LETO VIII. ŠT. 20 (358) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. MAJA 2003 NOVI CENA I € tviviv.noviglas.il SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124- 6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALV RAZMISLIMO NAS PROSTOR! 1 Smo tik pred junijskimi volitvami, na katerih bomo izvolili nov deželni svet, novega predsednika dežele Furlanije-Julijske krajine, predvsem pa bo tudi od nas odvisno, koliko slovenskih predstavnikov nam bo uspelo izvoliti v deželni svet. Zelo oziroma naravnost krvavo potrebno je, da še enkrat, in gotovo tudi ne zadnjič pred volitvami!, ponovimo, kako pomembno je imeti naše, slovenske ljudi v deželnem svetu! In še enkrat tudi ponavljamo našo jasno in nedvoumno podporo predsedniškemu kandidatu Riccardu lllyju, ker je predstavnik leve sredine, v kateri se prepoznava večina slovenskih ljudi in voli/cev v Furlaniji-Julijski krajini, in tudi zato, ker je na svoj seznam uvrstil dva slovenska kandidata, in sicer Tamaro Blažina in Mirka Špacapana, kisla predstavnika dveh duš našega narodnega telesa v Italiji. Pa vendar bi tokrat radi predstavili še en vidik, zaradi katerega je izjemno pomembno, da na junijskih volitvah pri nas zmagata leva sredina in Ric-cardo Illy kot kandidat za predsednika naše dežele, dre preprosto za to, da bo v začetku maja prihodnje leto naša domovina Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije, kar bo seveda vneslo v ves naš prostor nove izzive ter tudi nove vsebine, katerih posledic se še sami ne zavedamo in jih tudi ne moremo predvidevati, saj nikomur ni dana taka jasnovidnost, da bi že danes lahko z gotovostjo govoril o prihodnosti. Skupno prihodnost Slovencev ob odpravi sedanje državne meje si lahko torej samo predstavljamo. Čeprav nekateri danes javno trdijo, da v skupni Evropi, ko bomo Slovenci ponovno združeni, saj meje med Slovenijo in Italijo več ne bo, tudi narodnih manjšin ne bo, smo sami mnenja, da bo vloga naše narodne skupnosti v Italiji še kako pomembna. Prvič bo zelo pomembna zato, ker bomo še vedno živeli v državi Italiji, pa čeprav državne meje ne bo več, drugič pa zato, ker danes zares nihče ne ve, kako bo odprava državne meje delovala na vse nas, na Italijane, na pripadnike slovenske manjšine v Italiji, italijanske v Sloveniji in na Slovence iz matične države. / stran 3 Jurij Paljk Ponovno obvestilo! Zelo težko nam je, ker vam moramo ponovno na prvi strani pisati, drage bralke in bralci, o težavah, ki nam jih povzroča italijanska pošta z dostavo vašega in našega tednika! Kot smo že večkrat pisali, smo bili zaradi nove zakonodaje, ki ureja poštne storitve, prisiljeni"zapirati" našo redakcijo že v torek ob 14. uri, ko gre Novi glas v tisk, da je potem stiskan do srede zjutraj, ko gre na pošto. Po novih pravilih mora namreč naš tednik tudi za tržaške naročnike na pošto v Gorici, od koder ga pošljejo najprej v Padovo, kjer je distribucijski poštni center za severovzhodno Italijo. To nam povzroča veliko težav, o katerih je prav, da ste seznanjeni tudi vi, drage bralke in bralci. Prva je ta, da naši naročniki na Tržaškem dobijo največkrat Novi glas šele v soboto, z veliko zamudo torej, za katero pa nismo krivi mi, ampak italijanska pošta. Druga velika težava pa je ta, da moramo v uredništvu dejansko časopis pripraviti že v ponedeljek, kar pomeni, da dogodkov, ki se zgodijo v torek, sredo in četrtek, ne moremo "kri-ti" s poročili in zapisi, ampak jih lahko samo napovedujemo, največkrat pa še tega ne, še posebno v primerih, ko se dogodijo, še preden naši naročniki dobijo Novi glas v roke. Vse našteto je seveda vzrok velike nejevolje pri vseh: pri nas v uredništvu, ker smo zaradi naštetega nemočni, pri organizatorjih prireditev v naših krajih in seveda tudi pri vas, dragi bralci. Prosimo seveda za vaše razumevanje, saj zares ni od nas odvisno delovanje italijanske pošte, zaradi katere moramo dan prej z Novim glasom v tisk! Uredništvo in uprava "Že veliko mostov smo zgradili čez Sočo, takih mostov, ki nas vežejo, drugačne in različne... Tudi moška pevska skupina Akord iz Podgo-re je eden takih mostov," ki nagovarja in povezuje tri duše naše skupne Gorice: slovensko, furlansko in italijansko. S temi besedami je naš odgovorni urednik Jurij Paljk v petek, 16. t.m., lepo označil vlogo pevske skupine Akord iz Podgore, ki je želela obeležiti desetletnico delovanja z bogatim kulturnim večerom in predstavitvijo prve zgoščenke. Slovesnosti v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž - ki so se je med drugimi uglednimi gosti udeležili goriški župan Vittorio Bran-cati, sen. Miloš Budin, pokra- jinska odbornika Roberta De-martin in Marko Marinčič, občinski odbornik Damijan Terpin - je uvedel mešani zbor Podgora, ki ga vodi dr. Mirko Špacapan, obenem dirigent, mentor in duša skupine A-kord. Predsednica društva Podgora Sabina Antoni je nato v pozdravnem govoru izrazila željo, da bi CD-plošča te skupine, ki vsebuje pol slovenskih in pol italijanskih pesmi, bila tudi someščanom, ki ne poznajo oz. prezirajo naš jezik, sporočilo sožitja in želje po sodelovanju. Jurij Paljk je v pozdravnem nagovoru tudi povedal, da je to praznik zavezancev petju, ki že deset let delijo svojo ljubezen do glasbe z vsemi nami. S čistimi in temnejšimi akordi spremljajo življenje naše sloven- ske narodne skupnosti. "Gre za pristno, tiho življenje lepe Podgore, ki ob nežnem ženskem boku čudovite reke Soče še vedno ve, da je slovenska vas, pa čeprav se je danes prebivalstvo vasi seveda spremenilo." Pevci skupine Akord so zvesti slovenski pesmi; ker pa se zavedajo svojega prostora, svoje zgodovine in lastnih globokih korenin, "lastne samobitnosti, ki ti omogoča, da si lahko drugemu in drugačnemu prijatelj in seveda prav zato od njega lahko zahtevaš spoštovanje, ker ga sam spoštuješ," pojejo tudi lepe pesmi sosedov. Saj "pesem ne pozna meja! To je sporočilo Akorda." / stran 7 Danijel Devetak Lojze Peterle v Kulturnem domu v Gorici Evropo gradimo počasi, a vztrajno! Prvi slovenski predsednik demokratične vlade in član predsedstva Evropske konvencije Lojze Peterle je v organizaciji SKGZ v Gorici 19. t.m. spregovoril o evropski ustavi in o tem, kaj je za govoricami, da naj bi prav on postal predsednik novega evropskega parlamenta. Večer sta uvedla dr. Li-vio Semolič in prof. Claudio Cressati, prisostvovali so ugledni gostje: gen. konzulka RŠ Jadranka Šturm Kocjan, sen. Miloš Budin, dr. Mirko Špacapan in drugi. - Več prihodnjič! FOTO HUMHACA Deželne volitve Izbira je lahka Naše volivke in volivci se nikakor ne smejo vznemirjati ob pisanju krajevnih italijanskih časnikov, da se utegnejo izidi junijskih deželnih volitev celo razveljaviti, ker da je pristojna sodna oblast protizakonito preprečila nekaterim listam volilni nastop. Ob takih in podobnih govoricah moramo slovenski volivci in volivke ohraniti mirno kri in narediti vse, kar moremo, da bomo v novem deželnem svetu prisotni s primernim številom svojih predstavnikov. Bližnje volitve pa so naravnost edinstvena priložnost, da se v deželni zbor Furlanije-Julijske krajine vrne predstavnik Slovenske skupnosti, kjer ga ni že celih deset let. Škoda, ki jo je povzročil, kdor je zasnoval in nato udejanjil zakon, po katerem volivci edine slovenske stranke v Italiji niso mogli priti do svojega predstavnika v deželnem zboru, je neizmerna in bi se moral tisti, ki je zagrešil ta politični škandal, globoko pogrezniti v tla. Deset let se je Slovenska skupnost vztrajno trudila, da bi našla pot iz hude zagate. Zdaj pa jo je končno vendarle našla! V nedeljo, 8., in v ponedeljek, 9. junija, bodo člani, pristaši in somišljeniki edine slovenske stranke v Italiji množično glasovali za listo predsedniškega kandidata lllyja in za listo Marjetice, na kateri bodo oddali preferenčni glas kandidatu SSk dr. Mirku Špacapanu. Slednji je sicer tudi na seznamu samega predsedniškega kandidata in bo z Uljevo zmago avtomatično izvoljen v novi deželni svet. SSk je vsekakor zelo modro ravnala, ko je za bližnje deželne volitve določila kandidata z Goriškega. S tem je po eni strani končno ustregla globoki želji in tudi dolgoletnemu upravičenemu pričakovanju celotnega goriškega območja, po drugi pa nekako nagradila Goriško, kjer je SSk na lanskih občinskih volitvah v Gorici dosegla naravnost zgodovinski uspeh. / stran 3 Drago Legiša Sporočilo: novi številki telefona, in faksa. Od ponedeljka, 26. MAjA, bomo imeli V GORICI novo številko TELEFONA NA UREDNIŠTVU in FAXA NA UPRAVI: nova tel. številka UREDNIŠTVA v Gorici: 0481 550330 nova številka faksa UPRAVE v Gorici: 04111 548276. Telefonska številka go riške uprave ostaja 0481 533177, številka faksa goriškega uredništva pa 04111 548808. [ PAPEŽ DOPOLNIL 83 LET t Marjan Drobež / intervju DRAGAN VALENČIČ I Ivan Žerjal I KARITAS: REVŠČINA IN PRISELJEVANJ I Danijel Devetak lŽUPAN BRANCATI VKC LOJZE BRATUŽ ! MIRKO ŠPACAPAN NA NAŠEM UREDNIŠTVU 1 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 Praznična predstavitev zgoščenke ob 10-letnici delovanja Akord, sozvočje, ki povezuje ČETRTEK, 22. MAJA 2003 Pot do končnih sklepov bo še dolga Zasedala je Evropska konvencija o ustavi Minuli teden je zasedala evropska konvencija in dva dni razpravljala o smernicah za oblikovanje novega institucionalnega ustroja Unije. Razprava je potekala na podlagi predlogov, ki jih je konec aprila predložilo predsedstvo konvencije pod vodstvom Giscar-da D'Estainga in o katerih smo že poročali. Kot znano, v bistvu gre za to, kako naj delujeta evropski ministrski svet in evropska komisija. Za zdaj ministrski svet deluje po šest mesecev pod predsedstvom ene od držav članic. Velike države, zlasti Francija in Nemčija pa tudi Velika Britanija, trdijo, da je sistem rotacije neučinkovit in preživet, zato se zavzemajo, da bi svet imel stalno predsedstvo, ki bi to funkcijo lahko opravljalo pet let. Predsednika bi imenovali evropski voditelji iz svojih vrst, vodil bi delo sveta in zagotavljal večletno kontinuiteto. Evropska komisija, ki ji sedaj predseduje Romano Prodi, bi imela še naprej izvršno, upravljalno in usklajevalno funkcijo. Predsednika naj bi izvolil evropski parlament z večino glasov, nato pa bi ga potrdil še ministrski svet. Komisijo naj bi sestavljalo največ 15 članov, čeprav bo Linija čez leto dni štela 25 članic. Omenjeni predlogi so imeli različne odmeve. V glavnem jih podpira predvsem skupina velikih držav, v kateri so Francija, Nemčija, Velika Britanija, Španija, Italija in Poljska. Na drugi strani pa je skupina 16 majhnih ali srednjih držav, ki imajo različne poglede od skupine ome- njenih velikih držav. Tako 7 sedanjih in 9 prihodnjih držav članic zagovarja ohranitev načela enakosti med članicami in skladno s tem podpira krožno izmenjavanje predsedstva evropskega sveta ter zastopstvo vseh članic v evropski komisiji. Nasprotuje torej uvedbi stalnega predsednika Unije, medtem ko se strinja z uvedbo položaja zunanjega ministra. V zadevno razpravo se je vključil tudi Prodi, ki predlaga, naj bi se s predsednikom konvencija soočila pred člani konvencije o spornih institucionalnih vprašanjih. Položaju stalnega predsednika Unije nasprotuje tudi Slovenija skupaj s številnimi drugimi majhnimi in srednjimi državami. Na zasedanju konvencije sta v tem smislu posegla tako njen zunanji minister Dimitrij Rupel kot poslanec Lojze Peterle, ki sta se zavzela tako za ohranitev sistema rotacije kot tudi načela, po katerem naj vsaki državi članici pripada eno mesto v evropski komisiji, kot to predvideva pogodba iz Nice, podpisana decembra 2000. Toliko o zadnjem poteku razprave o novi institucionalni ureditvi razširjene Unije na evropski konvenciji, ki šteje 105 članov kot predstavnikov sedanjih in prihodnjih članic Unije. Pot do končnih sklepov oz. predlogov bo še dolga in naporna. Za zdaj mora konvencija predložiti predlog pogodbe do 20. junija, ko se bodo v Solunu zbrali najvišji voditelji Unije. Aloj/. Tul ZA DEŽELNE VOLITVE 8. IN 9. JUNIJA 2003 VOLI TAKO: PREKRIŽAJ ZNAK MARJETICE IN PRIPIŠI MIRKO SPAZZAPAN TAKO BO TVOJ GLAS GOTOVO ŠEL SLOVENSKEMU KANDIDATU. NI TREBA, DA NAPIŠEŠ RICCARDO ILLY, KER JE NJEGOVO IME ŽE NATISNJENO NA VOLILNICI. CILJ SLOVENSKIH VOLIVCEV JE, DA NAŠ KANDIDAT DOSEŽE VEČ PREFERENČNIH GLASOV KOT OSTALI KANDIDATI NA ISTI LISTI. V nedeljo, 18. maja Papež dopolnil 83 let Sveti oče je v nedeljo, 18. t.m., slovesno, a tudi tako, kot le on zna, praznoval svoj rojstni dan. Na Trgu sv. Petra v Rimu se je zbralo več kot 50 tisoč vernikov z vsega sveta, ki so z njim prisostvovali bogoslužju, med katerim je sveti oče povzdignil na čast oltarja dva nova italijanska in dva poljska svetnika. Morda je bilo to najlepše darilo svetega očeta svetu in vsem vernikom, saj papež od vedno zagovarja svetost življenja in predvsem zato z veliko naklonjenostjo gleda na svetle zglede krščanskega življenja. Znano je, da se je pod njegovim vodstvom Cerkve dobesedno podvojilo število svetnikov in blaženih, kar je samo dokaz več, kako si sveti oče prizadeva, da bi tudi današnjemu človeku z zgledi dokazal, kako je edino resnično in polno življenje prav v Kristusovem evageliju in njegovem nauku. V Rim je prišlo izjemno število poljskih vernikov, ki jih je vodil poljski predsednik Aleksander Kvvasnievvski. Papež je povišal na čast oltarja tudi škofa Jožefa Sebastiana Pelczar-ja, ki je bil papežev predhodnik na teološki fakulteti v Krakovu, o katerem je dejal, kako rad je govoril te besede: "Nobena telesna pogojenost in nobena starost ne moreta biti nikakršna ovira za odlično življenje. Bog namreč ne jemlje v obzir zunanjih stvari, ampak dušo, in zahteva od nas samo tisto, kar zmoremo dati!" S temi lepimi besedami novega svetnika je seveda papež spregovoril tudi o sebi in dejal, da sebe izroča "v duhu in v milost Materi Božji, kate- NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL gorica(. maj; Casablanca, Maroko: 10 samomorilcev povzroči skoraj istočasno 5 eksplozij v centru mesta. V pokolu izgubi življenje 41 ljudi. Samomorilci napadejo belgijsko veleposlaništvo in bližnjo judovsko restavracijo, izraelski klub, špansko kulturno središče z restavracijo in hotel Farah Maghreb. 17. maj; Hebron, Cisjordani-ja: težko pričakovani vrh med POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE Za trden volilni dogovor Po bolj ali manj poluradnih izračunih hi lahko imeli Slovenci v novem deželnem svetu kar tri, če ne celo štiri svoje predstavnike. Toda če pobliže pogledamo stališča posameznih političnih strank, bi se tako prodoren uspeh zgodil le v tako imenovanih izjemno naklonjenih okoliščinah. Za prodor takšnega obsega bi morali imeti kar nekaj "športne" sreče, kot se temu reče. Prvi pogoj je zmaga Riccarda lllyja oziroma njegove koalicije, s čimer hi bila zagotovo izvoljena oba naša predstavnika na "seznamčku", poleg tega hi imeli primeren izhodiščni položaj tudi drugi manjšinski kandidati. Illyjeva zmaga je torej pot do možne velike zmage slovenskih kandidatov. Seveda bo lllyjeva zmaga tudi uspeh vseh tistih kandidatov in volile ev večinskega naroda, ki se opredeljujejo za programske smernice sil leve sredine. Globoko verjamemo, da bi bil tovrsten rezultat celotni naši deželi v veliko korist in da je pač treba napraviti vse, da bi se uresničil. Kljub ugodnim raziskavam javnega mnenja pa je seveda treba biti previdni in nikakor ne podcenjevati druge strani, ki utegne v zaključku predvolilnega boja zaigrati na strune ostrine ali pa na približevanje svojega programa levosredinskemu kandidatu - izbira ene ali druge opcije v pravem trenutku bi lahko obrodila določen rezultat, zato torej previdnost. Toda tudi v primeru lllyjeve zmage, o kateri v jedru ne dvomimo, bi se lahko zgodilo, da slovenski kandidati ne bi uspeli do takšne mere, do katere more seči optimalna možnost. Utegnilo bi se zgoditi, da bi bila izvoljena le oba "seznamčka", za ostale pa ne bi bilo več zadostnega vzgona in to zaradi dejstva, ker med manjšino ne bi prišlo do dovolj trdnega dogovora. In vsled tega trden volilni dogovor na vsak način potrebujemo. Dogovor, ki bi preprečil nepotrebno in lahko tudi usodno razprševanje naših glasov ali celo medsebojno izločanje, čemur se je nujno izogniti. Dogovor bi nadalje preprečil možnost, da bi zaradi našega notranjega izključevanja celo favorizirali kandidate z desnosredinskega brega. In slednjič hi dogovor preprečil najhujše, če llly sploh ne bi bil izvoljen. V tem primeru, - v katerega sicer ne verjamemo, je pa možen | in ga je zato v politiki nujno upoštevati -, pa bi naš premalo odločni dogovor ali celo ne-dogovor spravil v nevarnost prav vse naše kandidate. In ko bi nam obrnila hrbet še "športna" sreča, hi utegnili doživeti popolnoma nepotreben poraz. Dejstvo je, da trden volilni dogovor rešuje prav vse probleme ter zagotavlja kar najboljši volilni rezultat. In trden volilni dogovor je tisti, ki želi osredotočiti vso svojo pozornost na tiste naše kandida te, ki imajo realno možnost izvolitve. Trden volilni dogovor preprečuje, da hi prišlo do medsebojnega izključevanja ter metanja glasov v prazno. Trden dogovor je ne nazadnje udejanjenje tistih naših prepričanj, zaradi katerih gremo na volitve prav kot I nepogrešljivi del lllyjeve koalicije. AKTUALNO Intervju / Dragan Valenčič Tudi Šempeter in Vrtojba del skupnega mesta Občina Šempetcr-Vrtojba je sicer med manjšimi, vendar najbolj dejavnimi in uspešnimi lokalnimi skupnostmi v Sloveniji. Družbenogospodarski razvoj usmerjajo po programu, ki je začrtan do leta 2020, tako da je prihodnost te občine jasna in pregledna. Dragan Valenčič je župan že drugi mandat, torej od ustanovitve občine oz. od njene odcepitve iz mestne občine Nova Gorica pred skoraj petimi leti. Velja za vsestransko in zelo ustvarjalno osebnost, zlasti pa je izkušen finančnik. Že nekaj časa veliko svojih moči, znanja in volje namenja sodelovanju s sosednjima občinama Novo Gorico in Gorico, ki si prizadevata postopno oblikovati skupno mesto brez meje. Dejansko bi tako nastalo novo središče na Goriškem, ki bi ta prostor lahko uspešno uveljavljajo bodisi v Sloveniji in Italiji kot tudi v mednarodnih organizacijah, zlasti v Evropski uniji. O vsem tem več in podrobneje v pogovoru z županom občine Šempeter-Vrtojba Draganom Valenčičem. S 1. STRANI Izbira je... Dr. Mirko Špacapan pa je kot tedanji pokrajinski tajnik Ssk imel pri tem uspehu gotovo največ zaslug. To je vsekakor trdno jamstvo, da bo tudi kot deželni poslanec prav tako uspešno opravljal svoje dolžnosti v novoizvoljenem deželnem zboru. Ne smemo tudi pozabiti, da je kandidat Ssk bivši goriški pokrajinski odbornik in ima torej tudi bogate uprave izkušnje. Na bližnjih deželnih volitvah bo zato izbira za vsakega zavednega Slovenca in demokrata zelo lahka in samo po sebi umevna. Volil bo tako, da bo v noven deželnem svetu prisoten tudi predstavnim Slovenske skupnosti, edine slovenske stranke v Italiji. To je tudi zato pomembno, ker se naglo bliža mesec maj 2004, ko bo tudi Slovenija postala članica Evropske unije in se bo prav dežela Furlanija Julijska krajina znašla pred novimi izzivi in tudi novimi priložnostmi. Prisotnost slovenskega predstavništva v deželnem svetu bo zato tembolj dragocena tako za našo narodnostno skupnost kot tudi za celotno družbo, v kateri nam je usojeno živeti. 