L. TKOHA I-7-44 122 SEATON ST., TORONTO, 2. EDINOST 206 Adelaide St. W. Toronto 1, Ont. Entered as second class matter at the Post Office Dept. Ot'Jiwa. Boj proti faiiaaa; j• kaj vsakega poitsnega rodoljuba; vsakega Mavca in delavke — pač vsakega brez izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost! CENA NAROČNINI: Za Kanado in USA. Za eno leto ........................ $3.00 Za pol leta............................1.75 NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV Vol. 2 No. 64 Ptice 5c. TORONTO, ONTARIO FRIDAY, JUNE 9, 1944 Priče 5 c. Let. 2. št. 64. Dolgo Napovedana Invazija Končno Začela FRANCIJA IN JUGOSLAVIJA FRANCOSKI NARODNI POSLANEC ZAHTEVA PRIZNANJE TITOVE VLADE IN PRAVI, DA BO POVOJNA JUGOSLAVIJA IGRALA ZELO VAŽNO VLOGO NA BALKANU Pred kratkim je na seji francoske skupščine v Alži-ru, ko se je razpravljalo o zunanji politiki nove Francije, narodni poslanec Flori-mond Bojte načel vprašanje razmerja med Francijo in Jugoslavijo. Govornik je pohvalil Titovo vlado, ki se po njegovih besedah vedno bolj utrjuje in kateri je uspelo, da si je izvojevala priznanje zaveznikov, za kar se ima zahvaliti organizaciji in borbi Narodne Osvobodilne Vojske, ki razorožuje za zaveznike 35 osiščnih divizij in pa dejstvu, da je edina narodna vlada v domovini. Poslanec Bonte je mišljenja, da bi Francoski Odbor Narodnega Osvobojenja (t.j. Francoska vlada pod De Ga-ullom) moral priznati vlado maršala Tita. On tudi verjame, da bo Jugoslavija igrala veliko vlogo po vojni na Balkanu in da je v stvarnem interesu Francije, da vzpostavi napram Jugoslaviji svojo tradicionalno politiko prijateljskih vezi. Francija, ki je s svojo revolucijo leta 1789 dala ta-korekoč rojstvo demokratski ideji na svetu, je bila prijateljski naklonjena narodom Jugoslavije, ki so se vedno borili, da ostvarijo demokracijo. ker so bili po naravi prežeti s to idejo. Po prvi svetovni vojni so obiskali Jugoslavijo med drugimi ministri Barthou, Delbos in He-rriot z namenom, da z okrepitvijo zveze razbijejo prodiranje nemškega imperija-lizma na jugovzhod, a so na žalost naleteli na ljudi, ki so bili zainteresirani samo za lastno korist, na ljudi, ki so danes kvizlingi. Dijaki beograjskega vseučilišča, od katerih je danes ogromna večina med partizanskimi Osvobodilna vojska odbila sovražni napad Napram poročilu Narodnoosvobodilne vojske, nacistične sile skušajo prebiti črto v zapadni Bosni. Ta. poskus pa se ni obnesel, kajti odelki Narodno-osvobodilne vojske so ob pravem času zasačili sovražnika pri Sandžaku in pognali njegove sile v beg. V Sloveniji odelki 14 divizije so z uspehom izvedli napad na nacistične garnizi-je pri šoštanju in pa na drugih krajih v tem področju. Dočim so pa drugi odelki na več krajih razstrelili železniško progo in z tem sprečili sovražniku za nada-ljne dobave orožja in vojaštva za pojačanja. Posebno pri šoštanju se je vodila krvava bitka, katera je trpela čez dva dni, trdi poročilo iz glavnega stana Narodnoosvobodilne vojske. Sovražnik je imel večje izgube v moštvu in vojni o-premi.ter končno prisiljen odstopiti na svoj prejšni položaj. Napram prejšni izjavi maršala Tita, namreč njegovi zapovedi za splošno ofenzivo v očigled invazije zapadne Evrope, je nričakova-ti isto na več kraiih v Jugoslaviji. To zatrdilo ie nose-bej omenil general Diilas v pogovoru 7 maršalom in pre-mierjem Stalinom, katero ie bilo v poznejših vestih podano tudi iz glavnega stana maršala Tita. četami, so bili med najbolj navdušenimi pristaši Fran-cosko-jugoslovanske zveze. Z ozirom na to je Bonte--jeva izjava zelo pomembna, ker prikazuje okrepitev prijateljstva obeh. narodov z novega, širjega in naprednejšega stališča. Značilna je tudi zato, ker prihaja iz De Gaullovega tabora, ki je v marsičem paralelen z Titovim. Oba predstavljata, vsak v svoji domovini, široke ljudske sloje in imata oba skoraj enake tehnične zapreke, da dosežeta priznanje svojih vlad. Za De Ga-ulla pravi n. pr. pravi najpomembnejši vodja francoske desnice in bivši minister Louis Martin, ki je pred nekaj tedni prispel skrivaj v London, da je edini, ki ga francoski narod smatra kot svojega predstavnika, a njegovo vlado kot edino francosko vlado. Po vsem tem izgleda, da med Jugoslavijo in Francijo bodoča zveza državnikov in diplomatov, temveč zveza demokratskih sil obeh držav. Pregled bojevitih črt proti fašizmu 11 TISOČ BOJNIH LETAL IN 4 TISOČ BOJNIH LADIJ ZDROBILO OBREŽNI ODPOR V SEVEROZAPADNI FRANC I JI. ZAVEZNIŠKA ARMADA RAZTEGNILA BOJNO ČRTO NA 200 MILJ OB OBREŽJU IN PRODIRA V NOTRANJOST OKU PIRANE FRANCIJE. Prebivalci Rima pozdravili zavezniško armado Napulj, 5 junija — Včeraj zjutraj so močni motorizirani in pehotni odelki pete zavezniške armade in pa po porazu nacističnih sil v predmestju, prikorakali po ulicah Rima. Ljudstvo, katero je že dalj času pričakovalo rešitev iz nacističnih krem-pjev, je oduševljeno pozdravljalo odelke zavezniške armade. Medtem značilno je, da so prišli prvi nasproti zavez-niše armade Partizani, ki so nosili na rokah znak s srpom in kladivom in kateri so vodili v mestu krvavo borbo z nacističnimi silami. Napram poročilu zavezniškega poročevalca iz. množice ljudstva so se slišali klici: "Kje pa ste bili tako dolgo!? Pričakovali vas smo že zdavnaj!" Isto poročilo podaja važnost izjavi nove italijanske vlade, katera je enoglasno obsodila bivši fašistični režim v Italiji radi invazije v Francijo, Jugoslavijo, Grško in Albanijo. Nova vlada se je izjavila za tesno sodelovanje in prijateljske odnošaje z sosednjimi državimi, kakor tudi državami Zedinjenih Narodov. čestitka Zdr. odbora iz Londona V noči izmed 6 in 7 junija, zavezniške armade so izvedle splošni naval čez angleški kanal na takozvano "evropsko trdnjavo" in pristale na francoskem obrežju izmed pristanišč Le Havre in Sher-bourgha in točasno prodirajo v notranjost preko močnih utrdb na 200 milj raztegnjeni bojni črti. Napad je bil izveden z popolnim uspehom z pomočjo 11. 000 bojnih letal in 4.000 bojnih ladij, ter močnimi odelki pehote in para-šutistov, namreč padalnih čet. Nad tisoče ton eksplozivnih bomb in pa tisoči topov, je zdrobilo obrežne utrdbe predno so se izkrcali odelki zavezniške pehote, kateri so potem naskočili na obrežje z avtomatičnimi puškami, ročnimi granatami in pa tan-kovskimi odelki. Vrhovni poveljnik zavezniških armad general Dwight D. Eisenhower, je v trenotku predno Ise je podala močna zavezniška armada naskočiti francosko obrežje, naslovil ljudstvo zapadne Evrope rekoč: "Narod zapadne Evrope! Danes v zgodnjem jutru zavezniške armade so se izkrcale na francosko obrežje, napram načrtu Zedinjenih Narodov za osvobojenje Evrope, kateri je narejen v soglasju z našim velikim zaveznikom Sovjetskom Unijom." Ta vest, ki je nenadoma vzbudila javno mnenje v svetu, posebno pa v zasužnjeni Evropi, je bila pozdravljena z zseh strani in raznih državnih, vojaških in civilno uradnih krogov. Ča- London — Združeni Odbor Južnih Slovanov v Angliji ,je naslovil brzojavno čestitko Južnim Slovanom v Kanadi na ravnokar održani konvenciji in na uspehu v zbiranju pomoči našim bratom in sestram v stari domovini. V svoji čestitki naznanja, da je vojna misija maršala Tita odpotovala iz Londona in da je tudi brzojavno izročena prošnja polkovniku Me-štroviču glede odgovora, kakšna pomoč je najbolj potrebna. Namreč začasni odbor združenih kanadskih južnih Slovanov, je vprašal •polkovnika Meštroviča, da istemu odgovoru glede na-kupitve raznih potrebščin tu. kaj v Kanadi, sopisje v Sovjetski Uniji je posvetilo tej vesti posebej pozornost in pa povsod po mestih so prve novice o invaziji zapadne Evrope raz-našane preko radio zvočnikov. Uradno glasilo Rdeče Armade, je med drugim napovedalo ofenzivo Rdeče Armade z vzhoda ter srečen in zmagoslaven spoj s zavezniškimi armadami v Berlinu. Dolgo napovedovana invazija evropskega kontinenta, je začela. Zavezniške armade točasno prodirajo v rtotrajnost Francije in so zavzele že več važnih mest in vasi ob obrežju. Napram tozadevnim poročilom sovražnikov odpor ni bil toliko trdovraten, kakor se je pa pričakovalo. Posamezni krogi so mnenja, da so nacistične sile skušale najprej ugotoviti moč zavezniške armade in pa pričakcJvajoč še močnejšega udarca na katerem drugem kraju. Uradna vest iz glavnega stana zavezniških sil pravi, da se je komaj kakih 50 sovražnih letal opazilo v prvem spopadu pri invaziji. Ti so pa bili kaj kmalu raz-škropljeni na vse strani, kajti močni odelki zavezniških UNIJA OBLJUBILA POMOČ MANIFESTACIJA EDINSTVA KANADSKIH JUŽNIH SLOVANOV KONVENCIJA JE IZVOLILA NARODNI SVET ZA NADALJEVANJE PLEMENITEGA DELA ZA PO MOč OSVOBODILNEMU BOJU V STAREM KRAJU Montreal — Mornarska unija je naslovila brzojavne čestitke premieru Kingu, vrhovnemu poveljniku zavezniških armad Esenhowerju in obljubila vsestrano pomoč glede prevoza vojnega materijala. letal, so v zaporednem poletu ne samo močno zastražili nastopajočo armado in pa prevoz ,z orožjem in rezervnimi silami čez kanal, marveč tudi iz zraka zdrobili obrežne utrdbe predno so nastopile tankovske in pehotne kolone. Nadalje uradno poročilo daje posebno priznanje odel-kom kanadske armade. Odelki kanadske armade so naskočili prvi med prvimi francosko obrežje in se z vso naglico razpregli na zakope sovražnika, ter se pri tem odlikovali z hrabrostjo in pa izurjenostjo trdi poročilo. Razumljivo je, da poročilo zaenkrat ne omenja števila zavezniške armade, katera je izvedla invazijo zapadne Evrope. Poročeno je le toliko, da je tisoč transportnih letal prepeljalo padalne čete, katere so bile spuščene na več krajih v zaledje sovražnih zakopov in zlasti ob železniški progi in pa državnih cestah. Iz najnovejših poročil pričakuje se padec pristanišča Sherborg. Namreč zavezniške čete prodirajo s severne in zapadne strani ob tem mestu, kakor tudi proti pristanišču Le Havre ob izlivu reke Siene. Zavezniška armada po zavzetju Rima, enako napreduje v notranjost Italije. Nacistični krogi so posebno vznemirjeni in skušajo vse v svoji moči da zmanjšajo važnost zavezniške invazije in pa približajočih udarcev z vseh strani. Približuje se pa dan plačila- Toronto — Dne 3 in 4 junija se je vršila prva zgodovinska kovencija kanadskih Južnih Slovanov, kateri so ob tej priložnosti manifestirali svojo narodno in človekoljubno solidarnost napram Narodno-osvobodilni borbi v starem kraju, ter se odločno postavili na stran gibanja pod vodstvom maršala Tita. Konvenciji je prisostvovalo 124 delegatov in delegatinj od 75 slovenskih, hrvatskih, srbskih, macedo-nskih in bolgarskih organizacij z približno 6000 članov iz 26 različnih mest in na-selj. Napram poročilu ki je podano konvenciji, so kanadski Slovenci, Hrvati in Srbi zbrali skupno vsoto $177.