KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino letnik 42 št. 2 leto 1994 UDK 949.712(-2)(05) UDC ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XLII 1994 izdaja zveza zgodovinskih društev slovenije sekcua za krajevno zgodovino LJUBLJANA Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Holynski, dr. Olga Janša-Zom, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Semoder, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, dr. Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, dr. Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zom, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, dr. Maja Žvanut, dr. Janez Cvim (glavni urednik) Prevodi: Katarina Kobilica Lektoriranje: Anton Šepetavc Bibliografska obdelava: Branko Goropevšek Uredništvo in uprava: Filozofska fakulteta. Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 2, 61000 Ljubljana (tel. 061/125 00 01) Sofinansirata: Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Računalniški prelom: MEDIT d.o.o. Tisk: MOBO INTERNATIONAL d.o.o. Na naslovni strani: Podoba Ljubljane konec 18. stoletja na pomočniškem priporočilnem pismu iz leta 1820, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Varia Magistratica VII, fasci Na podlagi mnenja Ministrstva za znanost in tehnologijo RS štev. 415-4/92 z dne 5.3. 1992 gre za pro- izvod, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov v višini 5% po tarifiii številki 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). KAZALO Aleš Gabrič: Zgodovina pisana v "starem duhu".......................................................... 1 History as Written in the Old Way Sonja Anžič: Kako so v Ljubljani leta 1944 praznovali obletnico prve omembe Ljubljane?............................................................................... 6 How the Anniversary of the First Mention of the Town of Ljubljana was Celebrated in Ljubljana in 1944? Jože Suhadolnik Stavbni razvoj v Ljubljani (1144-1885) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana..................................... 11 Construction Development in Ljubljana (1144-1895) and Archive Materials from the Historical Archives of Ljubljana Primož Kuret: Struktura in funkcija Filharmonične družbe v Ljubljani (Ob 200 - letnici Filharmonične družbe)........................................................ 26 The Structure and Function of the Philharmonic Association in Ljubljana (On the Occasion of the 200th Anniversary of the Philharmonic Association) Lovorka Coralič: Prispevek k poznavanju delovanja slovenskih priseljencev v Benetkah od 15. do 18. stoletja................................................................... 31 Contribution Towards Our Knowledge of the Presence and Activities of Slovenian Immigrants in Venice from the 15th to the 18th Century Žarko Lazarevic: Kmečki dolgovi ob sevemi meji 1918-1945 (od Rateč do Hodoša).................................................................................... 41 The Debts of Farmers on the Northem Border 1918-1945 (From Rateče to Hodoš) Eva Holz: Ceste - element gospodarskega razvoja v prvi polovici 19. stoletja?............. 49 Roads - an Element of Economic Development in the First Half of the 19th Century? Ivanka Zaje - Cizelj: Šoloobiskujoči otroci na celjskih osnovnih in nedeljskih šolah (1796-1916)..................................................................... 54 The Children Attending the Primary and Sunday Schools in Celje (1796-1916) Jože Smej: Martjanska župnija v perspektivi 600 let..................................................... 61 The Parish Maitjanci and Its 600 Years of History Martin Steiner: Akulturacija prekmurskih sezoncev..................................................... 72 Acculturation of the Prekmurje Seasonal Workers V spomin Borisu Rozmanu 1955-1994 (Branko Šuštar)............................................... 77 Judita Šega, Zdravstvene in higienske razmere v Ljubljani (1885-1910). Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1993 (Gradivo in razprave 12), 133 strani (Bojan Balhovec)................................... 79 Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolženosti slovenskih kmetov 1848-1948. Ljubljana: Znanstveno in publicistčno središče, Zbirka Forum, 1994, 171 strani (Bojan Balkovec)............. 80 Jožef Košič, Življenje Slovencev med Muro in Rabo. Izbor del. Budimpešta, 1992, 190 strani (Martin Steiner).................................... 81 Darja Mihelič, Hazard, Koper/Capodistria, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/ Sociata storica del Litorale, Knjižnica Annales 3, 1993, 250 strani (Bojan Balkovec)...................................................................... 82 Župnija Šentrupert. Zgodovinske osnove leta 1993, Šentrupert 1993, 130 strani (Bogdan Kolar)....................................................... 83 Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, Ljubljana (AES. 15) 1993, 217 strani (Bogdan Kolar)........................................ 83 Dragotine kapiteljske cerkve v Novem mestu. Razstava Dolenjskega muzeja od 23. 4. do 19. 9. 1993 (Majda Pungerčar)........ 84 Kronika Rihemberka - Branika. Branik 1994, 405 strani (Petra Svoljšak)..................... 86 1994- -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino ZGODOVINA, PISANA V "STAREM DUHU" Pred šestdesetimi leti je izšla prva številka revije za krajevno zgodovino. Najprej je to bila Kronika mestne občine ljubljanske, kot je bilo zapisano v glavi 1. in 2. številke v letu 1934. Uvodnik novi reviji je "ob 15-letnici osvobo- jenja, 1. decembra 1933", napisal ljubljanski župan dr. Dinko Puc. Poslanstvo nove revije je označil takole: "Objektivno in mimo bo prinašala vse o Ljubljani, kar je vredno, da ostane v spominu. Pisala bo zgodovino njenega prebi- valstva, posameznih stanov, znamenitih oseb in važnih dogodkov; pripovedovala bo povest njene industrije, trgovine, obrti; beležila bo njeno kulturno stremljenje, umetniški razvoj; zemlje- pisci, geologi, starinoslovci bodo prinašali svoje študije o njej."i Že s 3. številko 1. letnika seje koncept novo- pečene revije spremenil. V uvodniku te številke je mariborski župan dr. Franjo Lipoid zapisal, do so v Mariboru z veseljem sprejeli pobudo Ljub- ljane, da se Kronika mestne občine ljubljanske spremeni v Kroniko slovenskih mest. Po nje- govem mnenju naj bi torej bila Kronika "zgo- dovina vsega našega nacionalnega stremljenja v veliki Jugoslaviji", v njej pa bi morali sprego- voriti tudi o tistih slovenskih mejnikih, ki so ostala zunaj Kraljevine Jugoslavije, o Gorici, Trstu in Celovcu.^ Po Lipoldovem uvodniku so pozdravili pre- oblikovanje revije v Kroniko slovenskih mest še župani nekaterih drugih slovenskih mest.^ Kronika slovenskih mest je izhajala kot revija četrtletnica sedem let, vse do zasedbe Jugosla- vije, ki so ji na kulturnem področju sledile preki- nitve izhajanja številnih slovenskih revij. Zadnja številka Kronike slovenskih mest, tj. četrta števil- ka VIL letnika, je izšla decembra 1940. Prva šte- vilka Vin. letnika, ki je že bila v pripravi, pa ni ugledala sveta. Od vsega začetka so revijo tiskali v Učiteljski tiskarni v Ljubljani. Ta je z letom 1937 prevzela poleg tiskarskih še založniške posle. Poleg znanstvenih razprav je Kronika ob- javljala še kronološke preglede dogodkov v slo- venskih mestih za obdobje od konca 1. svetovne vojne dalje.'* Dobro desetletje po izdaji prve številke Kro- nike so se razmere v Sloveniji močno spreme- nile. Po koncu vojne so zapihali drugačni poli- tični in ideološki vetrovi. Nova oblast je povsem spremenila do tedaj uveljavljene poglede na re- vije. Strokovne revije, ki v letih 1941-45 niso izhajale, tudi neposredno po osvoboditvi niso nadaljevale z delom. Njihova usoda je bila od- visna od mnenja nove oblasti. Ta pa ni z naklo- njenostjo ocenjevala zgolj strokovnih stremljenj številnih predvojnih uredništev in urednikov, temveč je v novem času zahtevala točno dolo- čeno ideološko naravnanost, strokovni kriterij pa je bil po njihovem pojmovanju drugotnega po- mena. Za uredništvo Kronike slovenskih mest pa ne bi mogli reči, da jim strokovni kriterij ni bil vodilo uredniške politike. O usodi starih knjig in revij je odločalo mi- nistrstvo za prosveto Slovenije, ki je julija 1945 začelo z akcijo izločanja ideološko in politično oporečnih del iz knjižnic in knjigam. Delo je vodila posebna komisija za pregled knjižnic, ki je upoštevala zahtevo novih oblastnikov, da morajo v novi dobi tudi kulturo in kulturne ustanove vrednotiti s političnimi kriteriji. Ti pa so bili podrejeni komunistični ideologiji, marksizmu.* Komisija, ki je sestavljala spiske prepoveda- nih del, je s prvim spiskom (27. julija 1945) poslala knjižnicam in knjigarnam še navodila, kako naj postopajo z izločenimi deli. Knjižnice so morale našteta dela izločiti iz javne uporabe, jih hraniti ločeno od ostalega gradiva, dostopne pa so smele biti le za študijske potrebe.^ Za knjigame niso bila predpisana tako natančna navodila in so bila možna različna pojmovanja direktiv ministrstva. Nadzor nad delom javnih knjižnic in s tem torej tudi nad izvajanjem čiš- ^ Kronika mestne občine ljubljanske, I, št. 1, 1. 1. 1934, str. 1. ^ Kronika slovenskili mest, I, št. 3, avgusta 1934, str. 161. 3 Ibidem, str.162-163. "* Glej: Anka Vidovič-Miklavčič: Bibliografsko kazalo Kronike slovenskih mest, Kronika, XXn, št. 3, 1974, str. 203-241. * Arhiv Republike Slovenije (dalje: ARS), Fond Ministrstva za prosveto LR SLovcnije (dalje: MP LRS), dok. 3159-45. Ö RS, MP LRS, dok. 3159/2-45. 1 Aleš Gabrič 1994- -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino čenja ideološko nezaželene literature je z uredbo, izdano septembra 1945, dobil oddelek za ljudsko izobraževanje ministrstva za prosveto7 Zgodovinske strokovne revije niso bile nave- dene med revijami, ki so morale biti izločene iz javne uporabe. Toda izdajateljem revij je ostalo po nejasnih navodilih ministrstva za prosveto odprtih kup vprašanj. Ali je potrebno izločiti iz prometa celotno revijo, pa čeprav je v njej le en članek ideološko sumljiv? Ker je bilo treba iz del izločiti "dinastične slavospeve" in "fašistično propagando", kako torej ukrepati v primeru, ko je šlo za objavljanje novic o politikih tistih poli- tičnih skupin, ki so v 2. svetovni vojni doživele poraz? Takšna in podobna vprašanja so se zastavljala tudi vodstvu Učiteljske tiskarne v Ljubljani, ki je tiskala Kroniko. Predsednik in podpredsednik tiskarne Josip Ribičič in Drago Supančič sta zato 21. januarja 1946 zaprosila ministrstvo za dodat- ne informacije. Kot sta zapisala, je "ostalo nekaj vprašanj nezadostno pojasnjenih", med njimi tudi tisto, kako naj sploh knjigarne postopajo z izlo- čenimi deli. Za našo problematiko je seveda zani- mivo vprašanje, ki se je odprlo vodstvu Uči- teljske tiskarne v zvezi s Kroniko. Ribičič in Supančič sta vprašala: "Zelo potrebna bi bila tudi pojasnila glede zgodovinskih del. Tako je v 'Kro- niki slovenskih mest' redno objavljena še kronika o dogodkih. Dostikrat se pri tem navajajo do- godki, pri katerih igrajo glavno (vlogo, op.p.) člani bivše dinastije. Ali se morajo takšni pasusi rigorozno izbrisati ali pa je pri presoji teh mest dopustna neka širokogrudnost in do katere meje? Ali pa naj se izloči sploh vsa 'Kronika' in bi se na ta način dostikrat izločilo tudi gradivo, ki vsebuje dragocene podatke?"^ Ob tem je vodstvo Učiteljske tiskarne povpra- šalo še po načelnem stališču do starejših zgodo- vinskih del, saj jim tudi navodila glede teh vprašanj niso bila jasna: "Ta dela so sicer pisana v starem duhu, so pa zaradi svoje vsebine dra- gocena. V zvezi s tem omenjamo Staretovo Občo zgodovino, Gruden-Malovo Zgodovino Sloven- cev, Dimitzevo: Geschichte Krains."^ Učiteljska tiskarna je poleg dopisa poslala ministrstvu za prosveto še ocene knjig, ki so jih še imeli na zalogi. Za bralce Kronike je seveda najbolj zanimiva ideološka ocena Kronike, iz '' Uradni Ust SNOS in NVS, 22. 9. 1945, št. 37, str. 169. * ARS, MP LRS, Sk. 6, Dopis UCitcljskc tiskarne, d.d. v Ljubljani, 21. 1. 1946. ' Ibidem. katere je razvidno, na kakšen način je bilo možno razumeti zahteve kulturne politike. Ideološke ocene knjig in revije je sestavil upravnik knji- garne Učiteljske tiskarne Aleksander Železnikar. Uvodoma je postavil čisto načelno vprašanje, s katerim je opozoril na razliko med obširnejšim, znanstveno zasnovanim delom revije s članki iz zgodovine mest, in drugim, bolj poljudnim kro- nološkim naštevanjem dogodkov iz medvojnih let. Pri tem je, poznavajoč in upoštevajoč zahteve komunističnih ideologov, pripomnil: "Prvi del je skoraj brez izjeme vsebinsko neoporečen, v dru- gem delu pa se objavljajo tudi fotografije in izjave javnih delavcev, od katerih so bili nekateri izraziti protikomunisti in pristaši prejšnjega re- žima."io Kot "napake" iz prvega letnika Kronike je ocenjevalec naštel "fotografije dr. Pavla Pestot- nika in inž. Remca, ki sta oba sedaj na begu", objavo govora "župana Tavčarja v proslavo 1. decembra in Karadjordjevičev", pohvalne besede na račun magistratnega direktorja Frana Janči- gaja, objavljene fotografije "znanega nacista prof Zupančiča", pa bivšega novomeškega župana dr. Rezka, krškega škofa Srebmiča in prelata dr. Sla- viča, regenta Aleksandra itd. Kot napake so na- štete še nekatere omembe kralja Aleksandra in kritike komtmistične dejavnosti med svetovnima vojnama. Železnikar je oceno prvega letnika Kro- nike zaključil takole: "Navedeno gradivo bi se moralo iz Kronike izločiti, nakar bi se mogla Kronika prodajati. Zaradi drugega dragocenega gradiva pa bi se morda mogla vsa Kronika ohra- niti za znanstvenike in večje knjižnice."^! Na tak način je Železnikar analiziral še neka- tere zvezke iz starih zalog Kronike. Namesto dol- goveznega naštevanja "napak", ki jih je "zagre- šilo" uredništvo Kronike slovenskih mest, je bolj smiselno opozoriti na vprašanja, ki so se zdela sestavljalcu ocen, ki je upošteval navodila mi- nistrstva za prosveto, sporna. Največkrat so kot sporne omenjene navedbe in fotografije politikov in vidnih javnih delavcev iz tistih političnih skupin, ki so v državljanski vojni doživele poraz. Pogosto gre za kralja Aleksandra in druge člane kraljevske družine, za bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena, za dr. Antona Korošca in za župane slovenskih mest. Na več mestih je ocenjevalec posebej poudaril, da je Kronika objavljala zelo ugodne Ibidem, priloge k dopisu: Kronika slovenskih mest. Nadaljnje navedbe so iz tega dokumenta. " Ibidem. 2 1994 - 2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino ocene dela teh ljudi. Drugi politični zadržek so bile negativne ocene komunističnega delovanja in komimistične ideologije, ki jih najdemo v kronoloških pregledih. V nasprotju s tem so v ocenah Učiteljske tiskarne seveda negativno oce- njene pozitivne ocene delovanja katoliških usta- nov. Za povojno politično stvarnost so bile spor- ne še objave del tistih javnih delavcev, ki so maja 1945 pobegnili v tujino. Tovrstna poteza je po- sebej omenjena pri inž. Vladimirju Remcu, dr. Pavlu Pestotniku in kiparju Franu Goršetu. Učiteljska tiskarna je, po svoje razumevajoč navodila ministrstva, predlagala prepoved pro- daje treh zvezkov Kronike slovenskih mest, ki so jih še imeli na zalogi. To je veljalo za 3. številko letnika II (leto 1935), za 1. številko letnika m (leto 1936) in za vezani sedmi letnik (leto 1940). Prva od omenjenih predlaganih prepovedi, torej tretja številka E. letnika, ki je izšla oktobra 1935, je imela tri "napake". Na str. 234-239 je objavila pregled zgodovinskega razvoja uršulin- skih šol v Ljubljani, "ki zelo naglasa uspešnost pouka v laršulinskih šolah". Za članek Janka Orožna Veliko Celje in nova občinska uprava (str. 241-243) je Železnikar zapisal, da "se ta uprava zelo hvali in se objavljata sliki župana Mihelčiča in podžupana Stermeckega, ki je bil pred kratkim obsojen na 10 let". Tretja politično vprašljiva zadeva v tem zvezku je bila objava več slik iz evharističnega kongresa 1. 1935 v Ljub- ljani in objava slike bana dr. Marka Natlačena na str. 256 (v dokumentu Učiteljske tiskarne je na- pačno napisano "bana dr. Adlešiča", op.p.) V prvi številki lll. letnika je bil posebej moteč uvodni del, saj je Jakčevi sliki kraljice Marije sledil obširen članek Osnove sodobne zaščite otrok v Sloveniji (str. 1-18) z naštevanjem pred- vsem katoliških ustanov: Vincencijeve družbe, Vincencijeve ustanove, Marijanišča, Lichtentur- novega zavoda. Katoliškega društva gospa, Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, otroške bolnišnice, gluhonemnice, se- lezijancev itd. Ob tem so bile objavljene številne fotografije slovenskih cerkvenih dostojanst- venikov, sledilo pa je poročilo "o Jugoslovanski uniji za zaščito dece s sliko kraljice Marije, ki je tudi prevzela častno predsedstvo na kongresu te imije." V istem zvezku je bil v kroniki dogodkov (na 72. str.) na sporen način opisan spopad med komunisti in Orjvmci 13. julija 1924 pred Mag- dičevo trgovino v Ljubljani, saj je bil večji del krivde pripisan komunistom. V VII. letniku Kronike slovenskih mest so bile sporne objave številnih notic in fotografij članov kraljevske družine, škofa Rozmana, bana Natlačena, župana Adlešiča. Hudo moteč je bil tudi obširen članek o natečaju za postavitev spo- menika kralja Aleksandra v Ljubljani z veliko fotografijo spomenika po odkritju (št. 3, str. 129- 141). Železnikar je negativno ocenil še članek Franceta Steleta Ljubljana v letih 1935-1940 (št. 4, str. 215-222), saj so bile v njem izrečene šte- vilne pohvalne besede na račim delovanja mestne uprave z dr. Adlešičem na čelu. Prav tako je bil negativne ocene deležen še priložnostni članek ob smrti dr. Antona Korošca, v katerem je bil prvak pred vojno najmočnejše slovenske poli- tične stranke označen kot "politični voditelj Slo- vencev" in kot "edini program Slovenije" (št. 4, str. 251-253). Kritik so bili deležni še nekateri drugi zvezki Kronike slovenskih mest, le da je Učiteljska tiskarne ocenila, da gre za manjše "napake" in ni predlagala prepovedi nadaljnje prodaje posamez- nih zvezkov. Za drugo številko I. letnika je predlagala, da bi prelepili fotografije prof Rem- ca, "nacista" dr. Riharda Zupančiča, župana dr. Adlešiča. Druga možnost je bila "izločiti vso kro- niko dogodkov in potem ni zadržka". Za tretjo številko letnika III je Učiteljska tis- karna predlagala, da "se lahko prodaja, če se zle- pita str. 196 in 197". Na sporni str. 196 sta bili namreč objavljeni dve fotografiji z obiska kralja Petra II. v Ljubljani in "na obeh slikah se dobro vidi tudi dr. Natlačen". Poleg pripomb na račun posameznih podatkov in člankov iz Kronike v letih 1934-1941 nam ocene povedo še marsikaj drugega iz življenja tistih dni in iz preteklosti časopisa za slovensko krajevno zgodovino. Vodstvo Učiteljske tiskarne se je očitno pripravilo na najostrejši možni ide- ološki poseg na področju založništva in knjiž- ničarstva. V oceni Kronike in ocenah ostalih pri- loženih del so predvideli naj ostrejše možne posege komisije za pregled knjižnic slovenskega prosvetnega ministrstva. Učiteljske tiskarne nika- kor ne moremo šteti za pobudnika izločanja knjig in revij iz javne uporabe. Pač pa njene pripombe po svoje pričajo, do kako različnih razumevanj navodil lahko pride na terenu, če so smernice preveč splošne in dopuščajo preveč samovoljne interpretacije. V dopisu Učiteljske tiskarne najdemo tudi dokaz, da niso bili ravno pristaši močne cenzure in prepovedovanja tiskanih del. Ribičič in Zupan- 3 1994 -2/42 Časopis za slovensico lake tudi niso bistvene, ker ne postavljajo pod vpraSaj v tabeli navedenih razmerij. Tabela 3: Stmktura kmečkih dolgov ob sevemi meji leta 193223 A - vsota kmečkih dolgov v milijonih din. B - delež okrajeiuh kmečkih dolgov v slovenskih dolgovih v%. C - delež terjatev DHB in PAB v %. D - delež terjatev kreditnih zadrug v %. E - delež terjatev regulativnih hranilnic v % F - delež terjatev bank v %. G - delež terjatev privatnih upnikov v %. Tabela 4: Zemlja in prebivalci na zadolženih kmetijah ob sevemi meji v letu 1932 v povprečjih2'' A - povprečna velikost zadolžene kmetije. B - povprečje obdelovalne zemlje na zadolženo kmetijo. C - povprečno število prebivalcev na zadolženo kmetijo. D - povprečno število za delo sposobnih na zadolženih kmetijah. 2'* Prav tam. 44 1994- Časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 Tabela 5: Prebivalstvo v okrajih ob sevemi meji^* A - število prebivedcev v okraju. B - delež kmečkega prebivalstva. C - število kmečkega prebivalstva. D - število prebivalstva na zadolženih kmetijah. E - delež zadolženega prebivalstva v prebivalstvu okraja. F - delež zadolženega prebivalstva v kmečkem življu okraja. Tabela 6: Zemlja zadolženih kmetov ob sevemi meji^" A - površina okrajev v ha. B - zemlja zadolženih kmetov v ha. C - rodovitna zemlja v okraju v ha. D - rodovitna zemlja zadolžeiuh kmetov v ha. E - delež zemlje zadolženih kmetov v okrajni površini. F - delež rodovitne zendje zadolženih kmetov v okrajni količini rodovitnega sveta. Obravnavani okraji so z izjemo radovljiškega in kranjskega, ki sta imela razvito mdustrijo, imeli pretežno agrarni značaj. Skupen delež kmečkega prebivalstva je znašal kar dve tretjini. Tu pa se skupne značilnosti tudi končajo, saj geografska danost loči ob sevemi meji ležeče okraje v dve skupini, in sicer na gorate in ravninske. V pretežni meri gorati okraji, če jih lahko tako imenujemo, pri čemer imamo v mislih radov- ljiškega, kranjskega, kamniškega, gomjegraj- skega, dravograjskega in slovenjgraškega, so bih 2^ Prav tam; Splošni pregled dravske banovine, Ljubljana, 1939, Ilešič: Agrarna prenaseljenost Slovenije, Teh- nika in gospodarstvo št. 3-4/1940, str. 62-63. Do vred- nosti, ki jih najdemo v tabeli, smo prišli tako, da smo križali raznovrstne podatke iz navedenih del in jih nato z ustrezno računsko operacijo pretvorih v želj eno vrednost. 26 Prav tam. obsežnejši in redkeje poseljeni. Ti okraji so imeli nižji delež kmečkega prebivalstva in zaradi geografskih značilnosti so v njih prevladovale večje kmetije, predvsem na račim gozda in pašnikov. To seveda po- meni tudi pretežno usmerjenost kmetij iz teh okrajev v živinorejo in gozdarstvo. Za ravninske okraje, med katere smo uvrstili okraje Maribor levi breg, Ljutomer in Murska Sobota, pa je poleg manjšega obsega značilna tudi gostejša poselitev in temu primeren višji delež kmečkega pre- bivalstva. Slednji je v mariborskem in ljutomerskem okraju dosegal približno 80%, v soboškem pa celo 87%. Torej ni presenetljivo, da v teh okrajih tudi ni bilo večjih kmetij in da so tu beležili najvišjo gostoto kmečkega prebivalstva tako na kvadratni kilometer obdelovalne kot tudi vse kmetijske površine.^' Po teh uvodnih opozorilih se lahko lotimo predstavitve kmečkih dolgov na tem področju. V teku anketiranja v letu 1932 so kmetje iz teh okrajev prijavili za dobrih 367 milijonov ali 28% vseh tedaj v Slo- veniji ugotovljenih dolgov. Na tak ali dm- gačen način je bilo zadolženo 18.753 kme- tov, kar je predstavljalo slabo tretjino vseh slovenskih dolžnikov. Zaradi različne gostote prebivalstva in strukture kmetij ni presenetljivo, da je v treh ravninskih okrajih živela dobra polovica zadolženih kmetov, med katerimi so prevladovali mali kmetje. Tako je povprečna zadolžena kmetija v mariborskem in soboškem okraju dosegala med 6 in 7 hektarjev, v ljutomerskem pa le 4. "Le" smo zapisali zato, ker so v gorskih okrajih med zadolženimi, kakor sicer na Slovenskem sploh, prevladovali srednji in veliki kmetje, na kar nas opozarjajo povprečne velikosti zadolženih kmetij, ki so se gibale od 13 do 23 hektarjev. Primerjava deleža zemlje in prebivalstva za- dolženih kmetij, kar je bilo odvisno od deleža kmečkega prebivalstva, ne kaže velike in ne- pričakovane razlike. Tako je zemlja zadolženih kmetov predstavljala 30% vse površine obrav- navanega področja. V nasprotju s pričakovanji je stanje v ljutomerskem okraju, kjer je med zadol- ženimi prevladovalo veliko število majhnih s podpovprečnim številom prebivalcev. Na dmgi strani so bile osupljive razmere v soboškem okra- 27 Več o gostoti kmečkega prebivalstva po slovenskih okrajih glej Ilešič, nav. delo, str. 62-63. 