120
NASE SLIKE.
Predpustna je Zmitkova uvodna vinjeta str. 65. Celo noč veselo hopsasa — zjutraj pa s težko glavo na tleh! To se je primerilo pustnima harlekinoma. Veličasten maček jima osorno kraljuje. — „Mladost8 (str. 69.) je ljubka študija Vavpo-tičeva. Kako odprto je to oko, ki še ni videlo nesreče in ne pozna trpljenja! — „Bedni umetnik" (str. 72.) je Zmitkova slika iz peterburške-ga časa. Tam je bil naš sotrudnik učenec velikega Rusa Repina, našim čita-teljem dobro znanega umetnika. Repin je dal učencem temo »Umetnikovo siromaštvo", na katero naj komponirajo samostojno sliko. Žmitek je rešil nalogo , kakor kaže naša slika, in dobil zato priznanje. Mraz je v sobi bednega umetnika. Saj nima niti za drva. Zavija se v staro obleko, da bi si ogrel premrzle ude. A vrata se odpro, in njegov kruti genij — hišna gospodinja — se prikaže. Kako jej gre
jezik! „Plačajte stanovanje, ali pa pojdite vun!" — »Potrpite, matjuška, da kaj zaslužim, saj gotovo plačam!" — „Z obljubami se nič ne plačuje", klepeta starka. „Takoj mi plačajte v denarju, ali pa se poberite!" In pri tem s prstom leve roke tolče v dlan desnice, kot bi štela, koliko novcev jej je dolžan. Upajmo, da ga reši iz zadrege slika, ki jo ravno dela. Naj jo le drago proda! — Kitajske slike nam je poslal naš vrli misijonar v „nebeškem cesar-
stvu", o. Veselko Kovač. Srčna mu hvala zanje! — Bitka pri Lesnem (str. 88.) je izvrsten zgled bojnega slikarstva. Ruski umetnik Kocebu nam je predočil konjeniško atako na pešce ravno v trenutku, ko udarita sovražnika vkup — Ogrsko ženitovanje (str. 104—105) je pa krasna slika Slovaka Jaroslava Vžšina.  Ta vrli umetnik jemlje snov
MEDVODE  NA GORENJSKEM.
svojim izbornim slikam iz svoje domovine. Kako živo je zadel razposajeno ogrsko svatovanje! Konji dirjajo, da vozovi odskakujejo, svatje streljajo, dvigajo vence in steklenice. To se vozijo, da bi se skoro bali zanje, da se jim vse ne razleti. — Iz zapuščine Šubicev smo dobili mično risbo „T i s k a r s t v o". Sicer je nedovršena, a jako lepo izraža svoj predmet.
Načrti za cesarjev spomenik v Ljubljani
S tremi novimi spomeniki se krasi Ljubljana: Valvazorjev spomenik, izdelan od mojstra Gangla, že stoji pred deželnim muzejem, Prešernovega izde-
121
luje našim čitateljem tudi že znani mladi umetnik Ivan Zaje, za spomenik Nj. Vel. cesarja Franca Jožefa pa so bili prošli mesec razstavljeni načrti, predloženi od raznih kiparjev in stavbenikov.
Izbera je jako raznovrstna. Nič manj, nego dvanajst načrtov smo videli razstavljenih.
Fr. Bernekerjev načrt kaže vladarja kot usmiljenega pomočnika v potresni bedi. Na tleh leže mož,
GORENJKA.
žena in otrok, kos odbite zidine spominja potresnih razvalin. Vladar se milostno sklanja k njim, da jim pomaga. Ta načrt je brez dvoma najbolj umetniški. Iv. Zaje pa predstavlja vladarja v cesarski veličastnosti. Širok podstavek se razteza daleč naokoli in se zožuje po stopnicah. Na vrhu pa stoji vladar v ornatu, mogočno zroč po deželi. Ivan Zaje je razstavil še tudi cesarja na konju.
