270 Pisma slovenskega turista, i. 8. avgusta. Sem ter tje sem potoval po svetu, marsikaj vidil in skusil. Nekega dne grem — povem Vam, da sem „gourmand" — k branjevki; kupim si sira, ga odvijem, pa kaj berem? „Grazer Tagespost"! Serce mi je veselja skakalo; dobil sem s sirom vred tudi „Kalbfleisch"; ogledujem list od spred iu od zad in na enem mestu ostali sir postergam in spodaj zagledam — bravee veseli se z mano! evgrjml svQrjxal — 5)Wanderungena turista dozdaj neznanega skoz slovenske dežele!" Prebiram, prebiram, in čudim se, da more kdo tako nesramen biti, taki genie „kalbfleischern" imenovati. Dragi neznani turist! Spoveru se ti pri ti priložnosti: kaj nek so proti tvojimi obrazi: Yorickovo sentimentalno popotovanje, Heine-tovi Reisebilder itd.! Berž si tudi mislim, da taki genie ne rastejo pod Semeringom in Hoch-golligom; kaj tacega se more le delec zunaj v „reichu" roditi. Ti si nam „Land und Leute" hotel z živimi barvami obrisati; izverstno si jo zadel! Slavni francozki malar Ho-race Vernet se je pri strašni nevihti na jambor barke privezal in germečo naravo za svoje neprecenljive obraze študiral; tako si se gotovo tudi ti pripravljal za te fotografije; iz vsega je očitno, da si bil gotovo — nič se ne brani — kakih 10 ali 15 let pri Nacetu Kurandu ali pri Avgustu Cangu za lokaja. Kar se človek ne uči, pa ne zna, pravi stari pregovor; skušal sem se od tebe naučiti kolikor je bilo v moji slabi moči, in v tem hipu sem sklenil, tudi tu-ristnične pisma pisati. Toliko sem mislil, mi je treba omeniti, da mi ne bo kdo oponašal, ako „a bove majore discit arare minora. — Bil sem po navadi zjutraj prozaičen in zvečer sentimentalen. Tako večere sem bledo luno ogledoval, serce se mi je tajalo kakor pomladanski sneg in želel sem spet vi-dili enkrat slovensko Meko, našo drago, belo Ljubljano. Ko sem tako proti jugu obernjen molil, me je Bog uslisal, usmilil se je pobožnega Slovenca, ga spravil v vo-zovluk, ki ga je iz severa v slovensko Atiko, ali kakor po navadi ljudjo pravijo, v kranjsko deželo priderdral. — Giujcn sem bil, ko sem bistro, zeleno mater Savo vgledal; še bolj pa me je ganil zagled našega romantičnega Par-nasa, našega rujavega, nespremenljivega očeta Golovca. — Pa kaj te mika Golovec, ki še zmiraj gole rebra kaže? — me utegne kdo zaverniti. Oprostite! Vsakdo ima svojo strasti, svoje poželjivosti; nekteii so zamaknjeni v plcsnjivo krokodile, svitle kebre in nemško kulturo; nekteii v usnje iz nemških kož, bohinski sir in „Grazer Tagespost", spet drogi v ^llansjur&elua" in v žonto na žgancih itd. Kar se mene tiče, sem bil že od mladih let zaljubljen v „SternaleLf, v „lloženpohu in pa v klepetulje tercijalke. To prikazni sem vedno ogledoval, študiral, in ko sem dolge leta v p t u j -&tvu bival, »o mi jo grozno tožilo po njih; kolikrat se mi je ponoči sanjalo, da jo muzika, ia da sem v drevoredu blizo kazine, kjer po starodavni šegi (zakaj da Valvazor o tem nič ne omeni, nisem mogel nikoli izduhtati) naši gizdalini na ograjah sede, vidil sem defilirati ljubljanske gospe in gospodičine. Al bile so le sanje in stavil bi bil v loterijo, ako bi mi bil le kak angelj leta mojih prijatelic naznanil; mislil sem na številke 45, 57, 60 itd. do 90, pa sem djal, človek ima včasih slab spomin in se zmoti. Pustil sem tedaj loterijo. Pridši v naše staro po Jazonu sozidauo mesto, se opravim, obrijem, olikam, uarodno