5 1. STRANI Razmisliti... Niti enega samega namreč ni med nami, ki bi znal odgovoriti, kako bo odprava državne meje delovala na Goriškem, ki bo v novi, razširjeni Evropi po vstopu Slovenije postala z obmejnega področja izrazito srednjeevropski prostor. Mimo dejstva, da bodo tudi pripadniki, mimogrede povedano, narodne manjšine v Italiji to širitev kmalu občutili na lastnem žepu, saj bo zaradi trajne odprave raznih prostih in drugih con ceneni bencin na Videmskem, Goriškem in na Tržaškem za vedno ostal še samo spomin, se moramo vsi zavedati, kako bo pomembno, kdo bo našo deželo vodil, ko se bo širitev Evropske unije udejanjala. Če po eni strani Slovenci iz Goriške, in to z obeh strani državne meje, že dlje časa z veliko zaskrbljenostjo opozarjamo Ljubljano na dejstvo, da bo goriški prostor po padcu državne meje ostal odprt vse do izvira reke Soče, do Postojne in na ves Kras, pa se seveda tudi zavedamo pomembne narodnostno obrambne, kulturne, zgodovinske in druge vloge slovenske narodne manjšine, ki bo tudi v prihodnje ostala tu, v Italiji, čeprav bi mnogi, in nekateri tudi zadnje čase vse bolj, radi videli, da je sploh ne bi bilo. Dejstvo pa je, da se ne bomo po padcu državne meje, odselili ne na Mars in ne na Luno, kot bi rekel naš glavni urednik Andrej Bratuž, ampak bomo živeli v Italiji še naprej, sicer res v okviru Evropske unije, a še vedno v Italiji, še vedno kot narodna manjšina. Tega se moramo seveda še kako zavedati, ko se že danes pripravljamo na junijske volitve. Izbrati in izvoliti moramo torej tiste ljudi, ki imajo do nas nakloni-len, pošten odnos, take, ki se zavedajo pomena prisotnosti slovenske narodne manjšine pri nas! Izbira lllyja in njegove kandidatne liste je torej za našo manjšina nuja! Gospod župan, občina Šempetcr-Vrtojba je druga najbogatejša občina v Sloveniji, za Trzinom pri Ljubljani; kako pa se to odraža pri naložbah v razne dejavnosti, denimo, v šolstvo in infrastrukturne objekte? Naš občinski proračun je velik in znaša letos okrog milijardo 700 milijonov tolarjev, ob 6.300 prebivalcih Šempetra in Vrtojbe. Denar zbiramo zlasti iz dohodnine prebivalcev in iz dveh drugih pomembnih virov. To sta koncesijska dajatev od posebnih iger na srečo in posebne komunalne takse, ki jih naša občina pobira na mednarodnem mejnem prehodu v Vrtojbi od vsakega tovornega vozila, ki prečka sloven-sko-italijansko mejo. Naša občina se uvršča med tiste, ki velik del proračuna namenjajo za nove investicije. Za naložbo porabimo okrog polovico sredstev iz proračuna, letos se približujemo celo šestdesetim odstotkom take namenske porabe denarja. V prvih štirih letih delovanja občine smo opravili nekatere pomembne naložbe, predvsem v šolstvu, na področjih komunalne in cestne infrastrukture, in drugod. V štirih letih smo za naložbe namenili okrog 3 milijarde 500 milijonov tolarjev, od skupaj 5 milijard tolarjev, kolikor so znašali občinski proračuni v omenjenih štirih letih. Gradnja obvozne ceste, s katero bi tovorni promet, k i poteka čez mejo, preusmerili mimo Vrtojbe, se zapleta in nastajajo spori, ki se zdijo nerešljivi. Zaradi zamude so bila izgubljena celo namenska sredstva, ki jih Je za gradnjo obvoznice namenil sklad Evropske unije. Na zasedanju občinskega sveta smo sprejeli spremembe prostorsko ureditvenih pogojev za območje bodoče obvoznice, pri čemer smo upoštevali tudi pripombe tistih lastnikov, ki doslej niso hoteli prodati svojih zemljišč za omenjeno prometnico. Poudarjam, da bi iz prostorsko ureditvenih pogojev črtali veliko čistilno napravo, ki ji v Vrtojbi nasprotujejo. Z devetimi lastniki spornih zemljišč se bo občina poskušala sporazumeti in verjamem, da se bomo dogovorili. Kmetje bi nam prodali kmetijska zemljišča, namenjena gradnji, ki so sicer sedaj v postopku razlastitve. Upamo, da bomo zgodaj v jeseni letos lahko pričeli gradnjo prve faze obvoznice Vrtojba. Zgraditev prve faze prometnice, ki bo segala od mejnega prehoda Vrtojba do gramoznice Primorja iz Ajdovščine, bo stala okrog 200 milijonov tolarjev. Denar za to fazo gradnje je zagotovljen iz letošnjega proračuna in iz občinskega proračuna za leto 2004. V nadaljevanju bosta potekali še dve fazi gradnje, pri čemer bo obvoznica segala tudi v sosednjo občino Miren-Kostanjevi-ca. Celotna trasa obvoznice bo dol- ga nekaj čez dva kilometra, celotna gradnja pa bo po naših izračunih stala približno 500 milijonov tolarjev. V občini Šempeter-Vrtojba si zelo prizadevate za preoblikovanje mednarodnega mejnega prehoda v Vrtojbi, ki je zdaj naj večji prehod za blagovni promet In izmenjave ob slovensko-italijanski meji, po vstopu Slovenije v EU pa bo izgubil svojo vlogo. Za kakšne namene bi ga preuredili? Občina je dolžna predvsem uskladiti prostorske načrte celotnega območja mejnega prehoda na način, ki bo ustrezal potrebam bodočih investitorjev. Imamo ureditveni načrt, ki ga je potrebno dopolniti in delno spremeniti, ker ne odgovarja potrebam lastnikov nepremičnin na prehodu. V tem načrtu ni tehnološkega parka, ki je važen del preoblikovanja mejnega prehoda, ki pa seveda ne bo mogel nuditi zaposlitve tistim delavcem, ki izgubljajo delo na mejnem prehodu. Pri tem imam v mislih predvsem špediterje. Tisto, kar je najbolj pomembno, je, da bo treba znotraj spremenjenega ureditvenega načrta sprostiti namene pozidave na celoten kompleks, in ne tako, kot je sedaj, ko ima vsako področje znotraj ureditvenega načrta strogo namembnost po dejavnostih. In seveda tu se lastniki med seboj težko uskladijo o dejavnostih, ki bi jih razvili na posameznih zemljiščih. Skupaj z italijansko stranjo pripravljamo projekt za ureditev skupne pretovorne platforme na italijanskem območju prehoda in projekt za ustanovitev t.i. proste cone, o čemer smo se pogovarjali tudi s predsednikom evropske komisije (vlade) Romanom Prodijem, ob njegovem nedavnem obisku v Novi Gorici oziroma v Gorici. Ukvarjamo se tudi s projekti prezaposlovanja delavcev na prehodu, ki bodo ostali brez zaposlitve, zlasti špediterjev. Pri tem sodelujemo z regijsko razvojno agencijo in raznimi skladi. Špediterji naj bi pridobili nova znanja, da bi se lahko laže odločili o tem, kaj bodo v prihodnje delali. Na mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba je neposredno ogroženih, to je tistih, ki bodo lahko izgubili delo, okrog 190 špediterjev. Država ne pomaga dovolj v naših naporih in dejavnostih za preobliko-vanje mejnega prehoda, zlasti pogrešamo njeno skrb za prezaposlitev špediterjev. Država nam je pomagala zgolj pri umestitvi tehnološkega parka na mejnem prehodu, nikjer drugod pa ne prispeva ničesar. Sredstva za tehnološki park, ki bo zelo pomemben za razvoj novih tehnologij, prispevata zgolj občina Šempeter-Vrtojba in Mestna občina Nova Gorica, računamo pa tudi na prispevek iz sklada Evropske unije. Le-ta naj bi znašal milijon evrov. Šempeter pri Gorici je bil nekoč, do nove razmejitve leta 1947, del sosednje Gorice. Vi to radi poudarjate, ko gre za stike in sodelovanje s sosednjim mestom v Italiji. Ali Šempeter sedaj spet postaja del Gorice, ker se meja postopno slabi in bo čez nekaj let povsem odpravljena? Zanimivo vprašanje, ki sem ga razložil goriškemu županu g. Bran-catiju, s preteklostjo in lego Šempetra pa sem seznanil tudi predsednika evropske komisije Romana Prodija, med njegovim nedavnim obiskom v Novi Gorici in Gorici. Kot posebnost omenjam, da je Šempeter pri Gorici zmeraj ohranil ta naziv, čeprav ga je meja leta 1947 odrezala od Gorice. Pri tem pa marsikdo misli, da je to Šempeter pri Novi Gorici. Šempeter spada v primestje Gorice. Govorimo pa sedaj o skupnem mestu, ki bi ga tvorili Šempeter z Vrtojbo, Nova Gorica in Gorica. Velikokrat sem dejal, da je Šempeter južni del širšega mesta. Ostal bo sicer primestje Gorice, saj imamo z Gorico fizični stik, z Novo Gorico pa ga, denimo, nimamo. Pri tem je važna tudi tradicija iz prejšnjih stoletij. Naš Šempeter je izredno dobro sodeloval s Podturnom v Gorici, Vrtojba pa je imela tesne odnose s Štandrežem. Te vezi so se ohranile do sedaj in naši ljudje jih visoko cenijo. Toda naj še enkrat poudarim, da Šempeter in Vrtojba spadata v del novega skupnega mesta brez meje, ki se je začelo oblikovati. Zakaj pa v projekt. Imenovan Sožitje, o skupnem razvoju in prihodnosti občine Šempeter-Vrtojba, Nove Gorice in Gorice, niste vključili tudi občine Miren-Kostanjevica in občine Brda, ki sta bili nekoč tudi zelo povezani z Gorico? Podpisnice projekta Sožitje, ki sta ga omenili, so tri občine, morda zaradi tega, ker bodo novo zamišljeno mesto vendarle tvorile občine Šempeter-Vrtojba, Nova Gorica in Gorica. Ostala območja direktno v mesto ne spadajo, vendar se bosta občini Miren-Kostanjevica in Brda začeli sami vključevati v drugi, tudi zelo pomemben projekt tukaj na Goriškem, ki se imenuje Čezmejna zaveza. Ob tem omenjam simpozij, ki ga je nedavno priredila pokrajinska uprava v Gorici, in sem se ga tudi jaz udeležil. Na njem je govoril tudi predsednik goriške pokrajine Giorgio ! Brandolin, ki je razlagal nekako takole: "Goriška pokrajina je v deželi Fur-laniji-Julijski krajini manjša od videmske in pordenonske. Manjša je tudi zato, ker nam manjka en del te pokrajine". Jaz pa sem mu odgovoril, "da tudi nam v Sloveniji manjka en del vaše pokrajine". Na koncu smo rekli, ! naj spet ustanovimo tisto staro gori-ško pokrajino. Ja, zakaj ne. Čezmejna pokrajina je mogoča, jaz sem o njej velikokrat govoril in v to čezmejno regijo oz. pokrajino bi se vključile tudi vse ostale občine na Goriškem. Občina Šempeter- Vrtojba se kljub svoji majhnosti loteva nekaterih večjih projektov širšega pomena in razsežnosti. Gre na primer za razvijanje univerze oz. visokošolskih izobraževalnih programov, preobrazbo mednarodnega mejnega prehoda In drugih projektov. Kako te ambicije in dejavnosti morda usklajujete s sosednjo mestno občino Nova Gorica? Na trenutke kaže, da med občinama nastajajo tudi neki spori. Toda moram poudariti, da pri glavnih projektih, razvojnih programih, ni nikakršnih nesporazumov. Sicer imata občini še nekaj nerešenih problemov iz preteklosti, vezanih na delitveno bilanco. A to so manj pomembne zadeve. Toda poudarjam, če ne bi nastala občina Šempeter-Vrtojba, nikoli ne bi imeli razvoja, ki smo ga imeli v teh štirih letih. Dejavnosti, ki smo jih razvili, in objekti, ki smo jih zgradili v Šempetru in Vrtojbi, pa služijo tudi potrebam prebivalcev Nove Gorice. Hvala za pogovor. Marjan Drobež 3 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 4 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 KRISTJANI IN DRUŽBA Generalni direktor italijanske Karitas msgr. Nozza v Trstu V ospredju priseljevanje, naraščanje revščine ter položaj na Balkanu in v Iraku Msgr. Vittorio Nozza v Trstu v sklopu praznovanj 20-letnice delovanja krajevne škofijske Karitas Tržaška škofijska Karitas praznuje letos 20 let prisotnosti in delovanja na Tržaškem. Da bi primerno obeležili ta jubilej, so odgovorni pri tej ustanovi priredili okroglo mizo, ki je potekala v petek, 16. t.m., v prostorih škofijskega semenišča v Trstu. Častni gost je bil generalni direktor italijanske Karitas msgr. Vittorio Nozza. Njegova prisotnost je nudila časnikarjem priložnost za razgovor o nekaterih perečih aktualnih vprašanjih sedanjega trenutka: v prvi vrsti gre za problematiko priseljevanja in za oceno t.i. zakona "Bossi-Fini", dalje za problematiko naraščajoče revščine in za dejavnost Karitas na Balkanu ter v povojnem Iraku. V Italiji je v začetku letošnjega leta po podatkih notranjega ministrstva živelo 2.395.000 tujih priseljencev (800.000 več kot v prejšnjem letu). Pri tem je treba po besedah msgr. Nozze opozoriti, da narašča število nezakonitih priseljencev in da bo postopek ureditve njihovega položaja dolgotrajen. T.i. zakon Bossi-Fini namreč ni mogel rešiti vprašanja nezakonitega priseljevanja in tudi ni še določil vstopnega praga, se pravi tega, koliko ljudi lahko vstopi v italijansko državo. Zato je treba najti načine in vzvode, da se uredi status nezakonitih priseljencev, poleg tega pa je treba končno določiti že omenjeni vstopni prag. Za veliko priseljencev skrbijo razne področne Karitas, ki tako vsaj delno blažijo situacije, ki bi sicer utegnile postati problematične. Vendar se Karitas ne ukvarja samo s problematiko priseljevanja. Beleži se tudi naraščanje različnih oblik revščine. Slednja se lahko razvršča v tri sklope: prvi obsega tiste primere, kjer hud prob- lem predstavljajo že osnovne človeške potrebe (hrana, obleka, dom, zdravje idr.). Število družin, ki jih prizadene taka oblika revščine (in ki načenja družinsko skupnost), narašča in obsega okoli sedem ali o-sem milijonov ljudi. Druga oblika revščine, ki sicer ni izrazito vidna, pa vendar obstaja in predstavlja verjetno še hujši problem, je osamljenost in zavrženost ljudi, na katere je družba pozabila: gre za ostarele, za fizično in duševno prizadete, za mladoletne idr. Tretja oblika revščine pa po besedah msgr. Rozze sestoji v pomanjkanju smisla in pomena življenja, kar je prisotno zlasti pri mlajših generacijah (to dokazuje tudi npr. visoko število samomorov). Kar se tiče položaja na Tržaškem, pa so operaterji Karitas opravili monitoražo 34 ustanov, ki delujejo v sklopu cerkvenega občestva in ki se ukvarjajo s kar 3.100 primeri omenjenih oblik revščine. Že okoli 10-12 let so tako osrednja italijanska Karitas kot razne njene škofijske podružnice prisotne v državah bivše jugoslavije. Tam si prizadevajo za materialno obnovitev tistega, kar se obnoviti da, posvečajo pa se zlasti projektom t.i. "človeške promocije": gre za pozornost do duševno prizadetih, do ostare- lih in mladoletnih, za oblikovanje kmetijskih zadrug ter za poskus sprave med ljudmi. Poleg tega pomagajo krajevnim Cerkvam ter organizacijam Karitas na državni, škofijski in župnijski ravni, da utrdijo lastno identiteto in prisotnost v smislu, da se ne prepušča skrb za potrebne samo karitativnim ustanovam in organizacijam, ampak da se tega loti celotna cerkvena skupnost, ker je to del pastoralne dejavnosti. Podobno velja za položaj v Iraku, kjer je Karitas dejavna že od Žalivske vojne iz leta 1991. Že pred zadnjim letošnjim vojnim spopadom sta mednarodna in iraška Karitas uredili na teritoriju Iraka 14 sprejemnih centrov, osem manjših bolnišnic in koordinacijsko središče v jordanski prestolnici Aman ter poskrbeli za okrepitev