45 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino ju, kjer je na zadolženih kmetijah živelo kar 80% okrajnega prebivalstva. V primerjavi s številom kmečkega življa je bil delež še bolj zaskrbljujoč, saj je prebivalstvo z zadolženih kmetij pomenilo kar 92% kmečkega življa. V preostalih okrajih, z izjemo radovljiškega, je bil delež zadolženega kmečkega prebivalstva znatno nižji, a vendarle še vedno visok. Dosegal je približno polovico od kmetijstva odvisnega prebivalstva. Drugačno sliko pokaže stopnja zadolženosti, kjer so opazne precejšnje razlike med obema sku- pinama okrajev. Kmetje iz goratih okrajev so imeli, z izjemo kamniškega, neprimerno višje dolgove kot v treh ravninskih okrajih. Tako je dolg na kmetijo iz prve skupine okrajev znašal od 26.000 do slabih 40.000 dinarjev v dravograj- skem okraju. Istočasno so v treh ravninskih okra- jih ugotovili med 10.000 in 20.000 dinarji dolga na kmetijo. Ta razlika je razumljiva, če si prikli- čemo v spomin podatke o povprečni velikosti zadolženih kmetij, in upoštevamo dejstvo, da je bila zemlja več ali manj edino kmečko premo- ženje, ki so ga zastavljali pri najemanju posojil. Trditev o večji zadolženosti kinetov iz goratih okrajev potrjujejo tudi podatki o vsoti dolga na hektar zemlje v lasti zadolženih kmetov, tako vse kot tudi obdelovalne. Vsota dolga na hektar zem- lje sicer ni ravno najbolj posrečena primerjava zaradi različne geografske strukture okrajev, kije tudi opredeljevala strukturo kmečkih gospodar- stev. Kljub temu so dolgovi zaradi manjših kme- tij in večje poseljenosti in temu primernim do- hodkom kmetom v ravninskih okrajih realno ver- jetno predstavljali večje breme kakor v goratih. Zanimivo je tudi vprašanje, pri kom so se kmetje zadolževali. Ob pogledu na ustrezno tabelo ugotovimo, da so kmete, tako kot dmgod v Sloveniji, najbolj izdatno kreditirali privatni upniki. Vendar je to samo en del odgovora, saj nam ne pove, kdo se skriva pod tem poime- novanjem. Manjkajoči del odgovora najdemo v zemljiški knjigi, iz katere lahko razberemo, daje bilo med njimi največ posestnikov, gotovo iz vrst premožnejših na podeželju, trgovcev in odvet- nikov.28 Delež terjatev privatnih upnikov je bil odvisen od prisotnosti kreditnih zadmg, hranilnic in bank, vendar se v nobenem okraju ne spusti pod 40%, v mariborskem pa je celo presegal 60%. Široko razpredena imeža kmečkih kreditnih zadmg je kmetom omogočala sorazmemo lahek dostop do posojil. O njihovi pomembnosti priča dejstvo, da so kmetje pri njih najeli kar tretjino kreditov. Sledile so jim regulativne ali mestne hranilnice, vendar njihov pomen ni dosegal zadružne vloge. Zanimivo je, da so slovenske banke zelo pičlo kreditirale kmete, očitno so bile naložbe v industrijo in trgovino bolj mikavne. V tem pogledu je izjema Prekmurje, kjer je delež bančnih terjatev med kmečkimi dolgovi dosegal skoraj 15%, ob tem pa je bil sorazmemo nižji delež privatnih upnikov. Državne banke kot sta bili Državna hipotekama (DHB) in Privilegirana agrama banka (PAB) slovenskih kmetov tako- rekoč nista kreditirali. Njun delež je bil namreč tako malenkosten, da ga lahko brez škode zane- marimo. Privilegirana agrama banka je v Slo- veniji pridobila na pomenu šele po letu 1936, ko je prišlo do konverzije kmečkih dolgov. Fran Trček, tedanji ravnatelj liberalno usmer- jene Zveze slovenskih zadmg, trdi, da je bil kredit v vseh letih prve jugoslovanske države drag. Po ceni denarja naj bi izstopali mestni za- vodi, ki da se niso zadovoljili samo z zaslužkom za pokritje režijskih stroškov, temveč so prven- stveno zasledovali dobiček. Zlasti je izpostavil prekmurske kreditorje, katere je dobesedno obtožil odemštva. Medtem ko je bila pri vaških kreditnih zadmgah razlika med aktivno in pasivno obrestno mero od poldmgega do 3%, so mestni zavodi zaračunavali tudi dvakrat toliko. Obrestne marže za posojila pri podeželskih zadmgah so tedaj znašale od 4 do 10%, v mestih pa od 5 do 18%,^^ pač v odvisnosti od gos- podarskih razmer. Vsaka anketa o zadolževanju bi ostala nedo- rečena, če ne bi ugotavljali tudi vzroke tega po- java. Podatkov, ki bi odkrivali vzroke zadolžitve v obravnavanih okrajih, ni na razpolago. Pri Privilegirani agrami banki so jih izmed vseh slovenskih okrajev raziskali samo v novomeš- kem. Če smemo tamkajšnje razmere posplošiti, potem lahko zapišemo, da je kar polovica kmečkih dolgov nastala zaradi neproduktivnih namenov. Izstopale so zlasti dote in dediščine, ki so botrovale kar četrtini dolgov. Delež nepro- duktivne zadolžitve je bil verjetno še višji, saj posojila za zidanje poslopij (23%) in nakupo- vanje zemlje (16,9%) še ne prinašajo dohodka sama po sebi. Ravno ti dve postavki sta bili precej visoki. Prava investicija za povečanje pro- izvodnje in dohodka bi bila v kombinaciji z Več o tem glej Lazarevič, nav. delo, str. 375. Fran Trček: Kmečki dolgovi v preteklosti, Kmečki glas št. 43/1963. 46 1994- Časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Zgornjima dvema, nakup živine, orodja in strojev. Taidli investicij pa je bilo bore malo. Očitno je, da velikost lonetije opredeljuje kvaliteto zadolževanja. Preprosto rečeno to po- meni: majhna kmetija, velik delež neproduktivne zadolžitve in obratno.^" Ob prenosu dolgov na Privilegirano agramo banko so obravnavani okraji, oziroma njihovi deli, za nekaj časa izstopili iz sivine slovenskega dolžniškega povprečja. Vzrok temu je bila uredba s predzadnjega dne leta 1937, ki je določila, da se tudi gozd šteje za obdelovalno zemljo.31 Zaradi tega je v Sloveniji nad 3.000 kmetov izgubilo status "zaščitenega kmeta" in ugodnosti povezane s tem, ker so njihove kmetije z gozdom vred presegale cenzus 50 hektarjev obdelovalne zemlje. To je povzročilo obilo razburjenja in zahtev po odpravi uredbe, ki niso bile uslišane. V zahtevah po odpravi takih določil je malo pred tem ustanovljena Kmetijska zbor- nica opozarjala vlado na "katastrofalne posledice, ki jih bo uredba imela v nacionalnem ozim na naši sevemi meji". Na tem področju naj bi bilo največ takih primerov ob Dravi, kjer so kmetje imeli le malo orne zemlje in resda nekoliko več gozda, ki naj bi bil daleč proč od prometnih poti in že zato veliko manj vreden kot v dmgih krajih. Obenem so ministra za kmetijstvo in pravosodje prepričevali, da so zadolženi kmetje gozdove pretežno že izsekali. Z izgubo zaščite naj bi padli pod vpliv "tuje propagande" (beri nemške!, op. Z. L.). Ko z zahtevami po anuliranju uredbe niso uspeli, so želeli doseči vsaj spremembo, da bi se 8 hektarjev gozda štelo za hektar obdelovalne zemlje. Vendar tudi tokrat z merodajnih mest niso bili deležni dmgega kakor molka.^^ Ob koncu se v naši razpravi ne smemo ogniti vprašanju, kako so zadolženi kmetje odplačevali dolgove. Podatki o tem so ohranjeni za davčne okraje do leta 1939. Da jih poznamo, se moramo zahvaliti uradništvu davčnih uprav, ki je na os- novi uspešno izterjanih anuitet terjalo posebne denarne nagrade za svoj tmd. Uspešnost njihove- ga dela in predvsem volje ali bolje rečeno zmož- 3" Podatke o vzrokih zadolževanja in porabi posojil išči v delih Ivana Bratka: Kmetski dolgovi, Tehnika in gos- podarstvo, str. 232, in Komadiniča, nav. delo, str. 51. 31 Uredba o izpremembah in din dopolnitvah Uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov. Službeni list, št. 2/1938, str. 8-10. 32 AS: Kmetijska zbornica, neurejeno. Dopis predsednika Kmetijske zbornice za Dravsko banovino Martina Steblovnika ministroma za kmetijstvo in pravosodje z dne 14. 10. 1938. nosti kmetov odplačati dolgove je razvidna iz spodnje tabele. V njej so poleg političnih nave- deni še davčni okraji, saj se niso vedno pokrivali. Tabela 7: Odplačevanje kmečkih dolgov ob sevemi meji 1937-193933 Kot smo poudarili, so slovenski kmetje disci- plinirano odplačevali dolgove. To velja tudi za zadolžene kmete ob sevemi meji. Nizek delež vplačil na račim tretje anuitete je razimiljiv, saj se je izterjava komaj dobro začela, pa tudi dmgače so takrat kmetje najmanj plačali, le tri četrtine predpisanega. Dosedanje razpravljanje lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so kmetje iz okrajev ob sevemi meji po stopnji zadolženosti, merjeni z vsoto dolga na kmetijo in na hektar zemlje, tako vse kot tudi obdelovalne, presegali slovensko pov- prečje. Ko primerjamo obmejne okraje med se- boj, se izkaže, da so bile razmere kritične zlasti v ravninskih okrajih, kjer je ekonomski propad grozil veliko vtójemu številu kmetov in prebi- valstva kakor v goratih okrajih. To prebivalstvo seje v pretežni meri preživljalo z delom na malih kmetijah, tako da manjša stopnja zadolženosti na kmetijo ni pomenila tudi realno manjše obre- menitve razpoložljivega dohodka. Kmečki dolgovi so bili aktualni tudi v letih dmge svetovne vojne, saj so dolžniško-upniška razmerja ostala še nadalje v veljavi. Ob okupaciji so okraji ob sevemi meji, razen soboškega, ki so si ga vzeli Madžari, pripadli Nemcem. Skladno s teritorialnim razkosanjem Slovenije so si okupa- torji razdelili tudi jugoslovansko državno premo- ženje na slovenskem ozemlju, kamor so sodile tudi terjatve Privilegirane agrame banke, ki je, kot že vemo, po letu 1936 prevzela kmečke dolgove pri denamih zavodih. 33 AS: Dravska finančna direkcija, neurejeno. Nagrade za uspešno izterjavo kmečkih dolgov - Poročuo ministru za finance, oddelku za državne dolgove in kredite, Beograd, z dne 2. 3. 1940. 47 1994 -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Nemci in Italijani so se po delitveni kon- ferenci v Ljubljani (22. in 23. januarja 1942) sestali 3. junija v Rimu in sklenili dogovor, ime- novan Zaupni protokol (Vertrauensprotokoll), s katerim so med dmgim določili, da se delitev premoženja Privilegirane agrame banke izvede ločeno med okupatorskimi državami glede na stanje z dne 31. decembra 1941. Mesec dni kas- neje so to dali vedeti tudi svojim zainteresiranim zaveznikom na berlinski konferenci.^'*V našem primem nas zanimajo samo tiste terjatve, ki sta jih prevzela nemški in madžarski okupator. Pod nemško upravo je ostalo približno dve tretjini zadolženih kmetov, dolgov in upniških institucij. Madžarskim okupacijskim oblastem pa je pri- padla desetina dolžnikov in približno 7% dolgov in denarnih zavodov, ki so svoj portfelj kmečkih zadolžnic predali Privilegirani agrarni banki.^* V skladu z rimskim in berlinskim dogovorom je morala ljubljanska podružnica Privilegirane agrarne banke, ki je svoje delo opravljala še naprej, a le v Ljubljanski pokrajini, vse svoje dolžnike izven jurisdikcije italijanske okupacij- ske uprave izročiti Nemčiji in Madžarski. To delo so v Ljubljani začeli že v septembm 1942. leta, vendar je potekalo silno počasi. Za nemško. področje vemo, da so do pomladi 1944. izročili Landes-Hypothekenanstaltu v Gradcu in Celov- cu, ki sta prevzemala dolgove kmetov iz Gorenj- ske, Štajerske in Koroške, le tretjino dolžniških listin, pretežno za davčne okraje ob sevemi slovenski meji. Obenem se v vsem tem času sploh še niso lotili urejanja dokumentacije za prekmurske dolžnike. Bančno vodstvo je počas- nost opravičevalo s pomanjkanjem ustrezno usposobljenega osebja,^^ kar je bilo le malo verjetno. Bližje pravilnemu odgovom smo, če sklepamo, da je bila počasnost posledica zavest- nega odlašanja. Z dolžniki iz teh krajev banka namreč ni imela neposrednega stika. Do julija 1944 je od kmetov iz nemškega okupacijskega ^'^ AS: Ministrstvo za finance LRS (MF LRS), fase. 50, Bericht üeber die Tätigkeit der Privilegirten Agrar Bank A.G., Zweigstelle Laibach seit Kriegsausbruch bis zum 6. april 1944., str. 4-9. V številkah izraženo je to pomenilo, da je na nemškem okupjicijskem področju živelo 23.248 zadolžeirih kme- tov, ki so imeU zadolženice pri 333 denarnih zavodih. Pod Madžari pa je pri 39 finančtdh zavodih bilo zadolženo 3.761 kmetov. Podrobneje glej Buanco Pri- vilegirane agrame banke za leto 1944, str. 3-4. AS: MF LRS, fase. 50, Bericht üeber die Tätigkeit...., str. 9; Poročilo o delu na obračunavjinju in predaji materiala za dolžnike, ki bivajo na Štajerskem in Go- renjskem, na dan 5. aprila 1944. območja in po analogiji najbrž tudi iz mad- žarskega, zahtevala odplačevanje anuitet v goto- vini neposredno pri banki ali preko klirinškega nakazila. Izjemoma, ko je kliring odpovedal, so v banki dovolili plačilo anuitete pri bivši upniški ustanovi ali njeni zakoniti naslednici. Kakršno- koli dmgo nakazilo pa v ljubljanski Privilegirani agrami banki niso priznali kot poravnavo terjatve.^' Skladno s takimi nemogočimi zahte- vami je razumljivo, da večina dolžnikov izven Ljubljanske pokrajine enostavno ni plačevala anuitet. Ker so bile zahteve banke tudi v nas- protju z italijansko-nemškimi dogovori iz Rima in Berlina, so Nemci posredovali in vodstvu banke ukazali, naj vse dolžnike z nemškega področja opozorijo, da morajo zapadle anuitete obvezno nakazovati na račun Landes-Hypothe- kenanstalta v Celovcu oziroma Gradcu, kjer so jih knjižili na posebnem računu Privilegirane agrame banke pri njih. Vendar omenjena zavoda nista izdajala pobotnic za odplačane dolgove,^* kar se je po letu 1945 izkazalo za precej po- membno. Mnogi kmetje izven Ljubljanske po- krajine so pohiteli izkoristiti inflacijske razmere in so na poziv nemških oblasti v prvih mesecih 1945. leta v celoti ali v pretežni meri poplačali svoje dolgove. Ker pri tem niso dobili pobotnic in obenem niso v vseh točkah zadostili zahtevam povojnih prepisov o likvidaciji kmečkih dolgov izpred dmge svetovne vojne,^^ je veliko teh kmetov moralo svoje dolgove plačati še enkrat, saj jim nova "ljudska oblast" ni priznala med vojno plačanih obrokov.'*" Resnici na ljubo je potrebno povedati, da jim to, glede na medvojno razvrednotenje denarja, verjetao tudi ni bilo težko. Oblasti najbrž tudi ne bi predpisale polletnega roka zapadlosti plačila, če bi šlo za zelo velike vsote. Prav tam. Pravo tam. Več o likvidaciji predvojnih kmečkih dolgov po komu- nističnem prevzemu oblasti v Jugoslaviji glej razpravo Žarka Lazarcviča: Usoda predvojnih lanečkih dolgov po letu 1945, Zgodovinski časopis št. 2/1990, str. 268- 269. '*" O tem pričajo številne pritožbe na obračun dolgov pri Republiški komisiji za likvidacijo kmečkih dolgov. V teh pritožbah so kmetje navajali, da so dolgove že odplačali, a pri tem niso dobUi pobotnic. Ne smemo izključiti možnosti, da so mnogi pri tem tudi špekulirali, vsi pa zagotovo ne. Natančneje o tem problemu glej Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino: Ministrstvo za finance LRS, zavitek št. 17, Prošnje za likvidacijo kmečkih dolgov. 48 1994- -2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino CESTE - ELEMENT GOSPODARSKEGA RAZVOJA V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA?* Večkrat je govor o tem, kaj je vzrok, da neka dežela hitreje napreduje od druge, čeprav imata precej podobne pogoje. Navadno je odgovor tak, da je cestna povezava preslaba, kajti ceste omo- gočajo prodajo domačega blaga, pa tudi uvoz novega blaga in idej. Vendar pa same ceste niso dovolj. Potrebno je tudi, da so dobro vzdrževane in daje na njih zagotovljena varnost. Slovensko narodno ozemlje je bilo v prvi polovici 19. stoletja dobro prepredeno s cestami vseh kategorij. Tu so potekale t.i. državne ceste, od katerih je bila najpomembnejša glavna komer- cialna cesta Dunaj-Trst. Od te se je odcepila še državna cesta na Reko in na drugi strani proti Gorici. Na Koroško so vodile državne ceste pre- ko Ljubelja, Podkorena in Jezerskega, pa predel- ska cesta ali obsoška cesta ter erarska dravska ali koroška vezna cesta. Pomembna je bila zagreb- ška državna in karlovška glavna, komercialna in poštna cesta. Med njimi je bila razpredena mreža cest nižje kategorije, ki so med seboj povezovale glavne in nanje navezovale večje in manjše kraje. Že gradnja in vzdrževanje tako goste cestne rmeže je zahtevala od dežel, v katerih je bila mreža razpredena, primemo bogastvo. Po dmgi strani pa so morale biti tudi dežele gospodarsko dovolj močne in podjetne, da so predvidele, da rabijo ali bodo potrebovale gospodarsko pove- zavo z ostalim svetom. Sama gradnja neke večje, recimo državne ceste, ali pa večja vzdrževalna dela na taki cesti, so za določeno ozemlje pome- nila kar pomemben gospodarski faktor. Odkupiti je bilo treba dele zemljišč in že to je sprožilo vrsto problemov. Na Štajerskem je bilo treba za sadovnjake odšteti 6 kr, za polja in travnike 4 kr, za gozdove in dmgo posest pa 2 kr za kvadratni seženj (kvadratni seženj = 3,597 m^). Na Kranj- skem je bila cena za vrtove in polja 10 kr, za travnike 8 kr, za gozdove, ki so pripadali hubam, in vso dmgo zemljo, razen občinske, pa 6 kr za kvadratni seženj. Cestni komisar je imel pravico sestaviti odkupno listino, plačilo je bilo treba opraviti na posestvu. O plačilu je na Štajerskem veljalo pravilo, daje vsoto do 30 gld treba izpla- čati takoj, če pa je bila višja, je bilo treba zadevo predati deželnemu katastm. Podložnikom je bilo treba zagotoviti, da je bil pri izplačevanju priso- ten tudi cestni komisar, da jim graščinski urad- niki po podpisu pogodbe niso pobrali dena^a nazaj.' Poleg tega se je ob takih delih na manj- šem prostom pojavila večja skupina ljudi, ki je s svojim delom, obnašanjem in potrebami gotovo tudi vplivala na okolico. Tako so n.pr. za dela na cestnem odseku med Vrhniko in Planino v začet- ku 19. stoletja (1802) določili skupino 15 miner- jev, 400-500 vojaških delavcev, 100 zidarjev, 10 tesarjev. Vojaštvo je nadzorovalo 6 častnikov in 2 podčastnika.2 Ceste so se delile na posamezne kategorije glede na to, kdo jih je vzdrževal in kako so bile grajene. Te razporeditve so v 19. stoletju večkrat spreminjali. Najprej so na področju Ilirskih pro- vinc razporedili ceste po svojem okusu in potre- bah Francozi. Ti so jih razdelili v tri razrede. V prvi razred so spadale ceste, ki so bile pomembne za francosko trgovino, n.pr. Napoleonova cesta, ki je povezovala celotne Ilirske province od Ljubljane do Kotora. V dmgi razred so spadale ceste, ki so bile nacionalnega pomena in so pove- zovale glavna mesta poddelegacij, v tretji razred pa so šteli ceste, ki niso bile splošnega pomena, vzdrževati pa so jih morale občine.^ Po končanih francoskih vojnah in po ponovni zasedbi naših krajev je oblast na Dimaju leta 1821 znova raz- delila ceste po kategorijah. Državne ali glavne ceste so bile grajene kot chaussée ali visoke ceste. Imele so lunetno podlago, predpisano širi- no vozišča 9,58 m (30 čevljev), morale so biti dvignjene nad obzorje in imeti stranske in odtoč- ne jarke. Cestna bankina je morala biti 9,05 cm (4 cole) nižja od cestišča. Najstrmejši vzpon je * Referat na 26. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Slovenj Gradcu. ^ Joseph Schemerl: Ausführhche Anweisung zur Entwer- fiing, Erbauung und Erhaltung dauerhafter und beque- mer Strassen. Wien 1807, tretja knjiga, str. 351-377. ^ Rafael Ogrin: Nova cesta od Vrhnike do Planine. Kronika 7, Ljubljana 1959, str. 74-75. AS.-GUB. ARH. fase. 28 in fase. 54. ^ Melita Pivec-Stele: La vie économique des Provinces niyriennes (1809-1813). Paris 1930, str. 79-106. 49 Eva Holz 1994- -2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino smel biti 6-8%, konveksnost cestišča pa je bila določena z 1/30 do 1/50 širine cestišča. Za gra- mozne kupe so morali biti pripravljeni posebni prostori, tako da kupi niso ožili cestišča. Ob ro- bovih so morali biti na obeh straneh opestniki.'* Nižja kategorija so bile deželne ceste, ki so bile brez lometne podlage, morale pa so imeti odtočne jarke; bile so ožje kot državne ceste. Vzdrževati so jih morali dominiji. Dežehie poti so bile brez podhodov, brez odtočnih jarkov, njihova širina je bila različna. Vzdrževale so jih občine, kadar je bilo treba. Tovorne poti so bile osnova prometa v hribovitem področju. V prvi polovici 19. stoletja so govorili tudi o stanovskih cestah, ki so jih vzdrževali stanovi, pa o komornih deželnih po- teh, med te so šteli tiste, ki sta jih postavila okraj ali občina in sta jih tudi vzdrževala. Navadno jih je gradilo več okrajev, pomenile pa so glavno povezavo v deželi.* Običajno so se ceste nižje kategorije čez čas povzpele med ceste višje kate- gorije in je tako tisto neposredno breme vzdrže- vanja prešlo na višjo instanco. Le država se je uspešno branila, da bi vzdrževala večje število cest. Včasih je tudi poskušala kakšen predel dr- žavne ceste spremeniti v deželno cesto.* V prvi polovici 19. stoletja, predvsem v nje- govem začetku, so se po naših cestah, v glavnem državnih, pomikale različne vojske, ki so ceste primemo imičevale. Vojni čas tudi ni bil prime- ren za kakršno koli resnejše popravilo, tako da so se ceste po končanih homatijah znašle v nič kaj zavidljivem položaju. Denarja je primanjkovalo že za popravilo državnih cest, tako so ceste nižjih kategorij mimo propadale naprej. Popolnega propada so jih skušali rešiti s tlako, ki pa ni dala pravih rezultatov. Ponekod so posamezne cestne predele popravljali nekateri bogati posamezniki, dajanje cestnih popravil v zakup pa se ni obneslo že ob koncu 18. stoletja. Razmere so se začele spreminjati na bolje šele v 50. tih le 19. stoletja.'' Slovenj Gradec je do srede 19. stoletja spadal v celjsko kresijo.* Vseh glavnih cest, ki so jih na : ^ J. Schemerl, n.d.„ prva knjiga, str. 73-88. 5 AS.-GUB. ARH. fase. 28, leto 1821/22. ^ Hoetzel: Wegerecht. Österreichisches Staatswörter- buch. Handbuch des gesamten österreichischen Rech- tes. Herausgegeben imter Mitwirkung zahlreichen Fachmänner von dr. Emst Mischlcr imd dr. Joseph Ulbrich. Wien 1909, str. 951-967. AS.-GUB. ARH. fase. 28, leta 1818, 1821, 1827/28. GUB. ARH. fase. 255 1/2, leto 1787-1794. LGBl. 1850, št. 480. ^ Niko Kuret: Slovensko Štajersko pred marčno revo- lucijo 1848. Topografski podatki po odgovorih na področju celjske kresije popravljali od 1797 da- lje, je bilo 67.718 sežnjev (128,4 km), vseh po- deželskih cest skupaj je bilo na tem področju 201.749 sežnjev (382,6 km). Stroški popravil so bili 44. 567 gld 40 kr, za delo pa so porabili 117.257 tlačanskih voženj in 209.007 tlačanskih delovnih dni.^ V 20. letih 19. stoletja so do- gradili, preložili ali na novo zgradili nekatere pomembne povezave slovenjegraške kotline z bližnjo in daljno okolico. Pomembna je bila po- vezava z "industrijskimi" kraji Prevalje, Mežica, Čma, Guštanj, povezava po Mislinjski dolini do Dravograda, povezava proti Savinjski dolini. Slovenjegraška glavna stranska cesta se je pri Višnji vasi odcepila od tržaške ceste in potekala v smeri: Strmec-Vitanje-Lošperk-Slovenj Gradec -Šentjanž, kjer se je cepila. Levi del se je onkraj Valentijevega mostu čez Mežo spojil s koroško ravensko cesto, desni krak pa je prekoračil Mis- linjo in nato Mežo ter se preko dravskega broda združil z dravograjsko cesto. Cesta je bila gra- mozna, okrog Vitanja se je začela vzpenjati čez Lošperk, dmgi vzpon je bil pri Straži. Voz, ki je prevažal 20-25 centov (1120-1400 kg) tovora, je pri vzponu čez Lošperk potreboval štiri konje priprege, če je sam imel vprego dveh konj, na dmgi strani pa je bil potreben le en konj priprege. Čez klanec pri Straži je bil prav tako potreben le en konj priprege. Mitnine na tej cesti niso pobi- rali, na mežiškem mostu pa je bilo treba plačati uradno pristojbino. Cesto so dobro vzdrževale okrajne občine. Bila je glavna povezava celjske kresije s Koroško. Na njej je bilo več lesenih mostov in dva zidana čez Hudinjo. Preko Meže pred njenim izlivom v Dravo je vozil nihajni žičnati brod. Tudi v kasnejšem času je ostala ta cesta glavna prometnica na področju med Mis- linjo, Pako, Savinjo in staro deželno mejo. Več- jih sprememb ni doživela. Nanjo se je vezala vrsta lokalnih cest in poti.'" V letih 1826-28 je bila zgrajena cesta po soteski Hude luknje, ki je bila precej nevama.'' Poleg teh večjih poti je bilo na področju slovenjegraškega okraja še več cest nižje kategorije. To so bile predvsem lokalne vprašalnice nadvojvode Janeza (1811) in Georga Gotha (1842). Ljubljana 1987, prvi del, drugi snopič, str. 122. ^ Ibidem. Jože Curk: Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje 14. (49) Maribor 1978, str. 249-250, 257, 262. Josip Mal: Zgodovina slovenskega narcxla. Celje 1928, str. 549. 50 1994 -2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino ceste, ki so jih vzdrževale občine in so bile pravi- loma dobro vzdrževane. Omembe vredne so bile: - Cesta Višnja vas- Schearzenbach- Ri&ik- Slo- venj Gradec. Ta cesta je bila urejena v letih 1809-1811. Dolga je bila 9363 sežnjev (17,8 km), imela je 13 mostov, zanjo so porabili 1360 gld ter 870 voženj in 4600 delovnih dni. - Cesta Slovenj Gradec- Koroška. To cesto so urejaU v letih 1807-1812. Dolga je bila 6699 sežnjev (12,8 km), na njej je bilo 8 mostov. Opravili so 267 voženj in porabili 2080 de- lovnih dni. Že sredi 19. stoletja pa je bilo ču- titi v prometu zastoj zaradi preslabe ceste. Po- leg vozne poti je bila sicer tudi pešpot (čez Progel do Guštanja), kar pa razmer ni omililo. - Cesta Buchenstein pri Vuzenici- Slovenj Gra- dec- Reifiiig- Guštanj. To cesto so urejali v letih 1797-1812. Uredili so 4000 sežnjev (7,6 km) glavne ceste in 34.000 sežnjev (64,5 km) podeželske ceste. Na njej je bilo 7 mostov. Za dela so porabili 4916 gld 18 kr, opravili so 1263 voženj m 2742 delovnih dni.'^ Povezave z manjšimi kraji so bile kar dobre.Pri tem je treba omeniti še to, da je bilo zelo po- membno, kdaj so popisovalci poročali o ces- tah, kajti vreme je bilo v tem času eden od najhujših sovražnikov cest. Tako je bilo stanje na vseh cestah praviloma zelo slabo spomladi in jeseni. Za gospodarski razvoj dežele je bilo poleg dobro razporejene cestne mreže zelo pomembno tudi to, da so bile ceste dobro vzdrževane, za to naj bi poskrbele mitnice, drug prav tako po- memben element pa je bila varnost na cestah. Naloga mitnic je bila, da bi zbrale dovolj de- narja za popravila in vzdrževanje cest. To nalogo so deloma opravile, po drugi strani pa so bili vse glasnejši ugovori, da mitnice ovirajo trgovino in promet. Mitničar je moral namreč za vsakega voznika in potnika izpolniti dovolj kompliciran obrazec. Nanj je moral napisati številko listka, ki se je začela vsako leto znova in je tekla od 1 da- lje, ime voznika in potnika, kraj in deželo, iz ka- tere je prispel, vrsto blaga, ki ga prevaža, in nje- govo težo, mitnino, ki jo je plačal glede na dolo- čilo patenta, številko voza, število konj ali parov vpreženih volov, dan mesec, leto, ime lastne pos- taje in ime kraja, kamor je bil voznik ali potnik namenjen. Vse to je zahtevalo določen čas. Zato je prihajalo do sporov med mitničarji in vozniki ter potniki, in niso bili redki primeri, da so si mitničarji in vozniki skočili v lase in brade, vča- sih so pri tem sodelovali tudi potniki. V služ- benih navodilih za mitničarje je bilo posebej na- vedeno, da morajo biti vljudni s potniki, pa tudi ti ne smejo brez vzroka žaliti in tepsti mitni- čarjev.i'* O varnosti na naših cestah v prvi polovici 19. stoletja pa tole. Po državnih in tudi ostalih cestah so se pomikali vozovi, naloženi s kmečkimi pridelki, različnim blagom za posamezne sejme, težki tovorni vozovi, ki so potovali proti Trstu in Dimaju, jezdeci in pešci, vojaštvo, dvomi usluž- benci v hitrih kočijah, poštne kočije. Po njih je potovala velika in mala živina. Vse to je dajalo ljudem, ki so živeli ob cestah, različne možnosti zaslužka.'* To so bili na eni strani bolj ali manj pošteni zaslužki s priprego na strmih ali pa izra- zito blatnih predelih. Znan je primer, ko je gos- postvo Haasberg na poplavnem področju pivške- ga polja spodbujalo svoje hlapce, da so tudi v sušnem času imičevali cesto, da so morali vozni- ki pri njih najemati priprego. Ob cestah je bila tudi vrsta gostiln, ki so nudile potnikom in voznikom različne usluge.'" Ceste pa so bile tudi vir dohodkov za različne roparje. Ti so bili udomačeni v naših predelih že od 30-letne vojne dalje. Ob večjih vojnah in podobnih pretresih se je njihovo število povečalo. Posebno nevamo je bilo potovanje po cesarski cesti Dimaj- Trst na področju od Ljubljane do Trsta. Obsežni gozdovi na Gorenjskem, Notranjskem in Dolenjskem so bili primema zatočišča takim tolpam. Zaradi ro- parjev so bile na posameznih cestnih odsekih stražamice, ki so imele stalno posadko. Tako je n.pr. še danes znano ime Ravbar komanda pri Postojni. Take stražamice so bile ob cesti iz No- vega mesta proti Gorjancem. Šele v času Ilirskih provinc so zelo strogi vamostni ukrepi za nekaj časa pregnali to zlo. Po propadu provinc se je razbojništvo in tudi cestno razbojništvo v naših krajih zelo okrepilo. Na Dolenjskem so se znova pojavili roparji s hrvaške strani. Ti so napadali predvsem samostane, cerkvene podružnice, niso se pa branili tudi naloženih voz na cesti. Večji in manjši vpadi na Dolenjsko so trajali do leta 1833, ko so mejo proti Hrvaški temeljito zastra- '^ Niko Kuret: Slovensko Štajersko pred marčno revo- lucijo 1848. Ljubljana 1987, prvi del, drugi snopič, str. 125 in str. 250. 13 Isti, str. 169, 224, tretji snopič, Ljubljana 1989, str. 248, 252, 306, 307. AS.