Ivan Meštrovič je podal fantastičen načrt na temo »Potres". Velikanska črna kroglja se vali, mečka pod seboj človeška trupla in jih pritiska ob steno, s katere gleda cesar, z izrazom groze in strahu na licu. Alojzij  Kos  je podal  načrt  arhitektonskega značaja, ki bi bil pripraven za  kak gaj.  Cesar stoji pod zidanim bokom; obdajajo ga majhni amoreti. Maks Fabiani j; modeliral  cesarja na konju, kot da gleda z griča doli: dvignjena konjeva glava ga nekoliko potiska v ozadje. Jakob   Žnider   je razstavil secesijski vodnjak: na zidu je relief, predstavljajoč  cesarja ob  ljubljanskem    potresu;    dva   leva dobro    zaslanjata   okrogli načrt, a cesarjev kip bi stal — za zidom.
Svitoslav M. Pe-ruzzi je razstavil načrt, ki kaže le cesarjevo glavo na  kamenitem podstavku;
Ljubljana se vzpenja k njemu in mu dviga lavorov venec.  Na vsaki  strani je pol  orla.
Pod geslom „Viribus unitis" smo videli vodnjak brez cesarjeve podobe s kipi Pravice, Ljubezni in Miru. Geslo „V tihi časti" kaže vladarja kot žalujočega imperatorja v togi in jako secesionistiško razpoloženega. »Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencu ne gane" je pa geslo za efekten načrt: Cesar na visokem pod-stavu, Ljubljana in dva leva. Se en načrt kaže cesarja stoječega, pod njim leva z zastavo.
Ti načrti nam kažejo, da imamo Slovenci precej sposobnih sil, ki nam morejo še marsikaj monumen-talnega ustvariti. Treba bi bilo le  dati jim   dela. Pri sestavljanju odborov za izbero spomenikov in oceno načrtov pa bi se  morali   odločilni krogi bolj ozirati na širšo   javnost  in  na  strokovnjake,  kakor pa na politike.
Spomenik bo stal pred justično palačo. Razpis določuje zanj stroškov 35.000 K. Odbor je dal prvo nagrado Svitoslavu Peruzziju, drugo Fr. Bernekerju, tretjo Ivanu  Meštroviču;  pohvalna priznanja Ivanu
122
Zajcu, Maksu Fab'aniju in načrtu z geslom „Viribus unitis". Kateri načrt bodo izbrali za spomenik, še ni znano.
Zadnji dnevi profesorja S. Šubica.
Ko sem bil prišel v Gradec v pokoj, je bii moj prvi pot k profesorju Šubicu, da se mu zahvalim za prijazni list, s katerim mi je bil podal svoj življenjepis za »Zgodovino slovenskega slovstva" in pa tudi bo-drilno priznanje. Bil je izredno prijazen in zgovoren in je izrazil željo, da bi se včasih videla. Meni je bilo to všeč, kajti on je bil vsekakor najstarejši slovenski pisatelj, s katerim sem mogel občevati, odkar sta mi umrla bivša učitelja na mariborski gimnaziji in pozneje prijateljsko naklonjena odličnjaka Davorin Trstenjak in Božidar Raič.
Pravil mi je o svojih rokopisih, katere po njegovi smrti dobim na razpolaganje. Te ponudbe nisem mogel odkloniti, dasi sem vedel, da ne bom mogel dobro ukreniti z njegovimi naravoslovskimi spisi. O kakšni bolehnosti pa takrat 1900. 1. ni bilo ne duha ne sluha. Obiskoval sem ga blizu vsak drugi mesec. Živel in stanoval je izredno varčno. V Radinske toplice je rad zahajal in tam dobival sobo zastonj. Prišel je tudi v Kapelo k gostoljubnemu župniku Davorinu Mešku, kateri se ni mogel načuditi, da je tako slabo oblečen mož vseučiliški profesor.
Lani meseca majnika blizu mi je gospod dr. Ipavic dal glas, da naj profesorja Šubica spravim v bolnišnico. Ker je jako pičlo plačeval gospodar.ci, tudi ni mogla dosti trositi zanj. Noge so mu bile tako otekle, da se je težko obuval in izuval. Takoj je bil pripravljen odriniti v bolnišnico; samo v javno bolnišnico ni hotel, ker ni maral biti, kakor je sam pravil, „Versuchskaninchen". Odgovoril sem mu na to, da vseučiliškega profesorja vseučiliški profesorji ne bodo imeli za „poizkuševanje".
