SLOVENSKI VESTNI CELOVEC SREDA 8. JULIJ 1992 Letnik XLVI. Štev. 27 (2662) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020....... Cena: 8 šii. 30 tolarjev P.b.b. gspostamt i Klagenfurt Dr. Hans Steinadler avstrijski patriot? Nemškonacionalne organizacije na Koroškem so preteklo nedeljo v Tinjah pod pokroviteljstvom najvišjih koroških politikov priredile spominsko proslavo ob 100-letnici rojstva dr. Hansa Steinacherja. Slovenski vestnik v tej izdaji objavlja gradivo iz zveznega arhiva Koblenz (ZRN), ki zgovorno zavrača trditve koroških politikov in nemškonacionalnih organizacij, češ daje bil dr. Hans Steinacher „avstrijski patriot“. Več na 3. strani. O Steinacheiju epilog v avstrijskem parlamentu! Terezija Stoisič Spominska proslava, ki so jo koroške nemškonacionalne organizacije ob 100-let-nici rojstva razvpitega nacionalsocialista dr. Hansa Steinacherja v nedeljo priredile v Tinjah, bo imela svoj epilog v avstrijskem parlamentu. Državna poslanka mag. Terezija Stoisič je v zvezi z udeležbo godbe ter celo častne kompanije avstrijske vojske napovedala parlamentarno vprašanje, naslovljeno na ministra za obrambo Fasslabenda, „ker je nedoumljivo, da avstrijska vojska aktivno sodeluje na taki nacistični prireditvi“. Že pred nedeljsko proslavo v Tinjah so mnoge avstrijske demokratične organizacije in priznane osebnosti odločno pro- testirale proti tinjski prireditvi, hkrati pa je bila izrečena tudi zahteva, naj se tako deželni glavar dr. Žer-natto kot tudi njegov namestnik dr. Ambrozy nenudoma odpovesta že prevzetemu pokroviteljstvu. Kot prva je proti tinjski prireditvi v odprtem pismu zveznemu kanclerju dr. Vranit-(Dalje na 2. strani) Avstrijski memorandum v zadevi nemške „manjšine“! Avstrija je pred nekaj dnevi Sloveniji posredovala nepričakovan, odločen in ofenziven memorandum v zvezi z nemško govorečim prebivalstvom v Republiki Sloveniji! V njem je v uvodu rečeno, da je v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije ter s sprejetjem nove ustave, ki jamči posebne pravice za avtohtono italijansko in madžarsko narodnostno skupnost, „tudi vprašanje avstrijske oz. nemško govoreče narod- nostne skupnosti postalo ponovno aktualno“ ter da je „za usodo te narodnostne skupnosti zainteresirana tudi avstrijska javnost“. V memorandumu Avstrija nadalje meni, „da je upravičena (legitimna), da zastopa težnje avstrijske oz. nemško govoreče manjšine nasproti slovenski vladi oz. jo podpira v tolikšni meri, kolikor se ta konstituira v Sloveniji“. S tem v zvezi je v memorandumu Sloveniji tudi izrecno poudarjeno, da Avstrija rezultate uradnih štetij ne smatra za „brezpogojno osnovo za dejansko število pripadnikov kake narodnostne skupnosti“. Za „ploden razvoj“ nemško govoreče narodnostne skupnosti v Republiki Sloveniji pa Avstrija zaenkrat smatra za bistveno sledeče: 1. priznanje obstoja te narodnostne skupnosti ter uzakonitev njenih pravic; 2. razvoj in podpora nemškega pouka oz. pouka v nemščini, predvsem na področju osnovnega šolstva ter povsod tam, kjer za to obstaja potreba; 3. finančna ter drugovrstna podpora kulturne dejavnosti narodnostne skupnosti. V zaključku memoranduma pa Avstrija izraža pričakovanje, da bo Slovenija temu vprašanju posvetila posebno pozornost ter pozdravlja njeno pripravljenost, da se za preučitev tega vprašanja ustanovi skupna interdisciplinska komisija. Akcija „Sosed v stiski“ -slovenski gimnazijci zbrali nad 30.000 šil.! Sedmošolci na slovenski gimnaziji v Celovcu so se pretekli teden vključili v akcijo „Sosed v stiski“ in med dijaki gimnazije zbrali nad 30.000 šilingov! Zastopnik dijakov ter ravnatelj sta vsoto predala intendantu koroškega studia Heinzu Felsbachu, ki se je v imenu organizatorjev akcije dijakom in njihovim staršem prisrčno zahvalil. Akcija „Sosed v stiski“, ki jo organizirajo avstrijski Caritas, Redeči križ in ORF za pomoč prebivalcem Bosne in Hercegovine oz. beguncem iz te republike v Sloveniji in na Hrvaškem, je doslej dosegla rekordno vsoto 225 milijonov šilingov oz. 750 tovornjakov živil, obleke, medicinskih ter drugih pripomočkov. Akcijo sta medtem pozdravila tudi papež Janez Pavel II. ter generalni sekretar OZN Butros Butros Gali. Darujte tudi Vi na konto 70000-7 pri celovški BAWAG. Položnice prejmete pri vaši banki. Hvala lepa! Sarajevu grozi epidemija Sarajevu grozi epidemija, ki bi lahko imela katastrofalne posledice, so sporočili iz bosan-skohercegovskega Inštituta za epidemiologijo v Sarajevu. Eden poglavitnih vzrokov za širjenje infekcij je pomanjkanje vode v mnogih sarajevskih naseljih. Za zdaj je nemogoče napovedati, kdaj bodo ta naselja dobila vodo. Težave so tudi z električno energijo, saj so z uničevanjem električnih daljnovodov mnoga sarajevska naselja že precej časa brez toka. tung", enega največjih dnevnikov v Nemčiji, dal naslov srbski agresiji na Bosno in Hercegovino ter Hrvaško. „Meja“ je označena s križi, s tisoči nedolžnimi žrtvami, desettisoči ranjenimi ter skoraj dvema milijonoma beguncev. Preko 50 tisoč žrtev, mednarodna skupnost pa še okleva... Vse kaže, da mednarodna skupnost na tihem dovoljuje, da se narodi Bosne in Hercegovine, Srbi, Hrvati in Muslimani, sami med seboj pokoljejo, kajti razen neodločnih groženj in zaenkrat neuspešnih pritiskov na Srbijo ne stori veliko za zaustavitev krvave morije. Zadovoljuje se s pošiljanjem humanitarne pomoči v Sarajevo, ki pa le stežka prihaja do izstradenega prebivalstva. Po mučnih in dolgotrajnih pogajanjih za prevzem sarajevskega letališča se predstavniki mirovnih sil OZN zdaj poskušajo s sprtimi stanmi dogovoriti za koridorje za razvoz pomoči. Srbija je potegnila novo potezo, ki zna krizo le še podaljšati. V Beograd se je vrnil ameriški poslovnež srbskega rodu Milan Panič, kateremu je predsednik ZR Jugoslavije Dobriča Čosič ponudil premierski položaj. Panič je lastnik velike farmacevtske firme ICN v ZDA v vrednosti pol milijarde dolarjev, v njej pa imata svoje deleže tudi biši ameriški zunanji minister Henry Kissinger in nekdanji veleposlanik v Beogradu John Scanlon. Slednjega je domiselni Panič imenoval za podpredsednika svoje firme in mu prepustil upravljanje. Mesto jugoslovanskega zveznega premiera je Panič prevzel, ko je od ameriškega Dalje na 2. strani 2 s- i"'ü ‘”2_________________________________Politika SLOVENSKI VESTMK Das aktuelle Interview mit Madeleine Petrovič, Klubobfrau der Grünen Alternative im Parlament „Wenn wir drinnen sind, können wir weniger bewegen!64 Die Grünen und die Europäische Gemeinschaft Die Frage des Beitrittes Österreichs zur Europäischen Gemeinschaft hat durch die Äußerungen von Johannes Vog-genhuber über einen „differenzierten Zugang“ in dieser Angelegenheit zu einer Intensivierung der Diskussion innerhalb der Grünen Österreichs geführt. Während in einigen Bundeslän-der-Organisationen der Grünen Alternative ein klares Nein (ohne Wenn und Aber!) überwiegt, nehmen in der Wiener Zentrale, so scheint es jedenfalls, die „differenzierten“ Überlegungen bereits konkretere Formen an. Unser Wiener Mitarbeiter Igor Schellander sprach darüber mit der Klubobfrau des Grünen Parlamentsklubs, Madeleine Petrovič. Epilog v parlamentu (Nadaljevanje s 1. strani) zkemu, vicekanclerju dr. Busku, obrambnemu ministru Fasslabendu ter krškemu škofu dr. Kapellariju protestirala vseavstrijska „Družba za politično razjasnitev“ (Gesellschaft für politische Aufklärung) na čelu s priznanim politologom dr. Antonom Pelinko, sledile pa so Delovna skupnost „Avstrijske narodnosti v SPÖ“, deželni poslanec SPÖ mag. Peter Kaiser, državna poslanka ZAL mag. Terezija Stoisič, Zelena alternativa Koroške, Socialdemokratska mladina Koroške ter razne organizacije koroških Slovencev. Kot je bilo pričakovati, se na Koroškem ni zgodil čudež. Zernatto, Ambrozy in Haider so vztrajali in pokroviteljstvo branili z argumentacijo, da je bil Steinacher eden najzaslužnejših v obrambnem boju ter med plebisitom, poznejši