-540 00. To vsoto je doprineslo skupaj 2300 darovalcev iz 55 različnih mest. Pričakovati pa je, da se bo vsota za pomoč našemu ljudstvu in njegovi armadi znatno Vse za Osvobodilno Fronto Poslanica Narodnega Zborovanja KANADSKIM SLOVENCEM, HRVATOM, SRBOM, MACEDONCEM IN BOLGAROM Bratje in sestre! Danes je zaključena prva konvencija zastopnikov, slovenskih, hrvatskih, srbskih, macedonskih in bolgarskih organizacij, za pomoč Na-rodno-osvobodilnemu pokre-tu Jugoslavije in Balkanskih Slovanov, kateri se bore na strani velikega in slavnega vojskovodje maršala Tita. Konvenciji je prisostvovalo 124 delegatov in delegatinj iz raznih mest Kanade, poleg tega predstavništvo Z-druženega odbora Južno-slovaskih Amerikancev, Slovensko Ameriškega Narodnega Sveta, demokratskega časopisa "Narodni Glasnik" iz Zdr. držav, ter veliko število somišljenikov in gostov. Iz tega veličanstvenega zborovanja Vam pošiljamo naš topel in bratski pozdrav! Prvikrat v zgodovini kanadskih izseljencev, se je vršila konvencija, kateri so prisostvovali zastopniki Balkanskih Slovanov, združeni v delu in besedi za enotne stvari. To naše edinstvo smo dosegli zahvaljujoč se občim naporom kanadskega naroda, kateri se z vsemi silami zalaga za edinstvo in zagotovitvijo zmage voditi k čim-prejšnemu zaključku vojno, povzročeno in vsiljeno z strani fašističnih razbojnikov svobodoljubečim in demokratičnim narodim. Silno pa je vplival k podvizanju našega edinstva odmev herojske borbe Južnih Slovanov od Trsta do črnega in Egejskega morja, od Subo-tice do Skadra in Bojane. Nad tisoč let so se Slovani Balkana borili za svojo svobodo, svojo državnost in bratsko narodno vzajemnost. In to, kar se ni moglo skozi veke uresničiti, zahvaljujoč se znova in znova vpadom, tlačanstvu in razdvajanjem balkanskih narodov po vzorcu osvojevalnih nasilnežev Adolfa Hitlerja, se uresničuje pod vodstvom maršala Tita in z pomočjo naših velikih zaveznikov. Bratje in sestre! Mi se nahajamo na pragu najusodnejših dogodkov. V dogled pričakujemo z vsakim dnevom, svobodo naših bratov in sester, ko bodo silne armade naših zaveznikov z vzhoda in zapada navalile proti Hitlerjevih razbojniških sil, ter na znotraj z Juga Narodn-oosvobodilna vojska Jugoslavije pod vodstvom maršala Tita, zadale tudi poslednji in smrtni udarec okupatorski fašistični zverini in njenim privržencem. In ravno v tem trenotku je pomoč bolj kot kdaj prej potrebna borcem maršala Tita, kateri že tri leta neprenehoma vodijo neprimerno borbo proti okupatorjev. Pomoč je potrebna junaškemu in izmučenemu ljudstvu, katero je bilo in je še podvrženo z pomočjo domačih izdajalcev, sistematičnemu ropanju in uničevanju podivjanih fašističnih morilcev. Konvenciji podano je poročilo, da ste Vi do sedaj zbrali skupno vsoto okrog 177.54.000 dolarjev za pomoč. To je veličanstven rezoltat vaše požrtvovalnosti in vašega dela, nam vsem skupaj v ponos. Nesmemo pa ostati le pri tem. Večina naših izseljencev, še ni priložila svoj prispevek. Enako je z zbiranjem obleke in lahko rečemo, da smo šele v pričetku velikega in častnega dela. To delo moramo povečati sicer podvojiti in potro-jiti v denarnih zbirkah, obleki in zdravili pa za desetkrat -pomnožiti. Za par meselev je treba pripraviti vse potrebno, da se pomoč čimprej pošlje narodu in njegovi armadi v stari kraj. Zato moramo pospešiti naše delo v vsih od-(Nadaljevanje na 4. ts.) Toronto— Tim Buck, nacionalni vodja delavske progresivne stranke je podal izjavo po zgornjim naslovom v tukajšno časopisje, ter med drugim v izjavi pravi: "Največja borba v zgodovini človeštva je začela — namreč za osvobojenje Francije in ostale Evrope izpod na-zifašističnega jarma. V tej borbi enako sodelujejo naši vojaki, možje in fantje kanadskega naroda s zmagoslavnimi armadami Vel. Britanije in Zdr. držav." | "Nacistični zločinci so neprenehoma napovedovali, nepremagljivost takozvane "evropske trdnjave." Ta napoved je zdrobljena v prah in pepel! Naša armada je zdaj zdrobila to napoved, ko je pristala na francoskem obrežju in razbija fašistične utradbe, namenjene za zasužnjiti cel svet. Ni pa daleč dan, ko bodo armade Vel-Britanije, Združenih držav, Kanade in Sovjetske Unije, visoko dvigle zmagoslavno zastavo enkrat in za vselej nad fašistično zverino in pa dejansko uresničile sklepe konference velikih zaveznikov v Teheranu." povečala zdaj po konvenciji in da ne bo niti enega Slovenca, Hrvata, Srba, Mace-donca in Bolgara, kateri bi ne priložil svoj dar in z tem zagotovil, da bo njegovo ime res zapisano v spominski knjigi. Konvenciji so prisostovala predstavništva in osebno pozdravila v imenu največjih narodnih ustanov naših sonarodnjakov iz Zdr. držav, naprimer od Združenega odbora Južno-slo-vanskih Amerikancev, Stra-hinja Maletič, tajnik tega odbora, Mirko G. Kuhel, tajnik izvršnega odbora Slovensko Ameriškega Narodnega Sveta in GI. blagajnik S. N. P. J., Mery Sumrak, Upravnica "Narodnega Glasnika" in podpredsednica Centralnega Veča Ameriških Hrvatic. Poleg tega konvencijo so pozdravili brzojavno številni ugledni in znani narodni delavci in razne ustanove, Vse-slovanski odbor iz Moskve, Avstralije, Londona, ter številni pozdravi od odsekov treh bratskih Zvez in društvenih odsekov v Kanadi. Konvencija je izvolila G-lavni odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov za pomoč Svobodni Jugoslaviji, sestoječ se iz 43 članov. Glavni predsednik Sveta, Simon Travica, tajnik Stjepan Mi-ošič in blagajnik Joe Petrič. Zatem je izvoljena delegacija od treh članov, katera v kratkem podnese federalni vladi prošnjo za pomoč Narodno-osvobodilni vojski in narodu v splošnem, kakor tudi potrebo za priznanje narodne vlade maršala Tita. Medtem konvencija je poslala pozdrav maršalu Titu i n narodno-osvobodilnemu gibanju v starem kraju, vladi Kanade, Vel. Britanije, Zdr.držav in Sovjetski Uniji poleg pozdrava vsebuje tudi zahtevo za priznanje narodne vlade maršala Tita. V prihodnji izdaji ponatise dan plačila, ne glede kaj snemo obširnejše poročila in sklepe koncencije. Izgredi v Montrealu Montreal — Zadnjo soboto zvečer je prišlo do krvavih izgredov v tem mestu izmed organizirane druhali podžgane z strani fašističnih provokatorjev in pa mornarji. To se je dogodilo v neki dvorani na plesni zabavi in sicer potem, ko so mornarji se poslužili proste zabave na plesu z dekleti, kar pa je povzročilo izgrede med mornarji in takozvanimi "zoot suiterji", na podtiko fašistične provokacije. Medtem značilno je, da je policija aretirala okrog 60 izgrednikov in med temi 38 mornarjev. Verjetno je. da slednji niso povzročili izgredov, ampak da so izgredi bili izključno podžgani z strani fašističnih elementov. O celotnem slučaju Federalna policija je podvzela preiskavo. Upati pa je da najde prave krivce. Ofenziva Rdeče Armade London — Napram najnovejših vesti in sicer iz nacističnih virov se trdi, da je ofenziva Rdeče Armade začela v področju Jassi. Na tem kraju so v zadnjem tednu nacistične sile izvedle nekaj krat protinapade toda pod ceno ogromnih izgub v moštvu in vojni opremi. Poročilo iz glavnega stana Rdeče Armade trdi, da so v zadnjih desetih dnevih nacistične sile izgubile v moštvu okrog 10.000 ranjenih in mrtvih, ter ogromno število avtnih vozil, tankov, težkih in lažjih topov in pa veliko zalogo municije. Poročilo zaenkrat ne omenja ničesar o takojšni pro-tiofenzivi, kakor zatrjuje poročilo iz nacističnih virov. Pričakovati pa je, da nasledi ofenziva Rdeče Armade v kratkem in najbrž da bo njeno poročilo z velikimi uspehi v napredovanju Rdeče Armade, posebno spričo operacij zavezniške armade v zapadni Evropi. "EDINOST" Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, by Edinost Publishing proprietor in Slovenian Language Registered in tlie Registry Office for the Oitjr «f Toronto on the 25th day of June, 1442, as No. 47939 C. P. EDINOST Izhaja vsak petek v slovenskem jeziku. Naslov lista: 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario. Dopisi brez podpisa se rte vpoštevajo. Rokopis nenaro-eenih člankov in dopisov se ne vrača. Invazija zapadne Evrope že dolgo napovedovana invazija zapadne Evrope, je začela. Zavezniške armade so se izkrcale na francoskem obrežju izmed Sherburga in Le Havre. Z tem je zdaj zdrobljen ne samo obrežni odpor sovražnika, ampak tudi onemogočeno v daljšem ustvarjanju nezaupanja in sumničenja napram zavezniškemu sporazumu. Vest o invaziji zapadne Evrope, je nenadoma vzbudila svetovno mnenje in ga vzdramila k odločnim trenot-kom v tekoči dobi. Toda bolj imenitne vesti ni mogel pričakovati nihče drugi, kakor tisoči in milijoni trpečega ljudstva zasužnjene Evrope. Doba zadnjih štirih let bo šla v eno najčrnejšo povest, narodov Evrope. Nemški nacifašizem, kateri se je dvignil na površje potom nasilja in terorja v Nemčiji sami, je šel zatem, da istim potom podjarmi in podvrže svoji "nadnaravni sili" (zločinstvu), ne