje in gaj. 2. Drevesa po vrtih cvcto. po vejah pa ptice pojo. nebeški Kraljici. Mariji Devici, pozdrav ino slavo dajo. pozdrav ino slavo dajo. med nami POVEDANO ♦ ♦♦ FEBRUAR 03 Naillje kot uid pennuhrnosti Vedno bolj kote, da tte rudi sotiriavljani ne odlikujejo s posebno visoko stopnjo prija* znostt In strpnosti Nasilja je vedno več In z njim se začenja ukvarjati tudi politika in druge za to pristojne institucije Veliko nasilja je v družinah, pa tudi v Šolah In na ulici Mulo bolj pozoren ojiuzovalei ga bo (,besednega) zlahka odkril tudi v Javnih glasilih. Da so nasilni odrasli ljudje, ne preseneča Bolj ftresentaj, da se nasilje pojavlja lam. kjer bi ga najmanj pričakovali: v družini, ki naj bi bila ustanova ljubezni, nežnosti, naklonjenosti in solidarnosti ter med otroki In mladostniki, ki veljajo za krhka bitja In močne žrfti nasilja, se pa nemalokrat vedejo izrazito nasilno do starte e, učiteljev in seveda do vritrnkov. Z nasiljem med mladostniki in tolarji se ne srečujemo samo ¡tri nos V začetku de-cembra je celo Svet Evrope orgonizirulposebno posvetovanje o nasilju med evroftskiml tolarji. . Nasilje mladostnikov ¡ra posebno preseneča in neprijetno vznemirja liberalne idetd»t-ge. ki nas prepričujejo, luki» smo "vsi drugačni in vsi enakopravni* in kako samo liberalizem zagotavlja v državi strpnost. luko da je Publikacije in razmnoženim slovenskih vernikov iz Frankfurta in okolice. Odvetnik reče svoji novi stranki: “Dragi, kmalu bo minilo petindvajset let, odkar sva se poročila. Praznovati morava srebrno poroko.” “Čuj, zakaj ne bi počakala še pet let? In slavila bova tridesetletno vojno.” • • • “Jože, kam pa neseš ti dve lubenici?” “Domov, ženi.” “Kako si ljubezniv! Zakaj pa dve?” “Ker je rekla, da bi za eno lubenico dala pol življenja.” • • • “Zakaj je Krištof Kolumb šel odkrivat Ameriko z ladjo?” vpraša učiteljica Mojco. Ona pa: “Ker se mu ni dalo čakati še skoraj pol tisočletja, da bi lahko šel z avlonom!” “Najprej vam moram pojasniti, da sem zelo dober odvetnik, toda tudi zelo drag. Za dva odgovora na zastavljeni vprašanji vam bom računal štiristo evrov.” “Kaj ni to malo preveč?” “Mogoče res, toda ostalo vam je samo še eno vprašanje.” • • • Učiteljica: “Janezek! To ml je pa že zelo sumljivo. Kadarkoli pišemo kontrolno nalogo, manjkaš in nato trdiš, da je zbolela babica.” Janezek: “Učiteljica, imate čisto prav!” Učiteljica: “Kako to misliš?” Janezek: “Tudi doma z očetom že sumiva, da si babica bolezen izmišljuje!” DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Miro Tavčar, Devin - 1,00 €; Robert Petaros, Opčine - 26.00 €; Savica Malalan, Opčine - 6,00 €; Danijela Žerjal, Opčine - 6,00 €; Janez Grum, Milwaukee, ZDA -18,00 €; Anton Lazar, Števerjan - 6,00 €; Karel Čok, Trst - 6,00 €; Tatjana Rejec, Ljubljana - 5,00 €; Ludmila Nikolič, Maison, Francija -10,00 €; Valentin Franče-ski, Izola -15,00 €; Kristina Eržen, Gorica -1,00 €; Pepi Gruden, Tržič - 6,00 €; Marko Udovič, Trst - 47,00 €; Bertoli-ni, Mossa - 6,00 €; Simon Pre-schern, Trbiž -11,00 €; Marica Dolenc, Trst - 7,00 €; H. P. - 35.00 €. DAROVI V SPOMIN: V spomin na Lucijana Sosiča daruje družina 50,00 € za Mladiko. V spomin na Lucijana Sosiča daruje družina Rebula 50.00 € za Mladiko. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. M založba LADIKA Boris Pangerc: Odžejališče Bot 'r‘spa ‘Sere V političnem vrtincu Drago Štoka Evelina Umek - Živa Pahor: Malka gre v Trst Trst, ulica Donizetti 3 tel. 040-370846 • fax 040-633307 e-mail: urednistvo@mladika.com Drago Štoka: V političnem vrtincu Mala galerija MLADIKE Bogdan Grom, Avtoportret, 1950 olje na platno, 46 x 35,5 cm umetnikova last Bogdan Grom Bogdan Grom se je rodil 26. avgusta 1918 v De-vinščini pri Trstu. Življenjsko in umetniško pot so mu nedvomno zaznamovali burni dogodki minulega stoletja, ki so našim krajem neizprosno krojili usodo in zaznamovali pota posameznikov. Tako se je tudi Grom ob pridružitvi Primorske Italiji še kot otrok z družino preselil v Ljubljano, kjer je dokončal višjo šolo. Leta 1941 so ga italijanske oblasti aretirale in zaprle, najprej v tržaške zapore, nato pa odvedle v Umbrijo. V Perugi je začel študij na Akademiji, ki ga je po kapitulaciji Italije dokončal v Benetkah. Po vojni je najprej poučeval na Ptuju na tamkajšnji gimnaziji, nato pa se kmalu preselil v Trst, kjer je deloval vse do propada Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954. Takrat se je Grom kot številni drugi tržaški Slovenci preselil v Združene države Amerike, kjer živi še danes. Bogdan Grom se je v svoji umetniški poti soočil s slikarstvom, kiparstvom, grafiko, ilustracijo in še z marsikatero tehniko, saj njegovo delo zaobjema tako raznolika območja vizualne umetnosti, da ga je nesmiselno omejevati s preprostimi oznakami. Njegovo preameriško obdobje je zaznamovano predvsem s slikarstvom, ki se ga je Grom loteval z najrazličnejšimi tehnikami, po prihodu v Ameriko pa se je soočil z novimi izzivi. Začel se je posvečati kiparstvu, predvsem pa monumentalni notranji opremi in zunanjim umetniškim posegom, tako da njegova dela krasijo številne javne prostore v ameriških mestih. V sedemdesetih letih je nato razvil še izviren način izražanja s pomočjo trganja in rezanja raznobarvnega papirja, ki ga je postavljal drugega nad drugim v številnih plasteh. Nastale so tako izrezanke, osebna in samosvoja sinteza spominov na kraško pokrajino, vzgibov iz narave in abstraktnih oblik. Ob u-metnikovi 80-letniei leta 1998 so mu v Državni galeriji v New Jer-seyu postavili veliko retrospektivno razstavo, dve leti prej pa je izšla obširna monografija o njegovem delu. Ivan Žerjal - Gorica Bogdan Grom, Apokalipsa, 1978 izrezanka, 67,5 x 94 cm umetnikova last