čas, namreč dobo zagrizenega nacionalsocialista Steinacherja, pa so pozabili oz. skušali ustvariti vtis, da je Steinacher celo sam postal žrtev tretjega rajha ter da se ni strinjal z izseljevanjem koroških Slovencev, čeprav je bil prav v tridesetih letih eden vodilnih pri kupovanju slovenskih • • • .kmetij, da bi Koroška čim-prej postala nemška... Tinjska prireditev, katere se je udeležilo največ 500, večinoma starejših ljudi (nad 70 let), godba in častna kom-panija vojske ter neprimerno visoko število žandarjev in državne policije, je pokazala, da interes za take prireditve tudi na Koroškem pojenjuje. K temu je brez dvoma pripomoglo pravočasno informiranje koroške in avstrijske javnosti od pristojnih osebnosti ter naraščajoča osveščenost tudi koroškega prebivalstva, čeprav gre v očeh vodilnih koroških politikov še vedno za ljudi, „ki ponarejajo zgodovino“ (Haider), za „leve politiloge“ (Zernatto), za „ljudi, ki pod plaščem znanosti širijo neresnice“, za „mi-nus-patriote“ itd. Toda celo Zernatto, ki se je z izjavo, da bi Koroška brez mož Steinacherjevega kova bila danes ob akciji „Sosed v stiski“ prejemnica in ne darovalka“ hotel domovini zvestemu taboru še posebej prikupiti, se v koroško-rjavi družbi očitno ni najbolje počutil; - kar hitro je zapustil prizorišče, Ambrozy pa v Tinje sploh ni prišel. Zanj je udeležence pozdravil dr. Peter Haderlap, ki je „dolžnost“ opravil na kratko... Preko 50 tisoč žrtev! Die Grünen verwirren in den vergangenen Monaten mit unterschiedlichen, zwischen einzelnen Aktivisten und Mandataren nicht abgestimmten Meinungen zur EG, die Öffentlichkeit. Dieses Thema scheint auch in den innerparteilichen Auseinandersetzungen eine immer größere Rolle zu spielen. Wie ist derzeit tatsächlich die Haltung der Grünen Alternative zur Europäischen Gemeinschaft? So wie sich die EG heute darstellt, bedeutet sie kaum etwas Gutes. Die Frage ist vielmehr, wie reden wir in den Prozessen, die da kommen werden, mit? Oder, noch klarer formuliert, reden wir überhaupt mit? Argumente für letzteres gibt es ja genug. Es geht um ein megaindustrielles Wachstumsprojekt, in welchem vor allem bestimmte Branchen angetrieben, einige andere wiederum verlieren werden. Man sieht auch, wie rasch zudem noch manche Bereiche über diesen - ich sage dazu scheinökonomischen - Bereich hinausgewachsen sind. Ein aktuelles Beispiel sind der Sicherheits- und Verteidigungsbereich, während die Bereiche Umwelt und Soziales unter die Räder kommen. Es war bisher sogar unmöglich, im Umweltbereich die erforderlichen Behörden einzurichten. Die österreichische Regierung konnte keine richtige EG-Euphorie entfachen. Nun versucht sie es mit folgender Argumentation: In manchen Bereichen ist die EG besser, in manchen ist sie schlechter. Wir müssen hinein, um sie zu verändern. Teilen diese Haltung nun auch für die Grünen Österreichs? Sicherlich nicht! Es gilt die Aussage, daß wir einerseits analysieren wollen, wie sich dieses Europa verändert und wo die Bereiche mit deutlich sichtbaren Änderungen sind. Andererseits haben wir auch eine eigene Einschätzung darüber, welche Möglichkeiten es gäbe, die EG zu verändern. Es ist legitim, das versuchen zu wollen. Aber im Gleichmarsch mit der gegenwärtigen österreichischen Politik sicher nicht. Im Prinzip halte ich es schon für möglich, daß auch ein kleines Land wie Österreich die EG beeinflussen kann. Das haben ja auch die Dänen gezeigt. Derzeit ist es aufgrund der Machtverhältnisse und der in der EG nicht vorhandenen demokratischen Strukturen weitaus aussichtsreicher, einen Versuch der Beeinflussung von außen zu unternehmen. Das hat sich ja auch im Zusammenhang mit der europäischen Katalysatorregelung gezeigt, oder im Nachtfahr-Transitverbot. Die Analyse der EG zeigt, daß nach vollzogenem Beitritt in den betroffenen Ländern keine nennenswerten sozialen oder umweltpolitischen Fortschritte mehr erzielt wurden, sondern alles, was die EG in diesen Bereichen tat, von außen kam. Großartige Veränderungen in der EG sehe ich als sehr unrealistisch, aber nicht als aussichtlos. Schließlich ist ja auch die Berliner Mauer einmal gefallen... So gesehen wird es früher oder später Widerstand gegen die wachsende soziale Destabilisierung und gegen das Umweltdesaster geben. Wir können von außen den entscheidenden Zündfunken liefern, denn wenn wir drinnen sind, sind die Chancen sicher kleiner. Ein Beispiel? Ich glaube, daß es wichtig ist, daß sich die Grünen in Mag. Madeleine Petrovič, Klubchefin der Grünen Alternative diese Diskussion eingeschalten haben. Wenn die Regierung argumentiert, man muß in die EG, um Veränderungen in ihr zu erwirken, dann Formulieren wir halt unsere Vorstellungen, was zu ändern wäre. Und was wäre zu ändern? Wir haben im Sozialbereich noch wenig konkret ausformulierte Vorstellungen, dafür gibt es jedoch schon einiges im Umwelt-und Agrarbereich. Es ist so etwas wie ein europäischer Forderungskatalog in Ausarbeitung. Kann man sagen, daß die Grünen in der EG-Frage auf ein partielles Mitgehen, d. h. auf ein „Ja zur EG“ bei Erfüllung bestimmter Forderungen setzen? So kann man das nicht sagen. Die EG ist eine Gesamtlösung und ein politisches Bündnis und da kann man nicht in einigen Teilbereichen mitgehen und in anderen nicht. Die diffizilere Frage wird sein, wie sehr muß sie, die EG, sich ändern, daß man sagen könnte, das ist eine relevante Veränderung. Welche Veränderungen sind nach Ansicht der Grünen lebenswichtig? Menschenrechte und das Recht auf Gesundheit rangieren in der EG meilenweit hinter dem Recht auf Wirtschaftsfreiheit, wobei wir natürlich nichts mit jenen EG-Gegnern zu tun haben wollen, die diese Gemeinschaft in erster Linie wegen der Bewegungs- und Reisefreiheit von Menschen ablehnen. Wir Grüne müssen eine ganz klare Haltung zu allen wichtigen Themenbereichen ausarbeiten, andererseits müßte aber auch die EG von sich aus ihre Grundpfeiler in Frage stellen. Der Angelpunkt sind dabei die vier Grundfreiheiten in der EG: die freie Bewegung von Waren, Kapital, Dienstleistung und Personen (in ihrer Funktion als Arbeitskraft). Und diese müßten sich den Grund-, Menschen- und Freiheitsrechten unterordnen. Das hieße aber nichts anderes, als die EG-Verträge neu aufzurollen! (Nadaljevanje v / strani) predsednika Busha in državnega sekretarja Bakerja dobil zagotovilo, da zanj ne bodo veljale sankcije. O podpori ZDA in podaljšanju vojne priča njegova ponedeljkova izjava, da potrebuje sto dni, da zaključi vojno v BiH, kar pa je nekako tako dolgo kot morija že traja, pomeni pa lahko podvojeno število žrtev in dodatno uničenje BiH. Srbska opozicija sicer meni, da je Paničeva umestitev samo pesek v oči vse bolj razočaranim Srbom, vendar je že v ponedeljek razpustila vidovdanske protestne demonstracije proti Miloševiču, edini organiziran protest vodijo še beograjski štu-detje. Miloševiču je torej zeankrat uspelo razbiti opozicijo, ki se je pokazala nemočna, brez konkretnega programa, samo zahteve za odstranitev „vodža“ in zaustavitev prelivanja srbske krvi pa so bile premalo. Ljudstvo potrebuje kruha in iger! Po sporočilu iz Sarajeva je vojna doslej zahtevala preko 50 tisoč mrtvih, od teh je 95 odstotkov civilstov, veliko število otrok, še več pa bo trajnih invalidov. Med mrtvimi je seveda največ Muslimanov, ki so bili na odpor nepripravljeni. Za to nekateri krivijo njihovega vodjo, predsednika bosan-skohercegovskega predsedstva Alijo Izetbegoviča, ki je še pred tremi meseci izjavil, da vojna v BiH ni njegova vojna. Ameriški predsednik Bush predvolilno taktizira. Njegovi volilni analitiki preštevajo, koliko glasov bi mu odnesla ali prinesla ameriška udeležba pri vojaški intervenciji. Za četrtek je nenadoma povabil bosanskega predsednika na sestanek v Helsinki. Kaj so mu svetovali njegovi predvolilni strategi, je še skrivnost. Morda pa bi mu odločnejši nastop vendarle prinesel kake pozitivne točke in ga rešil