Leto XIX, 4 SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA April 1972 Humanizem danes lahko pomeni iskanje novih naravnih dimenzij, ki naj človeku zagotovijo ravnovesje med dinamiko tehnične hipertrofije in njegovim psihofizičnim organizmom. Čutiti je željo po neki romantiki, ki ni več tradicionalna romantika prejšnjega stoletja, a je z njo v daljnjem sorodstvu, obenem pa je še vsa neokretna in negotova, ker se poraja iz mešanja dveh življenjskih načinov. Saj prav to iskanje novega ravnovesja je vir današnje nepotešenosti (Jacques Monod, Le hasard et la necessite.). Novi humanizem zato ne more biti slep zagovornik tehničnega avtomatizma, temveč moderator, ki proti razsevkom racionalistične misli stoji na strani človekove celovitosti; proti vsak dan večji omejitvi zračne blazine med človeškimi telesi se odloča za bogastvo samotnih planjav; proti blaznenju vrvenja in zveriženosti človeških udov in kovinskih ročic se odloča za nevsiljivi govor tišine. Naslednja stopnja današnjega humanističnega preroda je nedvomno nujna povrnitev vrednosti izročila. Zato pomeni humanizem danes zvestobo jeziku. ,,Jezik je človeška nujnost, ki je povezana z nujnostmi, katerih človek ne Pozna." (Levi Strauss). Psihiater dr. Jurij Zalokar je v Dragi septembra lani navedel Junga: ,,Simboli so potrebni... jezik je tudi simbol..." Jzguba povezave z jezikom in izročilom rodi celo vrsto travm: opešanje moralne moči, zakrk-nienost, alkoholizem, samomor (Jean Bothorel). iz vsega tega sledi, da brez globokega dojetja pomena etničnih prvin danes ne more biti nntikonformističnega humanizem, če nam gre za rešitev in °drešitev človeškega bitja iz nniformnosti tehnične enodi-'nenzionalnosti. Zato je krčenje vrednosti narodnega antihumanizem, to je: sll'omašenje človekovih sesta-Vln. Prav zavoljo tega je pove-jmva z narodnim cepljenje pro-okužbi z brezobličnim ali en°ličnim univerzalizmom ozi-J'°nia planetarizmom. boriš pahor humanizem proti nasilju (prostor in čas, 11|12, 1971) sezona v jeseni /'A NI DAN je v Buenos Aires prišla jesen. Nič hrupno. Brez oznanil. Brez fanfar. Kar tako mimogrede. Čez noč. Sinočnja poletna soparica se je po-tulila in se umaknila po zrelih sadežih narahlo nadahnjeni svežini jesenskih juter, ki se poljubljajo v baletu spiralno padajočih listov z visokih platan. V zatohle šolske in kolegijske avle je buhnil zdrav zrak in v en mah pometel somračno, s plesnijo nasičeno zaprtost, ki se je tu lenila dolgo, vroče, vlažno poletje. Portenjske ulice so zaživele v belo: zjutraj, opoldne, zvečer jih radosti belina šolskih plaščev - posebnost Buenos Airesa, edinskost na vsem svetu. Vsi šolarji, tam od otroških vrtičev do kolegijskih maturantov, vsi šolniki, od vrtnaric do strogo namrščenih profesorskih lic - v belih plaščih, vsaj v nečem žlahtna enakost, ki vsaj z barvo, s kosom tkanine, brez demagoštva podira razredne in stanovske prepreke, briše črto med revnim in bogatim, med mestjanom visoke družbe in porjavelim, razigranim proletarskim vedernjakom obmestnega barai-karskega obroča. Buenos Aires v jeseni. Sezona v jeseni. Kajti jesen je dvignila tudi zastor nove kulturne sezone. Colon, gledališča, razstave, koncertne dvorane, predavalnice, knjigarne, knjižnice, diskoteke - novo leto življenja plodne kozmopolitske dejavnosti, ki ji ne najdeš para na svetu: tu si družno podajajo roko domači ustvarjalci z umetniki in znanstveniki in literati svetovne slave in priznanj: ni umet-. niške pojavnosti, da bi se ne oglasila v Buenos Airesu; ni literarnega simpozija, d,a bi ga Buenos Aires ne bil deležen; ni znanstvenega dognanja, da bi Buenos Aires ne bil z njim seznanjen; ni bestsellerja, da bi teden, dva po rojstvu ne zagledal dobrega, celo odličnega španskega prevoda v Buenos Airesu. S kulturno sezono, ki se je predramila na ameriškem jugu, se začenja tudi SLOVENSKA KULTURNA SEZONA v tem Babilonu, kjer se vsi razumemo, da zapojem z Ruben Dariom. Slovenske šole so spet odprle vrata; naši domovi so zaživeli „prosveti in zabavi" z veselo razigranostjo, pa tudi s predavateljsko in diskusijsko živahnostjo. Akademiki se zbirajo v tečajih za aktualna problematiko. Slovenske gimnazije so oznanile novo leto. Baragovo misijonišče in Rožmanov zavod urejata nove jate prihodnjih izobražencev - ameriških otrok slovenskih staršev in slovenskega imena. K vsemu začenja tudi SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA svojo devetnajsto sezono. Devetnajsto delovno obdobje. Ne oznanja velikih stvaritev, ki jih utegne leto roditi (za oznanjanje je časa zmeraj preveč). Začenja novo sezono svoje dejavnosti z zavestjo, da s svežo spočitostjo in zdravo prizadevnostjo skuša nuditi slovenski kulturi - muzam in znanosti - nove dosežke zdomske ustvarjalnosti. Ko svoje novo delovno obdobje začenjamo v Buenos Airesu, se nikakor nočemo lokalizirati na argentinsko Ameriko. Kulturna akcija ima pač v Buenos Airesu svoj dom; a njen delovni dej seže in zaseže ves slovenski kulturni prostor: zdomstvo, zamejstvo in tudi zdravo kulturno tvornost v matični domovini, saj je po svoji konstituciji ,,organizacija slovenskih zamejskih in zdomskih kulturnih detovcev, ki žele z ustvarjalnim in posredovalnim delom pomagati pri ustvarja-r.ju in širjenju kulturnih vrednot, posebno slovenskih11. Gre tedaj pri našem delu za kulturne vrednote sploh, za slovenske posebej. Gre za čezkontinentalno povezanost slovenskega ustvarjalnega duha, oplojenega z dosežki svetovne umetniške in znanstvene dejavnosti, ki, čeprav vržen na peščine tujih obal, ustvarja slovensko in za slovenstvo; a ker za slovenstvo, tudi za ves kulturni univerzum, katerega tvoren in priseben del je slovenstvo po svoji zgodovinski in življenjski danosti. Naša konstitucija to formalno zatrdi v svojem 2. členu: ,,Njemo pos\m-stvo (Slovenske kulturne akcije) pa presega okvir članske skupnosti in je usmerjeno v ves slovenskli pa tudi ostali svet.“ Iz vse dejavnosti Kulturne akcije je ta poteza vsa letfr njenega življenja dokaj očitna. Iz preprostega razloga: ker so redni, ustvarjalni člani Akcije razseljeni po vsem kulturnem, pa tudi nekulturnem svetu - mislimo le na slovenske misijonarje in misijonarke, plodovite pionirje domjačih kultur po tujih kontinentih; pa slovenske znanstvenike med primitivci pragozdne nedostopnosti! Kako majhen in kako zares povezan je ta naš ubogi, dobri planet Zemlja! — obrni — SEZONA V JESENI. . . i Ta čezkontinentalna povezanost in ubranost slovenskih ustvarjalcev zdomcev in zamejcev v Kulturni akciji daje naši prizadevnosti in našemu delu svojsko, čarovito barvo, ki je do druge polovice našega veka v slovenski kulturni zgodovini in dejavnosti docela neznana. To posebnost je potrdil Vinko Brumen v razgovoru, ki je zapisan v lanskem decembrskem Glasu. Pravi: „Kultura je cvet in sad, naše zdomstvo (in zamejstvo) je deblo, na katerem in iz katerega ta sad raste in zori. Kolikor je kulturna dejavnost pristna, je .svojska, res zdomska (in zamejska) kultura in kot taka posebna razsežnost slovenske kul-ture.