List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih
Ljubljana, 5. decembra 1975 - Številka 20
Ovinki
En giažek al’ pa dva, to nam korajžo da! Veseli ljudje smo.
Na zdravje!
— Komu?
Tistemu, ki bo obležal pod kolesi? Osirotelemu otroku?
Pohabljencu?
Ovinki so nevarni!
Toda mi jih iščemo — na cestah in v življenju: izogibamo se odgovornosti.
JAMA
Težave in nesporazumi
0 stabilizaciji v družbenih dejavnostih
C------------------------------------------------------- N
Kako doseči stabilizacijo, produktivnost dela, boljšo organizacijo in učinkovitost — to so dolgoročne in vedno pričujoče naloge vseh struktur združenega dela, materialnega področja in nadgradnje, vseh samoupravnih in družbenopolitičnih subjekte. v družbi. To niso samo naloge gospodarstva, ni jih mogoče nalagati samo neposrednim proizvajalcem. Od hitrejšega, b(Jj kakovostnega in učinkovitega reševanja teh problemov bo odločilno odvisna naša osebna in družbena življenjdca raven pa tudi nadaljnji razvoj družbenoekonomskih in samoupravnih odnosov v naši družbi.
7 Kadar govorimo o stabfliza- odnosov. Nismo za produktiv-1 ciji in produktivnosti dela, je nost, ki ta do skrajnosti izčrpanj taba poudariti, da se lotevamo la delavčeve psihofizične zmog-^ nmog z vidika humanizacije	Ijivosti, ampak za izboljšanje
tiste produktivnosti, ki zaostaja obraževanju, kulturi, zdravstvu, zaradi slabe organizacije, ne- upravi idr.), se pojavlja v jav-delavnosti in slabo opravljenega	nosti dvoje enostranskih pojmo-
dela. Nismo za stabilizacijo in	vanj — nepopolnih in samo na-
materialne prihranke, ki bi pri-	pd resničnih,
zadeli življenjsko raven de- Prvo pojmovanje utemelju-lavcev. Nasprotujemo negospo- jejo največkrat delavci družbe-damosti, neučinkovitosti in za-	nih dejavnosti s trditvijo, „da v
pravijanju. Smo pa za pametno,	teh dejavnostih ni mogoče niče-
učinkovito in koristno porabo	sar več prihraniti". Zagovorniki
sredstev, dela in materiala. To	tega mnenja trdijo, da inte-
naj bi bila pot k lepšemu in	lektualnega dela ni mogoče me-
bdjšemu življenju delovnih	riti, zato tudi ni mogoče go-
Ijudi.	voriti o produktivnosti dela
Kadar se govori o teh nalogah v družbenih dejavnostih (iz- (Nadaljevanje na 2. strani)
Dagmar Šuster
Večne resnice
Nekatere resnice so večne. Nič jih ne more spremeniti, še najmanj pa to, če nanje pozabljamo ali pa jih celo zanemarjamo. Med večne resnice sodi gotovo tudi tista, da ni mogoče živeti polno brez telesnih, gibalnih dejavnosti. Tega so se dodobra zavedali že v antiki in upravičeno verjamemo, da segajo začetki telesne kulture še mnogo dlje v preteklost.
Ljudje pa smo očitno nepoboljšljivi; iz napak se velikokrat ne naučimo nič. Komajda verjetno in vendarle resnično je, da tudi ob koncu drugega tisočletja nove ere ne upoštevamo dovolj nuje po gibalnih dejavnostih, čeprav je ta nuja danes mnogo bolj očitna in večja od tiste včeraj.
Telesni kulturi smo v preteklih treh desetletjih sicer vedno namenjali določeno pozornost, toda šele v zadnjih letih ta pozornost - kar zadeva dobršen del samoupravnih in družbenopolitičnih dejavnikov - vsaj približno ustrezna pomenu tega področja človekovega delovanja.
Po oblikovanju družbenopolitičnih osnov za položaj in razvoj telesne kulture je sledila ustavna rešitev, ki opredeljuje telesno kulturo kot pravico in dolžnost slehernega v naši družbi. Ustanovili smo samoupravne interesne telesnokultume skupnosti, ki omogočajo podružbljanje in samoupravno vtkanost telesne kulture v združeno delo.
Vse to terja tudi vsebinske spremembe in prav v tem obdobju se pripravljajo rešitve (dogovor o prednosti na področju vrhunskega športa, spremembe tekmovalnih sistemov, dogovor o telesnokultumem minimumu, spremembe v financiranju itd.), ki bodo prinesle boljše možnosti za to, da bo telesna kultura vse bolj dostopna najširšemu krogu delovnih ljudi in občanov.
Čeprav ne gre podcenjevati problema vključenosti vseh kategorij prebivalstva v telesno kulturo, je vendarle povsem nesporno, da je bistveno vprašanje, kako vključiti vanjo vso mlado generacijo.
Odločilno vlogo pri tem imajo seveda vzgojnovarstvene in vzgojnoizobraževalne ustanove. Res je, da so bili že dosedaj doseženi pomembni rezultati, ki so predvsem plod velikega truda prosvetnih delavcev, še posebno učiteljev telesne vzgoje. Toda prav tako ni mogoče zanikati dejstva, da je storjenega veliko premalo.
Usmeritev na področju telesne kulture v vzgojnovarstvenih in vzgojnoizobraževalrih ustanovah je jasna. Postopoma, npr. v celodnevni šoli, moramo zagotoviti pogoje za vsakodnevno, organizirano in strokovno usmerjeno telesno dejavnost, ki bo odločilno prispevala k oblikovanju celostne osebnosti in k oblikovanju trajnih telesnokulturnih navad.
Do uresničitve tega pa je dolga in zavita pot z mnogimi vmesnimi postajami in nevarnostmi, da se zaide. V teh mesecih, ko oblikujemo razvojne programe varstva, izobraževanja in telesne kulture, pa imamo veliko priložnost, da povsem določno opredelimo vsebino, oblike, kadre, objekte in še veliko tistega, kur opredeljuje pogoje za uresničevanje nakazane smeri razvoja.
Za vse te naloge imamo tudi nosilce, ki imajo veliko odgovornost do sedanjih in prihodnjih rodov. Tb so samoupravne interesne skupnosti za omenjena področja, ki so sedaj na potezi.
Brez zdravega telesa ni zdravega duha ali povedano drugače: Nekatere resnice so večne!
K
(Foto: Rajko Ranfl)
Težave in nesporazumi
(Nadaljevanje s 1. strani)
(kot da bi bilo mogoče obseg in kakovost dela ter dosežke v teh dejavnostih meriti z vatlom in istimi merili -kot v gospodarstvu!). S prav takimi izkrivljenimi mnenji se branijo, kadar je beseda o stabilizaciji v družbenih dejavnostih.
Drugo pojmovanje je pavšalno in formalistično. Kadar se zvišajo dohodki v družbenih dejavnostih za nekaj odstotkov nad dogovorjeno višino, se razburi vsa javnost: slišimo najrazličnejše kritike, številke, ki povzročajo zmedo, saj merijo na to, da so družbene dejavnosti vir inflacije, da bremenijo gospodarstvo in povzročajo nestabilnost. Kaže, da je družba bolj zaskrbljena zaradi tistih nekaj odstotkov, s katerimi je presežen načrt, kot pa za ves denar, ki se uporablja za izobraževanje, kulturo, znanost in zdravstvo. V takih primerih iskanje krivca ni vedno dovolj pretehtana Ne iščemo tistih resničnih povzročiteljev zviševanja sredstev, ne razčlenjujemo dejavnikov, ki so objektivno povzročili tako smer razvoja.
Po teh pojmovanjih družbene dejavnosti niso dejavnik skupne produktivnosti in učinkovitosti dela in temeljna zahteva socialne varnosti delavcev, kije pogoj za boljše gospodarjenje. Ustvarja se umetna primerjava med tovrstnimi dejavnostmi in gospodarstvom. To pa prav gotovo ne spodbuja subjektivnih sil v družbenih dejavnostih k dolgoročnemu načrtovanju stabilizacije, boljši organizaciji in bolj učinkovitemu poslovanju. Take javne ocene in restriktivni ukrepi (na primer: zamrzovanje osebnih dohodkov) podpirajo posebno tiste skupine, ki želijo, da se stanje ne bi spremenilo.
ZAČARAN KROG
Videti je čudno, pa je vendarle res. Če se sredstva nekaterih interesnih skupnosti zvišajo od 3 do 5 % nad dogovorjenim, povzdignemo gjas. Pripravljeni smo ostro kritizirati. Na drugi strani pa zelo malo vemo o tem, kako se uporablja denar, ki ga daje združeno delo, npr. za socialni razvoj. Vsi pa vemo, daje na tem področju veliko eksten-zivnosti, neučinkovitosti in nesmotrnosti, pa tudi to, daje treba veliko stvari na hitro spremeniti Včasih je treba zaradi neizpolnjenih socialnih pravic delavcev ter povečanega obsega dejavnosti sprva zvišati sredstva, da bi lahko kaj korenito spremenili, bolje organizirali delo in tako izboljšali dosežke.
Smo torej v začaranem krogu: omejujemo sredstva, uvajamo reformo teh dejavnosti — počasno in drago, z istim denarjem pa hočemo obdržati iste socialne pravice delavcev in poudarjamo potrebo po širjenju dejavnosti.
O^ejmo si tale zgled: V sedanjih razmerah — ob inflaciji, zviševanju cen in življenjskrh stroškov, smo se že navadili na to, da se zvišajo osebni dohodki vsako leto za 18 do 20%. V razvitih mestnih območjih mora samoupravna interesna skupnost za osnovno izobraževanje zbrati tudi do 30 % več sredstev (to pa je največkrat nad dogovorjeno politiko), če hoče zagotoviti rast osebnih dohodkov v skladu z gospodarstvom. Kako to? Preprosto. Skoraj polovica od povečane vsote gre za razširjeno dejavnost, povečano število učencev in učiteljev, za uvajanje celodnevne šole, sodobnega pouka matematike, tujih jezikov in podobno, za obvezno amortizacijo in večje materialne stroške. Vse to pride še bdj do izraza pri usmerjenem izobraževanju. Podobno je v kulturi, socialnem varstvu in zdravstvu. Nesmiselno jc tudi tole: Dobro vemo, da osebni dohodki in skladi v izobraževanju, kulturi in zdrav-
stvu že nekaj let zaostajajo za osebnimi dohodki in skladi v drugih dejavnostih, pa so vendarle preomet kritike prav zaradi povečanja sredstev za te dejavnosti.
S tem sta povezani tudi življenjska raven in socialna varnost delavcev v združenem delu in drugih občanov. Resnica je, da trdna in dobra življenjska raven spodbuja delovnega človeka k večji produktivnosti, učinkovitejšemu in bolj kakovostnemu delu. O tem jasno govore tudi dokumenti X. kongresa ZKJ in nova ustava. Toda ustavna načela se zelo počasi uresničujejo, tudi menjava dela med združenim delom na področju materialne proizvodnje in družbenih dejavnosti še ni povsem izpeljana. Preveč časa porabimo za načela in deklaracije, v praksi se še vedno držimo proračunskih načel in politike skladov, s tem pa ohranjamo zelo ddgo prehodno obdobje. Nenehno poudarjamo, da bo vse te probleme rešilo združeno delo. Pri tem se zanemarja vloga subjektivnih sil kot sestavin raznih delov združenega dela, ki so poklicane, da pripravijo in usposobijo združeno delo za prevzemanje funkcij v družbenih dejavnostih.
Vse to pa še ne pomeni, da v družbenih dejavnostih ni velikih rezerv $ede zvečanja učinkovitosti in izboljšanja kakovosti dela. Nasprotno: subjektivne sile v teh dejavnostih so poklicane in odgovorne za to, da se hitro lotijo teh nalog.
KJE SO REZERVE?
Predvsem v boljši organizaciji dela, večji integraciji, to je združevanju sredstev in dela ter v bolj smotrni in ustreznejši izobrazbi strokovnjakov in specialistov. V izobraževanju pomenijo večjo učinkovitost in kakovost dela: skrajšanje študija, zmanjšanje števila učencev — ponavljalcev, zvišanje ravni vzgoje in marksistično izobraževanje mlade generacije. Vzgojna zobraževalna ustanova mora biti v resnici šola za življenje, samoupravljanje in strokovno usposabljanje. V kulturi se to zrcali v večji izrabi kulturnih dobrin — te je treba približati delavcem — v boju proti šundu, kiču in tujim ideologijam, v ustvarjanju umetniških del, ki imajo trajno idejno in estetsko vrednost itn. Skratka, kulturne ustanove morajo biti bolj odprte in gibke. V znanosti je treba bolj povezati eksaktne, uporabne in družbene vede s tokovi gospodarskega, tehnološkega in samoupravnega razvoja naše družbe. V zdravstvu je treba zagotoviti, da bo osebje ravnalo z bolniki bolj človeško, zagotoviti hitrejše in bolj kakovostno zdravljenje, poskrbeti za boljšo preventivo in zmanjšanje neopravičenih boleznin.
Tudi sodstvo in uprava naj bi postala bolj učinkovita. Boj proti gospodarskemu kriminalu, neopravičenemu bogatenju in raznim drugim nepravilnostim, učinkovito delo s strankami in kulturen odnos do njih so temeljne naloge delavcev v upravi in pravosodju.
Skratka, potrebujemo take družbene dejavnosti, ki bodo pomembno prispevale k dvigu življenjske ravni delavcev. Ustvariti je treba take etične odnose, v katerih bo Človek ne gjede na poklic, socialno in drugo pripadnost največje bogastvo te družbe. Topel, human in neposreden odnos do vseh ljudi, boj proti protekciji in podkupovanju — to so temeljne naloge sindikatov.
tem vidimo največje rezerve. Razumljivo je, da ne podcenjujemo materialnih učinkov, toda ti morajo biti dosežek vsestranskega proučevanja in dogovorjene politike.
VAŠKO RAIČEVI C
Svetli in temni toni
d
/	N
Razprave o vzgoji in izobraževanju so ponavadi uglašene na temne tone. Slišimo jih, ko govore o tem področju predstavniki zainteresiranih ustanov, pa tudi tedaj, ko se zberejo prosvetni delavci. Glede tega ni bila povsem izjemna niti 7. plenarna seja republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja, ki je bila letošnjega 19. novembra. Temni toni so prevladovali - kot vedno, kadar je treba velike potrebe, načrte in želje prilagoditi kaj skromnim potrebam in možnostim. Med vsem tem pa je bilo vendarle mogoče ujeti tudi marsikaj spodbudnega in besede: Bilo je povsem uresničeno.
Gre za podatke o tem, da je bil v preteklih petih letih povsem uresničen načrt razvoja predšolske vzgoje - tako kot je bil zastavljen v srednjeročnem načrtu razvoja Slovenije za to obdobje. To je še posebno razveseljivo zaradi tega, ker postaja predšolska vzgoja čedalje bolj pomemben del vzgojnoizobra-ževalnega sistema, hkrati pa ima tudi izreden socialni pomen: razbremenjuje starše in učinkovito odpravlja posledice neugodnih razmer, v katerih še vedno živi del naših otrok.
Številke povedo, da je bilo v letih 1970 do 1975 zgrajenih 126 stavb za vzgojnovarstveno dejavnost. V njih je okrog
15.000	novih mest za otroke v starosti od 3 mesecev do 7 let. Sedaj je v vzgojnovarstvenih zavodih blizu 39.000 otrok, kar je približno 20 % vseh. Okrog
10.000	otrok ali tretjina generacije je takih, ki so zadnje leto pred vstopom v šolo in imajo torej temeljito celoletno pripravo nanjo. Vsi drugi šestletni otroci pa obiskujejo malo šolo.
Vzgojnovarstveni zavodi ne pozabljajo niti na tiste malčke, ki v njih ne morejo dobiti rednega mesta. Za več kot 6000 le-teh so organizirali krajše ali daljše vzgojne programe, vabijo jih k praznovanju novoletne jelke in na druge prireditve, vzgojni programi so organizirani tudi v vseh večjih bolnišnicah itn.
Morda so dosedanjiTepi uspehi porok za to, da tudi v prihodnjem petletnem obdobju na tem področju ne bomo odpovedali". V osnutku srednjeročnega načrta pa je predviden še hitrejši razvoj vzgojnovarstve-ne dejavnosti: vanjo naj bi do leta 1980 vključili 70.000 otrok — torej kar 41.000 novih, vsem šestletnim otrokom naj bi
zagotovili celoletno malo šolo, precej več kot doslej naj bi štorih tudi za prizadete predšolske otroke.
Seveda pa tudi vzgojnovar-stvena dejavnost ni brez težav. Te so deloma posledica hitrega razvoja, deloma pa take, ki so značilne že za celotno vzgojno-izobraževalno področje. Tudi o njih so spregovorili na seji ter se zavzeli za odločne ukrepe in tesno sodelovanje vseh zainteresiranih: treba je usposobiti več vzgojiteljic, reformirati sistem njihovega izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja, izboljšati kakovost vzgojnega dela, bolj razviti raziskovalno dejavnost za to področje, poskrbeti za bolj smotrno samoupravno ureditev in financiranje vzgoj-novarstvene dejavnosti. Za to še ni izdelanih ustreznih meril, pa tudi prispevki staršev, skupnosti za otro&o varstvo in izobraževalnih skupnosti še niso usklajeni.
DIJAŠKI DOMOVI IN USMERJENO IZOBRAŽEVANJE
Republiški odbor je temeljito obravnaval problematiko še enega pomembnega vzgojno-izobraževalnega področja, to je dijaških domov. Opozoril je, da bo predvidena uvedba usmerje nega izobraževanja zahtevala veliko hitrejši razvoj tega področja in da bo morala imeti domska vzgoja v novem sistemu mnogo bolj pomembno mesto, kot ga ima sedaj. Na dlani je namreč, da že prve faze usmerjenega izobraževanja (tako imenovane dveletne enotne srednje šole) ter prehoda iz periodičnih na celoletne poklicne šole ne bomo mogli uresničiti, če ne bomo zagotovfli znatnega števila novih mest v domovih (niti
----------------------------------------------N
Nova pot
naše univerze__________________________________
Podpisan samoupravni sporazum o združitvi z univerzo
V	kroniki naše univerze je vpisan nov dan in z njim je označena nova pot: 24. novembra so predstavniki akademij, fakultet, visokih in višjih šol podpisali samoupravni sporazum o združitvi z univerzo.
V	svečanem ozračju in okrašeni dvorani je dvajset podpisov zabeležilo novo obdobje, ki temelji na novi ustavi, na novi družbeni stvarnosti. Visokošolske delovne organizacije in univerza so postale del celote združenega dela.
Ob upoštevanju ustvarjalnosti in avtonomne dejavnosti vsake izmed podpisnic sporazuma je postala naša univerza pobudnica in usklajevalka pri reševanju skupnih nalog.
Samoupravna pot višjega in visokega šolstva je bila že doslej del resničnosti, vendar ji je potrebno še potrdilo družbene prakse.
„Samo družbena praksa lahko pokaže, kje so potrebni popravki in dopolnila, da se bo tudi na področju visokega šolstva še bolj uresničeval družbeni interes," je dejal v uvodni besedi predsednik univerzitetnega sveta prof. dr. Peter Kobe.
Slavnost je še posebej poudarila izbrana pesem akademskega pevskega zbora E. Adamič, povezala v celoto predstavnike vseh visokošolskih zavodov, univerze in pohtičnega življenja. Slavnostnemu dnevu je prisostvoval tudi predsednik skupščine SR Slovenije Marijan Brecelj.
V_________________________________________________J
ocenjeno še ni, kolikšnega). Vzgoja je in bo ostala prvenstvena naloga domov. Kakovostna pa bo lahko le, če bo zagotovljena vsebinska in organizacijska povezava doma s šolo in z organizacijami združenega dela. Vzgojni proces v teh treh ustanovah se bo moral veliko bolj prepletati in dopolnjevati, kot se zdaj. To bo omogočeno v centrih za usmerjeno izobraževanje, v katere se bodo morali nujno vključiti tudi domovi.
Kot zelo kritično je bilo ocenjeno pomanjkanje vzgojiteljev in drugih delavcev v domovih ter vedno bolj pogosto odhajanje le-teh v druge dejavnosti. Za to sta dva glavna razloga: slabe delovne razmere (neustrezni prostori in Uterature) ter čedalje hujše pomanjkanje stanovanj. Razpravljavci so menili, da domovi kot številčno šibke delovne organizacije ne morejo uspešno reševati stanovanjskih problemov z združevanjem sredstev in s posojili, ker ne morejo zbrati dovolj denarja niti za najnujnejše potrebe. Poudarjali so tudi, da podpisovanje samoupravnega sporazuma za gradnjo novih dijaških domov slabo poteka in da pri tem oklevajo
za1
i
celo vzgojnoizobraževalni vodi.
Zaradi številnih perečih vprašanj, ki so na tem področju, j£ republiški odbor sklenil, da b® že v prvem trimesečju prihodnjega leta ponovno razpravljal tudi o problematiki dijaških domov. Zavzel pa se je tudi za tel« ukrepe:
—	osnovne organizacije sindikata naj store vse, da bo čim prej podpisan samoupravni sporazum o financiranju gradnje dijaških domov;
-	republiški odbor bo pred; lagal republiški izobraževala skupnosti uvedbo takšnega financiranja domov, da bode učenci plačevali samo stroške za prehrano in stanovanje;
-	delegati republiškega od- vi
bora bodo v republiškem svete! pi zveze sindikatov sprožili ponov-j d( no razpravo o urejanju kadrovskih štipendij;	.tli
—	republiški odbor bo prell sc
zveze sindikatov podprl pri; ti; zadevanja za gradnjo domov pdj ki rudarskem šolskem centru ^ di Velenju, gostinskem šolsken1 U; centru v Radencih in šolskerj1 di centru živilske stroke v Mari- ri boru.	di
MARJANA KUNEJ
Nova zasnova
u
osnovnega	:
izobraževanja ob delu I
Novi zasnovi osnovnega izobraževanja ob delu, ki jo vsebuje novi predlog predmetnika in učnega načrta za osnovno splošno izobraževanje ob delu, je bila namenjena razprava sveta Zveze delavskih univerz Slovenije in Andragoškega društva Slovenije na skupnem sestanku dne 27. novembra 1975.
d
s<
si
le
P
n
tj
Novi predlog predmetnika in učnega načrta, ki ga je pripravil zavod SRS za šolstvo, vsebuje tudi načela in širša navodila za organizacijo in izvajanje osnovnega splošnega izobraževanja odraslih. Prav programskim, organizacijskim in metodičnim izhodiščem so razpravljala posvetih največ pozornosti. Enotni so bili v tem, da je celotna zamisel nova in pomeni bistven odmik od dosedanjega sistema osnovnega izobraževanja odraslih. Prožna organizacija ter vsebinska in metodična prilagojenost zaposlenim, ki sta nakazani v predlogu, sta lahko izhodišče tudi za oblikovanje organ iz acijsko-didak tičnega modela usmerjenega izobraževanja ob delu.
KATERE SO GLAVNE ZNAČILNOSTI NOVE ZASNOVE OSNOVNEGA IZOBRAŽEVANJA OB DELU
Zamisel organizacije tega izobraževanja temelji predvsem na načelu prožnosti in racionalnosti. Odraslim moramo omogočiti več poti do cilja — izobrazbe. Večerna šola je samo ena izmed poti. V praksi je pokazala dosti uspešnosti kombinacija dopisnega in seminarskega šolanja. Po teh izkušnjah bi lahko na višji stopnji osnovne šole za odrasle postopno večali delež samoizobra-ževanja, pouk pa uskladili z resničnimi potrebami posameznih izobraževalnih skupin. Osnovno izobraževanje naj bi mnogo bolj kot doslej usposabljalo za samo-izobraževanje, ki bo imelo vedno večji delež pri izobraževanju ob delu. Tudi tempo izobraževanja naj bi se prilagajal možnostim, sposobnostim in potrebam slušateljev. Zlasti sposobnejši in bolj razgledani slušatelji bi lahko v inštruktažnih skupinah ali pa s samostojnim učenjem hitreje napredovati. Temeljni smoter je znanje. Pot do njega in dolžina te poti pa se morata prilagajati posamezniku.
Novi predlog vnaša večjo dinamiko v organizacijo učnega procesa. Poleg razredno-pred-metnega pouka uvaja tudi tečajni pouk in njune kombi-
nacije. Tak način študija )l j" bližji odraslemu, ki se laže osre " dotoči na manjše število pred jj metov in jih predela kot snovfl£ ^
celote (npr. zemljepis, kemija) ^
Učni napor je tako enako;
memeje porazdeljen na ves ča‘ “ izobraževanja, saj so tudi izpit1 a porazdeljeni skozi vse leto.
Metodična navodila vnašaj® v to izobraževanje vrsto no vejših didaktičnih spoznan, (ekološki vidik pri progri miranju, dinamična organizacij1 učnega procesa, vidiki andr® goške didaktike).
Svet Zveze delavskih univetf in Andragoško društvo sta 'd razila vso podporo tej novi za snovi in še posebej ukrepom, k jih le-ta vsebuje za uresničenj1 celotne zamisli (usposabljanj1 učiteljev, priprava učbenikov zagotovitev materialne osnoV' za to izobraževanje itd). Ot koncu sta obravnavala še sta’ lišča o vlogi delavskih univetf pri osnovnem splošnem izobrš zevanju odraslih, katerih pred log je pripravila Zveza delavski! univerz Slovenije. Razpravljal® so podprti ta stališča, jih dc polnili in potrdili. Delavske mfi verze imajo pomembno vlog® }
pri osnovnem splošnem izobči
ževanju odraslih. Njihova d oj I sedanja dolgoletna dejavnost flt ’ tem področju je dokazala, da s® ! sposobne organizirati in izvaja® 5 to izobraževanje v skladu l j zahtevami sodobne didaktike i® j andragogike. Delavske univerz* j se pri tem povezujejo z organ* ] zacijami združenega dela M ! šolami, splošno izobraževanj) ! pa načrtujejo v tesni povezavi' , nadaljnjim strokovnim dnri J benim in splošnim iz ob raž® j vanjem odraslih.