nezavidljivega tretjega mesta iz anketnega povpraševanja med ameriškimi volilci? Jože Rovšek Klestil danes zaprisega Diplomat dr. Thomas Klestil bo danes pred zveznim zborom (Bundesversammlung) na Dunaju uradno zaprisegel kot novi avstrijski zvezni predsednik. Z nastopom novega moža v Hofburgu (slika) se bo končala tudi mednarodna izolacija avstrijskega predsednika. Hans Steinadler -avstrijski patriot? Dokumenti o Steinacherju iz Bundesarhiva v Koblenzu Sehr geehrter Herr Doktor ! Nachdem der alte Prospekt " Kärnten als deutsches Slellungsland 11 , der bereits vor einigen Jahren erschienen ist, I infolge der niedrigen Preise bereits überholt i3t, wurde von der " Vereinigung der reichsdeut sehen Landwirte in Kärnten " im Einvernehmen mit dem Kärntner Heimatbund ein neues Merkblatt ausgearbeitet, welches alles Wi33enswerte über die Kirntner Siedlung enthält. Wir haben heute dem Reichsuanderungs-amt in Berlin dieses Merkblatt in zwei Exemplaren mit der Bitte zugehen lassen, dasselbe in Druck zu legen und mit demselben die verschiedenen amtlichen Auswandererberatungsstellen des Reiches zu beteilen. Wir möchten Sie nun unsererseits, sehr geehrter Herr Doktor, freundlich3t bitten, nach Möglichkeit dahingehend Einfluss nehmen zu wollen, dass diese Merkblätter auch tatsächlich den Auswandererberatungsstellen, eventuell auch Landwirtschaftskaromern zugehen und dass vom Reichswanderungsamt, soweit dies eben möglich ist, Einfluss darauf genommen wird, dass Auswanderer in erster Linie auf Kirnten verwiesen werden. Ein Exemplar dieses Merkblattes gestatten wir uns beizuschliessen. Mit vorzüglicher Hochachtung Dr.St/Ha Herrn Karl Fritz, Hermagor. 1 Beilage. Pismo Kärntner Heimatbunda v Celovcu (Maier-Kai-bitsch) dr. Hansu Steinacherju zgovorno opisuje sodelovanje med KHB in Steinacherjem v zadevi naseljevanja rajhovcev. (BA Koblenz-NL Steinacher, Nr. des Aktenbandes 44) (kein lieber Freund! ••• werde etwa am 6. oder 7. März in Kärnten sein. Ich wäre Dir dankbar, wenn wir uns bei dieser Gelegenheit treffen könnten. Auch Harr '6 o n n e r möchte noch einmal mit Dir sprechen. Er wird nitkomaen. Hich beschäftigt sehr stark die slowenische Entwicklung. Die Italiener und Ungarn packeln schon lange miteinander. In Stldslawien werden die Verhältnisse immer schwieriger, so dass damit gerechnet werden kann, dass eines Tages die ganze Geschichte zusacmenkracht. Wir müssen für diesen Pall bereit sein, um uns das selber zu nehmen, was zu uns gehört. Wenn die Italiener und Ungarn allein durch ■ Slowenien marschieren wollen, dann wird man uns vielleicht nachträglich Stücke der Beute anbieten, vielleicht aber auch nicht. In jedem Pall würden wir viel schlechter dasteheu, als wenn wir von vornherein das in die Hand nehmen, was uns gehört. Wir müssten m.E. trachten,die Untersteiermark mit dem Bachern und dem Petauer Peld zu bekommen, so dass wir eine direkte Verbindung mit Kroatien bekämen. Ferner brauchen wir das Hiestal. Des weiteren sollten wir m.E. trachten, die Wachain in die Hand zu bekommen. Entwickelt sich die Situation für uns günstig, dann sollte man vor allem auch noch das restliche Steiermark fordern, äfeo mit Anschluss von Zilii. Ebenso sollte man auch dio Gemeinde Seeland fordern und in den Steiner-Alpen nach günstigen Grenzen streben. Im Einzelnen sind aber diese Pläne nicht so wesentliches die grundsätzliche Einstellung in Kärnten zu den möglichen Entwicklungen. Ich habe so den Eindruck, dass viel zu viel in Defensive gemacht wild. Ich habe diesen Eindruck auch vom dem Verteidigungsrat. Es wäre mir • lieb, wenn Du schon einmal diese Angelegenheit mit engsten Freunden besprechen wolltest, damit wir uns dann persönlich eingehender unterhalten können. Ich werde vorher in Graz sein und auch dort verhandeln. Herzliche Grüsse Dein Dokument s Steinacherjevimi načrti razkosanja Slovenije. (BA Koblenz-NL Steinacher, Nr. des Aktenbandes 43) .. Dezember 1921. M. [FEIN IG ÖKONOMIK PTTd dampisAqkwkhk ST. AON ES BEI VÖLKERMARKT (Arktik TKLKPHOK TÖL Kl Rif AR KT li Lieber Freund Steinacher ! Bitte entschuldige mij/wenn ich Dich heute wieder mit der Angelegenheit "Lieferung an die deutschen Reichsbahnen “ belästige. Du kennst mich ja/,wie ich in der Anschlussfrage denke,weshalb ich in dieser Frage kein weiteres Wort mehr verlieren möchte.Diesem unserem Jdeal erwächst jetzt jedoch von Tag zu Tag mehr Gefahr»weil der franz.Einfluss immer stärker wird.Das Deutsche Reich hätte es insbesondere in den Alpenländern bedeute! einfacher, wenn es mehr Verständnis für die Aufnahme des alpenländ.Holzes zeigen möchte.Jn den Alpenländern ist ja der ^eist des Anschlusses zuhause und in den Alpenländern Oesterreichs soll er iii der üauptsache wachgehalten werden. Die deutschen Reichsbahnen werden ganz sicher im Jahre 1952 wieder Einkäufe in Polen tätigen und wir wissen nicht, was wir mit unserem Holze anfangen sollen,seit uns Russland in Jtalien fast vollständig zu erdrücken droht.Wir bekommen von Jtalien nur mehr jene Kommissionen,die rasch erfüllt werden sollen und von Russland nicht getätigt werden können,weil Russlands Entfernung es nicht gesti Pismo, iz katerega je razvidno stališče Steinacherja in njegovega kroga v zadevi „anšlusa (BA Koblen2-NL Steinacher, Nr. des Aktenbandes 43) Steinacher-Feier: Nachspiel im österreichischen Parlament! Die sonntägige, schwach besuchte Gedenkfeier für einen der führenden Kärntner Nationalsozialisten im Dritten Reich, Dr. Hans Steinacher, in Tainach/Tinje wird ein Nachspiel im österreichischen Parlament haben. GAL-Abgeordnete Mag. Terezija Stoisits kündigte im Zusammenhang mit der Mitwirkung einer Musikkapelle und einer Ehrenkompanie des österreichischen Bundesheeres eine parlamentarische Anfrage an Verteidigungsminister Fasslabend an, da es „gerade für das Bundesheer undenkbar sei, an Naziveranstaltungen aktiv mitzuwirken“. Gegen die Gedenkfeier anläßlich des 100. Geburtstages von Steinacher hatte es eine österreichweite Protestwelle gegeben, wobei von der Gesellschaft für politische Aufklärung (Lesen Sie den Offenen Brief), der Arbeitsgemeinschaft „Österreichische Volksgruppen in der SPÖ“, der Grünen Alternative auf Bundes und Landesebene, der Jungen Sozialdemokratie (Landtagsabgeordneter Mag. Peter Kaiser), sowie verschiedenen Organisationen der Kärntner Slowenen besonders auch die Übernahme des Ehrenschutzes durch höchste Landespolitiker (Zematto, Ambrozy, usw.) verurteilt wurde. Auf Seite 3 veröffentlicht der „Slovenski vestnik“ Dokumente aus dem Bun-desarhiv Koblenz, die sowohl die Denkweise Steinachers und seines Kreises zum Thema „Anschluß“, die Zusammenarbeit Steinachers mit dem Kärntner Heimatbund in Sachen Ansiedlung deutsche Familen aus dem Reich in Kärnten, sowie die Pläne über die Zerstückelung Sloweniens darlegen bzw. auf die oft gebrauchte Behauptung vom „österreichischen Patrioten“ Dr. Hans Steinacher eine klare Antwort geben. OFFENER BRIEF Am 5. Juli 1992 soll - wohl nicht zufällig unmittelbar vor den Toren des slowenischen Bildungshauses in Tainach -eine Gedenkfeier anläßlich des 100. Geburtstages von Hans Steinacher stattfinden. Mit Steinacher soll ein Mann geehrt werden, der es 1943 als lächerlich bezeichnete, den Kärntner Abwehrkampf als Sieg des österreichischen Staatsgedanken zu betrachten; ein Mann, der die Auffassung vertrat, daß die Stimmen für Österreich „die Anwartschaft auf die Heimkehr ins Reich“ darstellten; ein Mann schließlich, der betonte, daß er Deutschland nicht rufen durfte, „Österreich nicht sagen wollte“ und deshalb Kärnten rief. Daß mit Steinacher nun einer der führenden Kärntner Nationalsozialisten geehrt werden soll, ist für Kärnten, ist in Kärnten nicht unüblich. Ebenso nicht unüblich für Kärnten ist, daß der Ehrenschutz für diese Veranstaltung u.a. von Zernatto, Ambrozy und Haider übernommen wird und daß die Militärmusik Kärnten ein Platzkonzert gibt. Trotz der jüngsten Diskussion um den Ehrenschutz für Veranstaltungen ehemaliger SS-Mitglieder in der Steiermark, scheint die Problematik dieses Vorgehens nicht bis Kärnten durchgedrungen zu sein. Es scheint für Repräsentanten politischer Parteien, für Teile des österreichischen Bundesheeres nach wie vor üblich, ehemalige Nationalsozialisten zu ehren. Wenn politische Parteien so etwas wie Lernfähigkeit kennen, so müßte erwartet werden können, daß sie reagieren -rascher als in der Steiermark. Innsbruck, am 30. 