samo evropske narode, marveč cel svobodoljubeči svet. V tej divji stras-tveni pohlepnosti, napumpani z strupeno ideologijo tretjega Rajha, nemški gestapovci z pomočjo domačih kviz-lingov, so terorizirali ljudstvo in ga pobijali v tisočih. Umor, požig in telovajstvo, so bile metode za ustvarjanje "novega reda" v Evropi z strani podivjanih fašističnih morilcev in domačih izdajalcev. Toda vsemu temu se približuje konec. Približuje se dan plačila za vsa nečloveška početja. Krivci bodo privedeni pred narodno sodišče. In narod sam — bo edino pravičen sodnik v tem oziru. Do vsega tega nas prepričuje dejstvo, da je zavezniška armada prekoračila angleški kanal in prodira v osrčje takozvane "evropske trdnjave", dočim ne malo je pripravna Rdeča Armada z vzhoda. In naposled združitev izmučenega ljudstva na znotraj Evrope po vzorcu Narodno-osvobodilne vojske v Jugoslaviji — se lahko reče, da so fašistični zveri dnevi šteti. Tem prej pa bodo nastali, če bomo združili vse svoje moči in sredstva med seboj, ter odločno z vsem podprli osvobodilne armade s zapada, vzhoda in Narodnoosvobodilno vojsko vred s zavezniško armado v Italiji! Pospešimo vse in z vsem kar prinaša čimprejšni zmagi nad fašistično zverino! IZJAVE ANT1FASISTICN1H VODSTEV V STAREM KRAJU Položaj našega osvobodil, gibanja po Moskovski in Teheranski konferenci V bratski slogi bomo zmagali in obstojali Točasno večina delegatov in delegatinj se je povrnila v svoje naselbine in se pripravlja,da na prvi seji raznih društev in organizazij poroča o poteku prve zgodovinske konvencije, zastopane z strani pet bratskih narodov, ter njenimi zaključki za nadaljevanje plemenitega in častnega dela. Konvenciji so prisostovali zastopniki raznih slovenskih,hrvatskih, srbskih, macedonskih in bolgarskih organizacij, kakor je na drugem mestu omenjeno. Njihovo dvo-dnevno zborovanje je bilo poveličano z prisotnostjo predstavnikov iz Zdr. držav, Slovenskega Ameriškega Narodnega Sveta, Združenega odbora Ameriških Južnih Slovanov in pa predstavništvo demokratično naprednega lista Ameriških Hrvatov, "Narodni Glasnik". Toda veli-čanstvenost konvencije že poleg omenjenih predstavništev, ter številnih brzojavnih pozdravov z strani narodnoosvobodilnih gibanj iz Londona, Avstralije, Vse-Slovan-kega odbora iz Moskve, je v tem. da je konvenciji prisostvovalo 124 delegatov in delegatki j iz raznih mest in na-selj, ki so zastopali skupno 76 raznih organizacij z 6000 rednih članov in članic. In končno njeno veličanstvenost je okrepčeval že dosedajni uspeh dela za pomoč Svobodni Jugoslaviji pod vodstvom maršala Tita, ter njena manifestacija v duhu edinstva in sloge in popolnega soglasja celotne delegacije. Topot so kanadski Južni Slovani dejansko manifestirali svojo narodno voljo za stvari, katere so enako vredne,sprejemljive in tudi izvedljive za vsak narod posebej. Na prvem mestu odločno so delegati drug za drugim povdarjali potrebo nezlomljivo edinstvo med nami, da dosežemo obilen uspeh za pomoč onim, kateri prelivajo svojo kri in polagajo svoja živlenja v starem kraju. Na drugem mestu neomajano zaupanje Narodno-osvobodilni in Partizanski armadi, katera vključuje odelke posebno pet omenjenih narodnosti, ter njenemu slavnemu poveljniku in vojskovodji maršalu Titu. Konvencija pa je poleg tega zvrnila posebej potrebo za delovanje, da se prizna narodno vlado maršala Tita, kot edino in zakonito predstavništvo ljudstev Jugoslavije. Konvenčni sklepi so v bistvu svojega pomena naša skupna prisega v smeri in pravcu že omenjenih nalog, ki jih hočemo z našem delom in požrtvovalnostjo ne samo oživljati, marveč jih moramo uresničiti vedoč, da delamo za najplemenitejše in častne stvari, ki so bile kdaj koli nam predpostavljene. Pri vsemu temu se moramo navdahniti z duhom volje in požrtvovalnosti naših bratov in sester v stari domovini, katerih junaška borba in vztrajnost je poveličevana po celem svetu in je največji pripomoček k našemu edinstvu tudi na tem kontinentu. Zavedati se moramo, da je ta pripomoček ogromna cena krvi in živlenja tisočev in tisočev v starem kraju, ki so položili svoja živlenja na oltar narodnega osvobojenja in narodne enakopravnosti. Skupno to je pa tisti želj eni odmev naših narodnih pesnikov in književnikov iz tisočletne preteklosti, ki so na poseben način opisovali kalva-rijo Južnih in v splošnem Slovanov, ter težkih posledicah vsled svoje notranje nesloge in nesporazuma z ene in druge strani na umeten in prepreden način pogostih vpadov nemškega imperijalizma na slovanska tla. Če zberemo ob tej priložnosti vse skupaj, namreč, če si zategadelj obudimo krvaveč spomin tisočlet tlačan-stva. zunajnih in notrajnih intrig med Južnimi Slovani proti narodnega osvobojenja in neodvisnosti, lahko rečemo,da je omenjena konvencija dejansko zgodovinski izraz narodov južno-slovanskega pokolenja za novo uredbo državnosti in prvim temeljem za resnično svobodo in bratsko vzajemnost. Ti temelji so položeni v starem kraju in mi jim moramo dati gmotno in moralno pomoč. V tem pravcu dela oživljamo sklepe konvencije kanadskih Južnih Slovanov in utirajmo pot bratski vzajemnosti tako v zmagi nad sovražnikom, kakor za uresničitev svobodnih, demokratičnih in enakopravnih držav Južnih Slovanov. UVOD ................. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je svojemu duhovniku drju. Metodu Mikušu prepovedal izvršivati verske obrede, ker je stopil v slovensko narodno osvobodilno vojsko in postal njen verski reverent. To prepoved je ljubljanski škof izvršil na pritisk italijanskih okupatorjev in svoje belogardistične okolice. Slovenska duhovščina je to prepoved sprejela molče in nanjo ni reagirala tako, kakor bi se spodobilo. Osvobodilna fronta slovenskega naroda ni verjela, da bi se slovenska duhovščina utaborila na pozicijah NARODNIH IZDAJALCEV. Zato je publicijski odsek Osvobodilne fronte objavil izjave in apele članov izvršnega odbora O. F., naslovljene na slovensko duhovščino ljubljanske province z namenom, da ji v poslednji uri odpre oči za prave potrebe naroda in ji prebudi voljo za podreditev vsega njenega dela rešitvi in osvoboditvi naroda. V boju za osvoboditev vseh Slovencev je hotela O. F. pritegniti vse zavedne in poštene duhovnike, kakor se ji je to posrečilo med PRIMORSKIMI SLOVENCI, kjer se je osvobodilnemu gibanju pridružila domala vsa duhovščina. ............ SLOVENSKI AMERIŠKI NARODNI SVET bo objavil vse te izjave in danes pričenjamo s sestavkom drja. Metoda Mikuša. Mikuš je Ljubljančan, doktor bogoslovja šn je bil pred vojno od škofa Rozmana imenovan za ravnatelja škofijske knjižnice in arhivov. Postal je vojaški kaplan v slovenski narodni osvobodilni vojski in član Slovenskega antifašističnega sveta in za ta "zločin" ga je škof Rožman suspendiral. Ti članki so jasen odgovor na vso kraljevaško-fašis-tično propagando, ki jo po Ameriki širi pater B. Ambrožič in drugi agenti in podrepniki voditeljev politične stranke, ki so sodelovali najprej z italijanskimi, zdaj pa z nemškimi okupatorji proti svojemu lastnemu narodu. Namenjeni so predvsem slovenski javnosti v Ameriki, zlasti pa onim ljudem, ki so vede ali nevede naseli izdajalski propagandi in sedaj vodijo odprt boj proti SANSu, proti slovenski in jugoslovanski osvobodilni vojski proti slovenskemu narodu, ki se bori in umira za svobodo in srečnejšo bodočnost NOVE Slovenije. MIRKO G KUHEL, izvršni tajnik SANSa. Moja~pot v Partizane , DR. METHOD MIKUŠ Utrujen sem se vrnil izza nemške meje in mislil z brigadami takoj nadaljevati pot, a me je dnevno časopisje z novico o moji suspenziji nenadoma ustavilo. Večkrat je sicer že to časopisje prinašalo veliko laži o mojem delu med partizani, a sem se k temu pisanju še vedno nasmejal prav od srca, zavedajoč se, da mi vest ničesar ne očita, pa tudi, da me tako pisanje pri vsem mojem delu niti najmanje ne ovira, šele novica in dejstvo, da mi škof prepoveduje opravljati vsa dušnopastirska dela med partizani, je postala do sedaj prva in edina, preko katere ne morem in ne smem svojevoljno, ker mi brani zvestoba in pokorščina, dana mojemu škofu. Ne zanima me, kaj in kako ljudje sodijo o tej moji kazni, ali jo odobravajo ali ne, dejstvo je le, da se ji moram pokoravati od prve ure, ko sem za njo izvedel, in da je tako slovenska Osvobodilna armada prišla ob svojega dušnega pastirja. Niti z daleka mi ne seže misel, da bi s tem svojim pisanjem koga žalil ali celo obstojal, vest pa mi ukazuje in sili, da sem dolžan svojemu narodu podati nekak obražun o svojem delu v njegovi armadi, proseč ga obenem, naj sam razsodi in me. če sem storil katerokoli uro kaj napačnega, tudi obsodi. 