Za izpopolnitev dosedanjeg* j dela in uresničenje nove z® , snove osnovnega splošneg’ izobraževanja ob delu bo treh ; zagotoviti vsepovsod ustreznj materialne možnosti (prostol* , učila, denar); posebno pozo! nost pa bodo delavske univerz1 ■ posvetile andragoško didak tičnemu usposabljanju uc* teljev, ki ga pripravlja in deli*1 tudi že izvaja zavod SRS Z® šolstvo.
J. V.
Mnenja
Ali je samoupravni sporazum v skladu z ustavo?
»Copate prinesite obvezno s seboj!«__________________________________
Ko prelistavamo pogodbe, ki potrjujejo, da odstopajo šole v uporabo drugim izobraževalnim organizacijam kako učilnico, namenjeno večerni šoli za odrasle, naletimo včasih na čudna določila. Taka določila najdemo v internih pravilnikih nekaterih srednjih šol, namenjenih odraslim, ki obiskujejo poklicno, tehniško, delovodsko ali podobno šolo.
„Odrasli morajo obvezno prinašati s seboj k pouku copate, sicer bodo odstranjeni od pouka.“
Ko prideš v popoldanskem ali večernem času v tako šolo, zagledaš pred vrati nekaterih učilnic v vrsti čevlje in čeveljčke - velike in majhne, nove in stare, lepe damske čeveljčke in pošvedrane težaške škornje. Ob njih se zamisliš: lastnik tega para čevljev prihaja zjutraj s hribov do tovarniškega avtobusa, za seboj ima naporen delovni dan, po pouku se bo vračal z vlakom, nato peš v svoj hrib; lastnik drugega para je mati treh otrok; lastnik teh še kar uglednih čevljev je predsednik delavskega sveta v nekem podjetju in kar znan družbeni delavec; lastniki drugih parov so delovodje, poslovodje, kvalificirani delavci, ki zbujajo v svojem krogu vse spoštovanje ...
Tu v teh učilnicah so drugačni. Preden prestopijo prag te „pedagoške džamije11, se morajo sezuti, da bodo občutili potrebno strahospoštovanje pred učenostjo in njenimi nosilci. Samo učitelji, ravnatelj šole, hišnik in snažilka smejo vstopati v učilnico obuti. So pač nekaj drugega kot slušatelji večerne šole. Pa tudi pedagoški svetovalec sme obut k pouku. Vendar bi se v tej vlogi najraje sezul, iz solidarnosti bi se priključil bos tistim, ki se v teh učilnicah izobražujejo.
Razmišljam, kaj storiti z ravnatelji, ki tako skrbijo za prijazen sprejem in udobno počutje odraslih, ki se odločajo za izobraževanje. Mislim, da bom zanje priredil poseben seminar. Na vabilo ne bom pozabil pripisati:
„Copate prinesite obvezno s seboj!4
J. VALENTINČIČ
\_______________________________________________________J
Maja leta 1975 je bilvProsvet-nem delavcu objavljen predlog samoupravnega sporazuma za osnovne šole, kije vnesel veliko nezadovoljstva predvsem v vrste Učiteljev razrednega pouka s končanim učiteljiščem. Posledice tega sporazuma so učitelji dojeli šele, ko so začeli sprejemati samoupravne sporazume o delitvi osebnih dohodkov delavcev za posamezne šole, ki je vnesel veliko nezadovoljstva predvsem osebnih dohodkov delavcev.
Ni treba biti privnik, da že na prvi pogled ugotoviš, kako so s tem sporazumom kršena načela in določbe ustave, zakona o medsebojnih razmerjih delavcev ter zakona o samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju o metilih za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke.
Po 22. členu ustave SR Slovenije gre vsakemu delavcu osebni dohodek v skladu z načelom delitve po delu ter z načelom solidarnosti delavcev, Ustrezen rezultatom njegovega dela in osebnemu prispevku, ki ga je dal s svojim živim in minulim delom. Osnove in merila ne smejo biti v nasprotju z določbami zakona o medsebojnih ' razmerjih delavcev v združenem ■>, delu, ki med drugim določa, da Se delavčeva udeležba pri delitvi sredstev za osebne dohodke določa v skladu z načelom delitve Po delu (42. člen). Osnove in nierila morajo zagotavljati tudi takšno delitev, ki uresničuje t enakopravnost delavcev pri ; Uporabi načela delitve po delu j in načelo, da pripada za enako f delo in enak delovni prispevek ) Sorazmerno enak osebni doho-i dek (1. člen zakona o samo-i< Upravnem sporazumevanju in ti družbenem dogovarjanju o me-
rilih za razporejanje dohodka in za delitev sredstev za osebne dohodke). Podobna deklarativna načela ima tudi samoupravni sporazum za osnovne šole v 4. in 14. členu, ki pa se izrodijo v pravo nasprotje s formalnimi kriteriji v 30. členu, zaradi tega člena pa še v 32. in 33. členu sporazuma.
Zakon o osnovni šoli določa, da lahko uči na razredni stopnji, kdor ima višjo ali srednjo strokovno izobrazbo (5-letno učiteljišče). Iz tega je razvidno, da izpolnjuje pogoje za učitelja razrednega pouka tudi s 5-let-nim učiteljiščem, ki je bilo do nedavnega edina kadrovska šola za te profile delavcev.
Nadalje je nedvoumno, da gre na razredni stopnji osnovne šole za enaka delovna mesta, saj bi sicer zd učitelja z učiteljiščem veljali drugačni učni načrti, manjše zahteve, manjši obseg dela in seveda manjše zadolžitve. Vsi vemo, da temu ni tako.
S 30. členom pa sporazum natančno uvaja odbitke na izobrazbo, če se zahteva za določeno delovno mesto alternativna izobrazba in to celo, če delavec z alternativno nižjo izobrazbo uspešno opravlja delo! (Učitelja z učiteljiščem do 15 let delovne dobe sporazum sploh izključuje, da bi lahko uspešno delal.) Ce morda iz sporazuma ni povsem jasno razvidno, da se na razredni stopnji s tem sporazumom uvajata dve različni delovni mesti, pa je to neprikrito prikazano v samoupravnih sporazumih osnovnih šol ljubljanskega območja, kjer so ločeno ocenjena delovna mesta" učiteljev z učiteljiščem in delovna mesta razrednih učiteljev s pedagoško akademijo.
Do takih absurdov pripeljejo protiustavne določbe v 30. čle-
nu samoupravnega sporazuma za osnovne šole. Učitelj pa ni prizadet zaradi formalnih kriterijev samo v 30. členu. Tudi minulo delo se v internih šolskih sporazumih nagrajuje po tako imenovani analitični oceni delovnega mesta učitelja, ki je seveda bistveno manjša od analitične ocene delovnega mesta učitelja razrednega pouka s pedagoško akademijo. Celo stalnost prinese drugemu več kot prvemu. Zakaj?
Po sporazumih ljubljanskih šol bo v praksi videti vrednotenje takole: Učitelj z učiteljiščem z 10 do 15 leti delovnih izkušenj, s strokovnim izpitom, mentor učitelju začetniku ima nižji osebni dohodek kot učitelj začetnik s končano pedagoško akademijo, ki prvič stopi v razred. Razlika pa se nato z vsakim letom močno povečuje. Primer jasno kaže, tako je razvrednoteno delo učiteljev s končanim učiteljiščem, in to na višku njihovih delovnih sposobnosti, in kam pripeljejo togi in izključno formalni kriteriji samoupravnega sporazuma za osnovne šole in temu ustrezni sporazumi ljubljanskih osnovnih šol.
Iz navedenega sledi, da 30. člen samoupravnega sporazuma za osnovne šole ni^ v skladu z ustavo SRS, zakaj učiteljevo delo se vrednoti že v osnovi in vnaprej samo iz razloga, ker ima nekdo višjo ali srednjo izobrazbo. Osebni dohodek za delavce na enakem delovnem mestu bi bil lahko različen glede na resnični delovni prispevek, ugotovljen na podlagi vnaprej določenih osnov in meril. Ta sporazum pa teh osnov in meril nima.
Vprašljiva pa sta tudi 32. in 33. člen, ker temeljita na osebnem dohodku iz 30. člena. Iz tega je razvidno, da je formalni
kriterij izobrazbe v sporazumu upoštevan kar trikrat.
Vsemu temu bi dodala še tole. Učitelj z učiteljiščem seje šolal 13 let, učitelj s pedagoško akademijo se šola 14 le*. Mislim, da smo sc zadnja leta ravno učitelji razrednega pouka največ dopolnilno izobraževali, saj je bilo največ novosti vpeljanih ravno na področju razrednega pouka (številni seminarji iz MOM, slovenščine, številni aktivi in drugo). Vsa leta nazaj je bilo na nas breme izobraževanja na odročnih šolah, delali smo v kombiniranih oddelkih, organizirali in vodili smo kulturno in politično delo na vasi, dajali smo in še dajemo hospitacije prihodnjim učiteljem. Po vsem tem pa naše delo ni vrednoteno niti toliko kot učitelju začetniku s pedagoško akademijo.
Nikoli nismo bili dovolj vrednoteni za svoje delo, toda delali smo, kot bi bili najbolje plačani delavci v naši družbi. Tudi sedaj se borimo samo za to, da bi bili nagrajevani le po svojem delu. Upam, da me bodo kolegi s PA razumeli: to ni napad nanje in da bi zaradi tega oni morali imeti manj. Nasprotno, zaslužijo si več. Mi vsi pa si najbrž le želimo, da bi bilo v celoti enkrat uresničeno v prosveti načelo: Vsakemu po delu in po rezultatih njegovega dela.
Ko smo učitelji z učiteljiščem spoznali, kako smo opeharjeni, smo našli sicer razumevanje pri svojih kolegih, toda vsi po vrsti smo spoznali, da v samoupravni sporazum o delitvi osebnih dohodkov posameznih šol nikakor ni mogoče vnesti osnov in meril, ki bi nas lahko postavila za enakovredne delavce delovne skupnosti. Samoupravni sporazum s svojo togostjo to onemogoča!
Na koncu vsega pa imamo
učitelji s končanim učiteljiščem vendar še upanje, da bomo dobili priznanje za svoje delo. Srečni smo lahko, da imamo tako demokratično ureditev, tako napredno zakonodajo, da lahko skupina delavcev ali pa tudi posameznik uveljavlja svoje pravice, pa čeprav so nam kršene s sporazumom, s katerim so soglašali sindikat, komite za vzgojo in izobraževanje, zavod SRS za šolstvo in republiška izobraževalna skupnost. Morda se bo marsikdo izmed nas prvič zamislil, kaj nam pomeni naša ustava, kako pomembna in globoka so določila naše delovne zakonodaje in koliko časa bo še potrebno, da bodo ljudje pa tudi ustanove dojeli, da načela, deklarirana v ustavi, niso samo fraze.
O upravičenosti zahtev učiteljev z učiteljiščem bo odločalo ustavno sosišče. Do njegove odločitve pa bo v nas tlel občutek, da smo hlapci Jerneji, ki bi jih že sedaj najraje pahnili čez prag, če nas ne bi tako krvavo potrebovah.
P. s.
Na koncu pa samo še ta pripomba: Trideseti člen je mogoče razumeti tudi tako, da se odbijejo delavcu določeni odstotki, če ima nižjo izobrazbo od obeh alternativno zahtevanih. Sestavljalci samoupravnega sporazuma za ljubljanske šole tega člena niso tako razumeli. Ce je tako, da bodo pristojni podali tolmačenje tega člena.
ANICA BAVDEK,
Nekateri nesporazumi v samoupravnem sporazumu
Že več let trajajo prizadevanja, da bi se šolstvo kot veja družbene dejavnosti pravilno ovrednotilo. Za to sta se naj-bdj zavzela nekdanji sindikat delavcev družbenih dejavnosti ter sedanji sindikat delavcev vzgoje in izobraževanja. Iskrena so bila tudi hotenja in prizadevanja drugih organov in družbenih dejavnikov, vendar pa se večina tega, kar je bilo sprejeto, ponavadi razhaja z resnično prakso, zlasti glede financiranja dejavnosti.
Vse nedoslednosti in zapostavljanje šolskega dela imajo za posledico odhajanje iz prosvete v druge bolj donosne službe, povzročajo pa tudi nezdrave odnose v delovnih skupnostih in ne nazadnje slabo počutje na delovnem mestu. Po nekaterih informacijah je v zadnjem letu odšlo v Slovenji kar dedi 700 šolnikov vseh vrst v poklice, kjer so delovne razmere bdjše, delo pa boje nagrajeno. Večletna zagnanost za pedago&o delo ni bila pravilno ovrednotena.
Zadnji samoupravni spo-fazum za osnovne šole je nadaljevanje sporazumov, ki so v Praksi že nekaj let. Pri pripravi tega samoupravnega sporazuma So sodelovali delegati in komisije sindikatov, komisija za presojo v sporazumu s komitejem ža vzgojo in izobraževanje, za-vod SRS za šolstvo in republiška izobraževalna skupnost, sprejele pa so ga vse osnovne šole.
Ali imamo zagotovilo, da
gospodarja" pa je, da bi šolski zavodi imeli denar vnaprej in pravilno trošili sredstva za materialne in osebne izdatke. Morebitne objektivne težave med letom bi sprejeli z razumevanjem.
V novem samoupravnem sporazumu ni nikakršnega napred ka glede upoštevanja šolskega leta. Znano je, da se šolsko leto začne in konča 1. septembra. Program in proračun šolskega dela se nanaša na ta čas, dode-
imamu zaguiuvuu, ua	—. ,------t .	.
>odo členi sporazuma uresni- Ijevanje denarja m obračuni pa ■eni? Bati se je, da se želje in temeljijo na koledarskem letu.
Zahteye, zapisane v samouprav-hem sporazumu, spet ne bodo ujele s finančnimi možnostmi. To se je dogajalo vsa leta doslej. Povečevalo se je število točk za vrednotenje pedagoškega dela, Rednost točke se je zmanjšala, ker ni bilo denarja. Taka praksa le nesmotrna in vnaša malo-jTišje med prosvetne delavce. Tudi sedanje sprejemanje sporazuma ob koncu koledarskega jeta ne zagotavlja dovolj, da se °o v tem pogledu kaj bistveno spremenilo. Sporazum je retroaktiven, v interesu „dobrega
Šolskim zavodom bi morali omogočiti bolj načrtno poslovanje in upoštevati posebnosti, zlasti glede kadrovanja in razporeditve pedagoških ur ter sredstev za kritje izdatkov, ki nastanejo med šolskim letom.
Oktobra je imela sejo komisija za samoupravno sporazumevanje pri sindikatu delavcev vzgoje in izobraževanja Slovenije, ki je dala na prvo mesto ..uresničevanje določil samoupravnih sporazumov v delovnih organizacijah". Se bo sindikatu vsaj enkrat posrečilo v ce-
loti uresničiti svoja prizadeva-rga?
NOVOSTI,
KI RAZBURJAJO
Še nekaj pripomb k členom, ki jih vsebuje samoupravni sporazum.
Vsak novi pravni akt za delitev osebnih dohodkov je napravil nekatere premike v škodo ali pa v korist ene ali druge skupine delavcev. Variabilnost je občasno potrebna, ne more pa biti stalna praksa, kajti s tem Judi samo razbuijamo. Posebno pozornost zbuja nenehno spre-minjanje dodatka na delovno dobo. V 32. členu novega sporazuma se ta del prejemkov imenuje »nagrajevanje delovne dobe". Je pa skoraj vsako leto drugačen in manjši. V stari Jugoslaviji je bil razpon med začetnikom in učiteljem pred upokojitvijo v razmerju 1:3, kar je za današnje pojme, ko govo-
rimo o nagrajevanju po delu, pretirano. Vendar pa se mi zdi sedanje razmeije 1:1,12 v korist tistih, ki so pred upokojitvijo, prenizko in nerazumljivo, še zlasti glede na petletno poprečje, na podlagi katerega se od-meija pokojnina. Ker dobi delavec ob upokojitvi 85 % osebnega dohodka in ker valorizacija za pet let nazaj ni popolna, se njegovi prejemki glede na zaposlenega delavca zmanjšajo za najmanj 25 %.Ce že spremenimo dodatek na delovno dobo, ki bi moral biti večji od sedanjega že zaradi kakovosti dela, bi moral ta veljati vsaj za eno generacijo aktivnih delavcev, to je za najmanj štirideset delovnih let. S tem bi soglašali tudi mlajši delavci in ne bi nasprotovali večjim razponom, ker bi bili sami deležni istih pravic.
33. člen samoupravnega sporazuma dopušča možnost do 5 % dodatka na stalnost. S tem
naj bi do neke mere zavrli odhajanje iz pedagoških vrst. Tako iz sporazuma kot iz sprejetih pravilnikov šolskih zavodov pa ni razvidno, kdo lahko dobi do 5% več. Bo imel korist samo tisti pedagoški delavec, ki je ostal v isti delovni organizaciji ali pa morda tudi tisti, ki je moral, na primer, po službeni dolžnosti na nanovo ustanovljeno šolo ali pa je bil zaradi svojih sposobnosti začasno na višjih prosvetnih položajih?
NI DENARJA
ZA NAGRADE
V 59. členu samoupravnega sporazuma so navedene jubilejne nagrade, izražene v stalnih zneskih. Sfišati je, da so nekatere šole nagrade že izplačale, večina pa ne, ker ni denarja. Poudariti moram, da je med jubilanti, ki imajo nad trideset let pedagoškega dela, tista generacija, ki je delala v težkih povojnih letih v pomanjkanju in brez plačanih nadur na vseh področjih kultumoprosvetnega .in družbenopofitičnega življenja. Ali bodo zanjo predvidene nagrade ostale le na papirju?
Ob sprejetju in potrditvi pravilnikov so nekatere šole izplačale precejšnje zneske za nazaj, druge pa skoraj nič. Razlog za to je morda večja ali manjša akontacija, izplačana med letom, lahko pa tudi pomanjkanje denarja. Vsekakor pa taka praksa ni koristna,- saj razburja prenekatere učitelje morda samo zato, ker o zadevi niso poučeni.
Danes dela iz čiste pedagoške vneme le še malokdo. Vsakdo gre v korak s časom, tudi učitelj, kajti njegovo poslanstvo in
okolje, v katerem živi, to zahtevata. Učitelja pa bi morah vse manj zaposlovati s pripravo pravnih predpisov, z urejanjem financiranja in vpletati v druga zanj nestrokovna dela, da bi se lahko strokovno poglabljal in bolj zaživel z razredom, kar je njegova glavna naloga.
Prav vesel bi bil, da bi na ta moj polemični zapis morda še kdo drug povedi svoje, me podučil in dopolnil.
TONE KEBE
Misli
POVEJ JASNO
Vse, kar lahko povemo, povejmo jasno.
Ludwig Mttgenstein
NE ZAPIRAJ
Če zapreš vrata vsem napakam, bo ostala zunaj tudi resnica.
Rabindranath Tagore
•
PREMISLI
Preden človek nekaj stori, je treba dobro premisliti: dejanje je podobno zelenju rastlin, ki so komaj vznikle iz zemlje. Potegni - in videl boš, kako globoke so korenine.
Alberto Moravia
PRAVICA
Dobra dela se sama hvalijo. Pravica delavca pa je, da na svoja dela in nase opozori.
Igor Pleš ko

Vdrl se je strop
Poročila o tem, da se je vdrl strop te ali one šole, niso tako redka. Ponekod so šestdeset, sedemdeset in celo sto let stare osnovnošolske zgradbe kljubovale času. Marsikje so stebri, ki so podpirali strope, preprečili najhujše. Strokovne komisije, ki so se že lani načrtno lotile pregleda vseh „sumljivih“ osnovnih šol, so veliko storile za varnost učencev in učiteljev.
Pred dnevi, aH natančneje v sredo, 26. novembra, popoldne pa se je vdrl strop na šolskem hodniku v osnovni šoli v Bistrici ob Sotli. To se je zgodilo kmalu zatem, ko se je večja skupina učencev oddaljila od umivalnika. Oblak prahu se je razkadil, v stropu pa je zazijala odprtina. V osem desetletij stari stavbi to prav gotovo ni nič čudnega. Domneva domačinov in učiteljev, da „starka“ le ni
Komu orednost?
tako trdnega „zdravja“, kot je videti, je potrjena. Prav varljiv zunanji videz je bil poglavitni vzrok, da so številni strokovnjaki, ki so ugotavljali trdnost šolskih zgradb (potem ko je območje Kozjanskega in Obsotelja prizadejal potres), menili, da bo šola v Bistrici ob Sotli lahko še dolgo kljubovala času. Zaradi tega je menda tudi niso uvrstih med tiste osnovne šole, ki bi jih bilo treba temeljito preurediti ali na novo zgraditi.
Komisija si je že ogledala šolo in preskusila trdnost stropov, na katere so domačini že večkrat opozarjali. Podporniki bodo poslej „krasili“ tudi to šolo, kar pa je seveda le kratkotrajen ukrep. Več o tem bomo napisali v eni izmed prihodnjih številk, tu
Pred nedavnim se je sestal razširjeni politični aktiv mesta Ljubljane, ki je med drugim obravnaval tudi stabilizacijska gibanja v gospodarstvu ter predvidene omejitve splošne in skupne porabe. Sprejel je nekaj pomembnih stališč.
Prednostne naloge v programih posameznih samoupravnih interesnih skupnosti se nanašajo predvsem na izenačevanje pogojev vzgoje in izobraževanja, otroškega in zdravstvenega varstva, na krepitev amaterske kulturne skupnosti, razvijanje množične telesne kulture v šolah itd. In kot je bilo v razpravah še posebej poudarjeno, bi morale samoupravne interesne skupnosti za uresničevanje svojih začrtanih programov poiskati rezerve v prestrukturiranju sedanjih sred-
KATARINA KOVAClC je učenka šestega razreda. Kljub temu da ima do šole kar uro hoda, pozimi pa še več, ji šola ne dela preglavic: odličnjakinja
je-
V 6. a razredu osnovne šole Krimski odred v Prešerjih so tri odličnjakinje. Med njimi je tudi IRENA JERINA, doma iz Prevalj. Za pot od doma do šole potrebuje dobre pol ure hoda. Ne pritožuje se, saj morajo tudi drugi pešačiti, če hočejo priti v šolo.
štev. To bi bilo, kar zadeva stabilizacijsko ravnanje, še najbolj prav.
Ker si je razširjeni politični aktiv mesta Ljubljane zadal to obveznost kot posebno nalogo, za njeno uresničitev pa se bo zavzemal skupaj z izvršnim svetom skupščine mesta Ljubljana in v sodelovanju z republiško koordinacijsko komisijo ter izvršnim svetom SR Slovenije, lahko upravičeno pričakujemo pomembne premike na tem področju.
Za praznik nova šola
V	dneh pred praznovanjem dneva republike in ob 30-letnici osvoboditve so v Zgornjih Pirničah slavnostno odprli novo osnovno šolo. Poimenovali so jo po heroju Tinetu Rožancu.
V	kulturnem sporedu so nastopili pionirji in mladinci osnovne šole, folklorna skupina KUD Tine Rožanc iz Ljubljane, medvoška godba na pihala in zbor harmonikarjev glasbene šole iz Šiške.
O tem, kaj bo pomenila krajanom nova osnovna šola in o 30-letnici naše svobode sta poleg ravnatelja nove osnovne šole Marjana Tavčarja spregovorila še predsednik gradbenega odbora Tone Gustinčič in predsednik krajevne skupnosti Pirniče Jože Balaško.
Sola v Pirničah ima 12 sodobnih učilnic, prostorno telovadnico, kuhinjo in jedilnico, zbornico, prostore za strokovno knjižnico itd. Zgrajena je bila v rekordnem času - v enem letu. Precej denarja za šolo so prispevali krajani s samoprispevkom.
Maribor
Novi pionirji
V dneh pred letošnjim dnevom republike so na 35 osnovnih šoldi z območja mariborske občinske skupščine sprejeli v pionirsko organizacijo okoli 2800 cicibanov. Ob tej priložnosti so pionirji poleg pionirskih znakov prejeli še spominske trakove z napisom 30 let svobode.
Pouk v treh stavbah
V letošnjem šolskem letu obiskuje osnovno šolo Krimski odred v Preserjih 281 učencev, na podružnični šoli Jezero jih je vpisanih 78, v Rakitni pa 34. Učenci višjih razredov z območij podružničnih šol Jezero in Rakitna se vozijo vsak dan v šolo v Preserje; tam pa že nekaj let nimajo ustreznih in za sodoben pouk primernih prostorov.
„Naša šola ima,“ pripoveduje predmetna učiteljica zemljepisa in zgodovine ter predsednica delovne skupnosti osnovne šole Krimski odred v Preserjih ZLATA PRODANOVIČ, „pouk v treh stavbah. V ta namen uporabljamo prostore več kot sto let stare osnovne šole, ki so jo „od-pisali“ že pred desetimi in več leti. Ustreznejših prostorov v Preserjih ni. Z enim razredom gostujemo v prostorih nad trgo-
trebam kabinetnega pouka. O natrpanosti ozkih hodnikov in stopnišča v odmoru raje ne govorim. “
— Razmišljati o celodnevni šoli v Preserjih pomeni misliti na novo šolo ...