delovanja Karitas v obmejnih državah. Sicer se bo Karitas v Iraku prvenstveno posvetila socialnim in zdravstvenim ter šolskim in vzgojnim projektom ter skrbi za ostarele, prizadete in mladoletne. Tudi v tem primeru pa bo iraška Karitas, ki je pod strmoglavljenim Sa-damovim režimom delovala zgolj kot nevladna organizacija, vedno bolj pozorna na pastoralni značaj svojega poslanstva. Ivan Žerjal Rakovnik / Ljubljana Očetovstvo malo drugače Prav o svoji knjigi Očetovstvo mah drugače in seveda tudi o našem tedniku Novi glas ter širše o slovenski prisotnosti v našem prostoru je minuli teden, v sredo, 14. t.m., na lepem večeru v župnijski dvorani na Rakovniku v Ljubljani spregovoril naš odgovorni urednik Jurij Paljk. Na povabilo skupine zakoncev in družin, ki na Rakovniku prirejajo niz večerov, na katere vabijo razne in med seboj si različne predavatelje, je Jurij Paljk odšel v goste in skupaj s prireditelji poskrbel, da se je na Rakovniku pred več kot sto ljudmi izvedelo tudi o naši narodni skupnosti nekaj več, kot se sicer zadnje čase v slovenski prestolnici ve. V imenu organizatorjev je našega urednika pozdravila kolegica Slovenske tiskovne agencije Marjana Jager, ki je tudi sama z možem in družino aktivni član rakovniške župnijske skupnosti, nakar je Jurij Paljk najprej orisal nastanek svoje knjige, ki je imela srečno usodo pri bralcih, saj je že pošla, spregovoril seveda tudi o svoji večjezični in večnarodni družini, o pomenu slovenskega jezika in seveda slovenske samobitnosti za vse nas, ki se vsak dan trudimo, da ne bi utonili v italijanskem morju, se šaljivo poigral tudi z razlikami med Italijani, Slovenci, Furlani in seveda po njegovo preveč resnimi kranjskimi prijatelji, kot je seveda tudi čisto resno predstavil tako tednik Novi glas kot tudi našo, slovensko stvarnost v Italiji, za katero je skupaj s svojim radoživim avditorijem ugotovil, da se o njej v Ljubljani premalo ali skoraj nič ne ve. SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON DRUŽINO NAJ PODPRE TUDI POLITIKA "Zavedajte se, da je današnja družina v krizi, ker mora prestati veliko zunanjih pritiskov in trpljenja. Kulturni trend potrošništva v naši kapitalistični družbi ji je podtalno nenaklonjen. Zato je pomembno skoncentrirati vse pastoralne moči in napore v delo z družinami. Če družina diha v ozračju, v katerem prevladujejo nepomembni vzori, je dolžnost v Cerkvi, da vložimo vse moči, da spod-budimo in pomagamo družinam v današnji družbi k rasti v pristnem verskem načinu mišljenja. Če je družina obubožena zaradi premalo človeških in krščanskih idealov in obtežena s prevladujočo miselnostjo, imamo dolžnost ji pomagati z vsakim primernim sredstvom in odgovoriti z vero na izzive našega časa." Tako je papež Janez Pavel II. ob svojem obisku v Gorici pred enajstimi leti spregovoril Goričanom. "Družina je nenadomestljiva v načrtu človeške in duhovne rasti v celotni družbi. Predstavlja v pravem smislu besede križ-pot, po katerem obvezno človek zori v krščansko o-sebnost in v globoki človeškosti. Od tega je odvisno precej naše prihodnosti. Družina je zibelka, v kateri se razvija dar življenja, prva socializacija in temeljna vzgoja k vrednotam, živim vrednotam. Je kraj harmonične rasti človekovih čustev, solidarnosti, dialoga z ra-ličnimi kulturami. Družina zagotavlja prihodnost vaše krščanske in širše skupnosti, zato je pomembno ji slediti in jo duhovno spremljati." Tako je zaključil sveti oče Karol Wojtyla svoj poseg o družini na našem goriškem Travniku 2. maja leta 1992. Besede so njegove in izzvenijo preroške v svetu, ki čedalje bolj razoseblja svoje človeško obličje, kjer so interesi čedalje večji, nad vsako pristnostjo človeškega zorenja in svežega dialoga v družbi. Večkrat je papež Woj-tyla apeliral na vse odgovorne v civilni družbi, da ne bi pozabljali spodbujati in podpirati "politiko" v prid družine. Naj ta klic in to bodrilo za večjo podporo našim družinam izzveni tudi pri nas. Naj naše ustanove in politiki ne pozabijo, da - ko gre za podporo družini -, ne gre za prvenstveno politično "agitacijo", ampak predvsem za življenje. Kvečjemu lahko postanejo politika in razni programi znotraj naših ustanov bolj življenjski ob presoji in podpori takšni problematiki, ki bo za vse čase aktualna in se bo zanjo treba zmeraj znova in znova zavzemati. SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ZERIAL | 6 VELIKONOČNA NEDELJA Apel 10, 25-26. 34-35. 44-48; Ps 98, 1-4; 1 /n 4, 7-10; J n 15,9-17 "Vas sem imenoval prijatelje", pravi Jezus apostolom tik pred svojo smrtjo (Jn 15,14). Čelo Judu Iškarijotu reče, čeprav očitajoče, ob aretaciji: "Prijatelj, čemu si prišel?" (Mt 26, 50). Dobro ve vse o tragičnem sklepu Iškarijotovega srca, a ga kljub vsemu ne prepusti na milost in nemilost apostolov s Petrovim mečem v roki. V javnosti, vpričo vseh, ga skuša rešiti iz pogubne lakomnosti, ki se ga je polastila. Pri maziljenju Jezusovih nog v Betaniji je Jezus obziren do tega nesrečnega apostola-prijatelja, ki lokavo godrnja: "Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarjev in te dali ubogim?". Apostol Janez je pozneje zapisal v evangeliju: "Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus mu je odvrnil: 'Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno'" (Jn 12, 5-8). Jezus nas poučuje, kako spoznamo pristnega prijatelja. Že v Stari zavezi nam govori, da se pravo prijateljstvo spoz- na polagoma (Sir 6,7). S tem nas uči previdnosti (Sir 6,13). V Novi zavezi pa nas svari pred hlepenjem po imetju (Lk 12, 16 ss). Lažnega prijatelja svari, a ga ne osmeši pred drugimi (gl. zgoraj). Obsodi pa vsako zlaganost. Kjub temu se juda Iškarijot do tedaj ne zave svojega izdajstva. Toda pri zadnji večerji Jezus dejansko ustvari zelo nelagodno ozračje, sumničenje med apostoli pri mizi. Vse prisili, da gredo vase in se vprašujejo, ali morda niso prav oni tisti nesrečnež, ki bo Jezusa izdal (Jn 13, 22; Mt 26, 22 Mr 14, 19). Izkaže pa se narava Božje besede: Silovita je kakor dvorezen meč in prodre do srca, bo pozneje zapisal apostol Pavel (Heb 4, 12-13). Prijateljstvo ni niti v pobožnih besedah: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali hudiče itd.?" (Mt 7, 22). Prijateljevanje z Jezusom in človekom je namreč vedno v ljubezni. Ta pa se pokaže po izpolnjevanju zapovedi (Jn 15,10). Nato po medsebojni ljubezni (Jn15, 12). Višek doseže v smrti za svojega prijatelja (Jn 15, 13). Razodene se tudi po ljubezni do sovražnikov (Mt 5, 44). Jezus nas poučuje, kakšna naj bo medsebojna ljubezen. Naj ne bo najprej v zaprtem krogu, ker se kaj lahko sprevrže v egoizem. Tako poznamo tudi ločine, sekte, ki se večkrat vdajajo pijančevanju in razuzdanosti, četudi govorijo o medsebojnem prijateljstvu, dejansko pa niso več povezane s celoto, s Cerkvijo in njenim učiteljstvom. Zapadle so v skrajnosti. Nekoč cvetoče krščanske skupnosti so zdaj razdeljene in uničene. Po Južni Ameriki jih je veliko. Pri nas pa imamo masoven odpad od Cerkve, če ne celo od Boga. Že Razodetje apostola Janeza nam poroča o sektah, ločinah, npr. v pismih angelom, t.j. starešinam-škofom Cerkva (Raz 22, 6. 9.14-15. 20; 3, 9). lezus zagotavlja, da tak svet premaguje samo medsebojna ljubezen (Jn15,12.17; 1 Jn 4, 7). V Janezovem evangeliju in v treh njegovih pismih naroča samo to: medsebojno ljubezen. To nas povezuje s trto, z Jezusom in po njem z Očetom in Svetim Duhom. Jezusovo prijateljstvo ni ceneno. Zahteva celo darovanje življenja za brata in sestro (Jn 15,13). Peter in ostali apostoli so se dokopali do Jezusove ljubezni po bolečih preizkušnjah. Ni jim namreč šlo v račun, da so Božje misli drugačne od naših misli in naše poti niso njegove poti (Iz 55,8-9). Poleg tega se Bog večkrat poslužuje tudi čudežnih dogodkov, da ga ljudje lahko vsaj malo razumemo (Apd 10,25 ss). Cerkev, skupnost verujočih, pa gradimo celo življenje. To delo ni nikoli zaključeno. Hrepenimo namreč po prihodnosti, ki šele prihaja. Svetogorska Mati Božja, h kateri romamo verniki iz Goriške in Koprske škofije, 25. maja, nas uči tihe, a življenjske povezave s Sinom po ljubezni do vseh ljudi. Prošnji dnevi pred Vnebohodom ter devetdnevnica v čast Svetemu Duhu - Ljubezni naj nas napolnijo z novo vnemo za edinost in delo za druge v živi povezanosti s trto, z Jezusom. Ko človek večkrat toži, da ga je Bog pozabil, da je igrača v rokah usode, naj vzame v roke odlomek iz današnjega evangelija, ki se glasi takole: "Tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!" (Jn 15,16-17). C?(/ANP O S Ifr NOTTČ e tL NFL.U5 Sf IT A £> £ P' K'OMJ JCHflDH A»JCf/C Arfvrro p/ k fr-1*72-1. :.w« Odloči se in nameni Osem od tisoč katoliški Cerkvi s tem, da podpišeš v posebno okence na svojem obrazcu davčne prijave 730-1 ali Unico 2003. ppj||0 Cei Conferenza Episcopale Italiana chiesacattouca Nl^MT^ PiSCOTgCA /v\A vrsA C e TfiA A Ml C I 4 UNA f £NA TRA i POVERI. NFUE mani ci?o e ŠORRt So, PpR NION CVr4qCU ANCHE H Cof £RT£ , N E I VOLTI v N Ln$C|AR£ CHE ILfRE^0 c i/ o rr e. Davkoplačevalci, ki niso dolžni predstaviti davčne prijave, destinazione dellOtto per m i I le deli Irpef - Anno lahko vseeno sodelujejo pri izbiri Osem Od tiSOČ s svo- 2003”. Pismo naj oddajo ali na pošti ali v banki do 31. jllli-jim obrazcem CUD. Dovolj je, da podpišejo v okencu ja. Vse potrebne informacije za podpis na obrazcu CUD se Chiesa cattolica in nato na dnu obrazca; potem naj lahko dobijo na zeleni destinazione Chiesa caltolica zaprejo obrazec CUD v belo ovojnico in nanjo zapišejo svoj prii- telefonski številki (Numero agf * ~ mek in ime ter davčno številko z napisom lScelta per la Verde) 800.348.348 • Sulla tua dichiarazione dei redditi o aul modello CUD 6 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 Na gradu Dobrovo v Goriških Brdih Likovni svet Roberta Faganela Goriški župan Vittorio Brancati je po/val slikarje in druge umetnike, naj ustvarijo kaj posebnega pred 1. majem prihodnje leto, ko bo Slovenija postala članica Evropske unije. r % £' 'i V? *;; % Slovesnost ob otvoritvi del slikarja Roberta Faganela iz Gorice v gradu Dobrovo v Goriških Brdih, v soboto, 17. t.m., je pomenila predvsem priznanje izredno dejavnemu in plodovitemu likovnemu ustvarjalcu iz našega zamejstva v Italiji, potrdila ugledno mesto, ki ga mora imeti v sodobnem slovenskem slikarstvu, pa tudi vlogo, ki jo imata slikar Robert Faganel in vsa slovenska umetnost ob meji pri sodelovanju z italijansko umetnostjo, denimo, v Trstu in Gorici, tudi pri ustvarjanju vzdušja za odpravo meje med Slovenijo in Italijo. Taka sta bila tudi vsebina in okvir nagovorov na otvoritveni slovesnosti v o-srednji grajski dvorani, ki so jo do zadnjega mesta napolnili slikarjevi prijatelji, znanci in občudovalci Fa-ganelove umetnosti iz Gorice in Nove Gorice, pa kulturni in javni delavci z obeh območij. Med njimi je bil tudi pokrajinski odbornik Marko Marinčič iz Gorice. Najprej je slikarja Roberta Faganela in sploh prireditev pozdravil Franc Mužič, župan občine Brda. Dejal je, da ta krajevna uprava skrbi tudi za razvoj umetnosti in kulture, tudi v pričakovanju, "da bosta Gorica in Nova Gorica postali eno skupno mesto, tako kot se piše in govori". Spomnil je, da imajo v gradu Dobrovo stalno zbirko del svetovno znanega slovenskega slikarja Zorana Mušiča, odslej pa bodo dalj časa na voljo za ogled tudi stvaritve znanega slikarja in umetnika Roberta Faganela iz Gorice. Direktor Goriškega muzeja, ki je prireditelj razstave v gradu Dobrovo, Andrej Malnič, je izrazil veliko zadovoljstvo zaradi tega dogodka in povedal, da slikar razstavlja svoja dela v celotnem drugem nadstropju gradu in na kašči. Skupaj gre za 127 slik, od tega je 40 del, ki jih je umetnik ustvaril v Sloveniji. Malnič se je zahvalil tudi sponzorjem, ki so gmotno podprli razstavo, med njimi tudi vinogradniškemu gospodarstvu Ščurek s Plešivega. Likovno podobo in usmeritev slikarja Roberta Faganela, je predstavil časnikar, pesnik in spremljevalec umetnikovega dela Jurij Paljk. Povedal je, da je umetnik začel ustvarjati v začetku šestdesetih let, da je bil učenec in privrženec našega pomembnega slikarja v zamejstvu Avgusta Černigoja, bogatil pa se je in oplajal svojo likovno govorico tudi v stikih z italijanskimi umetniki in ustvarjalci v Trstu. Robert Faganel je svoje izkušnje in spoznanja pridobival tudi z mnogimi potovanji skoraj po vsem svetu, veliko del z motivi s teh potovanj pa je razstavljenih tudi na Dobrovem. Dela za prikaz na tej razstavi sta izbrala slikar in njegov prijatelj Jurij Paljk. Jurij Paljk je tudi poudaril, da je Robert Faganel kot slikar zmeraj ostal zvest svojim načelom, pri izbiranju motivov pa naravi, svetlobi in ustreznim likovnim smerem. Kljub potovanjem v tujino in slikanju motivov na drugih območjih je Faganel ostal navezan na rodno Goriško in "zato je predvsem naš umetnik". Razstava v gradu Dobrovo je tudi zadnji veliki prikaz ustvarjalnosti kakšnega slovenskega umetnika v tem kraju, pred odpravo državne meje med Slovenijo in Italijo. Jurij Paljk je svoja razmišljanja o likovnem svetu Robeta Faganela objavil tudi v katalogu, ki ga je Goriški muzej ob razstavi izdal v slovenskem in italijanskem jeziku. V katalogu so objavljeni tudi prispevki drugih avtorjev. Zupan Gorice Vittorio Brancati je o Robertu Faganelu dejal, "da s svojimi deli in umetnostjo veliko prispeva k spoznavanju in uveljavljanju Goriške in pri premagovanju pregrad in ovir za sodelovanje, ki izhajajo iz preteklosti ". Poudaril je pomen 1. maja leta 2004, ko bo Slovenija postala članica EU; občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter pa v počastitev tega dogodka pripravljajo najrazličnejše prireditve, ki bodo trajale od marca do meseca junija. Pokrajina in občina Gorica pripravljata za tisti čas tudi veliko razstavo del svetovno znanega slikarja Zorana Mušiča. Brancati je slovenske in italijanske slikarje in umetniške ustvarjalce z vseh področij, ki delujejo v Sloveniji in Italiji, povabil, naj v počastitev 1. maja leta 2004 (ob že omenjenem vstopu Slovenije v EU) pripravijo "kaj posebnega", kar bi prispevalo k splošnemu ovrednotenju in spoznavanju Goriške. Na slovesnosti v gradu Dobrovo je v odsotnosti župana zastopal Mestno občino Nova Gorica podžupan Andrej Miška. Razstava slik in drugih del likovnega umetnika Roberta Faganela iz Gorice v gradu Dobrovo bo odprta čez vse poletje, do 28. septembra. Ogledati si jo je mogoče od torka do petka med 8. in 16. uro, ob sobotah in praznikih pa od 13. do 17. ure. Marjan Drobež Avstralska pomlad v Ljubljani Zaljubljeni v naravo Pete celine Narava kot pisateljev dom in navdih/Trpko življenje in romantični opisi puščave / Tesna povezanost sodobnih Avstralcev z morjem Povezovanje posebnosti okolja z vzgibi umetniškega ustvarjanja je v Evropi stvar davno preživetega pozitivizma in naturalizma. Za današnjo literarno znanost je to več kot le "zastarela metoda", že kar nekaj sumljivega. Tudi ko govorimo o deželi na drugi strani sveta, Avstraliji, si kot bralci lahko mirne duše dovolimo biti "neznanstveni". Še posebej, če nas vodi vprašanje, kako svojo zelo posebno deželo doživljajo in popisujejo tamkajšnji pisatelji. Avstralske pisatelje je v prvi polovici prejšnjega stoletja - delitev je seveda groba - privlačevala divja, skrivnostna in do človeka neusmiljena notranjost celine (tamkajšnji izraz zanjo je "buš"). Ta, nekako romantičen odnos do narave - saj tam niso živeli, kvečjemu popotovali po njej - je kasneje zamenjalo opisovanje urbanega življenja in dogajanj. Zdi se, kot da so se pisatelji, in z njimi Avstralci, šele pred dobrimi petdesetimi leti prepoznali kot mestni ljudje ..., opaža Katarina Mahnič. Kot študentka je na peti celini preživela skoraj deset let. Pred kratkim je v okviru niza prireditev Avstralska pomlad v Cankarjevem domu predstavila sodobno avstralsko prozno književnost. PUŠČAVSKA AVSTRALIJA -PEKEL ZA PRISELJENCE Notranjost avstralske celine je bila v prvem obdobju naseljevanja s svojim neusmiljenim podnebjem pravi pekel za priseljence. Tako so v avstralski literaturi starejšega obdobja našli svojo nesmrtnost klateži s popotno malho, zlatokopi, delavci, ki so se preživljali s striženjem ovac, gonjači, ki so mesece in mesece vodili živino prek brezmejnih prostranstev, ubožni živinorejci... Tudi njihove žene, otroci in odraščajoča dekleta, ki so hrepenele po nekom, ki bi jih rešil prekletstva. Eden zaljubljencev v "robato romantiko", njen častilec in popisovalec je bil Henry Lavvson (1867). Najraje je pisal o življenju v bušu, čeprav je večino svojih pisateljskih let preživel v Sydneyju. Ko se je s prijateljem vrnil s pešpoti, dolge več sto kilometrov, je med drugim zapisal (navajam delno povzeto): Kakšna grozota je dežela tam zunaj! Možje se klatijo, prosjačijo in živijo kot psi. Dva meseca nisem spodobno