SLOVENSKI FILM: V SREDIŠČU
PLAN B NEŽNA ŽENSKA INTIMA
goran vojnovic
V svetu se je v zadnjem času uveljavilo precej ženskih avtoric, ki so avtorskemu filmu vdihnile nekaj prepotrebne krhkosti in občutljivosti ter se podale v prefinjeno raziskovanje ženske intime in odnosov med ženskami. Od mlade ameriške dive slovitega imena, Sofie Coppola, prek Argentinke Lucrecie Martel, Francozinj Julie Bertucelli in Eleonore Faucher, Japonke Naomi Kawase, do Izraelk Dalie Hager in Vardit Bilu ter nenazadnje Bosanke Jasmile Žbanič, če naštejemo le nekaj aktualnih imen, se njihovi filmi povečini odlikujejo s subtilnimi, a trdnimi dramaturgijami, temelječimi na drobnih psiholoških impulzih, ki izrisujejo njihove junakinje ter jih medsebojno zbližujejo in razdvajajo. Poleg tega režiserke filmski izraz pogosto gradijo na svojem izpovednem občutku za detajl, s katerim pronicljivo preiskujejo vsakdanjost.
Slovenija je s filmoma Varuh meje (2002) in Slepa pega (2002) ponudila samosvoj odgovor svetovnemu trendu, konec minulega leta pa smo si na TV Slovenija lahko ogledali še Plan B, novi slovenski celovečerni film, ki ga je režirala ženska. Na režiserski stolček je tokrat sedla Urška Kos, ki se je po odličnem študentskem filmu Rop stoletja (1998) uveljavila predvsem v vlogi pomočnice režije. Scenarij za film je napisala Urškina prijateljica Veronika Klančnik, v prometni nesreči tragično preminula mlada avtorica, ki ji je film tudi posvečen.
Priznam, da je delitev na moški in ženski film nehvaležno in nekorektno opravilo, vendar bi želel le opozoriti na določene skupne značilnosti t. i. ženskega filma in njegove odlike, ki so obogatile svetovni in
slovenski filmski prostor in jih lahko do neke mere zaznamo tudi v Planu B.
Zgodba filma preplete prizadevanji sester Bilke (Medea Novak) in Jane (Marjuta Slamič), da bi obranili svoja skromna domova, svoji zatočišči pred pretečim svetom. Bilka se bori za babičino hišo, v kateri živita punci skupaj z babico (Ivanka Mežan) in ki je v procesu denacionalizacije pripadla trgovki Irmi (Jožica Avbelj), knjižničarka Jana pa se bojuje za Potujočo knjižnico, svoj dom na kolesih, ki mu zaradi pomanjkanja denarja in modernizacije sodobne družbe grozi ukinitev. Njuna boja sta milo rečeno brezupna, saj Bilka s pomočjo sostanovalke Lili (Ana Ruter) ugrabi Irminega sina, izgubljenega in osamljenega pop pevca Erika (Gregor Gruden), in upa na bogato odškodnino, Jana pa se poda na večdnevni potep z bibliobusom, da bi opozorila na resnično vrednost knjig na kolesih. Ko se Bilka in Lili pridružita Jani na potepu, Erika pa skri-jeta na stranišče avtobusa Potujoče knjižnice, se njuna boja na nenavaden način povežeta.
Subtilnejša dramaturška nit je ujeta v osrednjem liku Bilke, jezne mladenke, iz katere pa z obrazom ljubezni do Erika spregovori zrelejša, predvsem pa čutna in ljubeča ženska. Prebujanje ženstvenosti v uporniškem dekletu je podano skoraj netelesno, s komaj drobci seksualnosti, a je postopna in skladno izpeljana Bilkina preobrazba morda najboljši del filma, ki vsaj na trenutek prikliče v spomin dela zgoraj omenjenih avtoric. Te se znajo namreč pozorno zazreti v svoje junakinje in jim s kamero dobesedno prisluhniti, pri čemer njihove čustvene portrete največkrat izrisujejo zunaj zgodbenih okvirov in ne s pomočjo dramaturških klišejev. Tudi Urška Kos nevsiljivo razvija in gladi zaos-
tren odnos sester Bilke in Jane, katerih nerazumevanje in nezaupljivost sta v filmu lepo utemeljena na različnosti njunih osebnosti. Razhajanja glede odnosa do z alkoholom zasvojene mame, sostanovalke Lili, usode babičine hiše in Janinega fanta učinkovito orišejo njun odnos, nato pa ju režiserka s pomočjo odmerjene igre glavnih igralk skozi film polagoma zbližuje.
Plan B zaznamuje nežno, nostalgično pripovedovanje, ki kljub dramatičnim dramaturškim nastavkom ohranja pomirjujoč, skoraj elegičen ton filma, k čemur prispeva tudi pogosta uporaba lahkotne glasbe (Drago Ivanuša), minimalistična igra in scenarij, ki film proti koncu zapelje v smer simpatične romantične komedije in vse zagate brez večjih žrtev elegantno razreši. Urška Kos se žal ne poda v odločnejše poglabljanje nakazanih problemov, katerih obravnava je zato nekoliko površinska. Njena režija gledalcu omogoča predvsem nemoteno spremljanje zgodbe, dobro vzpostavi glavne in stranske osebe ter z občutkom vpelje komične situacije in like.
Skoda je tudi, da se Plan B prehitro zadovolji s svojo na začetku zamišljeno naravo mladinskega filma in se ne poda čez mejo, temveč se odloči za ohranjanje varne, nerazburljive razdalje. Z njim je zato slovenski film dobil prvi celovečerni izdelek ženske avtorice, v katerem avtorska govorica režiserke ni postavljena v prvi plan, marveč je Urška Kos za razliko od Maje Weiss, Hanne A.W. Slak in tudi Dafne Jemeršič v ospredje potisnila svoje junakinje. Ali bi lahko z več osebnega oziroma avtorskega vložka posnela izrazitejši film in bi to všečno delo dvignila nad raven korektne televizijske produkcije ter filmu zagotovila večjo odmevnost pa ostaja, vsaj zame, odprto vprašanje.