„0 prehodu na celodnevni pouk bomo začeli razmišljati šele tedaj, ko bomo začeli graditi novo šolsko poslopje. Lokacija zanj je že določena. V prihodnjem letu naj bi že odkupih zemljo, graditi pa bodo začeli šele v prihodnjih petih letih. Žal prej nismo prišli na vrsto, čeprav plačujemo krajani že nekaj let samoprispevek, namenjen za izgradnjo novih in preureditev starih šol.“
— Za kabinetni pouk potrebujete v sedanji šoli še en razred. Preureditev, čeprav še tako majhna, pa je ponavadi zelo draga ...
Predmetna učiteljica zgodovine in zemljepisa ter predsednica delovne dcupnosti osnovne šole Krimski odred v Preserjih ZLATA PRODANOVIČ med svojimi učenci in učenkami (Foto: T. Urbas)
vino — tam imamo tudi telovadnico - drugi razredi pa so v osnovni šoli, ki je bila pred 15 leti preurejena iz zadružnega doma., Zavedamo se, kako zelo bi potrebovali kabinetni pouk, vemo za prednosti celodnevne šole, toda: dokler ne bomo imeli v Preserjih najnujnejšega, to je prostorov, vse dotlej bomo samo krpah in seveda zaostajah za sodobnim načinom izobraževanja. Moram reči, da si vsi, ki so odgovorni, zelo prizadevajo, da bi učenci čimprej dobili ustrezne možnosti za sodobni pouk.“
,prihodnje leto bomo začeli preurejati spodnje prostore šole, kjer naj bi pridobili en razred. Za to bomo potrebovali kar 34 starih milijonov dinarjev; o tem večkrat razpravljamo na sestankih delovne skupnosti našega kolektiva.41
— Med 281 učenci je verjetno veliko tudi takih, ki se vsak dan vozijo z avtobusi, kolesi ali pa pridejo v šolo celo peš.
„Med našimi učenci imamo dobro polovico vozačev. Moram reči, da imajo avtobusne zveze še dokaj ugodne, razen v
V majhnih razredih osnovne šole Krimski odred v Preserjih se stiska tudi do 25 učencev in učenk (Foto: T. Urbas)
— Zavod za šolstvo menda zahteva kabinetni pouk v vseh višjih razredih. V vaši šoli pa imate največ težav prav zaradi prostorov ...
„Res je. Zavod za šolstvo zahteva kabinetni pouk v višji stopnji. Tega pa v sedanjih prostorih šole ne moremo organizirati. Prav zato že nekaj časa resno razmišljamo, kako bi preuredili nekatere prostore v sedanji šoli in tako pridobih en razred. S tem bi zadostili po-
izjemnih primerih pozimi, ko zaradi preobilice snega po več dni avtobus sploh ne vozi. Tudi takih, ki prehodijo vsak dan od doma do šole po tri, štiri, pet in tudi več kilometrov, imamo precej. V šoli imamo tople obroke hrane, česa več pa učencem zaradi prej opisanih razmer ne moremo dati. Tudi obšolska dejavnost se zaradi tega ne more razviti. Nova šola bo rešila marsikatero vprašanje.
TONE URBAS
Vinica
\ooo
1.
(h
b(
»Zeleni planet«
Prizadevni člani kluba OZN na osnovni šoli Otona Župančiča v Vinici so brez dvoma po svojih akcijah znani po vsej Jugoslaviji, pa tudi v zamejstvu. Po uspeli proslavi klubov OZN v počastitev 30-letnice združenih narodov so se lotih nove širokopotezne akcije pod geslom „Zeleni planet14. Vsem mladim po naši domovini so v mesecu decembru razposlali 14.000 izvodov pisem v vseh jezikih narodov Jugoslavije. Njihovo pismo ah bolje povedano poziv za skupno akcijo o varstvu okolja je vsekakor vreden pozornosti, zato ga tudi navajam v celoti:
..Človeštvo spozna\>a, da je zdravo okolje temeljni pogoj za njegov vsestranski razvoj. Kljub temu pa smo priča izredno neodgovornemu odnosu posameznikov ali skupin do tega vprašanja, ki je titdi po našem mnenju zelo zaskrbljujoče. Dejstvo je, da imamo vse manj čistih voda, da imamo vse bolj onesnažen zrak in vse teže najdemo prostor, kjer bi si odpočili in si nabrali novih moči za ustvarjalno delo. Nad vsem živim na zemlji še vedno visi grozeča nevarnost najmodernejšega orožja, za izdelavo katerega se trošijo velike vsote denarja, namesto da bi ga uporabili za ustvarjanje enakih pogojev življenja in dela na vseh koncih sveta; brez tega pa ne more biti trajnejšega in trdnega miru ter blagostanja za vse ljudi.
Človek je del narave, zato je nesmiselno, da si uničuje življenjski prostor, saj s tem bo prej ali slej uničil samega sebe. Posebno skrbno moramo varovati in bogatiti naše gozdove in ves rastlinski ter živalski svet. Ravno tako moramo zaščititi naše vode in ozračje pred nadaljnjim onesnaževanjem in uničenjem.
Prepričani smo, da ste podobnega mnenja tudi vi. Zato vabimo vse mlade Jugoslovane v skupno akcijo o varstvu okolja pod imenom „ZELENI. PLA-
Trbovlje
Obisk prosvetnih delavcev
Ob koncu prejšnjega meseca je odpotovala delegacija prosvetnih delavcev osnovne šole v Trbovljah v pobrateno mesto Lazarevac in tako vrnila obisk lazarevškim prosvetnim delavcem, ki so obiskah trboveljske letošnjo spomlad. Med tridnevnim obiskom so se predstavniki šol Lazarevca in Trbovelj pogovarjali o delu na prosvetnem področju in si izmenjali izkušnje, zadnji dan obiska pa so se udeležili svečanega odprtja nove osnovne šole v Lazarevcu.
Ljubljana
čestitke pionirjev
Predsednik skupščine občine Ljubljana-Bežigrad Janez Rigler je ob dnevu republike sprejel predstavnike vseh pionirskih odredov in njihove mentorje z območja občine, kjer so pionirji pokazali predsedniku občinske skupščine, kakšne bodo proslave v šolah ob dnevu republike.
NET“. Sodelujte s pisemskimi sestavki, risbami, fotografijami* razstavami, delovnimi akcijami itd. Ob svojem delu se povežite^ z organizacijami, društvi iti ustanovami, ki jim je skrb za zdravo okolje blizu. Prispevke pošljite na naš klub do 15. moja 1976.“
bi
Ko bodo prihodnje leto pre-1] jeli prispevke, bodo organizirali razstavo vseh prispelih del in za najboljša dela podelili tudi na’ grade in priznanja. V spodbudo h vsem sodelujočim šolam in klubom OZN lahko že sedaj za pišemo število različnih diplom k, in nagrad, ki so jih v ta namen skupaj s klubom OZN v Vinici p, prispevah:
Poslovno zdmženje gozdno gospodarskih organizacij Slovenije: 10 knjižnih nagrad za najboljše prispevke iz varstva gozdov.
Lovska zveza Slovenije: knjižnih nagrad in 6 diplom za najboljše prispevke s področja opazovanja in zaščite živalskih vrst.
0
Turistična zveza Slovenije: 10 diplom za prispevke s pod- ■ ročja turizma.
Poleg navedenih nagrad in ^ diplom bo tudi klub OZN Vi-J'! niča prispeval 100 diplom za|e prispevke z vseh področij, poleg12 teh pa še 500 izredno lepih značk kluba OZN Vinica. ^
Klub OZN Vinica prosi ob o koncu vse člane klubov OZN n kakor tudi vse druge, da se v*, čimvečjem številu s svojimi pri-k spevki vključijo v skupno akcijo' za zdravo okolje pod geslomvi JELENI PLANET44.	n
V. KOJC	j
V Ljubljani 4000 novih
<1
d
P
Is
pionirjev
Cicibani prvih razredov osnovnih šol iz vseh petih ljubljanskih občin so slovesno obljubili, da se bodo marljivo in vztrajno učili in se vedno borili za napredek, pravico in mir. Prejeli so rdečo mto, modro čepico in pionirsko izkaznico. Največ cicibanov so sprejeli v pionirsko organizacijo v občini Šiška: kar 1163. V vseh šolah ljubljanskih občin pa so sprejeli v dneh pred dnevom republike p v zvezo pioniijev 4066 prvošolčkov.

Da bi ostal ta dan osnoV’ nošolcem v čim lepšem spO’ minu, so imeli po vseh šolal1 proslave; nanje so povabili predstavnike skupščine občine, kra’ jevnih skupnosti, delovnih organizacij in starše.
J'
1
Šmarje pri Jelšah
Nova šola
Čeprav še vedno gradij0 osnovno šolo v Šmarju pri Jelšah, so nekatere že zgrajene ih * urejene učilnice že zasedli učenci. Ker bo nova šola precej dražja, kot so prvotno načrto-vali, je za investitoija v tem trenutku najpomembneje, kje zagotoviti potreben denar. Ko bo šola v Šmarju pri Jelšah povsem zgrajena, bodo lahko prešli na celodnevni pouk.
z
j'
t
5
5
«
t
\
1
j
I
1
i
1
i
Ob 25-letnici žuborenja slovenske besede
r
Rojstni dan piranske osnovne šole
Piranska osnovna šola je bila 4. decembra 1975 stara petindvajset let. Svoj 25. rojstni dan l)o počastila s svečano akade-toijo pod pokroviteljstvom krajevne skupnosti Piran in prazno-.Vala svojo 25. obletnico vse šolsko leto še z drugimi prireditvi. Prve brazde zanjo je v le-^dini orala Ludovika Kalan-^'Ans, aktivistka OF, partizan-ifldca učiteljica Aleksandra, prva upraviteljica šole, priznana ^Pesnica in prevajalka.
Tov. Kalanova se je Ijubez-)iivo odzvala prošnji in obudila ^drobec spominov izpred 30 in Jveč let:
1 V Portorož so me poklicali z ' brzojavnim pozivom jeseni leta 11947. Dotlej sem delala vrojst-'Pivki. Svet sem zagledala na 'Pivški šoli, kjer je bil oče nadučitelj. Srečno naključje mi je , Po kapitulaciji Italije poklonilo 1 Posebno srečo, da sem po nalogu OF, po 25-letnem gazenju slovenskega življa in naše tople ^tetine, besede, odprla leta 1943 na Pivki partizansko šolo.
Kmalu smo v okolici odprli še tele partizanske šole: Kal, Trnje, Palčje, Šmihel. Usposabljala in učila sem mlada slovenska dekleta - partizanske učiteljice, ki so z vsem žarom vsrkavale toliko let prepovedano slovensko besedo, vsak nov pojem in navodilo, da bi vse to z zanosom posredovale drugim. Sestajale smo se enkrat tedensko in si sproti načrtovale pedagoško delo.
Zametke slovenskega šolstva smo imeli na Pivškem že pred kapitulacijo Italije. Toda po letu 1943 je partizansko šolstvo doživelo silovit polet. Nič si nisem pomišljala v Pivki učiti v stavbi, v kateri so bivali Nemci in domobranci. V živem in nepozabnem spominu mi je ostal sestanek partizanskih šolnikov v Sušici pri Košani, kjer sem imela referat o vsebini pouka.
Telegram me je potem presadil na slovensko obalo. V Portorožu je bila slovenska osnovna šola ustanovljena že leta 1945. Na tej štirirazrednici sem
6
a
a
h
::
0 naših šolskih kronikah
Ko narod naš dokaze hrani
i- -
Šolska kronika je pomemben a dokument, ki ga obvezno pišejo i-^se naše šole za vsako šolsko ;a!«to posebej. V današnjem :g čredno razgibanem času je zelo hVmivo zasledovati dogajanja 'n spremembe, uspehe in deuspehe v šoli, ožji in širši ^°kolici in v družbi. Če je kro-dika šole vestno in skrbno Napisana, je to najboljši vir za 1 ^rajevno zgodovinopisje.
Pisanje kronike bi bilo Veijetno najbolj preprosto in dajuspešnejše, če bi si člani dčiteljskega zbora na prvi konferenci v septembru razgalili kronološko zbiranje podatkov z raznih področij, podatke bi ob koncu šolskega *eta uredih in vpisali v knjigo.
Na prvem mestu sodijo v kroniko podatki o organizaciji f°le in njenih spremembah, kadrovski zasedbi in strokovni dsposobljenosti učnega osebja, kri nekaterih šolah je v navadi, ^a se enkrat letno ves kolektiv fotografira. Razumljivo je, daje keba v kroniko vpisati vse spremembe učnih načrtov in Predmetnikov, izid novih učb enikov, uvajanje novih dčnih metod in učil (nedvomno s°di sem uvedba moderne °snovnošolske matematike z Vsemi pripravami). Izredno Pomembni so podatki o šolski Zakonodaji, ki je zelo dina-drična, o šolski dokumentaciji, dčnih uspehih, spremembah s°lskih okolišev in socialni strukturi staršev šoloobveznih otrok. Posebno na podeželju k>la s svojimi kulturnimi prireditvami veliko prispeva h kul-fdrnemu razvoju kraja. Tudi to l® treba zabeležiti. Večina naših piskih poslopij je v zadnjih 'etih zelo spremenila svojo Zunanjost in notranjost, več šol i® bilo opuščenih, zelo veliko Pa jih je bilo na novo zgrajenih. Pkoraj na vsem območju SR Slovenije so bila izvedena Vasovanja za pobiranje samoprispevka za gradnjo šolskih in JZgojnovarstvenih ustanov; prav “i bilo, da bi v kroniko vpisali P?tek tega glasovanja, kakšno je rilo razpoloženje ljudi, koliko j® pri tem prispevala šola in *akšen je bil moralni in bančni učinek. Zavedati se Ptoramo, da vsi ti samo-Prispevki veliko pripomorejo k Materialni rasti nasega šolstva. . Zanemariti ne smemo mate-jjalnega položaja učnega osebja, priporočljivo je, da iz plačilne aste prepišemo v kroniko ^ebne dohodke vseh delavcev j°le, k temu dodamo še neka-®re dnevne cene življenjskih P°trebščin, potrošniških pred-Metov, cene stanovanj, elek-
trične energije, naročnine listov, radia, televizije itd. Tako bomo dobili podobo učiteljeve življenjske ravni. Ob tem ne pozabimo primerjav z drugimi poklici iste izobrazbene ravni — naj bodo zadeve zapisane! Vpišimo tudi višino regresov za hrano in dopust ter določila iz samoupravnih sporazumov, ki urejajo osebne dohodke delavcev šole.
Zelo priporočljivo je, če z občasnimi anketami ugotavljamo življenjsko raven staršev šolskih otrok (lastne stanovanjske hiše, televizijski sprejemniki — barvni ali čmo-beli, pralni stroji, osebni avtomobih itd.). Ne pozabimo na šolske malice in kosila, njih ceno, kakovost in število odjemalcev. Uvedba varstva, celodnevne šole, brezplačnih učbenikov, šole v naravi s smučarskimi in plavalnimi tečaji, vse to sodi v kroniko. In še: šolske organizacije, interesni krožki, samouprava učencev itn. Vsaka šola naj pač napiše to, kar ima, napak bi bilo, če bi v zgodovinopisje šole vnašali izmišljene stvari.
Če smo vsa dogajanja na šoli opisah, je prav, da pogledamo tudi zunaj šole - kdo vse kroji usodo šolstvu. Nedvomno je tu na prvem mestu temeljna izobraževalna skupnost, ki je glavni financer šolstva. Prav je, če navedemo imena in priimke članov izvršilnih odborov, njenega predsednika in predsednika skupščine. Ustanovitelji šol so občine, torej je prav, da zapišemo ime in priimek predsednika in predstavnikov družbenopolitičnih organizacij. Če na kratko opišemo naš samoupravni delegatski sistem, ne bo nič narobe — zanamce bo nedvomno zanimalo, kako seje razvijala naša ljudska oblast s krajevnimi skupnostmi, zbori občanov, krajanov itd.
Vse pridobitve kraja spadajo v kroniko. V mislih imam rast industrije, obrti, trgovine, gostinstva, stanovanjsko izgradnjo, regulacije vod, gradnjo cest, športnih objektov, vzgojnovarstvenih ustanov, kulturnih in gasilskih domov, zdravstvenih ustanov in še in še. Zavedati se moramo, da je kraj z vsakim izmed navedenih objektov nekaj pridobil, se pravi, da spada v kroniko.
Menim, da imajo skoraj na vsaki izmed naših šol fotografski aparat; s tem lahko postopno ustvarjamo fotokroniko šole in kraja. Če pisano besedo ponazorimo še z lepo sliko, je zadeva popolnejša. Prav je, „če narod naš dokaze hrani!“
ERNEST REČNIK
poučevala tri leta, do leta 1950. Moji kolegi so bili Celestin Perhavec, Pavla Javornik in Stana Janež, žem ravnatelja slovenskega učiteljišča v Portorožu, ki je pravzaprav dala pobudo za ustanovitev slovenske osnovne šole v Piranu. Portoroška osnovna šola je bila tudi vadnica slovenskega učiteljišča. Šolarjev-domačinov je bilo malo. Naši učenci so bili gojenci Mladinskega doma, ki je našel zatočišče pod streho nekdanje
boru. Predsednik mi je v italijanskem jeziku dopovedoval, da bo težko najti mesto zanjo. Ni prostorov, je rekel. Nisem odnehala: ali se ne bi našel vsaj en prostor v italijanski osnovni šoli? Napotila sva se tja. Tam so nam pokazali drvarnico, češ da bi edino to lahko odstopili. Ko sem si ogledala temni in zatohli prostor, sem lahko rekla le to, da prostor res ni primeren.
Potem so mi razkazovali piranska skladišča in kleti. Konč-
Ludovika Kalanova in njeni „prvčki“ v letu 1957
Vesne - sedanjega hotela Metropol. Nato so Mladinski dom preselili v vilo Rog v Piranu, od koder so se otroci s starim tramvajem vozili v šolo v Portorož.
NAJPREJ DR VARNICA, POTEM PLESNA DVORANA
Leta 1949 mi je šolski inšpektor tov. Vidmar dejal: Ludovidka, šla boš v Piran in odprla slovensko šolo! Ne da bi imela v rokah kaj črno na belem, sem se oglasila na piranskem mestnem ljudskem od-
no sem vprašala: Ali imate kje kak prostor za ples? Res je bil tak prostor v današnjem domu družbenih organizacij. Tako je plesna soba postala decembra 1950 naša učilnica. V njej smo gostovali leto dni. Delovne razmere niso bile rožnate. Zmanjkovalo je denarja celo za kredo, ker šola v začetku še ni imela proračunskih sredstev; kupovala sem jo kar iz svojega žepa. Imeli smo okrog 75 učencev. V tej plesni sobi so se dopoldne in popoldne zvrstili štirje razredi. Pouk je bil kombiniran. Sprva
20 let delovanja oddelka za tuje jezike v Pionirskem domu
Trdna podlaga____________________
___	N
Konec šolskega leta 1974/75 je bilo v Pionirskem domu v Ljubljani zelo slovesno, kajti oddelek za tuje jezike je praznoval 20. obletnico obstoja. Povabili so nas na proslavo, kije v veliko veselje otrok, v ponos pedagogov in v presenečenje občinstva pokazala visoko raven strokovnega dela, ki ga je oddelek za tuje jezike dosegel v teh 20 letih. Namen proslave je bil predvsem jubilaren, hkrati pa je bila to priložnost, da zve slovenska javnost kaj več o delu, izkušnjah in vzgojno-izobraževalnih izhodiščih te pri nas najstarejše in najbolj znane ustanove te vrste.
Tovarišica Marjana Kordaš že dvanajsto leto vodi oddelek za pouk tujih jezikov v pritličju Pionirskega doma, je nepogrešljiva svetovalka, organizatorica in mentorica.
pobudo za ustanovitev jezikovnih tečajev za predšolske otroke je dal leta 1955 takratni direktor Pionirske knjižnice Franček Bohanec. Tisto leto se je 40 otrok v tesni učilnici Pionirske knjižnice začelo učiti angleškega in nemškega jezika. Področje ijčenja tujih jezikov v predšolski'dobi je bilo tiste čase še popolnoma neraziskano, obstajalo pa je mnenje ameriških strokovnjakov, da je idealna doba za začetek učenja tujega jezika med 4. in 8. letom otrokove starosti. „Ker je torej obstajala le ideja o koristnosti zgodnjega jezikovnega pouka, so imeli prva leta naši tečaji eksperimentalni značaj. Učne načrte smo sestavljali sproti, jih spreminjali in dopolnjevali. Hkrati z učnim programom smo razširili pouk tujih jezikov za otroke do konca osnovne šole. Naše delovanje je dobivalo vse večje razsežnosti, izkušnje so se kopičile in ob ustanovitvi Pionirskega doma leta 1963 je bil vsem vzgojnim in izobraževalnim dejavnostim zavoda postavljen širši smoter: prenašati svoje izsledke in izkušnje na osnovno šolo in v razred.“
- Veijetno je bila vzrok temu humana želja po socializaciji pouka — želja, dati čim več otrokom iz različnih socialnih plasti možnost učenja tujih jezikov?
„Da. Velikokrat so nam oči-
tali, da podpiramo socialno razlikovanje. Tako mnenje so ustvarih statistični podatki, ki kažejo socialno poreklo naših učencev: 48 % staršev teh otrok je intelektualcev, 45 % uslužbencev in 7 % delavcev.
Vzrok tega pa je, da se naš oddelek vzdržuje sam in da vse materialne stroške krijemo s šolninami. Letošnje šolsko leto stane ena ura pouka 10 dinarjev, s tem pa se krog otrok, ki lahko prihajajo k nam, zapira. Ukvaijamo pa se s predlogom, da bi starši naših gojencev plačevali šolnino glede na svoje osebne dohodke. Tako bi se struktura otrok bistveno spremenila. Povedati pa moram, da že sedaj krijemo stroške šolanja otrok, ki tega ne zmorejo.
— Prej ste omenili, da ste razširili - svojo dejavnost tudi zunaj Pionirskega doma. Kakšen je odziv?
„Ker smo bili v Sloveniji prva ustanova te vrste, se je začela ob pedagoškem in eksperimentalnem delu oddelka razvijati še mentorska dejavnost. V Pionirski dom je prihajalo vedno več pedagogov na hospitacije, po strokovne nasvete in učno gradivo. To indirektno obliko mentorstva smo organizirali v obliki seminarjev za pouk tujih jezikov namenjenih učiteljem iz vse Slovenije. Naše delovanje pa se kaže tudi v tečajih angleškega in nemškega jezika, ki jih vodimo zunaj Pionirskega doma: tečaj angleškega jezika za predšolske otroke v VVZ Najdi-hojca, tečaj angleškega in nemškega jezika na osnovni šoli Riharda Jakopiča in tečaj nem-
sva bili le dve učiteljici. V začetku je delala z menoj danes že pokojna Slavka Ferfolja in kasneje kolegica Ferlugova.
Leto dni pozneje - 1951 -nam je Leo Fusilli, načelnik za prosveto pri OLO Koper, izposloval tri sobe v zgornjem nadstropju italijanske šole v Piranu. S preselitvijo Mladinskega doma v Piran in ustanovitvijo slovenske osnovne šole v Piranu je portoroška šola ostala le še enorazrednica. Tako smo postali vadnica portoroškega učiteljišča. Bila sem elementar-ka, učiteljica vadnice, ravnateljica. Delati je bilo treba v sindikatu, knjižnici. Manjkalo ni družbenopolitičnega dela. Ko se je italijanska šola preselila v sedanje prostore, smo zasedli spodnja nadstropja stare stavbe, v kateri je še danes osnovna šola. Iz Portoroža se je potem preselila v Piran tudi slovenska nižja gimnazija, ki ji je ravnatelj evala Mija Pečarič. Po spojitvi nižje gimnazije z osnovno šolo v osemletno osnovno šolo sem leta 1957 odložila ravnateljeva-nje. Na piranski osnovni šoli sem potem poučevala do leta 1963, ko sem se upokojila.
NEUSAHLJIV VRELEC
Toda Ludovika Kalan, pionir slovenske osnovne šole v Piranu, mdi potem ni nikoli mirovala. Rabili smo mdomeščanje v Piranu, Luciji, Strunjanu. Ni koli ni odrekla pomoči ne le osnovnim šolam, mdi mali šoli ne.
Življenje Ludovike Kalanove je našlo izrazno moč mdi na vrtovih poezije. Izdala je dve pesniški zbirki: ,, V pozni jeseni" in „Na obali". Njene pesmi so v razredu nadomeščale pomanjkanje mladinskega tiska v pirih povojnih letih in so polne otroškega občutja. Mnogo mdi prevaja. Njeni prevodi iz italijanskega, nemškega, franco-
skega in španskega jezika se pojavljajo v koroškem listu Mladi rod, v tržaškem Galebu, v reviji Otrok in družina. Obzorniku, Delu in odmevajo na valovih RTV Ljubljana.
Z upokojitvijo se delo ni končalo. Le kako bi mogla mirovati Ludovika Kalanova, ki je leta 1949 skupaj z S tono Janeževo obhodila vse hiše zaselkov nad Piranom, Fieso, Strunjanom in pridobivala starše za vpisovanje otrok v slovensko osnovno šolo. Priznanje z žigi in podpisi županov vseh desetih primorskih občin, ki ga je dobila pred dvema letoma, je pomenljivo in zasluženo.
PRIZNANJE
Tov. Ludoviki Kalan-Aleksandri — za izkazano ljubezen, vero in žrtvovanje v času, ko je naša beseda po dvajsetletnem pregonu znova žuborela v slovenskih šolah, pod svobodnim partizanskim soncem in v noči sovražnikovih bodal izmivala oči in srca ter začela odplavljati usojeno smrt.