“ (Glas SKA, leto XVII, 12, december 1971) Kulturni večeri, ki jih spet začenjamo v Buenos Airesu, so na vid nekakšen lokalni ustvarjalni pojav; pa so vendar po svoji vsebini in načrtovanju zrcalo vse slovenske kulturne storilnosti po svetu: na kulturnih večerih, ki obravnavajo zdomsko, zamejsko, slovensko in svetovno kulturno problematiko, ne sodelujejo le v Buenos Airesu živeči ustvarjalci: s svojo produktivnostjo jih bogate tudi slovenski ustvarjalci po drugih kontinentili. Prav isto velja za gledališko, publicistično, muzikalno, filozofsko-teološko, zgodovinsko, likovno in druge ustvarjalnosti. Ni važen Buenos Aires: torišča slovenskega umetniškega in znanstvenega dela in ustvarjanja so po vsem svetu. Važno pa je, da te dosežke slovenske zdomske kulturne prizadevnosti Buenos Aires posreduje vsem Slovencem in s podporo vseh Slovencev — vsemu svetu. Tu pa se Kulturna akcija znajde pred zahtevno, težavno in odgovorno nalogo, ki daleč preseže sicer koristni, a le na posamezne krajevne potrebe omejeni in odmerjeni delovni svet vseh dragih slovenskih organizacij in ustanov V zdomstvu. Kulturna akcija naj posreduje vrhunske stvaritve slovenske umetniške in znanstvene zmogljivosti v zdomstvu in zamejstvu. To je bil naglavni vzvod njenega spočetja in rojstva; to tudi vodilo in gibalo vseh devetnajst let življenja. V tem se Slovenska kulturna akcija bistveno in zavestno loči od vseh prosvetno-vzgojnih slovenskih organizmov, od vseh društev in poddruštev, od vseh drugih akcij, in podružnic v svetu. Umetniška in znanstvena dejavnost rednih članov, ki jih družijo posamezni delovni odseki, je po svojem bistvu i zaradi duhovnega opravila, ki so si ga volili, i zaradi cilja, ki si ga je Akcija zastavila, nujno poklicna, profesionalna. Prav zato delo v Kulturni akciji po sami suhi logiki izključuje vsakršno diletantstvo, vsakršno improviziranje, naj bo še tako „dobro mišljeno", še tako rodoljubno nadahnjeno. Vodilo in merilo vse profesionalne prizadevnosti in zmogljive ustvarjalnosti v Kulturni akciji je od njenega rojstva sem kvaliteta«, najvišje možna in najvišje dosežna kvaliteta: kvaliteta v pripravi, kvaliteta v načrtovanju, kvaliteta v študiju, kvaliteta v zaglobitvi, kvaliteta v ustvarjanju, kvaliteta v najmanjših in najdrobnejših tenjah umetniškega in znanstvenega spočetja, zorenja, doozretja in rojstva. Bolj kot kdaj zdaj, ko se slovenska zdomska kulturna pojavnost, pač po naravnem zakonu, nekako krči, veljaj: ne koliko, marveč kako visoko, kako dosežno, kako naddvignjeno, kako žlahtno! Zvesta vsem tem vodilom, ki so jo pred devetnajstimi leti priklicala v življenje, začenja Slovenska kulturna akcija novo delovno obdobje. Napak bi bilo misliti, da je vsa kulturna dejavnost omejena izključno na našo publicistično prisotnost v .slovenskem kulturnem prostoru. Nasprotno: srce in naglavni živec Slovenske kulturne akcije so njeni odseki. Če ti ne delajo, Kulturna akcija spL Poživitev delovnih odsekov, njihova okrepitev z novimi, mladimi, že 1 . kulturni večer XIX. sezona sobota, 20. maja 1972 ob osmih v gornji dvorani slovenske hiše literarni odsek na novih kontinentih zraslimi ustvarjalnimi močmi je prva in naglavna naloga nove delovne sezone. Odseki, ne odbor, naj posredujejo stvaritve svojih članov publicistiki Kulturne akcije, ki naj je v vsem verno zrcalo naše umetniške in znanstvene zmogljivosti. Tudi v publicistiki naj je, kot pri vsem drugem akcijskem delu, nujno vodilo zahtevna kvalitetnost. Le s kvalitetnostjo bo slovenski ustvarjalec v velikem svetu opravičil svojo kulturno prisotnost. Obojni publicistični pričevali Slovenske kulturne akcije: revija MEDDOBJE - njen letošnji prvi zvezek je izšel že na začetku koledarskega leta - in GLAS Slovenske kulturne akcije bosta v novem delovnem letu skušali posredovati zares tehtne in kvalitetno neovržne elaborate zdomske in zamejske slovenske kulturne produktivnosti. Meddobje že po svojem življenjskem namenu. Glas pa v prihodnjih mescih posebej, ker je iz navadnega propagandno informativnega brezplačnega mesečnika zaživel v periodik, namenjen vsem, ki so zares željni in žejni informacije o Kulturni akciji, pa o slovenski in svetovni kulturni dejavnosti in dosežkih: prav zato ga bomo poslej izdajali zgolj za naročnike. Dosedanjim rubrikam bo Glas pridružil še nove, zares sodobne: rubriko, ki bo načrtno in kritično seznanjala s slovensko in svetovno knjižno produkcijo; rubriko, ki bo ne le zapisala, marveč tudi cenila z merili naše zmogljivosti sodobno slovensko in svetovno gledališko, filmsko,^ muzikalno, likovno produktivnost; rubriko, ki bo svoj žaromet posebej obračala v žgočo sodobno filozofsko in religiozno problematiko; rubriko, ki bo seznanjala z novimi znast-venimi dosežki v domači in svetovni aktivnosti na tem področju. Dnevne, obrobne vesti Glas radevolje prepušča drugim. Glas bo skušal segati in izkopavati na področjih, ki se jih ostala slovenska zdomska publicistika ne dotakne. Knjižna produktivnost Kulturne akcije se bo poslej omejila na možnosti publiciranja zares kvalitetnih tekstov .slovenskega zdomskega in zamejskega peresa. Medtem ko bosta revija in mesečnik redno izhajala, bodo knjige zagledale sonce in dan le, če bodo po svoji kvalitetni vrednosti zmožne tekme z domačimi in zamejskimi literarnimi teksti. Edino tako more Kulturna akcija, po svojih pravilih, opravičiti svojo knjižno prisotnost na slovenskem zdomskem knjižnem trgu. Eden močnih in izredno plodnih članov Akcije je pred mesci zapisal v Glas, da je članstvo v Slovenski kulturni akciji čast. Resnična, čast, ki počasti ne ustanovo, katere član si, marveč člana samega, ki se je zavestno s svojo profesionalno danostjo in zmogljivostjo uvrstil med plodne dejavnike v gradnji slovenske kulture vesoljskega veka. Biti član Kulturne akcije je nekakšen imperativ za slovenskega zdomskega kulturnika: po nji se hoteno vključi v slovensko kulturno prisotnost v velikem svetu; po nji tudi hoteno posreduje svoje umetniške in znanstvene talente slovenski sedanjosti pa tudi slovenski bodočnosti. Kam naj se slovenski ustvarjalec V zdomstvu veže, če ne na Kulturno akcijo, če naj je njegovo ustvarjalno delo prisotno tudi v slovenskem, ne le v svetovnem kozmopolitskem kompleksu! V tej zavestni hotenosti po novih možnostih dela, ki jih vsem rednim članom, zdanjim in bodočim, nudi Slovenska kulturna akcija, bo teklo novo delovno obdobje vse naše zdomske umetniške in znanstvene ustvarjalnosti od publicistike do gledališča, od teoloških disputov do filozofskih zaznav, od muzikalne seznanjanosti do likovne predstavnosti: vse pa v enakem, živem, plodnem zagonu, ki nas je v Akcijo povezal pred devetnajstimi leti - kvaliteta, profesionalna ustvarjalnost, zaresen vrhunski izraz in zrcalp kulturne širine in višine slovenskega zdomstva - v svobodi. NIKOLAJ JELOČNlK dr. franček ž e b o f prešeren in slomšek celovški razgovori in sklepi ob 1 lO-letnici Slomškove smrti ob 120-letnici rojstva Mohorjeve družbe novo kulturno leto bo s pozdravno besedo začel dr. tine debeljak, predsednik ska - n.:.