-GUB. ARH. fase. 54, leto 1807. Ibidem. 1^ Jože Šom: Zanimivosti z naših cest v 18. stoletju. Kronika 27, Ljubljana 1978, str. 157-167. 51 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino Žili. Na Gorenjskem so delovali domači razboj- niki, ki so bili večna grožnja in nevarnost. Po- j dobno je bilo tudi na Koroškem in na Štajer- ; skem, kjer je lokalna oblast začela razpisovati ¦ nagrade na posamezne najbolj znamenite razboj- i nike. Ob koncu 30. let je bil pritisk razbojnikov i tako močan in kresijske oblasti tako brez moči, j da je ljubljanski kresijski glavar okrajnim gos- poskam kratkomalo prepovedal poročati o raz- bojnikih. Razbojniki so se pri nas delili v tri sku- pine. Elita so bili steklači ali štekljači, rekli so jim tudi plajšarji. S seboj so nosili težko z žele- zom okovano palico. V to skupino so se zbirali i vojažki begunci, skrivači in pobegli kaznjenci. Ukvarjali so se predvsem z ropanjem in vlomi. Tako so n.pr. leta 1826 pri Podgradu napadli poštni voz, pretepli oba vojaka, ki sta bila za ' spremstvo in odnesli 500 gld v kovanem denarju. Bilo jih je 17, ujeli pa so jih šele v Trstu. V dm- go skupino so sodili špekmavharji, ti so se ukvar- jali z manjšimi tatvinami. V tej skupini so bili ostareli člani elite. Na najnižji stopnji pa so bili rokovnjači. Sem je spadal na eni strani podmla- i dek elite, na dmgi strani pa betežni člani obeh prej omenjenih skupin. Ti so predvsem beračili, ! so pa znali tudi dobro krasti. Leta 1843 je oblast i sklenila, da bo povečala število sodnih biričev v tistih krajih, kjer je pritisk roparjev postajal že neznosen. Ker pa bi biriči ne bili kos roparjem v ] kakšnem večjem spopadu, je oblast takoj dodala, : da biriči niso n^adalni, pač pa le opazovalni organ. Ko je bila v Ljubljani zgrajena prisihia delavnica in je bil tudi sklenjen sporazum o tem, da lahko transportirajo večje število kaznjencev v i kaznilnico v Prago, se je število roparjev na Kranjskem začelo hitro krčiti, najprej so se umaknili na področje celovške kresije. Sredi 19. stoletja se je šele oblikovala žandarmerija, ki je z vojaško pomočjo očistila deželo roparjev. Vendar ! pa so se tudi še kasneje pojavljali posamezni ' primeri ropanja na cestah.'' Potnikov in tovora I pa niso ogrožali le razbojniki. Nanje so prežali tudi legalni organi oblasti, ki so se včasih obna- šali precej nenavadno. Ce se ustavimo le pri potnikih in njihovih \ težavah (o težavah voznikov je bilo govora že pri i mitničarjih), potem je treba nekaj reči o pošti in postiljonih tega časa. Glavne ceste in poštne ceste so se večinoma ujemale, ni pa bilo to ob- vezno. Voz z redno pošto je lahko sprejel tudi nekaj potnikov, zanje je bilo treba plačati mit- nino. Človek, ki se mu je mudilo, je lahko najel voz, konje in postiljona in je za to mdi primemo plačal. Potniki, ki so potovali s pošto, so morali plačati voznino glede na število vpreženih konj in dolžino poti, plačati so morali vozno pristoj- bino in dodatek za mazanje koles. Nikakor pa niso smeli pozabiti napitnine za postiljona, ki je morala biti višja, kot je bilo predpisano, če niso želeli, da jih sredi poti vržejo iz kočije in jih za povrhu še pretepejo. Proti takemu postopanju so se potniki lahko branili, če so se znali. O tem problemu je govoril tudi 1820 obnovljeni terezi- janski poštni red: "Ako pa se potnik, bodisi viso- kega ali nizkega rodu, drzne z besedami ali de- jansko napasti poštarja, ima ta pravico enako z enakim vmiti ali pa potnike naznaniti višji ob- lasti." Vožnja od Ljubljane do Vranskega je stala 5 gld 15 kr, od Ljubljane do Novega mesta pa 7 gld in pol, z vsemi dodatki pa 9 gld. V času Ilirskih provinc je pošta dokaj redno delovala, njena hitrost se je večala. V času Jožefa II. je trajala pot od Dunaja do Trsta 8 dni, 1830 so isto razdaljo prevozili v treh dneh. Potniki so prespali v Gradcu in v Slovenski Bistrici. Tovomi vozovi so se v istem času pomikali bistveno počasneje, saj so za razdaljo od Vranskega do Trsta potre- bovali dobra dva dni.'* Kljub precej nespodbudni sliki, ki sem jo predstavila, se je po končanih francoskih vojnah le začel rahel gospodarski vzpon.'^ Za celotno slovenjegraško okolico lahko rečemo, da je bila pred sredo 19. stoletja predvsem kmetijsko pod- ročje, ceste so bile predvsem pomembne za pre- važanje kmetijskih pridelkov. V širši okolici pa se pojavljajo začetki industrijalizacije, to so pred- vsem glažute in železarstvo. Obrt je bila precej razvita, je pa delala predvsem za domače po- trebe.20 V tem času tudi ni opaziti kakšnega Rudolf Dostal: Razbojništvo v naaib krajili nekdaj. Jutro 31. 12. 1939. 1^ AS.-GUB. ARH. fase. 28, leto 1825/26. '^ Archiv fur Geschichte, Statistik, Literatur und Kunst. Wien, Jänner 1823. Jože Curk: Spodnještajcrski tigi in mesta v 19. stoletju. Časopis za zgodovino in narcxiopisje 15 (50). Maribor 1981, stir. 208-277; Niko Kuret: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Prvi del. Ljubljana 1985, 1987, 1989; Antoša Leskovec: Tovarna svinčevega be- lila v Selnici ob Dravi. Časopis za zgodovino in naro- dopisje 11 (46). Maribor 1975, str. 44-47; Antoša Les- kovec: Benedikt Vivat izposluje leta 1841 deželno to- varniško dovoljenje za svojo steklarno ob Lobnici v Rušah. Časopis za zgodovino in narodopisje 13 (48). Maribor 1977, sti. 164-168; Jože Šom: Začetki indus- trije na Slovenskem. Maribor 1984; Ciril Vončina: Iz zgodovine mežiškega rudarstva v sredi XIX. stoletja. 52 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino izseljevanja iz teh krajev. Gosposka selitev ni dovolila. Priseljenci so smeli oditi le z dovolje- njem, vendar pa seje v letu 1812 brez dovoljenja odselilo iz celjske kresije 264 moških, največ iz Žovneka, eden iz Celja, eden iz Slovenske Bist- rice in nihče iz Slovenj Gradca.21 Tako lahko to razpravo zaključim z nekoliko prilagojenim poročilom popisovalca z Bizelj- skega: "Ker ni večjih tovarn, ni večje škode na zdravju in nravnosti prebivalstva. "22 časopis za zgodovino in narcxiopisje 31. Maribor 1936, str. 132-136; Metka Vrbnjak: Gospodarska in socialna podoba Ruš in okolice med 1812 in 1843. Ruška kronika. Ruše 1985, str. 316-391; Mavricij Zgonik: Delež falske graščinske posesti pri razvoju gos- pcxlarstva in preoblikovanju pokrajine na Lovrenškem in Ruškem Pohorju v 19. stoletju. Časopis za zgo- dovino in narodopisje 8 (43). Maribor 1972, str. 75-99. ^1 Niko Kxiret: Slovensko Štajersko pred marčno revolucijo 1848. Ljubljana 1987, prvi del, drugi snopič, str. 122. ^1 Niko Kuret: Slovensko Štajersko pred marčno revo- lucijo 1848. Ljubljana 1985, prvi del, prvi snopič, str. 76. 53 1994- Časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Ivanka Zajc-Cizelj ŠOLOOBISKUJOČI OTROCI NA CELJSKIH OSNOVNIH IN NEDELJSKIH ŠOLAH (1796-1916) če primerjamo šolski obisk na celjskih osnov- nih in nedeljskih šolah med letoma 1796 in 1916' (v vzorcu je zajeta populacija šoloobisku- jočih otrok vsakih deset let), zbode v oči dejstvo. da je bilo število šoloobiskujočih deklic vse do leta 1869, torej do uveljavitve novega šolskega zakona, bistveno nižje kot število šoloobisku- jočih dečkov. Šoloobiskujoči otroci na mestnih šolah^ V okviru upoštevanih skupin v letih 1796- 1866 je bilo skupno 2945 šoloobiskujočih otrok - od tega le 907 deklic (nedeljske šole tu niso zajete). Če upoštevamo, da je v posamezni popu- laciji število otrok ženskega oziroma moškega spola približno enako, lahko sklepamo, da so bile deklice v tem obdobju zelo slabo udeležene že pri osnovnem pouku. Pri obravnavi šolskega obiska v tem obdobju pa je potrebno opozoriti še na dejstvo, da so deklice v glavnem obiskovale samo prvi in drugi razred glavne šole, tretji in predvsem četrti, kije začel delovati leta 1828, pa sta bila rezervirana za dečke. Leta 1831 so na podlagi odloka visoke deželne uprave v Gradcu deklice dobile svojo šolo, ki je bila osnovana kot trivialka z dvema razredoma in štirimi oddelki. Šoloobiskujoči otroci na celjski glavni šoli^ 1 V obravnavanem prispevku so zajete naslednje šole: celjska glavna šola, deška mestna šola, dekliška mestna šola, osnovna šola Celje - okoUca, dekliška šola šol- skih sester, slovenska nedeljska šola, nedeljska ponav- Ijalna šola, nedeljska nadaljevalna šola in delovna šola za deklice. Podatke o šolskem obisku dobimo v šolskih katalogih, če so ti ohranjeni. Število šoloobisku-jočih otrok je navadno navedeno tudi v šolskih kronikah, vendar so katalogi veliko bolj zanimiv in popoln vir informacij (kar se tiče učencev) kot kronike; v njih poleg števila šoloobiskujočih učencev dobimo še po- datke o starosti, kraju rojstva, prebivališču, poklicu staršev ter pozneje tudi matemem jeziku in vero- izpovedi. V prispevku sem se v glavnem posluževala šolskih katalogov in le za tista leta, za katera se katalogi niso ohranili, kroiuk. ^ Zgodovinski arhiv v Celju (ZAC), fond Mestne šole Celje (MŠC), fase. 1- 5, sig. 1/2, 1/21, 1/38, 2/62, 3/76, 3/96,4/116, 5/136. 3 ZAC, fond MŠC, fase. 1 in 2, sig. 1/2, 1/11, 1/21, 1/28, 1/38, 2/48, 2/58, 2/62 in 2/66. 54 1994- Časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 Iz tabele je razvidno, da se je število šolo- obiskujočih deklic nekaj let pred odprtjem dek- liške šole precej povečalo, čeprav so razlike med šoloobiskuj očimi dečki in deklicami še vedno dokaj velike. Ob pregledu vseh katalogov glavne šole sem ugotovila, da so obiskovale deklice tretji razred samo leta 1812 in 1814, in sicer: 1. semester 1812. leta: Christianeiii Barbara, stara 12 let, oče kirurg; Stepischneg Marija, stara 12 let, oče tesarski mojster; Stom Jožefa, stara 12 let, in njena sestra Terezija, stara 13 let, oče dimnikar; 2. semester 1812. leta: Christianeiii Barbara in Stom Jožefa; 1. semester 1814. leta: Goritscheg Jožefa, sta- ra 11 let, oče čevljar; Schnech Agnes, stara 12 let, oče krčmar; Stepischneg Ana, stara 12 let, in njena sestra Terezija, stara 11 let, oče tesar- ski mojster; Teutschmann Antonija, stara 10 let, oče pek. Po sprejetju zakona 1869. leta ni bilo več to- likšne razlike med številom šoloobiskujočih deklic oziroma dečkov - obstoječo razliko v korist enih ali dmgih pa lahko imamo do neke mere za normalno. Šoloobiskujoči otroci na mestnih šolah'' v letih: i dečki dekUce { skupaj 1 1875/76 289 245 534 1885/86 344 363 707 ' 1895/96 328 312 640 1905/06 500 462 962 1915/16 484 501 985 Šoloobiskujoči otroci na okoliških šolah^ v letih: dečki deklice skupaj 1875/76 175 160 335 1885/86 261 212 473 i 1895/96 405 462 867 i 1905/06 430 384 814 i 1915/16 384 427 811 Leta 1875 je viden upad števila šoloobisku- jočih otrok na mestnih šolah, kar je bilo posle- dica ustanovitve okoliške šole. V celoti pa je število šoloobiskujočih otrok naraslo predvsem iz dveh razlogov: - z zakonom je bila predpisana osemletna šol- ska obveznost - torej je bila zajeta večja popu- lacija otrok in sicer v starostnem obdobju 6- 14 let, prej pa 6-12 let; število všolanih krajev se je povečalo. Več šol je lahko sprejelo večje število učencev; šolski okoliš je bil razdeljen med občini Celje - mesto in Celje - okolica. Mestne šole - šobh okoliš leta 1839 všolanl kraji št hiš Celje 198 Breg 18 Babno 14 Gaberje 17 Lava 21 Ložnica 14 Pelale 24 Spodnja Hudlnja 14 Zavodna 10 Miklavžki hrib - delno 15 Z^ad - delno 15 skupaj 360 nevšolani kraji št hiš 1 Dobrova 18 Košnica 21 Lisce 31 Lokrovec 17 Medlog 19 Ostrožno 28 Pečovnik 36 Pristava 9 Zgornja Hudinja 29 Miklavžki hrib - delno 6 Zagrad - delno 32 skupaj 246 ZAC, fond MŠC, fese. 8-12 in fasc.15, sig. 8/204, 9/213,11/223,12/233,15/243. ZAC, fond OŠC, fase. 1, 2, 3, 6, 9; fond MŠC, fase 59, sig. 59/488. 55 1994 časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 Stanje leta 1839 je bilo torej naslednje: od skupno 20 naselij je bilo v celoti všolanih 9, delno 2 in nevšolanih tudi 9, kar znese 360 všolanih in 246 nevšolanih hiš. Tako je bilo od skupno 624 otrok všolanih le 398 ali 63,8% (197 dečkov in 201 deklica), nevšolanih pa 226 ali 36,2% (110 dečkov in 116 deklic).* Leta 1875 razdeljen šolski okoliš se je teritorialno ujemal z ozemljem takratnih občin Celje-mesto ozhoma Celje-okolica. V šolski okoliš Celje-okolica so leta 1884 priključili še 30 hiš kraja Gorica (Lopata) iz krajevne občine Velika Pirešica, ki je bila v nadalje obvezana prispevati določena sredstva v šolski proračun (4,12% proračunskega zneska).' Tako je bilo po letu 1884 v tem šolskem okolišu 557 hiš. Število všolanih hiš v občini Celje-okolica (1875-1884) Kraj 1875 1884 Babno 20 20 Breg 21 21 Dobrova 24 24 Gaberje 25 25 Košnica - 26 Lava 26 26 Lisce 16 35 Lokrovec - 26 Ložnica 15 15 Medlog - 26 Miklavžki hrib 28 28 Ostrožno 40 40 Pečovnik 22 " 46 Polule 20 28 Spodnja Hudinj a 18 18 Zgornja Hudinj a 30 30 Zagrad 93 93 Zavodna* Skupaj 398 527 Leta 1875/76 je bilo skupno 869 šolo- obiskujočih otrok (leta 1865/66 pa 539), od tega 464 dečkov in 405 deklic. Po tem letu je število šoloobiskujočih otrok skokovito raslo, in sicer iz že prej omenjenih vzrokov - nove šolske zako- nodaje in širitve šolskega okoliša. To je razvidno tudi iz navedene tabele in nenazadnje tudi iz razvoja celjskega gospodarstva in s tem pove- zanega priliva ljudi iz podeželja. V zadnjih deset- letjih 19. stoletja sta bili v Celju zgrajeni dve veliki tovarni - 1873. leta cinkarna in 1894. leta tovarna emajlirane in pocinkane posode.^ V šolskem letu 1905/06 je obiskovalo mestni šoli 962 in okoliški 814 otrok - torej je bilo skup- no 1776 šoloobiskujočih -, od tega 846 deklic in 930 dečkov. Posebno visoka rast šolskega obiska je opazna na okoliški šoli v letih 1885-1895 (število šoloobiskujočih otrok se je dvignilo iz skupno 473 na 867 otrok in na mestni šoli v letih 1895-1905, kjer pa seje število šoloobiskujočih otrok dvignilo iz 640 na 962). Šolski obisk se je med prvo svetovno vojno nekoliko poslabšal, kar je bolj opazno pri dečkih kot pri deklicah, in tudi bolj na okoliški kot na mestni šoli, čemur je vzrok predvsem socialna struktura staršev (npr. pomanjkanje delovne sile za delo na polju). Katalog deške okoliške šole za šolsko leto 1915/16 izkazuje, da 20 od 78 v četrti razred vpisanih dečkov, v šolo sploh ni prišlo, od 90 vpisanih v peti razred pa 17.'" Sklepamo lahko, da je bil šolski obisk v tem obdobju slabši predvsem zaradi pomanjkanja delovne sile doma, poslabšanja šolskih razmer in razsajanja nalezljivih bolezni. Starostna struktura šoloobiskujočih otrok Starost šoloobiskujočih otrok je zanimiva predvsem v obdobju do leta 1869, ko šolstvo še ni bilo do te mere urejeno, da bi zajelo vse otroke določene starosti. Zelo zanimivo je, da je bila starostna struktura v tem zgodnjem obdobju pri deklicah nekoliko nižja kot pri dečkih, kar je delno posledica dejstva, da so deklice v glavnem obiskovale samo prvi in drugi razred glavne šole. Podatke imam za leti 1816 in 1828 (starost šolobiskujočih otrok je v katalogih navedena šele od leta 1812 naprej; po ustanovitvi dekliške šole 1831. leta za šoloobiskujoče deklice nimam po- datkov, ker se katalogi niso ohranili, po drugih ohranjenih virih pa se starosti ne da ugotoviti). ^ Arhiv Slovenskega šolskega muzeja (SŠM), fase. 79/12. Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), fond Okoliška šola Celje (OŠC), fase. 15. ^ Specialni laajevni repertori] avstrijskih dežel, Dunaj 1918, str. 18. ' Krajevni leksikon Slovenije, Državna založba Slo- venije 1976, str. 61. ZAC, fond OŠC, fase. 9. 56 1994- Časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Starost šolobiskujočih otrok na glavni šoli Ob upoštevanju, da je bila šolska obveznost šestletna - od 6. do 12. leta - v tabeli starosti nad 12 let nisem razčlenjevala. Potrebno pa je povedati, da je bila zgornja meja starosti v obravnavanih letih pri deklicah 13, pri dečkih pa 21 let. Starost šolobiskujočih dečkov je bila vse do uveljavitve zakona, sprejetega 1869. leta, precej višja, kot bi glede na šolske predpise pričakovali. Šolski obisk na nedeljskih šolah V Celju so bile štiri nedeljske šole, in sicer: 1. nedeljska začetna šola (slovenska), ki so jo obiskovali dečki in deklice namesto redne šole; 2. nedeljska nadaljevalna šola (nemška) za deklice, ki so končale dekliško mestno šolo (trivialko); 3. nedeljska nadaljevalna šola za dečke, ki je usposabljala za obrtne poklice - predhodnica poznejše obrtne šole; 4. nedeljska privatna trgovska šola za dečke. Slovenska nedeljska šola je bila začetna - v njej so si pridobivali osnovno znanje otroci, ki niso znali nemškega jezika; torej otroci sloven- skih staršev. Bila je pod vodstvom in nad- zorstvom duhovščine. Poudarek je bil na verski vzgoji; nekateri otroci so obiskovali samo pouk verouka - leta 1837 je bilo teh otrok 40 (30 deklic in 10 dečkov), n Šoloobiskujoči otroci na slovenski nedeljski šoli^^ V povprečju je to šolo obiskovalo veliko več deklic kot dečkov. V obravnavanih letih 1830- 1864 je šolo obiskovalo 794 otrok - od tega 543 deklic (68,4%) in 251 dečkov (31,6%). V nave- denih podatkih niso vključena vsa leta obrav- navanega časovnega obdobja, ampak samo vsako tretje leto, če je ohranjenost gradiva to dopuščala, sicer pa je časovni razmak med posameznimi leti veliko večji. Kot vidimo, so na nedeljski slovenski šoli prevladovale deklice, medtem ko je bilo bilo na mestni šoli ravno obratno. Za nadaljnje izobra- ževanje oziroma uveljavljanje je bilo namreč potrebno znanje nemščine - torej so poslali dečke v mestno šolo. Vendar ne smemo trditi, daje bila v tem času mestna šola samo nemška, saj je pouk potekal delno tudi v slovenskem jeziku - o čemer priča dejstvo, da so od leta 1869 zahtevali, da se mora pouk na mestni šoli odvijati izključno v nemškem jeziku. Torej gre do tega leta v bistvu za dvojezični pouk - vsaj kar se tiče nižjih raz- redov. Prezreti ne smemo tudi podatka, da so to šolo obiskovali predvsem otroci kmečkih staršev iz celjske okolice. Tudi to govori v prid nedelj- skemu pouku - saj so bili ti otroci med tednom zaposleni z delom na polju. 11 Arhiv SŠM, fase. 81 12 Arhiv SŠM, fase. 81. 57 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Starost šolobiskujočih otrok na slovenski nedeljski šoli^^ Starostna struktura učencev je v nedeljski šoli nekoliko višja kot v mestni. V povprečju so bile deklice, ki so obiskovale to šolo, nekoliko sta- rejše od dečkov. Medtem ko je v mestni šoli segala starost deklic od 5. do 13. leta in dečkov od 6. do 21. leta, je bila na nedeljski šoli situacija čisto drugačna - obiskovale so jo deklice v sta- rosti od 7. do 23. leta in dečki od 7. do 18. leta. V navedenih podatkih niso vključeni otroci, ki so v okviru nedeljske šole obiskovali samo ve- rouk, ker v katalogih o njih ni posebnih po- datkov, razen omembe števila le-teh za posa- mezna leta. Iz tabele je tudi razvidno, da je bilo šolo- obiskujočih na slovenski nedeljski šoli po 12. letu starosti več kot pa mlajših. Med obrav- navanimi skupinami otrok jih je bilo do 12. leta starosti 209, starejših pa 255. Šoloobiskujoče deklice na nedeljski ponavljalni šoli^'* v letih: ševilo 1837 12 1838 13 1840 19 1842 17 1844 17 1845 14 Šola je bila namenjena nemško govorečim deklicam, ki so končale mestno šolo (trivialko) kot dopolnitev teoretičnega znanja. Zaradi sla- bega obiska, kar je razvidno tudi iz navedenih podatkov, je šola delovala zelo kratek čas. Starostna struktura šoloobiskujočih deklic na nedeljski ponavljalni šoli^^ Kot sem že uvodoma omenila, je bila ta šola namenjena deklicam, ki so končale trivialko - te- mu primema je bila tudi starostna struktura šolo- obiskujočih deklic, kar je lepo razvidno iz nave- dene tabele. To šolo so obiskovale deklice, ki so končale šolsko obveznost, ki je bila takrat šest- letna - od 6. do 12. leta. Starost šoloobiskujočih deklic na nedeljski nadaljevalni šoli je bila od 11 do 17 let. Glede na dejstvo, da je bilo šoloobiskujočih deklic na mestni dekliški šoli 1836. leta 130 in leta 1846 128, nedeljsko nadaljevalno šolo pa je obiskovalo 1837. leta 12 m 1845. leta 14 deklic, v vmesnih letih pa je bilo število šoloobiskujočih deklic še višje, in ob upoštevanju, da šola ni imela praktičnega značaja (ni izobraževala za po- 13 Arhiv SŠM, fase. 81 I"* Arhiv SŠM, fase. 81. 15 Arhiv SŠM, fase. 81. 58 1994- časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 klic, niti se na njej niso učili ročnih del ali gospodinjstva), število šoloobiskujočih deklic na nadaljevalni šoli za tisti čas niti ni bilo tako nizko. Verjetno pa to tudi niso bile vse deklice, ki so se dodatno izpopolnjevale v znanju, saj so premožnejši in bolj razgledani starši pošiljali dekleta v privatne šole ali pa jih najeli za po- učevanje domačega učitelja. Šola ročnih del (Die Arbeitschule) Pomembnejše od teoretičnega znanja je bilo v tistem obdobju za dekleta praktično znanje - zato bi se v tem prispevku nekoliko dotaknila še praktičnega pouka oziroma šole ročnih del. Ta šola je začela delovati že 15. marca 1831. leta v okvim novoustanovljene trivialke (odcepitev dekliške šole od glavne šole) kot dodatni pouk v ročnih delih; kot samostojno pa jo zasledimo leta 1866. Njen obstoj potrjuje Seznam učenk na delovni šoli v Celju in njihovih izgotovljenih ročnih del v teku I. tečaja 1866/67'". V obrav- navanih letih (tabela) so jo obiskovale deklice v starosti od 5. do 17. leta - torej vzporedno ob osnovni šoli ali po njej. Starost in število učenk na delovni šoW^ Leta 1866 je to šolo obiskovalo 67 m 1871. leta 84 deklic. Predizobrazba tu ni bila pomemb- na, ker šola ni imela značaja obrtne oziroma stro- kovne šole - torej ni učila za poklic; tu je šlo za učenje tistih ročnih spretnosti, ki so jih dekleta potrebovala v nadaljnjem življenju. V glavnem so se učile plesti, kvačkati, šivati in vozlati. Deška nedeljska nadaljevalna šola Deška nedeljska šola je imela status strokovne šole - med tednom so bili dečki zaposleni pri obrtnikih, ob nedeljah pa so imeli teoretični pouk. Delovala je v okvim celjske glavne šole. Starost šoloobiskujočih dečkov na nedeljski nadaljevalni šoli'^ 1^ ZAC, fond mestne šole Celje (MŠC), fase. 7, sig. 7/197. 1'^ ZAC, fond MŠC, fase. 7, sig. 7/197 in 7/198. 1^ Arhiv SŠM, fase. 81 (za leti 1831 in 1837; ZAC, fond. MŠC, fase. 6 in 7, sig. 6/159, sig. 6/159, sig. 7/170, sig. 7/176, sig. 7/186 in p 73 sig. 7/196 (za oba obrav- navana leta). Iz navedenih podatkov je razvidno, da je to šolo obiskovalo največ otrok v starosti od 14. do 19. leta. 59 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Šoloohiskujoči dečki na nedeljski nadaljevalni šoW v letih: št. učencev 1829 84 1837 89 1845 131 1852 164 1855 137 1864 178 1869 107 Šola je kot nedeljska delovala vse od leta 1829 pa do leta 1869 in bila v vseh teh letih kar dobro obiskana. Število šoloobiskujočih dečkov je vse do leta 1864 raslo, potem pa je naglo padalo. Leta 1864 je šolo obiskovalo 178 deč- kov, pet let pozneje pa samo še 108. V nas- lednjem letu je bila šola verjetno ukinjena, saj je kot oblika izobraževanja preživela. Z osemletno šolsko obveznostjo je bilo predznanje učencev boljše in tudi samo strokovno šolstvo je postalo bolj zahtevno. 1878. leta so dečki dobili redno obrtno šolo. Nedeljska privatna trgovska šola Nedeljsko privatno trgovsko šolo za dečke je 1869. leta ustanovilo in v nadaljnjih letih tudi vzdrževalo posebno društvo trgovcev, ki je bilo ustanovljeno prav s tem namenom. Šola je bila privatna ustanova brez pravice javnosti in je usposabljala za trgovski poklic učence in prak- tikante trgovskega stanu. Poročilo za leto 1876/77 navaja, da je šola imela en oddelek, ki ga je obiskovalo 12 učen- cev^". Leta 1880 je imela šola dva^' in v šolskem letu 1891/92 tri oddelke, ki jih je obiskovalo 24 učencev. Jeseni 1892. leta je šola postala trirazredna trgovska nadaljevalna šola s statutom in učnim načrtom^^. 19 Arhiv SŠM, fase. 81 (za leti 1829 in 1837); ZAC, fond. MŠC, fase. 6 in 7 - nav. sig. 20 ZAC, fond Mestni Šolski svet (MŠS), fase. 4, sig. 4/37. 21 ZAC, fond MŠS, fase. 5, sig. 5/29. 22 ZAC, fond MŠS, fese. 7, sig. 7/14. 60 1994 -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino MARTJANSKA ŽUPNIJA V PERSPEKTIVI 600 LET Od 13. do 20. septembra 1992 so v Martjan- cih obhajali 600-letnico župnijske cerkve in žup- nije sv. Martina. Naslanjali so se na napis na ste- ni v cerkvi. Napis v značilni gotski pisavi se glasi: ITEM ANNO MO.C.C.C.L.X.X.X.X.°no EDI- FICATA FUIT ISTA ECCLESIA VIDELICET TPE. PLEBANI ERASMI PER MANUS JOHA- NNIS AQUILE DE RAKESPURGA ORI- UNDI... ("Prav tako je bila ta cerkev zgrajena leta 1392 naimeč v času župnika Erazma po ro- kah Janeza Aquile, ki je bil doma iz Radgone"). K obhajanju tega jubileja jih je spodbudilo tudi podobno obhajanje pred 100 leti.' Tej častitljivi obletnici naj bo posvečena tudi pričujoča razprava. Začetki martjanske župnije (1366-1592) Šematizmi sombotelske škofije poudarjajo, da je ta ali ona župnija "antiquissima" ("zelo starodavna"). Tako pravi npr. Szombathelyi püs- pöki megye papsaganak névtara, Szombathely 1871, str. 75 (Šematizem duhovščine sombotel- ske škofije): "Martyancz, a legrégibb plebaniak egyike, 1392 mar létezett" ("Martjanci so ena izmed najstarejših župnij. Leta 1392 je že obsta- jala"). Schematismus cleri Dioecesis Sabariensis pro anno Domini 1914, Sabariae, str. 95 (Šemati- zem duhovščine sombotelske škofije za leto Gos- podovo 1914, Sombotel), naglasa: "Martonhely (Martjanc). Parochia saec. XIV. exstitit" ("Mart- janci. Župnija se odlikuje že v 14. stoletju"). Zato bomo v pričujoči razpravi poleg naziva "župnija" uporabljali tudi izraz "pražupnija". Prej navedeni napis na steni cerkve sicer pravi, daje bila cerkev zgrajena leta 1392, ven- dar lahko ta letnica pomeni le leto poslikave. Pozidana pa naj bi bila že prej. Tako imenovana "Visitatio Kazosiana" ("Kazoianova vizitacija"; vizitiral je opat Štefan Kazó - op. J.S.) z dne 14. marca 1698 pravi: "Visitatio ecclesiae in oppido MARTIANCZ... Ecclesia in ipso oppido, ab antiquis catholicis in anno millesimo, trecente- simo, et octuagesimo in honorem Sancti Martini Eppi Turonensis aedificata, solique orientali ob- versa" - v prevodu: "Vizitacija cerkve v trgu MARTJANCI... Cerkev v trgu samem (tj. v Martjancih - op. J.S.) so zgradili starodavni katoličani leta tisoč tristo osemdesetega v čast svetemu Martinu, turonskemu škofu. Obrnjena je proti sončnemu vzhodu." Marijan Zadnikar domneva, da je treba nas- tanek prve cerkve v Martjancih pomakniti za nekaj stoletij nazaj in "smemo celo upravičeno sklepati, daje bila prednica sedanje gotske stavbe romanskega izvora".^ Tudi župnija v Martjancih je morala obstajati že pred letom 1392, kajti kraj Martjanci se v zgodovinskih dokumentih leta 1365 in 1366 imenuje kot "Zenthmartun" ali "Scentmartun in dystrictu Sancti Martini" ("Sveti Martin v oko- lišu Svetega Martina").