1. Ko je bila po nesreči in hudobi ljudi domovina izdana sovražniku na milost in nemilost, sta njeno ponižanje in sramota bolela vsakega poštenega Slovenca, saj je videl v tem svojo lastno poniženje in sramoto, nevredno človeka ustvarjenega od Boga za svobodo in srečo, kor likor je pač ta svet premore. Tako si je mislil in je moral misliti vsak poštenjak in čudnega ni bilo, če je ob takih mislih prešel tudi k dejanjem, oboroženemu odporu proti krivičnemu in nečloveškemu okupatorju, zavedajoč se pravilno, da narodu ne bo nihče prinesel svobode, če si je ne pribori sam. Vsakdo danes lahko ve ali vsaj bi lahko vedel, kako in zakaj so se prav ob tej tako pravilni misli, katero danes potrjuje že zgodovina, začeli razhajati duhovi in kako je vedno razločneje vstajala reakcionarna sila tistih ljudi, ki jim je bilo slovenstvo in domovina le papiren pojem in ki so zlepa, pa tudi s fizičnim ali moralnim nasiljem skušali zdrobiti ali vsaj razrahljati tesno povezanost za svobodo se borečih Slovencev. Kaj žalosno je propadel ta njihov prvi poizkus, kar jih pa niti najmanj ni okole-balo, da se ne bi združili z okupatorjem samim, se vrgli na borce za svobodo tako z lažjo, hinavščino in svetoh-linstvom, kot z orožjem, ki je prelilo veliko najboljše slovenski krvi. Dosegli so en sam uspeh, da se je namreč moral celotni slovenski narod dokončno odločiti, da se bo boril ali za svobodo ali za nadaljno suženjstvo in nesrečo. Popolnoma razumljivo je, da sem se moral kot Slovenec spričo tako jasno zahtevane opredelitve odločiti. Ker nisem nikdar v življenju od vseh mogočih vprašanj, iskal globljih odgovorov, če so bili na dlani jasni in preprosti, je bil moj odgovor tudi v tej stvari preprost. Vsakdo ima pravico do življenja in le Bog mu ga lahko vzame. To, kar počne okupator in kar naj bi po njegovem fašističnem pojmovanju še prišlo nad narod, daje vsakemu^ Slovencu popolno pravico do samoobrane, ki je po Božji volji vsakomur prirojena. Nisem iskal tega odgovora po učenih knjigah, pač pa sem ga našel v Božjem stvarstvu, v brezumni naravi, kjer se sleherna rastlina ali žival takoj in dosledno upre vsakemu nasilju, k,i skuša zavreti ali obtežiti njeno rast ali razvoj kot je določen od Boga Stvarnika. In se ne bi uprl človek, ki ga imenujemo Krono stvarstva, če mu preti neizbežen pogin? Na vse drugo početje istih Slovencev, ki jim nikdar ni bilo mar svojega lastnega naroda, in okupatorjev, je bil odgovor se lažji: nasilje, laž, hinavščina, izdaja in umori so njihov cilj, pa naj se odevajo s še tako pobožno in človečansko krinko, zato kot človek in kot duhovnik ne morem z njimi. Ostalo mi je še dvoje odločitev: Ali naj stopim na stran za svobodo borečih se poštenih ljudi — ali Pa ob strani, iz mirnega kotička resignirano opazujem in čakam, češ, kar bo — bo. Tega drugega nisem mogel, ker mi je to branila moja človeška kot duhovniška zavest. Od prve ure namreč, odkar mi je škof položil roke na glavo, sem se globoko zavedal resnice, k,i jo je za vse čase in kraje zapisal sv. Pavel, da je duhovnik vzet iz ljudi za ljudi in ni mi bilo treba veliko premišljevati, ko sem izvedel, koliko borcev -Slovencev si iskreno želi duhovnika, k,i bi jim stal ob strani v njihovi najtežji uri, pri ločitvi s tega sveta. In še nekaj mi ni dalo miru, to namreč, ali je res mogoče, da se bo ta sveta borba za narodno svobodo in lepšo bodočnost izbojevala brez mojega, na Slovenskem članek Milovana Djilasa, znanega črnogorskega pisatelja, člana Narodnega Veča in Vrhovnega štaba Narodno-osvobodilne vojske, je izšel v partizanskem časopisu "Nova Jugoslavija", št. 1., 1 marca 1944. "Ta članek prihaja prepozno, ker so pretekli že trije meseci od zgodovinskih odločb v Moskvi in Teheranu Toda razmere, ki se tudi nadalje razvijajo in se bodo neizogibno razvijale v znamenju teh določb, ne odvzemajo nič njegovi aktualnosti. Akoravno so te odločbe že precej znane v naši domovini, ne bo odveč, ako se povrnemo do njih, do njihove vsebine in značaja. To toliko bolj, ker v našem tisku ni ali pa zelo neznatno — dovolj razsvetljeno vprašanje Jugoslavije, vprašanje položaja osvobodilnega gibanja v luči omenjenih konferenc. Predvsem na osnovni česa je prišlo do omenjenih odločb in kaj pomenijo v razvoju sedajne in za povojni razvoj ? Do konferenc in njihovih odločb je prišlo na osnovi velikih zmag zaveznikov na suhem, na morju in v zraku nad fašističnimi zavojevalci. Zavezniki so dosegli velike zmage, toda po priznanju cele svetovne javnosti in po resničnih dejstvih — usodne udarce — udarce, ki so pomenili prelom v celotnem na-daljnem poteku vojne, je zadala Rdeča Armada z uničenjem glavnih nemških čet in nemške vojne tehnike. Ako moremo reči, da so uspehi zaveznikov in posebno uspehi Rdeče Armade v letu 1943 prinesli prelom v nadaljnem poteku vojne in da so dali stvarno možnost, da se ostvarijo znani zaključki v Moskvi in Teheranu, bi bilo napačno misliti, da pomenijo ti zaključki prelom tudi med odnosi med tremi velesilami. In to iz enostavnega razloga, ker so bili ti odnosi, že popreje dobri zavezniški, še utrjeni s prijateljskimi dogovri in z bratstvom v orožju. Toda enako napačno bi bilo videti v teh dogovorih samo krepak korak naprej; samo kvantitativno izpremembo, ne pa tudi nekaj kvantitativno novega v odnosih med temi državami. V čemu obstoja ta izpremem-ba in kakšen je njen smisel? 1 — Na jasen način je bilo odločeno, da se skrajša vojna in Nemčija prisili na brezpogojno kapitulaciju. Zavezniški odnosi so se tudi prej razvijali v tem smislu, toda so bili šele v Moskvi in Teheranu v tem vprašanju odločno in nedvoumno izpeljani do konca. 2 — V tem pogledu povojnih odnosov so bili položeni temelji za svobodo in pravico narodov, da sami izbirajo svojo notranjo ureditev. že prej je bilo govora o tem, toda šele v Moskvi in v Teheranu so vzeli to vprašanje v pretres in rešitev. Nimamo in ni treba da bi imeli in ne smemo imeti ni-kakih pacifističnih iluzij, kar se tiče nekega večnega miru v sodobnem svetu, ki je tako nasičen z nasprotstvi, toda napačno bi bilo misliti, da bi narodi, ki bodo v tej vojni obračunali s fašističnimi osvojevalci, ne mogli biti v bodočnosti postojanke, ki bodo čuvale mir pred osvojevalci. In dalje: Ali ne bi bilo v pogledu mešanja v notranje zadeve poedinih narodov — popolnoma pravilno misliti, da se narodi, ki so bili postojanke v tej največji borbi, da branijo svojo narodno čast in rešijo svoj nacionalni obstanek, lahko jutri, v ugodnih mednarodnih odnosih tako združijo in utrdijo, da onemogočijo vsako resno vmešavanje v svoje notranje zadeve. 3 — Odredba o kaznovanju vojnih zločincev mora streti ves oni šovinizem, ki je ostal nedotaknjen po prej-šni vojni in ki je raznetil nacizem v Nemčiji. Prevedba one odredbe v živlenje, bo močna opomba bodočim zavojevalcem in bo obenem olajšala Nemčiji in znjo povezanim državam, da pojdejo na pot srečnejši usodi. Omenjena odredba je edinstven primer v zgodovini diplomacije in vojne. Odločba v zvezi z Italijo — in razvoj razmer v Italiji po njem jasno kaže že sedaj v vojni, da obstoji možnost sprejetja načela o ne-vmešavanju v notranje zadeve poedinih narodov. Te spremembe v odnosih med zavezniki so tako velike. da pomenijo nekaj popolnoma novega, do sedaj neznanega v sodobni družbi. Posebno se je pokazalo — omenjne konference so samo izraz stvarnih, materijalnih., družbenih in mednarodnih odnosov, da je mogoča zveza, ne samo v besedah in dogovorih, temveč v delu in vojni, med Sovjetsko Zvezo in drugimi državami proti zavojevalcem. Moskovska in Teheranska konferenca ste definitivno in nepobitno utrdili to dejstvo, prej mogoče samo teoretično, ki je samo po sebi, dovolj močnega (tak bi vsaj moral biti), najidealnejšega stanu? Ddločil sem se in šel. Pri partizanih sem bil sprejet tako, kot še nikdar na nobeni fari, na katerih sem včasih skušal služiti po svojih najboljših močeh Bogu in po Njem svojemu narodu. Nezaupno, tuje in vsakdanje so me gledali ljudje, ko sem nastopal svoja kaplanska službena mesta in priznam, da mi ni bilo prijetno pri srcu. Kako vse drugače je bilo pri šercerjevi brigadi, v katero sem najprej prišel. Spoznal sem, da je bila to Božja volja, dobro namreč znam ločiti pravo iskrenost od narejene in te zadnje ni met partizani. Bog mi je priča, da govorim resnico, da me od teh dobrih, poštenih in kot zlato izč^ščenih partizanov more ločiti samo še smrt. 2. Vse moje dosedanje delo med partizani je bilo delo duhovnika, dušnega pastirja. Maševal sem, pridigo-val, obhajal, pripravljal umirajoče, na smrt, skratka, bil sem med partizani, kamorkoli so me klicali, rabili ali mi je bilo sploh fizično mogoče priti. Vest mi ni nikdar očitala, da bi kjerkoli ali kdajkoli storil kaj napačnega ali kar ne bi bilo v skladu s kanonskimi določili. Če pa je moje delo in bivanje v partizanih sploh oni veliki kamen spostike, radi katerega se nekateri ljudje čutijo dolžne in primorane tako delo ne samo sramotiti, temveč mu staviti tudi zapreke, Bog jim odpusti, sam sem jim že zdavnaj, obenem pa naj jih razsvetli, da bodo mogli ločiti resnico od laži. Jasno in razumljivo mi je, zakaj to delajo, manj jasr no, zakaj me vidijo, da s takim početjem veliko, veliko škodijo veri in katoliški cerkvi na Slovenskem. Ne čuvajo in ohranjajo namreč vere, če večinski del Slovenskega naroda, ki krvavi na bojiščih ne samo za narodno svobodo, temveč tudi od vseh strani očiščeno pravo vero, proglašajo in smatrajo za tako malovrednega, da mu odtegujejo iste dobrine, za katere je sam Sin božji umrl in to zato, da je prinesel možnost zveličan j a vsakomur, ki ima dobro voljo. Veliko je bilo dela in truda, da sem svojo kazen, naloženo mi od škofa, pravilno razložil partizanom in ponosen sem nanje, da so jo tudi pravilno razumeli in to ne v sovraštvu do katoliške cerkve, pač pa v popolnem razumevanju in spoznanju, da je mogoče, da včasih zmaga laž nad resnico in tema nad solncem in da tako žalostni časi ne morejo dolgo trajati. ( Nadaljevanje na 4 strani ) nekaj povsem novega v zgodovini po zadnji vojni okto-berski revoluciji. S temi konferencami in dogodki, ki so šli pred njimi (prejšnji dogovori med zavezniki), je odprta nova stran ljudske zgodovine. Goebelsova propaganda je ostala zaradi sile in veliča-stva teh odločb popolnoma osamljena. Ni mogla drugega, nego da zopet začne z znano pesnijo — kako je zmagala boljševiška linija in kako sta Roosevelt in Churchill igrača v Stalinovih rokah. Tu je treba pov-dariti dve dejstvi: "Prvič, da je taka nemška mesmisel-noma premišjeno izračunana na to, da bi izzvala razdor med zavezniki in drugič, da te nedvomno odgovarjajo zunajne politični smeri Sovjetske Zveze, sicer bi jih ne bila podpisala, toda ravno tako odgovarjajo tudi bitnim interesom ameriškega in angleškega naroda, ki sta jih v Teheranu predstavljala predsednik Roosevelt in premier Churchill. Odločbe moskovske in teheranske konference so izraz globokih teženj vseh treh