-.' j — dogajanja vladimir kos je prejel nagrado vstajenje S PONOSOM, z radostjo in z iskrenim zadoščenjem smo to zapisali: VLADIMIR KOS JE NAGRAJEN ZA PESNIŠKO ZBIRKO LJUBEZEN IN SMRT. IN ŠE NEKAJ S TRŽAŠKO NAGRADO VSTAJENJE. Z radostjo, ker je naš pesnik od rojstnega dne Slovenske kulturne akcije njen redni, ustvarjalni član: njegova je bila prva pesniška zbirka v naših edicijah KRIŽEV POT;, z risbami akad. kiparja-slikarja FRANCETA GORŠETA, tudi našega rednega člana. Z iskrenim zadoščenjem pa, ker je pesnik Vladimir Kos prejel letošnjo nagrado Vstajenje prav za zbirko, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija: Kosova zbirka je prvia publikacija Slovenske kulturne akcije, ki je dosegla javno priznanje in nagrado na pragu matične Slovenije, v Trstu. Tako je nagrada pesniku Kosu hkrati tudi nagrada Slovenski kulturni akciji. Ko našemu pesniku iz srca čestitamo k visokemu priznanju, smo hvaležni tudi tržaški komisiji za nagrado za to letošnjo podelitev. Vemo, da nagrada Vstajenje opravlja pomembno in zgodovinsko važno kulturno in narodno delo v teh prehodnih, meddobnih časih dokončnega formiranja slovenske narodne usode v evropskem prostoru. Slovenski kulturni ustvarjalci v zdomstvu in zamejstvu smo tega dela iz srcrj veseli in smo ponosni nanj. Nagrada Vstajenje je danes najvišje slovensko kulturno odlikovanje in priznanje slovenskemu kulturnemu delavcu v svobodnem svetu, hkrati pa živo zatrdilo rasti slovenske kulture v domovini, da ne PODELITEV NAGRADE VSTAJENJE Za Veliko noč 1972 se je sestala komisija, ki jo sestavljajo prof. Martin Jevnikar, časnikar Franc Jeza in prof. Anton Kacin, da podeli nagrado Vstajenje za leto 1971 najpomembnejšemu delu, ki je izšlo v preteklem letu v zamejstvu ali zdomstvu. Komisija je izbrala za nagrado pesniško zbirko Vladimira Kosa LJUBEZEN IN SMRT. IN ŠE NEKAJ. Knjigo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Svoj sklep je utemeljila z naslednjim: Kosova zbirka je resnična lirika, izraz globokega notranjega doživljanja človeka, ki občuti vse težave modernega življenja in jih rešuje s krščanskim optimizmom. Pesnik se je tako vživel v japonsko okolje, da je vsa zbirka prepletena z japonskimi običaji, pokrajino in miselnostjo. Z njo je razširil obzorje slovenske lirike in jo motivno obogatil. Tehtnost knjige dopolnjujejo ilustracije akademske slikarice Bare Remčeve. Trst, 4. aprila 1972. \ Martin Jevnikar, l.r. - Franc Jeza, l.r. - Anton Kacin, l.r. UUS! 2£N IN' SMST IN ŠE.NEKAJ oblaki ne oceani, ne skale, ne gozdovi ne morejo razvejati in ločiti ene velike duhovne Slovenije, ki je po pesnikovo tu in preko morja in ki ji ni meja. URADNO SPOROČILO o letošnji podelitvi tržaške nagrade Vstajenje, kot smo ga prejeli iz Trsta, je naslednje: beseda o kosovi poeziji Pisatelj in esejist LEV DETELA je 8. marca letos po celovškem radiu v okviru ORF — Avstrijski radio in televizija ponovno predstavljal slovenskemu poslušalcu pesnika Vladimira Kosa. Glavni del sporeda je izpolnil recital Kosovih pesmi, kot jih je pesnik sam po1 nel na zvočni trak. Za uvod pa je Detela o pesniku Ljubezni in smrti. In še nečesa. . . povedal: VLADIMIR KOS živi v Tokiu na Japonskem. V daljnem svetu pa se za Slovence ni duhovno izgubil. Napisal je že več pesniških zbirk. V njih na moderen način odkriva smisel stvari pa tudi človeka. Vse to pa v zadnjih letih Povezuje z daljnim čarom japonskega duhovnega življenja. Za nas je ta poezija nenavadna in težko dostopna. Vendar skrivnostna moč Kosovih pesniških besed vznemirja tudi našo notranjost. Kar nenadoma smo sredi posebne melodije Kosove literarne govorice in ji ne moremo več nasprotovati. To, kar nam v svojih pesmih nudi Vladimir Kos, je napisano v posebnem jeziku, ki se zelo loči od pogovornega slovenskega jezika. Kos dokazuje, tako kot tudi nekateri drugi besedni ustvarjalci, da je slovenski jezik zelo prožen, elastičen in uporaben. Z njim lahko zgradiš najrazličnejše literarne zgradbe. Vladimir Kos nam je iz japonskega velemesta poslal magnetofonski zapis nekaterih pesnitev iz zadnjega časa, ki jih sam recitira. Ta zapis ima za vse nas večkratno -vrednost. Čeprav nas fizično ločijo tisoči in tisoči kilometrov, bomo v naslednjih minutah s pesnikom iz oči v oči, iz duše v dušo prav preko radia. Poleg tega pa je ta Kosov recital psihološki in sociološki dogodek, saj nazorno kaže, kako živa slovenska govorica dobesedno kljubuje oceanu. Res je sedaj, v samoti Azije, svojevrstno japonsko obarvana; to ji pa daje dodatni čar. Zvočna kulisa pesnikovim besedam pa je hrupni in veliki Tokio, danes največje mesto na svetu. Od časa do časa ga boste v naslednjih trenutkih lahko zaslišali. editorial Con moKvo de la reciente visifa del eminente teologa frances JEAN DANIELOU a Buenos Aires —durante su estada el a esor de Paulo VI dieto numerosas confe-rencias en la Capital rioplatense— nos parece oportu-no publicar algunos de sus pensamientos de aguda actualidad. avances TECNOLOGICOS C*EO que los progresos tecnicos no constituyen un obstaculo para *a fe religiosa. Al contrario, 'hoy, la reaccion de los jovenes, en Porticular, confra la sociedad tecnocratica y materialista senala la necesidad de la religion para responder a aspiraciones muy profun- Opina el cardenal Danielou das del corazon y del espiritu que la tecnica no satisface. Creo, en ese sentido, que nos encontramos en una epoca de renacimiento religioso, gracias a la juventud, particularmente. LA JUVENTUD NO CREO que la juventud resuelva los grandes problemas del mund.o, pues la solucion de problemas en un nivel economico y politico de-manda la madurez y la competencia que no pueden tener los jove-r.es; pero la juventud es importante en la medida en que ella es la prefiguracion del futuro; es, en grandes lineas, en la juventud donde aparece la vision del porvenir. razgledi avgust STARA in nova idejna, socialna in politična gibanja po svetu nastopajo lahko v obliki vidnih in frontalnih, pa tudi v obliki latentnih in napetostnih situacij ter izbruhov; vsaj danes je zelo vidno takšno dvojno javljanje zgodovinskih dogodkov - na eni strani odprto, na drugi podtalno. 