Le kako bi mogla prenehati z delom? Priznanje visi v njeni delovni sobi in ji mnogo pomeni. Obvezuje jo. Zato bodo vrelci žuboreli iz nje še v prihodnje. Literarni večer, ki ga pripravlja ob slehernem jubileju za učence piranske osnovne šole, bo gotovo prisrčno doživetje.
Kako velik in dorasel pa je danes po 25 letih rasti ta njen novorojenček - slovenska osnovna šola v Piranu, ki seje rodila leta 1950 skupaj s socialističnim samoupravljanjem Jugoslavije? Ob 25-letnici samoupravljanja v Jugoslaviji je piranska osnovna šola že pogumno zakoračila na široka pota samouprave.
TONČKA ŽIBERT
škega jezika na osnovni šoli Prule. Zanimanje za te tečaje je precejšnje, saj obiskuje tečaje na obeh osnovnih šolah kar 170 otrok.
— Zanimalo bi nas, kako se učenje tujih jezikov v vašem zavodu vključuje v delo in program osnovne šole in kako nastopa kot samostojno vzgojno-izobraževalno delo?
,,Učenje tujih jezikov v našem zavodu ni mišljeno kot dopolnilo k osnovni šoli. Otroci se začno pri nas učiti jezika mnogo prej kot v osnovni šoli — že v 6. letu starosti. Skušamo jim zbuditi veselje do jezika, doživljajo ga kot zanimivo učenje skozi igro, v obliki pravljic, šele pozneje intelektualno.,"
BREDA BERNETIČ
Rumena plastika v ospredju, v ozadju Tunguzijci, ki lovijo vepra. Z razstave MIR'75.
Zelo angažiran, in sicer enostransko, bi moral biti pedagog, ki bi hotel mladim ljudem pomagati pri razlagi angažiranosti v tako kanibalskem ozračju. Preveč je strahot, preveč grozljivosti, ki naj bi jih pokrila gesla miru 75 in angažirana figuralika. Taki protesti so gotovo potrebni, toda naslov razstave ni ustrezen. Vsa ta početja pomenijo le stranpoti, iztirjenosti vseh vrst, bolezni na poti teh narodov k svobodi, k prostosti in svobodnim odločitvam jutrišnjega dne. Tolikšna mera naturalizma in drastičnosti na umetniških delih pa pove, da so številna dela nastala v toplo zakurjenih ateljejih, njihovemu rojstvu pa je botrovalo idcanje izvirnosti za vsako ceno. Povsem drugačna bi bila podoba del v čmo-beli tehniki, v grafikah, ki bi ublažile neprijetne barvne zlorabe in zahtevale osredotočenje na komponiranje izraza, za izpoved, za jasnost ideje in forme, brez plehke površinske naključnosti, ki dosega kaj cenene učinke.
To seveda velja za omenjena dela, ki bi jih lahko imenovali Po-skusi. Nekaj del pa zagotovo pomeni tvoren prispevek k naslovni tematiki. Prireditelji naj bi do naslednje take razstave zagotovili tista merila, ki bodo omogočila širšo paleto angažiranosti in presegli letošnjo z njenim makabrskim vzdušjem.
Razstava, ki obsega grafiko, fotografijo, montažne prikaze, sli karstvo, kiparstvo, prostorske aranžmaje, konkretne predmete vsakdanje uporabe in umetno oblikovane bi bila koristna v vsakem kraju, kjer se šola več tisoč mladih. Tako bi spoznavali dimenzijo optično izraznega oblikovanja in upodabljanja in si pravočasno izbrali svojo pot v hotenju, da izrazijo, kar mislijo in čutijo, na najprimernejši in najustreznejši način. In prav potreba po takih in tudi tej razstavi bo zahtevala najširšo izmenjavo mnenj o ustreznosti in poslanstvu, ki ga tako zasnovana prireditev ima, za staro in mlado, za bolj in manj prizadete ljudi.
IGOR PLEŠKO
pod reflektor[em
PIŠE:
SILVO TERŠEK
Pečat, ki ostane
Beseda ,učiteljica' je kakor pečat; vtisne se v podzavest, ko te učiteljica prvič poboža po glavi, ko osvoji tvoje srce. Otrok si in v ladjah iščeš svojo podobo, v letalih ali raketi, v marsičem, kar izbriše minulost in čas, v katerem živiš. Kadar pa se odločiš, da boš postal učitelj-učiteljica, ostane pečat. Odgovori tistih, ki so se zapisali prosveti, so skoraj vedno enaki: radi imamo otroke. Gre res samo za otroke, za kos sveta, ki je čist kakor solza, za del hvaležnega življenja?
Smeješ se. Teden je naokrog in spet si doma. Naš otrok bo prišel, pravi mati in gleda na uro. Morala bi biti že tukaj, naša Milojka, je zaskrbljen oče. In prideš in jim napolniš hišo.
Učitelj je kakor zdravnik, je rad poudaril oče. Ob spominu na neko partizanko, ki so jo ,,zverine" mučile do smrti, se je oče odločil, da bo dal svoji hčerki njeno ime, Milojka.
”■ ■ ■ Smejem se, ker mislim, da otroškega sveta nisem nikoli prerasla. Da, prav v tistem svetu se je pojavil pečat. Prav gotovo, da dandanes razumem učiteljski poklic popolnoma drugače, kot sem ga razumela nekoč. Od
nekdaj sem slutila, da so vedno nasmejani ljudje srečni. Moja učiteljica ni bila nikoli slabe volje, vsaj zdelo se mi je tako. Dandanes jo spoštujem še bolj, ker vem, koliko naporov je potrebno, da dosežeš vse to. Kaj sem sama dosegla? Šele sedem let poučujem in še vedno se rada smejim. “
Poučuje v Horjulu pri Ljubljani; menda bi ji smeli reči: učiteljica za vse. Je tista delovna moč, ki se prilagaja ,trenutnim' učiteljskim potrebam. Tako se je primerilo, da je poučevala pri razrednem pouku (dopoldne in popoldne!), da je morala poučevati v mali šoli, nadomeščati kolegico pri pouku angleškega jezika, pri pouku matematike. . . Trenutno poučuje matematiko v višjih razredih. Ob koncu tedna se nabere pod črto kar triinštirideset delovnih ur.
,,Delo v šoli me ne utruja. Tako pravim danes. Kaj bom rekla čez dvajset let, ne vem. Pravzaprav sem želela nadaljevati študij na ljubljanski visoki šoli za telesno kulturo. Nerada sem se preselila v mesto. Od nekdaj sem tiho želela, da bi poučevala nekje blizu moje Podrage v Vipavski dolini.
Na sprejemnem izpitu me niso sprejeli, ker sem bila menda telesno šibka (Milojka v to ne verjame!) in premalo vešča v igrah z žogo. Po tistem sem se zaposlila v Mirnu pri Novi Gorici. Misli na študij na VŠTK pa se nisem mogla iznebiti. Po letu dni sem šla ponovno k sprejemnemu izpitu. Čeprav sem se pred tem vključila v rokometno društvo Slovan, sem bila menda še vedno .prešibka' v žogah.
Zanimivo, da mi je Ljubljana počasi zlezla v kri. Vpisala sem se na filozofsko fakulteto. Zaradi resnih finančnih težav študija nisem mogla nadaljevati. Zaposlila sem se sicer preko študentskega servisa, a tudi to ni rešilo mojega materialnega vprašanja. In sem začela poučevati na osnovni šoli v Horjulu. Na šoli je 284 učencev. Pouk imajo
kar v treh poslopjih. Toda v gradnji je nova šola in čas do prve učne ure v njej kar prepočasi polzi. “
Že res, da so ure v prosveti krajše, a jih je zelo veliko. Spre-
minjajo se v mesece in leta hitreje kakor kapljice v dež. Kaj lahko se zgodi, da pozabiš na mansardno sobico trikrat tri metre, na marsikaj, s čimer je zapolnjen svet mladih deklet. Prosveta je poklic odraslih ljudi. In v skopo odmerjenih urah v še bolj skopo odmerjenem prostoru razmišljaš o svetu, ki je in ni tvoj.
Nekateri otroci morajo pri-pešačiti do šole tudi sedem kilometrov (Samotorica, Ža-žar. ..!). Tisti, ki prihajajo iz velikih družin, tisti, katerih starši niso zaposleni v industriji, nimajo srečnega otroštva. Kje
vse je mogoče najti koščke Haloz!
„To so vprašanja, ob katerih se učitelji še posebno kalimo. Do otrok z revnejših območij smo učitelji še posebno pozorni. Vemo, da so potrebni tudi več lepih in toplih besed. Toda tudi temu ni vedno tako. Osamljeni so lahko tudi otroci
Mflojka Trošt: ..Razmišljam o svetu, ki je in ni moj ..(Foto: S. Teršek)
Jmenitnejših staršev. Kdor hoče spoznati ta svet, mora ostati v njem. V učiteljskem poklicu o enoličnosti sploh ni mogoče govoriti. Ne navsezadnje se že različni zakoni tako pogosto spreminjajo, da se moraš vedno nečemu prilagajati. Tu pa je tudi družbenopolitično delo, ki zahteva od učiteljev dodatne moči. V naši organizaciji združenega dela sem predsednica sindikata. Res pa je tudi, da je malo ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati takšno zvrhano mero časa, kot ga zahteva družbenopolitično delo. Na šolo prihaja v zadnjem obdobju vrsta najrazličnejših sporazumov, ki jih moramo obravnavati. In ljudje morajo biti z vsemi temi zadevami dobro seznanjeni. “
Nekoč so živeli učitelji, ki si niso prav lahko kupili novega klobuka. Živele so učiteljice, katerih sanje so bili lični čeveljčki. Nekaj osladnosti je v teh pripovedkah, nekaj, kar lahko človeka zapelje v zmoto. Saj menda uresničujemo ustavna določila - tudi na področju nagrajevanja za opravljeno delo.
,JVaši osebni dohodki so se dvignili. Po merilih, ki jih imajo šole v naši občini (Ljubljana Vič-Rudnik!), je naše delo skoraj ustrezno ovrednoteno in plačano. Delam skoraj za dva in temu primemo sem materialno nagrajena. Seveda pa osebni avto, ki si ga kupiš, ni merilo osebne življenjske ravni. Kdor dandanes zapušča prosvetni poklic, ga po mojem ne zaradi neurejenih osebnih dohodkov. Vzrokov je morda več, brez dvoma pa je med njimi stanovanjsko vprašanje. Tudi sama se sprašujem, če bom vse življenje prečepela v majhni mansardi. Na našem območju nas je več, ki nimamo rešenega tega vprašanja. Za šolsko leto 1976 je pred nedavnim razpravljal koordinacijski odbor naše občinske skupščine o možnosti za celodnevni pouk v Horjulu. Poudarjene so bile velike potrebe po učiteljskem kadru in stanovanjih. V novi šoli bomo imeli enoizmenski pouk, celodnevno šolo in menda tudi vrtec. Le-ta naj bi dobil prostor v stari šoli, kjer bi bila urejena tudi glasbena šota in namenski prostori za zbiranje učencev. Na vrhu pa naj bi bila učiteljska stanovanja. “
Bo v Milojkinem življenji ostal trajno zabeleženi pečat! Kdo ve! Prenekateri so ugoto vili, da je tovarišica Milojk Trošt odlična družbeno politična delavka, da bi jo ve Ijalo vključiti v...!
To bi bil beg iz njeneg ■ sveta. Lani je opravila strokovr izpit, lani je torej dobila po nov no potrdilo, da zna oprat Ijati delo, ki si ga je izbrala.
Smeješ se? Želiš, da bigovO rUa o tvojih učencih, tudi o ti stih, ki si jih sprejela v prvet razredu in bodo kmalu končal osmi razred. Praviš, da se pC čutiš v pogovoru z njimi kot prijatelji.
....Nekoč, v tretjem ral
redu, bi morala dati ob konci leta učencu nezadostno ocene Ne vem zakaj, a prav o tistet > učencu sem zelo dolgo ral c mišljala. Vedela sem, da bi $ f tudi v četrtem razredu pO učevala. Odločila sem se in ni s dala zadostno. In učenec je bi v četrtem razredu med naj 1 uspešnejšimi	1
Mislim, da se človek v deli 1 samo izpopolnjuje, v bistvu pl 1 se ne spreminja veliko. Prijete' pa je občutek, ko spoznaš, dl 1 na razburkanem morju nisi vet nebogljeni mornar. To ti daj) 1 voljo in moč za nadaljnji ' plovbo. “	!
# # #
,,Ta naš otrok," pravi 0 , lojkin oče in prinese na miz' i liter domačega. Mati je p« j skrbela, da je bila miza tud , sicer dobro obložena. In oče ; začel pripovedovati o časih, ki je bila na Primorskem slovenski , beseda zločin, ko so morali slo\ } venski učitelji bežati v gozdovi-Slovenstvo v teh krajih, tudi lije pečat, ki ga ni mogoče /Z : brisati.
Pa še to: Kar se nekaterim odgovornim za šolstvo, v tret 1 desetletjih ne posreči, ,se p° ' sreči4 novinarju kar mimogrede J In zgodilo se je, da sem v zad 1 njem sestavku, kjer sem kram 1 Ijal z učiteljem Gvidom Če pinom, zapisal, da je bila šola Markovcih nekdaj podprta s trt movi in da je dandanes kraju 1 okras. S tramovi je še vedfl1 podprta in treh izmen se še tud ni znebila. Šele prihodnje šol &o leto se bodo vselili v nov^ šolo. Škoda, da že letos ni bik po mojem ...!
pogled skozi
šolsko okno
Moja žena je vzgojiteljica_
Nahranil sem Andreja, ga previl in ko sem ga na pol spečega položil v posteljo, v upanju, da bo spal, me je za rokav pocuknila Tina. In ne samo pocuknila. Tudi poklicala me je, čeprav šepetaje:
„Očka! Očiii..
Bil sem razdražen in nehote sem zaklel. - Presneta smrklja! Fantič je komaj zaspal. Zdaj pa še ona. Najraje bi jo pretepel ali pa vsaj zlasal. Medtem ko sem nalahko zibal Drejčka, ki se je spet kisal, je v meni vrelo. Pomislil sem, da je punca v zadnjem času popolnoma nemogoča. Neverjetno, kako se je spremenila. Nemara sem jo preveč razvajal? A tokrat naj samo počaka!
Ko je Andrej zaspal, sem se obrnil in v hipu me je minila volja po kaznovanju. Bil sem osupel in prizadet: Tina je stegovala proti meni roke kot včasih, ko je bila še čisto majhna. Kdo ve, kako dolgo že ni počela tega! Nemara še ni imela štirih let, ko je rekla, da je že velika, prevelika za pestovanje. In zdaj... Neverjetno! Navsezadnje ima punca deset let in za svojo starost je velika.
Spet me je poklicala. Zdaj se je povzpela na prste, da je lahko še više stegnila roke. Če bi popustil samo enkrat? V hipu sem se premislil. Bilo bi neumno! Popustiti bi moral še drugič, tretjič in tako bi se nadaljevalo.
Tini sem samo navihano pomežiknil in ji na usta položil prst, medtem ko sem z drugo roko krepko stisnil njeno drobno dlan in z glavo pokazal na vrata. Tako sva skupaj, po prstih, odšla iz sobe.
„Se je kaj zgodilo, Tina? “ sem jo vprašal v kuhinji. „Bi rada čokolado? Bi šla na dvorišče? Si kaj drugega želiš? “ Gledala me je, kot da bi hotela z obraza razbrati moje misli. Potem je tiho rekla:
,JVič si ne želim. Samo pogovarjala bi se."
»Pogovarjala? “
»Pogovarjala. Vsi očki in mame se pogovarjajo, ali ne? Samo ti in mama...“
, Ampak Tina, saj veš... “
„ Vem, vem, “ me je bolj v joku kot v jezi prekinila. , N imaš časa. Še manj časa ima mama, ki sploh nima časa. “
Bil sem osupel. To je bila Tina, kakršne nisem poznal In vendar ni prvič, da takole sitnari. Pred nedavnim je zahtevala pravljico in to prav takrat, ko sem dobil obisk. Drugič je vztrajala, naj grem z
njo na sprehod, čeprav je vedela, da moram na sejo. Celo igrače je razmetala in potem prosjačila, da jih skupaj pospraviva. Bil sem besen nanjo. A danes? Kaže, da te njene zahteve ne izvirajo samo iz trme. Deklica je bila videti hudo prizadeta. Nekaj žalostnega, očitku in razočaranju podobnega, se je iskrilo v njenih očeh. Spreletelo me je, da ima otrok navsezadnje prav. Ana je idealna žena, nežna in skrbna mati, a njen poklic... Kdo ve kolikokrat sem ga že preklel! Vsaka snažilka se laže posveti svoji družini kot ona. Ne samo da ji že ob petih zjutraj drdra ura, če je dežurna, pa že ob štirih; tudi ko se utrujena vrne domov, jo poleg gospodinjstva in materinskih dolžnosti čaka še priprava za službo. Kar naprej ima neke priprave! Zdaj se pripravlja za novoletno proslavo. Zvečer, v najboljšem primeru jutri, ko je sobota, bo zanesljivo tudi mene vpregla v delo. 'Skupaj bova rezala vizitke, ki jih bodo otroci podarili svojim materam; potem boga izdelovala lutke. .. ona bo krojila obleke za nastopajoče. Otroci bodo slovesno pozdravili dedka Mraza; potem .. .
»Očka, zakaj je naša mama vzgojiteljica? “
»Kako, zakaj? “
,, Tako . .. Zakaj ni raje šivilja ali perica ali...“
»Hm, to je tako; veš, vsak človek se odloči za neki poklic. Mami je bil vzgojiteljski poklic najbolj pri srcu in zato je vzgojiteljica. Morda boš tudi ti vzgojiteljica in ... “
»Jaz? Vzgojiteljica!Nikdar, očka!"
»Zakaj pa ne? “
»Zato ker bom mama!"
Žadnji stavek je izgovorila tako, kot da bi besedo za besedo pribijala.
Brez besed sem jo stisnil k sebi in bil sem sam nase besen, ker sem se raznežil kot smrkavec.
Še lonce sem pomival. V misli se mi je vsiljevala teta Johanca. Kadar pride na obisk, hvali Tino. Sploh je ne more prehvaliti! In vrhunec ironije: Tinino pridnost pripisuje dobri vzgoji. »Vzgojiteljica je najboljša žena in najbolj skrbna mati. Najbolj idealna," je ondan rekla teta, me potrkala po rami in dodala: , ,Vlatija, ti si že kot otrok vselej pravo zadel! Ko si se ženil, pa si imel najbolj srečno roko: poročil si vzgojiteljico!" Hotel sem jo popraviti »poročil sem Ano", pa mi ni pustila do besede." »Samo Tinco poglej!" je gnala svoje. »Bolje vzgojenega otroka si ne moreš želeti. Ja, ja, če je mati vzgojiteljica, lahko vse svoje pedagoške sposobnosti izkoristi pri lastnih otrocih. “
Ironija! Za Tino si upam trditi, da je samorastnik. 0 tem je prav gotovo razmišljala tudi Ana, ko je poslušala hvalo tete Johance, kajti kar naprej je zardevala. Ko sva ostala sama, je jokala. Rekla je, da je najslabša mati. Tolažil sem jo, da je čudovita žena, najbolj ljubeča in skrbna mati. Le časa nima! Je to krivda?
Prekleto, le kaj mi je bilo, da sem jo takrat tolažil? Podpihovati bi jo moral in zdaj bi bila nekje v banki ali pa v kateri drugi pisarni, kjer bi delala sedem ur, ostali čas pa bi posvetila družini. Otrokoma! Tina bi ostala razigrano dekletce.
Ko je bilo vse pospravljeno, sem se ponudil, da jo pospremim' sobo, kot včasih, ko je bila še prav majhna. Sedel sem k njej ^ posteljo. Z obema rokama mi je stisnila dlan in čisto tiho je rekli
, ,Moj zlati očka!"
»Naj ti povem pravljico? " sem vprašal.
»Ni treba," je rekla. »Samo da si pri meni."
Končno jo je le premagal spanec. Ugasnil sem luč in po prsti) odšel iz sobe. Bil sem utrujen kot že dolgo ne. Ne zavoljo delt Zavoljo misli, ki jih je v meni sprožila naša desetletna hči. Delt sem načrte, kako se bom pogovoril z Ano, kako jo'bom prosil in c ne bo drugače, kako bom zahteval, da menja službo. Bil sem trdn-prepričan, da me bo razumela: zavoljo Andreja in še posebej zt voljo Tine.
Ana se je vrnila domov zelo pozno. Že pri vratih je zastokala:
»Kot zlomljena sem. Saj ne vem, ali imam noge ali ne. “
Odšla je v kopalnico in medtem sem ji pripravil mleko z medort1 Počasi je srebala osvežujočo pijačo in je najmanj desetkrat pč navila, kako sem dober in kako bi bila brez mene kot izgubljeno Jaz pa sem tuhtal, kako bi pričel tisto glede najinih otrok. IskO' sem tehtne besede, ki naj bi brez bolečine utemeljile moj predlot in nisem poslušal njenih drobnih neumnosti, ko je nenadoma bo) zapela kot rekla:
»Ampak reci, kar hočeš; težak poklic imam, a zelo lep! Splo) ne vem, kako sem lahko kdaj pomislila, da bi se zaposlila v kakšfi pisarni!" In že mi je razlagala, kako je okrasila sobo in kako boČ malčki srečni, ko bodo v ponedeljek prestopili prag otroške?) vrtca. Seveda pri tem ni pozabila omeniti, kar sem že pričakovd
»Le premajhna sem bila, da bi lahko obesila okraske pod strO' pom. To mi boš ti pomagal, kajne? Jutri, ko bo prišla teta Jč hanca, da bo pri Drejčku in Tini."	~	.
»In kako bova dedka Mraza pripravila doma? “ sem končno V našel možnost, da sem vskočil v njeno razlago.
Ni se zmedla. Oči so ji zažarele, ko je skrivnostno rekla:
»Brez skrbi! Tudi to imam že v mislih, čeprav vse še ni do kraji izpeljano. A zagotavljam ti, to bo veliko presenečenje! Otroki bosta srečna. Posebno Tina! Zanjo bom pripravila nekaj ti' rednega...“
Gledal sem njene otroško sijoče oči, čeprav vdrte od utruj1 nosti, in nisem rekel nič. Le kaj naj bi rekel? Taka je in taW kakršna je, imam rad. Nič več ne razmišljam o tem, da bi zapusti svoj poklic. Vzgojiteljica je in vzgojiteljica bo tudi ostala. Povsd drugod bi bila nesrečna. Tega zares nočem. Samo to želim, da ^ bolj cenili in bolj upoštevali njen poklic. Da bi z vzgojiteljicami ti ravnali tako, kot so s pestmami v času Bevkovih povesti. Da bi1 njih zares videli vzgojiteljice in učiteljice, ki polagajo temelje tem? : kar naša družba šteje pod vzgojo in izobrazbo. Ce bo to dosežen0' \ potem, kdo ve, bo morda tudi moja Tina nekoč vzgojiteljica.
MARTA GROM
Ifl
RADIO IN ŠOLA
V radijski šoli za srednjo stopnjo bo 9. in 10. decembra na sporedu oddaja, namenjena učencem, ki trdijo, da so se učili, ne pa naučili. V oddaji se bomo ustavili ob nekaterih sestavinah uspešnih učnih metod. Oddaja, ki jo je napisala Ela Peroci, bo dala dovolj možnosti za pogovor v razredu. Pogovor lahko usmerjate tako, da boste spoznali, kako se učenci učijo, lahko pa jim pomagate še z nasvetom.
Da si boste laže predstavljali, kakšna bo oddaja, smo izbrali iz nje kratek odlomek:
MOJCA: Povejte mi, prosim, kako naj se učim? Učenje se mi vedno raztegne neznansko daleč, skoraj do noči, pa še nič prida ni.
GLAS IZ RAZREDA: Kdo si? Od kod se oglašaš?
MOJCA: Tista Mojca sem, ki ste me prej slišali, kako se učim in jaz sem slišala vas, ko ste rekli: kdor se tako uči, se sploh ne uči.
Vprašam vas, kako naj se učim?
UČITELJ: Preberi nam še ]jt enkrat odstavek o narodnostnih skupnostih, ki si se ga prej učila.
MOJCA (bere): Večina Slovencev živi danes v Jugoslaviji. Manjši del pa je ostal še zunaj meja. Pravimo, da imamo v Italiji, Avstriji in na Madžarskem samonikle narodnostne skupnosti . ..
UČITELJ: Dovolj, Mojca. Povej, ko se učiš, ali bereš to ■°\ vedno na glas?
’e' MOJCA: Vedno.
UČITELJ: In tako poslušaš ti' samo sebe.
GLAS IZ RAZREDA: In nič ne misliš.
MOJCA: Oja, mislim. Berem na glas in mislim, kdaj bo že tega konec, ker je tako pusto, in mislim, kako bi prav zdajle lahko šla k prijateljici, ki ji imam toliko povedati. In prav-
zaprav sploh ne slišim, kaj berem. Slišim, kako se zunaj igrajo otroci.
(SMEH V RAZREDU)
MOJCA: Zakaj se mi smejite?
GLAS IZ RAZREDA: Saj se ne smejimo samo tebi. Tudi sebi se smejimo. Z vsemi je tako, ko je pa včasih vse to tako pusto.
UČITELJ: Kako ste rekli? Pusto? Lepa reč! Boste rekli, da je tudi tale naš pogovor pust?
GLAS IZ RAZREDA: Ne ravno pust, ampak nekaj drugega. .
UČITELJ: Aha, si hotel reči: precej abstrakten ?
MOJCA: Kaj je to abstrakten?
UČITELJ:	Ta beseda je
tujka. Tu imamo slovarček tujk. Tonček, poišči besedo v slovarčku in nam preberi razlago.