zavezniških narodov in vsaka trditev, ki bi podcenjevala vlogo katerega koli zaveznika v teh razgovorih, konkretno — tako močnih osebnosti kakor sta g. Roosevelt in g. Churchill — vsaka taka ali podobna trditev bi pomenila samo napeljavanje vode na nemški mlin. Kakšen pomen imajo te odločbe za našo državo? Moramo preiti na vprašanje, kakšnega značaja so in kakšen pomen imajo odločbe moskovske in teheranske konference za naše osvobodilno gibanje in za našo državo, ki se poraja? Predvsem se moramo ozreti na odločbe, kj so v zvezi z Italijo in Avstrijo. Smisel vseh teh odločb je, da se omogoči, da se razijeta ,kot svobodni, samostojni demokratski državi. Na podlagi prejšnjih dogovorov so Italiji in Avstriji pripadali nekateri naši kraji in bo popravek teh krivic neizogiben na osnovi z uporom proti fašističnim okupatorjem izražene volje naroda v teh krajih. Ni govora o resničnem demokratizmu kakršnega koli in katerega koli gibanja v omenjenih krajih toliko časa, dokler bo tako gibanje preprečevalo resnično voljo jugoslovanskega ž i v lj a v njih. Naše pravice so v tem pogledu odprte na etničkein zgodovinske osnove in pa na osvobodilno izraženo narodovo voljo. Z rešitvijo teh vprašanj bodo odstranjeni vsi razlogi za medsebojne spore. Toda demokratska Italija in Avstrija bodeta imeli za našo državo drug pomemben značaj. Avstrija bo samostojna država in mi nočemo imeti mej z Nemčijo. Naši oblastniki so pozdravili okupacijo Avstrije in Hitlerjev prihod na mejo. Mi pozdravljamo obnovo Avstrije in zadušenja fašizma v Italiji, ker bo to znatno povečalo našo brezskrbnost na severu in zapadu. Ni treba posebej povdar-jati, kako ogromen pomen imajo za naše zatirane narode odločbe o operacijah, ki bodo kmalu pripeljale do zloma Nemčije. Bližnji konec vojske pomeni konec za vse one izrodke, ki računajo na onemoglost po vojni in na izčrpnost moči našega naroda. Z isto silo in neomejeno upornostjo s katero vodimo borbo, želimo skoraj-šnega miru za obnovo naše izmučene domovine. Mir, ki bo prišel in ki mora priti čimpreje, ne bo za nas mir sužnjev, nego mir zmagovalcev borbi za narodni obstanek in boljšo bodočnost. Samo tak mir hočejo naši narodi in vse, kar jim ga približuje ima za njih ogromno vrednost. Ravno tako ni potrebno naglaševati, kakšen pomen ima za nas odločba o kaznovanju vojnih zločincev. (Nadaljevanje na 3 str.) Položaj našega oslobo-dilnega gibanja ( Iz 2 strani ) Predstavlja pravično kazen nad hitlerjevskimi banditd in njihovimi pomagačj in mora postati močno orožje za uničenje vseh onih, ki so uničevali naš narod. Samo s popolno izvedbo te odločbe se bo naša domovina rešila vsakega poizkusa enakih zločinov v bodočnosti. Za nas je posebne važnosti potrditev v Moskvi in Teheranu prejšnih zavezniških izjav o nevmešavanju v no-trajne zadeve poedinih držav. Voditelji treh največjih držav na svetu — Roosevelt, Stalin in Churchill — so to načelo na skupnem sestanku zopet potrdili. Nastaja vprašanje — če in v koliki meri, zavezniki po Moskvi in Teheranu upoštevajo to za nas tako važno odredbo, ker izdajalska jugoslovanska begunska vlada še vedno uživa angleško gostoljubnost in velja pri zaveznikih formalno kot vlada Jugoslavije? Z drugimi besedami: "kakšno je stališče zaveznikov" vseh skupaj in vsakega posameznega — do našega osvobodilnega gibanja in ido begunske vlade, alj se vmešavajo in do kakšne mere v naše notrajnje zadeve ? Obče znano je dejstvo, da je Sovjetska Zveza že davno gledala s simpatijami na naše osvobodilno gibanje v domovini in na dosledno anti-fašistično borbo naših narodov. Naša borba je naletela na močno moralno podporo Sovjetske Zveze, ki se je odločno vzdržala vsakega vpliva na naše notranje zadeve. Razmerje med Sovjetsko Zvezo in našim osvobodilnim gibanjem ni v ničemur oslabljeno in se bo tudi v bodoče razvijalo na osnovi najprisrčnejšega prijateljstva in bratstva v orožju. Ne bi mogli istega reči kar se tiče našega razmerja do drugih naših zaveznikov, posebno Angležev in Amerikancev, za zgodnejšo dobo naše borbe. Naša borba je bila zavezniški javnosti še neznana in prevare in provo-kacije beguncev so našle podporo v gotovih ljudi v Ameriki in Angliji, posebno — kakor ve ves svet — v tisku in radiju. Toda že pred Teheranom in Moskvo smo opazili, da se menja mnenje Anglije in Amerike proti nam. Po omenjenih konferencah je ta dzprememba postala še vidnejša in sodeč po dosedajnih rezoltatih je upati, da bodo z medsebojnim živim kontaktom stopnjema odstranjeni nesporazumi. Kakšno je današnje zadržanje Anglije in Amerike do nas in kako se izraža? Anglija in Amerika nameravate pomagati po mero-dajnih izjavah vsem grupam, kj se bore v Jugoslaviji proti okupatorju. To praktično pomeni — da bodeta pomagali samo Narodno-os-vobodilni vojski, ker se samo ona bori proti Nemcem in kvizlingški vojski. Povda-riti moramo omenjeno stališče zaveznikov >da ni samo gola beseda, temveč da se resnično že izpremenja v realnost. Prvič, nam ni znano, da bi druhal okrog Draže Mihajloviča dobivala katerokoli pomoč od zaveznikov in drugič, je osvobodilni pokret v zadnjem času zares dobil znatno pomoč vsake vrste (oprema vojske z orožjem, nameščenjem ranjencev in beguncev itd.) Ameriški in posebno angleški uradni krogi so že večkrat na razne načine potrdili, da se ne bodo mešali v naše notranje zadeve. Daleč smo od tega, da bi te izjave smatrali za gole besede, ker nam nekatera dejstva potrjujejo, da zavezniški uradni krogi stopnjema odpravljajo mnoge stvari, ki so motile da bi se omenjene izjave prevedle v delo (uki-nienje četniških straž v naših taboriščih v Italiji, možnost, da se v naših taboriščih mobilizirajo borci za na-rodno-osvobodilno vojsko in pošljejo v domovinu itd.) Ne moremo iti molče preko dejstva, da se je v zavez niškem tisku in radio znatno izpremenil ton glede naše domovine in našega osvobo- dilnega gibanja. Vsa omenjena dejstva ja- sno kažejo, da so naši zavezniki — Angleži in Ameri-kanci — napravili v sedajni dobi znatne politične in ma-terijalne usluge našemu narodu in našemu gibanju. To njihovo stališče gotovo mnogo pripomore našemu notranjemu edinstvu v borbi proti okupatorju in bo znatno pripomoglo, da se razbijejo v prah in pepel laži in klevete pristašev begunske vlade, da smo proti Angležem in Amerikancem in da bo prišlo na dan, kaj so pristaši begunske vlade pravzaprav — verni sluge nemškega fašizma. Ali moremo govoriti o spremembi stališča zaveznikov proti nam? Omenjena dejstva nam to nedvoumno potrjujejo. Z< druge strani nam kažejo tudi, da se po Moskvi in Teheranu ostvarjajo za naš osvobodilni pokret zelo zadovoljivi ,kar najbolj mogoče zadovoljivi mednarodni pogoji, da si pridobi zmago nad okupatorjem in domačimi izdajalci. Podi temi pogoji bomo dosegli, če napnemo vse ljudske sile, ne samo največje, temveč tudi verjetno, končno zmago v tej vojni. In ravno ti pogoji nam nalagajo, da tudi nadalje razvijemo in učvrščujemo prijateljstvo z velikimi- zavezniškimi narodi, a posebno, da razsujemo v prah in pepel vsako nezaupanje, ki ga intriganti, norci in reakcionarji poskušajo zaneti med nas in Anglijo in Ameriko. Naši sovražniki po svetu so številni. Toda tudi prijateljev imamo mnogo in vedno več jih bomo imeli. Po svetu še vlada zakon, da močnim gre spoštovanje. Bodimo močni v domovini in spoštovali nas bodo izven nje. Sprejmimo vsako prijateljsko gesto, a vsako sovražno odbijmo, kako dosedaj. Tako bomo v pomoč tudi prijateljem. Zbirajmo se okoli naše narodne vlade in njene politike. Naše dalekovidno vodstvo na čelo z maršalom Jugoslavije, tovarišem Titom, je bilo preizkušeno v najtežjih časih in znalo bo voditi tudi v bodoče našo vojsko iz zmago v zmago, a stvar naših narodov in naše mlade države v povoljnejši mednarodni položaj, večji ugled in lepšo vlogo pri zavezniških narodih. ŠUBAŠIČ PREDSEDNIK "VLADE" Zapisnik seje Izvršnega Odbora SANSa od 12 aprila 1944 London, 3 junija — Napram tukajšnim poročilom, včeraj je dr. Ivan šubašič položil prisego kralju Petru, kot novi ministrski predsednik nove vlade kralja Petra v Londonu. Takoj po prisegi je izjavil, da je pripravljen! iti v Jugoslavijo in stopiti v pregovore z maršalom Titom. Kdo je vred z šubašičem v "novi" vladi, zaenkrat ni sporočeno in bi vsled tega bilo vsekakor prezgodaj podajati mnenje o tej novi vladi o kateri zaprav ni nobenega navdušenja, najmanj pa med ljudstvom v splošnem, Vse kar je zaenkrat značilno je to, da je kralj izrekel svoj govor preko radia brez da bi črhnil besedo o Mihajloviču, ter enako ne o narodnem voditelju in vrhovnem poveljniku Narodno-osvobodilne vojske maršalu Titu. Iz zanesljivih virov je ugotoviti, da je kralj vsekakor pripravljen priznati maršala Tita, toda odlašanje v tem oziru je najbrž vsled notranje opozicije članov begunske vlade. Kakor o prejšnih enako tudi o sedajni še ne potrjeni vladi, bo imel dodatno besedo narod v starem kraju. In ta ne bo morda po volji tako šubašiču, kakor tudi ne kralju Petru. Brat Kristan odgovarja, da je brat Zalar skušal napraviti vtis,i kakor da SANS napada katoličane, dasi je vsem znano,, da ni bila nikoli nobena beseda izrečena proti veri in smo vedno poudarjali, da nima versko vprašanje nobenega stika z našim delom. Isto velja za Osvobodilno fronto. Slovenski narod je bil v ogromni večini katoliški in bo menda tak ostal. V narodni osvobodilni vojski so duhovniki* ki opravljajo svoje verske obrede.