'Značilen primer v zgodovini tega stoletja je mesec avgust leta 1914 — avgust na fronti in avgust na Balkanu. ALEKSANDER1 SOLŽENICIN je v svojem najnovejšem romanu AVGUST 1914 (Avgust četymadcatogo) postavil vojno kot nekako široko odprto, paradoksno stvarnost človeške usodnosti, se pravi: najvišji zgled človekove nesreče, pa tudi možnost za razvitje široke človeške vzajemnosti in bratstva. Leto 1914 je bilo leto velikanske zmede, pa tudi človekovo najbližje srečanje s samim seboj. Avgust 1914 pomeni za Rusijo in za svet najgloblje doživetje VOJNE, pomeni pa tudi, na drugi strani, BRUT-talni vdor nečesa skritega, konspirativnega - iracionalno balkanskega — nevarnega vsakemu ustaljenemu in odprtemu. Roman Avgust 1914, ki je izšel pri YMCA-Press v Parizu 1971, je Aleksander Solženicin pripravljal že desetletja. V nekem pismu maja 1971 pravi, da je ta roman - ki je pravzaprav le prvi del velike trilogije — njegovo življenjsko delo; zamislil si ga je že leta 1936, ko je končal srednjo šolo. Dokončni tekst novega romana je bil napisan v letih 1969 in 1970. Delo obsega 571 strani in je razdeljeno na 64. poglavij. Ta so sestavljena iz literarno zgodovinskega pripovedovanja — v literarno snov so vstavljeni splošni pregledi dogodkov, fragmenti bežnih, filmskih prikazov zgodovinskih dogodkov ter odstavki iz časopisov, revij, pisem in drugih dokumentov. Tako je nastala bogata in zapletena celota zgodovinsko realnega in literarno oblikovanega izseka časa med 10. in 21. avgustom leta 1914. Kraj, kamor je pisatelj postavil zgodbo svojega romana, je frontna črta Allenstein-Hohenstein-Soldau v Vzhodni Prusiji. Tu je prišlo takoj po izbruhu vojne in blizu bojišča pri Tan-nenbergu, do prvih vojaških spopadov med nemškimi in ruskimi četami. Semkaj je postavil Solženicin svoje opa-zovališče vojne, obenem pa tudi tistega globljega, revolucionarnega, ki se je pripravljalo v času in v ljudeh. Solženicinov roman ima, v nasprotju s historiografskim prikazovanjem, svojo tehniko oblikovanja pereče zgodovinske stvarnosti. Dogodki so obdelani tako, kot jih doživljajo, posamezni udeleženci na obeh straneh; v tem je pisatelj napravil nekaj, kar zaman iščemo v večini današnje zgodovinske in vojaške literature. Obenem pa sega roman bolj v zajetje podrobnosti, kot pa v prikaz celote; pisatelj se postavi v človeško perspektivo, ne kaže velikih bitk, ampak razvija vojna dejanja v ljudeh in njihovem dojemanju vojne, med častniki, ki so v človeških odnosih do vojnih dejanj. Protagonisti romana so tam, kjer se pripravljajo odločitve, od koder prihajajo povelja; osebe so povečini znani štabni oficirji ruske armade ter podoficirji — v manjši meri vojaki. Sovražnika ni videti, njegovo prisotnost čutimo le iz splošnega vojnega stanja, signaliziranja na nočnem nebu, iz sporadičnih alarmov. Sovražnik je vsepovsod in nikjer. Vidne zgodovinske osebnosti na ruski strani so generali Samsonov, Martos, Nečvolodov, Artamonov, Kry-mov, Šilinski in drugi. Edini stik s sovražnikom - slučajno srečanje med nemškim generalom von Prancoisom in ruskim polkovnikom Vorotynzevim - je prikazano kot miroljuben razgovor dveh mož, ki sta postavljena v zgodovinsko situacijo, v skupno človeško usodnost. Sploh se Solženicin zavestno izogiblje tradicionalnemu ruskemu pojmovanju, utrjenemu od Dostojevskega do Ehrenburga, ki ima Nemčijo za svojega smrtnega sovražnika. Pisatelj romana Avgust 1914 ne kaže Nemcev v luči sovraštva, ampak jih kaže s spoštovanjem do njihove vojaške tehnike in človeške hrabrosti. Solženicin se poslužuje - podobno kot pri nas Kocbek -nekake filozofsko literarne in personalistično pripovedne tehnike. Opušča opis bitk, vojaških premikov in sovražnosti; poglablja se v duševna stanja, preiskuje namene in vzroke - iz zgodovinskih osebnosti ustvarja zgodovinsko literarne osebnosti. S tem dosega globljo vsebinsko in kompozicijsko enotnost, ker utripa iz romana osebna dožive-tost in prizadetost; v zgodovino so vložena človeška razpoloženja — strah, čustva, misli, intuicije. Takšen izvirni prijem dokumentarnega gradiva poustvarja zgodovino, ki ni kronološka sestavljenost dogodkov, ampak organska zraščenost objektivnega in subjektivnega, stvarnosti in človeka. 1914 V romanu je dosti razmišljanj, tako npr. o času, ki je znamenje božje prisotnosti v zgodovini; ali o zgodovini, ki je „svojevrstna, organska in nerazumljiva tkanina... zgodovina raste kot živo drevo in razumeti zgodovino pomeni, približati se ji s sekiro v roki. Zgodovina je, če hočete, reka s svojimi tokovi... “ DRUGA PODOBA: Balkanski avgust 1914 - vdor iracionalnega v zgodovino. Ko je Vladimir Dedijer napisal knjigo o sarajevskem atentatu, je obdelal ožje politične, socialne in osebne vzroke, ki so pripeljali pristaše Mlade Bosne do atentata in umora nadvojvode Franca Ferdinanda ter njegove žene Zofije, vendar je Balkan bil in bo ostal nedoumljiv politično travmatični pojem. Balkanski julij 1914 je udaril kot strela z jasnega neba, čeprav je bil že dolgo sluten in je na mnoge deloval kot sprostitev,. Udaril je iz jasnega neba ne samo, ker je bilo tisto poletje izredno lepo, ampak ker je po umoru avstrijskega prestolonaslednika sledila napetost in stopnjevanje posledic, ki jih ljudje še dva ali tri dni po krvavem dejanju niso resno jemali. Ne gre za to, da bi že ne vem kolikokrat skušali dognati, ali leži krivda zgodovinskega sarajevskega julija 1914 v Beogradu, San Petersburgu ali v Berlinu — v njihovih naravnost provokantnih dejanjih, -gre za dejstvo, da je bil v evropski politični in družbeni atmosferi pritisk tako močan, da je moralo priti do izbruha. Zakaj ? Zato, ker je bilo na Balkanu gnezdo vseh mogočih strasti in ambicij, prevratnih in terorističnih namenov. V današnji politični terminologiji pomeni Balkan vdor nepredvidenega, iracionalnega; „balkansko“ se javlja danes npr. v obliki južnoameriških državnih udarov, v obliki študentskih uporniških nemirov, črnskih vstaj, hipijev, radikalne in napredne inteligence, socialnih in seksualnih revolucionarjev, levih katoličanov... ZA IZPOPOLNJENO, transcendentno sliko avgusta 1914 in sploh za spoznanja, kaj pomeni „avgust“ še danes, pa si moramo poleg omenjenih žarišč — rusko-nemške fronte in Balkana — predočiti še tretje, izredno važno zgodovinsko dejstvo. Težko, si predstavimo danes, kakšen učinek je na evropsko socialistično gibanje imelo glasovanje nemške socialnodemokratske stranke za odobritev vojnih kreditov, ki je bilo 4. avgusta 1914. Nemška socialnodemokratska stranka je bila vedno nekaka učiteljica ruski socialnodemokratski stranki in ruski marksisti so bili prepričani, da ves nemški razvoj od 1870 do 1914 dokazuje pravilnost Marxove teze: gospodarski napredek, hitra industrializacija, dotok množic s kmetov v mesta, kjer se spremene v industrijski proletariat — s tem si kapitalizem sam koplje jamo. Revolucijo bodo izpeljale tedaj samo industrijsko napredne, kapitalistične države. Dogodki v avgustu 1914 so nenadoma in za vedno razbili to Marxovo teorijo o industrijsko naprednih deželah. Ob glasovanju nemške socialnodemokratske stranke