TONČEK (IŠČE):	... A
... ab ... ab ... abstrakten.
(IN PREBERE): odmišljen, pojmoven, samo z mislijo dojemljiv.
UČITELJ: Torej - samo z mislijo dojemljiv. Takšen je naš današnji pogovor. Tudi učenje je miselno delo in je res lahko pošteno utrudljivo. Prosim — hitro spet malo glasbe za odmor
GLASBA (LAHKOTNA) MOJCA: Nasvet ti še dolgujem: Najprej se nauči prebrati učno snov po tiho in premisli, če si vse, kar si prebrala, razumela. Pri najmanjši besedi, ki ti ni jasna, se ustavi, poglej v zvezek, če si niste o tem v šoli kaj zapisali. Poglej še na prejšnje strani knjige, mogoče jo najdeš že tam. Tako si boš mogoče lahko sama pojasnila pomen besede ali vsega stavka. Sier koga
GLAS IZ RAZREDA: Jaz bom tudi pogledal. Pogledal bom, kakšna je madžarska zastava. Saj sem že vedel, pa sem spet pozabil. Zamenjujem jo z italijansko, ker imata obedve zeleno, belo in rdečo barvo, le razporejene so drugače. In še nekaj je na zastavi in to moram pogledati.
II. GLAS: Madžarska zastava ima v sredi grb z rdečo zvezdo.
MOJCA: In kakšno zastavo ima A vstrija?
I.	GLAS IZ RAZREDA: Joj, tudi to bom moral pogledati. Ne spomnim se.
II.	GLAS: Rdečo-belo-rdečo.
UČITELJ: Dobro, to so zastave. A kje je še vse drugo? Kaj vemo o sosednjih državah in njihovih narodih? Kaj vemo
(Foto: France Modic)
vprašaj. Predvsem v šoli lahko drugi dan vprašaš, le pozabiti ne smeš na tisto besedo ali stavek. Zato si ga zapiši v beležko.
GLAS IZ RAZREDA : Mojca, si prejšnji stavek razumela?
MOJCA:	Sem. Razumela
sem. Samo nekaj bi najbrž morala pogledati na zemljevid. Ne vem dobro, kje leži Madžarska. Ne predstavljam si prav natančno.
o življenju naših narodnostnih skupnosti v sosednjih državah? Kakšne pravice bi morale imeti narodnostne skupnosti v sklopu druge države itd. Malo bomo preleteli snov, ki smo se je o teh deželah že učili, malo pa lahko pogledamo še naprej. In različne vesti v časopisih, po radiu in na televiziji nam lahko marsikaj odkrijejo.
DEKLIŠKI GLAS: Pogledala bom v sestrino knjigo, mogoče
d
tl
1«
i'
it
It
til
U
U
d
?(
it
a
•j
7
H
it
J
v
it
0<
V
ni
■i'
tl'

ARMADA SMO VSI
★ ★ ★ ★ ★
Odprta pot do družbe
V navadi je že, da pred koncem leta spregovorimo o uspehih preteklega obdobja; ga ocenimo, se veselimo storjenega, hkrati pa iščemo skupni imenovalec za nadaljnje delo. Pri tem imamo v mislih naše osebne ali skupne uspehe, pa tudi Uspehe širše družbene skupnosti, v kateri odseva mnogo-stranost našega dela, ki je v vsakdanjosti vse prevečkrat videti ozko in enostransko.
Prav zato smo se odločili, da spregovorimo o notranji podobi " vsebini univerzitetnega študija splošne ljudske obrambe, vpeljanega z novim študijskim letom 1975/76 na fakulteti za sociologijo, poUtične vede in novinarstvo v Ljubljani.
O tej, za slovensko in našo širšo družbeno skupnost tako Pomembni novosti smo že pisali v naši rubriki. To je bil Predvsem zapis o odpiranju katedre, sedaj pa želimo poudariti nekatere vsebinske razsežnosti študija, predvsem glede na ‘nadaljnje podružbljanje obrambnih priprav na področju vzgoje *n izobraževanja kadrov, ki se hodo usposabljali za delo na tem področju dela in življenja naše družbe.
NIČ VEČ LOČNIC
Ko dr. Anton Bebler, predstojnik nove katedre na omenjeni fakulteti, govori o po-teenu nove študijske usmeritve (belo, 18.	10. 75, Naša
°bramba, november 1975.), po-
udarja prav to, da nova študijska usmeritev briše črto ločnico med civilnimi in vojaškimi visokošolskimi ustanovami; da omogoča vojaškim šolam nadaljnje „odpiranje“ do družbe, univerzi in fakultetam pa izpolnjevanje nalog, zastavljenih s konceptom splošnega ljudskega odpora. Zakaj?
Takoj je treba poudariti, da se omenjena ločnica ni kazala v uniformiranosti vojaških študentov niti v svojevrstnem načinu življenja in dela med študijem kot tudi ne v tem, da so zbrani v šolskih ustanovah, ki so največkrat zunaj njihove ožje domovine (ne samo za Slovence!).
Menimo, da se je ločnica kazala predvsem v vsebini njihovega študija, ki jih ni usposabljal samo za poveljevanje in vodenje enot in ustanov oboroženih sil, temveč jim je omogočal, da postanejo „mo-nopolisti“ na vrsto družbenopolitičnih in vojaškopohtičnih vsebin in spoznanj, do katerih' se civilni študentje na svojih fakultetah niso mogli dokopati. Niso pa bile te vsebine „pred-videne“ za njihov študijski profil, za prihodnje delo, „nisojim bile potrebne"!
Toda tudi ta resnica ni popolna: s predvojaško vzgojo so si sicer pridobili nekaj znanja, sedaj ko je koncept splošne ljudske obrambe vnesel tudi v področje obrambnega usposabljanja mladih korenite
(Foto: S. Krševan)
spremembe, pa si ga bodo pri- praktičnem in teoretičnem uve-dobili veliko več. Toda vseeno:	{javljanju na področju obramb-
šele z uvajanjem nove študijske nih priprav, ne da bi moral zato usmeritve lahko mladinec-štu- obleči suknjo častnika ah mlaj-dent uresniči svojo željo po šega častnika naše armade.
(Foto: F. Modic)
bom našla tam kaj več kot v svoji.
MOJCA: Velikokrat je kaj takega tudi v Pionirju in Pionirskem listu. Ampak, koliko dela bomo imeli potem z enim samim odstavkom v knjigi ali pa z eno samo stranjo v zvezku!
JANEZ: V začetku bo že veliko dela. Pozneje bomo vedno več vedeli in vedno bolj bomo tudi razumeli, kako malo vemo!
GLAS IZ RAZREDA: Lepa reč!
NEKATERI SE ZASMEJI J O . . .
UČITELJ: Tudi jaz spoznavam v tem pogovoru z vami, kako malo vem o vas. Že veliko prej bi se morali takole pogovarjati in v prihodnje se bomo še večkrat. Današnji pogovor pa smo lepo speljali do tja, kjer se prične preverjanje našega na novo pridobljenega znanja in obenem preverjanje prejšnjega znanja ali pa tudi pozabljenega znanja. Skratka: preverjanje našega znanja o kaki stvari.
MOJCA: Kaj je to? Nič ne razumem.
UČITELJ: Vse popoldne se učimo, beremo, ponavljamo in mislimo, da končno vse vemo in razumemo. V resnici pa marsičesa še nismo osvojili. Za uspešno učenje je premalo
samo branje in ponavljanje. Svoje znanje moramo preveriti.
MOJCA: Kako?
UČITELJ: Zaprimo zvezek in knjigo in preletimo v mislih še enkrat vso snov. Potem spet poglejmo v knjigo, če nismo česa vendarle pozabili. Nekatere stvari poskusimo tudi polglasno povedati, zato da nam beseda steče. Seveda ne mislim tu učenja na pamet. Od takšnega znanja, ko zdrdraš kako snov iz knjige dobesedno, nimaš veliko koristi. Tako si le podoben mlinčku za besede. Snov moramo razumeti, vedeti moramo, kaj govorimo. Potem bo vseeno, kako bo zastavljeno vprašanje. Če se bomo učili tako, kot smo danes to v mislih in v pogovoru razvijali, bomo lahko na vprašanje odgovorili tudi več in širše, kot imamo zapisano v zvezku in v knjigi.
JANEZ: Potem se bomo pri šolskem spraševanju še drug od drugega čase naučili.
UČITELJ: In tudi učitelj se lahko tako nauči še česa od svojih šolarjev.
MOJCA: V moji glavi se počasi nekaj odpira.
GLASOVI: ... v moji tudi — v moji tudi - kar učit bi se šel. . .
Odrasli tako, kako pa mi
6. decembra 1975 ob 14. uri
V predpuberteti in puberteti nastane kriza v odnosih med otroki ah mladostniki in odraslimi. Otroci, ki pravzaprav niso več otroci, ampak postajajo odrasli, občutijo močno težnjo po samostojnosti in se začno pogosteje upirati željam, hotenjem, zapovedim in zahtevam odraslih. Splošno razšiijena in tradicionalna metoda avtokratskega vzgajanja ah usmerjanja otrok s pomočjo ukazov, zahtev, prepovedi, ki jih postavi odrash, otrok pa se jim mora poslušno
- II. pr.
podrediti, če noče biti kaznovan, začne v tem času izgubljati svojo učinkovitost. Mladostnika ne žene k značilnemu načinu vedenja le povečana težnja po samostojnosti, pač pa se hkrati začenja čutiti bolj enakega odraslim in bolj sposobnega, da ravna po svoje, neodvisno od odraslih in samostojno.
O tej problematiki bodo razpravljali naši mladi sogovorniki v oddaji Odrasli tako, kako pa mi?
Še bolj določno: med študijem na novi univerzitetni usmeritvi bo moral študent obvladati vrsto vojaško-družbo-slovnih, teoretičnih in izvedenskih predmetov, kot so: teorija o vojni, doktrina in sistem SLO, priprave in vodenje SLO, pravni sistem SLO, vojaška zgodovina in zemljepisje, sodobna konvencionalna hojna sredstva, nuklearna, kemična in biološka obramba, vojaška elektronika, civilna zaščita in še marsikaj drugega. •
MOŽNOSTI USMERITVE MED ŠTUDIJEM
Poudarjamo: študij na novi usmeritvi ne bo lahek, ampak zelo intelektualno in telesno zahteven. Študentje bodo morah poleg študija treh temeljnih skupin predmetov v 8. semestru stažirati v enotah JLA, telesno vzgojo bodo pa imeli vsa štiri leta študija.
Kako široko je zastavljen študij vseljudske obrambe, kaže tudi to, da se prvi letnik študija ne razlikuje od skupnega prvega letnika na FSPN, vojaški predmeti pa bodo močno zastopani šele v drugem in tretjem letniku študija.
V skladu z možno notranjo usmeritvijo med študijem (za poklic predavatelja predmeta obramba in zaščita na srednjih šolah ali za delo v upravnih organih za ljudsko obrambo), študentje lahko izbirajo med skupino pedagoško-psiholoških predmetov ali predmeti o organizaciji dela in upravljanju.
Organiziran je dvopredmetni študij, kar pomeni usposabljanje diplomiranih „obrambm-kov“ še za eno področje - v sedanjih pogojih za področje samoupravljanja in temeljev marksizma", poleg področja „obrambe in zaščite". To pomeni, da diplomanti lahko kasneje usmerijo svojo življenjsko
pot drugam, saj si lahko po končanem študiju izberejo delo, ki ga bodo opravljali.
ŠOLANJE: RACIONALNO IN EKONOMIČNO
Diplomanti šole pridobe tudi čin rezervnega podporočnika, če uspešno opravijo svoje obveznosti pri stažiranju v enotah JLA. Pri tem se odpira še vprašanje: V čem naj bo razlika med podporočniki, ki jih izšolajo vojaške akademije, in tistimi, ki jih izšola civilna fakulteta?
Seveda: prvi je „aktivni“ in drugi „rezervni“; prvi je v uniformi in gradi vojaško kariero, drugi je v civilni službi (lahko pa preide tudi v aktivno službo). V objektivnem razlikovanju obeh profilov kadrov na področju obrambe vidimo pomembno pridobitev — njeno nadaljnje podružbljanje; delitev dela na področju šolanja in s tem smotrna uporaba denarja, namenjenega za šolanje in usposabljanje	tovrstnih kadrov.
Spomnimo se: prav zato, ker so bili aktivni vojaški starešine v resnici edini povsem usposobljeni za delo na področju obrambnih priprav, so tudi oborožene sile „odstopale“ svoje kadre za delo zunaj oboroženih sil. To pa je obenem pomenilo, daje usmerjeno šolani starešina, predviden in usposobljen za vodenje in poveljevanje enotam in ustanovam oboroženih sil v oboroženem spopadu, odtegnjen od povsem vojaškega dela. Tovrstno šolanje pa je, in vedno bo, izredno drago.
Celostno oblikovan profil kadrov za delo na civilno-obrambnem področju postaja tako ne samo družbenopolitična, ampak tudi čisto ekonomska pridobitev za našo družbo!
FRANC VRANČIČ
Dobro si oglejte fotografijo: če ste na njejf pridite!
Absolventi prvega povojnega abiturientskega pedagoškega tečaja v Ljubljani - od septembra do de-eembra 1945 - razred prof. Kobilice, se zberemo od 30. obletnici mature, dne 20. decembra, ob 17 un v Slaviji - Ljubljana
Fausta Munih — zavod SRS za šolstvo Vlada Rustja — pedagoška gimnazija
Stoletnica prve slovenske šole v Celju
Veliko poslanstvo
C	;	;	|	n
Preden zaide leto 1975, je prav, da se spomnimo ali vsaj zabeležimo zelo pomemben dogodek našega kultumo-pro-svetnega življenja: stoletnice prve slovenske šole v Celju, ki so jo nekoliko skromno proslavljali v našem lepem mestu ob Savinji dne 11. oktobra 1975 v prostorih in na dvorišču I. osnovne šole v Celju kot nadaljevavke slavnih tradicij nekdanje slovenske deške okoliške osnovne šole v Celju. Stoletnica je lep in visok življenjski jubilej. Če pa gre za takšno šolo, kakršna je bila nekdanja okoliška deška osnovna šola, bi stoletnica lahko postala slovenski kulturni praznik. Žal ob tem dnevu niso plapolale zastave v Celju niti na šolskih poslopjih, kaj šele na drugih celjskih zgradbah! Ustanovitev prve slovenske šole na Spodnjem Štajerskem ali v narodno ogroženem Celju je bila v obdobju stare Avstrije pred sto leti brez dvoma velika pridobitev slovenskega naroda, po katerem je segala germanizacija maloštevilnih priseljenih Nemcev in narodnih odpadnikov takratne nemškutarije.
Prva slovenska osnovna šola v Celju je opravila svoje veliko poslanstvo med našim ljudstvom s treh vidikov:
— bila je važen dejavnik v boju za politične, gospodarske, socialne in kultumo-prosvetne pravice slovenskega ljudstva v Celju in okolici;
—	bila je požrtvovalen nosilec slovenske narodne zavesti širših slovenskih ljudskih množic;
—	bila je v vseh življenjskih situacijah našega delovnega ljudstva prava slovenska ljudska šola.
Podobno kakor ob proslavi
80-letnice so izdali tudi ob tej priložnosti zanimivo publikacijo stoletnica prve slovenske šole v Celju, ki objavlja več prispevkov naših uglednih javnih delavcev in pomeni vsekakor važen dokument dela šole,kije odigrala v zgodovini slovenskega šolstva in naše pedagogike pomembno vlogo. Po uvodnem posvetilu, ki gaje napisal predsednik skupščine občine Celje prof. Jože Marolt, objavlja zgodovinar prof. Tone Kolšek obširnejšo razpravo Okoliška šola v Celju 1875—1941, v kateri podaja oris osnovnega šolstva v Celju do ustanovitve okoliške šole, nakaže nastanek okoliške šole in njen razvoj do leta 1941, govori o boju za lastno in novo šolsko poslopje ter končno prikaže še značilnosti iz življenja in dela šole s političnega, gospodarskega, socialnega ter kulturno-prosvetnega vidika.
Razpravo dopolnjujejo slike, reprodukcije važnejših doku-
mentov v zvezi z življenjem in delom šole ter statistični podatki. Sestavek Toneta Kolška je gotovo važen prispevek za zgodovino slovenskega šolstva na Spodnjem Štajerskem. Razprava je opremljena tudi s tremi prilogami:	statističnim pre-
gledom frekvence učencev okoliške šole v Celju, seznamom učnega osebja na šoli v dobi 1875 — 1941 ter „Pravili, kako se ima šolska mladež celjske okolice obnašati."
Fran Roš je prispeval razpravo Slovenske učiteljske organizacije (vloga Celja), v kateri prikazuje delež slovenskega učiteljstva v Celju pri osamosvajanju učiteljske organizacije in učiteljskega stanu ob borbi za pravice slovenskega ljudstva. Revija Popotnik je začela izhajati leta 1880 v Celju; bila je glasnica naprednih teženj naše vzgoje in dela za ljudstvo. Pomembno vlogo so odigrali v raznih akcijah prav učitelji, ki so delali na okoliški šoli, sicer pa je bila učiteljska organizacija v Celju zelo napredno organizirana. Njena velika zasluga je, da je bila z veliko večino delegatov na celjski skupščini dne 17. julija 1926 sprejeta t. im. „celjska deklaracija", ki je zajela v enotno organizacijo vse slovensko učiteljstvo. Napredna miselnost učiteljstva je bda tudi mogočna zavora proti petoko-lonaški nemškutariji, zato se ni čuditi, da so s takšnim besom udarili nacisti po vdoru v Slovenijo prav po učiteljih (in seveda drugi slovenski inteligenci).
Poslopje nekdanje okoliške šole — današnje jubilantke — je tudi pomemben spomenik iz NOB: v okoliški šoli je bilo vlo-vitveno taborišče za partizanske družine in družine ustreljenih talcev iz vse okupirane slovenske Štajerske. O tem piše Stane Terčak v zanimivem prispevku Okoliška osnovna šola v Celju vlovitveno taborišče partizanskih družin in družin talcev. V daljši razpravi, ki jo dokumentira z raznimi nacističnimi razglasi in statističnimi podatki, nam prikazuje avtor zverinstva nacističnih okupatorjev, ki so se pričela pred 33 leti, odkar so prignali nacisti prvo skupino partizanskih družin in talcev v to šolo. Od tod so pošiljali matere in očete v
koncentracijska taborišča, otroke pa v domove in taborišča njihove organizacije ,,Le-bensbom" (vrelec življenja), da jih odtrgajo od slovenske skupnosti in napravijo iz njih janičarje (prim. Terčakovo knjigo Ukradeni otroci). Tudi to razpravo je vredno prebrati in se ob njej globoko zamisliti.
O šolstvu, kakor se je razvijalo na celjskem območju trideset svobodnih let nove Jugoslavije, piše v članku Tri desetletja prof. Jože Lipnik. Tudi ta razprava je podprta s številkami in kaže, da smo v pretekli niti ne tako dolgi dobi mnogo storili za razvoj našega šolstva tudi na terenu Celja in okolice.
Zanimiv je nadalje prispevek Oblikovanje učiteljskih pripravnikov v osnovnih pedagogih tečajih v Celju in na celjskem območju v letih 1945—1947, ki ga je napisal prof. Albin Podja-voršek. Prikazani so osnovni učiteljski tečaji v Celju, Slovenskih Konjicah in Žalcu, ki so dali v navedeni dobi slovenski šoli 404 mlade učitelje. Le-ti so se v nadaljnjih letih izpopolnjevali v tečajih in seminarjih za odrasle, opravili diplomski izpit na učiteljišču in se docela kot kvahficirani učitelji vključili v slovensko šolstvo po vsej slovenski domovini. Učiteljišče v Celju pa je v 20 letih svojega delovanja usposobilo za osnovnošolske učitelje 1.149 mladih ljudi, tako da je potemtakem dalo Celje slovenski šoli skoraj 1.600 učiteljev.
Ravnatelj šole Martin Lupše objavlja razpravo Prva osnovna šola ob stoletnici, v kateri prikazuje stanje v zadnjem šolskem letu in opisuje problematiko v zvezi z vzgojnoizobra-ževalnimi vprašanji dela in življenja šole in učiteljstva. Na koncu in kot dopolnilo temu poročilu dodaja mladinka Barbara Novak svoje misli v članku O vlogi in delu mladinske organizacije na naši šoli.
Zbornik Stoletnica prve slovenske šole v Celju je uredil prof. Vlado Novak, izšel je v nakladi 1.500 izvodov. Publikacija zasluži, da jo sprejme vsaka šolska ali učiteljska knjižnica!
A. P.
Po tridesetih letih
Ponoven stisk roke
V začetku novembra smo se srečale udeleženke prvega te-j čaja za otroške vrtnarice-vzgojiteljice, ki je bil leta 1945 na ' takramem učiteljišču v Ljubljani. Petnajst nas je bilo, čeprav je bil takrat naš razred številnejši. Iz različnih krajev Slovenije smo bile, takrat, pred tridesetimi leti in tudi na letošnjem srečanju. Od najdlje sta prišli Iva iz Brežic in Sonja iz Mojstrane. Pobudnice srečanja niso vedele za naslove drugih, sicer bi se nas gotovo zbralo nad trideset.
Mnoge so se ta dan, po tridesetih letih prvič srečale. Nekatere, ki so ostale zveste poklicu vzgojiteljice, in tiste, ki so se izšolale za učiteljski poklic, se videvajo na strokovnih posvetih.
Ta dan je stekla beseda o mnogočem. Najprej smo se pogovarjale o tem, kje smo in kaj delamo. Pravzaprav razveseljivo: večina nas je ostala v vrstah prosvetnih delavcev!
Takrat, leta 1946, ko smo se razkropile na prva službena mesta, smo orale ledino. Pomagale smo ustanavljati domove igre in dela, kot se jim je reklo takrat. Za vsako delo smo prijele. Če je bilo treba, smo z ročnimi vozički znašale skupaj posodo in igrače, ki smo jih odkrile. V službi smo bile od jutra do večera. Takrat, v tistih prvih letih, so pognale korenine tako globoko, da je večina izmed nas ostala zvesta vzgoji otrok.
Za vesele presledke pogovorov je poskrbela naša Danica, ki je ostala zvesta poklicu vzgojiteljice. Takrat smo utihnile in prisluhnile njenim izvirnim smešnim pripovedim v različnih narečjih. Na srečanje smo povabile tudi naše takratne profesorje. Ker se zaradi zaposlenosti ali bolezni srečanja niso mogli udeležiti, smo se jih spomnile s šopki in pozdravi.
Tako je bilo letos. Odslej se bomo srečevale večkrat, vsako leto. Upamo, da nas bo naslednje leto več. Morda vse?
MARTA LEŠNJAK
Narodni buditelj in šolnik Andrej Žnidarčič ___________________
(1835-1913)
‘ ' ‘ \
O Andreju Žnidarčiču je sicer malo podatkov, toda še ti ga osvetljujejo bolj kot buditelja goriških Slovencev, manj pa kot požrtvovalnega šolnika. Letos minevata 102 leti, odkar je izšd njegov izvirni slovenski abecednik in priročnik za računstvo. Zaradi Žnidarčičevih zaslug so imenovali leta 1967 v Šempetru, kjer je umrl, po njem ulico, požrtvovalni klub starih goriških študentov pa mu je odkril leta 1971 v Gradnem-Višnjeviku v Brdih spominsko ploščo.
Žnidarčič je začel narodnostno buditi in izobraževati goriške Slovence v desetletju od 1860 do 1870, ko se je tudi na Primorskem s čitalnicami in tabori začela prebujati narodna zavest. Kasneje se je z besedo in s peresom aktivno boril za usodo Goriške ter Beneške Slovenije tako proti Avstriji kot proti Italiji.
Andrej Žnidarčič sodi tudi med vidnejše primorske šolnike, saj je delal za slovensko ljudsko šdo od nastopa kaplanske službe v Srpenici, kjer je leta 1861 ustanovi zasilno šdo, pa kot šdski nadzornik za tolminski okraj in kot vikar v Gradnem, kjer se je boril proti italijanski šolski organizaciji Lega naziona-le, Id je hotela imeti tam svojo šdo. Ko je zgubila cerkev z izidom 3. državnega avstrijskega ljudskošdskega zakona vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad šdo (ne pa seveda tudi vpliva nanjo), je mnogo duhovščine tej ^brezbožni" šoli nasprotovalo, Žnidarčič pa je z njo sodeloval. Zavedal se je njenega pomena za dvig izobrazbe ljudstva, pa
tudi tega, da se bo lahko boril proti raznarodovanju le s pomočjo slovenske šole. Njegovo pozitivno stališče do tedanje šde potrjuje tudi Slovenski učitelj, ko pravi, da „mu šdske postave niso izvir ■ greha in nevere"1 < ampak pobuda za sodelovanje s to šdo.
Žnidarčič je že kot študent pisal v Bleivveisove Novice. Ker pa po tej poti ni mogel uresničevati svojih teženj, je postal takoj ob ustanovitvi (leta 1865) dopisnik Einspielerjevega celovškega Slovenca in mu ostal zvest, dokler niso prepovedali izhajanja (1. 1867). Tuje objavljal članke o šdstvu, o razmerah na Goriškem in o nadaljnji usodi Goriške, opozarjal je na Beneško Slovenijo in predlagal, naj se vsa Slovenija bori za to, da se združi z Goriško. Ko je pripadla leta 1866 Beneška Slovenija Italiji, je pričakoval, da bo Avstrija v zameno zanjo odstopila Italiji del južne Tirolske. Po letu 1867 je dopisoval Žnidarčič v prvi goriški pditični list Domovina, ki ga je urejeval neodločni in konservativni ka-
tehet Marušič, nato je bil dopisnik Soče, po ločitvi duhov pa je pisal v list Gorica in se pridruži dr, Gregorčiču.