^ V okoliš Svetega Martina ali v martjansko pražupnijo so takrat (1366) spadali tile kraji: Martjanci, Nemčavci, Markišavci, Gorica, Preda- novci, Brezovci, Lemerje, Puconci (=Monak- falua), Sebeborci, Križanci (v soseščini Tešanov- cev; kraj so Turki opustošili pred letom 1627, skupaj s sosednjimi vasmi: Obrančakovci, Nego- ninci in Bukovnico), Obrančakovci, Tešanovci, Negoninci, Moravci in drugi Moravci, Mlajtinci (=Sulukfalua, pozneje - leta 1499-Mladethyncz, tj. Mladetinci ali Mlajtinci), Lukačovci, Noršinci. - Skupaj 18 naselij. Prvi, po imenu znani pomembni mož v zgo- dovini martjanske župnije bi bil potemtakem ple- banus Erasmus (župnik Erazem). Erazem je krst- no ime po škofu in mučencu sv. Erazmu iz Dio- klecijanovih in Maksimiljanovih časov. Muče- niške smrti je umrl leta 304. Goduje 2. junija. Župnik Erazem - kakor gaje na steni martjan- ske cerkve ob prvem apostolu nad zakristijskimi vrati naslikal Janez Aquila - je videti kot skro- Prim. Jože Smej, Prekmurski pisatelj Jožef Bagary in jubilej martjanske cerkve, v: Stopinje 1991, str. 104- 107. 2 Marijan Zadnikar, Martjanci, M. Sobota 1968, str. 6-7. 3 Prim. Ivan Zelko, Prekmurje do leta 1500, M. Sobota 1982, str. 62. 4 Prim. Dezsö Csénki, Magyarorszag torténelmi föl- drajza a Hunyadiak koraban. H. kötet, Budapest, 1894, str. 716. 61 Jože Smej 1994 -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino men zemljan, ves majhen v primeri s svetniš- kimi liki. Ponižno kleči, roke pa ima sklenjene k molitvi. V obliki kolobarja do golega ostriženo lasišče (tonzura) in v elegantnih gubah padajoči plašč ga kažeta kot dominikanskega meniha. Iz- pred ust se mu vije navzgor proti nebu bel trak, na katerem je izpisan njegov pobožni vzdih: DEUS ESTO PROPITIUS MIHI PECCATORI ("Bog, bodi milostljiv meni grešniku!" - Tako je molil cestninar v templju; prim. Lk 18,13 - op. J.S.). Dmgi, po imenu znani pomembni mož v zgodovini martjanske župnije pa je Johannes Aquila, arhitekt in slikar, doma iz Radgone. Že omenjeni vizitator Kazó je takole ocenil martjansko cerkev, stavbarsko umetnino Janeza Aquile: "Est in suis aedificiis solida, ampia, magna et quondam etiam in sui pulchritudine gratiosa" ("Kot zgradba je v svojih elementih trdna, prostoma, velika in kakor nekoč v svoji lepoti ljubka"). Nato opisuje Kazó še poslikavo cerkve. Slike v cerkvi so preprostemu ljudstvu rabile kot "Biblia pauperum" ("Sveto pismo ubogih"). Iz slik je vemo ljudstvo bralo to, česar iz svetih knjig, iz Biblije in Življenja svetnikov, ni moglo, in ni znalo. Namen pričujoče razprave ni, da bi našteli vse slike v martjanski cerkvi. To so storili dmgi.^ Tu želimo osvetliti le nekatere momente slikarij, predvsem napise. Iz življenja zavetnika cerkve, tj. sv. Martina, je Janez Aquila naslikal tri prizore: Martin kot vojak na konju z mečem odreže polovico svojega vojaškega plašča, da bi odel berača, ki stoji pred njim. Ta dogodek je naslikan na sevemi steni prezbiterija med zakristijskimi vrati in med got- skim stenskim tabemakljem. Dmga dva prizora sta na južni steni. Levi prikazuje, kako sv. Martin z mitro na glavi in v škofovskem plašču obudi od mrtvih tri zabodene viteze. Na napisnem traku lahko razberemo besede: IN NOMINE DOMINI IHESU SUR- GITE ET CREDITE (V imenu Gospoda Jezusa, vstanite in vemjte). Na sosednji sliki vidimo, kako imiirajoči škof Martin leži na trdi deski, okrog njega so duhov- niki menihi, ki molijo iz knjig, ga blagoslavljajo 5 Plim. npr. France Stele, Umetnost v Slovenski krajini, v: Slovenska krajina, Zbomik, Beltinci 1935, str. 28; Marijan Zadnikar, n.d. pod op. 2; Janez Balažic, Sta- rejše plsisti stenskih slikarij v Prekmuiju, v: Zbomik soboškega muzeja U, M. sobota 1992, str. 13-26. s kadilom in mazilijo, angel pa že sprejema njegovo dušo v obliki drobnega človečka, da jo ponese v nebo. Na napisnem traku beremo: (ECCE) SACERDOS MAGNUS QUI IN DIE- BUS SUIS (PLACUIT DEO). To je antifona, vzeta iz dmgih večemic v čast spoznavalcu škofu: "Glejte, veliki duhovnik, ki je bil v svojih dneh Bogu všeč." Na sevemi steni so naslikani apostoli, nad slavolokom pa sv. Jurij v boju z zmajem. To je ena najlepših slik sv. Jurija. Na slavoloku je nas- likan tudi sv. Pavel Puščavnik, ki ga razodeva napis: S. PAUL P. HEREMITA (Sveti Pavel, prvi puščavnik). Po njem je dobil ime red pavlin- cev, ki je bil že v 13. stoletju razširjen na Madžarskem. Na gotskem oboku je upodobljen Kristus PANTOKRATOR, Kralj vesolja, okrog njega štirje evangelisti s svojimi simboli: Luka z volom, Marko z levom, Janez z orlom, Matej z angelom v človeški podobi. Pri Janezu je še viden napis iz začetka njegovega evangelija: IN PRINCIPIO ERAT VERBUM (V začetku je bila Beseda). Nad petstranim sklepom prezbiterija klečijo angeli na oblakih in z napisi iz masne glorije, ki je Hymnus angelicus (angelska himna), izražajo čast Pantokratorju: LAUDAMUS TE, BENEDI- CIMUS TE, ADORAMUS TE... (Hvalimo te, slavimo te, molimo te...). Na skrito mesto ob oknu v južno poševnico tristrano sklenjenega prezbiterija je Janez Aquila upodobil sebe kot klečečega moža z brado, s stožčastim klobukom, z viteškim suknjičem in mečem ob boku. S sklenjenimi rokami prosi, kot je zapisano na belem vijočem se traku: OMNES STI. ORATE PME JOHANNE AQUILA PIC- TORE (Vsi svetniki, prosite zame, Janeza Aquilo, slikarja). Ostane odprto vprašanje, ali sta že od začetka spadali k martjanski pražupniji dve vasi, ki leta 1366 nista bili "in dystrictu Sancti Martini", marveč "in dystrictu Waralyakumiky)" ("v Pod- grajskem okolišu"), in sta se leta 1754 odcepili od martjanske pražupnije in se priključili can- kovski župniji: Pužavci (Pusouch, leta 1366) in Strukovci (Ztrykolch, 1365; Ztrypkouch, 1366). Isto moramo reči, kar se tiče vasi, ki so se 1796 izločile iz martjanske pražupnije in se priključile na novo ustanovljeni sebeščanski župniji: Peča- rovci (Pynchrouch, 1365; Pychorouch, 1366), Dankovci (Donkolch, 1365; Donkouch, 1366), Mačkovci (Mwskowcz, 1486), Moščanci (Muz- 62 1994 -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino na, 1376), Šalamenci (Solomonch, 1365; Sala- monch, 1366) in Vaneča (Wanecha, 1499). Leta 1754 sta se iz martjanske pražupnije izločili tudi vasi Brezovci in Lemerje. Lukačevci pa so že pred letom 1698 pripadli soboški župniji. K martjanski pražupniji so spadale tri po- družnične cerkve: sv. Marjeta v Pužavcih, sv. Fabijan in Sebastijan ter sv. Nikolaj v Selu. Okrog martjanske cerkve je bilo pokopališče. Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 pravi: "Habet j caemeteriiun circa se extensimi, bene magnum, i lignisque levigatis circumdatum, passim tamen j labefactatum". V prevodu: "Ima (namreč cerkev - op. J.S.) okrog sebe pokopališče, prostrano in dovolj veliko, obdano z lesenim plotom, ki pa je tu in tam že poškodovan." Duhovnike, pa tudi laike (če so plačali pred- pisano pristojbino), so pokopali v cerkvi. Tako najdemo v steno prezbiterija martjanske cerkve z ostrim predmetom vrezana imena župnikov, kaplanov in tudi laikov. To so nagrobni napisi, nekateri zelo težko berljivi. Iz teh napisov zvemo, da je v Martjancih de- loval župnik Nikolaj......ch, kije imirl leta 1483. Tega je nasledil Andrej Sestranchicz, ki je umrl leta 1507. Na bedenji dan sv. Benedikta (tj. 20. marca) j je imirl župnik Sestranetz. Tega je nasledil Udalrik Seztranchicz. O tem i je dvakrat zapisano: "Hic fuit ille qui comedit" ("Ta je bil tisti, ki je pojedel? zapravil? po- tratil?"). V Gospodovem letu 1485 je bil v Martjancih kaplan gospod Mihael, "quodque pl(e)b(a)nus in Bagonia" ("tudi župnik v Bogojini"; ni jasno, ali je bil prej ali pozneje župnik v Bogojini. V krstni knjigi bogojanske župnije od leta 1673 je kraj Bogojina zapisan kot "Bogoinia", "Bagoinia", "Bagonina" - op. J.S.). Leta 1492 je bil v Martjancih kaplan Peter Preys ... de Kamiola (s Kranjskega), leta 1519 pa Peter Sand, leta 1580 Jakob Kotaj (kaplan ali laik?), leta 1582 Johanes Sucoris (kaplan ali laik?), leta 1595 Tomaž Ülen (kaplan ali laik?), leta 1597 Pavel Zek, Diak (deak = pisar, kantor ali tudi samo dijak, vešč latinskega jezika). Nagrobne napise, vrezane v steno prezbiterija, martjanske cerkve je ob svojih obiskih leta 1920 in 1925 natančno prepisal Fr. Stele in jih tudi ob- javil." Tu smo jih navedli v slovenskem prevodu. Župnija pod upravo protestantov (1592-1673) V 90. letih 16. stoletja je martjanska župnija prešla v roke protestantov m je bila 80 let v njihovi upravi.'' Podroben spis o davkih iz leta 1599 in 1601 pravi, daje v teh letih martjanski pastor plačeval 4 forinte, 50 denarjev davka.^ Po imenu nam ni znan. Morda je bil to predikant Janez Jagodic, ki je župljanom martjanske podružnične cerkve Sv. Sebeščana znižal dajatve.^ Drugi po imenu znani martjanski predikator je bil Janoš Salasegi. V njegovem času, tj. leta 1604, so dali cerkveni vinograd v Vučji gomili v zakup Jurku Ferenceku. Martjanski cehmeštri so bili takrat Stanko Herbar iz Noršincev, Šebjan Maroša iz Mladetincev in Lukač Matjašič ter Gerigor Halašta, oba iz Martjancev. Njihova ime- na so ohranjena v t.i. Martjanski pogodbi iz leta 1643.10 V letih od 1612-1648 je bil v Martjancih pre- dikant Mihael Domjan. Pred luteransko cerkveno oblastjo se je delal za luteranskega pastorja, v resnici pa je bil helvetske veroizpovedi in se je udeleževal kalvinskih sinod. Na Domjana so se sklicevali kalvinci, ko so po njegovi smrti (1648) prištevali martjansko cerkev med kalvinske pos- 6 Fr. Stele, Gradivo za prekmursko zgodovino, 1. Župna cerkev v Martjancih, v: ČZN 22 (1927) snopič 1-2, str. 5-6. 7 Prim. Ivan Zelko, Protestantska cerkvena uprava v Prekmurju od konca XVI. stoletja do leta 1781, v: Bogoslovni vcstnik XXX (1970) str. 223. 8 Etele Thyri, A dunäntuli reformatus egyhazkerület törtcnete, Papa 1908, str. 313. 9 Prim. Ivan ZeUco, Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju, vizitacijski zapisnik iz leta 1627, v: CZN 55 (1973) l.zv., str. 113. 10 Prvega januarja 1643 so - najbrž v Martjancih - napi- sali zakupno pogodbo glede cerkvenega vinograda v Vučji gomili in hkrati oskrbeli tudi njen prepis (torej prepis iz leta 1643). Prepis je svojeročno overovil Nikolaj Barbely med svojim župnikovanjem v Mart- jancih (1753-1754). Prepis listine je martjanski župnik Jožef Bagary 28. avgusta 1883 posochl Antonu Trs- tenjaku. Trstcnjakov prepis martjanske pogodbe je Franc Stele objavil v ČZN pod naslovom: 2. Slovenska listina iz 1. 1643. Prim. op. 6 in dodaj str. 6-9. Overo- vljenega prepisa martjanske pogodbe Trstenjak Baga- rvju ni vrnil. Našel ga je v Trstenjakovi zapuščini Ivan Škafar in ga z uvcxlom in opombami objavil pod nas- lovom: Jožef Bagary, Anton Trstenjak in martjanska pogodba iz leta 1643, v: Kronika 20 (1972) 39-49. Jezik pogodbe je sicer pretežno kajkavski, vendar ima veliko lepih prekmurskih izrazov, zato jo je treba šteti med prekmursko slovensko slovstvo. Prim. Vilko No- vak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 107-108. 63 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino tojanke in so luteranom odrekali upravičenost do nje. Domjanov sin Mihael Domjan je bil leta 1649 ordiniran za Martjance od kalvinskega škofa, vendar pa so evangeličani že leto prej, 22. julija 1648, na sinodi v Locsmandu ordinirali za Mart- jance svojega kandidata Janeza Synkocha (Šin- kovca) in tako prehiteli kalvince. Na sinodi v Kajdonu 24. maja 1652 je sledila zopet nova ordinacija: kalvinci so določili za Martjance Janeza Rakicsanyija (Rakičanskega). Oba predikanta sta bivala v Martjancih. Ker sta obe stranki vztrajali pri svojem sta- lišču, je prišlo do spora. Z vednostjo županijskih oblasti seje 14 ali 18 zastopnikov martjanskih tržanov odpravilo v Veliko Kanižo k turškim oblastnikom. S seboj so imeli pismo, v katerem je bil pojasnjen spor. Odgovorili so turški age iz Velike Kaniže in še posebej Muszel, turški župan za Martjance. Obe pismi sta pisani v starem madžarskem jeziku. Prvo pismo je naslovljeno martjanskemu občinstvu (A Martyanci közöbsegnek), drugo pa martjanskemu predikantu augsburške veroiz- povedi. Obe sta datirani 29. junija 1652. Izvirnik obeh pisem je odnesel s seboj Lajos Bitnicz (1790-1871), stolni prost v Sombotelu, profesor in zgodovinar, v martjanskem arhivu pa je pustil njun prepis. Na Bitniczevem prepisu je druga roka s svinčnikom pripisala tole: "Az eredetiek Bittnicz Lajos volt szombh. székesegyh. nagy- prépost umak voltak atadva az 1885. évben s aimak hagyatékaban talalhatók" ("Izvirnika sta bila leta 1885 izročena gospodu Lajosu Bittniczu, sombotelskemu velikemu proštu in se lahko najdeta v njegovi zqjuscini"). Obe pismi sta bili velikokrat objavljeni, bo- disi v madžarščini bodisi v slovenskem pre- vodu.'' 11 Tako npr. Jožef Pustai, Adalékok a martonhelyi ple- bania - templom 500 eves torténetéhez, v: Muraszom- bat čs vidéke 8 (1892) 46, 2-3; Fran Ivanocy, Vazlatok a régmult korból, v: Szombathelyi ujsag 7 (1900) 15, 10; Etele Thyri, n.d. pod op. 8, na straneh 315-316; Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Mohor- jeva tiskarna Celje, 1911, 701; Franc Oslay, Z historic našega naroda, v: Domovina 3 (1922) št. 9-10, str. 2-3; Franc SuSruk, Prekmurski profili, v: Slovenec 52 (1924) 242,2 in ponatis v posebiri knjižici, Maribor 1929, 57-59; Vilko Novak, Franc Ivanocy, Iz naše dav- nine, v: Novine 24 (1937) 34,2; Janez Erjavec, Župidja Martjanci, v: Stopinje 1977, 83-84; Ivan Zelko, Gra- divo za prekmursko zgodovino, v: Acta ecclesiastica Sloveniae 5, Ljubljana 1983, str. 236-237. Vendar se zdi, da tudi v tej Zelkovi objavi prepis pisem V pismu kaniških velikih agov je poudarjeno: "Če so vam torej glave drage in jih potrebujete, zvesto prenašajte drug drugega. Živite lepo v miru med seboj. Predikanta obeh veroizpovedi bodita strpna drug do drugega in živita složno, kajti če nastane zdražba med vama, bosta plačala s svojima glavama..." (prev. J.S.). Opomin v drugem pismu(: "Jaz Muszel, mart- janski župan, ti dajem na znanje: si pop ali kakšen vrag? Znano mi je, da tržane preganjaš in mučiš..." (prev. J.S.)) je verjetno namenjen Janezu Rakicsanyiju, ki je bil sicer kalvinec, a se je delal, kot da je predikant augsburške vero- izpovedi. Tako menita Etele Thyri'^ in Franc Šeb- janič.'3 Stanje martjanske župnije v tem času je raz- vidno iz vizitacijskega zapisnika slovenskih cerk- va z dne 13. julija 1621. Okrog leta 1600 je kato- liški duhovnik moral zapustiti Martjance. Preselil se je k podružnični cerkvi sv. Marjete v Pužav- cih. Ob omenjeni vizitaciji 13. julija 1621 je pas- tor Mihael Domjan odstopil svoj vinograd mar- tjanski župniji. Zadnji martjanski predikant je bil Adam Bo- kany. Leta 1673 je predal župnijo katoličanom. V obdobje protestantske uprave martjanske župnije sodi tudi t.i. Starejša Martjanska pesma- rica (MP I). Leta 1710 je MP I bila last Nikolaja Legéna v Martjancih, ki se je podpisal na str. 144 2. dela pesmarice: "Per me Nicolao Legen in Martyanczi." Prvotna letnica pod 1710 je nečit- ljiva. Franc Kovačič ob odkupu pesmarice bere letnico 1549 ali 1649. Franjo Fancev, ravnatelj zagrebške imiverzitetne knjižnice, pa je najprej bral 1643, pozneje pa je "slutil" letnico 1593. O tej pesmarici je podrobneje pisal predvsem Vilko Novak, ki med drugim pravi: "Prav slo- venska in nemška luteranska besedila že v MP I dokazujejo, da so jih zapisali v najstarejše pes- ni povsem natančen: Npr. v prvem besedilu namesto "vcsztesčgbcn legyetck" bi moralo biti "vesztegscgben legyetck", kot bereta Thyri in Oslay, kajti sicer bi pomenilo "v izgubi živite"; "vesztegség" pa pomeni "v mim"; v drugem besedilu pa bi moralo biti "vagyon hiremmé" (tako Bitniczev prepis in Thyri, Oslay pa "hiremmel") in ne "hitemmé"; prevod bi se torej moral glasiti: "Znano mi je" ali "sporočili so mi", in ne: "pri moji veri". 12 Prim Etele Thyri, n.d. pod op. 8: "Muszel ispaja parancsa tehät Rakicsanyinak szólt" ("Ukaz župana Muszla je torej veljal Rakicsanyiju", str. 316). 13 Franc Sebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slo- vencev, M. Sobota 1977, str. 23. 64 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino marice prekmurski - slovenski evangeličani in ne kajkavski katoliki..Tudi v Prekmurju so pro- testanti prevzemali besedila starih katoliških pesmi. Za zgled navedemo tu eno kitico iz MP I: 34. Jesus do Szimcza Szvetleisi, od Balsama jeszi dragsi, od Szlatkocse meda Szlaisi, od vszeih Sztvarih lubeznisi. Ravno "napake", ki jih v tej pesmarici vidita Franjo Fancev in Olga Šojatova, niso napake, poudarja V. Novak, ampak so prekmurske narečne oblike. Npr.: "Skuzami" (ne suzami), "bujti" (ne ubiti), "cvejtek" (ne cvetek), "zvejz- de" (ne zvezde; tipičen prekm. diftongi!), "bro- dil", v pomenu razmišljal (ne brojil), "dva trije ga pelajo" (ne dva trije jega pelajo) itd. MP I je sedaj v Univerzitetni knjižnici v Mariboru pod oznako MS 56. Župnija pod turško oblastjo (1624-1690) V soboto 21. oktobra 1600 je padla v turške roke mejna trdnjava Velika Kaniža. Od takrat so Tiu-ki prodirali tudi v Prekmurje. Iz rokopisa, ki je bil sestavljen v sredo 1. decembra 1649 deloma v latinskem, deloma v madžarskem jeziku, zvemo, kdaj se je kak kraj v Tótsagu (Slovenski krajini) uklonil Turkom. Paše in begi so iz Velike Kaniže poslali k pre- bivalcem posameznih vasi krvnike in njihove po- močnike. Ti so vaščane z grožnjo in tudi z ob- glavitvijo tega ali onega prebivalca prisilili, da so se uklonili Turkom. Po dolgem barantanju so se zedinili glede dajatev Turkom. O uklonitvi so Turki izdali zagotovilno ali vdanostno pismo, ki je za uklonjeno vas pomenilo zavarovanje in svo- bodno gibanje. Če se kak kraj ni hotel ukloniti, so ga Tiu-ki v svarilen zgled oropali, požgali, pre- bivalce pobili ali odvedli s seboj v Veliko Ka- nižo. Zato je v popisu uklonitve včasih rečeno: "V letu pred uklonitvijo so jih Turki oplenili..." V martjanski župniji se je najprej iiklonila vas Tešanovci. Še prej pa so Turki opustošili kraje okrog Tešanovec: Obrančakovce, Negonince in Križance. Martjanski tržani so se dolgo upirali, a nazadnje so le popustili Turkom. 14 VUko Novak, Prekmurske rokopisne pesmarice od XVI. do sredine XVm. stoletja, v: Stopinje 1988, str. 34. 15 Listinski arhiv v Budimpešti, štev. P. 1315. I. Adam masolati könyvc. Tako so bili takrat naši kraji v Prekmurju pod dvojno oblastjo: madžarsko (zemljiški gospodje) in turško. Dajatve pa so morali dajati tej in oni oblasti. Blaž Temlin, oskrbnik rakičanskega gradu, piše 18. septembra 1644 grofii Adamu Batth- yanyju v Giissing: "... naj vas obvestim, v kakš- nem stanju so Martjanci... Martjančarjem sem odvzel vdanostno pismo, v katerem zagotavljajo Turkom zvestobo, in ga bom, kakor hitro bo mo- goče, poslal nazaj v Kanižo. Vem pa, da bo tisti, po katerem bom poslal to pismo, strašno tepen. Zgodilo pa se bo tudi ... da bodo Turki prišli v Martjance in ... do kraja opustošili to mesto."i" Preden navedemo popis uklonjenih krajev martjanske župnije, je potrebno razložiti nekaj pojmov: cimazinsko sukno (czimazin poszto) je cenejše sukno; denar je bakren novec; forint je zlatnik (1 forint = 100 denarjev); gros (1 forint = 25 grošev); ognjiščina ali dimnina (fiist pénz), lat. fiimariimi) je davek od posameznega gos- podinjstva ali ognjišča; pint je mera, pribl. 1,6 1; Raci = Slavonski Srbi; septu sukno je dražje sukno; tolar je graški srebmik; tunjka (tungh, nem. Tonne) je kablica, ki drži ok. 30 1; ispai je turški "župan". Po bitki pri Monoštru leta 1664 je nastopilo delno olajšanje. Turki niso izvajali popolne ob- lasti v Prekmiuju. Ponovno pa se je uveljavila tmška oblast v letih 1678-1683, ko so Tiu-ki prodirali proti Dimaju. Turška oblast nad Prekmurjem je prenehala z osvoboditvijo Velike Kaniže leta 1690. Sledi popis Turkom uklonjenih krajev mart- janske župnije po kronološkem redu: "TEŠANOVČANI (Tessanocziak) so se uklo- nili leta 1624 paši Sebinu Odi, ki jim je dajatev zvišal za dva forinta, pet forintov ognjiščnine, tolar kot darilo sultanu, kebel pšenice, tri voze z vprego in k vsakemu vozu še po štiri pešce de- lavce ter za osem pintov masla. Pred uklonitvijo so Turki Tešanovčane, kot se le-ti spominjajo, večkrat oplenili, nekatere so pobili, druge od- vedli s seboj, skupno do sto, od katerih se nobe- den ni rešil. MORAVSKI vaščani (Moraczi falubeliek) so se uklonili leta 1624, in sicer agi Hemyösziju. Plačevali ali dajali so 15 forintov, vsak forint račimajoč po 25 grošev, 4 forinte ognjiščnine, 3 voze z vprego in osem pintov masla. Sedanji 16 Listinski arhiv v Budimpešti, štev. 48811. 65 1994- -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino njihov gospodar beg Aly jim je 2A^išal dajatev za pol tunjke medu, 3 vatle septu sukna, 2 lisičji koži, poldmgi voz, 3 vedre vina, kebel pšenice, pint masla in za en forint ognjiščnine. Poleg tega dajejo 64 denarjev kot darilo paši. MLAJTINCANI (Mladetincziak) so se uklo- nili leta 1628, in sicer paši Jusufu Odi. Od pet- najstih hiš so plačevali ali dajali 14 forintov, vsak forint računajoč po 25 grošev, 9 forintov dvojne ognjiščnine, darilo paši, bodisi pint mas- la bodisi forint, tri voze z vprego in poleg vsa- kega voza še po dva pešca delavca, dva kebla moke in dva pinta masla. Omenjeni turški gos- podar jih je prodal ispaiju Jusufli in jim hkrati zvišal dajatev za 2 forinta in 10 pintov masla. V letu pred uklonitvijo so jih Turki oropali. S seboj so odvedli 70 ljudi. Od teh se jih je odkupilo deset, tako Mihael in Jurij Gibičar za 400 forin- tov, vsak forint račimajoč po 25 grošev, Mihael Rengel za 100 forintov, Mikloš Toplak za 100 forintov, Mikloš Rengel za 80 forintov, Štefan Francalik skupaj z ženo za 130 forintov, Štefan Lipič z ženo in dvema otrokoma za 380 forintov. Dmgi so še sedaj v ujetništvu. Ob plenitvi so 3 tudi pobili. Vaščani VUČJEGOMILSKEGA PODBU-. KOVJA (Vucha Gumilay Bikalia falubeliek) so se uklonili leta 1629, in sicer agi Memhetu. Plačevali ali dajali so 8 forintov, 4 forinte ognjiščnine, 4 pinte masla in dva kosca. Sedanji njihov gospodar paša Oda Mustafa jim je dajatev zvišal za dva voza, kebel pšenice in poldmgo vedro vina. Pred uklonitvijo so jih Turki oplenili. S seboj so odvedli 15 ljudi, 3 pa so pobili. SEBEBORSKI vaščani (Szent Biborczi falu- beliek) so se uklonili leta 1632 agi Palotayju. Od sedemindvajsetih hiš so plačevali ali dajali 12 forintov, vsak forint računajoč po 25 grošev, 5 forintov ognjiščnine, 15 pintov masla, darilo paši poldmgi forint, 3 voze z vprego in poleg vsakega voza še po štiri pešce delavce. Ko jim je ome- njeni turški gospodar lunrl, so prešli v last ispaiju Czivanu, ki jim je dajatev zvišal za tunjko medu, 15 fimtov lanu, kebel moke, kebel suhega sadja, 8 gosi, 8 koptmov, 8 kokoši, dve vedri vina, dve lisičji koži in za en voz. V letu uklonitve so jih Turki trikrat oropali. S seboj so odvedli šest- indvajset ljudi, izmed teh se je odkupil Gregor Nemet, in sicer za 40 srebmih tolarjev, dmgi so še sedaj tam. MOŠČANSKI vaščani (Muszna falubeliek) so se uklonili leta 1633, in sicer ispaiju Hasonu Konkolyju. Od trinajstih hiš so plačevali ali da- jali 12 forintov, forint račimajoč po 25 grošev in poldmgi voz z vprego. Ta njihov turški gospodar jih je prodal ispaiju Hasonu Hadšiju, ki jim je dajatev zvišal za 3 forinte, 5 forintov ognjiščnine, 65 denarjev kot darilo paši, osem pintov masla, kebel suhega sadja, kebel pšenične moke, en tolar za vzdrževanje ječe, sto pintov vina in za en voz ter poleg njega še 25 pešcev delavcev za 17 dni. Omenjeni novi tinški gospodar jih je po uklonitvi oplenil in odpeljal 5 ljudi; štirje so se odkupili, odkupnina je znašala 12 forintov in en denar za iskrega vranca, eden pa je še sedaj v ujetništvu. Pred uklonitvijo pa so jih Tiuki dva- krat oropali; prvič so odvedli s seboj 5 ljudi, od katerih se je Štefan Zaklan odkupil za 200 tolar- jev in tako prišel na svobodo. Dmgič pa so od- vedli enega, ki je še sedaj skupaj z dmgimi v ujetništvu. MAČKOVSKI vaščani (Maskoczi falubeliek) so se uklonili leta 1636 v Kaniži stanujočemu agi Ibrahimu. Od desetih hiš so plačevali ali dajali 10 forintov, 4 forinte ognjiščnine, 60 denarjev kot darilo paši, 7 pintov masla in 2 voza z vpre- go. Štiri leta so ostali pri tem davku, potem pa jim je turški gospodar dajatev zvišal za 12 fo- rintov, 9 pintov masla, 2 voza, 4 pešce, da so kalali les za skodle, in za sedem veder vina. Pred uklonitvijo so jih Turki trikrat oplenili. S seboj so odvedli 12 ljudi, enega so pobili, eden je prišel na svobodo brez odkupnine, dmgi pa so še sedaj v ujetništvu. DANKOVSKI vaščani (Dankoczi falubeliek) so se uklonih leta 1637, in sicer agi Amhetu. Od šestnajstih hiš so plačevali ali dajali 8 forintov, 2 forinta ognjiščnine, dvajset pintov vina, 8 pintov masla, kebel moke, tri voze z vprego, vsakega od teh so zadržali na delu 20 dni. Omenjeni turški gospodar jih je prodal paši Odi Ibrahimu Pos- gayju, ki jim je dajatev zvišal za dvajset pintov vina, štiri pinte masla, dva voza in za 16 ftmtov lanu. Pred uklonitvijo so jih Turki dvakrat izro- pali. S seboj so odvedli 15 ljudi, od teh so pet pobili, od preostalih se ni osvobodil niti eden. Po uklonitvi so enega rabotnika zadržali v Kaniži in ga poturčili. Še sedaj je tam. GORIČANSKI vaščani (Goriczai falubeliek) so se uklonili leta 1640 agi Ibrahimu. Od osmih hiš so plačevali ali dajali 8 forintov, vsak forint račimajoč po 25 grošev, 5 forintov ognjiščnine, 10 pintov masla, tri voze z vprego in poleg vsakega voza še po štiri pešce delavce za dva tedna, kebel bele moke in 12 kokoši. Dajatve in njihova količina so še sedaj iste. V letu pred 66 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino uklonitvijo so jih Turki oplenili, s seboj so od- vedli 8 ljudi, od katerih seje eden rešil. NORŠINČANI (Norsincziak) so se uklonili leta 1640. Memhetu Sinczerju so od desetih hiš plačevali ali dajali 9 forintov, vsak forint raču- najoč po 25 grošev, 5 forintov ognjiščnine, tri voze z vprego in poleg vsakega voza še po štiri pešce delavce, 9 pintov masla, tri keble pšenice, 12 kokoši, tri gosi in dve vedri vina. Omenjeni gospodar jih je prodal Husimu Rezu, ki jim je zvišal dajatev za 4 forinte. Turki iz Kaniže so jih v tem letu pred uklonitvijo oplenili. S seboj so odvedli osem ljudi, od teh se je eden odkupil za 30 tolarjev, enega so pobili, drugi pa so še sedaj v ujetništvu. PEČAROVSKI vaščani (Piczeroczi falube- liek) so se uklonili leta 1640, in sicer agi Czer- nardiju. Od dvajsetih hiš so plačevali ali dajali 18 tolarjev, deset pintov masla, štiri voze z vprego, poltretjo vedro vina, kebel moke, dva kebla su- hega sadja in dve lisičji koži. Omenjeni turški gospodar