jjKaj neki dela dr. BI., da zagovarja to, da se vsak berač ženiti sme?“ — S temi besedami so spre¬ jeli te dni v Horjulu nekteri možje mojega prijatla gosp- P- Vajen sem že mnogo let, da vragi, ki bi mene in moje enako misleče prijatle, ki se borimo za narodove pravice, radi v žlici vode potopili, kujejo laži na cente in čem grja je laž, tem raje jo puščajo iz sebe. En tak poseben vrag je menda na Vrhniki. Brž ko ne tudi od njega izvira ta laž, ki mi jo je g. P. naznanil iz Horjula Da stavim lažnjivca na sramoto in podučim nala- gane, ni mi treba druzega nič, kot svetu le ponoviti, kako sem se zoperstavljal takim ženitvam, ki so go¬ tovo nadloga soseskam. V 17. seji 9. aprila 1864 (glej stenografično sporočilo stran 8 itd.) sem v slovenskem je¬ ziku od besede do besede govoril tako-le: „Ker sem čast imel v tistem odboru sedeti, ki je pretresaval to zadevo in sem glasoval z večino, mi¬ slim, da je moja dolžnost, da odkrijem tiste vzroke, ki so večino do tega pripeljali, da je nasvetovala predlog tako, kakor ga je slavni zbor danes zaslišal. Večina je za dolžnost spoznala, da odbor slavnej vladi izreče, kaj dežela želi in kaj dežela potrebuje, po besedah, ki jih je častiti moj predgo¬ vornik nekoliko razložil. Kako potrebno je, da se posamnim deželam va¬ ruje avtonomija, kaže zopet nam ta zadeva o za¬ konskih konsenzih. Če bi bil državni zbor sklenil, da po vsem cesarstvu je odpravljen zakonski konsenz in bi bil ta sklep potrjen po Njih Veličanstvu, izbudila bi bila ta postava po vsej deželi zato prav veliko ne- voljo. (Dobro!) Zato ministerstvo tudi ni prave poti hodilo, da je državnemu zboru v sklep predložilo po¬ stavo o porodnišnicah, pa je ni, kakor se je častiti poslanec pl. Wurzbach krepko branil, popred predlo¬ žilo deželnim zborom. Če bode postava o porodnišni¬ cah imela nasledke za hiše najdencev , v silne stroške pride naša dežela že samo v Trstu, morebiti 20.000 do 30.000 gold., v stroške in nadloge, ktere bodo naš de¬ želni zaklad na kant djale. Kadar ministerstvo predlaga postave, po kterih se imajo stroški iz državne kaše plačevati, prav je, da jih predlaga državnemu zboru, al kadar predlaga postave, po kterih imajo posamne dežele se svojim d e n a r j e ra plačevati, takrat naj se vpra¬ šajo dežele, to je namestniki njih, deželni zbori! Zato je ministerstvo prav storilo, da o zakon¬ skih konsenzih povprašuje dežele, da one po¬ vedo, kako in kaj ? Če hočemo zvesti namestniki biti našej deželi, moramo na glas reči, da naša dežela neče te po¬ stave, po kterej bi bilo dovoljeno, da bi se vse vprek ženilo in možilo, kakor koli kdor hoče. — To je dosti očitno pokazala že s tem, da vkljub temu, da zakonskih konsenzov ni po postavi bilo, pa jih je zoper postavo vendar imela. To, gospdda, je menda vendar dosti očiten glas! In če je dosihmal tako bilo, kako naj bode vpri- hodnje? Če vprašamo vso deželo, — vse občine bodo eno¬ glasno odgovorile, da nečejo, da bi se brez njih dovoljenja vse povprek ženilo, ampak, da one do¬ volijo, — in njim in samim njim gre beseda prva in sama, ker one imajo po občinskem zakonu dolž¬ nost, ubogim svojim živež dajati; — kdor pa ima dolžnosti, mora tudi pravice imeti! Ugovarja se: 1. da ženiti se, je človeku pra¬ vica. To ni skozi in skozi gotovo; — po plemenu iti, to je res prirojen nagib; ali v zakon stopiti, to je drugo, to je privilegij , ki ima velike nasledke za občine. — Prirojena pravica je človeku prva, da se pri življenju ohrani; po takem ima vsak človek pravico za¬ htevati, da mu jesti damo, kolikor potrebuje — ali kdo naj mu da, to je važno vprašanje. Na svetu ne more vladati absolutna svoboda — to bi bila razuzdanost; človek človeka omejuje, da ne sega nobeden predeleč, da ne stopi v pravico druzih. Če bi absolutna svoboda tako daleč segala, kam pridemo? — v komunizem. Ugovarja se 2.: da bodo občine samovoljno ravnale in da ne bodo nalašč včasih dale dovoljenja. To ni bilo in ne bo! Pa saj so še rekurzi zoper tako svo- jovoljnost. Meni je dobro znano, da po kmetih se tudi zdaj ni ovirala ženitev, če kdo le kajžico ima^, če ima le kako rokodelstvo, da se mu dovoljenje. Če se pa hoče ženiti le hlapec ali kak drug vlačug, kakor pra¬ vijo po kmetih le „na roke“ ali celo le „na hlače“ (smeh), tacim ne dado dovoljenja, ker se boje beračev s celo kopo otrok. Pogledimo doli na Poljane naše , na Sentpetersko predmestje in videli bodemo žalostne nasledke, kteri so prišli od tod, da se je prelahko mogel vsak delavec v sladkornici, v predilnici in pri železnici ženiti, ki je tam svoj zaslužek imel. V sladkornici bilo je kakih 150 delavcev, pri železnici od 200 do 300. Večidel so se poženili s 30, 40 kr. zaslužka na dan. Ivlaverni so živeli, dokler so fabrike bile in je pri železnici bilo za¬ služka — al ko je to nehalo: ostali so siromaki s celo hišo otrok, ker ni bilo zaslužka, ni bilo več kruha; otroci stradajo, da-si smo lani in predlanskem dobro le¬ tino imeli, pa bodo še bolj stradali, a1to)pride ledina slaba.