je bilo Leninu in njegovim revolucionarjem jasno, da se socialistične stranke naprednih dežel redno okužijo in izrodijo v revizionizem. Takrat, v tistih julijsko-avgustovskih dneh 1914 je bila potrjena nova teza, ki drži še danes: da bodo namreč revolucijo izvedle stranke gospodarsko zaostalih dežel — Rusije, Bolgarije, Srbije, Romunije itd., — kajti socialistična gibanja visoko razvitih držav — Nemčija, Francija, Anglija — nujno zapadejo v revizionizem in takoimenovano delavsko aristokracijo. LAHKO BI DEJALI, da je revolucija, poleg vojne, velika tema Solženicinovega romana Avgust 1914. če nam pisatelj, ki je znan kot odločen nasprotnik oktobrske revolucije, prikazuje vojno z neko paradoksnostjo razumevanja. in personalističnega sprejemanja njene usodnosti, mu je pojem revolucije povsem negativen. Njegove osebe iz romana poznajo Hegla, Lavrova, Kropotkina; navdušujejo se za Gorkija, govore o revoluciji. Vendar npr. oče napredne Sonje stvarno in trdoglavo pribija: „Pameten človek vendar ne more biti za revolucijo, kajti revolucija je neznosno in nesmiselno uničevanje. Nobena revolucija ne prenovi dežele, ampak jo opustoši, in to za dolgo. . .“ Miru ni mogoče doseči z odpravo vojne; vsak posameznik mora, pravi Solženicin, prispevati k ustvaritvi miru „z resnico in dobroto", vendar - ali je mir res utopija? FRANCE PARE* domovina svojim ustvarjalcem letošnji prešernovci LETOŠNJE PREŠERNOVE NAGRADE so na praznik slovenske kulture, 8. februarja, ki je Prešernov smrtni dan, prejeli naslednji. slovenski ustvarjalci: Slikar, kipar in grafik TONE KRALJ, za življenjsko delo na področju likovne umetnosti. Umetnik je eden od utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma, ki je odpiral naš prostor v svet. Kralja je predvsem zanimal slovenski kmečki človek, ki ga je s krepkimi barvami in monumentalno kompozicijo dvignil v simbolične višine.. Zato je njegovo delo postalo trajna last in eden najdragocenejših dosežkov slovenske umetnosti, ki brez Kraljevega deleža gotovo ne bi bila to, kar je danes. Skladatelj, inštrumentist in dirigent BOGO LESKOVIC, za uspehe na področju dirigentske dejavnosti. Je v zadnjih dveh desetletjih vodilna osebnost slovenskega glasbenega življenja. Leskovic je svetovno poznan in priznan.- Njegova izvedba Prokofjeva opere „Zaljubljen v tri oranže" je bila pri Philipsu posneta na gramofonsko ploščo in dosegla „Grand prix“, prvo mednarodno nagrado. Tega najvišjega mednarodnega priznanja je bil hkrati z dirigentom deležen tudi ansambel ljubljanske Opere, ki je izvedbo pripravil. Kot dirigent je Leskovic stalni gost vseh evropskih orkestrov, s katerimi premnogokrat izvaja tudi dela slovenskih skladateljev. Plesalca PIA in PINO MLAKAR za življenjsko delo na področju plesne umetnosti. |Z Mlakarjema je neločljivo povezan razvoj slovenske plesne umetnosti. Letos teče štirideset let, kar sta s prvim plesnim večerom na ljubljanskem opernem odru prinesla v slovensko plesno umetnost novega in resnično umetniškega duha. Sloviti sta njuni celovečerni plesni kompoziciji Lok in Vrag na vasi. Po vojni sta prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta, delala z njim dvanajst let in ustvarila v tem času dvanajst novih baletov, med njimi štiri slovenske novitete. Njuna zasluga je, da sta slovenskemu baletu vtisnila svoj osebni pečat, s svojim širokim znanjem širila obzorje plesalcev in občinstva, slednjič pa dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture. Profesor inženir arhitekt MARJAN MUŠIČ, za življenjsko delo na področju arhitekture. Arh. Mušič je prvi naš arhitekt, ki mu je uspelo z osebno doživetostjo ovrednotiti le rahlo nakazane arhitektonske kvalitete. Njegova posebnost sta izredna prefinjenost in občutljivost: na njih sloni vse njegoov delo. Slovi po restavraciji cerkve Sv. Sfojie v Ohridu in njenega okolja; s to stvaritvijo je arh. Mušič odprl vrata novemu konceptu spomeniškega varstva pri nas. Ogromna je tudi publicistična dejavnost prof. Mušica. Ta dejavnost ima pečat visoke arhitektonske strokovnosti. V slovitem eseju „Kozolec“ je leta 1970 dosegel vrh v sožitju med znanostjo in umetnostjo. Dramska igralka SAVA SEVERJEVA-, za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Igralka stoji v vrsti najvišjih interpretov slovenske gledališke tvornosti. Z interpretacijo mogočne galerije odrskih postav iz domačega in svetovnega slovesa v slovenskem gledališču si je zadobila velik sloves tudi zunaj Slovenije, posebno v letih igranja v Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu. Izredno plodna so predvojna leta njenega skupnega dela s pok. arhitektom, režiserjem in igralcem Bojanom Stupico. Nepozabni sta njeni vlogi Helene Grudnove v Cankarjevi satirični komediji, pa Polly v Brechtovi „Beraški operi". NAGRADE iz posebnega PREŠERNOVEGA SKLADA, ki jih nagradna komisija tudi podeli vsako leto 8. februarja, so letos prejeli: Koprski slikar in grafik Zvest Apollonio, za slikarsko in grafično delo. — Akademska slikarka Alenka Bartel-Prevor-šek, za kostumografsko delo. — Pianist Aci Bertoncelj, za pianistične dosežke. — Pisatelj Peter Božič, za roman ,,Jaz sem ubil Anito". - Pesnik France Forstnerič, za pesnitev »Pijani kurent". - Pesnik Kajetan Gantar, za prevod Plau-tovih komedij. - Inž. arhitekt Peter Kerševan, za realizacijo trgovske hiše Mercator v Idriji. - Režiser Franci Križaj, za režijo Eliotove drame „Umor v katedrali". — Pesnik Peter Levec, za pesniško zbirko »Brezkončni marec"- -Skladatelj Pavle Merkiu za Koncert za violino in orkester, — Igralec Radko Polič, za vlogo v Hiengovem »Osvajalcu" in Lebovičevi »Padli angeli". — Ktežiser Staš Potočnik, za režije televizijskih oddaj za otroke. - Dramaturg Emil Sma-sek, za radijsko dramaturško delo. — Pesnik, prozaist, kritik in časnikar Jože Snoj, za roman »Negativ Gojka Mrea". - Slikarka Marlenka Stupica, za dosežke na področju mladinske ilustracije. jubileji • Konec septembra lani je v Ljubljani učakala svojo 80. Pomlad najbolj subtilna, najbolj lirična, umetniško najbolj dognana igralka slovenske gledališke sodobnosti MILA ŠARIčEVA. V igralski zbor ljubljanske Drame se je vključila ob koncu prve vojne, leta 1918. Ostala je v njem nepre-frgano do konca druge vojne, ko je za eno sezono odšla Maribor, za drugo pa na Reko. Povrnila .se je v nji tako ljubo Ljubljano, kjer je igrala vse do upokojitve. Od 1951 jo bila najprej honorarna, potem pa izredna profesorica za Umetniško besedo na ljubljanski Akademiji za igralsko Umetnost. Njeno umetniško ustvarjanje se najtesneje veže z velikim vzponom in razmahom naše igralske in gledališke umetnosti v dobi med obema vojnama. Njeni liki iz uutične in sodobne svetovne klasike, pa nič manj njene Uedosegljive stvaritve iz slovenskega gledališkega repertoarja so veljaven spomenik njeni umetnosti. Kot vzgojiteljica je dala slovenski Taliji vrsto igralcev, igralk in reži-S0rjev. Njena gojenca sta bila tudi zdajni filmski igralec ^ndrej Božič, član Gassmanove igralske skupine, in gledališčnik Nikolaj Jeločnik. tlLAS se bo izrednega jubileja velike slovenske umetnice s Posebno esejistično podobo spomnil v eni prihodnjih številk. 