VZGOJA DEKLET. NADA. TRST. »Za žensko šolsko izomiko nikdar dosti ne storimo. < Ivan Hribar. Zadnja številka »Slovenke« nas je po-j učila, da tudi v Slovencih polagoma po-^ jema prepričanje o manjši vrednosti žen- i skeg'a spola, ki se je dosedaj kazalo in- se kaže še, zlasti v manjši skrbi, ki jo j poklicani činitelji posvečajo ženski vzgoji, j Gori navedene, lahko rečemo : zlate besede ; ljubljanskega župana naj bi pomenile nekak i mejnik med temno preteklostjo in svitlejšol novo dobo. Dosedaj so videli slovenski očetje v^ vzg-oji svojih deklic najpriprostejšo, naj-J jednostavnejšo stvar na svetu. Malo čitanja, pisanja in računstva, nekaj, izvečine ne- praktičnega pouka v ročnih delih, semtertje ; razven tega še nekoliko nemščine, morda celo francoščine in neizogibnega klavirja^ — in program vzgoje je izcrpljen, prihod-' nja mati pripravljena na svoj poklic. O j kakem poglobljenju v materinščini, v slov-^ stvu, zgodovini, naravoznanstvu ni bilo^ govora. Cemu tudi? Slovenski punica itak j zna, na domačo literaturo gledajo boljši'^ krogi z preziranjem, zgodovine Slovenci^ nimamo, v naravoznanstvu pa za domačo- rabo zadostuje, če prečitaš 2—3 knjige^ družbe sv. Mohorja. ^ i Tako so na Slovenskem sodili še ne-^ davno. Vsaka temeljitejša izobrazba deklet, se je zdela očetom nepotreben luksus, ma-"' teram pa škodljiva potrata časa, ako niso^ razven tega še ljubosumno gledale na svoje j hčerke, d?, bi jih iste na pameti in razumu', ne prekosile. j Dandanes postaja ženska izomika in-; tenzivnejša in ekstenzivnejša. Poglobil ser^ je navadni šolski pouk, odprla so se mu' nova polja, rt odpirajo se deklicam tudi,i razne strokovne in višje šole, v katerih slJ zamorejo nabrati potrebnih zmožnosti, da,i vstopijo same na ;>mejdan« življenja, neod-^ visne od mogočega ženina in moža, prvega, : ki bi zaprosil za njih roko. Nekaterniki trdijo, da bi se to gibanje/J dalo označiti z besedami : »proč od moža«, j toda meni se ta formula ne zdi prava ; i jaz mislim, da je naše geslo bilo in mora j vedno ostati: poleg moža! j Ako dandanes ne vzgojujemo dekletj več samo za domačo rabo, za kuhinjo in i zakon, saj s tem še ni povedano, da bi^ dekleta s širšim obzorjem, z globljejira',; znanjem postala nesposobna za zakonsko j življenje, slabe soproge in gospodinje, slabe , matere in vzgojiteljice svojih otrok. Vse-^ stranski omikana žena bo odgovarjala svoji: nalogi v vsakem slučaju. To nam dokazuje] zgodovina. Učena Angležkinja Mary So-j merville je bila vzgledna mati; celo nemir-j nerau značaju francozke pisateljice George i Sandove ne morejo najhujši nasprotniki v.; tem oziru ničesar očitati. j Vzgoja le za zakon je že radi tega. problematične vrednosti, ker ne vemo, alii dotično deklico čaka sreča »sladkega jarma«, j ali ne. Trebalo pa bi tudi v vsakem po- j sameznem slučaju specijelne vzgoje, por razmerah, v katerih bo dotičnica imela ; živeti, celo po značaju moža, ki ji gamilai ali nemila usoda nakloni. To pa je, kakor i je jasno, nemogoče. Da je vzgoja dekleti za zakon čudna zahteva, kaže nam nadalje ; dejstvo, da še nikomur ni prišlo na um,,j da bi hotel za zakon vzgajati tudi moške., Poslednji bi pa bili take vzgoje v neki, meri prav tako potrebni, kakor ženske. In 233 vendar bi se ves svet smejal, ako bi kdo prišel s tako zahtevo na dan. Resnica je pač ta, da morata biti mož in žena vse- stranski izobražena, a da se posebej za zakon vzgojujcca še le v zakonu samem, drug drugega. Eden drugemu se morata kolikor mogoče asimilirati, z ozirom na značaj zakonskega druga morata eden in drugi urediti svoje postopanje, semtertje se odreči kaki slabi navadici itd. Kolikor bolj se drug- drugemu o tem približata, kolikor bolj drug drugega oblažita in spo- polnita, toliko tesnejša bo njuna zveza, toliko srečnejši zakon. In potem, vsa tista dekleta, katerih ne čaka sreča ob domačem ognjišču ? Ali jih naj prištevamo bitjem, ki so zgrešila svoj namen ? Tudi ona imajo piavico, da izra- žajo svoje »ženstvo.« Vsaka žena je rojena mati. Ako nima sreče, da bi zamogla z ljubeznijo obsipati svoje otroke, dajte ji priliko, da drugod deluje na polju, ki je ženskemu srcu najbližje: kot vzgojiteljica, dobrotnica revežev, zdravnica itd. Že iz teh razmišljanj sledi, da moramo deklicam dati prilike do strokovne izobraz- be. Roditelji so sicer zaljubljeni v svoje hčerke, a kar se tiče duševne vzgoje, po- stopajo ž njimi kakor s pravimi pastorkami. Za šolanje sinov žrtvujejo ogromne svote ; deklica se mora zadovoljiti z doto, ki na- vadno ni v nikakem razmerju z dedščino, katero je dobil tekom let nje brat. Ali bi ne bilo mnogo pametnejše, če bi starši tudi deklicam poskrbeli za duševno doto, katere jim ne morejo tatovi odnesti, niti ogenj uničiti ? ! Da bo pa ta sprememba mogoča, bodo se seveda morali tudi mladi možje nava- diti, da se o izbiranju neveste ne bodo več pehali za denarjem. Spoznati bodo morali, da je duševni zaklad, ki vsposob- Ija ženo, da v slučaju potrebe, v slučaju nesreče, tudi sama lahko zasluži potrebna gmotna sredstva za-se in za svoje, mnogo dragocenejša dota od kupa zlata. D a, kurzna vrednost duševnega bo- gatstva mora pri nas pred vsem poskočiti kvišku! Zlasti za nižje in srednje sloje, iz ka- terih je skoro izključno sestavljen naš na- rod, je neobhodno potrebno, da za časa mislijo na to, da priskrbijo svojim hčeram pridobitnih zmožnosti, sposobnosti, da si iste zamorejo same služiti svoj kruh. 234