MED KNJIGAMI
OSKAR   HUDALES,   VRNITEV   V   ŽIVLJENJE*
Delo, ki je izšlo kot redna knjiga knjižne zbirke Kmečke knjige za leto 1959, predvsem potrjuje, da njegov avtor ve pisati: stavek gradi pregledno in smiselno ter ni brez občutka za prizor in trenutek. Razen tega mu moramo priznati natančno poznavanje domače zgodovine; celo prenatančno: epizoda, ki si jo je izbral — ukinitev gornjegrajske opatije 1461, odmev propada celjskih grofov — ostaja tudi v njegovi obdelavi zgolj podatek, namenjen strokovnjaku. Aktualizirati jo je poskusil z zgodbo o vrnitvi glavnega junaka iz samostana v življenje, ki pa se mu, kot bomo videli, ni prav posrečila. Naj bo kakorkoli že, znal je zgodovinsko dogajanje z nekaterimi ustaljenimi pripomočki prav prikupno oživiti. Načitan bralec bo sicer ob njegovih motivih in pripovednih prijemih precej pogosto prijetno iznenaden, včasih bolj — recimo ob zgodbi o umetniku, ki je rezljal Madono in izrezljal svojo ljubico —, včasih spet liianj odločno; vendar je treba pomisliti, da knjiga ni načitanemu bralcu namenjena.
Nekje drugje pa to opravičilo ne velja. Važnejša od zgodovinskih dogodkov je piscu usoda mladega Celjana, Andreja Prepadnika, ki jo pripoved zvesto spremlja; če se od nje oddalji, se oddalji samo zato, da posebej vznemiri našo radovednost. Dejstva govore, da se daje ta junak najprej petindvajset let staršem vzdrževati; nato se v denarni stiski in v želji po neskrbnem življenju začasno zateče v samostan; nazadnje si iz denarja, podedovanega po očetu, organizira nekakšno rento, za liappy-end pa jo z ženo mahneta na poročno potovanje po Evropi. Brezpomembno in zgodovinsko neverjetno pri-vatiziranje. Toda nekdo je drugačnega mnenja: naš pisec je kdo ve zakaj našel v Andreju vzor popolnosti, Najplemenitejša čustva, najbolj izbrani izrazi so prihranjeni posebej zanj. S kakšnim aristokratskim prezirom, na primer, obsodi fant svoje meniške sobrate — sladokusce! Pa je vseeno treba pripomniti, da ni samo natančno enak parazit kot vsi ostali, temveč še nizkotnejši: zagledal se je v hčer samostanskega podložnika, ki mu je rešila življenje, stri njeno srce in šel ter še leta in leta v popolnem duševnem ravnovesju živel od njenih žuljev. Dekletu so umrli starši, v stiski se moži, a po golem naključju ali bolje po avtorjevi protekciji pridirja Andrej poslednji hip na prizorišče in zasuče stvari v svoj prid; res, ljubezen in pol. Na nesrečo je avtor te dogodke opisal kot skrajno plemenit duševni boj med dolžnostjo in klicem življenja, v katerem da življenje in ljubezen naposled zmagata. Končni vtis je žeto neprijeten. Med Andrejevimi dejanji in besedami, s katerimi se o njem govori, ostane nepremostljivo nasprotje. Morda se preprost človek res ne bo domislil, da gre za golo nerodnost, pač pa mu prisojam toliko zdrave pameti, da si bo znal o svetoblinskem avtorjevem miljenčku ustvariti kolikor toliko jasno mnenje. Nič ne pomaga, tudi kadar pišeš za ljudstvo', moraš misliti, kaj pišeš.
Dovolj o napakah, na vrline pozabljamo. Delo bo solidno opravljalo svojo poglavitno  nalogo:   uvajalo bo  preprostega bralca  v  umetnost.  To  veilja  za
•' OFkar Hudales: Vrnitev v življenje. Zgodovinska povest. Kmečka knjiga. Ljubljana 1958.
841
snov in motive, za pripovedne prijeme, za jezik: literarni, knjižni jezik, kot bi skočil naravnost iz definicije, govor brez prave predstavne sile, ki se ga umetniki kot hudič križa izogibljejo, ki pa ga mora kulturen človek poznati. Seveda bo kdo vprašal, če bi ne mogli našemu kmetu z raznimi »grudmi« in »koprnenji« prizanesti, vendar bo vprašanje ostalo retorična domislica. Posredniško, izobraževalno funkcijO' pa je treba knjigi  priznati.
Mardjan   Kramberger
842