V	Kobaridu je Žnidarčič budi narod, saj je z vplivnimi občani ustanovi 1. 1882 narodno obrambno društvo Slovenski jez in ga vodi 28 let Društvo se je bojevalo za splošne interese naroda, ne pa stranke. Januarja 1885 je izdalo to društvo tudi izjavo, v kateri izraža po Mahničevem napadu na Simona Gregorčiča sočutje in spoštovanje ter prošnjo, naj Gregorčič ne
v
Ponikvah (1868—1870), je bi imenovan za okrajnega šolskega nadzornika tolminskega okraja V Banjšicah je napisal abecednik, ki je izšel v samozaložbi v Celovcu 1. 1873 pod naslovom Abecednica s podobami za čita-nje in štetje. Tu ni prostora za nadroben opis knjižice, vendar naj za zgodovino metodike slovenskega jezika poudarim bistveno: Avtor je podpisan kot Žnidarčič (mehki č).
Broširana knjižica obsega X + 23+(1) str. 4°(je torej za učbenik nenavadnega formata. Primerek je v SŠM Lj., sign. 559.
V	obsežnem uvodu pove avtor njen didaktični in jezikovno reformni namen. Pisec namreč tu primerjalno z drugimi slovanskimi jeziki razlaga fonetiko pod vplivom tedanjih teženj za vseslovanskim jezikom (M. Majar Ziljski idrj. Ker omenja tudi glas č, je razumljivo njegovo pisanje priimka (Žnidarčič.). Uvod je namenjen učiteljem in je veliko prezahteven, ne glede na to, da so ob izidu knjige šele odpirali prva učiteljišča. To je povedal avtorju tudi jezikoslovec dr. Fr. Miklošič, rekoč: „Vašo reformo bo le tisti razumel, ki ima ravno tako temeljito znanje jezikov kakor Vi .. .“2 Žnidarčičev abecednik sodi torej med tiste slovenske abecednike, katerih avtorji so hoteli uveljaviti z njimi
opusti pesnik ovanj a.
Ko je Žnidarčič služboval
tudi reformo slovenskega jezika in črkopisa (Trubar, Pohlin, Metelko, Danjko) in je- s tega vidika gotovo kulturno pomemben. Sicer pa je to zadeva, ki čaka nadrobno slavistično raziskavo.
Abecedni del knjižice je tako v metodičnem kot tehničnem pogledu svojevrsten in za tedanje slovenske abecednike nenavaden. Od str. 1 so namreč tabele, v katerih je na vsaki strani navpično gledano po 5 stolpcev, vodoravno pa po 4 oz. 5, da je 22 bralnih vaj. V 1. stolpcu so tekoče arabske številke za vajo v štetju oz. spoznavanju števil in številk; v 2. so slike (podobe) izbranih predmetov (igla, obroč, ulica, sekira, presekovalnica, klešče, cvekov-nice itn,; v 3. stolpcu so njihova imena ali pod nemškim vplivom (Normahvort) t. i. „normalne besede", Id so jih kasneje imenovali „vzome besede". Ker so iz njih dobivali obravnavane glasnike (igla-i, obroč-o) in črke zanje in so jih izbirali glede na abecedo, in ker ni šlo za vzor, bi jih ustrezneje imenovali vzorčne besede. Slike tega abecednika so tako izdelane, da je njihova oblika podobna črkam (igla -črki i, obroč - črki o, srp - črki s). To sicer ni Žnidarčičeva novost, ker najdemo to tudi v nemških abecednikih, vendar je glede na tedanje slovenske abecednike metodično dobra avtorjeva posebnost; v 4. stolpcu so opisi slik (popisi podob) v kratkih prostih stavkih, npr. „ulica je cesta med hišami mesta". (Pika nad e je avtorjev znak za široki e); v zadnjem stolpcu so samo male in velike tiskane črke brez pisanih. Abecednik torej ni prirejen za kurentno pisavo.
Iz zgradbe tabel in iz avtorjevih metodičnih navodil za bralni pouk (O novi učni poti) je razvidno, da je abecednik prirejen za pouk po anali-tično-sintetični metali. Razvidno pa je tudi to, da je bralni pouk združen tudi z drugimi predmeti (računanje, nazorni nauk). Tedaj so namreč zahtevali pri pouku po tej metodi pretirano koncentracijo in so ob vzorčnih besedah mnogo govorili, računali, peli o njih, če je bila morda pesem, ki se je nanašala nanja In prav to je bil vzrok, da se ta metoda pri nas ni uveljavila, čeprav jo je močno propagiral učitelj Ivan Miklošič, brat jezikoslovca Miklošiča, in so jo uvedli v mariborsko vadnico.
Analitični del Žnidarčičeve abe-cednice je z metodičnega vidika dobro obdelan, slabši pa je sintetični del, ker je premalo vaj, čeprav se je avtor s tem ognil kopici nesmi selnih odprtih in zaprtih zlogov (ni, in ita) in besed, ki so hudo oteževale učencem razumevanje smisla besed in branje.
Verjetno tudi zaradi koncentracije je v knjižici več strani slovnice (5—14), kjer je govor o samoglasnikih in soglasnikih, zlogih in stavkih. Ti osnovni pojmi so bili potrebni za pouk po analitično-sintetični metodi. Metodično je dobro, da nakazuje avtor sklanjatev samostalnikov in zaimkov in števnikov v stavkih, prav tako pa tudi stopnjevanje pridevnikov.
V knjižici je tudi precej računstva (15-22) pod naslovom Čtevilstvo, kjer so številke in računske operacije do 100. Medtem ko so imeli vsi starejši abecedniki od Trubarjevega katelazma dalje navadno tudi številke in poštevanko, so številke idr. v malo katerem izmed abecednikov iz 19. stoletja.
Ni logično, da govori avtor o ločilih in njihovem pomenu za pravilno, tj. logično in estetsko branje šele v zadnjem poglavju (Sklep, str. 23-24), torej za računstvom.
Poleg te nedoslednosti opaziš v knjižici tudi to, da vsa poglavja niso enako poljudno pisana. Tako omenjeni uvod lahko razume slavist, obravnava pouka po analitično-sintetični metodi pa je ilustrirana s tako plastičnimi primeri, da jo mora doumeti vsakda Avtor namreč pripoveduje, da je gospodinjila pri učitelju menda sestra Francka. Ker se je jezil pri popravljanju zvezkov, mu je včasih pomagala. Ko opazi, da so spuščene v tekstih črke, modruje, češ besedo bi razstavila v zloge itn., pa ne bi spuščala črk. Ker se je zdelo avtorju menda to premalo ra-zumljivo,_ pove še to, da je Francka hotela sešiti gospodu srajco, pa tega ni znala, zato je razparala staro srajco, urezala nove dele in jih sešila. Prvič je šlo delo trdo od rok in počasi, nato pa vse laže in urneje.. Iz anonimne ocene'3 tega abecednika je razvidno, da je bil na prodaj ne le v Gorici, ampak tudi v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu in celo v Zagrebu. Ocenjevalec upravičeno hvali avtorjevo požrtvovalnost.
ker je knjigo sam založil in ilustriral, hvali nazorni pouk, slike in posebnost, da so predmeti na njih podobni obliki črk.
Po končani deželni učiteljski konferenci za Primorsko oktobra leta 1875 te so bile vsakih 6 let V slovenskih deželah pod Avstrijo in so se jih udeleževali tudi delegati drugih slovenskih dežel — je bila običajna razstava učil, na tej je bila med drugimi razstavljena tudi ta „Abecednica“. Poročevalec Ant Leban pravi, da so jo strokovnjaki pohvalili, češ da je praktična.4
Če ocenim ta abecednik s tega vi; dika, da sem pregledal gotovo skoraj vse slovenske abecednike od Trubar jevega do L 1945, moram reči, da mi je zbudil ta posebno pozornost, ker je edini slovenski abecednik, kf ga je dala ta čas Primorska. Soči med tiste, ki so hoteli vplivati na razvoj jezika, v metodičnem poglr du je svojevrsten, hotel je uveljaviti analitično-sintetično metodo, izraža pa tudi avtorjevo požrtvovalnost To sicer ni epohalno delo, ne more pa mimo njega zgodovinar slovenske# bralnega pouka. Poleg omenjenih slabosti ima knjižica tudi to, da 'f bolj priročnik za učitelja kot učbenik za učence.
Žnidarčičev priročnik Ključ za poštevanje, razčitavanje i metrično mero. Gorica 1873 sicer Simonič navaja, v tedanji literaturi pa ga nisem nikjer drugje zasledil.
Poleg navedenih virov so uporabljeni še:
A Gabršček: Goriški Slovenci L, Lj. 1932, str. 89-90 in isto delo U-del, Lj. 1934, str. 414; B. Marušič: Ob stoletnici narodnostnega prebujanja na Primorskem. Andrej Žni; darčič (1835-1913), Primorslč dnevnik 10. 2. 1968; L. Zorzut: Slovenski preporod v Brdih, Koledal Moh. družbe, Celje 1969, str. lOŽ (obakrat s sliko).
IVAN ANDOLJSEK
^ Slovenski učitelj, odslej: Sli 1874, str. 44
2	SU 1874, str. 191
3	SU 1874, str. 44
4	SU 1874, SU.44.
Nadaljevati začeto
Ob razstavi MIR 75 v Slovenj Gradcu
»Človekova glava" Vladimirja Vdičkoviča je med številnimi grozljivimi eksponati videti prav akademska
Obiskovalcu slovenjgraške Prireditve MIR 75, katere osrednja manifestacija je razstava slik, grafik, kipov in <lrugih tehnik, se že pred vstopom porajajo številna ugibanja 0 tem, kaj naj pomenijo gesla Mir 75, angažirana figuralika ipd. Evropa je preživela dve strahotni svetovni vojni in izrabila na desetine milijonov Iju-'H. Letos praznuje tridesetletnico konca druge svetovne vojne, opozarja pa tudi na nekatere dosežke teh treh desetletij. Se posebno svečano in veličastno praznujejo to obletnico tisti narodi, ki so izšli iz te velike Preizkušnje prerojeni z novimi nadčloveškimi odnosi.
Ni čudno, da se je prav na tem lepem kosu slovenske zemlje rodila zamisel o mednarodni kulturni in umetniški akciji, ki naj poveže v skupni nastop Predstavnike svobodnih in za Svobodo se bojujočih narodov Sveta Prisrčna Mislinjska dolina, posuta s spomeniki preteklosti, si je zagotovila pomembno mesto v našem gospodarstvu in v kulturi.
80.000	občanov, združenih v kulturno akcijo, doživlja svoj Miki praznik: prireditev, ki si io ogleda približno 200.000 obiskovalcev iz domovine in tujine. Zaradi občudovanja kulturne zavzetosti domačinov so nizozemski grafiki obljubili ^saki družini teh krajev izvirno frafiko. Polovica del je že pri-\ polovica jih je na potu K slovesnemu odprtju razstave so % vabljeni vsi občani. Vsa dolina živi za svojo prireditev, ki sfoje kraju svojevrsten pečat. *udi okolica se v teh mesecih tgrne v eno samo hotenje, ujeti trenutek sedanjosti; biti dobro °bveščen in izravnati tisti pri-manjkljaj, ki ga na nek način Mljuje geografska lega in odmaknjenost od središča. Vse to le več kot doseženo. Prav je, da to poudarimo. Vsakdo, s katerim se pomenkuješ, je ponosen na dosedanje delo in živo Ogrinja nove načrte, med ka-letimi zasluži prvo mesto Spominski park, za katerega imajo -e številne nove umetnine.
Tako smo se bežno pomudili
organizacijski zasnovi te kul-bfrne akcije. Osvetlimo sedaj še 'trugo vprašanje: tematske okvi-^ umetniške razstave.
Navodila, ki so bila poslana vsem ustvarjalcem pred razstavo hkrati z razpisom, so povsem jasno določala in zagotovila tematsko zaokroženost pod skupnim naslovom: Angažirana figuralika.
Mednarodno znani pojem angažiranost zbudi v našem opazovalcu pomislek, kako bi se temu reklo po slovensko. Morda zavzetost, družbena zavzetost. Ta umetnost naj bi pokazala, kako izpovedovalci našega časa prikazujejo življenje, seveda doživeto skozi občutljivost umetniške osebnosti in družbeno zavzetost. - V mislih se selimo od pojma do pojma, od angažiranosti k družbeni angažiranosti, od družbe k dimenzijam družbene zavesti in oblikam manifestacij, ki so sposobne na poseben način izraziti najpomembnejše s svojim izpovednim jezikom. Ce smo pristali pri jeziku, potem je ta na razstavljenih delih dokaj sodoben in predvsem neposreden.
Starejši ljudje so videli že marsikaj. Za oceno razstave pa so morda zanimivejši prav mladi, saj je razstava namenjena predvsem njim. Začeto naj nadaljujejo in skujejo med vsemi narodi mostove prijateljstva in sodelovanja. Razstava kaže veliko udeležencev, razstavljavcev, predvsem iz neuvrščenih držav in dežel v razvoju.
Zdi se, da je nekoga povabilo na razstavo angažirane figuralike našlo dobro pripravljenega, drugi ustvarjalec pa je tak izziv le bledo pojmoval, brez notranje motivacije za tako odgovorno delo.
Ugovorov o nujnosti angažiranosti bi našli veliko. Kaj ni vsaka umetnost angažirana? Res je. Toda pričujoča razstava hoče človeku, ki brska zgolj po svoji zavesti in tam išče motivov, s katerimi bi obogatil širši kulturni krog, nakazati najširše možnosti razmišljanja in snovanja. Spretno, s plemenito potezo ga vodi v krog problemov današnjega sveta.
Ob tem pa vendarle nekaj pomislekov.
PREVEČ PESIMIZMA
Gimnazijec, ki si je razstavljena dela temeljito ogledal, je potožil: Niti ene same vedre,
optimistične slike nisem videl
Njegov sošolec, ki ima govorno napako, ni zmogel povedati ničesar, pretresljivo pa je bilo njegovo pisanje: Sam pesimizem, vse je pesimistično, tako pesimistično.
Tretji učenec je obsodil nekatera dela (v mislih je imel predvsem tista, razstavljena v veži in pritlični dvorani) z besedami: Meni se zde gnusna. To ne more biti umetnost.
Četrti je kanibalsko pojedino (na belem pogrinjku leži živordeče golo moško telo, vse je pripravljeno za pojedino, šest krožnikov z vilicami in noži na vsaki strani) opisal takole: Človek uživa danes samo konzerve. Umetnik je hotel prikazati, kako smo danes vsi ena sama konzerva. Nič ni več naravnega, vračamo se k žrtju ljudi. V prenesenem pomenu se to v resnici dogaja itd. Preveč, da bi naštevali najrazličnejše pripombe.
Peti se je spotaknil ob Tun-guzijcih, ki goli, s poudarjenimi spolovili tekajo za divjim prašičem . .. Kar je preveč, je preveč. Obrneš se. Za dvema nagcema ugledaš bakanalije razkrečenih nog, nabreklih trebuhov, orgije, v naravni velikosti naslikane na kulisno platno in pripete ob lesene stranice osrednjega stopnišča. Torej je aranžma namerno poudaril to dvojno iztirjenost.
Sele ko pogledaš napise ob slikah, spoznaš, da je ta Panop-tikum pripravila skupina jugoslovanskih umetnikov hiper-realistov.
UVOD, KI ZMEDE
Naštevanje pa vendarle še ni končano. V preddverju so na vrvicah za perilo obešene rjuhe in porisane s portreti In dalje: Na improviziranem sprehajališču je na vsaki strani steze nekaj v kolenu odsekanih nog iz sive plastične mase (sprehod ni kaj navdušil). In takoj zraven:
Starec, odlit iz voska kot vse omenjene prikazni človeka našega časa, v značilni sladkobni rožnati barvi, prosojen, z vso ostudnostjo nezakritega siromaštva in mlahavih mišic, nemo hiti nekam, kot bi ušel s sedme mize...
Korak dahe. Razkrečena ženska, poenostavljena plastika, vse od ličnih kosti je oblečena v tesno prilegajoči se polivinil. Pod nalepljenim oblačilom so potencirano seksualno prikazani deli telesa, viseče m brekle prsi s štrlečimi bradavicami nizdol kot edinim detajlom poleg izbuljenih dči, ki zro predse v obliki podolgastih valjev. In tako naprej.
Tudi odraslega bi ta Uvod v angažiranost zmedel. Zato ni čudno, da so mladi začutili ob tem odpor do take interpretacije tistega, kar je zanje doslej veljalo kot umetnost in humanost.
Resda bi lahko rekli: ne sodi dneva pred nočjo, toda tudi po tem nam ni povsem prizaneseno. V gornji dvorani sedijo španski fašisti ob pojedini Nosači, ki so kar kopija Brueghelo-vih strežnikov z njegove Veselice, nosijo na širokem nosilu prašičjo glavo in odsekano glavo ubogega črnca Tako nam slika prikazuje njihovo današnjo pojedino.
Kar oddahneš se ob ogledu Človekove glave Vladimirja Veličkoviča, ki prikazuje iz-nakaženost secirane glave z ne-številnimi podvezanimi in prepariranimi žilami. Ob prejšnjih je videti ta slika še kar akademska.
Potovanje v tovrstno angažiranost nadaljujejo v urejenih okvirih obešene lepljenke starih škarpov — po dve v enem okviru - in naprej kar cela serija. Ne bi nakazovali asociacij in vloge čevljev na steni...
IGOR PLEŠKO
Ob razstavi Društva likovnih umetnikov Slovenije je izšd bogat katalog, plakat in vabilo. Cdotno grafično podobo je izddal akademski slikar H ari Draušbaher
Pestra bera likovnih del
V Modemi galeriji so 27. novembra v prisotnosti številnih obiskovalcev odprli razstavo del slovenskih likovnih umetnikov. Razstava, ki jo prireja Društvo likovnih umetnikov, je letos posvečena 30. obletnici osvoboditve. Odprtja se je udeležil tudi predsednik RK SZDL Slovenije Mitja Ribičič, ki je hkrati pokrovitelj razstave. V počastitev jubileja so ob razstavi izdali tudi lep katalog.
Gledalcem se je predstavilo 160 članov Dmštva likovnih umetnikov: 108 slikarjev, 34 kiparjev in 18 grafikov.
Razstavo je odprla predsednica Dmštva likovnih umetnikov akademska slikarka Melita Vovk-Stihova, ki je v svoji uvodni besedi poudarila pomen žive vezi med ustvarjalci in gledalci. Temeljna nota razstave je želja likovnih umetnikov: približati likovno umetnost množicam in s tem obogatiti njen delovni vsakdan. Želeli bi tesneje sodelovati z delovnimi organizacijami in delovnimi ljudmi nasploh, saj je le tem umetnost namenjena.
Razstavo Dmštva likovnih umetnikov Slovenije, ki je bogata in raznolika bera izbranih del, si lahko ogledate do 14. decembra.
Aktualno
flo DANAŠNJI UUMETNOSn
Zatopljenost_________
Slika belgijskega grafika nam nazorno kaže realistično kompozicijo. Na čmo-beli kontrastno zasnovani ploskvi vidimo tri figure: staro ženo, mlado žensko in mlajšega moškega.
Torej trikot? Ne. Gre le za dve osebi, pravzaprav za eno samo. Starka se spominja svoje mladosti.
OPOMIN NA PRETEKLOST", 1974,ftooms Verie (1947 Belgija)
Belgijski grafik ROOMS VEERLE je s svojo grafiko povedal, kar smo napisali. Kako pa je to prikazal v optični podobi? Čmo oblečena starka na belem ozadju, desno od nje mlado dekle, za njo pa tund, ki prehajav vedno svetlejše tone. Tam je odprtina najmanjša. Nad dekletovo glavo so razvrščene hruške. Prva st (ji na njeni glavi, prav tako velika. Nagnita je. Desno od dekleta je mlad mož; v . rokah drži šopek. Prišd je na sestanek.
.»Zaročenec. Usoda mi je namenila prepovedan sad. Toda bil je nagnit. Kakšna prevara! Zato sem ostala sama. Mož mi je mlad umri. Svetloba se je spremenila v mrak in me odela v črnino. Toda nihče mi ne more vzeti spominov Jako blizu so in tako svetli. Zdcaj človeka vedno nekaj preganja in muči? Kot dozorelo sadje odpada, tudi misli odpadejo. Vsemu je zapisan propad.
Kje je svetloba, mir in zadoščenje? Mar je nenehno iskanje res tolažba za neutešena hrepenenja mladosti? “
Kako lepo je bilo, ko je polna pričakovanj pogledovala skozi okno, dokler ni na cestnem tlaku zagledala postave svojega oboževalca. Kje so tisti časi?
Kje je tista nestrpnost in zaljubljenost, nezavedna in zavedna naivnost, ki je tako lepa, obenem pa varljiva? Človek se nenehno vara z iluzijami, dokler jih ne prekrije starost s sivino neizvedlji-vosti.
Kje si, dragi? Zakaj si odšel iz mojega življenja? Spomini, tako lepi in kruti hkrati.
Starka živi sedaj v mestu, spominja se svojih dekliških let. Bila je polna pričakovanj, zrela za življenje. Toliko obetanj, toda vse je postalo nično. Ostala je sama - to ve in pritajeno ihti. Sama. Toda svoj življenjski boj spoštuje. O tem priča umirjeni izraz njenega obraza. Spoštuje tudi svoje dolgo življenje.
In kaj ji je ostalo?
Samo spomini.
„Tako sama vendarle nisem. Z menoj so spomini: spomini name. Res samo to? Ali sem pomenila kaj tudi drugim?
Mar ni tisti drugi, na pločniku stoječi mož zaljubljenec v mojo ničevost, moj ljubi, ki sem ga nekdaj sprejemala? “
Ogrlici na dekletovem vratu sta nenavadni. Pričata o razposajenki, toda ta ima na levi roki prstan. Poročni prstan. Kje je zdaj mož?
„Bil je dober z menoj. Kdo mi more sedaj pomagati? Betežna sem. Pripadam staremu svetu, sodim k starim rečem, k stari arhitekturi. Spomini pa še vedno živijo. Kar vroče mi postaja. Sem res tako zelo stara? Saj sem vendarle še vedno del tega mladega dekleta. Počakajte, da se umirim.
Nisem mirna. Spomini.
Kako si želim, da bi zbežali! Toda spomini živijo. Živi mož, živi tisto dekle s poročnim prstanom. Ostajam: tista od nekdaj in danes. Kako dolgo še?
Dokler se ne pretrga vez, dokler spomini ne ugasnejo. Vse bo postalo nič. Nič pa je mir, vsaj zame. “
IGOR PLESKO
Nevsakdanja mojstrovina_____________________
Zdi se mi prav, da napišem tudi v našem listu nekaj stavkov o sijajnem uspehu koncerta harmonikarskega orkestra Glasbene šole Moste-Polje, ki je bil 19. novembra v dvorani Slovenske filharmonije. S koncertom so počastili 15-letnico obstoja tega orkestra. Vem, da imajo marsikje podoben ansambel, vsaj v manjšem obsegu. Prepričan sem, da so ob poslušanju moščanskega orkestra dobili poslušalci marsikatero pobudo. Izvajani program je bil zelo zahteven in kakovosten. Med drugim so zaigrali Bizetovo Arležanko in uverturo k operi Seviljski brivec, a vse tako prepričljivo, tehnično in ritmično dovršeno, da so bili poslušalci, ki so napolnili dvorano, pri vsaki skladbi prav pretreseni. Nevsakdanja mojstrovina. Da so ti mladi fantje in dekleta pravi mojstri na svojih instrumentih, potrjuje že to, da so imeli dostop na deske Slovenske filharmonije. Seveda je bila pot do cilja dolga, strma in trnova, toda pri discipliniranih članih orkestra in pri dirigentu (prof. Srečko Piškur), ki zna vlivati v srce svojo dušo in bistvenost posameznih skladb, je moč doseči tudi izjemne uspehe. Naj še omenim, da je orkester že več let gost puljskega festivala ,puljski susret". Prav letos je prejel nagrado ,J3oženica“.
ERNEST ŠVARA
IzberiteMedNovimiKnjigami
Narava v gorskem svetu
Planinska založba Slovenije je natisnila Naravo v gorskem svetu kot skupinsko delo, namenjeno širokemu krogu bralcev, zlasti pa ljubiteljem gorskega sveta in narave. Sestavke so prispevali: Jernej Pavšič za geologijo, Nada Praprotnik, Tomaž Petauer in Peter Skoberne za botaniko, Janez Gregori za zoologijo ter Marko Selan za varstvo narave. Celotna knjiga pa želi s poljudnoznanstveno vsebino in z dojemljivim načinom podajanja približati bralcu tisto okolje, katerega del je človek sam, posebno glede na gorsko naravo. Ekološko vprašanje, ki terja vse bolj jasnih dogovorov, predvsem pa dejanj, tudi pri nas ne more biti zanemarjeno. ,JJarava v gorskem svetu“ želi poljudno poučevati o naravi (v širšem pomenu besede), jo približati, pa tudi opozoriti na to, kako pomembno je varstvo naravnega okolja. Škoda, da knjižica ne premore risb ali fotografij.