6.1992 Unlv.Prof.Dr. Anton PELINKA Vorsitzender der Gesellschaft für politische Aufklärung „Kärntner Kreuzweg“ in Stein/Kamen Unter großer Beteiligung der Bevölkerung wurde am Fronleichnamstag der von 14 Kärntner Künstlern neu gestaltete „Kärntner Kreuzweg“ in Stein im Jauntal/Ka-men v Podjuni seiner Bestimmung übergeben. Dieser sei ein Symbol des Friedens, stellte Landeskulturreferent LHStv. Dr. Peter Ambrozy, der das Werk auch als „kleinen Kärntner Landesausstellung“ bezeichnete. Der Landeskulturreferent dankte vor allem den 14 Kärntner Künstlern, den Gemeinde- und Kirchenverantwortlichen und besonders Prof. Ernst Gayer, der die Idee zu dieser eindrucksvollen Gestaltungsart gehabt und diese auch mit Energie durchgesetzt hatte. An der Gestaltung der 14 Stationen des Kärntner Kreuzweges arbeiteten folgende Kärntner Künstler mit: Werner Lössl, Karl Schüßler, Valentin Oman, Karl Vouk, Josef Stefan, Reimo Wukou-nig, Stefan Gyurko, Ernst Gradischnig, Gertrud Weiss-Richter, Kiki Kogelnik, Jože Boschitz, Karl Brandstätter, Karl Brandl sowie Jan Puin-broek. HEUTE IM SLOVENSKI VESTNIK Die Seite für unsere deutschsprachigen Leser/innen Deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien — Österreichisches Memorandum an Republik Slowenien! Österreich hat der Republik Slowenien ein Memorandum übermittelt, in welchem es in überraschender Deutlichkeit die „Schutzumachtfunktion“ für die „österreichische bzw. deutschsprachige Volksgruppe in Slowenien“ reklamiert. Der „Slovenski vestnik“ veröffentlicht exklusiv die wichtigsten Passagen dieses Papiers, das in höchsten politischen Kreisen in Ljubljana mächtig „Staub aufgewirbelt“ hat. „Im Zusammenhang mit der Unabhängigkeit der Republik Slowenien und der Annahme einer neuen slowenischen Verfassung, die besondere Rechte für die au-tochthonen italienischen und ungarischen nationalen Gemeinschaften vorsieht, hat auch die Frage der österreichischen bzw. deutschsprachigen Volksgruppe neuerliche Aktualität erlangt. Auch die österreichische Öffentlichkeit ist an dieser Volksgruppe außerordentlich interessant. Österreich mißt diesem Fragenkreis im Rahmen der Fortschreitenden Entwicklung gutnachbarlicher und freundschaftlicher Beziehungen zur Republik Slowenien erhelbiche Bedeutung bei. Hiebei wird von dem im Rahmen der KSZE vereinbarten Grundsatz ausgegangen, daß Fragen nationaler Minderheiten ein berechtigtes internationales Anliegen und daher eine nicht ausschließlich innere Angelegenheit des jeweiligen Staates sind. In dem Maße, in dem sich die deutschsprachige Volksgruppe in der Republik Slo-weneien konstituiert, erachtet sich Österreich daher als legitimiert, deren Anliegen gegenüber der slowenischen Regierung zu vertreten bzw. zu unterstützen. In diesem Zusammenhang ist festzuhalten, daß die Ergebnisse amtlicher Volkszählungen nicht unbedingt als Gundlage für die tatsächliche Anzahl der Angehörigen einer Volksgruppe herangezogen werden können. Für eine gedeihliche Entfaltung dieser Volksgruppe in der Republik Slowenien erachtet Österreich zunächst folgendes als wesentlich: 1. Die Anerkennung des Bestehens der Volksgruppe und die gesetzliche Verankerung ihrer Rechte. 2. Die Förderung des Unterrichts der deutschen bzw. in deutscher Sprache insbesondere im Bereich des Grundschulwesens, überall dort wo hiefür ein Bedarf gegeben ist. 3. Finanzielle sowie allfällige sonstige Unterstützung kultureller Aktivitäten der Volksgruppe. Österreich hofft, daß die Republik Slowenien diesem Fragenkreis besonderes Augenmerk zuwenden wird und begrüßt die von Außenminister Rupel bei seinem kürzli-chen offiziellen Besuch in Wien bekanntgegebene Absicht, eine gemeinsame interdisziplinäre Expertenkommission zu dessen Prüfung einzusetzen“. 20-Jahr-Jubiläum des Filterwerkes Knecht Vor 20 Jahren wurde das Knecht Filterwerk in der Gemeinde Feistritz ob Bleiburg/ Bistrica nad Pliberkom gegründet. Vergangene Woche feierte das Werk nun gemeinsam mit der Bevölkerung nicht nur dieses Jubiläum, sondern auch die Einweihung einer neuen Betriebshalle sowie eines Bahnanschlusses an das Werk. Damit sei der Bestand des Werkes nachhaltig gesichert sowie die Wirtschaftskraft gestärkt und die Arbeitsplätze auch für die Zukunft erhalten, sagte Gemeindereferent LHStv. Dr. Peter Ambrozy in seiner Festansprache anläßlich der Feierstunde. Nach Bekanntwerden der Expansionspläne habe sich die Landesregierung sofort dafür eingesetzt, diese Inve-stionen zu unterstützen, sagte Ambrozy. Die 15 Millionen Schilling Landesförderung für die Erweiterung und den Bahnanschluß seien laut Gemeindereferent gut angelegtes Geld. Die Unterstützung für das Filterwerk Knecht sei aber nur ein Teil der Maßnahmen zur Stärkung des Südkärntner Raumes, so der Gemeindereferent. Es müsse vieles geschehen um den Raum wirtschaftlich zu stärken. Ambrozy bezeichnete den geplanten Petzenausbau für den gesamten Südkärntner Raum als ein Zukunftsprojekt. Das Regierungsmitglied stellte dazu fest, daß das Land Kärnten in dieser Frage eine autonome Entscheidung für einen Ausbau treffen solle, damit noch heuer mit diesem begonnen werden könne. Das im Jahre 1971 gegründete Werk hat sich auf Filtersysteme für die KfZ-Indu- ln memoriam Uroš Župančič Einer der „Großen der Berge“ und Bergführer der alten Schule ist nicht mehr: Uroš Župančič, von seinen Freunden „Žuro“ genannt, verstarb kürzlich im 81. Lebensjahr in Jesencice. Er war ein leidenschaftlicher Alpinist, Bergführer und Bergrettungsmann und einer weit über Sloweniens Grenzen hinaus bekannte Persönlichkeit. Uroš war ein Grenzstein in der Geschichte des Alpinismus, angefangen von den ersten Pionierschritten auf dem Triglavkamm vor vielen Jahren oder der Händedruck auf dem „Sagarmanti“ dem Berg der Berge - Mont Everest. Seinen bergsteigerischen Höhepunkt erreichte er vor dem 2. Weltkrieg. Neben prominenten Namen des „Felsenclubs“ wie Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Matevž Frelih, den Damen Mira Marko-Debelak und Paula Jesih ging Uroš meist „Seinen Weg“; - neben siegreichen Kletteren wiederhallten auch seine Erfolge auf dem Seil mit Dušan Vodeban, Levan Bebler oder France Ogrin. So vollführte er mit seinen Kameraden neue Erstbehebungen in der Triglav-Nord-wand, am Teufelspfeiler des Prisojnik, in Mala Rinka und in der Breiten Wand und Mojstrovka. Bevor der Alpinismus im Winter richtig erblühte, war Uroš fast der einzige Alpinist bis in die späten 50iger Jahre in den östlichen Juliern im Winter unterwegs, heute noch folgt man seinem einsamen Weg unter der Ostwand des Prisojnik, wo er den Steig durch die steile Schlucht zum Gipfel suchte und auch schließlich fand. Nicht vergessen darf man, daß er sein Leben auch der Rettung in den Bergen gewidmet hatte. Er war auch Vorstand der Bergrettung. Hanns Heindl strie, insbesondere Öl-, Luft-, Kraftstoff und Fahrgastraumfilter, spezialisiert. Im Vorjahr wurde ein Umsatz von 1,1 Milliarden Schilling erzielt, wobei die Export-qote 91 Prozent des Umsatzes ausmacht. Als Kunden besitzt das Werk die europäische Fahrzeugindustrie, 700 Mitarbeiter sind beschäftigt. Die Hallenerweiterung beträgt 4.590 Quadratmeter, weitere Flugdächer umfassen eine Fläche von 2.340 Quadratmeter, wobei spätere Erweiterungen eingeplant sind. Die Geleisanlage hat eine Gesamtlänge von 2,5 Kilometern, wobei gleichzeitig sechs Waggons unter Dach bedient werden können. Geplant ist, zirka 1.500 