jim je dajatev zvišal za tunjko medu, osemnajst forintov, 40 pintov medu, 12 pintov masla in za pol voza; dajatve vina jih je oprostil; namesto tunjke medu morajo dati 5 vatlov tankega platna; nadalje je njihova dajatev deset kopunov, 8 gosi in 9 pešcev delavcev, ki jih Turki zadržijo na delu mesec dni. V letu pred uklonitvijo so jih Turki trikrat oplenili. Raci so odvedli s seboj: prvič dva, drugič pa šest ljudi, nato pa so turški konjeniki odpeljali s seboj 14 ljudi. Od teh seje eden odkupil za 150 tolarjev in tunjko medu. Po uklonitvi so iz te vasi trikrat na silo prijeli v Kaniži po tri može, jim odvzeli prostost ter jih proti njihovi volji poturčili. PUCONCANI (Puczincziak) so se uklonili le- ta 1640, in sicer agi Czemardiju. Plačevati ali da- jati so morali 10 forintov, forint računajoč po 25 grošev, tri voze z vprego, 5 pintov masla, 5 ko- koši in poldrugo vedro vina. Tudi še sedaj tako dajejo. V letu pred uklonitvijo so jih Turki ople- nili. S seboj so odvedli 13 ljudi, enega so pobili. MARKIŠAVSKI vaščani (Markusoczi falube- liek) so se uklonili leta 1641, in sicer begu Alay- ju Amhetu. Od devetih hiš so plačevali ali dajali 6 forintov, 4 pinte masla in 4 forinte ognjiščnine. Ta njihov gospodar jih je tako v letu po uklonitvi prodal paši Odi Husainu, ki jim je dajatev zvišal za en forint, poltretji voz in za kebel moke za sul- tana. Zaradi teh dajatev je vas prišla na rob pro- pada, in sicer tako, da dve leti niti en človek ni prebival v njej. Potem so se zastopniki vaščanov tlačanov odpravili v Kanižo po zagotovilno pis- mo, ki so ga tudi dobili. Odtlej so dajali 6 forintov, 63 denarjev kot darilo paši in 4 pinte masla. Obnovili pa so samo 4 hiše, od katerih so plačevali, druge pa še sedaj stojijo opustele. Pred uklonitvijo so Turki Markišavce oplenili. S seboj so odvedli 8 ljudi, od katerih sta se rešila dva, eden po odkupnini, drugi brez odkupnine, šest pa jih je še sedaj v ujetništvu. Lani (1648 - op. J.S.) je Mihaela, sina Martina Horvata prijel na raboti v Kaniži njegov ispai in ga poturčil. Iz te vasi sta od takrat ispaiju samo še dva dajala na leto po tunjko medu s pristave Simona Baczmegeyja, a ispai ni hotel ostati pri tem, ampak jima je zvišal dajatev za tri vatle cimazin sukna. Ker tega nista zmogla, je vas popolnoma opustela. ŠALAMENSKA VAS (Szalamonczi falu) se je uklonila leta 1641 begu Amhetu Alayju. Pla- čuje ali daje 8 tolarjev, 8 pintov masla in tri vozove z vprego. Njihov gospodar jih je prodal ispaiju Mustafi, ki jim je zvišal dajatev za 2 tolarja, en voz, kebel pšenične moke, kebel suhe- ga sadja, deset fimtov lanu, tri ftinte masla in za vedro vina. V letu pred uklonitvijo so Turki Šala- mence oplenili, s seboj odvedli tri prebivalce, od katerih se je Kata Stanko osvobodila, dva pa sta še sedaj v ujetništvu. Pri plenjenju so dva tudi pobili. PREDANOVSKI vaščani (Predanoczi falube- liek) so se uklonili leta 1642. Begu Amhetu Alayju so plačevali ali dajali 15 forintov, vsak forint računajoč po 25 grošev, osem kopimov, tri voze z vprego, 5 forintov ognjiščnine, osem pin- tov masla in poldrugo vedro vina. Ta njihov tur- ški gospodar jih je prodal paši Riczaperimu Odi, ki jim je zvišal dajatev za dva tolarja, za en voz, dva funta popra, dvanajst funtov lanu in za dva pinta masla. Vse to dajejo od trinajstih hiš. Turki so enega izmed vaščanov pobili. LEMERČANI (Lehomorial) so se uklonili leta 1642, in sicer agi Czemardiju. Od devetih hiš so plačevali ali dajali 10 tolarjev, 6 tolarjev ognjiščnine, 12 pintov masla, 10 kokoši, 4 gosi, en tolar namesto kebla moke, dva kebla suhega sadja, dva kebla orehov, tri vedre vina in štiri voze z vprego. Njihova dajatev je še zdaj ista. V letu pred uklonitvijo so jih Turki oplenili, s seboj so odvedli tri ljudi, od katerih sta se dva rešila brez odkupnine, eden pa je še sedaj v ujetništvu. Ob plenitvi so tudi enega pobili. BREZOVČANI (Brezocziak) so se uklonili leta 1643 ispaiju ali agi Santi Hasonu. Od desetih hiš so plačevali ali dajali 10 tolarjev, 4 forinte ognjiščnine, vsak forint račimajoč po 25 grošev. 67 1994- -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino tri voze z vprego, 12 pintov masla, 12 pintov me- du, poleg vsakega od treh voz še po štiri pešce delavce, volčjo kožo, kebel bele moke, dve vedri vina, deset kokoši, česalo, ki naj bi glede na trajnost in vrednost stalo 50 denarjev. Njihova dajatev je še sedaj ista. V letu pred iJdonitvijo so jih Turki oplenili, s seboj so odvedli 40 ljudi, od katerih sta se dva osvobodila po odkupnini: Margita Boldižar za 165 tolarjev, Stanko Kumin pa za 80 tolarjev. Enega so pobili, dmgi pa so še sedaj v ujetništvu. NEMČAVSKI vaščani (Nemczeczi falube- liek) so se uklonili leta 1643 in sicer Ibrahimu Hodsi. Od štirih hiš so plačevali ali dajali 3 tolarje, 5 pintov masla, dva voza z vprego, en forint in 50 denarjev ognjiščnine in vedro vina. Sin omenjenega turškega gospodarja jim je zvišal dajatev za 5 forintov, en kebel moke, en tolar, darilo paši en tolar in za en voz. Pred uklonitvijo so Turki dvakrat prišli in odvedli 30 ljudi, od katerih so se trije odkupili: Ambrož Maroša sku- paj z ženo za 450 tolarjev, dve pištoli m 5 vatlov cimazinskega sukna ter Jiuij Lepoša za 90 to- larjev. Dmgi so še sedaj v ujetništvu. PUŽAVČANI (Pusocziak) so se uklonili leta 1643, in sicer begu Amhetu Alayju. Od dva- najstih hiš so plačevali ali dajali 10 tolarjev, osem pmtov masla, 4 tolarje ognjiščnine, štiri voze z vprego, kebel bele moke, dva funta popra, kebel suhega sadja, osem kokoši ia od mlina 2 tolarja. Tudi še sedaj dajejo toliko. STRUKOVSKI vaščani (Strukoczi falubeliek) so se uklonili leta 1643, in sicer begu Alayju Kanisayju. Od štirinajstih hiš so na leto plačevali ali dajali 9 tolarjev, 5 forintov ognjiščnine, 7 pintov masla, 3 voze z vprego, dva funta lanu in kebel moke. Pred petimi leti (1644 - op. J.S.) jih je njihov gospodar prodal paši Czeriju, ki jim je dajatev zvišal za 2 tolarja, tri pinte masla, tri voze, dva funta lanu, kebel moke, en forint kot darilo paši, 2 gosi in za 4 kopune. MARTJANSKI tržani (Martianczi varosbe- liek) so se uklonili leta 1644 agi Mustafi Pecziju. Od 26 hiš plačujejo ali dajejo 12 tolarjev, 5 forintov ognjiščnine, forint račimajoč po 25 gro- šev, paši Ceriju en tolar, 22 pintov masla in štiri voze z vprego. Le-ta jim je zvišal dajatev za dva voza. Pred uklonitvijo so jih Turki od časa do časa plenili 12 let. Izmed tržanov so odvedli s seboj 24, 4 so pobili, dva sta se odkupila: Blaž Horvath za 84 tolarjev, Andrej Još pa za 80 tolarjev in 10 pintov masla. Dmgi pa so še sedaj tam v ujetništvu." Ob tolikšnem trpljenju prebivalcev martjanske župnije razumemo hrepeneči vzklik iz Martjan- ske pogodbe leta 1643, se pravi eno leto pred uklonitvijo Martjancev: "... doklambi Goszpodin Bogh od Poganszke roke orszagh oszlobodil." Župnija, vrnjena katoličanom (1673-1992) Že omenjena kanonična vizitacija iz leta 1698 pravi: "Župnik v Martjancih je gospod Matija Pa- vel Tusilovič, po narodnosti Hrvat, doma iz Pre- grada. Končal je filozofske in teološke moralne študije. Duhovnik je že 29 let, star pa je 57 let." Tusilovič je bil prej župnik v Bogojini. Številčno stanje vernikov leta 1698 je bilo nas- lednje: V trgu Martjanci vseh prebivalcev 185 od teh katoličanov razen otrok 12 v Moravcih vseh 85 vsi nekatoličani (acatholici) razen otrok v Tešanovcih vseh prebivalcev 250 od teh katoličanov razen otrok 9 v Markišavcih vseh prebivalcev 40 od teh katoličani razen otrok 3 v Mlajtincih vseh prebivalcev 137 so vsi nekatoličani razen otrok, in katoličanov 8 v Noršincih vseh 87 vsi so nekatoličani, razen katoličanov 6 v Nemčavcih vseh 15 vsi so nekatoličani, razen otrok, in katoličana 2 v Predanovcih vseh 120 vsi nekatoličani razen otrok in enega katoličana I v Gorici vseh 70 od teh en katoličan razen otrok 1 v Puconcih vseh prebivalcev 130 od teh dva katoličana razen otrok 2 v Sebeborcih vseh prebivalcev 200 od teh katoličanov razen otrok 3 v Cubm vseh 17 vsi nekatoličani razen otrok v Vučji Gomili vseh prebivalcev 60 vsi nekatoličani, razen otrok in katoličanov 5 Stanje pri podružnični cerkvi sv. Fabijana in Sebastijana: V Šalamencih vseh prebivalcev 77 vsi nekatoličani razen otrok v Pečarovcih vseh prebivalcev 130 68 1994- 2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino od teh katoličana razen otrok 2 v Mačkovcih vseh 25 vsi nekatoličani razen otrok v Dankovcih vseh 60 vsi nekatoličani razen otrok v Moščancih vseh prebivalcev 40 vsi nekatoličani razen otrok v Vaneči vseh prebivalcev 70 noben ni katoličan. Stanje pri podružnični cerkvi sv. Marjete v Pužavcih: V Pužavcih vseh prebivalcev 70 vsi nekatoličani razen otrok v Lemerju vseh 70 od teh katoličana razen otrok 2 v Brezovcih vseh 80 od teh en katoličan razen otrok 1 v Strukovcih vseh 65 od teh katoličani razen otrok 3 Vizitatorjeva opomba: Kjer je iz Martjanec daleč in je pot do po- družnične cerkve težavna, deluje tam (v Pužavcih - op. J.S.) licenciat Adam Vertič, doma iz Gornje Lendave. Tusiloviča je v martjanski cerkvi nasledil Matija Slavic, doma iz Tiomišča. Prej je bil žup- nik v Soboti. Napis iz leta 1702 na slavoloku prezbiterija martjanske cerkve: "Ecclesia renovata. Mathias Slavic pastor fliit atque decanus. Surrexit fomix" ("Cerkev obnovljena. Župnik in dekan je bila Matija Slavic. Cerkev je dobila obok"). Po smrti Matije S lavica ni bilo takoj župnika. Župnijo je leta 1714 upravljal licenciat. Toda kmalu je župnija spet prišla v roke evange- ličanov. Morda je licenciat prestopil k evan- geličanom. Vendar že leta 1725 ali kako leto prej je v župnijo spet prišel katoliški župnik. Zato pravi o njej sočasni protestantski vir: "Occupata per plebanum" ("Zasedena po župniku").!^ Matične knjige se hranijo od leta 1734. Tedaj je bil v Martjancih župnik Štefan Petrovič. Sledijo župniki Nikolaj Barbely, Jurij Baltazar Raffay, Janoš Vlašič, Jožef Benkovič, Matija Cipot, Mihael Gaber, Mihael Miesz (Mesz), Štefan Solar, Janoš Terplan, Jožef Hor- vat L, Jožef Bagary, Jožef Horvat II., Andrej Berden, Janez Erjavec, Alojz Antolin in p. Štefan Balažic OFM Cap. Od teh so za zgodovino zaslužni predvsem Nikolaj Barbely, ki je med svojim župniko- vanjem (1753-1754) svojeročno overovil prepis Martjanske pogodbe. Mihael Gaber (1753-1815) je bil velik mecen Mikloša Kuzmiča.!* Jožef Bagary (1840-1919), prekmurski pisa- telj in velik slovenski narodnjak.'' V Marijinem listu 8 (1912) str. 126 beremo o njem: "Še v vi- soki starosti je zvesto spolnjeval vse svoje duš- nopastirske dolžnosti, čeprav je zgubil eno oko." Jožef Pustai, sin kolarja Ivana Pozderca in Frančiške r. Nemeš, rojen 26. januarja 1864 v Beltincih. Priimek POZDEREC si je z dovolje- njem madžarskega ministrstva za notranje zadeve leta 1884 spremenil v PUSZTAI. Umrl je 13. febmarja 1934 v Beltincih. Kot šolnik in kantor v Martjancih je leta 1893 izdal Krscsanszko katho- licsanske cerkveni pesmi; leta 1898 knjižico Paduanszki szveti Anton ino kruh sziromakov; leta 1900 je izšla njegova Mala molitvena kniga s potrejbnimi molitvami i vnógimi peszmami za katholicsanszko mladézen. Od leta 1899 naprej je deset let urejeval koledar Dober Pajdaš. V letu 1919 je bil nekaj časa tudi urednik Novin.20 Pomen Jožefa Horvata II. je opisal Andrej Berden v martjanski kroniki.^' O delu A. Berdena (1887-1963) bi bilo potrebno zapisati še kaj več, kot najdemo v Stopinjah 1977, str. 87. Sedanji župnik mag. p. Štefan Balažic je prevzel župnijo 1. avgusta 1988. Nekaj tehtnih člankov je objavil tudi v Stopinjah. Njegovo delo 17 Prim Sandor Payr, Egyhaztorténeti cmlckck. I. kötet. Sopron, 1910, str. 371. 18 Prim. Jože Smej, Muza Mikloša Kuzmiča, Ljubljana 1976, str. 20-21. 19 Prim. Ivan Škafar, n.d. pod op. 10; Jože smej, n.d. pod op. 1, in isti. Prekmurski pisatelj Jožef Bagary in mile- nij madžarske države leta 1896, v: ČZN 49 (1978) št. 1, str. 115-123. 20 Prim. SBL n, 603 in še natančneje Ivan Škafar, Biblio- grafija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana 1976, pod imenom Pustai Jožef v Avtorskem kazalu, str. 93; Janez Erjavec, n.d. pod op. 11, str. 88. Pustai v predgovoru Cerkvenih peszmi iz leta 1893 sicer pravi, da ni daleč čas, ko bomo vsi lahko "po obcsinszkom jeziki nase domovine dicsüi Boga", in "Sz vogrszkimi peszmami zato i eta kniga tudi k etomi cili scse szlovenszko lüdsztvo blizse i blizse pripelati", vendar moramo na to gledati z zornega kota tistega časa. Hud pritisk na učitelje, doba najhujše mad- žarizacije itd. Podobno moramo reči glede tega, da je Pustai junija 1918 med člani Madžarsko izobraževalnega društva za Vendsko krajino (prim. ČZN 33 - 1938, snopič 1, pri- loga. Arhiv za zgodovino in narodopisje HI, str. 32). 21 Glej objavo J. Erjavca v Stopinjah 1977, str. 86-87. 69 1994 • Časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 V martjanski župniji je deloma opisano v Sto- pinjah pod naslovom Važnejši dogodki Pomiu-- skega pastoralnega področja. V anale martjanske župnije mora biti vpisan tudi Josip Dravec, rojen 25. septembra 1912 v Martjancih, sin Janeza in Karoline, roj. Horvat. Biva v Zagrebu, Savska c. 155 B. Slovenska akademija znanosti in umetnosti mu je izdala dve knjigi: Glasbena folklora Prek- murja. Pesmi, Ljubljana 1957 in Glasbena fol- klora Prlekije, Pesmi, Ljubljana 1981. Ta prikaz martjanske župnije v perspektivi 600 let naj rabi kot "popotnja" za njeno 700- letnico leta 2092. Faksimile 41. strani iz vezanega in paginimega rokopisa Turkom uklonjenih krajev. Prim. op. 15 70 1994- Časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 Faksimile 82. strani iz vezanega in paginiranega rokopisa Turkom uklonjenih krajev. Prim op. 15. Tu sta navedeni vasi: Mladetinci (Mlajtinci) in Noršinci 71 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino AKULTURACIJA PREKMURSKIH SEZONCEV Pregled sezonskega zaposlovanja Celo tisočletje svoje zgodovine so prekmin- ski Slovenci preživeli pod Ogrsko. Življenje na robu te države jim je vtisnilo posebne duhovne, družbene in tudi gospodarske poteze. Ena izmed teh potez je sezonsko zaposlovanje.Vzrokov za sezonstvo je več, glavni pa je prav gotovo ta, da je bila pokrajina med Muro in Rabo prenaseljena in nikakor ni mogla prehraniti vsega svojega prebivalstva.! Splošno velja trditev, da je za preživljanje petčlanske družine potrebno pet hektarjev zemlje.^ To je seveda odvisno od re- liefa, rodovitnosti tal in intenzivnosti obdelave. V Prekmiuju je imela petčlanska družina pov- prečno samo 3,1 ha obdelovalne zemlje, zaradi agramosti pokrajine je prišla prenaseljenost še bolj do izraza.^ Na kvadratnem kilometru je živelo od 100 do 120 ljudi. V nekoliko boljšem položaju so bili tisti na Ravenskem in Dolin- skem, kjer je zemlja boljša, vendar nastane problem takoj, ko pride do zakasnitve padavin, kar povzroči sušo in s tem manjši pridelek. Zaradi sušnega podnebja je bilo okoli leta 1850 več slabih letin, tako so morali le na po- ljedelstvo vezani domačini poiskati kruh drugod. Manjše skupine so se napotile peš do vasi v oko- lici Zalaegerszega, Nagykanisze in Szombathe- lya, kjer so se s premožnejšimi kmeti pogodili za mlatev. Zaslužili so sedmo ali osmo mero na- mlačenega žita, ki jim ga je delodajalec pripeljal s konji na dom. Zaposlitev je trajala tri do štiri tedne, imenovali so jo mertiik (madž. mertek - merica).'' Tako se je sezonstvo začelo, kasneje so odhajali sezonci tudi ob ugodnejših letinah. Ljudi za sezonsko delo je bilo vedno dovolj, saj dmge možnosti za zaslužek ni bilo. Zemlja v Prekmmju je zelo razparcelirana, kar je posle- dica madžarskega običajnega dednega prava, po katerem imajo vsi otroci v družini enako pravico Ludvik Olas, Razvoj ia problemi sezonskega zapo- slovanja prekmurskega prebivalstva. Geografski zbor- nik. Murska Sobota 1959, str.38. 2 Rado Miklič, Sezonsko izseljevanje. Tehnika in gos- podarstvo. Ljubljana 1939. 3 Ludvik Olas, n.d., str.38. Ludvik Olas, n.d., str.41. do zemlje. Zaradi težkih razmer nihče ni bil sam sposoben prevzeti kmetije in izplačati deleža dmgim dedičem, tako so si zemljo razdelili. Najprej so hodili sezonci na delo le v času mlačve, nato tudi v času žetve, sezonstvo se je raztegnilo na dva do tri mesece. Kmalu tudi to ni bilo dovolj in za pomlad in jesen so iskali dodaten zaslužek. Odhajati so začeli v Avstrijo na razna gradbena dela. V sezoni žetve in mlač- ve so se vračali na veleposestva. Za žetev in delo v Avstriji so dobivali plačo v denarju, za mlačev pa v naturi. Ženske so se lahko zaposlile samo na žetvi. Razlika med delom v Avstriji, ki so ga imenovali paraba, in poljskim delom, je v tem, da delavec na delo ni vezan, na žetvi pa se obveže za določen čas in dokler delo ni končano, ne dobi plače.* Okrog leta 1880 se je na madžarskih vele- posestvih pojavila sladkoma pesa, novo obliko zaposlitve so imenovali "repa". S tem so prilož- nost za delo dobile tudi ženske in celo otroci. V Avstriji so Prekmurci izvedeli za možnost ugodne zaposlitve v Ameriki. V začetku so odhajali posamezniki, kmalu pa so razni agenti po Prekiniuju nabirali delavce za delo v Ame- riki; za pot čez ocean ni bilo potrebno nobeno dovoljenje. Delo so si morali ljudje poiskati sami, pogosto so se obrnili na starejše izseljence, ki so jim pri tem pomagali, zato so se običajno koncentrirali na določenem področju. Takšen primer je mesto Betlehem v Pensilvaniji, kjer so izdajali tudi izseljenski list z naslovom Aineri- kanski Slovencov Glas; pisan je bil v prek- murščini. Najhuje je bilo, da so se v enaki meri kot moški izseljevale tudi ženske, in seveda: odhajali so mladi in zdravi. V Ameriki so ostali različno dolgo, nekateri tudi za stalno, dmgi so se večkrat vračali, delali so večinoma v tovarnah in si z zaslužkom kar precej opomogli.* Po 1. sv. vojni, ko seje spremenila politična situacija, se je odhod sezoncev na Madžarsko in v Ameriko zmanjšal. Da bi se problem zapos- litve omilil, je bila 15. junija 1920 v Murski So- boti ustanovljena Posredovalnica za delo. Odprle •' Prav tam. ^ Ludvik Olas, n.d., str.44. 72 Martin Steiner 1994- -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino SO se nove smeri zaposlovanja, delavci so začeli odhajati v Francijo, Nemčijo in Vojvodino.'' Do druge svetovne vojne je bila Francija naj- bolj stalen odjemalec prekmurske delovne sile, zaslužek je bil neprimemo večji kot doma. V Franciji so v eni sezoni zaslužili 5500 dinarjev, doma pa v istem času samo 1800. Še boljši je bil zaslužek v Nemčiji, kjer je bil zaslužek ene se- zone 7000 dinaijev. Gospodarska kriza je mno- žično sezonsko zaposlovanje zaustavila. Nemci so začeli sprejemati tujo delovno silo spet šele leta 1937, svoje ljudi so pritegnili v industrijo, sezonce pa so zaposlili v poljedelstvu.* V Nemčijo so odhajali sezonci tudi v času 2. sv. vojne. Takrat so začeli odhajati ponovno tudi na Madžarsko, ki si je prilastila Prekmurje in je na svojih pustah še vedno potrebovala pridnih rok. Po 2. sv. vojni je odhajanje na delo v tujino začasno prenehalo, prebivalstvo se je zaposlo- valo doma. V začetku 60. let pa so Prekmurci odkrili, da se da v sosednji Avstriji dobro zaslu- žiti z delom v gradbeništvu. Število sezoncev se je večalo iz leta v leto, množično so začeli odhajati tudi v Nemčijo in Švico. Po nekaj letih se je število sezoncev zmanjšalo, saj se je večina v tujini za stalno zaposlila. Sezonsko delo prek- murskih ljudi ni prenehalo do danes, nekateri hodijo na delo v Nemčijo in Švico, iz vasi ob meji pa odhajajo na delo v Avstrijo, največ ob večjih poljskih delih. Nove kulturne sestavine v načinu življenja sezoncev Prehrana Za življenje človeka je prehrana temeljnega pomena. Posebno pomembna je pri ljudeh, ki težko fizično delajo; med te zagotovo sodijo sezonski delavci. Njihova prehrana je bila po- gosto slabša, kot je zahtevalo delo, ki so ga opravljali. "Prehrana je vsekakor v večji meri stvar okusa, hotenja in možnosti..."' Hotenje in okus sta pri sezoncih nepomembna. Tudi če so mož- nosti omogočale boljšo prehrano, so pogosto ^ Ludvik Olas, n.d., str.45. ^ Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1919-1941. Murska Sobota 1984, str.612-614. ' Slavko Kremenäck, Obča etnologija. Ljubljana 1973, str.168. prevladali interesi raznih palirjev in kuharic, ki so sestavljali jedilnik. "Paler se je najmre vsikdar lejko pomagao. Znižao je plačo delavcom, ali či to ni šlo, pa je s pomočjo svojih kuharic krao. Da, čisto navadno po zakoni krao. Od gospoda je dobo pogojeno hrano: meso, mast, graj, melo, sol itd. Iz teh dobrin je telko vkradno, kelko so samo pridne kuharice lejko zakrile pred očmi delavcov. De- lavcom so pekle slab kiüh i ga davale te, kda je postala skorja trda. To trdo skorjo so lepo po- brali, ešče bole posušili, zmleli i z njim krmili svinje gospoda palera. Lejko so krmile svinje včasi na marofi, če je gospod pusto, naj odira paler svoje delavce kak njemi je vola. Če pa tak nej šlo, pa so romale pune vreče krušnih skoric domov, ali k trgovci. Da so pri samoj meli tudi sparali je razumljivo... in delavci? Oni siromaki so se pritoževali, ka je kruh slab, ka so rezanci za nič, ka zvün staroga graja i krumpišov ne pade drugo v lonec."!'' Kljub skromni prehrani so se našle jedi, ki so jih sezonci poskusili prvič, ali vsaj v večjih količinah kot doma, saj so prihajali iz revščine, kjer hrane ni bilo v izobilju. Jedilnik na sezonskem delu na Madžarskem, se je zamenjal vsak drugi dan. En dan je bilo za zajtrk mleko (1/2 litra) m kruh, drugi dan pa prežganka in kruh. Če palir ni bil preveč pohle- pen, so lahko pojedli dosti več kruha, kot bi ga doma. Za malico, ki je bila med deveto in pol deseto so dobili vodo in kruh, enako tudi po- poldne. Tudi kosila so bila vsak drugi dan različna. En dan golaž z mesom in krompirjem (prvič so poskusili madžarski golaž z ovčjim mesom), dmgi dan rezanci zabeljeni z mastjo in posipani z makom. Redkeje so dobili rezance z marme- lado, ki je doma niso uživali, pa tudi zabela, če je bila, je bila skromna. Za večerjo je bila običajno krompirjeva juha in včasih tudi prosena kaša. Kot pijača je največkrat služila voda. Vino so dobili izjemoma, so pa palirji vino in rum sezoncem prodajali. Sezonci na delu v Franciji so dobili mleko zastonj, ostalo hrano so si morali kupiti. Šele sezonci po 2. sv. vojni so se seznanili s širšo paleto pijač, od različnih vrst čajev, vin in žganih pijač do piva, ki je postalo najbolj priljubljena pijača. Redkeje so pili brezalkoholne pijače, največkrat na delovnih mestih, kjer je bil Naši sezonski delavci. Novinc, Murska Sobota, 15. 10. 1934. 73 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino alkohol prepovedan. Jedilni pribor sezoncev je bil skromen, najprej so uporabljali porcije, ki so jih prinesli s seboj, kasneje so pribor kupili v tujini. Nekateri so na delu v Franciji že med vojnama uporabljali posodo iz porcelana (kozarce, sklede), doma pa so imeli še zmeraj lesene žlice in keramično posodo. V zahodnih državah so se sezonci prvič srečali z raznimi gospodinjskimi aparati in z moderno zasnovanimi kuhinjami. Vse to je ime- lo precejšen vpliv pri oblikovanju in oprem- ljanju kuhinj doma. Nemalo gospodmjskih apa- ratov je bilo kupljenih v tujini. V vsaki prehrani imajo posebno mesto za- čimbe, poživila in opojna sredstva. Uporaba za- čimb pri sezoncih je bila minimalna, največ so uporabljali sol, poper, papriko, spoznali so tudi pimet, ki ga doma še ni bilo. Na delu v zahodnih državah so se mladi sezonci srečali z mamili, vendar se je vse končalo pri poskušanju, nihče ni postal narkoman. Redki pa so tisti, ki se niso navadili kaditi, največ zaradi družbe. Kupovali so najcenejše cigarete.'' Na svojem delu so se sezonci seznanili s tradicionalno prehrano predstavnikov različnih narodov, ki so jih srečevali in skupaj z njimi delali. Prisostvovali so raznim slovesnostim (krst, svatba, pogreb...), kar je povezano s pitjem in jemanjem hrane ob teh priložnostih. Skupaj so praznovali različne praznike, verske in državne, s tem so povezane praznične jedi, saj se tra- dicionalnost v prehrani nanaša predvsem na njen praznični del.'^ Verski element v prehrani je bil - glede na to, da so prihajali z zelo vernega področja - slabo prisoten. Sezonci na madžarskih veleposestvih so na začetku pred jedjo skupaj molili. Počasi se je verska zavest spreminjala, molili so čedalje bolj poredko, zanimivo je, da posta sploh niso upoštevali.'3 Prav prehrana je tisti element, ki je na se- zonca naredil največji in najtrajnejši vtis. Če seje na sezonskem delu dobro jedlo, se je na vse dmge težave pozabilo, pomembno je bilo, da ljudje vsaj lačni niso bili. 11 Ustno poročilo informatorjev. 12 Slavko Kremenšek, n.d., strl70. 13 Ustno porocüo informatorjev. Bivališče Že sama beseda bivališče nam asociira šte- vilne funkcije, ki jih združuje, saj zadovoljuje različne človekove potrebe. Sezonci so prihajali ; iz najrevnejšega okolja, kjer so bila bivališča - in ; vse, kar sodi zraven - urejena zelo skromno. Ve- : liko jih tudi doma ni imelo svoje postelje, nava- jeni so bili spanja na pečeh in klopeh, slami in senu. Na sezonskem delu so spoznali različne na- čine bivanja in različno inejena bivališča. Na Madžarskem so spali v hlevih na slami. V višini jasli so bila narejena skupna ležišča, ki so jih imenovali "priči", odejo je moral imeti vsak : svojo. Ponekod so spali na železnih posteljah, na ! katerih je bila slamarica. Bistveno boljše je bilo | bivanje v Franciji, kjer so že imeli svoje sobe z ; električno energijo. Podobno je bilo pri tistih, ki ^ so šli na delo v tujino po 2. sv. vojni. Novi načini gradnje, dmgačne vrste kritine (doma je bila večina hiš pokritih s slamo), notra- nja urejenost in opremljenost, vse to je naredilo na ljudi velik vtis. Pojavila se je želja po čem podobnem doma. Sezonci so s prisluženim de- narjem gradili hiše, ali jih vsaj obnavljali. Gradili so kuhinje, kopalnice, dnevne sobe... in jih modemo opremljali. Vse je bilo pod velikim vplivom tujine, pač tako, kakor so tam videli. Pogosto so notranjo opremo - in to od štedilni- \ kov, pohištva, zaves, do posteljnine in še česa - i pripeljali iz tujine. Z naglim izboljšanjem stanovanjskih razmer, se je v življeiiju teh ljudi marsikaj spremenilo, \ saj so prav stanovanjske razmere pomemben ; dejavnik pri "oblikovaiiju določenega načina \ zivyeiija".''* Že samo obnašanje v novem domu je zahte- valo dmgačno formo. Za hojo v stanovanju so i pričeli uporabljati copate, konec je bilo s plju- I vaiijem po tleh, kopalnica v hiši je spremenila i odnos do higiene. V številnih sobah je bilo dovolj postelj za vse, vendar so naenkrat družine postajale vse manjše, nekateri so ugotovili, da so zgradili prevelike hiše, s katerimi nimajo kaj : početi. Spremenil se je načm ogrevaiija, vse več se j jih je odločalo za centralno ogrevanje. Ponekod I so iz hiš izginila verska znamenja, v tujini so i ljudje postali ateisti in na lyihovih stenah ni bilo j l'* Slavko Kremenšek, n.d., str.175. 