Če bi bila vera prepovedana, kako bi narod podpiral partizane in Osvobodilno fronto? Nihče me ne bo prepričal,, da je na Slovenskem toliko komunistov, da bi imeli svojo vojsko in držali svojo fronto proti sovražniku, če pa koga napadeni,, ga ne napadem radi njegovega verskega prepričanja, ampak radi političnega stališča, ki ga je zavzel. Brat Zalar pravi, da se v tem oziru strinja s predsednikom, ne vidi pa razloga, čemu Adamič napada vero. Radi njega nas celo v kongresu nazivljajo komuniste. (Bratu Zalarju je pojasnjeno da je buletin War and Post-War Adamičeva privatna publikacija,, kar nima nobene zveze s SANSom ali Združenem odborom.) Omenja nadalje, da katoličane boli* ker je škof Rozman omenjen v zvezi s Rupniko-vo zadevo; izgleda, kot da bi SANS hotel poslužiti se te prilike in udariti po škofu. Brat Kristan je mnenja, da razsodni ljudje znajo ločiti versko vprašanje od političnega. Dokaz za to je njegova korespondenca,, katera je ravno tako številna od katoliških ljudi, kakor od nekatoliških. Ljubljansko Jutro danes služi okupatorjem,, kar znači, da vest o Ru-pnikovem ustoličen ju, pri katerem je prisostvoval tudi škof Rožman,, ne prihaja od Osvobodilne fronte, če pa je škof moral biti navzoč, s tem še ni rečeno, da so vsi katoličani bili navzoči in radi tega napadeni. Partriarh srbske pravoslavne cerkve tudi ni hotel podpisati izjave proti partizanom in Narodni osvobodilni vojski Jugoslavije. Imel je pogum,, da je odklonil. Če ni poguma v boju za resnico in pravico, ne bo svoboda nikoli zmagala. Tega poguma škof Rožman ni pokazal. SANS ni storil nobenega takega koraka,, kateri bi utemeljeval Zalarjevo izjavo. SANS vrši svojo dolžnosti in naloge narodnega kongresa in vsled tega Zalarjeve izjave pod nobenim pogojem ne more sprejeti. Brat Jurjevee se radi dela opraviči nadaljnemu pri-sostvovanju seje. Polaga vsem na srce željo, da naš odbor še nadalje v polni slogi in sporazumu deluje v smislu resolucij. Gre za oži-vljenje demokracije in svobode. Teh dveh idealov pa ne bo prinesla narodu nobena mornarhija. Vsled tega je on proti mornarhiji in upa da postane nova Jugoslavija demokratilna federa cija. Brata Jurjevca se oprosti. Sestra Zupančič je mnenja. da je brat Zalar le zato užaljen, ker je javnost zvedela, da je bil škof navzoč pri ustoličenju Rupnika in ker je SANS to vest objavil, če je škof postal "apizar," tedaj je bil napaden kot "apizar." Na izbiro je imel tudi Osvobodilno fronto,, zakaj ni pristopil v njene vrste? Brat Kuhel izjavlja, da je za priobčenje iz Jutra povzetih člankov odgovoren on sam. Smatral je potrebno objaviti Rupnikove govore. da se javnost seznani, kaj se je zgodilo v Liubliani do kapitulaciji Italiii. Razvidno pa je iz Zalarjeve izjave, da se skuša njega napraviti za "oroat." ker je Ru-pnik pozdravil kot navzočega tudi škofa Rozmana. V svoii koloni ie konštatiral le fakte. povzete iz Jutra, in če je kakemu bolj žal, da se Rupnikovega ustoličenja u-deležil tudi ljugljanski škof, je žal pač nam vsem. Ampak poudarjal tudi na seji širše kaj ima to opraviti z vero? Že na seji širšega odbora je bilo zelo poudarjeno,, da ne gre za vero in da osvobodilno gibanje v stari domovini s tem nima nobenega problema. Razlikovati je treba med klerikalizmom in vero. Brat Zalar sme biti uveren, da se SANS ni poslužil prilike,, da namenoma prikaže škofa v zvezi s tem incidentom, niti se ne more reči, da je radi tega bila napadena vera ali katoliška cerkev. Nasprotno pa se hoče od SA-NSovih sovražnikov zanesti in zamešati versko vprašanje med politično. Sigurno je pater Ambrožič imel vse informacije o Rupniku mnogo preje kot pa SANS,, toda jih je radi škofa previdno skrival pred javnostjo. Jaz ne bom ščitil nobenega, ki na kakšen način pomaga sovražniku,, direktno ali indi-rektno. V smislu kongresnih resolucij ima SANS delati za Združeno Slovenijo in novo, demokratično., federativno Jugoslavijo. To je tudi program Osvobodilna fronte,, katera se edina bori v Sloveniji proti sovražniku. Če moralno podpiramo Osvobodilno fronto,, izvajamo tudi naš program. Katero drugo organizacijo naj podpiramo? Adamiča napadati tudi ni pravilno in pošteno. Mož je več koristnega za naš narod storil, kakor pa vsi drugi skupaj. Brez njega bi nikoli ne dosegli tega, kar smo. Informacije, ki jih nam dostavlja za objavo, so iz zanesljivih virov, katerih pa ne mara in ne sme izdati. Nekaterim nam so znani. Poročila o Rupniku je dobil Združeni odbor šele po seji širšega odbora, siguren pa sem, da jih je imel pater Ambrožič že davno prej. S-ANS jih je prejel pa šele meseca februarja. Zadržal sem jih par tednov, ker sem jih hotel najprej predložiti seji našega odbora. Ampak ker se seja radi predsednikove bolezni ni vršila do danes, sem po nasvetu nekaterih drugih odbornikov zadevo objavil. Ko sem bil na seji Združenega odbora 18 februarja, se je Adamič potožil, da ne prejema zadosti pomoči od drugih odbornikov, vsled česar mora sam voditi in paziti na delo v uradu. Dela do poznih ur. Vse to ga je izdelalo fizično in živčno, da mu je zdravnik prepovedal vsako nadaljno delo za par mesecev, če hoče okrevati. Sedaj se nahaja v kliniki v Philadelphiji. Adamič smatra za nujno potrebo reorganizirati Združeni odbor na način, da bodo v uradu, bodisi predsedniki ali pa tajniki vseh narodnih skupin, ki tvorijo Združeni odbor. Na ta način bi lahko vodili posle za svojo organizacijo, obenem pa tudi delo Združenega odbora in nosili odgovornost. Adamič se smatra odgovornega za vse delo Združenega odbora, in ker nima v uradu zadosti oseb, ki bi vršile brez njegovega nadzorstva, se vsi zanašajo na njega. Brat Zaitz: Jože Zalar je mnenja, da SANS postane samostojna organizacija, da se popolnoma loči od tako-zvanega "Adamičevega" Združenega odbora in dela le za Združeno Slovenijo, vse politične stvari pa da pusti pri miru. Osebno se nisem nikoli preveč ogreval za Združeni odbor, ker nisem imel veliko zaupanje v nekatere njegove odbornike, posebno hrvaške in srbske. Ampak ker je bila naša naloga zbližati demokratične elemente med Srbi, Hrvati in Slovenci, sem podpiral ta korak. Če Združeni odbor ni drugega dosegel, je spravil skupaj one ameriške Jugoslovane, ki imajo enak program za novo Jugoslavijo, in pod vodstvom Adamiča je razkrinkal mahinacije reakcionarne vlade in Mihajloviča. SANS tega sam ne bi mogel napraviti. Jaz osebno ne bom nikoli žalil versko prepričanje enega ali drugega človeka, ampak versko prepričanje in klerikalizem ie povsem nekaj drugega. To sem Učimo se iz preteklosti za bodočnost ga odbora. Klerikalizem se vedno skriva v verskem ozadju in to ni pošteno. Politične stranke, o katerih je go^ voril Zalar danes niso vei to kar so bile. Kar je ostalo, je le ogrodje, živko Topalo-vič je bil nekdaj progresiven in proti kralju, danes pa je za kralja. Tisti dokument socialistične stranke ni podpisan in kot tak nima pomena. Pravi socialisti nimajo ničesar pričakovati od starega reda, čemu bi se sedaj obračali k reakciji in od nje iskali pomoč? Ta zadeva ni prišla v javnost po naši krivdi, ampak po krivdi Zveze slovenskih župnij in patra Ambrožiča, ki je tukaj navzoč. Ravno tako tudi tisti "komunistični načrt za pobijanje ljudi," katerega je p. Ambrožič priobčil, če ne bo socialnih reform na Balkanu in če se ima povrniti stari red s pomočjo zavezniških sil, čemu bi v tem boju padali naši ameriški vojaki? Socialni preobrat v Jugoslaviji pride, o tem bodimo prepričani. In kadar pride, bo tekla tudi kri, kakor teče kri v vseh revolucijah. Tega S-ANS ne bo zabranil. Če bi brat Zalar bil praktičen, bi rajši predložil definitiven predlog, glasom katerega bi se dalo in skušalo naš program urediti. Njegova izjava naši skupnosti ne bo nič koristila, pač pa škodila. Nova Jugoslavija pride; z njo pride socialni preobrat: ki ga nihče ne bo. preprečil. Brat Zalar: Kdo pa hoče staro Jugoslavijo? Brat Kristan: Ravno tisti ljudje jo hočejo, ki so bili na krmilu pred invazijo in ki delajo na to, da se povrnejo na krmilo. Vsa propaganda tukaj v Ameriki je delo v tisto smer. Reakcija je računala na povretek s pomočjo vojaške diktature, toda Antifašistično veče narodne osvobodilne Jugoslavije (AVNOJ) jim ga je prekrižalo. Tista ljudje se tega boje in skušajo z zava-jalno propagando nas preslepiti. Gre za NOVO ali STARO Jugoslavijo. To je vprašanje. Kdor je proti novi Jugoslaviji, ta je proti pravi narodni svobodi, proti našemu delu in proti SANSu. Brat Zalar: Sedaj SANS ne dela drugega kot za Tita in Tita in Tita in nič drugega. Brat Kristan: Ni samo Tito, so še drugi. Kdaj že se je Ribar boril za isto stvar, za ktero deluje danes! Imena političnih strank v Jugoslaviji danes ne pomenijo ničesar več. Svečenik Zečevič je bil preje poveljnik četniš-kega oddelka; danes ima važno pozicijo v provizorični vladi. Mene nobena propaganda ne bo prestrašila s kakim "komunizmom". Naciji se danes poslužujejo vseh trikov. Na ta način so hoteli zlorabiti tudi moje ime s tem, da v dotičnem manifestu izjavljajo, da so poslali prepis tudi meni. Jaz nisem ničesar prejel. Kod predsednik SANSa pa sem vedno pazil, da nismo nikoli ničesar sklenili ali storili, kar bi bilo v nasprotju z resolucijami kongresa. Osvobodilna fronta Jugoslavije ima svoje zastopnike po celi deželi in vsi delajo slično, kot se nag-laša v naših resolucijah, če pridejo med nas od nasprotnikov načrti o pokoljevanju, jih moramo vzeti kot pretvezo z,a njihovo lastno propagando. Saj nismo otroci. Vse je le izgovor, da bi se tam ustanovila vojaška sila. ki bi podprla reakcijo in njen povratek. žrtve bodo, če se vodi aktiven odpor ali ne. Slovane hoče Hitler uničiti, posebno pa so mu na piki Slovenci. Če se mu posreči razdvojiti jih in naščuvati enega proti drugemu, bi bilo njegovo delo toliko laj-še. Kdor je nasedel njegovi nakani in pomaga širiti njegovo propagando, ta sam pomaga uničevati svoj narod. Brat Zalar: Dobro mi je znano, da ima Hitler razpeljano dobro propagando. Je pa tudi priznal, da Slovencev zgrda ne bo pridobil, za to se poslužuje zvijač. (Se nadaljuje.) Vancouver — Ko človek gleda ostudno propagando proti partizanom v Jugoslaviji po agentih tiranske reakcije v kateri so na