Waggonsjährlich zu be- und entladen. Die Gesamtinvestitionssumme betrug 38 Millionen Schilling. Werden auch Sie Abonnent! Koroški Slovenci na Dunaju po letu 1918 Povzetek referata Janeza Stergarja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljanska izpostava Avstrijskega inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo ter Slovenska izseljenska matica so od 18. do 20. junija v Ljubljani pripravili mednarodni simpozij „Dunaj in Slovenci“. Na njem sta sodelovala tudi dva koroška Slovenca: dr. Walter Lukan je refe-riral o temi „Dunaj in slovenska politika od 1848 do 1918“ (o referatu smo obširno poročali ob Lukanovem predavanju v Tinjah), dr. Feliks J. Bister pa je po organizacijski plati bistveno prispeval k uspehu simpozija. Predvideni referat koroške Slovenke dr. Katje Sturm-Schnabl na temo „Slovenski Dunaj v preteklosti“ je žal zaradi njene obolelosti odpadel. Zelo zanimiv referat je na simpoziju imel tudi dr. Janez Stergar z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, ki je opozoril na doslej premalo osvetljen delež koroških Slovencev na Dunaju po letu 1918. Objavljamo povzetek njegovega referata. lir Parlament na Dunaju „Čeprav so avtorji večine pregledov na temo „Dunaj in Slovenci“ prav naši koroški rojaki (Stanislav Hafner, Wolfgang Petritsch, Pavle Zdovc, Feliks J. Bister in Walter Lukan), je v pregledih za čas do razpada habsburške monarhije ob Jožefu Stefanu omenjen še komaj kakšen drug koroški Slovenec na Dunaju. Z izjemo študentskih zbornikov in dokumentacije v mladjevskem „turističnem priročniku“ ne poznam niti poskusov za podrobnejšo osvetlitev prisotnosti koroških Slovencev v avstrijski prestolnici po letu 1918. Že glede na njihovo državno pripadnost zadnjega tričetrt stoletja pa si smemo dovoliti posebno obravnavo tega dela Slovencev v odnosu do Dunaja. Povzetek referata ima predvsem namen opozoriti na evidentirano vsebino in razsežnosti naslovne tematike, povzeti nekaj manj splošno poznanih dejstev; novejše dogodke in pojave, ki se jih prisotni kvalificirani krog večinoma še spominja, pa umestiti v sodobno (a že) zgodovino. V zadnjem letu nas šola življenja uči, kaj vse spremlja razpadanje in nastajanje držav. Koroški sopotnik slovenske moderne Fran Ellerje tako jeseni 1918 izgubil svetniško službo na k.u.k. finančnem ministrstvu in postal član likvidacijske komisije poslaništva Kraljevine SHS na Dunaju. (Družbo v komisiji mu je delal literarni zgodovinar Fran Vidic. V času koroških bojev in pogajanj o mejah sta bila od znanih Slovencev na Dunaju v jugoslovanski službi še Jožef vitez Pogačnik in Izidor Cankar). Koroški Slovenec in Maistrov borec Julij Felaher je v času koroškega premirja na dunajski univerzi urejal svoje študijske obveznosti. Z Dunaja poslano Milesovo komisijo je na Koroškem spremljal domačin Lambert Ehrlich. Na Dunaju so začenši s prvim trgovskim sporazumom 22. marca 1919, preko vseh dvajsetih let in tja v trideseta sklepali na desetine jugoslovansko-avstrijskih in mednarodnih pogodb med naslednicami razpadle monarhije; tudi pogodbe o poštnem prometu, bolniških blagajnah, pokojninah železničarjev, postopkih pri prehajanju dvolastnikov preko meje itd. so močno vplivale na življenjske usode številnih koroških Slovencev. Opozorilo na pomen Dunaja kot povezovalnega in posredovalnega središča lahko z velikim preskokom zaključimo s Karlom Smolle-jem kot izjemno dejavnim prvim diplomatskim predstavnikom suverene Republike Slovenije v avstrijskem glavnem mestu. Karla Smolleja so radi predstavljali tudi kot prvega koroškega slovenskega poslanca v avstrijskem parlamentu po Francu Grafenauerju. A v resnici jih je bilo od leta 1921 več, le da so jih kandidirale večinske stranke: 1921 - 34 socialist Anton Falle, ki je bil zaradi svojega zagovarjanja manjšinskih pravic v dunajskih poslanskih klopeh izpostavljen napadom nemških nacionalistov. Leta 1949 je prišel v parlament Pavel Bizjak, socialist. Če bi tolerantno uporabili le kriterij materinskega jezika in ne kulturne in politične opredeljenosti, bi med koroškimi Slovenci na Dunaju lahko posegli višje, vse do ministra in podkanclerja Vinzenza Schumyja. Na posredno prisotnost koroških Slovencev v dunajskem parlamentu in v vladi - v obliki razprav in sklepanja o njihovem manjšinskem položaju - naj tu spet le opozorimo. V prvih letih po plebiscitu je bila za koroške Slovence zelo težka izguba preselitev Mohorjeve družbe s tiskarno. Za strnitev vrst je bil zato zelo pomemben začetek izhajanja tednika „Koroški Slovenec“ 23. marca 1921; tiskala ga je češka Lidova tiskarna na Dunaju. Podobna usoda, čeprav v drugačnih zgodovinskih okoliščinah in z drugačnih razlogov, je doletela list „Slovenski vestnik“ v prvih letih po drugi svetovni vojni. Obe zgodbi sta v strokovni literaturi in memoari-stiki poznani, zato naj v povzetku le spomnim nanju. V pregledih slovenskih tiskov in kulturnega življenja celotne slovenske skupnosti na Dunaju so upoštevani tudi drugi manj pomembni periodični tiski -predvsem študentski - in posamezne zanimive slovenske knjige, izdane na Dunaju po letih 1918 in 1945. Zato o tisku dovolj, čeprav je za vsakim posameznim naslovom več zanimivih usod začasnih ali že stalno naseljenih slovenskih koroških Dunajčanov. Drobna notica v Koroškem Slovencu 20. aprila 1921 poroča o naročilu ministrskega predsednika Pašiča dunajskemu poslaništvu krajevine SHS, da zaradi preganjanja koroških Slovencev „odločno nastopi pri dunajski vladi“. Da je dunajsko jugoslovansko poslaništvo v vseh desetletjih opravilo marsikatero posredovanje v prid manjšin in da je še posebej v obdobjih slovenskih diplomatov (o čemer bi lahko imeli poseben referat) gojilo tudi pristne stike z dunajskimi Slovenci, ni dvomiti. Žal pa se za celotno obdobje tja do zadnjih titovskih direktiv iz Karadjordjeva in še čez ne moremo znebiti vtisa, ki ga je že 28. 4. 1923 po povratku iz Beograda na zaupni seji avstrijske vlade povedal kancler Ignacij Seipel, „da beograjska vlada (kot tudi njen dunajski poslanik Popovič) ne podpira šovinističnih teženj Slovencev in išče le material, da bi v parlamentu Slovencem mogla nekaj odgovoriti, ne da bi sama stavljala velikih zahtev.“ Podatek, da je leta 1923 koroški Slovenec Gregor Kersche postal vodja komunistične organizacije na Koroškem in prvič tudi član dunajskega CK KPA, nas spomni na posebno obliko povezanosti manjšine z Dunajem. Kersche je med obema svojima sovjetskima epizodama (s Karlom Hudo-maljem) na Dunaju organiziral verjetno najbolj poznano in aktivno protinacistično mrežo, ki pa jo je gestapu uspelo raztrgati. Glede komunističnega Dunaja so v literaturi najbolj poznane Prežihove dejavnosti - npr. soizdajateljstvo koroškega študentskega „Punta“ leta 1935 ter njegovo pisanje „Požganice“ in „Doberdoba“ v dunajskem zaporu. Spregleduje se udeležba tega koroškega Slovenca na III. kongresu KPJ od 17. do 22.5.1926, urejanje lista „Delo“ v letu 1933, prizadevanje jugoslovanske policije za njegovo izročitev ipd. V zadnjih tednih je v našem časopisju ponovno postala znana še ena čudna, skoraj nedoumljiva epizoda iz tega dunajskega ilegalno -policijskega klopčiča: kako je koroški Slovenec in tako rekoč „klerofašist“ dr. Lambert Ehrlich v zaporu obiskal komunista Borisa Kidriča in izposloval njegovo izpustitev. Slovenski koroški Dunaj upravičeno največkrat v mislih povezujemo s študijem in z obštudijskimi dejavnostmi koroških akademikov na Rudolfini. Delo njihovega Kluba, ki je od svoje ustanovitve 19. 6. 