modro-rudečo-belo za-vratnico otvezem in se naravnost ob šestih popoldne v tako strastno ljubljeni, čaroviti šternale podam. Serce mi je bilo kakor kladvo, žila je bolj berzo kakor po navadi hitela in ko zagledam na kazini staro černo tablico (gotovo še iz časov Martin Lutra) z napisom: „Heute Musik" itd., se nisem mogel več zderžati; solza za solzo se mi vtriuja in kmalo je bila ena ruta premočena! Oh, koliko časa že nisem bil tako ginjen! — Al kaj me še vse čaka? Pod tablico so bile ravno tako mize in stoli kakor nekdaj postavljeni; ravno tako vse vtopljeno v študje kave in leda, in ravno tako so prebirali Triesterco, Presse, Ostd. Post in našo ljubo teto Allgemeine. Škoda, da nisem Canova; upal bi si štiri podobe takih zamaknjenih bravcov napraviti, da bi se kaj dobro reprezentirali na vseh štirih voglih aleje t Dalje korakam; muzika mične melodije iz Verdi-tove opere igra, in kakor nekdaj, sanjalo se mi je tudi v ptuj-stvu tako, je bilo vse po starem stanu: gospodiči na ograjah tiho šeptaje so potuhnjeno se prederznili sem ter tje izpod klobuka do serca ginljivo kako devo pogledati. — Poslušal sem dalje, ali je na tem glasovitem mestu tudi jezik še ostal kakor je bil nekdaj. — Sam si popiši, bravee, moje veselje, ko na vsakem voglu čujem nemščino z ravno tem Jazonovim akcentom peti, kakor nekdaj brez vse spremembe. Duhtal, študiral in glavo sem si belil, s komu ima ta monu-mentalna nemščina kako analogijo: ali z „NiebeIungenliedomu ali z gotiškim svetim pismom (JJfilovim, ali s staroskandi-navskim; pa vse zastouj, nisem je najdel. Kakor ima gosp. D. Terstenjak svoje hipoteze, imam jez svojo, in mislim, daje še Jazon kje pred mostom se vstavši vprašal: „Welche Suppen berden bir ober haif essen?" Hvalimo Boga, Slovenci, da imamo še veliko oseb v življenju, ki ta še dozdaj premalo znani monumentalni jezik govorijo! Pa ne zameri, ljubi bravee, če se prederznem pri tej priliki reklame delati in ti naznaniti svoje slavno delo, ki se ravno sedaj v Berolinu tiska pod naslovom: „VergIeichendes W6r-terbuch des Jason-germanischen Dialektes oder der soge-nannten „vermischten" Sprache, wie sie sich noch in der Sternallee erhalten hat"; veljalo bo le 7 novih krajcarjev (a bores Špottgelt!) in čisti dohodek je posvečen „der mo-numentalen Erhaltung der Sternallee.^ Ko sem nadalje korakal, so se vsi na tihem dražili nad barvami moje zavratnice, da tako lahkomišljeno simetrijo tega krasnega živega muzea motim. Sem ter tje sem slišal: „dos is duch a Slobenier! ali: ouch a ultra!" Na koncu drevoreda proti gledišču se neki gospod z očali na nosu vstavi, me zasmehljivo od verha do tal meri in na pogledu so se mu besede brale: „Kaj ta norec res misli, da srno v 19. stoletji, ali so po tem takem res „SIobenier" na svetu, ali res misli naše monumentalno sprehajališče in našo monumentalno „vcrmišt sprano" s svojim vrinjenjem oskruniti? — Bog obvari, ljubi gospod, ako to berete, bi bila moja misel še le-ta, da, ko se z novimi časi čitavnica, slovenske šole in druge reči te baze ustanovijo, naj bi se tudi družtvo naredilo, ki bi culo nad tem, da bi se „vermišt spraha" v zvezdi na nobeno vižo ne sprenaredila. Bom že ekeibel, da bodo Angleži iz vseh krajev raji to Jazonovo zapuščino, kakor pa Hanibalov hrast na Piemontežko gledal hodili! Val. Zarnik. *r) *) Konec: „4 dni v zl. Pragi" smo prejeli, pa za daaes že prepozno. Vred.