Vajan Rus
Izvori in temelji neuvrščenosti____________________
Cankarjeva založba je tdala v zbirki Misel in čas tehtno delo Vojana Rusa Izvori in temelji neuvrščenosti. Pojem politike neuvrščenosti, aktivne koeksistence je v sedanjem trenutku bolj odločujočega pomena za svet kot v času nastajanja tega gibanja, kjer ima Jugoslavija bogat delež fŠeprav gre za marsikaj znanega, pa j e vsebina temeljev neuvrščenosti v studiozni obliki omogočila zbrano in strnjeno gradivo in misli na temelju marksistične analize današnjega sveta v protislovjih in pojavih družbenih, gospodarskih, političnih ter socialnih pretresov. V poglavju Neuvrščenost in svet obsežno prikazuje neuvrščenost in preobrazbene svojosti človeštva v geopolitičnem, gospodarskem in dnižbenem merilu. Obdobje Ban-dunga odkriva Izvore koeksistence — neuvrščenosti.- Pri poglavju o Družbenih temeljih neuvrščenosti se je avtor posebej potrudil z razglabljanjem o neuspehu tujih družbenih modelov ter pri primarnem pomenu upoštevanja samobitnosti v odločanju. Narodna gibanja šteje za subjekt neuvrščenosti. Poglavje sklepa z obsežnim prikazom socialistične usmeritve dežel v razvoju ter mesta le-teh v svetovni preobrazbi. Knjigo je opremil Jože Brumen.
Tone Svetina
Stena
Kot bistvo lahko navedem besede iz uvoda: ,,Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. “
Naše planine - kot so jih videli avstrijski Nemci, naš triglavski župnik Jakob Aljaž, v slovenstvo in planine zagnani Klement Jug, „Skalaši“ in mladi slovenski alpinisti, ko so začeli osvajati stene: To ni le roman enega naših osrednjih gornikov; je tudi roman naših planin; odsev njihovih vabljivih in često-pogubljivih lepot; zgodba naporov, tovarištva in samotne sreče.
Tudi življenje in trpljenje naše domovine je vpleteno v življenje Joža Čopa - ali bolje: njegovo je vpleteno v boj naše domovine za svobodo. Nihče ni mogel mimo; odločil se je za ali proti. Joža seje odločil za. Smrti ga je rešilo srečno naključje. Kot tolikokrat v planinah.
Da, v knjigi STENA je opisano tudi srečanje s smrtjo. Večkratno srečanje - v dolini in sredi sten, ki vedno spet pobirajo svoje. Opisani so trenutki - ali ure - pred smrtjo, ko človek razpet sredi stene kot sredi neskončne in neizprosne večnosti pregleduje sebe in soljudi, svoja in naša početja. In jih opredeljuje. Prizori srečevanj s smrtjo so moč Svetinovih del. Čutimo, kako pisec do dna pozna ta občutja.
Za mladega bralca ima knjiga posebno dragocenost: spoznava ga z bojem — in s srečo po zmagi. Danes smo vse preveč vajeni govoriti in živeti samo za užitke. Čudimo se, če niso tolikšni, kot si jih ždimo. Človek pa nosi globino sreče v svojem lastnem trudu, v svtfiem boju in čustvih.
N MAURER
Matef Bor
Daljave __________________________________________________
Roman Mateja Bora Odjave prihaja med nas že drugič, tokrat kot tretja knjiga Izbranega dela. Pokojni Mitja Mejak, ki je zapisal spremno besedo k prvi izdaji Ddjav, je štel roman kot izjemen pojav v Borovi ustvarjdnosti; izjemen, ker gre za edino daljše prozno besedilo književnika, ki ga poznamo predvsem kot pesnika, pripisuje pa mu tudi izjemnost v jasni, razsežni izpovedi proznega besedila. Vsebina Ddjav govori na epski način o času NOB. Avtor m povsem izrabil možnosti-za globljo andizo človeških usod in psiholoških vzgibov, vendar je dal pripovedi svojevrstno gibkost v prvinah, ki jih sicer kar ne najdemo pri tovrstnem obravnavanju: poetična razpoloženja se navezujejo z naracijo, fantazija ni nekaj nenaravnega, sproščenost doživljanja povezuje trdo, realno z vizio-namim. Pisatelj se je odmaknil od akcijske dinamike, jo upoštevd le, kjer je bilo potrebno, večjega pomena mu je etična pristnost in idejna jasnost. Premišljanje oseb pa zavede pisatelja, da se oddalji od osnov romanopisne kompozicije in tehnike, lahko bi rekli logične notranje zgradbe. Kljub temu pa ne bi mogli reči, da so Daljave moralistični roman. M. Mejak je ugotovil, da je bU Borov roman v času izida v okviru partizanske tematike izjemen pojav, ki prinaša v tej prozi tudi slogovne in kompozicijske novosti, pa tudi kasnejši čas ni mogel Odjavam ovreči pomena tega pisateljskega prikazovanja. Knjiga je izšla pri Cankarjevi zdožbi, opremil pa jo je arhitekt Branko Simčič.
Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni_____________________________________________________
Zajetna knjiga Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni zbuja pozornost tako po specifični in studiozni vsebini, kot tudi zaradi izredno uspele knjižne oblike, videza. Knjiga je skupinsko delo
strokovnjakov, kjer gre za zbornik razprav, študij in esejev, ki osvetljujejo položaj naših rojakov v Itdiji po končani vojni. Med sodelavci zbornika so: Lavo Čermelj, Drago Druškovič, Bogo Grafenauer, Ančka Jager-Hočevar, Janko Jeri, Vladimir Klemenčič, Gorazd Kušej, Vasilij Melik, Ivo Murko, Svetozar Polič, Boris Race, Karel Šiškovič, Fran Zwitter. Zbornik je uredil Janko Jeri. Od takega zbornika seveda ne moremo pričakovati monografske „do-končnosti" okoli tovrstnih problemov, nesporno pa je vrednost zborniškega gradiva prav v tem, da s študijsko poglobljenostjo prinaša tehtno gradivo, zlasti iz novejšega razdobja. Tu najdemo tudi dosti faktografskih podatkov, ki so nepogrešljivi. Knjiga Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni prav gotovo ni namenjena le strokovnjakom, politologom, pač pa tudi širši javnosti, vendar ne le slovenski, ampak tudi tuji. Zato je na mestu, da se je uredništvo zbornika odločilo vsaj nekaj gradiva prevesti v angleščino. Zbornik ima tudi dovolj slikovnega gradiva, zemljevidov in statističnih shem. Za zelo lepo knjižno opremo je poskrbela Nadja Furlan. Zbornik pa je izšel v sodelovanju Cankarjeve založbe, ČZP Primorski tisk in Založništva tržaškega tiska. Ne glede na to, da je dobršen del gradiva že znan in je že bil objavljen, ne glede na to, da nekaterih vprašanj zbornik ni zajel, pa je izid Slovencev v Italiji po drugi svetovni vojni pomembno pričevanje in tudi knjižni dosežek.
Novi publikaciji pedagoškega inštituta
Na pedagoškem inštitutu je te dni izšla publikacija SAMOSTOJNO DELO UČENCEV V CELODNEVNI OSNOVNI SOLI avtorjev Helene Novak, Danice Golli, Dore Gobec ter Janeza in Erike Ferbar. Delo je vsebinsko razdeljeno v tri dele. Namenjeno je predvsem učiteljem in delavcem šolske svetovalne službe na osnovnih šolah.
V	prvem delu je prikazan širši vpliv družbenih dejavnikov na nastajanje celodnevne osnovne šole čri nas. Podane so izkušnje, ki smo jih dobili pri uvajanju podaljšanega bivanja, prikazan pa je tudi spremenjen pomen osnovne šole v vlogi celodnevne osnovne šole.
V	drugem delu je pozornost posvečena samostojnemu delu učencev pod pedagoškim vodstvom šole. Navedeni so nekateri pomembnejši pedagoški in psihološki dejavniki, ki jih moramo poznati in upoštevati, ko organiziramo samostojno delo učencev v šoli. Prikazana je razlika med vlogo učitelja pri pouku in pri samostojnem učenju. Navedene so različne oblike sodelovanja med domom in šolo.
V	tretjem delu je nekaj zgledov, kako naj učitelj organizira in usmerja delo učencev med samostojnim učenjem, ne da bi pri tem rušil načelo učenčeve dejavnosti in samostojnosti.
Poleg tega bo izdal pedagoški inštitut praviloma do konca decembra tudi knjigo SPREJEM OTROK V ŠOLO IN ZAČETNO SPREMLJANJE avtorja B. Jurmana. Knjiga prikazuje bralcu široko strokovno problematiko v zvezi s sprejemom otrok v osnovno šolo, način reševanja teh problemov po svetu in pri nas in prinaša tudi nekatere praktične rešitve. Namenjena je predvsem delavcem šolske svetovalne službe, ki s svojim strokovnim delom sodelujejo pri sprejemanju otrok v osnovno šolo, primerna pa je tudi za učiteljice in vzgojiteljice, ki vodijo oddelke male šole. In končno: dobrodošla bo ravnateljem osnovnih šol, ki organizirajo sprejem in delo nanovo sprejete generacije šolskih novincev.
Obe publikaciji bosta pomagali učiteljem in vzgojiteljicam pri njihovem praktičnem delu in prispevali k uresničevanju reformnih načel osnovne šole.
V. K.
Populacijska genetika________________________________________
Pred nedavnim je prišlo na tržišče programirano delo Populacijska genetika. Delo je sad več tujih avtorjev, na naša kulturna tla pa sta ga presadila delavca biološkega inštituta Franc Sušnik in Brane Vesel s sodelovanjem prof. dr. inž. Franca Ločniškarja, prof. dr. Huberta Pehanija in asist. Mete Povž. Obravnava pojmov iz genetike je prenesena v svet fantastike. V prvem delu, ki ga sestavlja 32 členov, so obdelani osnovni pojmi genetike. Ta del je uporaben za učence osnovnih šol pri dodatnih dejavnostih v 8. razredu,, pa tudi v 3. letniku gimnazije, kjer se biologija poučuje še po starem učnem načrtu. Po izkušnjah sodeč je možno 32 členov obdelati v eni šolski uri Tiste dijake, ki niso osvojili načrtovane učne snovi, dodani členi vrnejo na ponovitev učne snovi, ki je dijaki še ne obvladajo. V tem delu je obdelano Hardy-Weinbergovo pravilo dedovanja v populaciji. To pravilo je natančno obdelano na več zgledih. Po obdelavi imenovanega pravila so v delu obdelani še pojmi: mutacija, adaptivna vrednost, dihibridno križanje, naključni genetični premik, diferencialna migracija, naravna selekcija in geografska izolacija. Celoten program obsega 231 členov v linearni obliki. Pravilne rešitve so prekrite z rdečim pretiskom, dijak preverja svoje znanje s pomočjo rdečega filtra, ki omogoča branje pravilnih odgovorov. Tehnika reševanja odgovorov je zelo preprosta in pripravna, zahteva pa dobro osvetlitev delovne površine.
Delo je namenjeno dijakom gimnazije, s tem da bi vsaka gimnazija kupila 36 izvodov, da bi to poglavje dijaki predelali programirano. To bo za dijake prijetna osvežitev in bo vplivala tudi na klasično učenje iz učbenika. Programirano učenje navaja na natančnost in dviga samozavest dijakov. Marsikateri dijak bo ponovno občutil zadovoljstvo, ker se je s svojimi močmi, brez učiteljeve razlage dokopal do novih spoznanj ter si s tem povrnil izgubljeno zaupanje v svoje moči
Imenovano programirano delo priporočam vsem učiteljem biologije, saj bodo z njim teoretično znanje o programiranju preverili v praksi To delo daje natančen vpogled v tehniko programiranja in bo rabilo kot spodbuda domačim avtorjem, da se lotijo tega težaškega in nadvse koristnega dela. Programirane sekvence bomo še posebno potrebovali v celodnevni šoli Našega učitelja je treba razbremeniti prav v tej smeri da bo kos vsem nalogam, ki jih terja od njega današnji čas. Delo je izdala Dopisna delavska univerza v Ljubljani, kjer ga lahko tudi naročite.
A. KORENČ, ped. svetovalec
Sto pesmi za otroke
Predšolski otroci ter šolarke in šolarji začetnih razredov osnov nih šol radi poslušajo in deklamirajo otroške pesmice, zato niso antologije pesmic te literarne zvrsti nikoli odveč. Takšna je tudi antologija STO PESMI ZA OTROKE. Uredil jo je Janko Glazer, ilustriral Štefan Planinc, spremno besedo o zbirki in njenem uredniku pa je napisala Alenka Glazer. Dodana so tudi ustrezna pojasnila manj znanih besed in pojmov. Antologija STO PESMI Z A OTROKE zajema skrbno izbrane otroške pesmice več kot petdesetih slovenskih avtorjev, od že pokojnih do še živečih in ustvar jajočih. Izšla je pri založbi Mladinska knjiga v petem letniku knjižne zbirke Moja knjižnica kot sedma knjiga po vrsti, namenjeni zlasti otrokom drugega razreda osnovne šole, pa tudi vsem mlajširt in malce starejšim od njih. Cena: 53 din (kart.) ali 40 din (broš.)
V. T. ARHAR
Kurirčkove slikanice
Založba Borec je izdala za šolsko leto 1975/1976 štiri slikanice' Slikanica KAKO SPI VEVERICA (avtorica Neža Maurer) in slikanica NENAVADNA TRGOVINA (avtor Franci Lakovič) ujemata vsaka po pemajst prikupnih pesmic za otroke. S čmo-belitni ilustracijami je obe slikanici opremila Jelka Reichman. Tretja slikanica zajema kratko partizansko zgodbico BOSOPETEC pokojnega pisatelja Franceta Bevka, četrta pa je skrben izbor šopki kratkih pravljic z vseh koncev sveta. Izbrala in prevedla jih je dr Kristina Brenkova. Zadnji dve slikanici sta opremljeni z živopisnimi barvnimi ilustracijami (ilustratorki: Marjanca Jemec-Božič tet Ančka Gošnik-Godec). Šlikanici z otroškimi pesmicami staneta pš 12 dinarjev, BOSOPETEC 20, zbirka pravljic pa 22 dinarjev. Vsi štiri slikanice (komplet) lahko kupimo za 66 dinarjev. Letošnje Kurirčkove slikanice so zelo prikladne za predšolske otroke V' otroke prvih razredov osnovne šole.
V. T. ARHAR
Moj otrok, moja vsakdanja skrb
Knjiga s tem naslovom je slovenski prevod ameriške knjige „Baby book“. Za naše razmere jo je priredila dr. Dolores Peč ar-Brinovec. V njej so napotki mladim materam za celotno obdobje <A spočetja otroka, med nosečnostjo, za ravnanje ob rojstvu otroki ter za njegovo nego, vzrejanje in vzgajanje do dopolnjenega 6. leti starosti. V priloženi otrokov dnevnik lahko zapiše mati vse, kar št zgodi pomembnega v otrokovem biopsihičnem razvoju do njegovega vstopa v malo ali zaresno šolo. Knjiga, ki je prava enciklop? dija znanj in praktičnih napotkov za obravnavanje otroka v predšolski dobi, je izšla že v tretji izdaji pri Državni založbi Slovenijo, Uspešno jo bodo uporabljale ne samo mlade matere, marveč tud medicinske sestre v otroških bolnišnicah ter vzgojiteljice v predšolskih vzgojnih ustanovah. Z,a knjigo je treba odšteti 190 dinarjev, kar pa glede na njeno bogato opremljenost s številnimi ustreznih ilustracijami niti ni tako drago, kot je videti na prvi pogled.
V. T. ARHAR
Novosti Kurirčkove knjižnice
Za letošnje šolsko leto je založba Borec v Kurirčkovi knjižnic1 izdala tri knjige. To so: lepa partizanska povest priljubljenega mik dinskega pisatelja Karla Grabdjška PETER IN NJEGOV KONl zbirka 17 domiselno napisanih zgodb o živalih pod skupnim našlo vom ZVERINICE Z VEČNE POTI, ki jo je napisala Polonci Kovač, ter v knjižno obliko predelana televizijska lutkovna igrici KLJUKEC, njen avtor je Nace Simončič, „poknjiževalec" pa knji ževnik Leopold Suhodolčan. Vse knjige so lepo ilustrirane. Prvo j) z risbami ilustriral Aco Mavec, drugo Melita Vovk-Štihov, najlepš' pa je opremljena tretja knjiga, ki ima 16 celostranskih barvni fotografij; barvni posnetki so mojstrovina Mitje Škofa. Kompletni letošnja knjižna zbirka stane 83 dinarjev, lahko pa kupimo tud vsako knjigo posebej, pač tisto, ki nam je najbolj všeč. Naročnik kompleta dobe v dar še Kurirčkov koledar zaleta 1976, ozaljšani barvnimi fotografijami o Kljukcu in s priložnostnimi pesmicami
V. T. ARHAR
Vajino skupno življenje____________ ^
Vstop v zakonski stan je ena pomembnejših prelomnic človekč 'ega življenja. Da bi bila mladoporočenca na svoje nove vloge ‘f id o ge kar najbolje pripravljena, je Zveza prijateljev mladine Slove rije izdda zajetno knjigo VAJINO SKUPNO ŽIVLJENJE. Knjig’ 'sebuje devet poljudno napisanih poglavij, ki obravnavajo celotni problematiko družine v naši samoupravni socidistični družbi, $ pdnosov med zakoncema in pravilne vzgoje otrok do gospodinjstvi h rodbinskega prava. Posamezna poglavja so napisdi naši priznan trokovnjaki pedagogi, psihologi, zdravniki, pravniki, družbenopo1. ični delavci ter drugi. Ustrezni verzi, ki dopolnjujejo inplemefl1 ijo teoretično vsebino, so literarne stvaritve naših najboljših pcs’ likov. Knjigo bodo brezplačno prejeli vsi mladoporočenci kC[ tarilo skupščin slovenskih občin takoj po končanem poročne^ jbredu na občinskem matičnem uradu.
/TADU A D
Nove strokovne knjige
1.	Dr. Jovan Djordjevič: Opšta pedagogija - intelektualno vaspi^ nje. Beograd, Izdavačko informativni centar studenata, Balkafl ska 4/III. 1975.
2.	Marijan Filipovič-Mfloš M. Jovanovič: Priznavanje §iol^e spreme stečene u inostranstvu. Zagreb, Informator, Masaryk° val. 1975.
3.	Milenko Misailovič: Andric i vaspitanje. Osvrt na Andricev pd'
log pedagogiji i psihologiji. Beograd, Novinska ustanova svetni pregled, Cika Ljubina 18-20. 1975.	i ■
4.	Istorija &ola i obrazovanja kod Srba I. Beograd, Istorijski muw Srbije, Nemanjina 24/VII. 1975.
Mladinske akcije ob tednu gozdov 1974
Zdravo naravno okolje postaja čedalje bolj sestavni del našega vsakdanjega življenja in gozd je zaradi številnih splošno koristnih funkcij vedno pomembnejši dejavnik pri ohranitvi naravnih ravnotežij v našem proštom.
Na pobudo Zveze inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije je bila v preteklem letu organizirana akcija teden gozdov, ki se je vključila tudi v podobne mednarodne prireditve in manifestacije.
Temeljni poudarek akcij v tednu gozdov so imele prireditve z mladino, saj je treba mlade čimbolj vzgajati v ljubezni do gozda, do narave ter jih poučiti, kaj pomeni gozd za naš življenjski prostor, kako ga je treba varovati, negovati in smotrno izkoriščati. Program mladinskih akcij je obsegal raznovrstne prireditve. Tu navajamo le najpomembnejše.
Mladina pri
l*OGOZDOVANJU GOLIČAV
Pogozdovanja, pri katerih sodeluje šolska mladina, so že tradicionalna. Že več let zapovrstjo spodbuja poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij predvsem gozdnogospodarske organizacije, da v skladu s krajevnimi razmerami organizirajo take prireditve. Po-gozdovalno delo budi v mladini veselje do ustvarjanja, krepi zaupanje v lastne sposobnosti ter Utrjuje kolektivno uveljavljanje.
V minulem letu so bile najštevilnejše mladinske pogozdo-vžlne akcije na območjih gozdnih gospodarstev Tolmin, Maribor, Novo mesto in Slovenj Gradec.
Na Tolminskem je mladina iz 35 osnovnih in srednjih šol posadila 95.000 sadik, kar pomeni 30 ha novega gozda; sodelovalo je 1.850 učencev, 40 šolnikov in 52 gozdarjev.
Na mariborskem območju se je pogozdovanja udeležila mladina 17 šol, in sicer: Lovrenc, Ruše, Limbuš, Smolnik, gimnazija Maribor, Gaj, Kungota, Gorišnica, Majšperk, Turnišče, Podvelka, Remšnik, Makole, Poljčane, Šmartno, Slovenska Bistrica, Črešnjevec; skupaj 1.467 učencev, 50 prosvetnih delavcev in 54 gozdarskih strokovnjakov. Posadili so 91.860 sadik. Pri pogozdovanju so prizadevno sodelovah tudi graničarji obmejne karavle Jur. Vrh. Poleg pogozdovanja so Učenci opravili tudi negovalna iin varstvena dela v dva hektara Velikem nasadu, ki so ga že pred i leti uredih šolarji sami.
Na območju GG Novo mesto je šolska mladina, poleg vsakoletnih pogozdovanj, sodelovala tudi pri delih v gozdnih drevesnicah in pri negi že pred leti osnovanih mladinskih nasadov.
poučna
predavanja o gozdu, filmi in razprave
Uspešna oblika pri vzgoji j mladine so številna predavanja z • barvnimi diapozitivi o pomenu gozda, o pridelkih, ki jih gozd daje, o nevarnostih, ki mu pre-hjo itd. Posebno prizadevnost so pokazali biološki in gozdarski krožki na šolah v Kočevju in na slovenjgraškem °bmočju. Poleg diapozitivov so Ua mnogih šolah predvajali raz-he ozkotračne filme, npr. film Poklici v gozdarstvu, ki ga je Posnela izobraževalna skupnost
gozdarstvo.
Na GG Postojna so na barvni filmski trak hkrati posneli »diyje“ odlaganje smeti in odpadkov v gozdovih v okolici Pogojne ter urejeno, skrbno J^drževano okolje okrog nekaterih gozdarskih naselij, kot fta Mašun in Gumance. Film s komentarjem je bil predvajan v taznih krajih.
Razstavo fotografij z gozdarsko tematiko so organizirali v •riiovem in na Lokvah. Na Ko-
čevskem so priredili razstavo fotografij na temo Gozd, okolje, divjad. V Novem mestu je bila na osnovni šoli Grm razstava o varstu človeškega okolja. V višjih razredih osemletk škofjeloškega območja so učenci risali motive na temo Gozd in človek. Najboljše risbe v vsaki šoli so bile nagrajene s knjigo Ravnotežje v naravi (Lorus, Margery).
Črnega vrha, kjer so sodelovali tudi pripadniki garnizije JLA Ajdovščina. Osemletka v Postojni in TOZD gozdarstvo Postojna sta izvedli učinkovito akcijo pod geslom Ohranimo naše okolje čisto. V Pomurju so pri čiščenju okolja, ki ga je organiziral štab proti onesnaževanju okolja, sodelovale tudi vse šole.
Posebno priznanje zaslužijo
(Foto: Jože Gal)
MLADINA PIŠE O GOZDU
Več gozdnih gospodarstev že nekaj let razpisuje tudi nagrade za najboljše šolske spise o gozdu. Največ je bilo razdeljenih knjižnih nagrad, med njimi knjige Naši prijatelji na vrtu in v gozdu, Skrivnosti zemlje, Šumijo gozdovi domači.,
Gozdno gospodarstvo Maribor je v preteklem letu nagradilo spise na temo Gozd med NOB in danes; poleg knjižnih nagrad so razdelili tudi denarne nagrade v skupnem znesku 4.000,00 din. Denarno nagrado so prejeli le razredi, učenec,katerega naloga je komisija ocenila za najboljšo in ki je razredu pridobil nagrado, pa je bil nagrajen s knjižno nagrado.
Tudi Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec je na vseh osnovnih in srednjih šolah razpisalo nagrade za najboljše prispevke na temo Varstvo naravnega okolja. Uspešno so se odzvale gimnazija Ravne, ekonomska in zdravstveena šola Slovenj Gradec. Najboljši nagrajeni spisi so bili objavljeni v glasilu Viharnik.
TUDI SKRB ZA PTICE
Mladina je sodelovala pri izdelavi, postavitvi ter čiščenju ptičjih valilnic in krmilnic. Ptiče so namreč pomemben dejavnik v varstvu gozdnega in sadnega drevja: uničujejo škodljive ličinke, žuželke in gosenice. V tej akciji so bili zelo delavni šolarji na območju gozdnih obratov Ajdovščina, Nova Gorica, Celje, Nazarje, Mokronog in nekaterih obratov Gozdnega gospodarstva Ljubljana. V Zgornji Savinjski dolini je šolska mladina sodelovala s člani lovske družine pri oskrbovanju krmišč in solnic za divjad.
VARSTVO
IN UREJANJE OKOLJA
Na območju občine Mozirje je čiščenje okolja (obrežja, vodotokov, gozdnih robov, turističnih točk) v glavnem opravila šolska mladina. Podobne akcije so bile v okolici Idrije,
prizadevanja za ureditev okolja v rekreacijske namene v pohorskih gozdovih. Na posameznih gozdnih krajih so v zadnjih letih postavili številne lične klopi, mizice, ognjišča, odprta in pokrita, posode za smeti, kažipote. Zanimivi so razni panoji z izbranim besedilom, tako npr.
Prošnja gozda, pa pesniški izreki Janka Glazerja, pesnika Pohorja. Menimo, da delujejo lepe misli teh Uličnih besedil na obiskovalce uspešneje kot vsaka prepoved.
POUČNI IZLETI UM EKSKURZIJE
Pohodi šolske mladine v gozdove ob vodstvu gozdarjev so dokaz uspešnosti te oblike pro-svetljevanja in vzgoje človekovega odnosa do okolice. Mladinske izlete v gozdove so organizirano pripravili na Kočevskem, Tolminskem, v Pomurju, na Gorenjskem in še drugod.