1923 do danes nekajkrat spremenil svoje ime, je bilo tako pomembno, da je upravičeno že doživelo publicistično obdelavo, če ne že tudi historiografske. Člani kluba so med vojnama skrbeli za korigiranje „Koroškega Slovenca“, ob političnih razpravah in družabnem življenju na Dunaju prirejali tudi počitniške seminarje in prosvetne nastope na Koro-kem. Med prvimi klubaši so bili Rudolf Bliiml - še v svojem dunajskem obdobju zaupnik kanclerja prelata Seipla, Jožko Hutter - mdr. poznejši urednik „Mladega Korotana“ in po vojni profesor na celovški slovenski gimnaziji: dalje „oče“ te gimnazije in predsednik Slovenske prosvetne zveze ter Narodnega sveta koroških Slovencev - Joško Tischler, predsednik kluba živino-zdravnik Luka Sienčnik itd. itd. Tudi povojna voditeljska generacija koroških Slovencev se je večinoma izšolala v dunajskem klubu, v bolj sproščenem dunajskem mestnem in visokošolskem ozračju. Dunajski „kvartir“ si je v dvajsetih letih z Jožkom Huttrom delil dolenjski Korošec zgodovinar Fran Zwitter. Njun kolega na zgodovini pa je bil tudi Fran Koschier, tipičen primer narodnega odpadnika na Koroškem. -Pobudnik prvega študentskega kluba Zdravko Zwitter je bil tudi tajnik pripravljalnega odbora 9. 10. 1927 ustanovljenega „Slovenskega krožka na Dunaju“. Pod predsedstvom Andreja Gabrščka in nato pianista Antona Trošta je že v prvem letu združil okoli 200 Slovencev. Krožek je pomenil nadaljevalca društva Zvezda in je po drugi svetovni vojni tudi sam našel nadaljevanje v „Dunajskem krožku“. Tega je I. 1977 ustanovil Feliks J. Bister, že dve desetletji zaščitni znak, poosebljenje dunajskega koroškega slovenstva, ki pa danes nima več le dveh bivališč in torišč svojega delovanja, Dunaja in Koroške, ampak še tretje v Ljubljani. V pisni verziji referata bomo našteli njegove organzacijske funkcije in s tem najbolj plastično prikazali današnji (koroški) slovenski Dunaj - z okoli (500) 1000 dušami, z mestno okolico 1500. Od 29. 6. do 1. 7. 1932 je na Dunaju potekal 8. kongres evropskih manjšin, ki je v resoluciji predstavil kodeks manjšinsko-zaščitnega prava in se zavzel za kolektivno zaščito manjšin. Kongres je kot stalni predsednik vodil dr. Josip Wilfan, ki je nekaj let na Dunaju tudi živel. Od koroških Slovencev sta bila tedaj prisotna dr. Franc Petek in župnik Janez Starc. Lansko jesen je koroški Slovenec dr. Franci Zwitter st. na Dunaju vodil tradicionalno srečanje narodnosti, ki je podobna združba in se zavzema za zelo podobne cilje. Zlasti v zadnjem desetletju koroški Slovenci na Dunaju sodelujejo v več institucijah in združenjih, ki podpirajo manjšinsko zaščito: Liga za človekove pravice, Slovenski center, Dunajski delovni krožek avstrijskih manjšin, že prej solidarnostni in profiašistični komiteji ipd. Vsaj že v času stanovske države, v prvih mesecih po anšlusu in vsa povojna leta so na Dunaj romale delegacije koroških Slovencev, ki so vsakokratnim oblastnikom, jugoslovanskim diplomatom ali mednarodnim organom predajale memorandume in druge oblike zahtev ter pritožb. Težko bi bilo našteti vse množične demonstracije, ki so jih koroški Slovenci in njihovi prijatelji od sedemdesetih let dalje priredili na ulicah metropole. Po univerzitetnih (Dalje na 6. strani) Koroški Slovenci na Dunaju po letu 1918 Povzetek referata Janeza Stergarja TRIBUNA BRALCEV Izjava SPZ Ing. Sepp Prugger, predsednik koroške Landsmannschaft, skuša s pismi bralca podtikati slovenskim društvom, da jim manjka pripravljenosti za pomoč v akciji „Sosed v stiski“. Opozarja na zvišano denarno podporo od ministrstva. Vsakdo, ki se kolikaj spozna na finance, ve, da je treba podpore utemeljiti in tudi podati obračun porabe. Razen tega bi odvajanje denarja, ki nam ga je namenila država, postavilo naše organizacije in društva v slabo luč, to pa pisec pisma indirektno zahteva tako, da navaja višino podpore naši narodni skupnosti. To bi pomenilo, da denar trošimo v druge namene, ne pa za namensko subvencionirano dejavnost. Morebiti pa je pisec pisma hotel ponovno zbuditi nevoščljivost nekaterih, da bi začel debato o smiselnosti finančne pomoči, ki je neobhodno potrebna za ohranitev manjšine. Naša kulturna društva, organizacije in razne inštitucije so reagirale takoj ob začetku vojaških spopadov v nekdanji Jugoslaviji, organizirali so zbiralne akcije, zbirali obleke in zdravila, denar itd. Razen tega so ponudili prostore za bivanje beguncev in jih še posredujejo, prav tako so tudi posamezniki sprejeli begunce. Slovenska prosvetna zveza je v juniju poslala skupaj s hrvaškim društvom KUGA z Gradiščanskega tovornjak z živili in zdravili za begunce na otok Rab. Številna krajevna društva so priredila in še prirejajo dobrodelne prireditve za podporo beguncem. Poleg tega slovenski časopisi vsak teden pozivajo svoje bralce, naj darujejo. Seveda se tudi sodržavljani slovenske narodnosti udeležujejo akcije „Sosed v stiski“, kot pravilno domneva tudi pisec. Ozkosrčnost, ki jo ing. Sepp Prugger podtika koroškim Slovencem, je za lase privlečena, usmerjena pa je v difamiranje celotne manjšine. Drži pa, da slovenske organizacije svoje pomoči ne oznanjajo po medijih na veliki zvon, kot to počenjajo nekateri. Uskovniški teden ’92 ČLOVEK, BITJE V ODNOSU 1. tečaj: od ned., 19., do ned., 26. 7. ’92 2. tečaj: od ned., 2., do ned., 9. 8. ’92 Planina Uskovnica, Pokljuka, Slovenija Pon.: ODNOS DO SAMEGA SEBE (Alojzij Snoj) Tor.: ODNOS DO DRUGEGA (Pavle Kogej) Sr.: POHOD V GORE Četr.: ODNOSI V ZAKONU IN DRUŽJNI (Vanja in Miklavž Kržan, Marinka in Peter Šlaj-pah) Sob.: PRESEŽNI ODNOSI. Odnosi do Boga (Imre Jerebič) Prijave in obvestila: Jože VIDIC, Tabor 29, SLO-61280 Cerknica (061-791-174) Teden mladih umetnikov Čas: od ponedeljka, 27. julija, do sobote, 1. avgusta 1992 Za otroke od 6. do 11. leta v Mladinskem centru na Rebrci. (Nadaljevanje s 5. strani) in drugih kulturnih inštitucijah je bilo veliko različnih kulturnih prireditev, ki so pomagale razbijati slovenski manjšinski geto v Avstriji. Po profesorju Janku Pleterskem je avstrijski ključ do slovenskih src prav v njihovem takem ali drugačnem odnosu do koroških Slovencev. Še nazaj v zgodovino z opozorilom na dunajski podpis pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu 25. marca in na dunajski nemško-italijan-ski sestanek o delitvi slovenskega ozemlja 22. aprila 1941. Oba dogodka sta imela tragičen vpliv tudi na koroške Slovence. Na Dunaj in v njegovo okolico so bili s svojih koroških domov kmalu pregnani nekateri Slovenci. Najbolj poznan je krut primer obglavljenja 13 Selških žrtev na Dunaju 29. 4. 1943. Tudi pred dunajskim sodiščem so sodili še drugim koroškim Slovencem. Povezanost z dunajskim nacističnim odporniškim gibanjem smo že omenili. Ob insceni-ranem „zdravniškem pregledu“ na Dunaju je deset predvojnih manjšinskih voditeljev od 3. do 4. 8. 1944 sprejelo „Koroško deklaracijo“ z zahtevo po združitvi v zedinjeno Slovenijo kot sestavnim delom nove Jugoslavije“; Janez Starc in Joško Tischler sta deklaracijo uspela posredovati tako slovenskemu partizanskemu vodstvu kot tudi zahodnim zaveznikom. Povojni boj za priključitev južne Koroške k matični Sloveniji oz. Jugoslaviji ter za povrnitev škode manjšini in obnovitev njenih organzacij je sprva potekal preko zavezniških zasedbenih oblasti na Dunaju. Na Dunaju so sprejemali tako pro-timanjšinsko zakonodajo kot podpisovali magno charto manjšinskih pravic. S 7. členom v Avstrijski državni pogodbi. Marsikatero pra- O kresi so dan obesi - v starih časih so praznovanja ob začetku poletja imela seveda drugačen pomen kot danes. V Borovljah se že nekaj let prizadevamo, da oživimo ta star običaj, glavni namen pa je družabno srečanje ob glasbi in prigrizku. Ob obnovljenem kulturnem domu na prostem so igrali Slaki, z žara so dišali čevapčiči in klobase, pijače je bilo za vse dovolj in dobra volja je bila nalezljiva. Ko je malo pred polnočjo zagorel kres in so ljudje okrog njega zarajali, se je vico so si koroški Slovenci po dolgoletnem pravdanju izborili pred najvišjimi dunajskimi sodnimi zbori. 9. maja 1957 je bila na Dunaju podpisana uredba o ustanovitvi slovenske gimnazije v Celovcu, posebej v zadnjem poldrugem desetletju so od tod prihajale tudi različne druge koncesije za manjšino; kot plod dela študijskih komisij, kontaktnih dogovorov, diplomatskih posredovanj, prošenj, izsiljevanja ali „kravjih kupčij“. Od leta 1961 traja včasih zelo burna zgodovina dunajskega študentskega doma „Korotan“, ki ga v tem pregledu ne smemo izpustiti (15.11.1966 odprtje novega doma, 1968 konflikt...) 