74 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino več prostora za križe in razne nabožne slike. Prav bivališče je tisto, ki je pod vplivom tujine najbolj vplivalo na spremembo načina življenja. Ljudje so hoteli živeti tako, ali vsaj podobno, kot so videli v tujini. Zaradi vpliva sezonstva se je tako kultura bivanja dvignila na precej višji nivo. Tudi velika mesta in modemi urbanizem so srečali v tujini. In kakor so od začetka bili z vsem impresionirani in navdušeni, se je polagoma oblikoval kritičen odnos do vsega, kar so videli; začeli so odkrivati slabosti in pomanjkljivosti. Noša Noša je vse tisto kar ljudje oblačijo, obuvajo, tisto s čim se pokrivajo, pa tudi osebna nega. Pri sezonskih delavcih je najpomembnejši vidik noše funkcionalni, družbeno izrazni pomen se začne uveljavljati šele po lu-editvi osnovne finančne situacije, ko so si lahko privoščili boljše obleke m obutev, tudi z namenom, da se doma postavijo pred sorodniki in prijatelji. Vedno je imelo tisto, kar je bilo prineseno iz tujine, večjo veljavo. Prvi sezonci so imeli obleko od doma, kupovali so poredkoma, in še to največ stare "cote". "Zlomljeni, ponižani se bomo prebijali po svetu, od Ljubljane prek Amerike do Avstralije, beračili za stare cote, jih pošiljali domov, jih prinašali, se oblačili v nje, šli celo k maši v njih."i5 Na Madžarsko so vzeli s seboj hlače, srajce in spodnje perilo. Kot pokrivalo jim je služila kapa ali kakšen star klobuk. Obleka m oblačenje ni imelo velikega pomena, vseeno je bilo, v kaj so bili oblečeni, samo da je bila kakšna krpa. Po- dobno je bilo z obutvijo, ki je bila še bolj redka, tako so bili povečini kar bosi. Obleko so prali sami ali ženske, ki so bile tudi na sezonskem delu. Prali so ob nedeljah, za prekuhavanje so po- stavili velike kotle. Telesni negi niso posvečali preveč pozor- nosti. Umivali so se zvečer po delu, pri pipi ali studencu blizu bivališča. Kopali so se izjemoma, če je bil v bližini kakšen ribnik. Lase so si strigli sami. Če je bil med delavci kdo, ki je znal striči in je imel celo strojček za striženje, pa je tisti prevzel vlogo firizerja. Nedelja je bila rezervhana tudi za britje, ker med tednom ni bilo časa. Tudi ženske frizuram niso posvečale večje pozomosti. Lase so spletle v kito, s tem je bilo urejanje las končano. Na glavo so običajno povezale še mto.16 Že v času med vojnama je bilo dmgače s sezonci, ki so delali v Franciji in Nemčiji. Imeli so vsaj dva para obleke (ne nove), boljši par je bil za k maši, ter nekaj srajc, prav tako ne novih, najboljša je bila nedeljska. Gospodar jim je odstopil tudi kakšno kravato tako, da so bili z estetskega in funkcionalnega vidika kar dobro oblečeni in urejeni. Nekatere tako rekoč minimalne spremembe glede oblačenja in telesne nege, so bile za Prekmurje prav revolucioname. "V stiku s tujim svetom so se Prekmurci tudi na zunaj spreminjali. Ženske so se vračale domov brez kit in brez mt, z bubi frizuro in sodobneje oblečene, nekatere so nosile celo svilene nogavice in še kaj. To je hudo razburjalo srednjeveško provincialno duhovščino, videla je v takih pojavih začetek državi in veri nevamega prevrata. In tako se je zgodilo, daje na ponovno energično intervencijo njihovega poslanca ministrstvo za socialno politiko sklicalo v Murski Soboti konferenco, na kateri so obravnavali te alarmantne spremembe. Navzoči kanonik in župniki so se bridko prito- ževali, da se njihovo vemo ljudstvo, ker hodi v svet, očitno spreminja. Povedali so, da so se prekmurske kmetice spozabile celo do svilenih nogavic in kar je še zraven svilenega, kakor so vse to nespomo ugotovili, "i'' Po vojni so delavci na delu v Avstriji, Nem- čiji, Švici kupovali vso obleko, perilo, pokrivala, obutev in tudi delovne obleke (če jih niso dobili). Sprva jih moda ni zanimala, še so bili navajeni iskati poceni stvari, različne razprodaje in prodajalne z rabljenhni oblekami so bile njihov cilj. Z leti se je to spremenilo, zaslužek je bil razmeroma visok, družina doma bi rada oblekla kaj novega, takšnega, česar dmgi nimajo. Doma so se kopičili razni katalogi, v katerih so družinski člani izbirali oblačila zase. Kmalu je bilo 3/4 vseh oblačil prinesenih iz tujine. Obleka ne samo, da naredi človeka, ampak o njem tudi veliko pove. Nekdaj revni, v stare "cote" oblečeni ljudje, so hoteli pokazati okolici prav preko zunanjega videza, kako so v tujini uspeli. 1^ MiSko Kranjec, Mladost v močvirju. Murska Sobota 1962, str.136. 1^ Ustno poročilo informatorjev. 1^ Rudolf Golouli, Pol stoletja spominov. Ljubljana 1966, str.382. 75 1994- -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Komunikacijska sredstva "Dan za dnem odhajajo naši ljudje iz našega močvirja, kadarkoli se kdo vzdigne, odpotuje celo do Amerike. Kasneje bodo potovali še dalje. In če bi bil svet še trikrat večji, celo desetkrat, zagotovo bi tudi tja potovali."'* Prvi sezonci so na pot odhajaH z vlakom iz Sobote. Za vožnjo z vlakom dmgače tako ni bilo priložnosti, niti potrebe, saj niso imeH kam poto- vati. Delavci, ki so delali na poljih, so na delo odhajali peš, če je bil kraj dela bolj oddaljen, pa tudi z vozovi, ki so jih vlekli konji. "Odhajajo. Kobile potegnejo voz. Zbrani, ženske in otroci gledamo za dolgo kolono, ki se raztegne po vasi, raztegnila se bo daleč na madžarske puste... In jeseni se bo jata sezoncev vračala ravno tako za kmečkimi vozovi, na katerih bodo vreče z zrnjem, z našim vsakdanjim kruhom."'^ Že prvi sezonci so se v tujini podrobneje seznanili z avtomobili, ki so na domačih cestah bili redka pojava. Kasneje so avtomobile tudi sami kupovali in prihajali z njimi domov. Mar- sikdo je odšel spomladi na delo z vlakom in se vrnil jeseni z avtomobilom. Kot dmge stvari, so tudi avtomobile kupovali stare, na raznih od- padih, in to takšne, ki so komaj še bili v voznem stanju. Vendar je bil pomen velik in ugled lastnika je neprimerno zrastel. Razvila se je celo neke vrste tekma, kdo bo imel boljši in novejši avto. Bih so vedno boljši, močnejši, dražji in na koncu tudi novi. Velika novost za sezonce so bila javna pre- vozna sredstva. Delavci, ki so bili na delu v Fran- ciji, v bližini Pariza, so se že v 30. letih vozili z metrojem. Za preproste, velikih mest nevajene ljudi, je bila podzemeljska železnica nekaj pov- sem neverjetnega. So se pa na to prevozno sred- stvo hitro navadili in ga precej uporabljali. Pre- križarili so celo podzemlje Pariza, nekateri so se z metrojem vozili ob nedeljah k maši. Najlepše se je vsem zdelo to, da so se lahko z eno vo- zovnico po mili volji prevažali okrog. O metroju je bilo veliko pripovedovanja in dokazovanja domačim, ki so si vse skupaj težko predstav- ljali.20 Za odhod na delo so uporabljali tudi dmga javna prevozna sredstva (tramvaj, avtobus...). Zanimivo je, da so sezonci v veliki večini - ne glede na to, kje so bili na delu - upoštevali verska znamenja ob cestah. Običajno so se odkrili in pozdravili, če so bili peš, so zmolili kakšno molitev.21 Nekateri so se na sezonskem delu seznanili s smučanjem, obiskovali so tudi smučarske tekme. Prve smuči za otroke so prinesli iz tujine in nekaj časa so bile element prestižnega značaja. V tujini so neizogibno naleteli na tuje časo- pisje in literaturo. Zaradi neznanja jezika so vse skupaj kar preskočili. Toda po nekaj sezonah so znali že dovolj, da so lahko v časopisu prebrali vsaj najpomembnejše vesti. Časopise so kupo- vali občasno, v glavnem so sijih sposodili. Knjig v tujem jeziku sploh niso brali. V državi, kjer so delali, so poslušali radijske in kasneje gledali televizijske programe. V Franciji so med vojno poslušali predvsem poročila - čas nemškega na- pada. Z razmahom televizije je radio postal dm- gotnega pomena. Televizijo so imeli skupno, gle- dali so jo vsak dan. Radijski in televizijski spre- jerrmiki so postali tisto tehnično blago, ki so ga iz tujine pripeljali največ.22 Kultumih elementov iz vsakdanjega življe- nja, s katerimi so se sezonci seznanili na svojem delu, je torej obilo. Ugotovimo lahko, da je to spoznavanje imelo pozitivno konotacijo. Je pa seveda bistveno vplivalo na tradicionalni način življenja prekmurskega prebivalstva, ki pa bi se tako ali tako moral spremeniti. 1^ Miško Kranjec, n.d.,str.l5. 19 Miško Kranjec, n.d., str.189. 20 Ustno poročilo informatorjev. 21 Ustno poročilo informatorjev. 22 Ustno poročilo informatorjev. 76 1994- 2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino V SPOMIN BORISU ROZMANU 1955-1994 Da so najlepša leta našega življenja že za nami, postaja čedalje jasneje tudi generaciji rojeni deset let po vojni, posebej ob končani štiridesetletni življenjski poti prijatelja in kolega. Živahni fant, ki je tudi ob kakšnem sivem pra- menu med temnimi lasmi ostajal nemiren in ne- ugnan mladenič, nam ostaja v prijetnem spominu po svoji človeški odprtosti, zavzetosti in vihravi aktivnosti, ki so jo spremljali njegovo hitenje, dobra volja in prijaznost. Rojen v Novem mestu 20. julija 1955 materi Primorki s Predmeje in očetu Belokranjcu iz Metlike, je preživel prvo mladost v Beli Krajini. Šolo je najprej obiskoval v Črnomlju, še v njegovih osnovnošolskih letih pa so se preselili v Zadobrovo pri Ljubljani. V višje razrede osnovne šole je hodil v Polju (1967- 1970), na gimnazijo v Mostah (1970-1974), po maturi pa se je odločil za študij zgodovine in umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral februarja 1979. Že med študijem je pričel v šolskem letu 1978/79 poučevati zgodovino na osnovni šoli Vide Pre- gare v Mostah, sredi marca 1982 pa je pričel z delom v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Želja po tem, da bi poleg poučevanja - kar je z veseljem počel - lahko naredil še kaj več, ga je pripeljala do arhivskega in raziskovalnega dela, čemur se je nato lahko posvečal skoraj dvanajst let, do prezgodnje smrti 9. januarja 1994. Svoje delo v arhivu je kot arhivist za družbe- ne dejavnosti in društva najprej študijsko usmeril k zdravstvenim organizacijam, nato pa čedalje bolj k vprašanjem arhivske obravnave in zgodo- vinske raziskave društev, tega bogatega in pest- rega segmenta človeške dejavnosti. Do pisanja je dobil pravo veselje in z vrsto prispevkov infor- mativne in popularizacijske vsebine seznanjal javnost z delom arhiva in novimi pridobitvami gradiva. O obsežnosti te dejavnosti priča objav- ljena bibliografija za posamezna leta v glasilu Arhivi med leti 1982 in 1994. V skrbi za stik z obiskovalci arhiva je rad popeljal osnovnošolce in srednješolce s predstavitvijo posameznih vrst gradiva skozi zgodovino Ljubljane in bogato gradivo arhiva. Z veseljem je sodeloval tudi kot njihov usmerjevalec in mentor pri pripravi raz- iskovalnih nalog, tako v arhivu kot pri srečanjih mladih zgodovinarjev osnovnih šol pri Zvezi pri- jateljev mladine. Leta 1990 je posebej so- oblokoval razpis in srečanje v Kopru ob temi: društva v mojem kraju. Kot predavatelj in spra- ševalec je sodeloval pri izobraževanju arhivarjev s področja Zgodovinskega arhiva Ljubljana, po- sebej pa si je prizadeval za izobraževanje arhi- varjev različnih društev: rezultat tega je priročnik Varstvo arhivskega gradiva društev (1986), pri katerem je sodeloval s prispevkoma in reali- zacijo. Prav ta usmeritev, ki je pomenila tudi po- vezanost z njegovo dolgoletno plesno aktivnostjo pri Folklomi skupini Tine Rožanc - tu je Rozi plesal več kot 15 let - in zanimanje za športne aktivnosti, so vplivali tudi na njegov zgodo- vinopisni interes. Njegovi zgodovinopisni članki so posvečeni društveni dejavnosti v Ljubljani po letu 1945 (v zbomiku Zgodovina Ljubljane 1984), razvoju ženskega športa bazene pri nas (Kronika, 1988), športnemu dmštvu Ilirija (v zbomiku ob 90. let- nici arhiva, 1988) in posebej gradnji kopališča Ilirija (Kronika, 1989). K zgodovini liberalno in katoliško usmerjenih telovadnih društev je pri- speval članek o sokolskem društvu v Dolenjem 77 1994- 2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino Logatcu (1908-1941) in o vrhniškem Orlu (Or- lovski odsek na Vrhniki 1908-1929, Kronika, 1993, št. 3). Ti prispevki so rezultat njegovega zanimanja za zgodovino športnih društev, napi- sani pa so večinoma po arhivskem gradivu, ki ga je večji del tudi sam prevzel in uredil. Poleg nekaterih njegovih manjših zapisov o športni zgodovini (posebej v reviji Šport in v ljubljan- skem Dnevniku) in predstavitvama objavljenih spominov sokolskega delavca Josipa Rusa (ZČ 1990) in Pemiškovega dela o slovenskem Orlu (ZČ 1991), predstavljajo omenjeni članki opazen prispevek k zgodovini slovenskega športa. A v kratkem času pač ni moč opraviti veliko stvari. Ob teh objavah zaslutimo nekaj Borisovih raz- iskovalnih načrtov, ki jih je lahko začel le delo- ma uresničevati. Arhivsko skrb za gradivo privatnikov je pričel s popisovanjem gradiva kartografa Ivana Selana, se srečal ob skrbi za odkupe arhivskega gradiva tudi s pismi štajerskega vojaka v nemški vojski (s spremno besedo m opombami je oskrbel ob- javo tega v Borcu, 1993) in z gradivom iz zapu- ščme nadučitelja Hitija z Doba (delna objava v Šolski kroniki, 1992). Hkrati pa ga je to delo pripeljalo tudi v stik z zapuščino slovenskih be-. sednih lunetaikov Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana in Marjana Rožanca. Zavedajoč se po- mena tega arhivskega gradiva, je prizadevno pred-stavljal njihove zapuščine v Naših raz- gledih, Delovih Književnih listih m Novi reviji. Na to svoje delo je gledal kot na posebno pri- ložnost; svojo dejavnost je tako obogatil tadi z duhovnim sporočilom njihove literature. Ta zani- miva srečevanja so mu pomenila dragoceno spodbudo, ki se ji je ob začetkih zdravstvenih težav pred nekaj leti pridružilo tudi večje zani- manje za temeljna vprašanja človekovega biva- nja. Vedno bolj je odkrival tudi duhovni svet ter odprto iskal v različnih simfonijah te resničnosti svojo melodijo, pri čemer je svoj pogled širil in bogatil, ne da bi zapustil svojo SDP-jevsko usmeritev. To je sprejel kot svojo mladostno zav- zeto odločitev. Pomenila mu je zagreto družbeno aktivnost: ni ga bilo na oblastnih forumih, temveč tam, kjer je bilo treba kaj narediti. Sodelovanja pri takem družbenem angažiranju (od domače krajevne skupnosti Zadobrova do kulture) se ni branil in tako ni čudno, da smo mu nekoč našteli ducat funkcij in opravil. Poleg članstva v izvršnem odbom Arhivskega društva Slovenije (od posvetovanja v Čatežu no- vembra 1983 do 1988) je Boris Rozman od pri- hoda v arhiv leta 1982 sodeloval tudi v ured- ništvu Arhivov. Kot dolgoletni tehnični urednik in urednih posameznih mbrik si je prizadeval za redno izhajanje in boljšo kvaliteto revije. Kar z veseljem je sprejel tudi članstvo v izvršnem od- bom Zveze zgodovinskih društev Slovenije: tu je kot blagajnik Zveze med letom 1985 in začetkom leta 1989 vestno delal na kar preveč zapletenem in podrobnem finančnem poslovanju naše zveze društev. Rad je bil zraven, kjer se je kaj delalo in pri tem je tudi s pripravljenostjo sodeloval. Zanimanje za filmsko umetaost (za Marilyn Monroe npr.) ali glasbo je prav tako pomenilo del Borisovih interesov; je zbiral vedno rdeče oblikovana pisala ali priponke. Pogosto je bil Boris na številnih potovanjih po Evropi, pa tudi Ameriki in bližnji ter daljni Aziji, bodisi s folk- loristi T. Rožanca, kot turistični vodič ali kot zvedavi popotnik, ki nam je pošiljal razglednice s pozdravi z vseh koncev sveta. Borisovi dnevi so minevali naglo, v nenehnem stiku z ljudmi. Bilje blage narave, prepirati se ni znal. Čeprav si svoje družine ni osnoval, pa je delo in veselje z otroki doživljal ob treh sestrinih otrocih (posebej neča- kinji Petri) ter otrocih prijateljev. S svojstveno komunikativnostjo je zlahka navezoval stike z vrsto ljudi, katerim ostaja v spominu po živah- nosti, prijaznosti in ustrežljivosti, po optimistič- nem odnosu in zabavni šegavosti, kar je kdaj pokazal tudi z zapisanim verzom ali domislico. Zanimiv in prijateljski človek, ki ga je težko pozabiti! Ob vsej, kar preobsežni aktivnosti, pa si je Boris čedalje bolj prizadeval mdi za poglobljeno študijsko delo na področju arhivistike zgodovine športa. S temi rezultati njegovih raziskovanj se bodo srečevali mdi prihodnji raziskovalci zgodo- vine športa, z zbranim, urejenim in popisanim gradivom številnih društev in vedno bolj zani- mivim arhivskim gradivom vrste posameznikov, pa uporabniki v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Nam, ki smo ga poznali in prijateljevali z njim, ob otožnosti izteka našega sopotništva ostaja topel spomin na prešernega in radovednega, ved- no nemimega fanta, na arhivista in zgodovinarja, na Borisa. Branko Šuštar 78 1994- Časopis za slovensico krajevno zgodovino -2/42 Judita Šega, Zdravstvene in higienske raz- mere v Ljubljani (1885-1910). Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1993 (Gradivo in razprave 12), 133 strani. Zgodovinski arhiv Ljubljana je konec leta 1993 predstavil dve publikaciji, ki sta nastali ob uporabi gradiva, ki ga hrani omenjeni arhiv. Obe uvrščamo v področje zgodovine vsakdanjega življenja. Judita Šega v svoji knjigi predstavlja del zgo- dovine, ki je za razvoj zelo pomemben. To sta zdravje in higiena kot element zdravja. Razprava je omejena na mesto Ljubljana in delno na njena predmestja. V obravnavanem času je število prebivalcev zalo naraslo, s tem pa so se težave povezane z organizacijo zdravstva in higiene še dodatno povečale. Pomembna prelomnica za razvoj Ljubljane je bil velikonočni potres leta 1895. Že pred potresom so pričeh v Ljubljani graditi novo bolnišnico na Zaloški cesti. Zaradi potresa so pohiteli z zaključnimi deli in konec leta 1895 vselili prve bolnike. Bolnišnico so pre- dali v uporabo 8 mesecev prej, kot so načrtovali. Novoodprta deželna bolnica je bila najpo- membnejši dogodek v zdravstvenem smislu. Zgrajena je bila v paviljonskem stilu s poseb- nimi oddelki za posamezne bolezni. Poleg izboljševanja razmer v bolnici, je prišlo ob prelomu stoletja tudi do posegov v preven- tivno zdravstvo (cepljenje..) in pomoč ponesre- čencem. Leta 1900 je mesto dobilo reševalno postajo. Za pomoč ponesrečencem in bolnim je bil namenjen reševahii voz, ki ga je spremljal zdravnik. Danes bolnike in ponesrečence preva- žamo z avtomobih in helikopterji, pred uvedbo voza pa so v Ljubljani uporabljali tudi samo- i kolnice, če drugega ni bilo pri roki. Udobje po- i nesrečenca, ki si je zlomil npr. nogo, in so ga peljali na samokolnici, je bilo zagotovo veliko. j Za zdravje meščanov so poleg zdravnikov v | bolnišnici in privatnih bolnikov skrbeli še usluž- benci mestnega fizikata. Ti so skrbeli tudi za higienske razmere, saj sta bila med njimi tudi živinozdravnik in konjač, ki je skrbel za od- stranjevanje mrhovine. Leta 1909 je Ljubljana dobila mestnega šol- skega zdravnika, ki je nadzoroval razmere in priporočal rešitve. Učenci so dobili svoje šolske zdravstvene liste. Ob rojstvu pa so za otroka in porodnico poskrbele babice. Te so v določenem času lahko imele sobe za porodnice na svojih domovih. Ves čas pa so morale voditi evidenco o porodih. Ljubljančani so v omenjenih letih umirali tudi za nalezljivimi boleznimi. Knjiga prinaša nekaj podatkov o teh boleznih in o njihovih posledicah v Ljubljani. Zdravje je povezano s higieno. Zato nam knjiga prinaša tudi zanimive podatke s tega pod- ročja. Med drugim so se proti boleznim borili tudi z razkuževanjem stanovanjskih prostorov. V ta namen je mesto 1. 1902 kupilo poseben aparat. Mesto je prvi moderen vodovod dobilo šele leta 1890. Pred tem so se z vodo oskrbovali iz raz- ličnih vodnjakov, ki pa so bili pogosto zelo ne- primemo vzdrževani. Pogosto se je zgodilo, da je vanj pronicala gnojnica ali dmge odpadne vode. V urejanje higienskih razmer je sodilo tudi urejanje kanalizacije. Pred uvedbo podzemnih odtokov za odpadne vode in fekalije je v mestu pogosto smrdelo po gnojnici ali imiazani vodi. Smrdelo pa je tudi po smeteh, saj je sistem po- biranja smeti poznega datuma. Ljubljana je ime- la leta 1904 le štiri vozove za odvoz smeti. Judita Šega je zbrala veliko zanimivih podat- kov, s katerimi je njena knjiga postala zanimiva ne le za bralce, ki jih zgodovina še posebej zanima, pač pa je privlačna za vsakogar. V to sem se prepričal tudi sam, saj sem knjigo ponu- dil v branje nekaterim, ki jim zgodovina ni kakšna posebna zabava. Kasneje pa sem knjigo težko dobil nazaj, da bi napisal pričujoče poro- čilo. Knjiga je namreč potovala iz rok v roke in vsi so se ob branju strašno zabavali, muzali in zgražali. Možnosti za to je več kot dovolj, kar pa je samo odlika knjige. Če vas danes boli zob, imate težave, ker ne morete priti pri zobozdravniku dovolj hitro na vrsto. Včasih pa vam je zobe na čmo lahko po- pravil kar zobotehnik, ki za to ni imel dovo- \ Ijenja. Ali veste kakšne težave je imelo mesto s • pokopališčem pri Sv. Krištofu, kjer so pokopa- : vali v grobove, kjer tmpla še niso strohnela? i Predmet zdravstvene obdelave so bile tudi pros- titutke. Vi se danes vsak večer oprhate v svoji kopalnici, včasih pa si se moral iti oprhat v javno kopališče. Med vašim prhanjem pa je lah-ko vašega psa, ki se je strgal z vrvice in ni imel nagobčnika in pasje značke, konjač ulovil in ga v skladu s predpisi ugonobil. Konjač pa je skrbel tudi za odvoz dmge mrhovine, npr. konj, kar pa je včasih počel bolj z levo roko in ni upošteval pritožb meščanov in določil o načinu odvoza. Meščani so se namreč pritoževali, da je npr. ob odvozu poginulih konj telo živali ležalo raz- 79 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 galjeno na vozu, iz gobca in nosa pa je po ulici tekla kri. Obilo užitkov ob branju! Bojan Balkovec Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slo- venskem. Socialno-ekonomski vidiki zadolže- nosti slovenskih kmetov 1848-1948. Ljub- ljana: Znanstveno in publicistično središče. Zbirka Forum, 1994,171 strani. Založba Znanstveno in publicistično središče je v začetku leta 1994 poslala na trg svojo četrto knjigo s področja zgodovinopisja. Knjiga Žarka Lazareviča se od prejšnjih treh razlikuje po tem, da je posegla na področje ekonomske zgodovine. Ekonomska zgodovina je bila do nedavnega precej z^ostavljena stvar, ki so se je izogibali tako ekonomisti kot zgodovinarji. Če se je med zgodovinarji še našel kdo, ki se je ukvarjal tudi z nekaterimi ekonomskimi vprašanji, pa je bilo to povsem neznano področje za ekonomiste. Ti so na stopnji imiverzitetnega šmdija zadnjič poslu- šali predavanja o ekonomski zgodovini v davnih petdesetih letih, ko je to problematiko na Eko- nomski fakulteti nekaj let predaval Vasilij Me- lik. Danes je zagotovo najproduktivnejša insti- tucija, ki aktivno raziskuje gospodarsko zgodo- vino slovenskega prostora. Inštitut za novejšo zgodovino. S tega inštituta prihaja mdi avtor knjige o kmečkih dolgovih Žarko Lazarevič. Lazarevič se z zgodovino kmetijstva ukvarja že več let. S to temo se je ukvarjal tako v ma- gistrski nalogi kot v doktorski disertaciji. Na to temo pa je objavil tudi že nekaj člankov in pripravil nekaj predavanj. Lazarevič začne z obravnavanjem vprašanja kmečkih dolgov v revolucionarnem lem 1848. Revolucija sredi prejšnjega stoletja je bila za slovenske kmete eden najpomembnejših, če ne najpomembnejši dogodek za njihov stan nas- ploh. Rezultat razburkanih dogodkov je bila uve- ljavitev gesla "Zemljo tistemu, ki jo obdeluje", gesla, ki je sicer iz dmgega obdobja. Vsaka lepa stvar ima v sebi tudi nekaj manj lepega, in vsaka dobra stvar mdi nekaj grenkega; tako je bilo tudi i z podelitvijo zemlje kmetom. Kmetje so zemljo dobili v last tako, da so jo morali od fevdalnih lastnikov odkupiti. Pravzaprav so se težave zadolževanja kmetov začele z določbo o odkupu zemlje, ki jim jo je i dala zemljiška odveza. Kadar imamo težave pa se običajno zgodi, da ima vrag mlade in težav je iz dneva v dan več. Dodatno breme so kmetu postale davščine, ki so se ves čas povečevale. Kmetje se mdi niso znali prilagajati zakoni- tostim tržne proizvodnje. Posledice naraščanja dolgov je bilo prodajanje kmetij in veliko izse- ljevanje, ki je doseglo tudi do 1/2 naravnega pri- rastka. Razvoj industrije je bil namreč preslab, da bi mogel prevzeti višek delovne sile. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja sta nastala dva predloga za rešitev kmečkih dolgov. Avtorja sta bila Josip Vošnjak in Janez E. Krek. Oba pred- lagata omejitev drobljenja kmetij ob dedovanju. Poudarjata izobraževanje kmetov, uvajanje zadmg in omejitev obremenitve kmetije. Prvo obdobje kmečkega zadolževanja se je končalo z razmahom zadružništva in s prvo svetovno vojno, ki je kmete delno rešila breme- na. Po vstopu v jugoslovansko državo se je ves cikel kmečkega zadolževanja ponovil. V dvaj- setih letih se je ob deflacijski politiki ministra Stojadinoviča dinar krepil, naraščale so cene in kupna moč kmetov je naraščala. Vendar pa je sledila inflacija, težave pa je povzročil še prodor poceni hrane iz ZDA. Kmetje so v prvem ob- dobju najemali kredite, ki pa jih sedaj že niso bili sposobni odplačevati. Logična posledica je bila prezadolžitev in senca bankrota je visela nad mnogimi kmetijami. Vso prvo polovico tridesetih let je jugoslo- vanska država iskala rešitev za razbremenitev kmetov. Pred dokončno rešitvijo je več kot štiri leta veljal moratorij na dolgove. Konec leta 1936 pa je bila sprejeta Uredba o likvidaciji kmečkih dolgov. Z njo so dokončno določili način odpla- čila kmečkih dolgov in rok tega odplačila, ki je potekel leta 1948. Za dokončno razrešitev prob- lema kmečkih dolgov pa je bila zopet zaslužna vojna, ki je vrednost teh dolgov izničila in pa socialistična oblast, ki jih je odpisala. Iz Lazarevičeve knjige izhaja, da je bila ključna težava slovenskega kmetijstva v obrav- navanih sto letih razdrobljena posest, ki je bila največkrat zelo majhna, nizka produktivnost in prenaseljenost podeželja. Vsi ti problemi so bili značilni tako za avstrijsko kot mdi za staro- jugoslovansko dobo. Ne smemo pa pozabiti tudi na pogosto napačno investiranje kreditov, ki so jih mnogo kmetje uporabljali za sprotno pre- življanje in ne za investiranje. Branje knjige o kmečkih dolgovih nas seveda napelje tudi k razmišljanju o položaju v sodobnem slovenskem 80 1994- časopis za slovensko krajevno zgodovino -2/42 kmetijstvu, ki je vsaj v dveli segmentili enako kot v vseh zadnjih sto letih. Tudi sodobna slo-venska kmečka posestjo razdrobljena t.j. premajhna in v veliki meri neprilagojena tržni proizvodnji. Bojan Balkovec Jožef Košič, Življenje Slovencev med Muro in Rabo. Izbor del. Budimpešta, 1992,190 str. Dokaj neopažena je šla mimo slovenske jav- nosti objava izbranih del velikega slovenskega narodopisca Jožefa Košiča. Košič (živel 1788- 1867) je bil duhovnik, svojo službo je opravljal najprej v Beltincih, nato pa je bil do smrti žup- nik v Dolenjem in Gorenjem Seniku (Porabje). Kot pravi prof dr. Vilko Novak, ki je v knjigo prispeval spremno študijo o Košičevem življenju in delu: "Košič ni bil navaden duhov- nik, ki bi se omejeval le na dušnopastirsko delo. Imel je naročene madžarske, nemške in sloven- ske časopise in časnike, vneto pa je prebiral naj- različnejše, predvsem zgodovinske knjige, tudi slovenske." Najbolj pa se je Košič zanimal za življenje in tudi preteklost svojih rojakov in "bil prvi Slovenec, ki je sestavno opisal ljudsko živ- ljenje in kulturo dela svojega naroda". Dela tega zanimivega pisca so bila do zdaj težko dostopna, nekatera hranita le nacionalni knjižnici ali redki posamezniki. Ob spremni štu- diji, ki smo jo že omenili, je v knjigi izšlo še šest Košičevih del, od tega sta dve objavljeni v celoti. Košičeva dela so v originalu pisana z madžarskim črkopisom, izbor pa jih prinaša v gajici, ohranil je le o, ü in gy, ki so značilni za prekmurski slovenski jezik. Za prvi spis O Slovencih na Ogrskem je Košiču dal pobudo Jan Čaplovič z leta 1819 objavljenim razpisom nagrade za opis kake narodnostne skupine na Ogrskem v listu Chronik der österreichischen Literatur. Čaplovič je s Košičevim spisom kasneje precej manipuliral in ga leta 1829 celo objavil pod svojim imenom. V pričujoči knjigi je ta obsežen spis prvič preveden v slovenščino. Gre za vsestransko etnološko, zgodovinsko in geografsko študijo, v kateri Košič opisuje kulturo svojega naroda. V izjemno bogatem spisu poda geografski opis pokrajine, v kateri žive Slovenci (pravi, da je najbolj primemo ime za prebivalce teh krajev Slovenci, kakor se tudi sami imenujejo), navede celo njihovo število (40.800) ter predstavi župnije, od katerih je 18 katoliških in 4 pro- testantske (luteranske). V nadaljevanju opisuje bivanjske razmere ljudi, poda zunanji opis hiš in notranjo ureditev prostorov, posveti se zunanjosti ljudstva, njiho- vim zdravstvenim razmeram, prehrani, noši, jeziku in slovstvu, veroizpovedi, nravi, posebno poglavje namenja šolam in vzgoji otrok. Prav tako opiše v posebnem poglavju poljedelstvo, živinorejo, vinogradništvo in domače obrti. V poglavju o šegah namenja posebno pozomost tistim ob poroki, krstu, bolezni in smrti. Opiše tudi glasbo, ples, petje in dmge zabave:"Sicer pa kakšnih posebnih zabav nimajo, saj zato imajo čas le ob nedeljah in praznikih. Pozimi hodijo od hiše do hiše, kjer se moški pogovarjajo o tlaki, ženske pa o moških, o njihovih dobrih in slabih dejanjih, včasih pa tudi o čem dmgem. starejši se včasih popoldne odpravijo v gostilno, tisti v hribih v vinsko klet, kjer pijejo, da bi pozabili skrbi celega tedna, potem pa dobre volje odidejo domov." Naslednje Košičevo delo, ki je prišlo v izbor, je Kratki Navuk Vogrskoga Jezika za Začetnike. Delo je izšlo leta 1833 v Gradcu in je prevod madžarske slovnice Imreja Szalayja. Z njim pa si je Košič prislužil oster očitek Stanka Vraza; ta mu je v napisanem sonetu očital potujčevalni namen. Verjetno najzanimivejša Košičeva knjiga, ki je bila objavljena anonimno med leti 1845/48, je delo Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov. Knjiga je verjetno izšla anonimno zaradi tega, ker je Košič njen večji del povzel v dobe- sedni ali skrajšani obliki po Slomškovi knjigi Blaže in Nežica v nedeljski šoli, dodal pa je nekaj svojih sestavkov, med katerimi sta posebej zanimiva tista dva, ki se nanašata na verske razmere (Doktor Luther Martin in Ne zamerte). Zadnja natisnjena Košičeva knjiga so Zgodbe Vogerskoga Kralestva, izšla je 1848 v Szomba- thelyju. Knjiga je pisana poučno, večino pogla- vij je naslovil po vladarjih (Gejza Vojvoda, Sve- ti Stevan I. Krao, Sveti Ladislav Krao ...), posa- mezna poglavja je namenil tudi Hunom, Ava- rom, Ogrom. Za to svojo knjigo je Košič prev- zemal cele stavke iz knjige Antona Krempla Dogodivšine Štajerske zemle. V izbor je uvrščen še Košičev rokopis Starine Železnih ino Salaskih Slovenov. Tudi za ta roko- pis je zajemal iz knjige Antona Krempla. Roko- pis poljudno prikazuje preteklost Slovencev med Muro in Rabo. Ob Kremplu je uporabljal pri 81 1994- -2/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino pisanju še madžarske in nemške knjige in roko- pisne vire. Košičevo delo je uporabil dr. Josip Gruden za svojo Zgodovino slovenskega naroda, obenem je rokopis tudi objavil v ČZN, XI, 1914. Z izdajo Košičevih izbranih del smo Slovenci iz pozabe obudili duhovno dediščino, ki nam je lahko vsem v ponos in tudi v veselje. Martin Steiner Darja Mihelič, Hazard, Koper/Capodistria, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/ Sociata storica del Litorale, Knjižnica Anna- les 3,1993, 250 strani. Najrazličnejše igre že stoletja m tisočletja zabavajo ljudi. Zagotovo se je zelo zgodaj igri pridružila še nagrada za doseženo zmago. Po- sebna oblika igre so igre, kjer človek namesto svojih sposobnosti skuša svojo srečo. To so igre, kjer je zmaga oz. uspeh odvisen od naključja oz., bolje rečeno, od sreče. Značilnost iger na srečo je, da zahtevajo materialni prispevek igralca. Igra je seveda mikavnejša ob večjih dobitkih. Pri vsem skupaj ima pomembno vlogo še tveganje, ki ga tu imenujemo hazard. Kratko zgodovino iger na srečo v naših krajih nam je v besedi in sliki pripravila dr. Darja Mihelič s knjigo Hazard, ki jo je v Knjižnici Annales izdalo Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Trojezična izdaja (slovenska, italijanska in nemška) prikazuje razvoj iger na srečo od prvih obdobij prek antike do najnovejšega časa. Materialne dokaze o pripomočkih za igre imamo že za stare kulture na Bližnjem in Srednjem Vzhodu. Znane so najdbe kamnitih in koščenih ploščic in kock iz Sumerije, Indije in Egipta. Seveda je različnih dokazov o igrah na srečo in njenih povezavah veliko tudi iz antike. V tem času so znane različne igre, o katerih govorijo različna literarna dela. Veliko pa je tudi pred- pisov o raznih igrah s kockami, uvaja se tudi loterija, ki je že podobna današnji. Tudi srednji vek je bil bogat z različnimi igrami na srečo. V Evropo pa je z Orienta prišlo kartanje. Miheličeva nadaljuje s prikazom iger na sre- čo v slovenskem prostom. Posebej je prikazan položaj v Primorju in notranjosti. Različni mestni statuti (Trst, Koper, Izola, Piran) govorijo tudi o hazardiranju. V večini primerov so statuti ome- jevali čas, prostor in načine iger na srečo. Ena pomembnejših določb je bila, da zadolžnice, izdane na račun v igri izgubljenega denarja, nimajo nobene veljave. Zanimiv je tudi piranski primer pravdanja zaradi neveljavne zadolžnice. V notranjosti se je igranje na srečo razširilo po kavarnah. Pravice do prirejanja iger na srečo so imeli posamezniki. Različni policijski redi, ki so jih izdajali cesarji, so omejevali in prepo- vedovali nekatere igre, vendar je šla praksa po- gosto svojo pot. Posebne določbe so veljale mdi za kartanje in tiskanje kart. Za tiskanje kart je bilo potrebno posebno dovoljenje in izdajatelji so morali karte ustrezno označiti. Zanimiv je tudi razvoj loterije, ki se je iz starega Rima ohranila tudi v srednji vek. Šte- vilčna loterija izhaja iz Genove. Od dmge polo- vice 17. stoletja so države loterije prevzemale v svoje roke. Cesar Jožefu, je leta 1787 odločil, da bo poslej loterija državna in ne več privatna. Izvajanje loterije je prevzela komorna direkcija na Dunaju in dobički od loterije so poslej pri- padali državi. Tudi v Ljubljani se loterija omenja že leta 1772. V prvi jugoslovanski državi je bilo poklicno igranje na srečo kaznivo. Profesionalno igranje so enačili z delomrzništvom in potepanjem. Lo- terije pa je bilo mogoče prirejati le z dovo- ljenjem države. Po dmgi svetovni vojni je bilo mogoče prirejati loterije le v htomanitame na- mene. Počasnejši je bil razvoj igralništva, kljub temu da je bil v Portorožu zametek igralnice že pred prvo svetovno vojno. Sredi šestdesetih let je bil spremenjen zakon o igrah na srečo in turističnim organizacijam je bilo dovoljeno prirejati nekatere igre v za to določenih prostorih. Igre so bile dovoljene le tujcem. V Sloveniji sta merilom za odprtje igrahiic zadostila le Portorož in Bled. V sedemdesetih letih in kasneje je bilo v Sloveniji odprtih še nekaj igralnic, tako da jih je bilo v začetku leta 1993 deset. V njih lahko srečo skušajo tudi slovenski državljani. Na koncu so predstavljene slovenske igral- nice in njihova ponudba. Knjigo lahko upora- bimo mdi kot pripomoček za uvajanje v skriv- nost nekaterih iger na srečo. Vas zanima, kakšne možnosti vam ponuja carré, couleur ali kaj so tesserae? Bojan Balkovec 82 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino Župnija Šentrupert Zgodovinsice osnove leta 1993, Šentrupert 1993,130 str. Šestoletnica začetka gradnje obrambnega stolpa (leta 1393) kot dela protiturškega tabora, ki je bil pozneje preoblikovan v cerkveni zvonik, je bila priložnost za izdajo zbornika o zgodovin- skih temeljih pražupnije Šentrupert na Dolenj- skem. Ta dokaj dobro proučena župnija, izzvala je namreč že marsikaterega raziskovalca, doslej pa je imela že pred osemdesetimi leti objavljeno, a še vedno zelo cenjeno monografsko delo Ivana Steklase Zgodovina župnije Sent Rupert na Do- lenjskem (Ljubljana 1913) in zbomik Šent- mperška župnija (Šentmpert 1989), je s tem de- lom dobila novo in zanimivo predstavitev svojih zgodovinskih temeljev. Dodatno spodbudo za pripravo takšnega dela so avtorji našli še v praznovanju petstoletnice novomeškega kole- giatnega kapitlja, ob proučevanju katerega se je pokazalo gradivo, ki je osvetljevalo zgodovino šentmperške župnije, nekoč podrejene temu kapitlju. Delo hkrati prinaša nova dognanja, do katerih so strokovnjaki raznih strok prišli v zadnjih dvajsetih letih obnavljanja župnijske in dmgih cerkva na področju obsežne župnije Šentmpert. Posamezna vprašanja so bila obrav- navana v okvim različnih načrtov in so že po- stala del poglobljenega poznavanja predvsem imietnostnozgodovinske preteklosti tega dela Mimske doline. 2^omik, ki je izšel na koncu osemdesetih let, je z dmge strani pokazal utrip življenja župnije, z vsemi številnimi in raz- ličnimi dejavnostmi, ki jih razvija pastoralna ekipa, ki deluje v župniji. Zbomik je razdeljen v tri vsebinske sklope. V prvem trije prispevki dajejo raziskovalne osno- ve. M. Marin po izvimi poti zarisuje topografijo sekralnih prostorv v šentmperški župniji, s celo- vitim pregledom dosedanjih dognanj in z največ- jim poudarkom na župnijski cerkvi, vrhu slo- venske gotske stavbne umetnosti. F. Baraga, naj- boljši poznavalec arhiva novomeškega kapitlja, na tridesetih straneh podaja pregled listin in dm- gega arhivskega gradiva, ki ga o župniji Šent- mpert hrani ta k^itelj, ter dodaja še pregled ustreznih spisov v ljubljanskem Nadškofijskem arhivu. Dragocen je prispevek M. Dražumerič z lunetnostnozgodovinsko bibliografijo cerkva šentmperške župnije, kjer so prikazana samo- stojna dela ter nato zapisi v periodičnih pub- likacijah. Dmgi del obsega razpravo R. Peskarja Šentmperška župnijska cerkev v srednjem veku. ki kaže na zapleten stavbni razvoj in na lunet- nostnozgodovinski pomen župnijske cerkve. V tretjem delu so konzervatorski zapisi. Prispevek M. Slabeta govori o raziskavah talnih slojev cerkvenega stolpa župnijske cerkve, kjer so med dmgim našli večje število grobov. M. Dražu- merič obravnava konzervatorske vidike obnove šentmperške cerkve leta 1984 ter v posebnem prispevku še konservatorska poročila o obno- vitvenih delih na podružnicah šentmperške žup- nije v zadnjih desetih letih. M. Kapus pred- stavlja restavriranje Wolfove oltarne slike sv. Ruperta, D. Gerič govori o uporabi nove metode dokumentiranja stanja objektov, o tako imenova- nem fotogrametričnem posnetku cerkve sv. Ruperta v Šentmpertu; priložene načrte je izdelal Zavod za fotogrametrijo Geodetske fakultete v Zagrebu. D. Vuga kaže izsledke dosedanjih raz- iskav na hribu Jaršč pri Homu nad Šentmpertom z arheološkim najdiščem in ruševinami gradu. Vsi prispevki so opremljeni z bogatim ilustra- tivnim gradivom, predvsem načrti, fotografijami in skicami, kar zbomiku poleg izvime opreme daje dodatno privlačnost. Zgodovinske in predvsem umetnostnozgodo- vinske korenine župnije Šentmpert so nam s pričujočim zbomikom še bližje. Knjiga, poleg mnogih opravljenih del, istočasno kaže na dobro sodelovanje med strokovnimi ustanovami in vodstom župnije. Verjetao ob takšnem razpo- loženju ni pretirano pričakovati, da bomo v naslednjih letih dobili neke vrste nadaljevanje Ste^lasovega dela, ki bo predstavilo življenje župnije Šentmpert od leta 1913 dalje ter pri tem vključilo različne razsežnosti življenja cerkvene skupnosti in njenih sakralnih spomenikov. Bogdan Kolar Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Sloven- skem, Ljubljana (AES. 15) 1993, 217 str. Ob 15. obletnici delovanja Inštituta za zgo- dovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani, kar je sama po sebi bila priložnost za praz- novanje in pregled opravljenega dela, je v zbirki Acta ecclesiastica Sloveniae, ki jo izdaja Inštitut, z isto številko izšla zanimiva razprava M. Am- brožiča Zvonarstvo na Slovenskem, uspešno diplomsko delo, ki ga je pripravil na Teološki falculteti. Avtor sam je že od zgodnjih let 'okužen' z melodijo cerkvenih glasnikov, saj je v pri- 83 1994- 2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino trkovalskih skupinah sodeloval že od malega, je kasneje pa se je kot šmdent teologije priključil Pritrkovalskemu krožku slovenskih bogoslov- cev, kjer so poleg praktičnega uvajanja v tovrst- no uporabo zvonov sistematično zbirali podatke o zvonovih v slovenskih cerkvah. K sodelovanju so pritegnili tudi zunanje sodelavce in z njihovo pomočjo začeli pripravljati popise zvonov. To je bilo obdobje razmaha pritrkovalstva in nastaja- nja številnih skupin, ki so na občasnih srečanjih in sistematično odkrivali skrivnosti pritrkovanja. O zvonovih in zvonarstvu na Slovenskem ni veliko literature, čeprav je glas zvonov sestavni del utripa vsakega dne. Razen maloštevilnih člankov, ki so izšli v periodiki, med katerimi so bili kot avtorji najpogosteje 1. Šašelj, V. Fab- jančič in I. Mercina, se je avtor lahko oprl na knjigi Josipa Lavtižarja Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica (Ljubljana 1897) in Cerkve in Zvonovi v dekaniji Kranj (Ljubljana 1901). Obe deli sta izšli že pred prvo svetovno vojno, znano pa je (pregledu ukrepov za odvze- manje zvonov in dogodkom, ki so jih spremljali, je avtor namenil posebno poglavje), da so v času prve in dmge svetovne vojne in ponekod še po- slednji zvonovi doživeli toliko vmičevalnih pose- . gov, da sta omenjeni deli lahko služili le kot me- todološka opora. Trdno pomoč so delu nudili so- razmemo natančni in številni arhivski doku- menti, ki so nastajali kot popisi ob rekvizicijah. Velik del informacij je moral avtor z metrom, beležko in glasbenimi vilicami zbrati na kraju samem. Pri tem je posebno pozornost posvetil tistemu delu zvonov, ki jih običajni poslušalci ne zaznamo, to je napisom na zvonovih, reliefnim upodobitvam svetnikov, omamentiki ter imenom mojstrov, ki so zvonove ulili. Razprava Zvonarstvo na Slovenskem se za- čenja s pregledom mesta zvonov v liturgiji in kratkim orisom zvonoslovja na Slovenskem. Osrednji del (str. 45-146) vsebuje pregled zvo- narjev in zvonarskih delavnic na Slovenskem, pri čemer imajo največji delež ljubljanski zvonarji, saj jim, kakor ugotavlja avtor, "zaradi izjemnega števila pripada mdi ugledno mesto v širšem ev- ropskem prostom"; med temi pa izstopa zvo- narska družina Samassa. Najstarejši, to je potu- joči zvonarji, ki jih je uspelo identificirati, so zvonove na Slovenskem izdelovali že v 14. sto- letju. V teku stoletij so pomembnejše zvonarske delavnice nastale še v Celju, Ptuju, Mariboru, Žužemberku, Slovenj Gradcu, Kopm, Kranju, Novem mesm in nazadnje v Žalcu, kjer zvonove ulivajo od leta 1967. Dodan je tudi kratek pregled zvonarjev v slovenskem zamejstvu. V času med obema vojnama so na Jesenicah izde- lovali cenejše jeklene zvonove, ki so služili kot nadomestilo za iz višjih razlogov odvzete bro- naste; livarni, ki je ostala brez dela, pa so nudili možnost zaposlovanja. Zadnji del razprave obse- ga pregled napisov in ikonografije. Napisi z nabožno, teološko in posvetno vsebino so bili izoblikovani v latinščini, slovenščini, nemščini, madžarščini, srbohrvaščini in vrsti dmgih jezi- kov, neredko tudi v dveh jezikih. Med upodob- ljenimi liki so najpogostejši križani Kristus, Marija in posamezni cerkveni oz. stanovski za- vetniki. Priloga vsebuje seznam zvonarjev. Be- sedilu so dodane številne, večinoma že objav- ljene ilustracije in fotografije. Čeprav se avtor sam zaveda, da je z dose- danjim zbiranjem informacij uspel pregledati in sistematizirati le del kulturnega bogastva, ki ga na Slovenskem ohranjajo zvonovi in da bo z zbiranjem nujno nadaljevati, pomeni pričujoče delo izviren in dragocen prispevek k boljšemu poznanju slovenske kulturne zakladnice in zlasti še krajevne zgodovine. Z veseljem bomo zato pozdravili naslednje objave. Bogdan Kolar Dragotine kapiteljske cerkve v Novem mestu Razstava Dolenjskega muzeja od 23. 4. do 19. 9.1993 Lanskega aprila je minilo petsto let od usta- novitve novomeškega kolegiatnega kapitlja. V prazničnem letu je bilo v mestu več prireditev in slovesnosti. Dolenjski muzej pa se je vključil v obeležitev obletnice s pripravo razstave umetnin, ki jih hrani novomeški kapitelj. Avtorja razstave sta bila kustosa Dolenjskega muzeja Jožef Mati- jevič in Majda Pmigerčar. Vsebinsko je razstava vključevala kapiteljsko cerkev in proštijo z opremo ter prenosljive pred- mete, ki so bili razstavljeni v muzejskem raz- stavišču. Tak princip je bil nujen zaradi vsebine obravnavanega, tehnično mogoč pa zaradi bližine muzejskega razstavišča ter kapiteljske cerkve in proštije. Uvodni desetminutni videofilm je opozoril na važnejše umetaine, jih pokazal v njihovi funk- ciji, poudarek pa je bil dan spremembam, ki jih je v bogoslužje prinesel zadnji koncil. Risbe 84 1994- -2/42 časopis za slovensico krajevno zgodovino izbranih bogoslužnih predmetov so dopolnjevale uvodni film. Jedro razstave in prispevkov v katalogu so predstavljali portreti kapiteljskih proštov, arhiv- ski dokumenti, liturgična posoda in cerkveni tekstil. Prosti so bili na razstavi predstavljeni z umetnostnozgodovinskega gledišča, hkrati pa so bili s pomočjo izbranih arhivskih dokumentov tudi zgodovinsko ovrednoteni in so vodili časov- no nit razstave, ki ji je v grobem sledilo tudi raz- stavljeno posodje. Paramenti so bili razstavljeni po barvnih skupinah v vitrinah s kotnimi ogledali. Oltarna slika s podobo Bmske Matere božje je bila razstavljena skupaj s škofovskimi znamenji. ki so jih smeli novomeški prosti nositi do dru- gega vatikanskega koncila. Rekonstruirana veziljska delavnica Šolskih sester de Notre Dame iz Novega mesta in nji- hovi izdelki so razstavo v muzejskem razstavišču zaključevali. V kapiteljski cerkvi in proštiji so kratka be- sedila opozarjala na spomenike, ki presegajo lo- kalno pomembnost (oltama slika svetega Mik- lavža beneškega slikarja Tintoretta iz 16. sto- letja, Metzingerjeve slike na stranskih oltarjih iz 18. stoletja, intarzirane kome klopi iz 18. stoletja). Štiri točkovno naravnane glasbene kulise so na svoj način dopolnjevale razstavo. Prva je opo- zarjala na prosta Slatkonja, ki je bil med dmgim tudi priznan glasbenik svojega časa in celo kapnik dvomega pevskega zbora. Čas fran- coske nadvlade je pomenil hud udarec novo- meškemu kapitlju, saj je bil tedaj celo ukinjen, na kar je med dmgim opozarjala tudi glasba. Ignacij Hladnik je večino svojega življenja posvetil glasbi v Novem mestu, kar 42 let pa je bil tudi kapiteljski organist. Orgelska glasba je dopolnjevala manjši ambi- ent s sliko Emske Matere božje. Izbor glasbe je pripravil mag. Franci Križnar. Vabilo, plakat, zloženko, katalog in razstavo je oblikoval dipl. inž. arh. Marjan Loboda. V katalogu so sledeče razprave. Uvodni besedi ravnatelja Dolenjskega muzeja Bojana Božiča sledi kratek zgodovinski oris novo- meškega kolegiatnega kapitlja avtorja dr. Fran- ceta M. Dolinarja. Umetnostnozgodovinska raz- iskava o galeriji kapiteljskih proštov s katalo- škimi opisi je izpod peresa višjega kustosa Do- lenjskega muzeja Jožefa Matijeviča. Restavrator specialist iz Zavoda za varstvo naravne in 85 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino kulturne dediščine Novo mesto je podal krajši opis projekta z vidika restavriranja. Sledi pri- spevek dr. Leva Menašeja o sliki Bmske Matere božje. Prispevek o liturgičnem posodju s kata- loškimi opisi je delo muzejske svetovalke iz Pokrajinskega muzeja Maribor Marjetice Simo- niti. Arhivske dokumente z regesti in kratko kronologijo je pripravil arhivar France Baraga, o cerkvenem tekstilu, o zlatarjih, srebrarjih in pasarjih v Novem mestu pa piše kustodinja Majda Pimgerčar. V času razstave je potekal v muzeju tečaj belega vezenja in prikaz izdelovanja masnega plašča. Oboje so vodile Šolske sestre de Notre Dame. Razstava in prispevki v katalogu kažejo na vzpone in padce novomeškega kolegiatnega kapitlja, na vpetost te cerkvene ustanove v evropska zgodovinska dogajanja in tudi vpliv posameznika na delovanje take ustanove. Pomen in imenitnost tovrstnih ustanov se ka- žeta posredno z inventarjem, ta pa je na Do- lenjskem skorajda neraziskan. Veselilo bi nas, če sta razstava in katalog spodbudila lastnike k primernemu hranjenju in ohranjanju sledov pre- teklih stoletij, strokovnjake pa k raziskovanju. Majda Pungerčar Kronika Rihemberka - Branika. Branik 1994, 405 strani. Skupina braniških zanesenjakov, ponosnih na bogato preteklost svojega kraja, je pred desetimi leti sklenila napisati kroniko, ki bo govorila o hudourni, tragični in z borbenim duhom prežeti preteklosti Rihemberka, kraja v Vipavski dolini ob robu Komenskega krasa, kije moral leta 1951 spremeniti ime v Branik. Avtorji so sledili zgledom iz prejšnjega stoletja, ko se je prvič pojavila želja po zapisovanju preteklih rihem- berških dogodkov. V letih 1887-1889 jih je nam- reč pričel zapisovati učitelj v Brjah Josip Balič. Pred dvajsetimi leti pa je kroniko zasnoval domačin Franc Kodrič, ki so mu sledili sedanji avtorji in ljubitelji raziskovanja rihemberške pre- teklosti, ki so jih k pisanju kronike vzpodbudili pretekli dogodki, ko sta ponos in vztrajnost braniških ljudi premagala nmoge preizkušnje, ki jih je prednje postavljala neizprosna tedanjost, od obrambe vere v obdobju protireformacije, pa v puntarskih časih, na taborih in v prvi svetovni vojni, v obdobju fašistične trde roke in odpora proti njej ter nenazadnje v narodnoosvobodilni borbi. Tedaj je Rihemberk doživljal sodne dne- ve, dneve nepopisnega nemškega terorja in izgo- na prebivalstva v nemško internacijo. Vaščani so to nesrečo izbrali za svoj praznik, ker je bila, kot piše Matjaž Kmecl v popotnici Kroniki, "naj- večji preizkus svobodoljubnosti, ponosa in zve- stobe domovini, ki so ga ob vseh velikanskih žrtvah prestali pokončno." Knjiga je razdeljena na tri dele, ki govore o zemljepisnih značilnostih Braniškega območja, nam odprejo pogled na njegovo bogato pretek- lost ter v tretjem, najobšimejšem razdelku, raz- krivajo letopis Rihemberka - Branika od leta 1914 do današnjih dni. Snovalci kronike so zani- mivo in povedno čtivo pospremili z oznanili o pomembnih ljudeh, ki so se bodisi rodili v Rihemberku ali v njem delovali in zapiostili neizbrisen pečat. Bralca so avtorji najprej popeljali v braniški svet, v svet med Vipavsko dolino in doline Bra- nice, v kraj ob robu Komenskega Krasa, v pod- nebne, vodne, talne značilnosti, v njegov žival- ski in rastlinski svet. Seznanijo nas s poselit- venimi značilnostmi, ki so botrovale izrabi in spremembam v izkoriščanju zemljišč. Sledi oris kulturne in naravne dediščine, od arheoloških spomenikov, lunetnostnokultumih, zgodovinskih in tehniških do številnih etnoloških pomnikov. Življenje kraja nam prikazuje skozi nmoge posebnosti in značilnosti, ki so ga zaznamovale, ločevale in združevale z soseščino; imena zasel- kov in ledinska imena, način gradnje hiš in nji- hove opreme v preteklosti, kajti v stari obliki ohranjenih hiš je le malo, saj je bila vas med vojno požgana. Rihemberčani so bili v pretek- losti predvsem kmetje, vinogradniki in sadjarji; mnogi mlini ob Branici so mieli moko za dolince 86 1994 -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino in Kraževce. Med obrtmi je bilo najbolj ra2:vito mizarstvo. Vaški vsakdanjik so popestrili mnogi prazniki, ko je se je vas odela v praznična oblačila, pročelja hiš so bila okrašena in so se zasvetila v siju sveč. Cela vas je praznovala rojstvo novega vaščana, njegov krst, poroko; posebno veselo je bilo, ko so se zbrali mladi fantje in prepevali. Toda neustavljivemu toku na- predka s slabimi in dobrimi straimii se ni izognil tudi Branik, zatorej so se avtorji odločili zapisati besede, ki polagoma, a nezadržno izginjajo iz vaškega besednjaka. Sprehod skozi prvi del knji- ge zaključuje pogled v sedanjost, v gospodarski razvoj kraja in v njegove negospodarske dejav- nosti. Zgodovinsko podobo Rihemberka - Branika so pisci Kronike začeli sestavljati pri temeljih, posegli so v prazgodovinsko obdobje, ko je bila že izpričana poselitev tega območja, pa v rimsko dobo, ko naj bi nastala postojanka na mestu se- danjega rihemberškega gradu ter na katero se navezuje ljudsko izročilo o rimski cesti. Poiz- kušali so se tudi z vprašanjem naselitve Slo- vencev ter prešli v obdobje fevdalizma, ki je pomembno zaznamovalo podobo in življenje kraja. Najmogočnejša priča tega obdobja je Rihemberški grad, po legendi najprej v posesti templarjev. Od 13. stoletja so na njem in oko- liški posesti gospodovali vazali goriških grofov grofje Rihemberški, ko pa je njihova rodbina izumrla, so na njem zavladali kar goriški gos- podje. Ko so v letu 1500 izumrli Goriški, so njihove dedne posesti prešle v last avstrijskega nadvojvode in cesarja Maksimiljana I. Obsežno posest v dolini Branice je imel tudi bene- diktinski samostan iz Možaca (Moggio). Vojn, kuge in lakote braniških posesti ni rešil Gospod; pretresale so jo ujme, suše, kosila je "čma smrt" in dosegla jih je tudi turška roka. Naslednje bumo obdobje, ki ga obravnava Kronika je čas protireformacije, kajti Rihembrek je bil poleg Gorice najmočnejše središče nove vere na Goriškem. Rihemberško so pretresale beneške vojne, dosegel jih je tolminski punt, vanj so posegle jožefinske reforme. Po propadu Ilirskih provinc in nastanku Ilirskega kraljestva je Rihemberk postal glavna občina. O dogodkih v Rihemberku v burnem letu 1848, kjer so se ljudje bučno veselili svobode, so pisale celo Bleiweisove Novice. Naslednje obravnavano ob- dobje, ki je vtisnilo pomenljiv pečat v rihem- berško zavest in nacionalni ponos, je bila doba čitalnic; toda v sedemdestih letih prejšnjega sto- letja je rihemberška čitalnica jela izgubljati moč in ni je mogel obuditi niti goriški slavček Simon Gregorčič, ki je leta 1873 prišel v Rihemberk za kaplana. Gospodarski razvoj v drugi polovici 19. stoletja ni obšel Rihemberka, v začetku stoletja pa je vaški življenjski tok spremenil prihod že- leznice. Bogato kultumo, prosvetno in društveno življenje, ki so ga snovali rihemberški vaščani, je zamrlo z izbruhom prve svetovne vojne. S svetovnim viharjem 1914-1918 se začenja tretji razdelek knjige Letopis Rihemberka - Branika 1914-1994. Vojna je že v začetku posegla v vaški vsakdan, ko je na vojsko moralo oditi mnogo mož, toda naslednje vojno leto je temeljito spremenilo življenje, kajti bobnenje in ranjenci s soške fronte so vojno prinesli v vas. Leto 1916 je pomenilo začetek poti v izgnan- stvo, ki se je ponovilo čez dobrih trideset let. Vaščani so morali tega leta v begunstvo v avs- trijski Steinklairun, od koder so se vrnili v raz- dejane domove spomladi 1918. leta. Prevratni dogodki so v Rihemberk pripeljali Narodne straže, ki so razoroževale imiikajočo se avs- trijsko vojsko; toda geslo "Mi smo sedaj Jugo- slavija" se ni uresničilo. Primorsko in z njo tudi Rihemberk je zasedla Italija, zato se mnogo rihemberških vojakov ni vrnilo domov, nekateri so se priključili kar vojski generala Rudolfa Meistra. Rihemberk je postal Rifembergo, po "pohodu na Rim" so pričeli javne službe zasedati Italijani, stopnjevalo se je fašistično nasilje. Začelo seje eno najtemnejših obdobij v življenju vasi. Fašistična oblast si je prizadevala uničiti slehemo obeležje, ki bi "izdajalo", da so tod živeli Slovenci, tako tudi spominsko ploščo Simona Gregorčiča. Toda Rihemberčani si niso dali mim in 5. septembra 1933 je "rihemberški" TIGR z eksplozijami počastil bazoviške žrtve. Nova vojna je nato ponovno posegla med rihemberške in primorske može; nekateri so se odhodu na vojno z Etiopijo izognili s prebegom. Posebno pozomost so avtorji namenili od- pom proti nacionalnemu zatiranju, katerega neposredna posledica je bilo izseljevanje; iz Rihemberka so se, tako kot iz dmgih primorskih vasi, izseljevali v dve smeri, v Kraljevino Jugoslavijo in v Argentino, le redki pa so se po dmgi svetovni vojni vmili. Med nosilci odpora proti fašističnemu preganjanju posebno izstopajo duhovniki in Tigrovci, katerih iznajdljiva rihem- berška sekcija je bila oster tm v peti italijanskim oblastnikom. Tretje "odpomike" so predstavljah člani komunistične stranke Julijske krajine. 