39
Od letine 1846 na Dolenskim pod
Mokronogam.
Kar smo od letin v Novicah brali, se nam zdi, de
so popisale večidel lanjsko letino vsih krajev.   Žalostno
je večidel vse, kar so nam povedale, in le malo veseliga.
Naj nam bo perpušeno zdej tako rekoč na zadnje
tudi od tukejšne lanjske letine nekoliko govoriti.
Mi, hvala Bogii, se po pravici ne moremo potožiti, de je per nas lanjska letina slaba bila; še le reči smemo, de je ena nar boljših bila od hudiga leta semkej. Res je, de sterneniga žita smo manj dobili, kakor včasi; pa vender ne veliko od četertiga dela manj od nar boljših let. Turšica, proso, ajda so bile prav prav dobre in hogate. Ajdo je dež pral, pa kdor je bil pridin, jo je posušil. Zelje, kdor ga je pozno sadil, je imel lepo. Repa je bila sem ter tje gnjila. Sočivja je dovelj bilo. Korun je per nekterih zlo gnjil, večidel pa ne, ali clo malo, in tudi kjer ni gnjil, ga ni bilo obilno. V pešenim svetu zgodej sajen, je lani nar boljši storil. Sadja pa smo toliko imeli, de ga skorej spraviti nismo mogli. Ljubljančanje vedo, koliko suhih češpelj smo jim zadnjo jesen poslali in še zmirej pošiljamo. #) Vina je bilo dovelj in dobriga. Vse, kar imamo, lahko in drago prodamo, kar že veliko let ni bilo tak6. Tudi piče za živino ni bilo malo, pa dolga zima je storila, de nekterim je že permanjkuje, nar bolj pa tistim, kteri ne znajo prav klasti. Tako tedej per nas, kar to vtiče, lanjska letina ni bila slaba. Velikrat se nam je huda ura grozila, pa vihar je potegnil in jo je od nas odgnal, in tako nesrečo dvakrat na bližne Štajarce stresel. Kaj bo Bog vprihod-njič dal, ne vemo, upamo pa, de se bo Bog desi hu-dobniga sveta usmilil, in tudi nas ne zapustil.
Še nekej bi radi Ljubljanskim Novicam povedali. Lani so nas Dolence skorej kregale, de nismo nič sadja v Ljubljansko razstavo poslali. Pa naj nam ne zamirijo, če jim dve' reči povemo: 1) de zrelo sadje tako deleč pošiljati, ni le drago, ker se voziti ne sme', ampak je tudi grozno težavno. Postavim žlahno sadje, žlahne zrele hruške, breskve, ki se morajo z veliko pohlevno-stjo z drevesa obirati, in če jih kdo le eno uro deleč nese, že niso več pervim z drevesa vzetim podobne, kako jih je mogoče v Ljubljano zdrave pernesti? De imamo mi veliko mnozih plemen sadja, se lahko vsak prepriča, če hoče k nam priti in viditi. Samo terdo, oborno sadje po svetu nositi in skazovati pa ne gre, de ne bo kdo mislil, de nimamo nič lepšiga in boljiga. Je boljši nič, kakor samo tako. **) 2~) Ljubljanska razstava sadja je lani le ene tedne terpela; mi pa smo sadje že veliko prej zrelo imeli, že perve dni veliciga travna, lepe in dobre jagode, lepe češnje, zgodne, sredne in pozne, in tako tudi potlej prec za njimi hruške i. t. d. in se ni čas zreliga sadja več pretergal do sv. Martina. Ce bi bili sadje zrelo tiste dni, ko je razstava v Ljubljani bila napravljena, poslali, kaj bi bili Ljubljančanje od naše sadjoreje mislili in vidili ? Ce boste spet letaš razstavo napravili, napravite jo od perviga zreliga sadja do zad-njiga, od veliciga travna do gniljca. ###} Le tako boste
—               .                      ....
*) Lanjskih suhih češpelj je prišlo nar menj okoli 50 tavžent centov izDolenskiga v Ljubljano 5 če 1 cent le po 3 goldinarje rajtamo, znese to 150 tavžent goldinarjev. Ali ni to lep dobiček, ki bolj, ko vse naše besede, kaže veliko koristnost pridne sadjoreje!! Ali po tem takim ne zasluži, de bi se je sleherni kmet prav živo poprijel?
**) Res je, de dolga noša ali vožnja lepoti sadja škodjej namen sadne razstave pa je po oznanilu 19. dokladniga lista lanjskiga leta veliko obširniši, kakor samo lepoto sadja skazovati, zatorej povabimo ljube Dolence k prihodnji razstavi. — Ipava je tudi deleč od Ljubljane, pa častitljiva gospoda V. Kodre in J. Ferjančič sta poslala iz Goč 28 plemen prav lepiga grojdzja v razstavo.
***) Ta svet bomo letaš spolnih', in eno razstavo za zgodno, drugo pa za bolj pozno sadje napravila               Vredništvo.
mogli  nekoliko  zvediti,  koliko  de je sadja v deželi in kakšnjiga.                                                                z.