žalost najbolj strupeni nekateri duhovniki, mu nehote pride na misel ravno taka propaganda in od istih krogov, katera je pred leti bruhala proti Sovjetski Uniji. Tukaj moram omeniti, da se je v laž-njivi propagandi zoper Sovjetsko Unijo, najbolj odlikovalo baškatoliško časopisje. Medtem, ko se je v drugem časopisju včasih dobil kakšen članek, ki se je pohvalno izrazil o sovjetskem sistemu, nismo pa kaj takega videli v katoliškem časopisju, če ravno sem ga redno čital. Ko je v Rusiji carizem (s pomočjo cerkve) uganjal najbolj ogabno tiranijo, ubijal na tisoče najboljših sinov ruskega naroda, še več pa trpinčil po Sibiriji, da drugih podjarmljenih narodov niti ne omenjam. Rusko ljudstvo, dasi je imelo ogromno družbo z ogromnim bogastvom, je trpelo takšno revščino, da se je kar zvijalo od nje. Ruska držaya sama. kljub temu, da je imela zelo nadarjeno ljudstvo in ogromna bogastva, je bila najbolj nazadnjška država v Evropi. Takrat se naši pobo-žnjaški katoličani niso zmenili za Rusijo, da bi protestirali proti tako strašnim zločinom (Jaz jim pravim katoličani, ker tako se tudi sami nazivljejo. Nam drugim ti ljudje nepriznavajo kato-ličanstva). Potem pa. ko se je ruski narod' v trdih in krvavih bojih otresel neznosnih tiranov, ter si v svobodnem razmahu ustvaril boljše živlenje, moderniziral svojo državo v tako kratkem času da svet kar strmi, takrat so naši pobožnjaki zarjuli kakor zver, obmetavajoč sovjetske voditelje z vsem naj-gršim. Stalin je bil vse, samo "človek" ne. Njemu so očitali vse tiste stvari katere je prej uganjal Car, samo Carja niso videli, niso protestirali proti njegovega početja zoper ljudstvo. Stalin je plačal gor za vse to. Vprašam Vas ljudje božji, ali je to pošteno? Ali ni to podlost najgrše vrste ? Ali ni to sploh greh ? Ali so posamezne bogoslovije in semenišča za pouk zatiranja resnice ? Ali se to ne pravi naravnost norce brit iz vere? S tem so pokazali koliko jim je vera do Boga, prej kakor pa ozrekovanje in odvratna gonja za zatiranje resnice in poštenosti. Namreč krivcem so dajali potu-ho, dočim so poštene ljudi sramotili kar so največ mogli. Naivno bi bilo misliti, da so to delali nevedoma. Saj so včasih take gromadili, da smo se celo mi navadni ljudje morali smejati, šli so namreč z svojimi lažmi predaleč. Danes bi se morda izgovarjali, da niso za vse vedeli kar se je tam godilo, toda odkod so pa vedeli za vse slabo o čem so pisali? Vedoma so lagali in varali narod. To je danes jasno. Sovjetska Unija in njena armada ste dokazali v tej vojni, da je bila vsa tista strupena propaganda proti njim, največja in najgrša laž. Ali more kdo verjeti, da se Sovjetski narodi borijo tako junaško in uspešno samo zaradi Stalina? Nemci se bore zato, da bodo vladali svetu. Sovjeti se pa bore zato, ker jim je njihov sedajni sistem prinesel tako živlenje za kakršno se je vredno boriti. Drugače si jast tega ne morem razlagati, Kje bi bila že carska Rusija, če bi se proti njej vrgla skupaj vsa Evropa z svojo ogromno tehniko, kakor se je vrgla proti Sovjetom? i Zakaj jaz to prinašam naprej danes? Zato, ker iz preteklosti se moramo učiti za bodočnost. Ali ne vidite, kako se reakcija in njeni nekateri katoliški agenti v Zdr. državah derejo sedaj proti Partizanom v Jugoslaviji? Ali mislite da ni takih, ki to verjamejo vsaj deloma. Taki bi morali primerjati to propagando z ono proti Rusiji, potem bi bolje presodili. Saj imajo obe eden in isti na- men, namreč varati ljudstvo. Kaj mislite če bi Partizani res streljali delavce in kmete, kot to piše- naše na žal temu katoliško časopisje, da bi se ti katoliški možje kaj zmenili zato? Zakaj pa niso vpili takrat, ko je Fra-nko v Španiji dal pobiti okrog dva milijona delavcev in kmetov ? Takrat je Trank pisal v Am. Slovencu —"eh kaj, vseh Špancev Franko že ne bo pobil." Tako se je torej Trunku smililo dva milijona španskih katoličanov, katere je dal pobiti že potem ko je vojna minila tisti Franko, katerega je Papež imenoval — udani sin katoliške cerkve. Ne! ti ljudje nevpijejo zato, ker se jim narod smili. Oni vpijejo takrat ko se ima-tiranom pristriči peroti; kadar vidijo da ima .narod dobiti svoje pravice, svojo svobodo in boljše živlenje. Takrat prj njih završi kot bi dregnil v sršenovo gnezdo. Zato pač, ker vedo, da če narod! dobi svoje pravice, potem odpadejo privilegije "višjih" in mi vemo kako so se ti "višji" valjali v razkošju med tem, ko "nižji" ni imel niti soli dovolj, kaj šele kruha. Človek bi mislil, da bodo duhovniki prvi ki bodo protestirali proti tej krivici. Saj je Kristus učil, da so vsi ljudje enako vredni, torej "višjih" in "nižj-jih" ni. Duhovniki kot Kristusovi namestniki, bi se morali tega držati. Zgleda pa, da je vsaj nekaterim malo mar Kristusov nauk, kadar se gre za izkoriščanje ljudstva. Poslužujo se seveda cerkvenih in božjih zapovedi na enak način, da zakrijejo svoj pravi namen, Nekateri pa celo odkrito pišejo, da zahtevajo razredno družbo. Torej za družbo "višjih" in "nižjih", kar pomeni izkoriščanje. S tem tudi seveda ni rečeno, da so vsi duhovniki taki. Večina duhovnikov v starem kraju, je na strani PaVtiza-nov. Poglejmo samo razliko med ljubljanskim in mariborskim škofom. Mariborskega škofa so naciji kmalu po zasedbi odpeljali neznano kam, ker ni hotel pljuvati na vero s tem, da bi odobraval nacijske zločine, če prav je vedel, da bo moral sam trpeti zato. Klobuk doli takim škofom! Tudi večina drugih katoliških škofov, je vsaj protestirala proti fašističnim zločincom, med temi tudi Goriški nadškof, ki je po narodnosti Italijan. Toda z Ljubljanskim škofom, je pa druga umara. Ta ne samo da odobrava nacijske zločine, ampak tudi pomaga ustoličiti kvizlinge in piše pastirske liste v duhu nacijske želje, ne pa v duhu Kristusovega nauka, Za plačilo sme sedeti v škofovski palači, torej mu je osebna udobnost več, kakor pa vera. Ali je potem čudno če vera trpi na ugledu ? Vsi vemo kako so posamezni klerikalni krogi kličali: "Vera je v nevarnosti." Kaj pa ljudstvo ? Mar ni bilo ljudstvo v nevarnosti pred naciji? Dokler bo med duhovniki takih ljudi, ki se poslužujo po omenjenem primeru, je resnično, da je vera v nevarnosti, ne z strani ljudstva, pač z strani onega dela duhovščine, kateri izkorišča verske zapovedi za obrambo izkoriščevalcev ljudstva. Duhovnik, ki si sam požvižga na verski nauk. tudi drugega nebo naučil verskega spoštovanja. Pogledajmo slučaj z 0-manskim. Kdaj ste pa slišali, da bi bilo duhovniku zab-iranjeno potovati in govoriti s kom je hotel. Toda. ker je Omanski toliko pošten, da je pri tem povedal nekaj resnice o pogovoru z Stalinom, je bil kaznovan od svojega škofa. To jasno kaže, komu služi gotovi del cerkvene hirearhije in kakšna morala vlada v nji. Ali Vam je sedaj jasno, kakšnim ljudem je Slovenski narod zaupal svojo usodo — svoje vodstvo? Ali je potem čudno, če smo prehajali iz ene nesreče v drugo? Pravijo da se v nesreči izkaže, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. Učimo se iz preiteklosti za bodočnost! Frank Sodeč. Izjave antifašističnih vodite* ljev v starem kraju t ————__ (Iz 2 strani) Res je večkrat so se moja liturgična opravila vršila pod ognjem sovražnikovega orožja, a vem, da so moje duhovniške besede priklicale na oltar istega Kristusa, kot bi ga priklicale v še tako mogočni katedrali. Kristusa, namreč v njegovi ljubezni ni sram ne strah stopiti med izmučene, v bojih začnnele partizane, ki mu vračajo po svojih najboljših močeh, enako z enakim, ljubezen z ljubeznijo. In v tej je obseženo vse, vsa modrost in skrivnost pravega partizana. 3. Se en kamen spotike je moje "sodelovanje" s komunisti. Odveč bi bilo izgubljati besede, kajti danes vsaj more in mora izprevideti vsak pošten in normalen človek, kaj in kdo so komunisti in v čem je moje sodelovanje z njimi. Skupaj borba poštenih ljudi proti tujemu in domačemu narodnemu sovražniku. Ni torej mogoče reči po resnici, da bi in tako sodelovanje bilo nekaj slabega in hudega. Danes je vsakomur, če le hoče, lahko znano, da je ena osnovnih zahtev komunizma priznanje in spoštovanje svobode in popolne nedotakljivosti verskega prepričanja vsakega človeka, ki hoče živeti po veri. Ali povedano drugače, ne bi bil pravi komunist tisti, ki bi še tako malenkostno skušal ovirati moje dušno pastirsko delo med partizani-katoličani Da je to in samo to resnica, naj mi Bog sam priča. Drugačega sodelovanja pač ne poznam in ga tudi ne morem poznati, ker ga ni. Ali je morda zlo to, da sem pri izvrševanju svojega dela našel prav v ko-misarjih-komunistih najboljšo in najiskrenejšo pomoč? Tudi to ne more biti zlo po moji vesti, da je prenekateri komunist moj najboljši prijatelj. Vsi, ki se danes borimo za svobodo, vemo, da doba laži in hudobije ni in ne moire biti nekaj stalnega. Z neupogljivo voljo, zaupanjem in vero v Boga in resnico prenašamo trpljnje, ki smo si ga po svobodnem preudarku ob klicu zasužnjene domovine naložili. Veseli smo. ko vidimo, kako pravilno razumeva in ceni vse to naš dobri slovenski narod — in žalostni, ko še naletimo na nerazumevanje, odpor in sovraštvo, ki je brez stvarne podlage in ga vodi le strast, ki je vselej slepa. In prav ta strast naj bi zavrgla tudi vse moje duhovniško delo. Z vso resnico in skrbjo v srcu se izprašujem. ali je to prav? In isto vpraša ves slovenski narod. Nfe iščem ne sočutja ne zadoščenja, ker nisem ne žalosten ne užaljen, pač pa me vse to močno in resno skrbi. Ves narod prosim, naj s svojo zdravo pametjo spozna in razsodi, ali mu je moje dosedanje delo v korist ali škodo. To, da sta le majhen delček naroda in okupator odločila, da moja navzočnost in delo v slovenski armadi "pohujšuje verne slovenske ljudi", je zame za sedaj sicer velika ovira, nikakor pa ne razlog, da b: pustil duše tolikih poštenih ljudi. Takoj pa se bom umaknil, ko