Iz hudih dni.          *
Mladosti leta, kmalu ste minule, Rodile  ve ste meni cvetja malo, Še tega rož'ce so se koj osule, Fr. Prešeren.
fpominjam se še, kakor bi bilo danes. Vidim na smrtni postelji očeta, kako blagoslavljajo nas, svoje otroke. Še sedaj slišim njih glas, kako so izrekli zadnje besede: ,,Otroci, bodiie pridni in ubo-gajte mater!"
Bilo je okolu enajste ure dopoludne, ko se zgru-dijo mati v joku in s klicetn: nOh, oče je umrl!*' So-sedje priteko in tolažijo polnezavedno mater, drugi pa pripravljajo očetu poslednje ležišče. Mi otroci smo stali v kotu, jokali in s strahom pogledovali Ijudi, ki so imeli toliko opraviti danes pri nas, kakor bi bili doma...
Jaz sem bil tedaj še majhen. Dasi nisem razumel, kaj pomenijo besede: nOče je umrl"; kaj hoče toliko Ijudi, in kaj pomeni mrtvaški blesk srebrnih obšitkov pri opravi in kaj mrkli svit mrtvaških sveč; sem bil vendar neutolažljiv, ko sem videl Ijubega očeta tako bledega, in ko sem jih pobožal po ble&2m licu. Bili so tako mrzli, a vendar še nisem vedel, kaj je smrt. Vedno sem jokal, če sem videl, da jokajo in vzdihu-jejo mati. Ače sem bil poleg njih, nisem bil žalosten. Kako iudi? Saj se mi je vendarlc lepo zdelo, ko sem
— 173 —               •
videl očeta, ki so tako mirno spali. Blažen smehljaj jim je krasil usta in lepo se mi je zdelo v temni sobi, in rad sem bil pri temnozelenih ciprcsah, ki jih je raz-svetljevala luč mrtvaških sveč. — Kaj se vse otroku ne zdi lepo!
Po treh dneh so nam zagrebli ljubljenega očeta. Nismo jih videli več. — Pač je imel vsak sosed po-milovalnih besed za ubogo družino, a dobrodelnih rok je bilo malo.
Huda in bridka je bila za nas izguba ljubega očeta. A nesreče še ni bilo dovolj. V mesto se je pri-klatila bolezen: koze. Prišla je tudi v našo nesrečno hišo. Črna morilka je pograbila bratca, pograbila se-strico — in po kratkem, hudem trpljenju jima je pre-trgala nit mladega življenja.
A tudi po teh žrtvah še ni odšla, kakor da hoče pomoriti vso družino.
Na vrsto je prišla druga rednica naše družinice. Neizprosna in brezsrčna morilka položi tudi mater na bolniško postelj. Zaradi postrežbe odvedejo mater v boltvšnico. Mati so bili torej preskrbijeni, a kaj bo z ubogo siroto, ki so jo pustili med tujci, tako samo na svetu ? Gladu bi bil moral umreti, da ni posegla vmes dobrodelna roka. Sprejeli so me milosrčni ljudje pod svojo streho. A dasi mlad, sem vendar gienko okusil rejo tujih ljudi. Če tudi so b li dobri in milo-srčni, so me s časom vendarle grdo pogledavali. Saj sem jim bil tuj!
A dolgo ni ostalo pri tem. Ko je sila največja, je pomoč božja najbliže. Tako je tudi nam zasijala boljša sreča. Mati so ozdraveli, se vrnili domov, in jaz k njim, nazaj v skrbno materino okrilje. Mati so bili dobra šivilja. Kmalu so imeli dosti naročnikov. Izha-jalo se je, četudi nisva živela v izobilju in razkošju. A lakote nisva trpela. Vsaj jaz ne.
Vse mine, tudi bridkost. In potem je tudi na hude dni spomin sladak.
Zavojščan,