31.3. 1970 izid prve številke „Kladiva“ z Dunaja naznanja začetek bolj samozavestnega boja manjšine za narodnostne (in socialne) pravice. Podobo slovenskega koroškega Dunaja zadnjih desetletij ne sestavljajo le ugledni znanstveniki (slavisti Stanislav Hafner, Pavel Zdovc in Katja Sturm-Schnablova, zgodovinarji Andreas Moritsch, Walter Lukan in Feliks J. Bister-če omenimo le tiste iz že citiranega gesla „Dunaj“ v Enciklopediji Slovenije), kulturniki, gospodarstveniki, pravniki in politiki, ampak tudi Dunajčani s slovenskimi korenimami (npr. Arnold Suppan, Thomas Pluch...) in demokrati - humanisti (npr. Trautl Brandstallerjeva, Karl Stuhlpfarrer, Herbert Kühner, rektorji, predsednik Kirchschläger in drugi); ob „ugotavljanju manjšine“ 14. novembra 1976 skupaj s pravimi Slovenci njih 4.747, kot so prešteli statistiki. In s tem zaključim, da me ne bi ob predolgem poskusu globinskih analiz in sintez ob statistiki obtožili še kake večje laži ali drugega naglavnega greha.“ neka „nevesta“ spomnila starega običaja o kresu, šla k bezgovemu grmu, ga stresala in prepevala: „Brez' beza, dej moža, ne star’ga, le mlad’ga. “ In glej ga šmenta, bezgov grm ji je iz krošnje res stresel moža! Sicer ni bil posebno živahen, ker je bil le natlačen, vendar ne več rosno mlada nevesta je presrečna z njim zarajala... Smeha je bilo dosti in prijetno je bilo ... Kresovanje v Borovljah „Narodna pesem, jezik in običaji so bili v vseh časih najmočnejše, dostikrat celo edino, orožje ’ za ohranitev narodne identitete. Iz pesmi in jezika boste črpali moč in voljo za obstanek!“ Te besede je zapisal z zborom tesno povezani skladatelj Radovan Gobec, ki je za Mešani pevski zbor„Pod-juna-Pliberk“ uglasbil več pesmi, med njimi tudi pesem „Mir“, na besedilo dolgoletnega predsednika Hermana Germa. „Mlada Podjuna“, fantovski kvartet Še v času nekdanjega predsednika MePZ „Podjuna-Pli-berk“ Hermana Germa se je ustanovila „Mlada Podjuna“, s prvo zborovodkinjo Miro Zdovc, ki jo je zelo spretno vodila v letih 1982 do 1984 ter 1987/88. Vmes je z mladimi delala medtem poročena Berndardka Cvelf, ob koncu leta 1988 pa je mlade pevke in pevce prevzela Vera Sadjak. „Mlada Podjuna“ ima danes približno 40 pevk in pevcev, z zborom pa vadijo oz. nastopajo tudi harmonikar Toni in katiristki Veronika in Vera. Cilj ustanovitve „Mlade Podjune“ je bil med drugim tudi ta, da se preko nje zagotavlja obstoj in napajanje odraslega mešanega pevskega zbora, kar se že tudi uresničuje. Še za letos pa mladi zbor načrtuje snemanje svoje prve kasete slovenskih adventnih in božičnih pesmi. Pod okriljem MePZ „Pod-juna-Pliberk“ pa je letos nastala še ena pevska skupina, fantovski kvartet „Podjuna“, pod vodstvom Toneja Pika. Poleg „Mlade Podjune" je bil letos pod okriljem MePZ „Po-djuna-Pliberk" ustanovljen še fantovski kvartet „Podjuna". Vodi ga Toni Piko (bariton), ostali pevci pa so Dominik Kert (1. tenor), Milan Piko (2. tenor) in Vladimir Buch wald (bas). S.W. PANORAMA „Podjuna-Pliberk,,: S kulturo proti nasilju nestrpnosti Ni koroške Slovenke oz. Slovenca, ki ne bi poznal pesem „O, Podjuna“ na besedilo Milke Hartmanove, ki je pred nekaj tedni praznovala svojo 90-letnico, in ki jo je uglasbil Radovan Gobec. Himna Slovencev iz Podjune pa je tesno povezana predvsem z mešanim pevskim zborom „Podjuna-Pliberk“, ki je bil ustanovljen kot kulturna reakcija Slovencev v Podjuni na tako imenovani „Ortstafelsturm“ jeseni leta 1972, torej na nasilje nestrpnosti nad slovensko besedo in pravicami koroških Slovencev. Mešani pevski zbor „Podjuna-Pliberk“ pod vodstvom pevovodje Toneta Ivartnika Medtem je zbor stopil v svoje 18. leto, že pred tem pa si je zagotovil svoje mesto med najboljšimi slovenskimi zbori na Koroškem. Njegova najnovejša uspeha na 1. koroškem zborovskem tekmovanju maja letos v Trgu ter turneja po Češkem sta le še potrdila visoko kvaliteto zbora ter ga postavila v širši, ne samo slovenski prostor. Za Slovenski vestnik, ki redno poroča o dejavnosti in nastopih slovenskih zborov na Koroškem in preko njenih meja, sta prav zadnja uspeha dodatna pobuda, da svojim bralkam in bralcem širše predstavi uspešen kolektiv pevk in pevcev iz Pliberka, Nonče vasi in drugih krajev Podjune. Glavna sogovornika pa sta bila seveda zborovodja Tone Ivartnik ter predsednik zbora Fric Kert. Tone Ivartnik, ki je vodil že gimnazijski, mešani pevski zbor in „Koroški oktet“ na Ravnah na Koroškem, je „svoj“ zbor natančneje spoznal leta 1981, dober mesec dni pred nastopom na pevski reviji „Koroška poje“ v Celovcu. Tedanji predsednik „Podjune“ ravnatelj Herman Germ in odbornika Fric Kert in Poldej Cvelf so ga obiskali na njegovem domu na Ravnah na Koroškem in ga zaradi bolezni tedanjega zborovodje Otona Wutteja prosili, da bi začasno prevzel vodstvo zbora, ker je hotel sodelovati na reviji. „Od Pliberka do Traberka“ Zbor se je uveljavil, nadaljevale so se vaje, nastopi, uspehi. Tone Ivartnik je postal nepogrešljiv; - kratkoročna pomoč se je spremenila v sedaj že 12 let uspešno vodenje MePZ „Podjuna-Pliberk“. Z Ivartnikovim prevzemom zborovodstva pa ni bila povezana kaka „revolucija“, vendar se je repertoar zbora postopoma, toda vztrajno širil. Hkrati pa je rasla tudi kvaliteta petja. Skratka, pevke in pevci so s svojim zborovodjem sprejeli izziv, rezultat pa je viden pri nastopih. Zaradi izredno kolegial-nega odnosa med zborovodjo in zborom tudi po 12 letih uspešnega delovanja nihče ne misli ne kako spremembo. Nasprotno! Zastavili so si nove cilje. „Če je kdo s srcem zborovodja ter še ni izčrpal vseh možnosti zbora kot tudi ne svojih, bo tudi skušal doseči in uresničiti vse svoje načrte,“ je s tem v zvezi dejal Ivartnik. „To je kot pri športu. Najbolje je, da tekmovalno areno zapustiš kot zmagovalec in ne šele tedaj, ko nisi več sposoben večjih uspehov. Pred nami pa so še veliki cilji,“ je zatrdil zborovodja in hkrati namignil, da z zborom že pripravlja nov program, ki bo zrel najkasneje ob 20. obletnici zbora leta 1994! Naš drugi sogovornik, predsednik zbora Fric Kert, nas je seznanil z nastankom in razvojem zbora od začetka do danes. Dolga leta je pevsko dejavnost v Pliberku in njegovi okolici uspešno gojil le en slovenski zbor, namreč moški pevski zbor „Edinost“, žensko petje pa je bilo slišati samo ob nedeljah pri cerkvenih obredih. Ta deficit in ne nazadnje tudi nasilni napad na slovensko besedo in slovensko narodnostno skupnost leta 1972 pri „Ortstafelsturmu“ je privedel do resnega raz-mišlanja o dodatni „celici“, ki bi se učinkovito upirala nemškemu nacionalizmu, ki je takrat divjal po dvojezični Koroški, sejal nestrpnost do naroda soseda in koroške Slovence potiskal ob zid. Vigredi leta 1974 je ideja Tone Ivartnik in Fric Kert ...sta danes stebra Mešanega pevskega zbora „Podjuna-Pliberk“. Ivartnik vodi zbor od leta 1981, Fric Kert (desno) pa je pred dvema letoma prevzel predsedniško funkcijo od dolgoletnega in sedaj častnega predsednika ravnatelja Hermana Germa. Zborovodja „Podjune“ je bil na letošnji sklepni prireditvi 25. pevskih srečanj „Od Pliberka do Traberka“ za svoje zasluge odlikovan. dozorela: Poldej Cvelf je spoznal glasbenika Otona Wutteja iz Mlinč pri Žitari vasi, ki je bil pripravljen prevzeti zborovodstvo, za prvega predsednika pa so izvolili Hermana Germa. Oba sta bistveno prispevala k uspešnemu razvoju novonastalega zbora, ki je tudi iz narodnopolitičnega vidika odigral pomembno vlogo. Zbor nikakor ni bil pojmovan kot konkurenca „Edinosti“, marveč je dejansko pomenil obogatitev in razširitev slovenske glasbene in kulturne dejavnosti v občini in preko nje. Za svojo nalogo si je zastavil tudi zbliževanje obeh narodov ter utrjevanje mostov do nemško govorečega soseda in za to povabil k „Mlada Podjuna"pod vodstvom Vere Sadjak sodelovanju pliberški nemški zbor. Žal je to sodelovanje po začetnih uspehih spet zamrlo, toda po Kertovem mnenju ne po krivdi MePZ „Podjuna-Pliberk“, ampak zaradi popuščanja interesa nemškega zbora. „Izgledi za ponovno sodelovanje pa so se toliko povečali, da bo morda prihodnje leto vendarle prišlo do skupnega nastopa v okviru grajskega petja,“ je dejal predsednik „Podjune“. „Ni slabega zbora, slab je lahko samo dirigent, kerle-ta izbira pevce!