spal. Hodila sva tako daleč, kot nama je dopuščala zaloga vode, potem sva legla in se zavila v odeje. Do sončnega zahoda sva se borila z muhami, s temo so napadli komarji ... Avstralsko literaturo prve polovice prejšnjega stoletja prežemata izseljenska izkušnja ter nalezljiva fizič-nost kontinenta. O slednji govori večina avtorjev kot o "slepi zaljubljenosti". Pisateljica Miles Franklin, ki je dalj časa živela v Angliji, je na primer zapisala (delno povzeto, skrajšano): To deželo ljubim kot bi- tje ... V Angliji ljubim predmete, duhovno hrano, umetnostne zaklade, družabno življenje, v Avstraliji kontinent sam. Ruth Park (1922) je v svojo avtobiografijo vključila tudi slavospev avstralski svetlobi (delno skrajšano): Videla sem zamolklo vijolično nebo Egipta, grafitno modro nebo Irske in Anglije in koščeno belo nebo severa, toda nobeno se ne more primerjati z avstralskim nebom. Ko sem ga prvič zagledala, sem ga imenovala razkošno, toda svetloba, ki je lila z njega, je bila več kot to. Oblikovala in določala je pokrajino. Patrick VVhite (1912), edini nobelovec med avstralskimi pisatelji -nagrado je prejel leta 1973 - je sebi in bralcem priznal, da mu hiše, kraji in pokrajina pomenijo več kot ljudje ... (skrajšano, delno povzeto): Bil sem bolj mačka kot pes. Pokrajina je bila tista, zaradi katere sem v Angliji hrepenel po Avstraliji; in zaradi pokrajine sem se vrnil. Spoznal sem, da je bila idealna Avstralija, ki sem si jo slikal v času svojih "izgnanstev", zmeraj samo pokrajina, brez ljudi. David Malouf (1934), eden najbolj cenjenih avstralskih sodobnih pisateljev, ki živi razpet med Syd-neyjem in italijansko Toskano, je zapisal: "Pokrajina v angleški literaturi je največkrat moralna metafora, v avstralski je preživetvena. In to je velikanska razlika." AVSTRALSKA OBALA DIŠI DRUGAČE Sodobni avstralski pisatelji druge polovice dvajsetega stoletja pa so se prepoznali kot pretežno mestni prebivalci, natančneje - kot mestni obmorski prebivalci, opaža Mahničeva. Na mesto herojskih folklornih junakov so v literaturo stopili ljudje iz sosednje ulice, različnih poklicev, poročeni, samski, ločeni. Druga pomembna poteza pisanja mlajših generacij pisateljev je kulturni vpliv mešanice različnih narodov, živečih na petem kontinentu in - s tem smo spet pri naravi - njihova obsedenost z oceanom. Morje in njegove častilce je poveličal Robert Drevve (1943). Junak ene od njegovih zgodb na primer pravi (delno skrajšano): Ko Avstralec pobegne, vedno pobegne na obalo ... Če izgine Američan, bi lahko živel kjer koli. Toda ne Avstralec - ta gre navzgor ali navzdol ob obali in misli, da je izginil brez sledu ... In še bi lahko naštevali z Mahničevo - pisatelje in pisateljice, ki razglašajo neko svojo posebno navezanost na avstralsko naravo - predvsem z obalo in morjem. Pisateljica Janette Turner Hospital (1942) je svoj rodni Queensland imenovala "razpoloženjsko stalnico", ki jo prenaša s seboj po svetu. Beverley Farmer (1941), poročena z Grkom, je po več letih bivanja v moževi domovini zapisala, da je šele na tujem ugotovila, da je "strasten rodoljub". "Eden najmočnejših občutkov ob vrnitvi v Avstralijo je bil sprehod ob obali, čeprav je v Grčiji ne primanjkuje ... / stran 16 Dušan Rogelj NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 23.5. DO 29.5.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 23. maja (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: Praznične pesmi. Poje Slovenski komorni zbor. - Svetnik tedna: Sv. Janez de Rossi, duhovnik (23.5.). - Za prijeten konec tedna: slovenska narodno-zabavna in zabavna glasba. - Sobota, 24. maja (v studiu Anka Černič): Od vzhoda do juga: Različni glasovi sveta - gostja je Rigoberta Menchu'. - Glasba od vsepovsod. -Ponedeljek, 26. maja (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. -Torek, 27. maja (v studiu Matjaž Pintar): - Ali veste, da ... glasbena oddaja z Matjažem. -Sreda, 28. maja: (v studiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: Zdravilni bezeg. - Izbor melodij. - Četrtek, 29. maja: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. -Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE, STUDIO KOPER Dragi prijatelji Radia Ognjišče, vsak ponedeljek ob 11.15 lahko prisluhnete oddaji Iz založbe TD Ognjišča, ki jo pripravljamo v Koprskem studiu. V oddaji vam predstavljamo knjižne in druge novosti založbe Ognjišče. V začetku meseca prelistamo novo številko revije Ognjišče, vsak tretji ponedeljek pa Darja Kogovšek predstavi list za kulturo mladih Sončna pesem, ki ga tudi izdaja Ognjišče. Ob ponedeljkih se v dopoldanskem programu iz Koprskega studia oglasimo še ob 13.30 v oddaji Stare, ma lepe. Regionalnega značaja pa je popoldanska oddaja Primorska panorama med 16. in 18. uro, ki jo pripravlja Andreja Zupanc. Naj vas, cenjeni poslušalci in bralci Novega glasa tokrat spomnim še na oddaje: Brez meja (torek od 16. do17. ure), Zvonovi zvonijo (četrtek od 16. do 17. ure), Rezervirano za... in Ob petkih pospravljamo podstrešje (petek od 16. do 18. ure). Sredino druženje je namenjeno kulturnim stranem, ob četrtkih pa v studio povabimo gosta in ob 20.30 do 13. ure potujemo s Karavano prijateljstva. Ostanimo prijatelji še naprej in hvala za poslušanje. Razstava o Sloveniji v Atenah V prestolnici predsedujoče države Evropske unije Grčije, Atenah, so se ta teden začele predstavitve desetih držav, ki bodo postale članice Evropske unije 1. maja 2004. Slovenija se predstavlja z razstavo treh slovenskih muzejev z naslovom Tam za hribi je tako kot tukaj-Evropska poglavja slovenske zgodovine v 20. stoletju, z razstavo Naši olimpijci in s predstavitvenim gradivom, s katerim se širi poznavanje Slovenije. Slovenski nacionalni dan, ko se bo slovenska država podrobneje predstavila, bo po poročanju STA v četrtek, 22. maja. RADIO OGNJIŠČE RADIOSPAZtO 103 S 1. STRANI Akord, sozvočje... Nekaj o vokalnem sestavu in CD-plošči "Zdravica-Un brindisi" je nato povedal Hilarij Lavrenčič kot glasbenik. Pohvalil je Mirka Špacapana, ki je znal vliti članom skupine ljubezen do petja in dosegel lepe uspehe tako v domačem kraju kot tudi zunaj njega; tudi snemanje plošče je lep rezultat, saj trenutki minejo, zgoščenka pa bo ostala živ dokument življenjskosti skupine. Večer se je nadaljeval s prijetno prireditvijo, v kateri so se pesmi skupine Akord prepletale z recitacijami, baletom malih tečajnic baletnega tečaja Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel in nastopom otroškega zbora iz Pod-gore. Mladi recitatorji (Irena Breganti, Aljoša |arc, Tina Paljk in učenci 5. razreda osnovne šole J. Ambram iz Pevme Ivana Paljk, Eli-za Petrovčič, Martina Robazza, Sara Berčar, Andrea Corsi, Andrea Jakin, Dimitrij Klanjšček) so v režiji Lidije Jarc nastopili z recitacijami besedil klasikov in sodobnikov. Na koncu je vokalni skupini najprej čestital predsednik ZSKP Damjan Paulin za deset intenzivnih let. Zupan Vittorio Brancati, ki so ga prisotni sprejeli s toplim in dolgim aplavzom, je poudaril, da je "ohranjanje kulture pomembno tudi spričo skorajšnjega širjenja Evropske zveze. Kot župan ne le ce-nim vaše delo, ampak tudi se obvezujem, da bom podpiral to in podobne pobude. Ste bogastvo, ki ga moramo izkoristiti v polnosti, da bomo na primeren način odgovorili na izzive širjenja Evrope." Pozdrav sta prinesla tudi nova pokrajinska odbornica za kulturo Roberta Demartin in Marjan Terpin v imenu Svetovnega slovenskega kongresa-Konferenca za Italijo. Pred sklepno Zdravljico in furlanskim dodatkom je predsednik pevske skupine Akord David Grino-vero izročil dr. Mirku Špacapanu plaketo kot znamenje hvaležnosti ustanovitelju, stebru in vodji skupine, ki ima največ zaslug za to bogato desetletje. ČESTITKE Dragi prijatelj dr. Mirko Špacapan! Z našim nastopom na vaši slavnostni predstavitvi CD-plošče smo se ti v našem malem želeli ponovno zahvaliti, ker si nam pred tremi leti zložil čudovito glasbo za našo zaključno prireditev, na kateri si nas tudi spremljal, in vse to zastonj, česar ne zmore vsak. Eliza, Ivana, Martina, Sara, Tina, Andrea C., Andrea ]., Dimitrij z učiteljico Lidijo. Čestitajo še recitatorja Irena in Aljoša ter vsi ostali nastopajoči. Pogumno naprej! In spet hvala! Otvoritev razstave v Galeriji Ars v Gorici “Drugačna” dela Andreja Kosiča FOTO DIM) Prejšnjo sredo, 14. t.m., je bila v Galeriji Ars na Travniku v Gorici otvoritev druge od petih likovnih razstav, postavljenih ob 70-letnici slikarja Andreja Kosiča. Slikar je zlasti kot ploden akvarelist znan ne le na Goriškem, ampak tudi širše naokrog, saj je svoja dela prvič razstavljal pred SO leti in je v vsem tem času prejel tudi laskava državna in mednarodna odlikovanja. Jubilejna razstava v Galeriji Ars nosi posrečen naslov Nedorečeno in človeka, ki je bil vajen znanih Ko-sičevih liričnih krajinskih motivov, na prvi pogled preseneti, saj tokrat stoji pred deli, ki v javnosti še niso bila razstavljena. Nastala so v zadnjem avtorjevem obdobju, nekje od leta 1997 do 2003, in govorijo o trpljenju, ki seva iz človeških obrazov. Vabijo k razmišljanju. K tišini. In k sočutju. Po uvodnem pozdravu, ki ga je v imenu Galerije prinesel Saša Quinzi, je odprtje razstave uvedla prečna flavta Marte Lombardi z Bachovo Sarabando, nakar je o likovniku in razstavljenih delih spregovorila Verena Koršič Zorn. Prvič je pred goriškim občinstvom ciklus Kosičevih akvarelov v sivem, je povedala. Umetnik dokazuje s to razstavo, da je mojster najrazličnejših vsebin, saj tokrat raziskuje nova obzorja ter s svojim čopičem razglablja in premleva človekovo usodo, ki je največkrat nedoumljiva in ne- dostopna. Razstavljena dela gotovo predstavljajo premik na Kosiče-vi umetniški poti iz vidnega sveta v nevidni svet. Z nemih in anonimnih obličij sevajo občutki minljivosti, negotovosti in strahu. Življenje se kaže kot ena sama in velika u-ganka, ki prinaša nedorečenosti in skrite bolesti. Gre za tematiko, ki je v zgodovini človeštva in umetnosti navdihnila celo vrsto umetnikov in rodilo neponovljive umetnine. Tudi danes ostaja še kako živa, saj smo vsak dan priče vojnam, nasilju, fizičnim in duševnim stiskam. Akvareli pripovedujejo zgodbo posameznika ali sploh vsega človeštva, saj prej ali slej vsakdo doživi svojo kalvarijo. Nihče se ji ne more odtegniti. Na obrazih preizkušanih ni patosa, kričavosti in ihte; prisotna je le tiha bolečina, nepopisna tišina neme množice (beguncev? priseljencev?), ki nemočna za trenutek postoji, potem pa v diagonali hodi v neznano. Negotovi prihodnosti naproti. Samo belina podlage - je še rekla Verena Koršič Zorn - dopušča rahlo upanje, da se težki življenjski trenutki sivega trpljenja kljub vsemu lahko vedno spremenijo. V besedilu na zgibanki, ki je bila tiskana ob Kosičevi razstavi, je Verena Koršič Zorn tudi povedala, da "vsako trpljenje, naj bo duševno ali telesno, človeka prekali in v njem razvije čut zaznavanja vsakršnega nenavadnega vzgiba v sočloveku. Le zrela in občutljiva osebnost lahko podoživlja in posreduje podobne občutke, čeprav sama mogoče nikoli ni doživela skajnih meja fizičnega ali duševnega in duhovnega trpljenja. S prav tako občutljivostjo in srčno eleganco, s katerima se približuje naravi, se Kosič v tem ciklusu del utaplja v odkrivanje človekovih notranjih in zunanjih doživljanj in odgovorov na trpljenje." Skratka: gre za razstavo, ki je le na prvi pogled siva. Kdor se ustavi pred enim od akvarelov, kmalu zazna naboj pretresljive vsebine in se mu v duši nekaj zgane. Človek je vajenec, trpljenje učitelj, pravi ljudska modrost. Nihče se namreč ne pozna dovolj, dokler ni doživel globoke bolečine, ki ga zaznamuje. Trpljenje je stvarnost, ki se ji izogibamo, ker se je bojimo. Na neki način pa tudi privlačuje, saj je skrivnostna in, kdor jo je preizkusil, je spoznal, da trpljenje ni vedno samo prekletstvo. Trpljenje je učitelj, ki nas prečiščuje banalnosti, površinskosti in navlake sive vsakdanjosti. Kot vzmet nas sili v notranjost, k ponovnemu odkrivanju stvari, ki so resnične in trajne, če že ne večne. K lastni vesti, k smislu življenja. Preizkušnja konec koncev vabi, da bi se v njej prečistili kot zlato v ognju in iskali luč ne z obupom v srcu, ampak s pričakovanjem svetle zarje. Danijel Devetak V ponedeljek, 12. t. m., se je v Kulturnem domu za abonente reda A in B ter za italijansko publiko reda T sklenila letošnja gledališka sezona v Gorici, v kateri je prišlo zaradi organizacijskih, pa tudi finančnih težav do sprememb napovedanega a-bonmajskega sporeda. Vanj je bilo vneseno tudi nagradno gostovanje makedonskega gledališča, ki je prijetno presenetilo in s kakovostno predstavo zadovoljilo goriške gledalce. Sezono je zaznamoval odhod iz SSG Marka Sosiča (na sliki), ki se je kot ravnatelj in umetniški vodja (ti dve nalogi bosta v prihodnji sezoni opravljala, kot znano, Marjan Kravos in Vladimir Jurc) iskreno zavzemal, da bi malce prevetril repertoarno poetično tradicijo zamejskega gledališča, zmeraj s pošteno mislijo, a večkrat z drznimi, za širšo publiko ne vedno dobrodošlimi izbirami. Zelo si je prizadeval in trudil, da bi si SSG utrlo pot v italijanski umetniški svet; to mu je tudi uspelo, saj je naše gledališče doživelo na gostovanjih po italijanskih mestih s ko-reodramo Krvava svatba v režiji D. Zlatarja Freya ugodne sprejeme in ocene publike ter kritikov. Ponedeljkovo gostovanje SNG Drame iz Ljubljane je bilo pravi gledališki dogodek in umetniška poslastica. Ljubljanski gostje so nastopili s produkcijo Male drame v režiji Dušana Mlakarja, in sicer z delom Izboljševalec sveta (1979) avstrijskega književnika Thomasa Bern-harda, ki je kot dramatik zaslovel šele v svojih zrelih letih, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. S svojimi deli, v katerih je dosledno, nepopustljivo in brezobzirno prerešetal in razgalil družbene mehanizme povojne Avstrije in njenih ljudi, je razburil ne samo nemško, a tudi avstrijsko in evropsko javnost nasploh. Zanje je prejemal veliko nagrad in priznanj. Podelitve le-teh pa so postale njegov najboljši oder za smešenje, sramotenje, poniževanje prav te države in tega kulturnega prostora, ki mu je natrosilo toliko časti. Izboljševalec sveta, kot beremo v gledališkem listu, v prispevku Janija Virka, je "tipična bernhardovska drama, v kateri je tematiziran prehod iz vsakdana v slavnostni dogodek (...), ki postane absurden zaradi načina svoje uresničenosti". Iz- boljševalec sveta je star nergaški intelektualec, pisec istoimenskega traktata, po katerem bi morali svet uničiti, ker smrdi kot kloaka. Je tudi namišljeni bolnik, morda (zares?) hrom, vsekakor velik egoist, ki mrzi ljudi in stvarstvo in muči svojo žensko, brez katere sicer ne more živeti, saj je v svoji nebogljenosti, jezi, razdražljivosti skrajno grotesken, tragičen in komičen obenem. Tega nemogočega človeka je sijajno prikazal igralec Radko Polič-Rac, eden izmed najboljših slovenskih igralcev, znani kontestator, prejemnik Borštnikovega prstana leta 2002. S protagonistom se je popolnoma spojil in neizmerno očaral tudi goriške gledalce, ki imamo prav malo možnosti ga občudovati na naših odrih. Čeprav v delu nastopa še sedem soigralcev, je to v bistvu skoraj dve uri trajajoč monolog in kot tak grozljiva preizkušnja za igralca. Polič je to gledališko čer izredno mojstrsko premagal, jo osvojil in nesporno zakraljeval na odru v svojem črnem naslanjaču s svojo čisto "naravno" ihto, uperjeno v cel svet. Iva Koršič Konec gledališke sezone 2002-03 v Gorici Odlična izvedba Bernhardovega Izboljševalca sveta NA REŠETU Na prepihu Dne I. maja so bili Pogovori sredi dneva posvečeni delu, današnjim razmeram v svetu delavcev in delodajalcev, pravici do dela, itd. O tem so govorili Aldo Rupel, Giuliano Nadrah in Renato Kneipp. In čeprav naj bi bil 1. maj praznik dela in delavcev vseh vrst, je oddaja izzvenela v nekakšnem molovskem tonu. Na to oddajo sem se spomnila, ko sem prejšnjo nedeljo slišala, da je Breda Susič zaključila svoje sodelovanje pri Kmetijskem tedniku, v četrtek, 15., pa, da se je Vidi Valenčič iztekel kontrakt z radijsko ustanovo. Verjetno je takih sodelavcev, ki so ali bodo v kratkem zaključili svoje časovno omejeno sodelovanje na Radiu Trst A, še več. Prof. Aldo Rupel je nanizal nekaj ugotovitev, do katerih je prišel po lastni izkušnji. Spomnil se je, kako so v njegovih mladih letih vsi stremeli za tem, da bi čimprej prišli do stalne zaposlitve in jo večinoma tudi dosegli. Ko se je Rupel predčasno upokojil, se je pojavil kot prevajalec na svobodnem tržišču dela, kar je predstavlja- lo zanj zelo zanimivo izkušnjo. Opozoril pa je na razliko, ki teče med njim in generacijo trideset, petintrideset in ludi štiridesetletnikov: on ima svoj varovalni pas - penzijo -, zato se bolj mirno lahko razgleduje po tržišču dela, medtem ko je razumel stisko mlajših kolegov, ki