1* let življenja je praznoval slovenski skladatelj MATIJA BRAVNIČAR. Pregljev rojak iz Tolmina predstavlja danes 6Uega glavnih stebrov moderne slovenske muzične umetno-A1- Pomembni so zanj zgodnji umetniški stiki s skladateljem larijem Kogojem, pri katerem je študiral kompozicijo, ji 0 je napisal svojo prvo opero »Pohujšanje v dolini Šent-'uujanski, na Cankarjevo istoimensko farso. Nekaj let P°2neje je v ljubljanski Operi uprizoril svojo svetovno za-mahnjeno množično opero »Hlapec Jernej", tudi na Cankar- jev tekst. Najviše se je vzpel kot mojster simfonije in glas- -bene dramatike. Od simfonike je omeniti uverturo »Kralj Matjaž", simfonično pesnitev »Kurent", Preludij ha Tru-. barjev koral „Hymnus slavicus", pa tudi »Belokranjsko simfonijo". 75 let je v Gradcu na štajerskem učakal univ. prof. JOSEF MATL. Bil je profesor slavistike na graški univerzi. Kot temeljit poznavalec literarne zgodovine južnoslovanskih narodov je znal vedno znova navdušiti svoje slušatelje za znanstvena področja, ki jih je še desetletja prej nemška znanost docela ignorirala ali pa politično zase izrabljala. Pozornost so vzbudile Matlove študije »Evropa in Slovani" in »Kultura južnih Slovanov". Zdaj pripravlja knjigo o občeslovanskem kulturnem razvoju, dve študiji o folklori balkanskega polotoka pa sta v tisku. Vodi tudi inštitut za tolmače. Najlepše priznanje je prejelo njegovo delo z imenovanjem za dekana filozofske fakultete graške univerze. Do Slovencev je bil vedno pravičen ter je veliko storil za ugled in spoznanje slovanskih narodov. 85 let je praznoval v Združenih državah dr. FRANK KERN, zdravnik, poleg rev. Trunka, ki ima že 102 leti, eden najstarejših slovenskih kulturnih delavcev med slovenskimi zdomci. Iz Breznice nad Škofjo Loko se je še mlad selil v ZDA, kjer se je uveljavil tudi kot žurnalist pri slovenskih listih in sodeloval pri slovenskih društvih, zraven pa študiral in doktoriral za zdravnika. Takrat je tudi svoj stari priimek Jauh spremenil v Kem, da so ga Američanje laže izgovarjali. Napisal je angleški slovar in čitanko za Slovence. A posebno važen je živahno pisani lastni življenjepis. Svojemu prijatelju in podporniku Slovenska kulturna akcija iz srca čestita. literarne reportaže fantastična poetologija giinterja eicha 1. FEBRUARJA letos je praznoval zahodnonemški pisatelj Giinter Eich svoj 65. rojstni dan. Giinter Eich se je v zadnjih letih umaknil iz ostrih dnevnih prepirov nemškega literarnega življenja. To dejanje se morda zdi čudno, a le toliko časa, dokler se ne seznanimo s trenutno nemško literarno sceno. V tej so na dnevnem redu žolčne levičarske debate, ki pa jim manjka pravega humanizma in etičnih globinskih dimenzij. Prej gre za modno, precej snobistično debatiranje pisateljev, ki so v resnici izgubili stik s sredino, v kateri žive. Mnogi pisatelji se niso mogli pridružiti literaturi dvoumnih literarnih tez, žive življenje samotnih posebnežev na robu literarnega dogajanja. Zanimivo pa je opazovati, da prav literatura teh posameznikov in izločencev marsikdaj prerašča naivni, neestetski politični pamflet nekaterih pisateljev, ki so v centru pozornosti, zlasti študentskih in intelekualnih skupin, v središču pozornosti literarne kritike, a brez bralcev. Eden takih osamljencev, vedno bolj osamljenih, je bil veliki pesnik sodobnega nemškega jezika, v Parizu živeči Paul Čelan. Umikal se je v pariško izgnanstvo, v posebni poetični svet, reduciran na sliko izredno depresivne narave in trpečega življenja. Pred koncem življenja, pred tragično smrtjo v pariški Seini, se je še pokazal s svojo trpečo držo na nek prireditvi v Stuttgartu, a ga nihče ni doumel in razumel. V Avstriji sta se v zadnjih letih ubila zelo nadarjeni, mnogo obetajoči avantgardistični pisatelj Konrad Bayer in v družbenem življenju na videz uspeli pesnik srednje generacije in nekdanji urednik revije Literatur und Kritik, Fritsch. Zato ni čudno, da se je tudi Giinter Eich umaknil s svojo prefinjeno, fantastično poetologijo na rob, v trpko osamljenost. Toda v zadnjih letih je prav Giinter Eich s svojimi novimi leposlovnimi stvaritvami bistveno obogatil sodobno nemško literaturo. To mu priznavajo vsi resni kritiki in literarni zgodovinarji vseh smeri. V nasprotju z nekaterimi razboritimi, levičarsko optimističnimi, a v Nemčiji žal neverjetno enodimenzionalnimi pisatelji, vodi Giinterja Eicha „nekakšna žalost, ki jo usmerja razum". Giinter Eich ne verjame, da se da kriza, v kateri sta se znašla sodobni človek in sodobna družba, odpraviti z dvema ali tremi novomarksističnimi parolami in z ducatom vzpodbudnih utopičnih vzklikov. Prav kot Avstrijca Thomasa Bemharda; ki samoten, razrvan, agresiven in obupan živi na samotni zgornjeavstrijski kmetiji in morebitne občudujoče obiskovalce vrže čez prag, „ker želi imeti svoj mir“, muči stalna depresija, ki se je rešuje le v urah ustvarjanja, muči tudi Giinterja Eicha obup, ki si išče izhoda v kreativni akciji. Eichova literatura vsebuje svojevrstno estetsko sporočilo, ki odpira človekove notranje svetove in skuša človeka osvestiti navznoter, v čim kvalitetnejšo in celovito osebnost. Šele taki novi posamezniki, senzibilni, prefinjeni in rahločutni lahko preusmerijo sodobno družbo iz zagatne krize. Eich so poslužuje posebnega estetskega načela, v katerem sovpadata beseda in reč. Iz tega jezika, ki je okrog nas, a ki ni dejanski, moramo prevajati. Po Bichu je literarno delo sestavljeno iz takih prevodov iz prateksta, ki se nahaja okoli nas, a ki ga vseeno ne poznamo. Torej moramo nenehno slikati ta nevidni pratekst, se zanj boriti in mučiti in iz njega prevajati. Tako nastane resnična literarna umetnina. Prodirati v neznani svet onkraj jezika pa za Eicha ni beg pred realiteto. Prej so resnični beg enodimenzionalne politične parole kakršnekoli usmerjenosti in kalibra. To ni literatura lahkovernih fraz in ljubeznivih laži, temveč _ je pretresljivi glas tistega, ki se ne da katalogizirati, ujeti v predalček. To je literatura drugačnih posameznikov, nemirnih skrunilcev templjev, nezadovoljnežev, norcev, nesrečnih sanjačev, kalilcev miru, literarnih nebodigatreba. Po drugi strani pa Giinter Eich ve, koliko smo v zadnjih desetletjih že kulturno izgubili, koliko je že pokvarjenega in iztirjenega. Eich ve, da pisatelj danes ni vsemogočen. Je le klicar v pustinji malodušja in resnične neduhovnosti, ob koncu Evrope, ob dokončnem propadu starega sveta, ko se v silno razburkani in napeti atmosferi še zadnjikrat oglase močni poetični vizionarji, mojstri