Posebej je treba omeniti številne obiske šoske mladine v gradu Bistra pri Vrhniki, kjer je urejen edinstven gozdarski in lovski muzej Slovenije. Poleg ogleda muzeja je za obiskovalce privlačna tudi sodobno urejena gozdna učna pot, za katero se zelo zanimajo šolska vodstva in posamezniki. Pešpot je dolga 3,5 km. Na 20 stojiščih je opremljena z ustreznimi napisnimi tablami, ki povedo mnogo zanimivega o gozdu.
Podobno kot v Bistri je urejena tudi učna gozdna in izletniška pot iz Svečine na Kopico v Slovenskih goricah, ki ima vedno več obiskovalcev, zlasti mladine.
Prav bi bilo, če bi omenjene akcije, ki so bile uspešne, v prihodnje še razširili in obogatili z novimi zamislimi. Gozd je človeku prijatelj, zato se ga mora človek naučiti negovati in braniti. Ne smemo mu dopustiti, da bi ga teptal in uničeval. Letos nam bo laže. Na voljo imamo že nekaj pomagal, s katerimi bomo čim bolj privlačno izvedU naš propagandni program. Že omenjeni film Poklici v gozdarstvu je dober informator, hkrati pa bo uspešno predstavljal gozdarsko dejavnost z vseh vidikov, tako z gospodarskega kot tudi rekreativnega, obrambnega, naravno-var-stvenega itd. Imajo ga vsa gozdna gospodarstva v svojih knjiž-
Gozdovi na Slovenskem
Založba Borec je izdala obsežno monografsko delo, Id z besedo, strokovnimi podatki in črno-belimi ter umetniškimi barvnimi posnetki odpira bralcu podroben vpogled v slovenske gozdove. Na 309 straneh velikega formata B 4 so zbrani prispevki 18 uglednih poznavalcev obravnavane snovi, posvečene nastanku in razvoju gozdne odeje na slovenskih tleh skozi tisočletno preteklost od predzgodovinskih prek poznejših obdobij vse do njihove sedanje vloge ne le v gospodarstvu, ampak tudi v kulturi in umetnosti ter v družbenopolitičnih dogajanjih in narodni ohranitvi.
Slovenec je že od nekdaj znal pravilno vrednotiti lepoto in pomen svojih gozdov. Dandanes, ko nas je sodobna civilizacija že bolj ali manj odtujila naravi, postajajo naša snidenja z gozdom vedno redkejša in bežnejša in naša navezanost nanj le še posredna. Nekdanja usodna odvisnost od gozda je sčasom na videz sicer splahnela, vendar pa je v naši podzavesti zapustila globoke sledove nepotešenega hrepenenja po veličastni in čudovito skladni naravni tvorbi - po gozdu. Zato ni čudno, da nas kljub stehnizirani in industrializirani sedanjosti zvesto spremlja živahno zanimanje za čudovite gozdne lepote in za nenadomestljive dobrine, ki nam jih daje gozd.
Poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij Slovenije je pravilno razumelo ta klic sedanje dobe: z izdajo obravnavane knjige je ugodilo željam ljubiteljev narave in jim z vsebinsko in izrazno bogatimi posnetki omogočilo podoživljanje gozdnih čarov. Tisti bralci, ki pa želijo bolje spoznati in razumeti čudoviti splet naravnih sil, ustvarjajočih pogojev za nastanek, razvoj in ohranitev zapletene rastlin-sko-živalske življenjske skupnosti, bodo našli v tej knjigi sodobno razlago zakonitosti gozdnega uravnoteženega sožitja in vzrokov ter usodnih posledic porušenega ravnovesja. Pri tem je dan poseben poudarek vplivu človeka in njegove civilizacije na naše gozdove v bližnji in daljni preteklosti ter na usmerjanje njihove prihodnosti. Presoja gospodarskega pomena gozda sloni zlasti na kritično ovrednotenih podrobnih podatkih o gozdnih zalogah lesa, o lesnem prirastu in o črpanju lesa iz gozdov v povojni dobi ter o ustvarjanju pogojev za učinkovito in smotrno izkoriščanje gozdov. Med posrednimi koristmi, ki nam jih daje gozd, je zlasti podrobno prikazan blagodejni vpliv gozdne odeje na vodotoke in na varovanje tal pred plazovi in zakraševanjem. Posebno obsežno poglavje je posvečeno tudi živalstvu naših gozdov in ' lovstvu. Bralec se lahko podrobno seznani tudi z vsemi našimi sladkovodnimi ribami.
Ta upodobitev naših gozdov z umetniško sliko, poljudno besedo in strokovno številko nas torej čustveno in spoznavno zbližuje z našimi gozdovi. Knjiga GOZDOVI NA SLOVENSKEM bo vsem tistim, ki želijo ljubeče prisluhniti življenjskemu utripu našega gozda in se razumevajoče seznaniti z njegovimi ekološkimi in gospodarskimi vrednotami,. prijazen priročnik, v katerem je zlahka moči najti raznovrstne podatke o značilnosti naših gozdov in o gospodarjenju z njimi. Knjiga GOZDOVI NA SLOVENSKEM stane 500 din.
DR. M. BRINAR
nicah. Knjiga Gozdovi na Slovenskem je s svojim besedilom, črno-belimi in barvnimi posnetki ter tehnično opremo prav gotovo prvenec slovenske tiskane gozdarske besede. Knjiga bo imeniten pripomoček za prikaz vsega najlepšega, kar po-
nuja slovenski gozd. Lahko jo boste uporabili kot gradivo pri organiziranju številnih akcij ob tednu gozdov pa tudi drugače: za nagrado tistim, ki so se v vaših razpisih, tekmovanjih in akcijah posebej izkazali.
Fr. JURHAR, dipl. ing. gozd.
NAŠ PRAVNIK
'f'?
«Ajik a«
ETUJE
Porodniški dopust in delo za določen čas______________________
VPRAŠANJE: Naša delovna organizacija je v šolskem letu 1974/75 sprejela za določen čas delavko z neustrezno izobrazbo, in sicer do 31. julija 1975. Na predlog delovne skupnosti se ji je delovno razmerje podaljšalo še do 31. avgusta. Z dnem L marca 1975 je delavka nastopila porodniški dopust. Zanima nas, ali jo lahko odjavimo s 1. 9. 1975 ali šele potem, ko bo minil porodniški dopust (4. 11. 1975). Ali imamo po končanem porodniškem dopustu do nje še kakšne obveznosti, predvsem zaradi letnega dopusta? Gre torej za vprašanje, ali delovna organizacija lahko prekine delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, kadar je delavka na porodniškem dopustu? (M. Š.)
ODGOVOR: Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, izteče samo po sebi - torej avtomatično - s tem ko poteče dogovorjeni rde. Vaši delavki je torej prenehalo delovno razmerje z 31. avgustom 1975; potem ko mine ta rok, delavka ne more od vas ničesar več zahtevati. Nadomestilo osebnega dohodka ji do konca porodniškega
dopusta plačuje zdravstveno zavarovanje kljub temu, da ji je prenehalo delovno razmerje, še preden se ji je iztekel porod-niški dopust. Delovno razmerje in čas zdravstvenega zavarovanja se torej nujno ne pokrivata. Dopust bi delavka sicer lahko izrabila med trajanjem delovnega razmerja, vendar je bila ta čas na porodniškem dopustu. Tudi sicer ni v redu, da ste delavko zaposlili v času, ko je bila na porodniškem dopustu. Porodniški dopust je namreč namenjen rekreaciji delavke med porodom in po njem, ne pa zaposlitvi, ki škoduje tako njej kakor tudi otroku.
dr. L. S.
Strokovna izobrazba in osebni dohodek
VPRAŠANJE: Na razrednem pouku imamo učitelje s srednjo izobrazbo (učitelje) in učitelje z višjo izobrazbo (pedagoška akademija - razredni pouk). Svoje delo opravljajo eni in drugi zadovoljivo in med njimi glede kakovosti, obsega dela in časa ni razlik. Ali je razumeti 29. člen samoupravnega sporazuma o osnovah in merilih
za razporejanje dohodka in delitev osebnih dohodkov v vzgoj-novarstvenih zavodih tako, da se prvim zaradi manjkajoče strokovne izobrazbe ne sme odtegovati osebni dohodek v določenem odstotku? (A. B.)
ODGOVOR: Brez dvoma je treba razumeti omenjeni člen samoupravnega sporazuma tako, kakor ga navajate, tj., da se učitelju, ki dela na delovnem mestu z višjo strokovno izobrazbo, ne sme odtegovati zaradi manjkajoče izobrazbe osebni dohodek, če opravlja isto in enako kakovostno delo kakor delavec z ustrezno šolsko ali strokovno izobrazbo. Tako je pred kratkim razsodilo tudi Ustavno sodišče Slovenije in razglasilo za neskladne z ustavo vse samoupravne sporazume, ki bi uzakonjali takšno diskriminacijo. Gre namreč za ustavno načelo: za enako delo — enako plačilo!
dr. LS
Od kdaj novi osebni dohodki?
VPRAŠANJE: Na koncu samoupravnega sporazuma o delitvi sredstev za osebne dohodke piše, da velja za vso Slo-
venijo od 1. januarja 1975. Na naši šoli o njem še nismo razpravljali, za nekatere druge šole pa vem, da so že 1. oktobra izplačale osebne dohodke po novem sporazumu in pričakujejo tudi razliko vse od 1. januarja 1975. Kako je v resnici z veljavnostjo novega sporazuma? (K. K.)
ODGOVOR: V končnih določbah novega samoupravnega sporazuma o razporejanju dohodka in delitvi sredstev za osebne dohodke piše, da prične sporazum veljati, ko ga sprejme večina udeležencev sporazuma, uporablja pa se od 1. januarja 1975. To se pravi, da se novi osebni dohodki delijo po novem sporazumu za vse leto 1975 — razen potnih stroškov in podobno, ki se priznavajo po novem šele od 1. marca 1975. Ločiti je namreč treba dan uve-Ijavitve sporazuma, ki ne sme Uti postavljen nikdar za nazaj, ter dan pričetka uporabe sporazuma, ki pa gre ponavadi za nazaj na prvi dan tekočega leta. Tako je tudi z vašim sporazumom o delitvi sredstev za osebne dohodke in se ti dohodki delijo po novih določilih vse od 1. januarja 1975 naprej (izvzemši že prej omejene potne stroške in podobna nadomestila).
dr. LS
»Promet na Slovenskem od 17. do 19. stoletja - slikovni viri«
Grafični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani je pripravil občasno razstavo ,JPromet na Slovenskem od 17. do 19. stoletja — slikovni viri“. Posvečena je počastitvi 30-letnice osvoboditve in 400-letnice zgraditve predora čez Ljubelj. Razstavo so odprli 28. 11. 1975 ob 11. uri v razstavišču Narodnega muzeja „Arkade“, Tig osvoboditve 18. Odprta bo do 15. februaija 1976.
Razstavo in katalog je strokovno pripravila kustodinja Narodnega muzeja Grozdana Kozak, likovno pa jo je uredil dipl. ing. arh. Branko Simčič. Katalog vsebuje tudi kratek zgodovinski oris trgovine in prometa od 16. do 19. soletja na Slovenskem, ki gaje pripravila kustodinja Narodnega muzeja Jasna Horvat.
Razstava sodi v vrsto strokovnega muzejskega dela, s katerim pripravlja Narodni muzej uresničitev svoje prvenstvene naloge, to je postavitev zgodovinskega muzeja slovenskega naroda. Grafični listi, izbrani iz zakladnice grafičnega kabineta Narodnega muzeja za to razstavo, nam ponazarjajo promet, to za zgodovino slovenskega naroda že od nekdaj tako pomembno gospodarsko panogo.
56 izvirnih grafičnih listov in 19 fotografskih povečav knjižnih ilustracij ponazarja tovorni, cestni, rečni in železniški promet na Slovenskem. Med razstavljenimi grafičnimi listi izstopajo skupine grafik iz Valvasorjeve delavnice, objavljene v Slavi vojvodine Kranjske in v topografijah Kranjske in Koroške, cikel o regulaciji savske struge in grafični listi z južno železnico, s katerimi se razstavna tema končuje.
Razstava je odprta vsak dan, razen nedelje od 10. do 19. ure.
Note v kotu
Prvotni sedež Notne založbe in trgovine not Glasbene matice (ust. 1. 1922) je bil v današnji pisarni Slovenske filharmonije, kasneje pa se je preselil v lokal, pod Šubičevo gimnazijo. L. 1947 je po sklepu vseh založb (Glasbene matice, Schrventner, razne pevske zveze in društva) prešlo izdajanje glasbenih del posvetnega značaja v Državno založbo Slovenije s posebnim oddelkom za glasbene edicije in muzikalije. L. 1922 sta romala na Titovo 25, od koder sta se 1. 1966 preselila v današnje prostore v Šubičevi ulici. Notni oddelek je bil tu porinjen v kot. Pravim v kot, ker ima zaradi svoje utesnjenosti veliko slabih strani. Kupec nima pregleda nad inventarjem notnega oddelka, saj se v tem kotu komaj dodobra lahko obme. Ob vsej tej stiski zavrti prodajalka še kakšno ploščo (največkrat popevko) in nič čudnega, če se kupci resne glasbe hitro umaknejo.
Jasno:	kronično pomanj-
kanje ustreznega prostora. V prvotnih prostorih so imeli kupci note pred seboj, čudovito razporejene. Poleg vse udobnosti jim je bil na voljo tudi dober pianino. Pomislimo le, daje danes v vsej Sloveniji približno 10.000 učencev v glasbenih šolah. To število začudi. Odveč bi bilo poudarjati, kakšne so danes potrebe notne založbe ali trgovine muzikalij. Zato naj bi bil za razvoj tovrstnega področja nujen nov, prostoren lokal s popolnoma samostojnim podjetjem, ki naj bi imelo naslov:	„Osrednja notna knji-
gama“. Ta naj bi oskrbovala z ustreznim notnim gradivom (notami*, knjigami, revijami, ploščami itd.) svoje podružnice.
Te bi lahko organizirali v Mari-bom, Celju, Kopru in morda še v Novem mestu, Kranju ter v Murski Soboti. Osrednja prodajalna naj bi imela natančno določen prostor za nove izdaje not: domače-tuje, s pododdelki: resna-zabavna ali lahka glasba; posebej seveda za simfonični, salonski in pihalni orkester, pevske zbore, solistično glasbo, tamburaški ansambel itd. Zelo pomembno je seveda tudi izložbeno okno, ki bi moralo biti pregledneje urejeno. Bolje oziroma bolj preprosto naj bi bilo urejeno glede naročanja inozemskih not, glasbenih knjig ter plošč. Kako je z vsem tem v drugih naših slovenskih središčih „na deželi", raje ne govorim.
Mimogrede^ bodi omenjeno, da leži v miznicah upokojenih glasbenikov in tudi drugje veliko not, ki jih je sicer zelo težko dobiti. Ni jih mogoče nikjer več kupiti, uprava založbe pa jih ne more vzeti v komisijsko prodajo zaradi neustreznih prostorov.
Naši številni skladatelji ustvarjajo več kot kadarkoli. Svoje skladbe prinesejo v trgovino naprodaj. Prodajalka jih postavi na (ne)primema mesta, tako da jih kupec največkrat ne opazi. Odveč bi bilo posebej poudarjati, da raste tudi raven pevskih zborov in orkestrov ter godb na pihala, hkrati s tem pa se večajo tudi potrebe po notnem materialu. Notni trgovini in glasbenim izdajam, ki so pomemben dejavnik v kulturnem življenju naroda, moramo priskrbeti ustrezno streho, ki bo gotovo veliko pripomogla k slovenskemu založniškemu uve-Ijavljanju.
ERNEST ŠVARA
List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Maijana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Letna naročnina: 50 din za posameznike, za šole in drage ustanove 80 din. Št. tek. računa 50100-601-16915.
Tiska ČZP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list prosvetni delavec" prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu).
Z N .VSEH % 4VETROV*
v	M
%.	4
DOVOLJENO ŠTEVILO NEOPRAVLJENIH UR
Skupnost gimnazij Bosne in Hercegovine se je pritožila pri republiškem sekretariatu za izobraževanje, znanost, kulturo in telesno vzgojo zaradi predpisanega števila 210 delovnih dni v enem šolskem letu ali 180 ur v zadnjem razredu; to pa je iz objektivnih razlogov težko uresničiti.
Sekretariat je ob tej priložnosti objavil poročilo, v katerem vztraja pri izpolnjevanju zakonskih določil.
Za leto 1974/75 je izjemoma dovolil do 5 % neuresničenih učnih ur. V to pa niso vštete ure, porabljene za družbenopolitične manifestacije (štafeta mladosti, sprejem tujih državnikov, dan osvoboditve, udeležba na mitingih itn.).
POMOČ NEZAKONSKIM OTROKOM
Italijanski senat je sprejel zakon o reformi družinskega prava. Določila tega zakona zadevajo tudi nezakonske otroke.
Nezakonski otroci, čeprav so živeli v družini poročenih staršev, do sedaj namreč niso bili priznani kot zakoniti; šteli sojih za nikogaršnje otroke.
V mnogih takih primerih mati ni imela pravice do zdrav-, niške pomoči za svojega otroka, pa tudi otroškega dodatka ni prejemala. Starši niso mogli posvojiti nezakonskih otrok, ti pa niso mogli dedovati za njimi.
Novi predpisi so te težave odpravili. Tako bodo z zakonom priznani otroci povsem enakopravni s svojimi v zakonu rojenimi polbrati in sestrami.
,JNEDELJIVE“ ŠOLE
Po najnovejši odločbi ministrstva za prosveto na Francoskem ne bodo zaprli tistih „nedeljivih“ šol, v katerih je najmanj 12 učencev. Najbližja naselja smejo biti oddaljena od šole največ tri kilometre, če pa je v šoli dijaška kuhinja in če ima šola svoje prevozno sredstvo, pa je šola lahko oddaljena od bivališča učencev tudi več kot tri kilometre,
S	to odločbo se želi ministrstvo za prosveto pridružiti naporom vlade, da bi preprečila izseljevanje vaškega prebivalstva.
UNIVERZA NI ZA VSAKOGAR
Ker se je število novih študentov povečalo za več kot 7 % (namesto predvidenih 4 %), so na Danskem ugotovili, da gospodarstvo ne bo vzdržalo tolikšnega bremena. Vlada resno razmišlja, kako bi omejili vpis novih študentov na univerzo. Zato da bi izboljšali razmere v visokem šolstvu, so sklenili, da bodo za sedaj uvedli pripravljalno leto: na koncu tega leta bodo morali vsi študenti opravljati izpit. Pričakujejo, da bo pripravljalno leto pomagalo zmanjšati neuspeh in ublažiti osip. Od vseh študentov se jih sedaj vsako leto „osuje“ 20 do 50 %.
PEDAGOŠKI ODREDI NA KUBI
Pomanjkanje učiteljev je bilo vzrok za to, da so na Kubi ustanovili pedagoške odrede. Sestavljajo jih najboljši učenci višjih razredov, ki poučujejo svoje mlajše vrstnike — učence nižjih razredov, hkrati pa se še nadalje šolajo. Pravijo, da so dosegli v razredih, v katerih so predavali člani pedagoških odredov, zelo lepe uspehe.
Učenci sedanjih kubanskih šol so povečini zaposleni v kmetijstvu, proizvodnji radijskih aparatov, športne opreme in računalnikov.
Učenci šole, ki nimajo internatov, so po dva meseca v letu zaposleni z obiranjem tobaka ah pa v gradbeništvu. Denar, ki ga zaslužijo, gre za kritje stroškov številnih internatov ter za nakup knjig in učil, ki so na Kubi brezplačna. To tudi preprečuje, da bi se prihodnji intelektualci in strokovnjaki izogibah neposredne proizvodnje.
Po takem sistemu uspešno delajo v moderno zgrajeni šoli, ki se imenuje „Socialistjčna federativna republika Jugoslavija". V njej se izobražuje in vzgaja 500 deklic in dečkov, ki so bili že več kot dvakrat narodni prvaki v vseh šolskih panogah. Učenci te vzorne šole s posebno pozornostjo in zanimanjem proučujejo zgodovino, življenje in običaje jugoslovanskih narodov.
MATURA ZA UČENCE V GOSPODARSTVU
Inštitut za pedagoška raziskovanja v Pragi je pripravil v sodelovanju z ustreznimi strokovnjaki učne načrte za novi tip pouka na ravni srednje šole. Nova oblika izobraževanja je namenjena učencem, ki so končali obvezno šolanje, zavrnili pa so jih pri sprejemnih izpitih za gimnazije in srednje tehniške šole. Organizirana bo v šolah za učence v gospodarstvu. Trajala bo štiri leta. Na koncu štiriletnega šolanja, med katerim posvečajo poleg strokovnega izobraževanja posebno pozornost splošno-izobraževalnim predmetom, bodo oprav-Ijah učenci maturo in dobili spričevalo. Tako bodo lahko nadaljevali šolanje na visokih šolah.
Septembra leta 1973 so preverjali tri take programe za pouk usposabljanja naslednjih profilov: mehanik za delo pri strojih s številskim upravljanjem, mehanik-manipulator in kemik. V lanskem šolskem letu so preskusili še nadaljnjih 17 programov.
Odločba o organizaciji takega pouka učencev v gospodarstvu je pripomogla, da se vedno več učencev po končanem obveznem šolanju odloča za strokovno izobraževanje (od skupno 143.700 učencev, ki so končali devetletno obvezno šolo, se jih je odločilo 60 % za strokovne šole).
VZGOJNOVARSTVENI ZAVOD .JELKA"
LJUBLJANA, Glavarjeva 6/1
razpisuje prosto delovno mesto — pomočnika ravnatelja
Pogoji: višja ali srednja izobrazba pedagoške smeri s 5 ali 10-letno pedagoško prakso v vzgojnovarstvenem zavodu; biti mora družbenopolitično in moralno neoporečen ter imeti organizacijske sposobnosti.
Razpis velja 15 dni po objavi.
Nastop dela 1. februaija 1976 ali po dogovoru.
Pismene prošnje z dokumenti pošljite na upravo.
DELAVSKA UNIVERZA UTI JA
razpisuje prosto delovno mesto — učitelja klaviija v glasbeni šoli Litija.
Kandidat mora imeti dokončano akademijo za glasbo — klavirski oddelek, tri leta izkušenj v pedagoški stroki in strokovni izpit. Ponudbe z dokazili sprejema Delavska univerza Litija, odbor za medsebojna razmeija, in sicer v 15 dneh po objavi razpisa.
SVET OSNOVNE ŠOLE ROGATEC razpisuje delovna mesta:
—	učitelja nemškega jezika, PRU
—	učitelja tehnične vzgoje in fizike, PRU
—	učitelja telesne vzgoje, PRU
—	dveh učiteljev razrednega pouka za podr. šolo Stojno selo, PRU Delovna mesta so razpisana za nedoločen čas.
Stanovanj ni.
Odbor-za medsebojna delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE VENCLJA PERKA DOMŽALE
razpisuje delovno mesto
— učitelja v mali šoli za določen Čas — za mesece od februaija do junija. Pouk bo vsak dan 3 šolske ure v opoldanskem času, skupno 200 šolskih ur, po dogovora lahko tudi 300 ur.
Prijavijo se lahko tudi upokojeni prosvetni delavci, študenti in absolventi PA. Prejemki po dogovora, po samoupravnem sporazumu.
Prijave sprejema odbor 14 dni po objavi.
Na šoli se lahko zglasite tudi osebno.
KOMISIJA ZA VOLITVE, IMENOVANJA IN KADROVSKE ZADEVE SKUPŠČINE OBČINE ILIRSKA BISTRICA
razpisuje prosto mesto
RAVNATELJA OSNOVNE ŠOLE KUTE ŽE VO
Kandidati morajo poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebiri pogoje, določene v 89. členu zakona o osnovni šoli (Ur. list SRSi št. 4/68, 14/69,31/72 in 18/74).
Pismene ponudbe s kratkim življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev naj pošljejo v 15 dneh po objavi razpisa Komisiji zs vditve, imenovanja in kadrovske zadeve Skupščine občine Ilirski Bistrica
'
Komisija za vditve in imenovanja ter kadrovska vprašanja skupščine občine Slovenska Bistrica
ponovno razpisuje delovno mesto
RAVNATELJA osnovne šole Pohorskega bataljona Oplotnica
Pogoj: za ravnatelja šde je lahko imenovan, kdor pdeg pogojeVi določenih v zakonu o osnovni šdi, izpdnjuje še tele:
—	da ima opravljen strokovni izpit
—	da ima nad lOlet vzgojnoizobraževalne prakse v šdi
—	da se odlikuje v pedagoško organizacijskem delu
—	da ima moralnopditične vrline in je dejaven družbenopditičfl1 delavec.
Decembra bo v Oplotnici na vdjo družinsko stanovanje.
Kandidati naj pošljejo vloge z življenjepisom, navedbo podatkovc dosedanjem delu in dokazili o strokovni izobrazbi komisiji za volitve in imenovanja ter kadrovska vprašanja skupščine občine Slovenska Bistrica v 15 dneh po objavi razpisa

OSNOVNA ŠOLA TREBNJE
razpisuje prosta delovna mesta:
—	psihdoga _ socialnega delavca
—	učitelja matematike in fizike
Pogoj: ustrezna izobrazba Zaposlitev je za neddočen čas s pdnim delovnim časom. Stanovanje (garsonjera) zagotovljeno.
Kandidati naj pošljejo prijave z življenjepisom in dokazili oizobrf bi v 14 dneh po objavi razpisa odbora za medsebojna razmerjap1^ osnovni šdi Trebnje.