tega zaščitnega pasu nimajo. Ne ve tudi, kdaj in kako bodo ti dosegli pokojnino. Ta pojav nestalnih, kratkoročno zaposlenih se vedno bolj širi in nihče se zanje ne zavzema in jih ne ščiti. Po Ruplovem mnenju smo v zadnjih desetih, dvajsetih letih kljub navidezno visokemu življenjskemu standardu nazadovali na socialnem in sindikalnem področju. To nazadovanje ni zdaj še tako vidno, ker ga zakriva to, kar je prejšnja generacija "akumulirala". V resnici se tudi meni zdi, da je ta sistem časovno omejenih kontraktov nemoralno izkoriščanje mladih ljudi, ki se bo dolgoročno obrnilo proti samim delodajalcem. Verjetno se bodo prav najboljši naveličali in se bodo obrnili kam drugam (nekateri so se že). Bojim se, da ta sistem penalizi-ra predvsem ženske. Kako naj se odločijo za materinstvo, ko pa so tako na prepihu, da so prisiljene ne zamuditi občasno ponujenih kontraktov? Tudi to je eden od vzrokov, zakaj so v Italiji "zibelke prazne", o čemer se je spraševal v četrtkovi oddaji Porta a porta Bruno Vespa. A vrnimo se k Radiu Trst A. Že večkrat je bilo poudarjeno, da veliko uslužbencev slovenskih programov in poročil, ki so se upokojili, ustanova ni nadomestila. Poleg tega sem brala prav pred kratkim samo hvalo o čezmejni televiziji, toda - ali bodo pripravljali programe zanjo z že tako okleščenim številom uslužbencev? Ali so nekateri že izkušeni in preizkušeni sodelavci res obsojeni, da bodo kar za stalno ostali na prepihu? (NLP) 7 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 8 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 //V MEMORIAM Vinicio Stupar, tiskarski mojster Intervju / Peter Močnik Prav nič me ni sram priznati, da me je močno stisnilo pri srcu , ko mi je prejšnji teden kolega Marko Tavčar po telefonu sporočil, da je v starosti 66 let v Trstu umrl Vinicio Stupar. Kot na filmskem traku sem s spominom preletel več kot štiridesetletno obdobje najinega poznanstva, sodelovanja in prijateljstva. Res je, da sva se v zadnjih osmih letih videla le nekajkrat, zadnjič pa se je po telefonu oglasil pred dobrim mesecem in med drugim očitaje ugotovil, da si še nisem ogledal njegove nove tiskarne v obrtni coni v Dolini. Obljubil sem mu seveda, da bom to prej ali slej opravil, in sem se mu za zamudo skušal opravičiti. Ko pa sem ga vprašal po zdravju, se je sicer jasnemu odgovoru izmikal, a sem iz njegovih besed razumel, da mu ni dobro. Vedel sem namreč, da je srčni bolnik. Na začetku prejšnjega tedna pa mu je srce odpovedalo. Vinicia Stuparja sem prvič videl v pisarni tiskarne Gra-phis v ulici sv. Frančiška v Trstu, kamor ga je bila pospremila njegova mama in ga predstavila tedanjemu ravnatelju tiskarne, odličnemu tiskarskemu mojstru Štavar-ju s prošnjo, da ga zaposli. Vinicio je namreč prav tedaj dokončal tiskarsko šolo v Ljubljani. G. Stavar je mladega fanta sprejel v službo in s tem se je začela njegova pot v tiskarstvu, ki mu je ostal zvest do smrti. Tedaj so bili časi starih, klasičnih tiskarn, saj se takrat prav gotovo še nikomur ni niti sanjalo o elektronskih strojih, ki pa so že čez nekaj desetletij iz tiskarn popolnoma odpravili svinec in vse, kar je bilo z njim povezanega. Na tem področju je nastala prava pravcata revolucija, prav gotovo večja od revolucije, ki jo je pred več kot 500 leti povzročil Johann Gutenberg, s katerim se je začelo obdobje tiskane besede. Vinicio Stupar je razumel tok časa in se je ob zaprtju tiskarne v ul. sv. Frančiška osamosvojil in najprej imel svojo tiskarno v ul. Ros-setti in nato na drevoredu d'Annunzio v Trstu. Podjetje seje stalno izpopolnjevalo in kmalu postalo eno izmed I OTO KKOMA vodilnih na področju periodičnega tiska v Trstu. Vinicio Stupar ni bil le velik garač, temveč tudi dober organizator in je dalje imel izreden estetski čut, kar je bilo pri njegovem poklicu izredno važno. Podpisani sem kot urednik Novega lista nad 40 let, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom bil v stalnem stiku največ prav z Viniciom in mu povsem zaupal skrb za oblikovanje tednika. Kljub obilici dela sva tu pa tam našla tudi čas za pogovor o zadevah, ki se niso tikale dela v tiskarni. Moram pa priznati, da je bil zelo vesel, ko je ugotovil, da kaže sin David ne le veselje do dela v tiskarni, temveč da ima za to vsekakor zahtevno delo tudi talent. Ko so se moji stiki z njegovo tiskarno pred kakimi osmimi leti prekinili, sem zvedel, da v novi, sodobno opremljeni tiskarni v obrtni coni v Dolini stalno sodeluje tudi hči Tanja, kar mi je Vinicio potrdil ob najinem zadnjem telefonskem pogovoru pred dobrim mesecem. Razumel sem tudi, da je z njeno odločitvijo zelo zadovoljen. Ko se tudi v imenu svojih sodelavcev pri nekdanjem Novem listu zahvaljujem za njegovo nesebično delo, za njegove nasvete in za njegovo veliko skrb, ki jo je vedno izkazoval za naš časnik, mu tudi zagotavljam, da ga bomo vsi, ki smo ga poznali, ohranili v najlepšem in tudi hvaležnem spominu. Sinu Davidu, hčeri Tanji in ostalim sorodnikom pa izrekam globoko občuteno sožalje in naj jih ob veliki izgubi tolaži prepričanje, da so lahko na rajnega Vinicia ponosni. Drago Legiša Revija cerkvenih zborov kraške dekanije V mogočni božjepotni cerkvi Marije Vnebovzete v Vremah je bila v nedeljo, 17. maja, prva pevska revija kraških cerkvenih pevskih zborov, ki so v svojih programih izvajali velikonočne in Marijine pesmi. Kraška dekanija zavzema območje od Vojščice na Krasu do Socerba. Dekan pa je rodiški župnik Milan Pregelj, ki je tudi vodil popoldansko bogoslužje ter prisotne pevce in poslušavce nagovoril z izbranimi besedami. Nastopajoči zbori, ki jih je bilo po številu devet, so zastopali župnije Povir, Sežana, Kobjeglava, Štanjel, Škrbina, Lokev-Vreme, Brezovica, Hrpelje-Kozina, Rodik. Vsak zbor se je predstavil z eno pesmijo. Skupno ljudsko petje je vodil Edi Race, pri orglah pa je petje spremljala Stana Mavec-Umek. Letošnja prva majniška pevska revija na Krasu je potrdila dolgoletno pevsko tradicijo na tem področju. Razveseljiva je bila tudi pomlajenost zborov z mladimi pevskimi močmi. Slednje nam zagotavlja, da bo pesem na kraških korih tudi v bodoče živa in klena. “Volitve ključnega pomena” Tudi na Tržaškem se Slovenska skupnost pripravlja na bližnje volitve za obnovo deželnega parlamenta. Sicer pa se stranka mora spopadati tudi z vrsto drugili aktualnih vprašanj na Tržaškem, v zadnjem obdobju z načrtom za cestni predor med Prosekom in Barkovljami. O vsem tem smo se pogovarjali s pokrajinskim tajnikom SSk Petrom Močnikom. Večkrat seje reklo, da so letošnje deželne volitve v Furlaniji-Julijskl krajini ključnega pomena za prihodnost te dežele v luči pomembnih dogodkov v bližnji prihodnosti, zlasti vstopa Slovenije v Evropsko zvezo. Kaj je po Vašem mnenju v igri? S 1. majem 2004 bo naša dežela postala pravo srce združene nove Evrope. V bistvu se bo ponovno prebila v položaj, ki ga je imela pred približno sto leti, ko je bila glavno pristanišče in cestno vozlišče največjih srednjeevropskih držav. Poleg tega so se prav na ozemlju naše dežele prepletale vse tri glavne evropske kulture: slovanska, romanska in germanska, ter vsi narodi, ki so z njimi povezani. Doživeli bi pravi absurd, če ne bi znali te priložnosti primerno izkoristiti. Prav v tej luči so prihodnje deželne volitve ključnega pomena, saj novo izvoljena vlada bo morala zagrabiti to priložnost in jo primerno izkoristiti, drugače bo naša dežela dokončno pozdravila razviti svet. Ne bo zato vseeno, če bo to deželo upravljala večina, ki zna ovrednotiti izzive evropskih narodov in kultur, ki so že prisotne, ali pa zadrti nacionalistični lobi Camberja, Menie in njihovih deželnih pribočnikov. Primer tržaških uprav je v tem izredno jasen zgled tega, česar si ne smemo privoščiti. Slovenska skupnost je čla nicalei os red inske koalicije, ki podpira kandidaturo poslanca Riccarda lllyja za predsednika deželne vlade. Hkrati pa je za SSk to življenjska priložnost, da se po dolgih letih vrne v deželni parlament. Kako to stranka doživlja in kako potekajo priprave na volilno preizkušnjo na Tržaškem ? Slovenska skupnost je bila konstitutivna stranka te dežele, saj je bila prisotna v deželnem parlamentu od njegovega samega začetka. Samo krivični volilni zakon nas je dobesedno vrgel iz tega parlamenta in je s tem uničil smisel, zaradi katerega je ta dežela prejela poseben statut. F-Jk je posebna, ker so v njej prisotni Slovenci, če pa slovensko stranko vržeš iz deželnega sveta, kje je še smisel za njeno posebnost? Resnici na ljubo za tisti zloglasni volilni zakon so volili praktično vsi, od desne do leve, in nihče si ni pulil brade zaradi našega vnaprej predvidenega izpada iz deželnega sveta. Zato je čista pravica Slovenske skupnosti, da se vrne tja, kamor spada po ustavi naše dežele. To možnost je dala na razpolago samo stranka Marjetice, ki je edina razumela pomen našega nastopa in prisotnosti, tako, da je dala celo eno od dveh mest, ki jih je imela na predsedniškem seznamu na razpolago naši stranki. Na ta način se uresničuje, vsaj v primeru zmage lllyja, neke vrste "zajamčeno zastopstvo" za Slovence. Glede volitev na Tržaškem se soočamo z dejstvom, da verjetno prvič kandidat naše stranke ni iz Trsta, saj je Mirko Spaz-zapan po rodu Goričan, živi pa v Vidmu. To pomeni, da je bilo treba organizirati več srečanj zanj, kar tudi delamo, pa nekaj več propagande bo potrebne med volilci. Gre pa za tehnične probleme, ki jih v stranki sproti rešujemo, tako, da računamo na uveljavitev kandidata tudi v Trstu. IN MEMORIAM Dr. Breda Gruden Bila je prva od sedmih otrok znane družine Dudkovih (Gruden), hčerka Pepija, edinega izmed številnih bratov, ki je ostal v Nabrežini. Ostali, od pesnika Iga dalje, so se vsi izselili še pred vojno v tedanjo Jugoslavijo. Pokojnica je z veliko požrtvovalnostjo doštudirala farmacijo na tržaški univerzi in se zaposlila pri skrbstvenem zavodu INAM, kjer je s pridnostjo dosegla eno vodilnih mest. Vse njeno življenje je zaznamovala skrb za mamo ter za brate in sestre, saj se je še dobro spominjala težkih let mladosti, ko je mama sama skrbela za številno družino, saj je bil oče v Jugoslaviji. Ko so se razmere izboljšale in so si vsi bratje in sestre ustvarili svoje družine, sama pa je ostala z mamo, za katero je zgledno skrbe- la, se je končno posvetila sami sebi. V samem centru Nabrežine si je kupila staro hišo | in jo lepo obnovila ter se pred komaj par leti vselila vanjo, da bi tam uživala zasluženi pokoj. Usoda pa je odločila drugače, v slabih dveh letih je neozdravljiva bolezen odtrgala svojim družinam sestro in brata in ta ista bolezen se je prijela tudi nje na začetku lanske jeseni. Brezuspešna operacija in prav tako neuspešno zdravljenje se je zaključilo v noči med ponedeljkom in torkom. Tiho je odšla, ko ji še ni bilo 70 let in zapustila veliko praznino pri družinah bratov in sestra ter pri ostalih, ki so jo poznali in cenili. Zbogom, Breda, naj ti bo lahka domača zemlja. (NK) Poleg volilne kampanje in tudi absurdnosti, ki jo spremljajo (glejprizive zaradi odbitih kandidatur ipd.), pa politično življenje na Tržaškem razvnema tudi precej drugih vprašanj. V trenutku je v ospredju predlog načrta za podzemsko cestno povezavo med Prosekom in liarkovljami, ki ga podpira deželni odbornik Franzutti. Predlog je javnost ogorčeno zavrnila, SSk pa je že predstavila svoje razloge za n a sp rolo va nje lem u načrtu. Nam lahko v glavnih obrisih obnovite, za kaj gre in zakaj ste proti? Sedanja deželna uprava je tudi na koncu pokazala svoje velike vrzeli in nesposobnosti. Da bi si zagotovila nekaj državnega denarja, se je dobesedno vrgla v nek načrt, ki je popolnoma brezmiseln. Predor od Proseka do Barko-velj in nato od tu do Sv. Andreja je nora zamisel, ki ni uresničljiva v manj kot dvajsetih letih in za veliko več denarja, kot so ga predvideli. Da je potrebna nova povezava med Krasom in Trstom s severne strani, je vsem jasno, saj je tudi bivša lllyjeva uprava to vnesla v takratni regulacijski načrt občine. Tako kot je vnesla še dva predora v mestu. Do zamisli odbornika Fran-zuttija pa je vmes še velik prepad, saj se tu vrta celo mesto, brez vsake geološke predhodne preiskave, razlaščenci pa so že v tej predhodni fazi vinkulirani in je torej njihovo premoženje razvrednoteno. Gre za desetine stanovanj in veliko količino zemljišč. Državni zakon za velike posege, ki se tu uporablja, je zelo hud za osebe, ki jim preti razlastitev ali omejitev lastnine. Pa tudi okoljevarstvena dimenzija je tu grobo in močno ogrožena. To je zelo škodljivo in, po našem mnenju, je tudi v nasprotju z našo zaščito, ki zahteva, da je za take razlastitve treba pridobiti mnenje predstavnikov manjšine v posebnih komisijah. Sedanja deželna vlada je javno zanikala to potrebo. To pa dokazuje, kako misli z našo zaščito. Obstajajo ludi druga vprašanja, npr. glede preureditve Sesljanskega zaliva in položaja srenj oz. Jusov. Kako ocenjujete trenutni položaj'( Slovenska skupnost ni nikoli bila načelno proti katerikoli ureditvi Sesljanskega zaliva, ki je danes res zanemarjen. Zavedamo se tudi, da je Zaliv v zasebni lasti in da zasebnik ni dobrodelna ustanova. Treba pa je dobiti kompromis, ki bo zagotovil dostojno turistično ponudbo in pa nadaljnjo zastojnsko uporabnost obale in kopališč za domačine in za prisotna pomorska društva. To pomeni, da novo naselje, ki se predvideva v zapuščenem kamnolomu in ki pomeni novo vas v občini, je za nas nesprejemljivo. Kot tudi zelo draga uporaba prevozov, parkirišč in kopališč za vse je nesprejemljiva. Načrt bo treba prilagoditi in samo za tem ga bomo lahko tudi kot slovenska stranka podprli. Stranka je poskrbela, da tudi llly zve za to naše stališče. Glede srenj in jusov moram reči, da resnici na ljubo je bila dosedanja deželna uprava do njih bolj pozorna in boljše razpoložena kot vse krajevne levosredinske vlade. Mislim, da je pri tem krivo zadržanje predvsem LD, ki iz starih ideoloških razlogov ne razumejo še pojma večje zasebne zemljiške lastnine in hočejo vse obdržati v rokah občinskih uprav, kjer imajo svoje župane, in pa tudi tržaških politikov, ki se prepoznavajo v sredinskih strankah in nočejo, da bi bili Slovenci premočni, saj tudi oni želijo, da bi oblast nad temi zemljišči ostala v rokah občin, kjer so tudi sami v večini ali vladi. Gre za staro tranzverzalno miselnost, ki nasprotuje avto-' nomiji naše narodnosti in njenega teritorija, s tem pa ogroža lastninsko pravico in razvoj teritorija samega, saj nobena občina ni sposobna ovrednotiti, če ne le v majhnih površinah in samo z javnimi občasnimi prispevki, zemljišč vaških srenj. Kolektivni lastnik, še posebej, če je organsko povezan v konzorcij, pa lahko veliko naredi za razvoj teritorija in ljudi, ki na njem živijo. Ne škandaliziraj-mo pa se, če za to poskrbijo dediči tistih, ki so za to zemljo dali od svojega. Tudi v državah bivšega sovjetskega bloka vračajo zemljo lastnikom. Ali ne bomo v tržni ekonomiji tega spoštovali? Ali nismo v levosredinski navezi za avtonomijo krajevnih stvarnosti, med katere spadajo tudi srenje? Zakaj pa se oblast boji teh ljudi? Gre vsekakor za velik izziv za našega kandidata in svetovalca, saj bo moral stalno zagovarjati spoštovanje pravic srenj, ki ne doživljajo velike podpore med strankami. (NL) TRŽAŠKA KRONIKA KRUT PRIREJA tečaj masaže dojenčka in starejšega otroka, ki bo potekal v drugi polovici maja. Vodila ga bo dipl. fizioterapevtka Karin Vitez. Vpisovanje in informacije na sedežu, ul. Cicerone 8, tel.: 040 360072. ŽUPNIJA PROSEK vabi vse ljubitelje astronomije na srečanje, ki bo v četrtek, 22. maja, ob 20.15 v župnijski dvorani, v sodelovanju z Astronomskim kultrunim krožkom Trst. Naslov predavanja: Ali smo sami v vesolju ? Predava g. Edi Bogateč. Po predavanju ogled zvezdnatega neba s teleskopom. Vabljeni! ZA IZLET Kluba prijateljstva v Strunjan in Piran v ponedeljek, 26. maja, je na razpolago še nekaj mest. V Strunjanu bo g. Jože Špeh daroval sveto mašo v čast Mariji, v Piranu si bomo ogledali obnovljeni starodavni minoritski samostan. Prijave v večernih urah na tel. št. 040 43194 (Martelanc) in 040 225468 (Puntar). ŽUPNIJA PROSEK vabi v če Irtek, 29. maja, ob 20. uri na predavanje prof.dr. Jožeta Krašovca Globalizacija in etika v Svetem pismu. Vabljeni! ŽUPNIJA PROSEK vabi ljubitelje zborovskega petja na koncert v proseško cerkev v soboto, 31. maja, ob 20. uri. Nastopil bo Zenski pevski zbor Prosek-Kontovel pod vodstvom Marka Stoke in z organistom Davorinom Starcem. Vabljeni! ODBORNIK SLOVENSKE Vin-cencijeve konference bo v ponedeljek, 9. junija, od 15. do 17. ure v ul. Donizetti 3, četrto nadstropje, na razpolago za razgovor tistim, ki bi bili pripravljeni pomagati z delom ali drugače, kakor tudi tistim, ki pomoč potrebujejo. ROMANJE NA Sv. Višarje pripravlja župnija Sv. Križa v soboto, 14. junija t.l. Avtobus