bo ves slovenski narod, predvsem pa moji partizani, izrekel nad menoj svojo obsodbo. Glas vsega naroda je namreč, kot pravi stara prislovica—Božji glas—in temu ssm bil vedno kot človek ali kot duhovnik pokoren. Kako so Partizani rešili živlenje Ameriškemu letalcu it LJUBLJANSKO PISMO Radio-govor prof. Furlana (BBC London 22 — 4 1944 v slovenščini ob 16.15 uri — 49 m na lvalu, 41 m na 2 valu, 25m na 2 valu in 19m na 1 valu) Pred kratkim mi je prišlo služajno v roke pismo, datirano Ljubljana 15 nov. 1943. Bolj kakor pismo je to pro-čilo o politični in vojni situaciji v Sloveniji. Pisec prikazuje sebe kot podtalnega delavca, ki simpatizira z Angleži in Amerikanci, a je brezkompromisen nasprotnik Osvobodilne Fronte in NOV Jugoslavije. Danes bi rad spregovoril nekaj besed o Leitmotivu poročila, izraženem v naslednjem dobesed--no navedenem stavku: "če bi mogel doseči napovedovalca londonskega radija, bi ga lastnoročno ustrelil, in prav tako bi lastnoročno ustrelil duhovne zasnovalce vesti, ki jih londonski radijo širi, in sploh vse, ki s temi vestmi simpatizirajo." Leitmotiv poročila je torej revolver, kot poslednji argument političnega rezo-niranja. Ne bom se spuščal v razpravljanje o moralnosti oziroma nemoralnosti pišče-ve namere. Ta problem je po vseh moralnih kodeksih sveta že zdavnaj rešen. Oglejmo si krog oseb, ki jih pisec s svojo posebno metodiko hoče prepričati. Ta krog je precej široko potegnjen napovedovalci, nadalje osebe, ki pridejo v poštev kot duhovi očetje, in končno sploh vsi, ki z vestmi BBC simpatizirajo. čeprav je poročilo iz Slovenije in naperjeno v prvi proti slovenskim oddajam BBC-a, je brez dvoma enako prizadeto hrvatsko in srbsko osobje BBC-a, ki je na isti liniji s slovenskimi oddajami. Ker se pisec pisma brez dvoma zaveda, da je BBC britanska institucija pod britanskim vodstvom, si mora biti svest, da je njegov revolver naperjen ne le proti Jugoslovanskom,, marveč tudi proti Britancem, k, jih pisec uvršča v kategorijo duhovnih avtorjev. Pred vsem bi moral ustreliti Churchilla samega. In če končno pomislimo, da mora šteti med simpatizerje BBC-a britanske ljudske mase, o katerih sem že večkrat govoril in povdarjal, s kakšnimi to- j plimi čustvi gledajo na bo-1 rbo NOV Jugoslavije, pridemo do zaključka, da bi se pisec pisma zavoljo ekspe-ditivnosti bolje poslužil strojnice nego revolverja. Streljati sodelavce BBC-a in njegove simpatizerje, je prav ono, kar bi Hitler izvršil, če bi mogel. Nobene potrebe ni, te namere pred nacifašisti prikrivati, nasprotno more vsakdo pričakovati od njih nagrade. Videz podtalnega poročila je torej le kamuflaža, ki naj prevara dobromisleče zaveznike. Toda lokavost je tako primitivna, da ne prevara nikogar, in v Londonu vsi prav dobro vedo, da bi mogel pisec poslati svoje poročilo neposredno preko DNB-a. Enako ponesrečen je poskus zatrjevanjem prozavezniških simpatij. Mar res pisec poročila meni, da si v Londonu glede njegovih resničnih, simpatij niso na jasnem, ko gromadi obrekovanje za obrekovanjem proti O F in NOV? Sovražniki mojih prijateljev so moji sovražniki. Zavezniki dajejo NOV vso vojaško pomoč, ki jo le morejo, sodelujejo z njo potom oficialnih vojaških misij itd. Boriti se proti NOV Jugoslavije se pravi, boriti se na strani nacifašistov proti vsem zaveznikom. Pisec seveda predstavlja sebe kot prijatelja Anglije in Amerike, in upa, da bo kot tak sprejet in se bo mogel izživeti v zaslepljenem besu proti Sovje-tom. Pisec očividno ne ve, da so celo nacifašisti že davno opustili vsako upanje na razdor in razkol med Moskvo, Washingtonom in Londonom. Streli, ki jih pisec ljubljanskega pisma namenja BBC-u so dejansko namenjeni resnici, ki je poslednje sredstvo Londonskega radija. Pisec naj bo uverjen, da je resnica že zmagala, in da bo na kraju zmagala tudi pravica, in naj v tem smislu uravna svoja bodoča dejanja, in upošteva to dobronamenje-no stvarilo. Iz Alžirja poroča dopisnik Edd Johnson o bajeslovni zgodbi ameriškega letalca, kateri se je potem ko je njegovo letalo v megli treščilo ob drugo letalo, moral spustiti s padobranom v hriboviti pokrajini Jugoslavije. Nekatere podrobnosti o tej zgodbi so vsekakor omejene radi nadaljne varnosti za tak slučaj in pa ljudi, ki so mu bili za prvo pomoč in po napornem trudu rešili morda gotove smrti. Dotični letalec je iz Indianopolisa v Združenih državah, narednik po vojaškem činu, ter znan po imenu "Chuk Jenkins." Bil je aerop-lanski strojničar in je vstopil v letalsko službo potem, ko je bil izveden zločinski napad na Pearl Harbor po Japoncih. Njegova že 40-kratna letalska služba ga je pa nanesla v naročaj Balkanskih patriotov. "Chuk" je topot sedel v restau-racija v Alžirju nekega večera in mi je z vso vnemo pripovedoval svoje doživljaje o slučaju, ki ga je doživel potem ko se je spustil s padobranom na jugoslovansko ozemlje. "Neka tovarna je bila za nas posebna tarča, je začel pripovedovati "Chuk". Drveli smo skozi meglo in oblake, ko je naenkrat naše letalo zadelo ob drugo letalo, ki so bila v formaciji. Drugega izhoda ni bilo, kakor se spustiti s padobranom. Ko sem zagledal hiše, se sem zaganjal s padobranom proti. Nisem več maril kdo je tam, Nemci ali pa kdo drugi, ki bo prišel nasproti. Takoj ko sem prispel na zemljo, zavezal si sem desno koleno. In to je bilo ne daleč kmetske hiše na hribčku. Dobra in močna pijača Starejši človek, kateri je prišel nasproti, mi je pomagal odvezati se od padobrana. Ko je opazil da ne morem dobro hoditi, me je op-rtil na svoja pleča in zanesel v hišo. Medtem je stara mati že pripravila posteljo. Hotela sta zvedeti ali sem Anglež ali pa Amerikanec. Drugega si nisem mogel dozdevati, pa tudi ona dva nista razumela mene in jaz pa nju ne. Stari oče me je položil na posteljo in stara mati so že pričel pripravljati nekaj za jed. Jesti pa nisem mogel. Nato je stari oče pripomnil in kar mi je ostalo v spominu, je "raki" "raki"! (Žganje). Ugibal sem, da mora biti nekaj za piti, kakor tudi je bilo. Toda, kako močno! kolenu. varjati in po ponašanju sem dognal, da sta skušala mi ustreči z vsem kar sta imela, posebno pa pripraviti tople zavoje za moje ranjeno koleno. "Chuk" je nadaljeval. .. Takoj popoldne so prišli partizanski dečki. Ker ne govore angleško, so me teptali po ramah z nasmehom in dajali znak, da se spustim v njihov naročaj za podporo. Videč da ne morem hoditi, so me položili na voziček ih me tako peljali skozi kozje steze do neke druge majhne vasi. Ko se je zno-čilo, so se zopet povrnili z drugimi Partizani. Stari oče nas je spremljal do tega drugega skrivališča in nesel z seboj raki, katera me je že spravila v pijan položaj, da sem pozabil na svoje koleno, hoteč sam hoditi. Toda partizanski dečki, so opazili da je koleno začelo zatekati. Na zunaj sem opazil premikajoče postave v temi, skoraj gotovo prednje straže. Tako je tudi bilo. Čakali so na nas. Zapustili smo ta kraj v temni noči z besedo: "Good by." Težka in naporna pot Starca v tej drugi kmetski hiši, sta bila po koncu celo noč in mi polagala tople zavoje na koleno. Ko se je znočilo, so prišli zopet moji spremljevalci, toda topot s konjem. Podali smo se na pot. Nihče ni črhnil tudi besedice. Tako smo nadaljevali pot po stezah čez noč, ko smo naenkrat se zaustavili. Ničesar ni bilo videti. V ospredju se je slišalo le pokanje pušk in pa nemških strojnic. Tu in tam se je slišal odgovor partizanskih strelov. Precej težka pot, to prvo noč in sem bil že toliko utrujen, misleč da bom vsak čas padel s konja. Toda partizanski spremljevalci, so potiskali naprej. Včasih čez deset čevjev visok snežni zamet. Vi morda bi ne verjeli, toda partizani, možki in ženske, so se pre-rili skozi sneg in povzpeli čez hrib poganjajoč konja. In kakšna obutev ? Navadni usnjeni podplati, čvrsto prevezani z vrvcami okrog stopala in členka, povrhu s suknjičem ovito stopalo. Toda pripeljejo vas na varno! Le nekoliko pred jutrajnim svitom, smo prispeli v drugo vas, kjer so me spravili za ta dan. Nekoliko Partizanov je ostalo pri meni, pomagalo mi na posteljo in potem previti zavoje na mojem Natočil je velik vinski kozarec prav do vrha. Popil sem do dna, do jedi pa le nisem imel še okusa. Stari oče je znova nekaj pripomnil, na kar sem z glavo prikimal, natočil je zopet drugi kozarec raki. Oba se sta pričela nekaj pogo- Nadaljevanje pota Ko se je znočilo, smo začeli nadaljevati pot. Medtem se sem bil že toliko okrepčal, da sem s njihovo oporo hodil. Kajti rezično bi bilo s konjem jezditi po stezi, tembolj pa zaupati konju v težjih oko- POSLANICA NARODNEGA ZBOROVANJA širite čitajte in Doslanite naročnikom Edinosti (Iz prve strani) sekih našega gibanja. Ne smemo in ne moremo čakati dokler bi ne bil izgnan sovražnik, temveč zbirati in odposlati pomoč v teku borbe za osvobojenje. Konvencija je zasnovala organizacijo, katera je prevzela na sebe celotno delo in priporoča, da vsaka narodna skupiia naj dela v svojem obsegu zasebno, toda vse skupno, pod vodstvom in navodili naše in skupne organizacije, katera bo skupno pomoč poslala preko maršala Tita, da je razdeli onim, ki so pomoči najbolj potrebni. Bratje, Slovenci, Hrvati, Macedonci in Bolgari! Na konvenciji so položeni dobri temelji za bratsko delo in edinstvo Južnih Slovanov Kanade. Položeni so potrebni predpogoji za izdatnejšo materijalo pomoč našim borcim v stari domovini. Toda nadeiamo se in prepričani smo, da bo celotno delo po konvenciji doseglo daleč večji uspeh v tem oziru. Društvena seja Društvena seja odseka V. P. Z. Bled v Windsorju, se vrši v nedeljo dne 11 junija, na katero so vabljeni vsi člani in članice, da se gotovo vdeleže, kjer se bomo dogovorili glede nameravne-ga piknika. Seja se vrši kot navadno v prostorih pri našem rojaku Joe Smole, vsako drugo nedeljo v mesecu ob 10 uri dopoldne. Nep