pesniške besede, ki je LEV DETELA živo žarela, odkar je z Grčijo stopila evropska kultura v svoj dan. Zaradi te močne sile po boljšem, višjem življenju, ki bi moglo zrasti iz zdravih posameznikov, in zaradi vsesplošnega duhovnega razpada in propada je Giinter Eich v napeti, grozljivi dilemi, ki prehaja iz resignacije v upa polno | vizijo in iz le-te ponovno v pesimistični obup. Ta dilema pa daje Eichu po drugi strani močne ustvarjalne pobude. Podoba je, da je prav Eichovo odločno vztrajanje zunaj uradnih konceptov literature in kulture, zunaj dnevne, modne literarne produkcije, tista gibalna sila, ki daje trajne pobude njegovim literarnim konceptom. Eicha bi mogli imenovati očeta moderne nemške radijske igre. Ta radijska igra je danes mednarodno upoštevan in priznan pojem in sodi v sam vrh modernega svetovnega ustvarjanja. Leta 1951 so oddajali prvo Eichovo radijsko igro, ki se imenuje Sanje (Traume) To je pravzaprav rojstna ura nemške radijske igre. Borchertova drama Zunaj pred vrati (Draussen vor der Tiir) je bila napisana ob koncu in po koncu vojne dobe, vsa v znamenju vojne groze in zločinstva-Eichova drama Sanje pa je v nasprotju z Borehertovim delom iz leta 1947 udarila že na docela novo situacijo. Leta 1947 je bila Nemčija lačna, razbita, demoralizirana. Leta 1951 pa se je to stanje že bistveno spremenilo. Leta 1951 je pred radijskim sprejemnikom že sedel spet siti nemški meščan, ki ga je Eichova vznemirljiva igra brž vrgla iz ravnotežja. v igri Sanje je predstavljenih pet parabol o vsesplošni človekovi ogroženosti. Igra je očitno svarilo, očiten klic po drugačnem, boljšem človeku. V poeziji (liriki) se je Giinter Eich postopoma odmikal opevanju narave. Toda tudi njegove pesmi iz narave niso prazno, romantično sprenevedanje. Treznost je bila „kljub sanjam" stalni Eichov strogi poetični imperativ! Iz te treznosti in stremljenja po čim določnejši preciznosti izraza in izpovedi drse poznejši Eichovi lirični teksti vedno bolj v redukcijo jezika, v pristajanje na najnujnejše sredi vsesplošne ogroženosti. Njegove pesniške zbirke postajajo vedno bolj lakonične, skope, poetična izpoved drsi ne 1® pri Paulu Čelanu, temveč tudi pri Eichu v prefinjeno poetično šifro. Te Eichove ironične lirične vizije z matematično jasnim h1 reduciranim jezikom obkrožajo tisto, kar sem zgoraj imenoval pratekst, namreč ono, kar biva okoli nas, kar ima svoj izreden čar in metafizičen pomen, a ni oprijemljiv0 in ujemljivo. Ni čudno, da so se Eichove pesmi pomikale vedno bolj proti kratki, absurdni, igrivi, ironični prozi, v kateri pa j® z nekaj bistrimi zamahi ujet vsesplošni kozmos sveta i” neba in človekov polom v njem. 1968 je Eich izdal zei° opaženo prozno zbirko Krti (Maulwiirfe), in 1970 še noV° zbirko take absurdne, do zadnjega opiljene in izpiljene_.pi'0' ze Tibetanec v moji pisarni (Ein Tibeter in meinen Biiroh To so fantastične, večploskovne pripovedi, ki bi jih pravzaprav lahko imenovali tudi pesmi v prozi ali pa poetične filozofske traktate ali meditacije. Eichova literatura se je razrasla v subverzivno, sito® in pohlep uničujočo ustvarjalno akcijo. Na tipično sodobno vprašanje, če meni, da njegova literatura lahko spremeni svet, je Eich tudi tipično odgovoril: „S temi teksti se ne da prav nič spremeniti. Hotel sem J® pridobiti novo realiteto. Pridobil sem si jo z besedo. Angaz' ma z gorjačo ni zame nič." Giinter Eich PONOČI Ponoči slišati, kar ni bilo nikoli slišano: stoto ime Alahovo, ton bobna, ki ga Mozart ni več zapisal; ker je pravkar umrl, pogovore, ki sem jih slišal še v materinem telesu. Iz pesniške zbirke SPOROČILA DEŽJA l1?55’ Iz nemščine Lev De*6 zapiski na rob VINKO BRUMEN domov i ZGRADILI SMO SI lepo število domov, družinskih in skupnih, srenjskih. Posebno zaradi drugih nas občudujejo celo obiskovalci iz stare domovine, ki vedo, da smo doma imeli take domove po vseh krajih, in torej le nadaljujemo z izročilom ter prinašamo semkaj nekaj domovine. To velja že za družinske domove. Nov svet je zlasti spočetka tuj, hladen, v njem se človek čuti negotov, izgubljen. iZato išče kraja, kjer bi bil zares doma, kjer bi bil zares t», kar je, kjer bi bil na svojem. Zato se nismo ustrašili hobenih žrtev, temveč smo skušali čimprej priti pod lastno streho. To smo dosegli v toliki meri, da je med nami že težko najti družino, ki ne bi stanovala v lastni hiši. Čeprav je družina, kakor se pravi, edino, kar nam je ostalo od raja, ko smo bili izgnani iz njega, je vendar preozka, da bi se mogli v njej povsem razmahniti. Potrebna nam je širša družba, kjer se moremo srečati z enako mislečimi, čutečimi in hotečimi, kjer se moremo skupno posvetiti delu Mi zabavi, za katero je posameznik premalo. Temu naj bi služili naši skupni domovi. Tako je nam, ki smo že bolj ali manj odrasli zapustili domači kraj, skupni dom z obdajajočimi ga družinskimi do-hlovi podaljšek stare domovine, ki nam pomaga premostiti Prepad med svetom naše mladosti in sedanjo stvarnostjo. Ta je prva naloga naših domov in ko to izpolnijo, jih nis-hio zaman zgradili. Naši domovi naj bodo res domovi tistim, ki še potrebujejo nekaj domačnosti, da se jim živ-Ijenje prehudo ne nalomi ali celo zlomi! Vendar s tem naloga domov še ni izčrpana. Za nami namreč prihajajo drugi, katerim naj bi naši domovi tudi bili zares domovi. In žrtve, ki jih je postavitev domov terjala, bile tako velike, da naj bi rodile dober sad nekaj dalj casa, kakor ga je nam zrelejšim še prisojenega. in skušali razčistiti njihovo razmerje do naše skupnosti. Nihče ne bo trdil ne zahteval, da bi v naše družine poročeni tujerodci že zato bili ali postali Slovenci. A po svojih zakonskih drugih, če se niso ti že oddaljili ali pa, kar je še huje, jih nismo mi oddaljili, so nekako povezani z našo skupnostjo. Po njej bi se mogli seznaniti z nami, z našimi težnjami in težavami, nam v marsičem pomagati in biti kdaj v korist slovenskemu narodu. Torej naj ne bi skušali ohraniti v skupnosti le tiste, ki so se v zakonih povezali s tujerodci, marveč naj bi se potrudili, da bi pridobili tudi te. Vsega premisleka so vredne besede, ki jih je napisal R|. Klinec: „Narodna skupnost se takih zakoncev [ki so poročeni z drugorodci] ne sme sramovati niti jih podcenjevati. S tem bi jih samo odbijali. Pač pa naj jih navaja k temu, da [drugorodnega] zakonskega druga vpeljejo v krog prijateljev lastnega naroda. Naj bo to oddolžitev za dolg, da ne bodo dali lastnemu narodu potomstva." (Slovensko usodo krojimo vsi. Trst 1971, str. 29.) Vsebino zadnjega stavka bi morali tudi mi posebno dobro premisliti: Slovenci in Slovenke, ki se poročijo z drugorodci, kar v neslovenskem okolju pomeni, da ne bodo imeli slovenskih otrok, naj .se slovenskemu narodu oddolžijo vsaj tako, da bodo svojega drugorodnega zakonskega druga vpeljali v slovensko družbo in ga naredili za prijatelja