“ Tone Ivartnik Večji uspeh je „Podjuna“ imela z drugimi zbori, tako na Koroškem kot tud zunaj nje. Med drugim je tesneje povezana z boroveljskim „Stadtchorom“, pobratena pa je z Veliko Nedeljo pri Ormožu ob slovensko-hrvaški meji. Ob stikih oz. nastopih v tujini je treba omeniti, da je zbor nastopal skoraj po vseh zveznih deželah Avstrije, ob različnih priložnostih po Sloveniji, zadnja velika turneja pa je zbor letos vodila na Češko. Turnejo je vzorno organiziral dr. Zdravko Inzko, koroški slovenski diplomat iz Sveč, ki trenutno opravlja funkcijo avstrijskega kulturnega svetovalca v Pragi. Zbor je nastopil v Hradcu Kralovem ter v centru glavnega mesta ob Vltavi, v cerkvi Mikolaša, ki je znana po svoji enkratni akustiki. MePZ „Podjuna-Pliberk“ pa je tudi že posnel plošči in kaseti. Prva plošča je imela naslov „O, Podjuna, kako si lepa!“, druga pa „Naša pesem“. Prva kaseta je bila posneta skupaj s Suškim oktetom ter Pevsko-instru-mentalno skupino Žvabek, na drugi kaseti pa se „Podjuna“ predstavlja sama, in sicer s slovenskimi ljudskimi in koroškimi pesmimi, posnete pa so tudi pesmi drugih narodov, verske oz. bogoslužne ter umetne pesmi. PIŠE IVAN P. LUKAN Dr. Ambrozy razpravljal s kulturnimi ustvarjalci V gostišču Niemetz na Plešivcu nad Kotmaro vasjo se je vabilu Delovne skupnosti slovenskih socialdemokratov na „Pogovor ob malici“ z deželnim kulturnim referentom in namestnikom deželnega glavarja dr. Petrom Ambro-zyjem odzvalo lepo število slovenskih kulturnih ustvarjalcev s terena in kulturnih central. Glavne teme triurnega živahnega večera so bile projekti slovenskih kulturnih društev, vprašanje Slovenke glasbene šole, dvojezični otroški vrtci in sevede tudi aktualna politična vprašanja. Razgovor s šefom koroških socialdemokratov je bil odprt in dis-kutanti so izrekli precej kritičnih pripomb, hkrati pa je pomenil pozitiven korak glede skupnega obravnavanja odprtih vprašanj med večino oz. koroškimi politiki in manjšino. Na sliki zgoraj (z leve) dr. Peter Ambrozy, podpredsednica DS „Avstrijske narodnostni v SPÖ“ mag. Ani Blatnik ter predsednik DS prof. Tomaž Ogris. Razgovora, na katerem so zapeli Radiški fantje, se je udeležil tudi kotmirski župan Hugo Götzhaber. Slika: Franci Rulitz Nagrada Koroške Aloisu Hotschnigu Alois Hotschnig, doma iz Zgornjedravske doline, je dobil na letošnjem literarnem branju „Ingeborg-Bach-mann“ v Celovcu nagrado dežele Koroške (100.000 šilingov). Bral je odlomek iz novega romana „Rešitev“, ki bo jeseni izšel pri založbi Luchterhand. Juror Wilfried F. Schoeller: „Hotschnig je odvetnik človeške nesreče, kije večja od jezika, ki je za to na razpolago.“ Prvenec nagrajenca je izšel I. 1990 v slovenskem prevodu z naslovom „Konec“ pri celovški Mohorevi v zbirki sodobnih avstrijskih pisateljev Austriaca. Knjigo je prevedla Lučka Jenčič. Na sliki zgoraj Alois Hotschnig (desno) s prvonagrajenko letošnjega literarnega branja „In-geborg-Bachmann“ Alisso Walser ter dobitnikom Will-nerjeve nagrada Ulrichom Holbeinom. lißjAM tu*. S j L»G Predstavništvo slovenske propagandne agencije v Celovcu potrebuje dinamičnega in urejenega sodelavca Z delom lahko začne takoj. Tel.: 61 481534, 61 374638, fax 61 374638 „Kultura -politika -ideologija“ Pod tem naslovom je v soboto zvečer tekla živahna diskusija pri Cingelcu na Trati. Slovenska prosvetna zveza je posvet na to temo pripravila prav zaradi aktualnosti teh pojmov v zadnjem času. Slišali smo tri izvrstne referate dr. Francija Zwittra ml., dr. Maje Haderlap in šefa kabineta ministrstva za kulturo v Sloveniji Petra Božiča. Prva dva sta osvetlila konstituiranje in delovanje slovenskih prosvetnih društev na Koroškem iz zgodovinskega vidika, zelo kritično sta analizirala vzroke, zakaj se je vodstvo kulturnih in političnih organizacij razcepilo v dva tabora. Kultura ni bila nikoli apolitična, še posebej ne na Koroškem, kjer je predmet politike že sama slovenščina. Kulturna društva naj se samoiniciativno ukvarjajo s svojim programom, politične organizacije naj ne izvajajo pritiska nanje, saj so taki poskusi v preteklosti vselej ovirali in zmanjševali delovanje ter odvračali prosvetarje. Peter Božič je referiral o delu Zveze kulturnih organizacij v Sloveniji. 70 odstotkov kulturne dejavnosti je amaterske, zato je ob redukciji programov prav amaterizen utrpel največjo škodo. Ker zakona o društvih v Sloveniji še ni, je trenutno treba igrati vlogo gasilca in nebirokratsko pomagati tam, kjer so potrebe naj večje. ZKO je v Sloveniji opravila nalogo, katere se vsi še ne zavedajo — omogočila je visoko stopnjo kvalitete, saj ideološke indoktrinacije vsaj od šestdesetih let dalje praktično ni bilo več. Po modernem konceptu kulturne državne politike ministrstvo ne more biti oblast, ki določa vsebine programov, Začele so delovati ekspertne skupine ali komisije, kar naj pri vede do popolne depolitizacije kulture. Projektna skupina ZKO se ukvarja s ponovnim organiziranjem občinskih zvez s tajništvi, razmišljajo o regijskem zavodu za t.im. alternativno kulturo, ki bi bil organiziran podobno kot ministrstvo za kulturo. To bi bila lahko tudi agencija, ki bi združevala občinske programe in se ukvarjala z aspektom marketinga v kulturi. Zastopa stališče, da ni ne socialistične, ne liberalne in ne katoliške kulture - politične delitve ni. Vsaka politična stranka sebi najbolj škodnje, če zavira dejansko rast v kulturi s tem, da jo skuša omejevati v politične, programske ali ideološke kalupe. Krovni zakon o društvih mora biti tak, da bo vsaki regiji ali občini omogočal sebi lastno specifično organizacijo. Idealno bi bilo, da se s politiko ukvarjajo le politične organizacije, čeprav se pač skuša politizirati tudi po društvih. Slovensko planinsko društvo Celovec in planinska skupina Avto Celje vabita na 7-dnevni izlet na KORZIKO v času od 31. avgusta do 6. septembra V programu so planinarjenje, ogledi znamenitosti Korzike in kopanje. Izlet je primeren tudi za neizrazite planince. Predvideni so neobvezen vzpon na Monte Cinto (2707m), vožnja ob reki Tavignano, ogled gorskega masiva Monte Rotonda, mesta Porto Vecchio, polotoka Corse, obisk vinskih kleti ter kopanje. Cena potovanja je okvirno 4.500 ATS, interesenti pa naj se prijavijo do 15. julija 1.1. Rihardu Brumniku, tel. 0463/ 46 8 01 - 20 ali zvečer 0463/ 22 02 93. Ljudske pesmi in prevodi V Ljubljani je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pred kratkim predstavila novo zbirko vojaških ljudskih pesmi prof. Zmage Kumer pod naslovom: „Oj ta vojaški boben“, prikaz anti-vojaških nagnenj Slovencev vseh časov. Tokrat je v isti dvorani prof. Julijan Strajnar iz glasbenoetnološkega oddelka SAZU predstavil slovensko antologijo „Rožmarin“ v trojezični izdaji (prevodi v italijanščino in angleščino) založbe Pizzicato iz Vidma. 50 pesmi iz 34 krajev slovenskega etničnega ozemlja od Porabja prek Slovenije do Rezije daje pester in pristen prikaz slovenske raznolikosti in obenem povezanosti. Koroška je dobro zastopana z osmimi pesmimi, med njimi so značilne ljudske in ponarodele: Florjanova kolednica. Je pa davi svanca padla in ziljska Ki komaj na Ojstrnek pridemo. Dodatni užitek pomenita še priloženi kaseti z izvirnimi posnetki s terena, ki vzorno pokažeta velik trud narodopisja ohranjevati ljudsko izročilo. Za nas na Koroškem, ki sicer vedno pondarjamo pomen ljudskega petja in tudi Milko Hartman MIDSUMMER NIGHT KRESNA NOČ Thirry-sevyn poerns by Milke Hartman p