Ker sem jaz bil 1897. in 1903.1. operiran pri usmiljenih bratih v Gradcu, sem izprožil to rr isel, da naj tudi on pojde tja, in takoj je bil voljan iti v omenjeno bolnišnico, rekši: „Vi ste torej tam znanec, priporočajte me!" Njegova hči, posestnica Helena Heilbron-ner v Langenerlingu pri Reznu (Bavarsko), je tudi prihitela v Gradec, ko je slišala, da se oče počuti slabo. Odpeljali smo se v bolnišnico. Predstavil sem v pisarni njega in njegovo hčer in sem odšel, ker sem imel opraviti drugod. Drugi dan sem prišel pogledat, kako se je tam udomačil. Začudil sem se, ko sem slišal, da se je odpeljal s hčerjo. Zahteval je v sobici marmornata tla. Ker pa takih nimajo v svojih sobicah, ni ostal. Možu izredne skromnosti ni ugajalo tam, kjer dobi za 6 kron na dan posebno lepo sobico. Na njegovem domu sem izvedel, da je šel v „Evan-gelisches Pflegeheim" na Ruckerlbergu, ker je bil s prednico od prej znan. Nekaj tednov je bil v sobi, in potem sem ga našel na vrtu. Rekli so mu, da se
je poboljšal toliko, kolikor se sploh da pomagati slabotnemu možu, ki je star nad 70 let. Rekel je, da ga je nekdo povabil na letovišče v Lipnico, da bi pa še rad šel za dva dni v Ljubljano in Škofjo Loko. Zadnje sem mu odločno odsvetoval, ker si tako oslabljen starec v Ljubljani ali v Škofji Loki brez prave postrežbe ne more pomagati. Njegova hči je odpotovala na Nemško, jaz sem odšel na letovišče v Hoče, pa sem mu trdo naložil, naj mi odpiše, če se odpravi kam na kmete. Blizu mesec pozneje dobim neko soboto predpoldne od njegove hčere iz Gradca brzojav, da Simona Šubica popoldne iz bolnišnice usmiljenih bratov ob drugi uri pones6 — k večnemu počitku. Nobeden vlak ni vozil več mimo Hoč, da bi bil mogel odriniti k pogrebu. Kondoliral sem hčeri pismeno.
Pozneje sem izvedel od hčere, da je šel iz „Pflege-heima" na svoj dom v Gradcu, da je tam iznova obolel in se dal prepeljati k usmiljenim bratom in tam umrl. Poklicali so brzojavno hčer, ki je prišla k pogrebu. Poslala mi je potem gospa Heilbronner dva zaboja rokopisov: Eden je bil prvotno namenjen ,,Matici Slovenski", eden „Dom in Svetu". Poznejši pripis je javljal, da naj jaz razpolagam z rokopisi. Ker so mi pa oslabele oči in ker nisem prirodoslovec, sem odposlal oba rokopisa na tista mesta, kamor sta bila namenjena.
O njegovi oporoki, ki se nahaja v rokah tukajšnjega beležnika Steinbocka, nisem mogel poizvedeti ničesar, ker ima dostop do oporoke samo tista oseba, ki ima uradno pooblastilo, da ima pravico do kakšnega dela njegove zapuščine.
Spomin na občevanje s tem odličnim možem mi ostane neizbrisen; bil je mož globokega verskega prepričanja in konservativnega mišljenja.
Dr. Karol Glaser. ¦&&
O. Stanislav Škrabec je praznoval svojo šest-desetletnico dne 7. januarja t. 1. Delovanje odličnega slavista smo opisali v „Dom in Svetu" leta 1902, str. 77. si. Naše iskrene čestitke in — na mno-gaja leta!
Slikar Anton Ažbe. Našemu rojaku, slikarju Antonu Ažbetu v Monakovem, je cesar podelil viteški križec Fran Jožefovega reda. Ažbe ima v Monakovem slikarsko šolo, ki je znana kot ena prvih v Monakovem. Predlanskim je prinesel dunajski „ Salon" jako priznalno pisano oceno o Ažbetovih delih z njegovo biografijo in sliko.
Alojzij Progar je zadnji čas za nagrobni spomenik družine Meggerle na novem mestnem pokopališču celovškem izklesal dva angela iz belega ka-rarskega marmorja. Dalje je modeliral g. Progar dva leva, ki bodeta izklesana v več kot naravni velikosti za rakev grofa Somzicha na Ogrskem.
Jaroslav Kocian, veliki virtuoz na gosli, je prošli mesec koncertiral na slovanskem jugu. V Ljub-