bo odpeljal z Oberdankove-ga trga ob 6.30, se ustavil v Sv. Križu in nadaljeval pot. V avtobusu je še nekaj prostih mest. Morebitni interesenti naj se javijo v večernih urah po tel. štev. 040 220332. ŠC MELAN1E Klein prireja poletni center Pikapolonica od 7. julija do 8. avgusta v prostorih otroškega vrtca v Bazovici. Središče je namenjeno otrokom od 2. do 10. leta starosti, vpisovanje pa je odprto do 20. junija. Za informacije in prijave kličite 328 I 4559414 ali se zglasite v društvenih uradih na ul. Donizetti 3 ob ponedeljkih od 10. do 13. ure in ob petkih od 16. do 19. ure. Prijave sprejema tudi Slovenska prosveta vsak dan od 9. do 17. ure. POLETNO SREDIŠČE Sklada "Mitja Čuk" Kratkohlačnik bo letos v otroškem vrtcu na Proseku od 30. junija do 11. julija in od 21. julija do 1. avgusta od 8. do 17. ure. Poskrbljeno bo za prevoz s trga Oberdan. Vpisi do 15. junija imajo popust. Informacije: Sklad Mitja Čuk, Prose-ška ulica 131, Opčine v dopoldanskih urah (040 212289). OB DRUGI obletnici smrli proseškega župnika Rudija Bogatca daruje teta Angela Stefančič 50.00 € za gobavce misijonarja Ivana Štante na Madagaskarju. ZA CERKEV v Bazovici daruje Zdenka Marc 50,00 € v spomin na pokojno Marijo Pečar; ob stoletnici slik v cerkvi darujeta Marija in Danica Marc 50,00 €. ZA CERKVENI pevski zbor pri Sv. Ivanu: v spomin na gospo Milo Kralj vd. Jogan daruje Aleksander Žerjal 50,00 £. SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO MAČKOLJE 41. PRAZNIK ČEŠENJ Od petka, 23. maja, do ponedeljka, 26. maja, v Mačkolj.ih, na prireditvenem prostoru "Na Metežici". V nedeljo, 25. maja, ob 18. uri nastop pihalnega orkestra s Korošcev in plesne skupine Cheer Dance Millenium. Vsak večer ples s skupinami Zamejski kvintet, Happy Day, Kraški kvintet in Burja. Nova pobuda Ribiškega muzeja Kako so lovili naši predniki: tartana in koča V Domu Alberta Sirka v Križu je v petek, 9. maja, potekalo prijateljsko srečanje ljubiteljev morja v priredbi Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja Ljudje, ki živijo ob morju, so nekoliko drugačni: bolj odprti, tako nekako kot obzorje nad razprostranim morjem. In prav taki ljudje so pobudniki Ribiškega muzeja tržaškega Primorja. Videli so zelo daleč in uvideli, da se čas za ohranitev in širjenje primorske kulturne dediščine izteka in da je skupni spomin o naši stoletni prisotnosti na tem delu jadranske obale že močno načet. V treh letih obstoja Ribiškega muzeja je prišlo do zelo spodbudnih premikov: družba Dom je Muzeju podarila zemljišče pod Domom Alberta Sirka v Križu, arh. Dario Jagodic je brezplačno predstavil pristojnim uradom načrte, iz matice pa so dospela že nekatera sredstva. Za uvod sta nastopila gledališka igralca Miranda Caharija in Livij Bogateč (sin enega vidnejših kriških ribičev) z duhovitim prizorom iz ribiškega življenja, ki je žel med zelo številnim občinstvom obilo smeha in dobre volje. Situacijska komika je temeljila na (nerazumevanju starih ribiških izrazov, ki so gledalcem segli do srca in pokazali dolge korenine našega naroda na slovenski tržaški obali. Celovečerno predavanje o ribolovu na odprtem morju je ladijski inženir in domačin Franko Košuta, ki je tudi predsednik Ribiškega muzeja, j obogatil s predvajanjem arhivskih in novejših posnetkov ter očaral publiko z izrednim poznavanjem tematike in z iskrico humorja. Pomanjkanje pristanov je bil največji problem naših ribičev vse do druge polovice 19. stoletja (v Križu so ga zgradili leta 1874). Do takrat je bila kraljica našega morja čupa, ki so jo po vsakem lovu povlekli na suho. V takih razmerah je bila nabava večjih ladij nemogoča. S strateško vizijo prihodnosti pa je avstrijska pomorska oblast določila gradnjo pristanov od Trsta do Štivana in tako se je začel nagel vzpon ladjevja bodisi po številu bodisi po dimenzijah plovil. Bragoc je bila zelo pogosta ladja naših pristanov, dolga je bila od 7 do 14 metrov in je imela dve jadri na dveh jamborih. Druga precej razširjena ladja pri nas je bil top, ki je bil sicer manjši in lažji od bragoca, v dolžino je meril od 7 do 10 metrov, po karakteristikah pa je bil zelo podoben bragocu. Večje ladje so naši ribiči kupovali v Gradežu, Chioggi, Piranu in še drugje, ker naše obalne vasi niso premogle to- vrstnega ladjedelništva. Ker pa so te ladje prihajale iz lagun, so imele ploščato dno brez velikega ugreza. To pa se je izredno dobro obneslo tudi v naših razmerah, saj je pravokotno in "škatlasto" obliko plovila odlikovala velika stabilnost. Tudi mreža tartana je prišla k nam iz širšega jadranskega prostora, kjer je bila v rabi že stoletja. Glede na velikost ladje je bila tartana dolga od 16 do 21 metrov, spadala pa je v družino vlečnih globinskih mrež. Drsala je namreč po dnu morja, na koncu pa je imela Žakelj za ulov. Vlečna mreža koča se je razvila iz tartane, namenjena je bila večjim plovilom, saj je merila od 27 do 30 metrov. Pravo revolucijo v lovu s tartano je prineslo 20. stoletje, ko so izumili dvojni vratci, ki sta v vodi širili mrežo in dovoljevali večji ulov. Pred tem so mrežo vlekli tako, da so dve vlečni vrvi pritrdili na droga, ki sta bila na pramcu in krmi. Tako je bila mreža odprta, ladja pa je plula poševno. Katere materiale pa so uporabljali za izdelavo mrež? Najprej so jih pletli iz konopljinih in lanenih vlaken (bile so težke in slabo odporne), po letu 1850 pa se je uveljavil bombažni sukanec. Bil je lažji, odpornejši in prožnejši. Imel pa je šibko točko: morska voda ga je močno razjedala. In zato so snežnobe-le mreže barvali (tjentali) in namakali v vreli mešanici vode in borovega lubja. Najlonske mreže, ki niso zahtevale sušenja in barvanja, so se pojavile po letu 1950. Vleka tartane je zahtevala konstanten veter in ribičem sta prišla na roko le dva. Tjerh, ki je pihal nekje od polnoči do osmih zjutraj, in trcan, ki se je oglasil kak dan ali dva pred nevihto. Oba sta pihljala s severo-vzhoda. Prvi ladijski motor je bil v Križu vgrajen leta 1935; inž. Košuta pa je posredoval podatek, da so v Križu lovili na jadra vse do leta 1957. Naši ribiči so postavili temelje pomorstva slovenskega naroda! "Ribiški muzej je torej izredna zakladnica, kateri moramo zaupati zaprašene ribiške predmete z naših podstrešiji, kjer bi sicer segni-li", je pozval inž. Košuta in povabil vse, naj se včlanijo v društvo ter tako aktivno sodelujejo pri ohranjanju materialne in kulturne dediščine našega ribištva. Le v Muzeju bo to primerno ovrednoteno, da se naše vedenje o preteklosti ne bo nikoli izgubilo. Matjaž Rustja Barkovlje / Tudi letos bogato in slikovito prvo obhajilo Prvoobhajanci v ljudskih nošah so čutili, da je to res “njihova maša” V nedeljo, 18. maja, so v Barkovljah ponovno imeli lep praznik, na katerem je prvo sveto obhajilo prejelo devet otrok - šest dečkov in tri deklice Lepa sončna nedelja je 18. maja privabila v barkovljan-sko cerkev številne vernike. Pred mašo so se zbirali pod košatima lipama na malem trgu pred cerkvijo. Vsa njihova pozornost je bila posvečena devetim prvoobhajancem, šestim dečkom in Irem dekli- cam. Kot je že dolgoletna navada, so bili oblečeni deklice v bele, dečki pa v sinje parterske ljudske noše. Ob 11. uri sta prišla po otroke p. Rafko Ropret in strežnik s križem. V kratki procesiji so odšli v cerkev, v rdeče in belo pogrnjene klo- pi. Proobhajanci so ves čas živo sodelovali pri obredu. Bila je to res "njihova maša". Pod oltarjem so jasno in glasno izrekli svoje prošnje za blagor staršev, vzgojiteljev, za mir itd. K darovanju so prinesli kruh in vino in nato lepo razvrščeni ob oltarni mizi od- i govarjali mašniku. To je bila za nas novost. Nekaj novega je bilo tudi to, da sta vsakega prvoobhajanca spremljala k obhajilu oče in mati. Da bi jim starši še nadalje v življenju stali ob strani in jih vodili k Bogu! Otroke je pri obredu z mikrofonom v roki vodila gospa Vera Poljšak, ki jih je tudi pripravljala na ta veliki dogodek. Bog ji poplačaj vso skrb in Irud! Cerkveni pevski zbor je na koru prepeval zelo lepe pesmi. Večinoma so bile Marijine. Obred je zaključila priljubljena Marija skoz'življenje voditi srečno znaš kot voščilo prvoobhajancem. Tačas so se otroci z mašnikom postavljali pred oltar v skupino za fotografiranje, p. Rafko pa jim je delil spominske podobe. Ob koncu je Vera Poljšak v imenu prvoobhajancev povabila vse v dvorano Slovenskega kulturnega društva Barkovlje na okrepčilo. Otroci so se otresli slovesne resnosti ter se veseli in sproščeni s svojci in prijatelji usuli iz cerkve. Nova knjiga Eveline Umek Mandrija in druge zgodbe FOTO KROMA Pred kratkim je pri založbi Mladika izšla nova knjiga Eveline Umek z naslovom Mandrija in druge zgodbe, ki so jo predstavili v Društvu slovenskih izobražencev v ponedeljek, 12. t.m. V delu je zaobjet spomin na nekdanje življenje pri Sv. Ivanu, vrednote, kot so dom, družina in narod ter težavno sobivanje med ljudmi različnih narodnosti. H knjigi se bomo še vrnili. 9 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 Seja občinskega sveta Zaplet okrog slovenske konzulte in še kaj 10 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 Goriški občinski svet se je sestal 12. in 13. maja in obravnaval dolgo vrsto važnih upravnih zadev. Predvsem je svet vzel na znanje odstop svetovalca in nekdanjega župana Scarana. Kot znano, je na zadnjih volitvah vodil eno od list in se potegoval za župansko mesto. Prejel je v prvi fazi skoraj 20% glasov, v drugem krogu pa se je povezal z desno sredino in doživel pekoč poraz. K temu moramo dodati še žalostno dejstvo, da mu je pred nekaj meseci umrla hči. Zaradi vseh teh razlogov se je umaknil s političnega dogajanja v občinskem svetu. Občinski svet je v nadaljevanju izvolil novo konzul-to za vprašanja slovenske narodne skupnosti. V debati so razni predstavniki desne opozicije izrazili prepričanje, da konzulta ne bi smela več obstajati zaradi sprejetja zakonov 38 in 482. Slovenski svetovalci so v svojih posegih zagovarjali obstoj konzulte, vsaj dokler ne bosta oba zakona stopila v polno veljavo. Izraženo je bilo tudi prepričanje, da prav zaradi svoje posvetovalne narave lahko konzulta spremlja izvajanje zaščitnega zakona za Slovence. Desna opozicija je svoje nasprotovanje stopnjevala do take mere, da sploh ni imenovala svojega predstavnika v konzulto. Zato novoizvoljena konzulta ne more biti uradno imenovana. Občinski svet je sprejel tudi ukinitev Fundacije Cri-stofoletti. To omenjamo samo zaradi zgodovinskega pričevanja o razmerah, ki so vladale v Gorici pod fašizmom. Leta 1940 je bila ustanovljena Fundacija, ki je u-pravljala nekatere imovine in bančne depozite in iz njih črpala sredstva za pomoč trem goriškim občanom. Pravilnik, ki ga je podpisal sam Mussolini, je določal, da smejo dobiti pomoč samo italijanski državljani, vpisani v fašistično stranko, katoliške vere, rojeni v Gorici. Ker je v letih denarna moč Fundacije postala zelo šibka, je občinska uprava sklenila, da jo ukine in da sredstva, ki so ostala, nameni socialnim potrebam. (BŠ) Mirko Špacapan na našem uredništvu V ponedeljek, 19. maja, je kandidat Slovenske skupnosti dr. Mirko Špacapan obiskal uredništvo Novega glasa na goriškem Travniku. Na srečanju z odgovornim urednikom Jurijem Paljkom in glavnim dr. Andrejem Bratužem je slovenski politični predstavnik podčrtal vlogo NG pri podpori stranki SSk in skupnemu kandidatu Vittoriu Brancatiju na lanskih občinskih volitvah v Gorici. Priporočil seje Novemu glasu, naj še naprej opravlja vlogo poročevalca in spodbudnika za vso slovensko manjšino, ki bolj kot kdajkoli v tem trenutku potrebuje jasnih in podprtih političnih smernic. Osveščanje in obveščanje o Riccardu lllyju ter o kandidatu SSk, ki ima edini resne možnosti za izvolitev v deželni svet, sta v tem trenutku še kako potrebni, da ne pride do nepotrebnega razprševanja slovenskih glasov. Na sestanku je prišla do posebnega izraza potreba po prepričevanju slovenskih volivcev, naj za deželne volitve oddajo preferenčni glas za Mirka Špacapana in tako tudi v primeru lllyjevega poraza zagotovijo slovenski manjšini predstavnika v deželnem svetu. Srečanje pobratenih zborov v Rupi' Pesem nas druži FOTO BOMBAČA Mešani pevski zbor Rupa-Peč je v soboto, 10. maja, pripravil koncert skupaj s pobratenima zboroma iz bližnje Vrtojbe in Dobove. Večer je potekal na sedežu društva kar pod milim nebom, ki nam ni bilo ravno naklonjeno. A zbori se tega niso ustrašili in so nastopili z repertoarjem, ki je obsegal več pesmi. Lepo je bilo opaziti napredke, ki jih je vsak izmed zborov naredil v enem letu, a še lepše je bilo dejstvo, da smo se zopet srečali in obnovili našo dolgoletno povezanost. Po zaključnih skupnih pesmi je sledila še bogata večerja za vse nastopajoče, ki so jo pripravile naše pohvale vredne gospodinje in skrbni možje. (MČ) Kultura sodelovanja je eden temeljnih ciljev goriške občinske uprave župana Vittoria Brancatija. To je v ponedeljek, 19. t.m., povedal zbranim v Kulturnem centru Lojze Bratuž sam župan ob svojem uradnem obisku našega kulturnega hrama in poudaril, da pri tem velikem izzivu pričakuje znatno podporo slovenske narodne skupnosti. Prvega občana sta spremljala odbornik za kulturo Claudio Cressati in odbornik za čezmejno sodelovanje Damijan Terpin. "Dolžan sem bil uradno obiskati to središče," je uvodoma povedal Brancati, "saj odigrava ta kakovostna struktura pomembno kulturno vlogo ne le za mesto, ampak za vso pokrajino." Predsednica Kulturnega centra Bratuž prof. Franka Žgavec je goste pospremila po centru, nato pa za mizo orisala zgodovino, delovanje in potrebe Kulturnega centra. Društva in ustanove, ki imajo sedež v prostorih Centra Bratuž, so predstavili Damjan Pau-lin (ZSKP), Lojzka Bratuž (ZCPZ), Andrej Vogrič (ŠZ O-lympia), Peter Černič (SZSO-Gorica), Miloš Čotar (MePZ Lojze Bratuž), Marjan Marke-žič (Fundacija Gorica), Vida Bitežnik in Šilvan Kerševan (SCGV Komel), Robert Jug (MoPZ Mirko Filej), Branko Čer- nič (KTD) in Janez Povše (SSO). Župan je izrazil veliko zadovoljstvo nad opravljenim delom slovenskih ustanov, ki so po njegovem mnenju pomembne ne le zaradi ohranjanja naše kulturne identitete, ampak tudi v luči sodelovanja ob meji v perspektivi vstopa Slovenije v Evropsko zvezo. Poudaril je, da je treba v Gorici okrepiti kulturni načrt, ki mu daje sedanja občinska uprava prvenstveno mesto: treba je omogočiti, da se premostijo spori, ki so na Goriškem še živi in jih desnica podžiga. "Omogočiti moramo, da v mestu dozori kultura sodelovanja na vseh področjih in ravneh. To je veliki izziv, ki stoji pred nami," je rekel župan. Odbornik za kulturo Cressati se je na predlog naših zastopnikov zavzel za to, da bi bile v prihodnje kulturne pobude v mestu bolje koordinirane. Omenil je, da je občinska uprava že pokazala prve znake večje pozornosti do kulturnih ustanov slovenske narodne skupnosti, da jih ho še bolj upoštevala pri javnih pobudah, in se zahvalil za posredovanje v čezmejnem sodelovanju. Odbornik Terpin pa je spodbudil prisotne, naj aktivneje sodelujejo z občinsko upravo, ter jim zagotovil njeno podporo. (1)1)) Sl) Sončnica / Osmi dan družine Ali dobro poznamo svoje mesto? Z naglimi koraki je prišel tudi osmi Dan družine, ko se je zbralo na srečanju čez trideset prijateljskih družin Sončnice. Letos so odborniki izbrali za celodnevno veliko postojanko samo goriško mesto. Večina družin je začela skupno srečanje z deveto mašo na Travniku, nakar je Mau-ro uvedel vse udeležence v jutranjo raziskovalno igro. Družine, porazdeljene v Galebe, Kose, Slavčke in Srake, so morale pokazati, kako dobro poznajo svoje mesto. Vsaka skupina ptic je dobila štirideset posnetkov detajlov, na koliko mestnih stavb diha slovensko prisotnost. Ocenjevalna komisija je lahko nazadnje le ugotovila, da so se vse skupine res dobro odrezale, sami udeleženci pa so se izrazili, da jim je bila letošnja igra po mestu zelo všeč. V zavodu San Luigi nas je nato pričakalo kosilo, ki sta ga pripravila Ani in Aleš. Tam se je tudi odvijal preostali popoldanski program. Najprej so za mlajše nastopili člani Slovenskega odra iz Trsta, ki so z otroško igro Lučke Susič Duh po cekinih posredovali pomembno sporočilo o tem, m osnovi katerih je morala prepoznati različne mestne palače in druge znamenitosti. U-gotoviti je bilo treba tudi njihov natančni naslov in pripisati, v kakšni zvezi so s Slovenci in slovensko zgodovino. Skupine so se naglo prepustile odkrivanju in pokazale vso svojo iznajdljivost, razgledanost in raziskovalno organiziranost. Po vnetosti so se posebno izkazali mlajši člani, ki so kot hitri poslanci prinašali podatke in pri tem igraje odkrivali, katere so prave življenjske vrednote. Nato so se mlajši in starejši skupaj pomerili v igrah, ki sta jih predlagali Ma-nuela & Manuela. Najbolj so vžgale igre med štirimi ognji, gnilo jajce in