Slovencev. In da bodo to tudi njegovi polslovenski potomci, kar ne bodo, če sta njihov oče ali njihova mati postala rajši nasprotnika Slovencev, ker jih nismo znali sprejeti med sebe. KAKO naši skupni domovi strežejo naštetim nalogam? ;Za nas, ki iščemo v njih nekaj nekdanje domačnosti, podaljšek stare domovine, pač marsikaj storijo. Ali ne bi mogli pritegniti vseh rojakov, ki stanujejo v okolišu in to ne samo k udeležbi, marveč tudi k sodelovanju? ^VE SKUPINI ali morda dve vrsti ljudi prihajata za nami in obema bi naši domovi mogli nekaj pomeniti, čeprav vsaki drugače. Tva je naša mladina, ki je in mora biti naša glavna skrb. t^ttiemo, in če ne umemo še, nas razmere silijo in nas fk»do prisilile umeti, da mladina živi drugačno življenje, ^akor je bilo naše. Dovolj je razlogov za to in znani so. dejstvo, da stopa v življenje v drugem trenutku tako f^aglo menjavajočega se časa, pa v drugi deželi, z drugačno kulturo, vpliva, da je naša mladina drugčna, kot smo mi, 't1 gleda na svet v marsičem drugače, da išče svojo življenj-sk° polnost drugje. ai' ta mladina lahko in rada pozabi, je, da ima tudi ona Prave in zelo nežne korenine, četudi le po nas, v naši zem-h in v naši kulturi, in da bi nastala škoda, če bi se te _j°renine pretrgale. Kar pa mi lahko in radi pozabimo, je, ;u lma ta mladina poleg naših še druge korenine, krepke P stvarne, ki jih tudi ne smemo pretrgati, če bi jih sploh P^gli, da ne oslabimo njene rasti. 5ako streči obojim potrebam naše miadine, potrebi, da se .hrani popkovina, ki jo še veže na našo staro domovino ha njeno kulturo, in potrebi, da čim krepkeje zrase v ehiljo, na kateri živi in bo delala, to je vse prej ko lahek h1 oblem, ki se mu ne moremo izogniti. Z zapiranjem oči 1 red stvarnostjo se noben problem ne odpravi in ne reši. OLEg MLADINE pa je še druga skupina ljudi, na katero M morali več misliti, kot smo doslej, in to tudi v že zvezi z vprašanjem, kako bi dosegli, da bi žrtvd, polo-he v naše domove, tudi za nami rodile sadove, ki bi te tve opravičili. Ta nova skupina ljudi so tujerodci, zla-H,1 v^ukajšnji domačini, ki se ženijo in možijo v naše Uruzme. rno-1- S° n-am me®ani zakoni ljubi ali ne, preprečiti jih ne Se l?,1110. ih jih bo vedno več. Pa ne samo v družinah, ki so Vod' 6 TreJ oddaljile od skupnosti in o katerih še komaj račun. Mešani zakoni se danes sklepajo tudi v zrnah, ki so (bile) stebri našega narodnega življenja. eč k0*- doslej bi se morali zanimati za te nove družine Kaj se je storilo za našo mladino? Kaj bi mogli in morali še storiti ? Zakaj se naša mladina ne počuti posebno dobro v naših domovih, zakaj razmeroma malo sodeluje, zakaj ni (bolj) zastopana v vodstvih? Ali se pripravlja, da bo prevzela vodstvo in delo iz rok sedanjih odborov? Če ne, kje je težava, pri mladih, pri starejših ali pri obojih? Mar nismo znali ali nismo mogli v mladini pobuditi duha požrtvovalne službe skupnosti, iz katerega so nekdanji mladi rodovi ustvarili in ohranili našo ljudskokulturno dejavnost? Sama vprašanja, ki od nas terjajo odgovor. (Spotoma: ali vsa naša narodnostna vzgoja ne potrebuje temeljitega kritičnega pretresa? Ali marsikdaj ne dosegamo z njo prav tega, kar želimo preprečiti?) Ni dovolj, da vidimo nekaj mladine v naših domovih, zlasti tiste, ki jo še lahko vanje pošiljajo starši. Skrbeti nas mora tudi tista mladina, ki je sploh ni blizu, za katero niti ne vemo, kod hodi in kaj dela. Posebno vprašanje, na katerega bi bilo vredno najti odgovor, je tudi tole: Zakaj vidimo v naših modovih tako malo dijaške, posebej še akademske mladine, ki bi morala biti srce in živec vsega našega kulturnega in prosvetnega prizadevanja. Tako je vsaj bilo nekoč pri nas. Najtežji problem za nas vse in za naše domove posebej so drugorodci, ki so se ljubezensko in zakonsko povezali z našimi družinami. Glede teh sploh nimamo nikake politike. Celo kadar se nam ponujajo, se stiku ogibljemo, ker se bojimo, da bi zaradi njih slovenščina prenehala biti občevalni jezik v naših domovih. Ta nevarnost gotovo obstaja. In vendar bo treba nekaj storiti. Izgubljamo svoje ljudi in ne smemo pridobiti drugih. Vprašanje je težko, rešitve ni na dlani. A prav zato jo bomo morali iskati. Čas dela proti nam. O VSEH naštetih vprašanjih moramo razmišljati več, skrb-neje in temeljiteje, kakor smo vajeni. V nekem pogledu bomo morali svojo politiko zasukati za 180 stopinj. Čas je, da prenehamo nekatere ude skupnosti le odpisovati, zavestno ali ne, — ker so ostareli ali umrli, ker jih ni blizu, ker da so se pregrešili proti kaki praksi, ki jo je ne ve se kdo posvetil... čas je, da mislimo, kako bi ljudi tudi pridobivali. kulturni večeri ki bodo SVOJO DEVETNAJSTO delovno sezono bo Slovenska kulturna akcija začela v Buenos Airesu v soboto, 20. maja z letošnjim prvim kulturnim večerom, ki bo, kot je že navada, v gornji dvorani Slovenske hiše, ob osmih zvečer. Ob 110-letnici smrti škofa Antona Martina Slomška, pa ob 120-letnici ustanovitve Mohorjeve družbe je ta večer pripravil literarni odsek. Vsebino večera predstavlja predavanje, ki nam ga je iz Združenih držav poslal dr. Franček Žebot z naslovom PREŠEREN IN SLOMŠEK. Celovška srečanja in sklepi. Žebot obravnava v svojem razpravljanju malo preštudirani in še manj dokumentirani, pri prešerno in slomškoslovcih skoraj prevečkrat neomenjani ali le bežno zapisani sestanek mojstra slovenske poezije in največjega buditelja slovenstva - Prešerna in Slomška - leta 1832 v Celovcu. Razprava posije z novo lučjo na kulturno in narodnozgodovinsko pomembno srečanje obeh velikih Slovencev v Celovcu; posebej na njuno družno stališče do črkarske vojske; predvsem pa na zgodovinski obisk, ki sta ga mlada Prešeren in Slomšek tisto leto opravila pri župniku Jarniku pri Celovcu, ki je takrat pripravljal svoj slovenski slovar. Ta sestanek je izredne važnosti za ves poznejši razvoj slovenske jezikovne in knjižne kulture. Razgo- ; vori med tremi so položili temelj slovenskemu knjižnemu jeziku in tako odprli vse možnosti razpona poznejšega slovenskega slovstva. Večer bo vodil vodja literarnega odseka France Papež, s pozdravno besedo pa bo novo kulturno leto začel predsednik dr. Tine Debeljak. bravcem glasa in naročnikom meddobja in naših knjig Ta številka GLASA je zadnja, ki jo pošiljamo: v s e m , ki so doslej s kakim prostovoljnim denarnim prispevkom pokazali, da list cenijo; pa tudi vsem dosedanjim naročnikom naših knjižnih izdanj, ki jih tudi sicer štejemo za naročnike še naprej. S prihodnjo majsko številko pa bomo po slali GLAS SKA samo: vsem rednim članom Slovenske kul turne akcije; v zamenjavo slovenskim listom, čašo pisom, periodikom in revijam v svet in domov; vsem dosedanjim naročnikom naših knjižnih izdanj; vsem, ki so se do konca aprila letos na list posebej naročili. .; . O o o Bč 6 Vi R. P. 1. 953701 neodgovarjajoče - prečrtajte!