87 1994- -2/42 Časopis za slovensico krajevno zgodovino In spet vojna, v katero se je ponovno odločila vplesti tudi Italija ter tako ponovno potegnila vanjo slovenske primorske može. Italijanske oblasti so obenem ocenile morebitno obnašanje slovenskega prebivalstva, ako bi prišlo do vojnega spopada na njihovi meji in začele uva- jati posebne ukrepe zoper slovensko prebi- valstvo. Leta 1941 so se uresničila njihova pred- videvanja. Kapitulacija Jugoslavije je pomenila veliko razočaranje za Rihemberčane, toda kmalu se je mednje razširil glas o odporu proti sovraž- nikom; Osvobodilna fronta je pridobivala zaup- nike in sodelavce med primorskimi Slovenci. O delovanju OF piše kronika podrobno in nas tako pripelje do novega prelomnega dogodka v živ- ljenju Primorske - kapitulacije Italije, ko se je Rihemberk, kot piše Kronika, "za nekaj nepo- zabnih dni spremenil v partizansko taborišče." (str. 228) Toda 25. septembra leta 1943 se je na novooblikovani goriški fronti začela nemška ofenziva; Nemci so se prvič znesli nad Rihem- berkom in v internacijo odvedli prvo skupino vaščanov. Zgodba o Rihemberku je, kot moremo spoznati, prepletena z mnogimi prisilnimi odho- di njegovega prebivalstva. Nadaljuje se z letom 1944, s 15. febmarjem tega leta, ko je bila. izvedena velika kazenska akcija zoper Komen in Rihemberk. Vaščane so Nemci in njihovi po- močniki strpali na kamione ter zažgali vas; le redki so se rešili. 527 Rihemberčanov so odpe- ljali v Nemčijo, partizanska vojska pa medtem "na svoji zemlji ni počivala." V kroniki tako zas- ledimo pregled partizanskih enot in prekomor- skih brigad, v katerih so se borili borci iz Rihemberka. Kronika je, kot je bilo že napisano, po- svečena črnim dnevom izgnanih domačinov. Prvo skupino pregnancev so namestili v tabo- rišču Stablack v Vzhodni Prusiji, od koder so jih razmestili kot delavce po nemških tovarnah. Izgnance, ki so jih zajeli v kazenski akciji, so odpeljali na Bavarsko, kjer so bili kot njihovi predhodniki razdeljeni v delovne skupine, vsaka je doživljala velike vojne in življenjske preiz- kušnje, iz katerih je izšla pokončna, kajti vedno je izgane na imirle sotrpine opominjal napis na pokopališču v Neumarktu: "Trpljenje in smrt umrlih naj gori kot opomin v naših srcih." Po- sebno poglavje v knjigi slovenskih izgnancev in intemirancev so zapisali tisti, ki so "služili" v posebnih delavskih bataljonih, kamor so Sloven- ce in Hrvate pošiljali Italijani že od leta 1940 dalje, in to na znani otok pregnancev, kjer so vladale težke življenjske razmere, na Sardinijo. Po padcu fašizma se je med intemiranci porodilo upanje na odhod v domovino, kjer naj bi se pridružili osvobodilnemu boju; toda zavezniška vojska jih je sprva uporabila za obnovo prista- nišč in letališč, kasneje pa jih je prepeljala na Korziko, kjer so z različnimi akcijami (zbiranje prostovoljnih prispevkov za Rdeči križ) poma- gali domovini. Nikoli tudi ni usahnila kulturna dejavnost Primorcev; združevali so se v pev- skem zbom, izdajali časopisa Naša zvezda in Vojni poročevalec. Intemiranci so se domov vrnili konec novembra 1945, že pred njimi pa so na svoje domove prišli izgnanci, borci in emi- granti. Toda burnih dni še ni bilo konec, čeravno je bila vojna končana. Po sporazumu med zavez- niki in Jugoslavijo je bila mednje razdeljena mdi občina Rihemberk; njen večji del je pripadel zavezniški coni A, nekaj naselij pa jugoslo- vanski coni B; demarkacijska črta je imela vse lastnosti meje, ki ni le formalno ločevala doma- činov. Obnova domovine je na Primorskem pome- nila prenovo in oživljanje celotnega življenj- skega utripa, kajti fašistična zasedba je skušala zatreti dejavnost na vseh poljih človekovega delovanja; obnavljali so slovefiske šole, kul- tumoprosvetno dejavnost, gospodarstvo. Prenov- ljena je bila uprava, policija, zaživele so poli- tične in družbene organizacije. Rihemberčani so se vključevali v boj za priključitev Primorske k Jugoslaviji, ki je trajal vse do udejanjenja te zahteve. Kroniko zaključuje poglavje, ki zajema obdobje od priključitve Primorske k Jugoslaviji do današnjih dni. Pridani so tudi nmogovrstni seznami izseljenih Rihemberčanov, kajti izse- ljevanja, ki so jih sprožili nmogovrstni vzgibi, največkrat pa trda roka te ali one zasedbene ob- lasti, je temeljna izkušnja Rihemberčanov, pove- zana z mnogimi zgodbami, ki so jih krepile in potrjevale v njihovi odločnosti, da so se vedno znova vračali in ostali na svojih domovih. Kronika, ki jo je izdal in založil Svet Kra- jevne skupnosti Branik, naj bo zgled in spod- buda za podobna dela, kajti vsak drobec, utrinek iz življenja "malega" človeka in njegovega kraja, bogati naše vedenje o bmnem, raznobarvnem življenju Slovencev. Petra Svoljšak 88 UDK 914.791.2 Ljubljana "1144/1944" : 394.4 394.4 : 914.791.2 Ljubljana "1144/1944" Sonja Anžič, arhivist. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, 61000 Ljubljana, SLO Kako so v LJubljani leta 1944 praznovali obletnico prve omembe LJubljane? Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 6-10 Letos mineva 850 let od prve omembe imena Ljubljana v pisnih virih. V prispevku so opisana dogajanja, ki so se odvijala v Ljubljani v zvezi z jubilejem 800 letnice prve omembe, leta 1944. Opis poseže nazaj v leto 1939, ko so že stekle priprave na to obletnico, in to z načrtnim delom za izdajo monografije mesta Ljubljane. Sledi opis del v zvezi z monografijo ter aktivnosti, ki so se odvijale v letu 1944 v spomin na obletnico prve omembe. UDK 061.22 (497.12 Ljubljana) : 72 72 :061.22 (497.12 Ljubljana) Primož Kuret, dr., muzikolog, Zarmkova 16, 61000 Ljubljana, SLO Struktura in funkcija Filharmonične družbe v LJubljani (Ob 200 - letnici Filharmonične družbe) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 26-30 Ob koncu 18. stoletja je meščanstvo prevzelo vodilno vlogo tudi na glasbenem področju. Tako so v Ljubljani leta 1794 ustanovili Filharmonične družbo, ki je bila za razliko od leta 1701 ustanovljene aristokratske Filharmonične akademije, meščansko združenje ljubiteljev glasbe. Izšla jc iz godalnega kvarteta, kmalu pa si je ustvarila orkester ter začela prirejati koncerte. Ohranjeni statuti družbe ter Instrukcija za orkester dajejo dober vpogled v strukturo tega meščanskega glasbenega društva. Družbin katalog izvajanih kompozicij v letih 1794-1804 pa izpričuje njeno programsko usmerjenost v klasicizem. V njem najdemo številna aktualna dela Haydna, Mozarta, Beethovna, Pleyla in drugih. UDK 930.2(497.12) Aleš Gabrič, dr., Lnžtitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, 61000 Ljubljana, SLO Zgodovina pisana v starem duhu Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 1-5 Kot vse druge tiskane stvari je komunistična oblast leta 1945 pod svoj ideološki drobnogled vzela tudi zgodovinska dela in s tem tudi revijo za slovensko krajevno zgodovino, Kroniko. Po navodilih prosvetnega ministrstva o čiščenju ideološko neustrezne literature so izdajatelji Kronike sestavili spisek ideološko in politično neustreznih mest, ki bi jih morali izločiti, preden bi začeli revijo ponovno prodajati. Dogodki okoli revije Kronika nam pojasnjujejo kultumopolitične poglede komu- nističnih ideologov, Id so tudi kulturne pridobitve ocenjevali skozi prizmo lastnih političnih potreb. UDK 711.43 (497.12 Ljubljana) "1144-1895" Jože Suhadolnik, arhivist. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27, 61000 Ljubljana, SLO Stavbni razvoj v LJubljani (1144-1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva LJubljana Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 11-25 Prispevek obravnava urbanistične in stavbne začetke srednjeveške Ljubljane, njen nadaljni urbanistični in stilni ravoj (tendence) ter gradbeno dejavnost skozi stoletja. Predstavlja značilne in reprezentativne ljubljanske objekte, ki jih ponazarjajo izbrani gradbeni načrti, urbemistični plani, karte, fotografije in razglednice, ki jih hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Zgolj arhivsko gradivo pa nikakor ne omogoča celostnega pregleda ljubljanske arhitekture v omcnj enem obdobju. UDC 061.22 (497.12 Ljubljana) : 72 72 : 061.22 (497.12 Ljubljana) Kuret Primož, Ph.D., Musicologist, 61000 Ljubljana, Zamikova 16,SLO The Structure and Function of The Philharmonic Association in Ljubljana (On the Occasion of the 200th Anniversary of the Philharmonic Association) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 26-30 At the end of the 18th century, the middle class assumed the leading role in all fields, including the field of music. This resulted in 1794 in the founding of a Philharmonic Association in Ljubljana, which was, contrary to the more aristocratic Philharmonic Academy founded in 1701, a middle class association of amateur musicians. The association grew out of a string quartet, but soon founded an orchestra and began organising concerts. The preserved statute and Instmctions for the Orchestra give us insight into the structure of this middle class association. From the catalogue of the compositions performed in the years 1794-1804, we can see that the association was orientated towards Classicism, since its programme includes many popular pieces by Haydn, Mozart Beethoven, Pleyl, and other composers of the same period. UDC 914.791.2 Ljubljana "1144/1944" : 394.4 394.4 : 914.791.2 Ljubljana "1144/1944" AnžiC Sonja, Archivist, Historical Archives of Ljubljana, 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, SLO How the Anniversary of the First Mention of the Town of Ljubljana was Celebrated in Ljubljana in 1944 Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 6-10 This year, 850 years have elapsed since the name Ljubljana was first mentioned in written sources. Tbc article describes the activities staged in Ljubljana in 1944 to mark the 800th anniversary of the first mention of the town. The author takes us back to 1939, when preparatory activities for the celebration of the anniversary were already underway ia the form of plans for the publication of a monograph of Ljubljana. This is followed by a description of the work done on the monograph and the activities that took place in 1944 to celebrate the anniversary of the first mention of the town. UDC 711.43 (497.12 Ljubljana)) "1144-1895" Suhadolnik Jože, Archivist, Historical Archives of Ljubljana, 61000 Ljubljana, Mestni trg 27, SLO Construction Development in Ljubljana (1144-1895) and Archive Materials from the Historical Archives of Ljubljana Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 11-25 The article deals with the origins of planning and construction in medieval Ljubljana and the town's further development with regard to urbanisation and style (trends), and construction work over the centuries. The article presents typical and stately buildings La Ljubljana, as depicted in selected construction and urbanisation plans, maps, photographs and postcards stored in the Historical Archives of Ljubljana. By using only archive material, however, a complete survey of the architecture of Ljubljana during this period catmot be obtained. UDC 930.2 (497.12) Gabrič Aleš, Ph.D., Institute of Modem History, 61000 Ljubljana, Kongresni trg 1, SLO History as Written in the Old Way Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 1-5 In 1945, the Conmiunist authorities assumed ideological supervision of historical publications, (as they did with all other pubUcations), including the Kronika magazine for Slovenian local history. Following the instructions issued by the Ministry of Education on bringing ideologically unsuitable literature into line, the editors of Kronika compiled a Ust of the chapters of the magazine that were considered ideologically and poUticaUy unsuitable and which were to be taken out before the Kronika could be sold again. The events concerning the Kronika magazine illustrate the cultural and poUtical views of the communist ideologists, who assessed cultural achievements fi-om the perspective of their own political needs. UDK 338.43 (497.12) "1848/1945" 631.16(497.12) "1848/1945" Žarko Lazarevič, dr., zoanstvcni sodelavec, InStitut za novejšo zgodovino. Kongresni trg 1, 61000 Ljubljana, SLO Kmečki dolgovi ob severni meji 1918-1945 (od Rateč do Hodoia) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 41-48 V razpravi pisec obravnava kmečke dolgove v okrajih ob sevemi slovenski meji, čeprav ti ne zajemajo le obmejnega pasu. Tako odločitev jc narekovala struktura ohranjenega gradiva. Kmetje s tega področja so po stopnjah zadolženosti presegali slovensko povprečje. Zlasti so bile razmere kritične v ravninskih okrajih. Razlog temu je bil v prevladi malih kmetov med dolžniki. Obenem so ti okraji imeU daleč najvišji delež kmečkega življa in najbolj gosto poselitev v slovenskih razmerah. Tako je v ravninskih okrajih ekonomski propad grozil veliko večjemu Stevüu kmetov in prebivalstva kakor v goratih okrajih. UDK 373.3 (497.12 Celje) "1796/1916" 371.212 (497.12 Celje) "1796/1916" Ivanka Zajc-Cizclj, mag., arhivistka, Zgodovinski arhiv Celje, Trg celjskih knezov 10, 63000 Celje, SLO Šoloobiskujoči otroci na celjskih osnovnih in nedeljskih šolah (1796-1916) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 54-60 V času med 1796 in 1916 je šolski obisk na celjskih osnovnih in nedeljskih Soiah iz leta v leto naraščal. To je bila posledica razvoja šolske zakonodaje in šolstva kot celote, a tudi rasti števila prebivalstva. Zanimivo pa je, da so bile vse do sprejetja šolskega zakona 1869. leta deklice slabše udeležene pri osnovnem izobraževanju, ter da so na rednih šolah prevladovali dečki, na nedeljski začetni šoli pa deklice. Starostna struktura šoloobiskujočih otrok je zlasti zanimiva do leta 1869. Primerjava med šoloobiskuj očimi na rednih šolah in nedeljsko začetno šolo kaže, da so bile na rednih šolah deklice mlajše od dečkov (obiskovale so v glavnem samo prva dva razreda glavne šole), na nedeljskih šoh pa nekoliko starejše. UDK 325.252 (453.1 = 863) "14/17" Lovorka Corallo, Zavod za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta u Zagrebu, Krčka 1, 41000 Zagreb, Hrvaška Prispevek k poznavanju prisotnosti in delovanja slovenskih priseljencev v Benetkah od 15. do 18. stoletja Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 31-40 V prispevku avtorica na osnovi izvirnih dokumentov iz beneškega arhiva prikazuje prisotnost in življenje slovenskih priseljencev z območij pod habsburško oblastjo. Prispevek obravnava čas med 15. in 17. stoletjem. Avtorica prikazuje intenzivnost njihovega priseljevanja, poreklo (glede na mesta, iz katerih prihajajo), poklice, kraje, kjer so stanovali, in njihov vsakdanjik v krogu družine, sorodnikov, prijateljev in znancev. Avtorica opozarja tudi na njihovo versko življenje in na odnose do beneških cerkvenih ustanov, posebej pa se ukvarja z njihovo vključenostjo v bratovščino slovanskih priseljencev sv. Jurija in Trifima. Na koncu prispevka avtorica prilaga seznam vseh slovenskih priseljencev, kijih omenjajo arhivski dokumenti. udk 025./ (49/.iz; "ib- 656.1 (497.12) "18" Eva Holz, dr. višji znanstveni sodelavec. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU, Novi trg 4, 61000 Ljubljana, SLO Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 49-53 Ceste - element gospodarskega razvoja v prvi polovici 19. stoletja? Članek najprej spregovori o pomenu cest za gospodarski razvoj nekega področja. Obravnava tudi probleme, ki so se pojavljali ob in na cestah, od gradnje, preko vzdrževanja do nevarnosti, ki so prežale na cestah na potnike in prevoznike v prvi polovici 19. stol. Nekoliko podrobneje se ustavi ob problemih v slovenjegraSki kotlini. UDC 373.3 (497.12 Celje) "1796/1916)" 371.212 (497.12 Celje) "1796/1916" Zaje Cizelj Ivanka, M.A., Archivist, Historical Archives of Celje, 63000 Celje, Trg celjskih knezov 10, SLO The ChUdren Attending the Primary and Sunday Schools In Celje (1796-1916) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 54-60 As a result of the improvements made in the educational legislation and the educational system as a whole, as well as the growth of the population, the number of children who attended primary and Sunday schools in Celje grew constantly in the period from 1796 to 1916. It is interesting to note that the number of girls attending primary schools was fairly small until the 1869 School Act was adopted, and that boys formed the bulk of the pupils in the regular primary schools, while girls made up the majority in the first few grades of Sunday school. A comparison between the children who attended school and those who went to Sunday school shows that the girls (who mostly attended only the first two grades) were younger than the boys, while amongst the children who went to Sunday school, the girls were slightly older. UDC 338.43 (497.12) "1848/1945" 631.16(497.12) "1848/1945" Lazarevič Žarko, Ph.D., Scientific Collaborator, Institute of Modem History, 61000 Ljubljana, Kongresni trg 1, SLO The Debts of Farmers on the Northern Border 1918-1945 (From Rateče to Hodoš) Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 41-48 In his paper, the author deals with the debts of the farmers in the districts along the northem border of Slovenia, although indebtedness amongst the farmers was not typicsJ of this area alone. The decision to cover only these districts was dictated by the structure of the preserved sources. The extent of the debts of the farmers in these regions exceeded the Slovenian average. The situation was highly critical in the lowland districts, as the small farmers formed the bulk of the debtors in these parts. At the same time, these districts had by far the highest percentage of the nation's fanning population and were the most densely populated regions in Slovenia. The economic crisis therefore threatened the existence of a far greater portion of the fanners and population in these districts than in the mountainous districts. UDC 625.7 (497.12) "18" 656.1 (497.12) "18" Holz Eva, Ph.D., Senior Scientific Collaborator, Milko Kos Historical Institute, Scientific and Research Centre of the Slovene Academy of Sciences and Arts, 61000 Ljubljana, Novi trg 4, SLO Roads - an Element of Economic Development in the First Half of the 19th Century Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 49-53 At the beginning of the article, the author stresses the significance of roads for the economic development of an area. Further on, the article deals with the problems that occurred by roadsides and on roads in connection with construction activities and maintenance, as well as the dangers to which the travellers and hauliers were exposed in the first half of the 19th century. The author gives a shghtly more detailed description of the problems encountered in the Slovenj Gradec valley. UDC 325.252 (453.1 = 863) "14/17" Coralic Lovorka, Institute for Croatian History at the Faculty of Arts in Zagreb, 41000 Zagreb, Krčka 1, CRO Contributian Towards Our Knowledge of the Presence and Activities of Slovenian Immigrants in Venice from the 15th to the 18th Century Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p. 31-40 Based on original documents from the Archives of Venice, the author depicts the presence and hfc of the Slovenian immigrants in Venice from the areas under Habsburg rule from the 15th to the 17th century. The author describes the waves of Slovenian immigration, the immigrants' plsiccs of origin (classified according to the towns they came from), their occupations, the places where they hved, their everyday hves within the family circle and the relations between relatives, fiiends and colleagues. The article also deals with their religious hfe and the relations between the Slovene community and the Venetian secular institutions. The author devotes particular attention to membership amongst the immigrants in the St. George and St. Trifiin Brotherhood of Slavonic Immigrants. The author also includes a hst of all the Slovenian immigrants mentioned in the archive documents at the end of the article. UDK 325.2 (497.12-18) "18/19" : 316.73 316.73 : 325.2 (497.12-18) "18/19" Martm Steiner, kustos. Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, 65250 Ptuj, SLO Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 72-76 Akulturacija prekmurskih sezoncev Od srede 19. stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne si jc bil znaten del Prekmurcev prisiljen poiskati dodatnega zaslužka s sezonskim delom v tujini. Po dmgi svetovni vojni se je sezonski tok prekmurskih delavcev za skoraj dvajset let prekinil, v šestdesetih letih pa se je znova obnovil in okrepil. (Sezonsko delo Prekmurcev v Avstriji, Švici in Nemčiji je še danes močno razširjeno). Med sezonskim delom v tujini so se Prekmurci seznanili z novimi, modernejšimi kulturnimi sestavinami, ki so jih poskušali uveljaviti tudi v domačem okolju. Spremembe v prehrani, bivanjski kulturi in oblačilnem videzu ter relativno hitro sprejemanje tehnoloških novosti, so tako tudi posledica sezonskega dela Prekmurcev v tujini. UDK 914.971.2 Martjanci : 262.2 262.2 (497.12 Martjanci) Jože Smej, dr. theol., pomožni mariborski škof, Slomškov trg 19, 62000 Maribor, SLO Martjanska župnija v perspektivi 600 let Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 42, št. 2, 1994, str. 61-71 Ob 600-letnici martjanske župnije (sept. 1992) objavlja avor razpravo, ki jo razdeli v štiri dele: Začetki martjanske župnije; župnija pod upravo protestantov; župnija pod turško oblastjo in župnija vrnjena katoličanom. Poudarek je na dokumentih, ki jih je ohranila martjanska župnija: Martjanska pesmarica I, Martjanska pogodba in pismi turških oblastnikov. UDC 325.2(497.12-18) "18/19" : 316.73 316.73 : 325.2 (497.12-18) "18/19" Steiner Martin, Curator, Regional Museum of Ptuj, 62250 Ptuj, Muzejski trg 1, SLO Acculturation of the Prekmurje Seasonal Workers Kronika, Magazine for Slovene Local History, 42, No. 2, 1994, p.p 72-76 From the middle of the 19th century till the end of World War H, many inhabitants of the Prekmurje region were forced to seek additional sources of income in the form of seasonal work abroad. The stream of Prekmurje seasonal workers stopped for almost twenty years after the Second World War, but picked up again and grew even stronger in the sixties. (Seasonal work done by workers from Prekmurje in Austria, Switzerland and Germany is widespread also today.) Through their work abroLid, the Prekmurje workers came into contact with new and more modem cultural achievements, which they made efforts to introduce into their domestic environment. Changes in eating habits, the style of hving, and clothing, as well as the relatively quick acceptance of technological innovations, can therefore also be seen as a result of the seasonal work done abroad by inhabitants of the Prekmurje region. •sjo;Bi(STnnupB qspfinx Xq navjiiM sisnaj om; pire joBjqnoQ lowefyrey^ arp ''i jeacaAn ionBp>iBi^ arjx iioxrefyieyi jo qsued oqj xri poAissaid stnamnoop otp no siseqduis 3ip JO smSuQ arUL :snor;o3S moj Sotmojjoj oip o;iii popiArp si jj '(3661 ^dog) ioubChbj^ JO qsuBd orp jo XiBSJOArnnB Tpo09 y[iBm. o; loipnB orp Xq paqsi^qnd sbm aptpc snjx I/,-19 -d-d 't766I 'Z ON '3t' 'Xio:>sih poo^ snaAojs loj omzeSvyi 'ra[nioxx 01S'6l3j;A03i§niois 'joquBj^ 000Z9 'loquBj^ JO jo^nfpBOO doqsig 'X3oio3ijx jo a qj 'ozof foms ZZ91 ¦¦ loncj^iBjAj zuet'ie oon Aleš Gabrič Sonja Anžič Jože Suhadolnik Primož Kuret Lovorka Čoralic Žarko Lazarevič Eva Holz Ivanka Zaje Cizelj Jože Smej Martin Šteiner