nogomet med "nagimi" in "oblečenimi". Letos so vse igre imele izvrstnega komentatorja Kazimirja, ki je v tej vlogi naravnost blestel. Tako smo se razšli nasmejani in dobra volja se nas je držala še več dni po našem prazniku. Ilarjet Dornik Jurjevanje 2003 Močna okrepitev v vrstah goriških skavtov Prvo pomladansko sonce je že zdavnaj pokukalo izza deževnih oblakov in ponovno naznanilo prihod pomladi. Eden od znanilcev ponovnega prebujanja narave je nedvomno sv. Jurij, ki ob svojem godu (23. april) prežene še zadnje muhaste aprilske dneve in pripravi pot sončnemu in toplemu maju. Sv. Jurij je hkrati zavetnik vseh skavtov in ob njegovem godu se prirejajo posebna srečanja, na katerih se v veliko skavtsko družino sprejmejo novi člani. Goriški skavti se svojega zavetnika s skupnim slavjem in sprejemanjem novincev že tradicionalno spominjajo 1. maja. Letošnje Jurjevanje je potekalo v Sovodnjah ob Soči. Vreme, ki je v prvih jutranjih urah obljubljalo padavine, se je kaj kmalu zjasnilo in organizatorjem na srebrnem pladnju ponudilo čudovit, sončen dan. Po glavnem zboru, ki sta ga sklicala načelnika in na katerem so se s klici predstavila vsa krdela in vsi vodi, so se začele priprave na sv. mašo. Novinci so še zadnjič "za vajo" preizkušali potek obreda obljub, medtem ko so ostali člani med pevskimi vajami pripravljali glasbeno podlago za sv. mašo. Slednja je potekala na odprtem, v senci košate lipe. Obred je vodil pater Mirko Pelicon, ki je v pridigi poudaril pomen vzgoje otroka in mladostnika in vlogo skavtiz-ma v tem procesu. Višek dneva je bil seveda obred obljub, ki je potekal med sv. mašo. Novinci so z obljubo vstopili v skavtsko organizacijo in tako okrepili njene vrste. Goriški skavti so tako pridobili sedemindvajset novih članov: vejo volčičev in volkuljic je okrepilo kar osemnajst otrok, medtem ko je novopečenih izvidnikov in vodnic devet. Po sv. maši je sledil sprostitveni program, ki je obsegal štiri igre, v katerih so se v "lo-kalpatriotskem" duhu med seboj pomerile geografsko po- razdeljene ekipe: Gorica center, Gorica okolica, Doberdob in Sovodnje. Kot zanimivost lahko povemo, da ekipe niso sestavljali samo člani, ampak tudi starši in prijatelji. Na so-vodenjski planoti se je tako pisana druščina zabavala v skakanju v vrečah, vleku vrvi, sestavljanju sporočil in eni izmed najbolj tipičnih skavtskih iger, scoutballu. Igre so se seveda prekinile ob uri kosila zaradi "višjih sil": dobra skavtska "pašta" je delovala kot čudežno zdravilo proti vse pogostejšemu kruljenju želodcev. V prvih popoldanskih urah so bile na vrsti še finalne tekme prej omenjenih iger. Zadnji popoldanski dvoboji so izrisali lestvico, ki je za zmagovalce dneva ovenčala predstavnike Gorice - centra. Uradna razglasitev zmagovalca in nagrajevanje ekip sta slavnostno sklenila prvomajsko športno obarvano Jurjevanje goriškega dela Slovenske zamejske skavtske organizacije. Pesem slovesa je pomenila še zadnji pozdrav vsem navzočim in hkrati zaključek enega zadnjih skupnih srečanj pred poletnim taborom, na katerega se bodo volčiči in volkuljice podali od 27. julija do 3. avgusta, izvidniki in vodnice od 21. julija do 2. avgusta, roverji in popotnice pa od 8. do 18. julija. Navihani tiger Uradni obisk goriškega župana Brancatija v Kulturnem centru Lojze Bratuž Za kulturo sodelovanja Tekmovanje mladih pianistov v Novi Gorici in blizu Arezza Uspešni učenci Centra Komel Koncert v Štandrežu Praznik cerkvenega petja ZLATA FRANCESCA, NAJMLAJŠI NIK Glasbena šola Nova Gorica je bila 14. in 15. maja prijazna in ugledna gostiteljica letošnjega, jubilejnega 10. tekmovanja mladih pianistov Primorske. V sicer pretesni dvorani šole se je na črno-belih tipkah preizkusilo kar 72 mladih pianistov iz enajstih glasbenih šol Primorske, treh pridruženih članic Zveze primorskih glasbenih šol in dveh slovenskih glasbenih šol v Italiji (Glasbena matica Trst - Sola Marij Kogoj, Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica). Strokovna žirija (predsednik: Hinko Haas - A-kademija za glasbo Ljubljana) je v šestih starostnih kategorijah presojala tehnično pripravljenost, muzikalnost, ustreznost in splošni vtis izvedbe programov tekmovalcev. Na tekmovanju, na katerem so soglasno prepoznavali izjemen nivo primorske klavirske pedagogike in visoko raven večine udeležencev, so se odlično izkazali tudi mladi goriški pianisti, gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Največje presenečenje je pripravila desetletna Fran-cesca Fantini, ki je v 1. a kategoriji za svoj odlični in muzikalno prepričljivi nastop prejela 94.40 točk - zlato priznanje in 3. nagrado. Šestletni Vuga Nik, najmlajši udeleženec celotnega tekmovanja, pa je v kategoriji Začetniki zbral 86,40 točk in prejel srebrno priznanje. Oba mlada pianista poučuje učiteljica Michela de Castro, pred meseci pa sta bila v razredu Valentine Pavio - Hlede. Novogoriškega tekmovanja sta se udeležila tudi Elena Bicli-ni (učiteljica: Katja Lavrenčič), ki je v 1. h kategoriji dosegla 74.40 točk in bronasto priznanje, in Daša Frandolič (učiteljica: Barbara Corbatto), ki je v 1. c kategoriji prejela priznanje za udeležbo (65,00 točk). PRVI ALEXANDER, DRUGA ALEXANDRA Ko smo že pri uspehih naših gojencev, omenimo, da je potekalo od 2. do 4. maja v Castiglion Fiorentino blizu Arezza državno tekmovanje, ki sta se ga udeležila tudi dva mlada učenca klavirske šole prof. S. Gadžijeva na SCGV Emil Komel. Komisija, ki ji je predsedoval znani pianist Ser-gio Perticaroli, je prvo nagrado v kategoriji Pr/me note z najvišjo oceno (99/100) dodelila osemletnemu Alexandru Gadžijevu. Drugo nagrado (93/100) pa je osvojila komaj šestletna Alexandra Tofful. (TG) Že dolgoletna tradicija je, da je Združenje cerkvenih pevskih zborov v Gorici sredi maja priredilo koncert nabožne zborovske glasbe. Zadnja leta je to iz določenih vzrokov nekaj časa izpadlo in zato je treba sedaj spet obnoviti to lepo tradicijo. Te misli je v svojih pozdravnih besedah izrekla predsednica ZCPZ prof. Lojzka Bratuž in se pri tem tudi zahvalila vsem nastopajočim pevskim zborom. Teh je bilo skupno pet. To so bili MePZ Štandrež (dir. David Bandel-li, orgle Silvan Zavadlav), MePŽ Lojze Bratuž (Bogdan Kralj), MoPZ Mirko Filej (Zdravko Klanjšček), MePZ Podgora (Mirko Špacapan) in MePZ Rupa-Peč (Zdravko Klanjšček). Kot je že iz programa razvidno, so nastopajoči zbori izvajali skladbe zelo različnih avtorjev, v glavnem slovenskih oz. par tujih, zlasti polifonskih. Med temi sta predvsem naš Jacobus Gallus in Španec Thomas Louis da Victoria. Med našimi znanimi skladatelji so bili na prvem mestu Vinko Vodopivec, Matija Tomc, Lojze Mav, nato Peter Jereb, S. Mihelčič, Danilo Fajgelj, A. Hribar, K. Adamič, pa še J. Gruber in J. Deschermayer. Skladatelji, ki izražajo precej različne stilne izvore, vendar se bolj ali manj gibljejo v novi romantiki ali še prej v renesančni polifoniji. Pozna se, da si posamezni zbori resno prizadevajo doseči lepe uspehe, čeprav seveda še niso vsi na določenih nivojih. Vsekakor - pozna se resen pristop k dostojnemu petju, kar je gotovo spodbudno. Še to: v glavnem so bile na sporedu skladbe z Marijino oz. velikonočno vsebino. Naj še omenimo, da smo slišali tudi prijetno noviteto, namreč skladbo Ave Maria Patricka Quaggiata. Lepa in obetavna ter primerno moderna skladba, ki kaže na bodoči razvoj mladega glasbenika. V z razkošnimi Kraljevimi freskami poslikani župni cerkvi so pod stropom in mogočnimi oboki lepo in prijetno odmevale melodije nastopajočih zborov. Zelo številni ljubitelji naše pesmi, ki so cerkev napolnili, so z zasluženim aplavzom toplo nagradili vse nastopajoče. (AB) PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ PRAZNIK ŠPARGLJEV PETEK, 30. MAJA, OB 20.45 - odprtje razstave del SONJE MALIGOJ v župnijskem domu A. Gregorčič v Štandrežu SOBOTA, 31. MAJA - ob 17. uri SLIKARSKI EX TEMPORE - ob 20.30 Ples z ansamblom ZAMEJSKI KVINTET NEDELJA, 1. JUNIJA, OB 19. URI - Baletna skupina CENTRA EMIL KOMEL - Plesna skupina URŠKA iz Nove Gorice - Otroški zbor VESELJAKI iz Doberboba - Ples z ansamblom KRAŠKI KVINTET PONEDELJEK, 2. JUNIJA, OB 20.30 - Ples z ansamblom NE ME JUGAT SOBOTA, 7. JUNIJA, OB 20.30 - Ples z ansamblom OASI NEDELJA, 8. JUNIJA - ob 17. uri SREČANJE PRITRKOVALCEV - ob 19. uri Nagrajevanje - Nastop MePZ RUPA-PEČ - Nastop dramske skupine PD Štandrež z enodejanko ČAU ČAU, REX! - Ples z ansamblom KRAŠKI KVINTET Na voljo odlični šparglji, domača jedača in pijača Bogat srečolov Razstava del Sonje Maligoj POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Dejavnosti Slovenskega centra Emil Komel Koledar dejavnosti na Centru Komel je kot vsako leto bogat in zanimiv. V preteklih dneh so učenci že igrali na zaključnih nastopih na Vrhu sv. Mihaela in v Devinu. Sledila bo še vrsta nastopov na drugih podružnicah. Prvi osrednji zaključni nastop bo ta petek v KC Bratuž in nosi naslov Otroci enega sveta. Z glasbo in besedo se bodo učenci povezali z otroki različnih narodnosti in kultur. Posebnost letošnjega konca šolskega leta pa je gostovanje 21. Srečanja slovenskih obmejnih glasbenih šol, ki bo letos v Gorici. Učenci in učitelji 11 glasbenih šol bodo obiskali naše mesto, popoldne pa bodo v KC Bratuž prikazali raznoliko podobo in sporočilo svojih glasbenih govoric. To nedeljo bodo zvoki učencev goriških glasbenih šol odmevali na Sprehodu med zelenjem v Pevmskem parku, kamor sta jih povabila društvo Intermusica in goriška občina. MEŠANI PEVSKI ZBOR ŠTANDREŽ vabi na koncert IZ PRIMORSKE... IN NAZAJ POTOVANJE Z LJUDSKO PESMIJO PO SLOVENSKEM PROSTORU IN ČASU zborovodja: David Bandelli petek, 23. maja 2003, ob 21 .uri župnijski park med lipami V primeru slabega vremena bo koncert v župnijski dvorani Anton Gregorčič. POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE .w Vi-,'"-' Potrditev Guinnessove knjige rekordov Rekord svetovne popotnice Benke Pulko Pet let in pol trajajoče potovanje Ptujčanke Benke Pulko z motociklom okoli sveta je našlo svoje mesto tudi uradno v Guinnessovi knjigi svetovnih rekordov. Bilo je to prvo kontinuirano solo potovanje z motorjem po vseh sedmih celinah sveta, najdaljše žensko potovanje z motorjem (glede na čas in prevožene kilometre) ter prvo potovanje ženske na motorju po Savdski Arabiji. Tako smo dobili prvega Slovenca, ki je nosilec treh rekordov hkrati. "Do sodelovanja z Guinnessom je prišlo spomladi 1997, ker je nekaj prijateljev trdno verjelo, da kaj takega še ni bilo narejenega. Potrebno je bilo predložiti najavo za naskok rekorda in jo precej natančno opredeliti. Seznanjena sem bila s pravili. Med potovanjem sem bila občasno v stiku s sodniki in tistimi, ki rekorde preverjajo, vrednotijo ter nadzirajo," je povedala Benka. Na sedežu Guinnessa v Londonu so potrdili, da je to bil eden najbolje dokazno podprtih rekordov. 24 kg vzorno urejenega dokaznega gradiva, bencinskih računov, cestninskih lističev, fotografij, pisnih potrdil, dokumentov, več kot 6000 naslovov tistih, ki so jo na poti srečali, pričajo, da je to bilo potovanje brez primere. Benka je v teh dneh zaokrožila polletnico, odkar se je pripeljala s poti Po Zemlji okoli Sonca, kot jo je poimenovala. Večna popotnica je priznala, da bi se potovanje zgodilo tudi sicer, če ne bi kandidiralo za svetovno razpoznavni rekord. "Priznanje rekorda mi Nogomet / Champions league nedvoumno naznanja dokončni in dejanski zaključek potovanja. Od sedaj dalje je le še spomin. Lep sicer, a spomin. Preteklost. Zelena luč za nove projekte in sveže avanture. Morda ga bom počasi lahko tudi sama dojela kot rekordersko dejanje. Do sedaj je bil zame le delovni proces, dolg in zahteven, ki sem ga posvečeno opravljala z veliko ljubeznijo." Sedaj piše knjigo in pripravlja multimedijska predavanja. "Da razdelim s tistimi, ki jih zanima, kod sem hodila in kaj se mi je dogajalo v petih in pol letih potepanja." Knjiga bo izšla jeseni, ko se bodo začela tudi gostovanja in predavanja po Sloveniji. V Guinnessovi knjigi rekordov se v vsaki novi izdaji omenja le majhen fragment vseh rekordov. Upajmo, da se bo rekord Benke Pulko kmalu pojavil na straneh ene najbolj razpoznavnih in prodajanih knjig na svetu. Vredna ogleda je spletna stran www.benkapulko.com. Manchester: po 28. maju nova italijanska kolonija! 28. maj in Manchester sta vse bliže. Gre za datum in kraj, ki bosta ostala dalj časa zapisana v zgodovini povojne Italije. Na programu ni nobenih volitev, niti se ne napoveduje padec Berlusconijevega sistema in oblikovanje tretje republike. Napoveduje se pravi "verski koncil", ki bo v poznih večernih urah kronal zmagovito opcijo med dvema, ki jih ponuja: Milan ali luventus. "Koncil" 28. maja bo določil, kdo bo naslednje leto prvi svečenik oz. pontifex maximus božanstva z nogometnimi čeveljčki in usnjeno žogo in katero mesto bo Meka nogometnih navdušencev, Milan ali Turin. Milan je letošnjo sezono začel izvrstno: novembra je veljal za najkakovostnejšo in najbolj spektakularno italijansko ekipo. Od novega leta so delnice društva iz ulice Turati padle. Milan daje vseskozi vtis, da se komaj prebija iz tekme v tekmo in da mu je pot do finala Champions league včasih utrla boginja Usoda. Ob solidni obrambi, ki ji načeljujeta Mal-dini in Nesta, je bil Milan v drugem delu sezone pomanjkljiv v grajenju igre. Vezna vrsta, ki jo je Ancelotti zarisal v obliki romba kaže na to, da se Milan ne poslužuje bokov za napadanje nasprotnikovih vrat. Že zaradi samih značilnosti obeh rdečečrnih napa- dalcev, Ševčenka in Inzaghija, je moral Ancelotti že v začetku leta odmisliti grajenje igre po bokih. Ševčenko je namreč najbolj učinkovit takrat, ko sam dobi žogo izven kazenskega prostora in poskuša prodor proti vratom uspešno izpeljati tako, da s hitrostjo, svojim glavnim orožjem, premaga nasprotne branilce. Glavna značilnost drugega Milanovega napadalca, Inzaghija, je pragmatizem in oportunizem pred vrati. Milanova številka devet ima zelo izrazit smisel za gol. Sam se ne podi za žogo, če pa jo dobi v bližini nasprotnikovih vrat, je zaradi nepredvidljivosti težko ustavljiv. Da se maksimalno izkoristijo značilnosti obeh bomberjev, mora napad rdečečrnih dopolniti nogometni velemojster, ki je sposoben ustreči nogometnim zahtevam napadalcev. Sposoben mora biti torej vsakič najti Ševčenka in mu žogo podati natančno do milimetra zato, da se Ukrajinec z žogo lahko spusti v "divje dirjanje" proti nasprotnikovim vratom. Hkrati mora biti ravno tako natančen v podajah Inzaghiju, ki vseskozi stoji na namišljeni off-side črti in skuša tako zmesti nasprotnikove branilce. Rdečečrni se lahko pohvalijo z dvema nogometašema, ki ustrezajo gornjim kriterijem, Rui Costo in Rival-dom. Rivaldo letos ni ujel pravega ritma in glede tega razočaral svoje navijače. Rui Costa je prvi del sezone odigral zelo dobro, v drugem pa je izgubil rdečo nit Milanove igre. Razloge za spremembo v igri Berlusconijevega kluba (novemberski su-perMilan v nasprotju s trenutno oseko v zadetkih) lahko torej iščemo tudi v slabi igri Rui Coste. On je v Milanovi postavitvi neobhodno potreben člen, ker je trenutno sam, ki lahko "vžge" napadalni dvojček Inzaghi - Ševčenko. Letošnja zgodba Stare dame iz Turina je zelo različna, skorajda nasprotna Milanovim dogodivščinam. Izbranci trenerja Lippija (na sliki) so letos delovali kot diesel motor. Štartali so nekoliko počasneje, ko pa so ulovili pravi ritem, jih v prvenstvu ni mogel več nihče dohiteti. Podobno se je zgodilo v najelitnejšem evropskem nogometnem tekmovanju. V predtekmovalnih krogih jih je Man- chester Utd dvakrat premagal, v četrtfinale so se Turinča-ni uvrstili skozi šivankino uho, tudi Barcelono so četrtfinalnem dvoboju izločili z veliko težavo. Ko pa se je tekmovanje prevesilo v najzanimivejši, končni del, je Juventus, po tesnem porazu v Madridu, avtoritarno premagal in osmešil veliki Real Madrid. Trenutno so črno-beli v vrhunskem psihofizičnem stanju. Povratna tekma proti španskim prvakom iz Madrida je dokazala trdnost granitne obrambe Tu-rinčanov, ki ima v Davidsu prvi trdni steber že v vezni vrsti, luventusovi branilci so kljub odsotnosti Cira Ferrare zasen-I čili Realove prve violine, Zidana, Figa in Raula, in v napadu osamili Ronalda, ki je postal popolnoma nenevaren. Hkrati je turinsko moštvo držalo niti igre v svojih rokah ter že od začetka navalilo na vrata Ikerja Casillasa. Obramba kraljevega moštva je kaj kmalu kapitulirala pod pritiskom Nedveda in soigralcev. Odsotnost Čeha na finalni tekmi zaradi rumenega kartona, ki si ga je prislužil na povratni polfinalni tekmi, bo za luventus težka izguba. Plavolasec s številko 11 je bil namreč letos nedvomno mož odločitve v številnih trenutkih, ko Tu-rinčani niso predvajali učinkovite igre. Nedvedova izključitev bi lahko zelo slabo vplivala na črnobele tudi zato, ker bodo morali zaradi Čehove odsotnosti spremeniti način igranja. Trenutno je namreč Nedved daleč najboljši Juven-tusov posameznik, ki ga ne more nihče nadomeščati niti po kakovosti niti po količin-skosti njegove igre in njegovega doprinosa ekipi. Andrej Černič 1 5 ČETRTEK, 22. MAJA 2003 POTOPIS Od Nove Gorice do Santiaga (28) CAMINO FRANCES {m- !ip ip •# Nace Novak Kaj se pa greš, človek? Ob izhodu iz El Aceba stoji spomenik nemškemu kolesarju, ki mu ni bilo dano, da bi prikolesaril do Santiaga. Ne vprašujte me, kako je umrl, ker ne vem. Morda je bil kriv neroden padec, mogoče bližnje srečanje z nasproti vozečim vozilom, infarkt, bo? Ko sem hodil mimo, sem pomislil, da si je na nek način izbral primeren čas in kraj za zaključek življenjske poti. Zakaj ? Zato, ker na Caminu ni stresa in naglice. Nobenega pritiska. Nobenih "deadli-neov", računov za elektriko, pralnega stroja, ki crkne, ipd. Na Caminu ni treba upoštevali nobenih pravil oblačenja (razen tistih, ki jih narekuje mati narava) in vsak se lahko obnaša tako, kot se mu zdi, da je najbolj primerno. Na Caminu teče vse skupaj v nekem čarobnem ritmu. Ves čas si v premikanju. Ves čas se nekaj dogaja in vedno nekaj novega, saj tisto staro puščaš za seboj. Večji del dogajanja sloni na "prišel-videl-šel naprej". Kamor prideš, si tujec. Nomad. S seboj nosiš res le tisto najnujnejše za preživetje, s tem pa tudi precej manj neke lažne odgovornosti. Odgovornosti do sistema, ki zahteva od posameznikov vse več svobode, jemlje pa jim jo na perfidno prefinjen način, z načrtnim ustvarjanjem vedno novih potreb in življenjskih stilov in s spodbujanjem množične potrošnje. Vsakdanji problemi, ki se v vsakem od nas kopičijo dan za dnem in slej ko prej pripeljejo do takšne ali drugačne bolezni, med romanjem nimajo prave teže, saj na vse skupaj gledaš iz druge perspektive. Tam doživljaš svobodo v pravem pomenu besede. Tam živiš tako, kot bi bilo treba živeti. Že res, da od hoje ni mogoče živeti, a je res tudi, da poznam preveč ljudi, ki živijo zato, da delajo, da zaslužijo za hrano, da lahko delajo, in se vrtijo v tem začaranem krogu in si ga lišpajo s kopičenjem materialnih reči, ki so na poti k sebi povsem nepomembne in nepotrebne. Če nič drugega, se je imel nemški romar zadnjih nekaj dni v življenju lepo. Umrl je svoboden. V jutru po najstrašnejšem dnevu na Caminu sem se počutil precej klavrno. Zaradi teka v sandalih s težkim bremenom na hrbtu se je znova oglasila poškodba iz prvih dni. Ja, spet me je špi- kalo v skočnem sklepu, pa tudi žulji niso bili nič manj žuljavi. Da utrujenosti niti ne omenjam. Ker sta se tudi Emilia in VValter počutila podobno, smo se odločili, da gremo le do 15 kilometrov oddaljenega mesta Ponferrada (na sliki). Brez trohice slabe vesti sem prekršil butasto pravilo o najmanj 20 kilometrih na dan in si privoščil en tak "mo-ving rest day" (premikajoči počitek), saj me je zadnja etapa res uničila. Emilia in VValter sta ostala zvesta asfaltu, sam pa sem vseeno zavil na blatno stezo, označeno z rumenimi puščicami, ki seje vijugajoče se spuščala po pobočju navzdol. Ker sem nekaj kilometrov pred Ponferrado po pomoti zavil na daljšo od obeh možnih poti, sem bil "nagrajen" z dodatnimi tremi kilometri hoje, tako da sem v mesto vkorakal v stilu "okoli riti v žep". Do zavetišča sem se privlekel utrujen, kot bi prehodil 81 in ne 18 kilometrov, med napornim prestapanjem z noge na nogo pa sem, priznam, kar nekajkrat resno pomislil na to, da bi katero od etap do Santiaga vendarle presle-paril z avtobusom. Šele v zavetišču sem opazil, da mi je med hojo kar opazno otekla leva noga. Nad gležnjem je bila precej debelejša od desne, če pa k temu prištejem še pogled na pomilovanja vredna stopala, kjer sem imel s "flajštri" povite vse prste, pa še oba podplata in peti, je bilo stanje res alarmantno. "Kaj se pa greš, človek ?" me je ob pogledu na razcve-teni spodnji okončini vprašal romar mojih let, ko sva v kopalnici skupaj čakala na prost tuš. "Nič, le malo prehitro in preveč hodim, ker se mi nekoliko mudi," sem mu pojasnil. Ko sem mu v nadaljevanju debate povedal, da sem iz Slovenije, se je nasmehnil in rekel: "A ti si ta hitronogi Slovenec, o katerem se med romarji širijo zgodbe, da premaguje nekaj etap naenkrat?" "Ja, najbrž res, ampak saj vidiš, kakšno ceno plačujem za to," sem mu odgovoril in skomignil z rameni. Potem sva se začela oba smejati. / dalje 16 ČETRTEK, 22. M A) A 2003 AKTUALNO Kdaj bomo drug drugemu ljudje? Zaznamovani 5 6. STRANI Zaljubljeni... A je prvič po treh letih dišala tako, kot je treba." Mlajši avstralski pisatelj Tim Win-ton (1960), ki piše o majhnih krajih in ljudeh v vsakodnevnih, včasih tudi mejnih situacijah, se drži načela: "Če razumem kraje, razumem tudi ljudi!" Po vsem svetu uveljavljeni Peter Carey (1943, na sliki), ki že več kot petnajst let živi v Nevv Yorku, pa je priznal: "Ne mine dan, da se ne bi spomnil na Avstralijo. Če bi živel tam, mi najbrž ne bi zbujala takšnih čustev..." VEČ KOT LJUBEZEN JE OBSEDENOST Prej omenjeni Robert Dre-we je to tesno povezanost Avstralcev s prostorom poimenoval kar z obsedenostjo. V uvodu knjige, v kateri je zbral najizrazitejše obmorske zgodbe angleško pišočih književnikov, jo je tudi opredelil (delno prirejeno, skraj- Gostovanje Hrvaškega narodnega gledališča iz Splita Prvo je bilo na vrsti gostovanje Hrvaškega narodnega gledališča iz Splita, ki je prikazalo delo dramskega igralca in tekstopisca Elvisa Bošnjaka (rojenega v Splitu 1971) v režiji Nenni Delme-stre, ki je do danes zrežirala že trideset gledaliških del, med katerimi so mnoga prejela prestižne nagrade na festivalih doma in v tujini. Tudi to je bilo na 13. Maruličevih dnevih, festivalu hrvaške drame in avtorskega gledališča, ki je potekal lani julija v Splitu, nagrajeno s sedmimi nagradami; med temi so tudi nagrade za najboljšo režijo, najboljšo festivalsko predstavo in najboljše uprizorjeno besedilo. Drama o družini iz Dalmatinske Zagore se v poudarjenem realističnem slogu in podajanju odvija v garaži kmečkega poslopja ob kolinah. Medtem ko sinovi režejo svinjino, njihova mati umre v bolniški postelji. Med topljenjem masti, sušenjem pršutov in kupovanjem svinj, ob vsakdanjem delu velike domačije, ki poteka skorajda v tišini, se razvnamejo pogovori o delitvi družinskega premoženja, ki ga pač z različnimi občutki spremljajo sinovi, ki so ostali na domači kmetiji in tisti, ki so odšli v mesto in se odtujili od podeželskega življenja. To je drama malih ljudi, ki odslika-va realno, prav nič idealizirano življenje, ki beži, tudi mimo vsakega izmed nas, tako kot šumeča reka, v kateri je utonil Strinin sin. Igralci so šano): Avstralija je največji otok na svetu in devetdeset odstotkov njenega prebivalstva živi ob obali. Vendar je bila - prav ironično - veličastnost oceana in njegovih obal v avstralski književnosti še pred kratkim zapostavljena. Čutnost plaže je bila odrinjena kot nespodobna. Ob tem pa je imel povprečen Avstralec - vsaj zadnje tri rodove - z obalo dosmrtno ljubezensko razmerje. Številni Avstralci so na plaži doživeli svojo prvo spolno izkušnjo in na ta kraj zato gledajo čustveno in nostalgično. Obala v tej deželi ni ustvarili izredno dobre, veristično prikazane like, kar gledalec takoj zazna in tudi ceni njihovo vrhunsko igro. Gostovanje Gledališča Koper Popolnoma drugačno razpoloženje je v veliki dvorani Primorskega dramskega gledališča ustvarilo v torek, 13. t. m., Gledališče Koper, ki je prišlo v goste s Krčmarico Mirandolino, verjetno najboljšo komedijo slavnega beneškega komediografa Carla Goldonija (1707-1792). V režiji Katje Pegan je delo doživelo premierno uprizoritevv letošnji sezoni v lanskem oktobru in poželo laskave ocene pri gledalcih in kritikih. Slovenski prevod Vladimirja Knafliča je primorsko obarval igralec in režiser Adrijan Rustja in mu tako prilil še dodatne komične sočnosti ob krepkih izrazih, ki vsakič vzbujajo v gledalcu spontan smeh. Dinamično igro vseskozi virtuozno obvladuje Saša Pavček v vlogi iskrivo spogledljive, do dostojne mere duhovito izzivalne, a tudi premišljeno preudarne samo za običajen poletni užitek in uteho, ampak je prava obsedenost, ki različnim generacijam skoraj obredno zapolnjuje telesne in duhovne potrebe: vzljubijo jo kot otroci, se kot ljubimci in mladoporočenci vedno znova vračajo k njej; prihajajo k morju s svojimi otroki in se končno kot upokojenci pogosto naselijo v njegovi bližini. (...) In s teh verand in preddverij, ki posmehljivo-optimistično zrejo ven na odprto morje, z južnim vetrom in butanjem valov v ušesih, stari Avstralci odhajajo v večnost za obzorjem. Sestavine sodobne avstralske književnosti so po ugotovitvah Mahničeve: stiske modernega človeka, zdrava mera humorja in samokritičnosti, negotovost in iskanje ter otipljiva navezanost na Avstralijo. Avstralski roman ni preoblečena različica ameriškega ali britanskega. O tem se lahko sami Mirandoline, ki zna s prijaznostjo, vljudnostjo, ustrežljivostjo, mikavno privlačnostjo očarati in ujeti na limanice vsakega gosta, tudi viteza, ki prezira ženski spol. Toda ob koncu vzame za moža svojega zvestega Fabri-cija, kakor ji je priporočil oče na smrtni postelji. Razigrani, kot metuljček po odru "plavajoči" Mirandolini Saše Pavček je bil povsem kos Boris Cavazza, kot redkobeseden, a zmeraj oprezno prisoten Fabricij, ki kljub plamtečemu ljubosumju ve, da bo Miran-dolina le njegova. Gostovanje SNG Drame Ljubljana V soboto, 17. t. m., pa je v PDG gostovala SNG Drama in novogoriškim gledalcem prikazala delo iz lanskoletnega repertoarja, Četrta sestra, poljskega avtorja Janusza | Glovvackega (1938), ki ga je v slovenski jezik prestavila dramaturginja Darja Domin-kuš, zrežiral pa Slobodan Unkovski. Četrta sestra (spisana 1.1999) se tematsko nekako navezuje na Čehova in njegove Tri sestre, saj je tudi prepričate, če se na primer lotite branja Richarda Flana-gana. Slovenski prevod njegovega prvenca Smrt rečnega vodnika je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi. Tudi avstralska sodobna poezija je specifična. Bolje jo bomo spoznali v antologiji, ki so jo pripravili dolgoletni izseljenec v Avstraliji, pesnik in prevajalec Bert Pribac, urednik Aleš Berger in pesnik dr. David Brooks, profesor književnosti na sidneyski univerzi; z naslovom Vesolje okrog kuščarja je 15. maja izšla pri založbi Mladinska knjiga. In koliko je zanimanja za sodobno avstralsko književnost po svetu? Vse več in več. Omenjeni Flanagan, ki mu je k širšemu krogu bralcev pripomogla tudi filmska ekrani-zacija njegovega drugega romana The Sound of One Hand Clapping (Plosk ene roke), je ob rastoči popularnosti avstralske književnosti pikro pripomnil: Ti sveži, samosvoji glasovi imajo trden občutek za prostor; niso kot tiste brezbarvne knjige, postavljene v nekakšno mednarodno tranzitno čakalnico. tu prisotno nenehno hrepenenje oditi v tujino, v boljši svet, v Ameriko, a te sanjske blodnje in upanja se kaj kmalu razblinijo v spopadu z realnostjo. Zgodba se dogaja v Rusiji po padcu komuniz-j ma, ki bi ga oče-general, (v odlični igri Poldeta Bibiča) rad nostalgično priklical nazaj v svojih izgubljenih idealih, prav tako bi ga tudi njegova najstarejša hči Vera (izvrstna Saša Pavček), ki veruje v mater Rusijo. Srednja sestra Katja (imenitna Nataša Barbara Gračner) se spopada s kruto resničnostjo, saj mora, čeprav je pravnica, krmiti živali v cirkusu, ker pač boljšega dela ne najde. Svoje razočaranje utaplja v alkoholu, kar počenja tudi general. Najmlajša hči Tanja (Maša Derganc) pa je neobremenjena, brez predsodkov; je pač hči nove dobe, v kateri ni prostora za iluzije in ideale. Vladarja sta v njem le denar in uspeh, ki kraljujeta v mafijskih krogih, kjer je doma trgovanje z mamili, orožjem, pa tudi prostitucija, pač najbolj podli "biznis". Četrta sestra, ki je pravzaprav po-sinovljenec generala mladi Kolja, zablesti, a le kot utrinek, v ameriškem filmu v vlogi prostitutke. Užaloščena mati (čudovito mladostna interpretacija Štefke Drolčeve) ob nasilni smrti edinca, pa postane donosno reklamno orodje v rokah neobčutljivih "biznismenov" in vesela uži-valka uspehov. V tri ure trajajoči, skrbno pripravljeni predstavi se prepletajo komični, groteskni, tragični in humorni situacijski vozli, ki privedejo do absurdnega konca, ki nemalo preseneti gledalca in mu pusti grenkoben priokus v ustih in mislih. Iva Koršič Zadnje tedne slovenska javnost spet bolj intenzivno premišlja komunistično preteklost. Spisek delovanja bivše komunistične tajne policije UDBA.net je pretresel celo ravnodušne postkomunistične vladarje. Ti so namreč doslej uspešno čistili za seboj in delali meglo pred seboj ter tako z nadaljevanjem bivše tajne organizirane politične oblasti tudi v demokraciji obvladali položaj. Z vstopom v Evropsko zvezo in posebno z NATOM, kjer igrajo glavno vlogo ZDA, pa se zadeve spreminjajo. Svoje bo opravilo tudi zaslišanje bivšega predsednika v Haagu, kjer se lahko zgodijo tudi neprijetna razkritja doslej javnosti neznanih dejstev, ki pa bodo razsvetlile še kaka ozadja prehoda. Tako je vsaj nakazal preizkušeni novinar Jurij Gustinčič na nacionalni televiziji ter Slovence vnaprej pripravil na morebitna presenečenja. Tudi bivši in sedanji predsednik države sta se ob srečanju s hrvaškim predsednikom Mesičem dotaknila te teme. Vsi se bojimo zaznamovanosti, ki pa je bila pravilo komunističnega sistema. Če ste bili iz družine z negativnim predznakom, kakor se je to dogajalo mnogim državljanom bivše države, vas je sistem označil že v zibki in ta zaznamek se ni končal s formalnim zlomom sistema, pač pa se vleče do danes. Ne samo, da so še vedno zamolčane in neidentificirane vse žrtve bivšega režima. Še naprej se negativni predznak drži vseh državljanov, ki smo v kakršnikoli opoziciji bodisi iz preteklosti ali pa tudi tistih, ki se ravno zaradi take preteklosti zavzemajo za to, da bi enkrat zaznamovanost presegli in uvedli ludi dejanske demokratične razmere. Če je šlo prej predvsem za moč sistema in oblast politične elite, gre zdaj bolj za ohranjanje kapitala in tako za posredno politično moč, kontrolo nad demokracijo. Sicer nas je premier Rop seznanil s tem, da vlada kadruje in bo kadrovala po strokovnih kriterijih. Poznavalci pa vedo povedati, da se praviloma pomembne službe dobijo le na podlagi pripadnosti vladajočim strankam. Tako se bivši pozitivni politični predznak, ki so ga bili deležni vsi bolj ali manj vpleteni revolucionarni akterji sistema, spreminja v kapitalsko prednost in tako v politično premoč. Kakor so komunistični rablji fizično in moralno odstranjevali številne ljudi, ki so jih prej družbeno ožigosali, se to nadaljuje v finejših oblikah danes zato, da bi se ohranil prednostni položaj že privilegiranih.Beseda privilegiran pomeni imeti svoj zakon. Udba je uveljavila svoj zakon, ki je vladal nad zakoni države. V času tranzicije je ta ostal kot nenapisan zakon in so ga ohranjali centri politične moči bivšega partijskega šefa in predsednika nove države ter njihovi medijski serviserji iz centra Zdenka Roterja, Nika Toša in drugih. Njihova s silo pridobljena pozitivna zaznamovanost služi zdaj bivšim komu- nistom, njihovim naslednikom in novejšim sodelavcem kot znamenje moči in oblasti. Na drugi strani pa še vedno obstaja in se celo povečuje množica družbeno negativno zaznamovanih. Če so bile to v preteklosti žrtve režima, ki ga je kontrolirala UDBA, zdaj narašča število žrtev take zakulisne politike in dvovladja. Vedno bolj praznih rok ostajajo delavci, ki jim sedanja oblast namerava utrgati še nekaj denarja in jih poriniti v še večjo bedo ter nje in še njihove otroke zaznamovati za vse življenje z revščino. Podobno ta oblast vedno bolj zaznamuje tudi upokojence, predvsem tiste, ki nimajo nobenih pozitivnih znamenj iz preteklosti. Vsekakor pa bo Ropova vlada s prodajami premoženja in s prodajo gospodarskih družb v privatne roke - dolgov pa v roke že tako obubožanih državljanov, kakor se je to zgodilo s prodajo SIB banke in njenih poslov v ljubljanskih komunalnih podjetjih - prihodnjim rodovom naložila nova bremena. Plačevali jih bodo spet najubožnejši, medtem ko si privilegirani spet manejo roke, saj jim je znova uspelo povečati svoje deleže pri bodočih donosnih poslih. Kako dolgo bo potrpežljivi Slovenec prenašal to zavajanje in goljufanje, je težko reči. Za zdaj ima oblast v rokah še dovolj medijskih in drugih slepil, ki jih bo tudi povezava z Evropo težko odpravljala. Eno takih slepil je tudi avreola slovenskih intelektualcev, ki mnogim ne da odpreti oči in opozorili na te sistemske zavore, da bi odpravljali te predznake in pogledali družbeni resnici v oči. Bo odkritje dosjejev pripomoglo k temu? Upam, da se jih je lahko ogledal tudi evropski komisar za človekove pravice, ki se je ta teden mudil pri nas. Brez dvoma je opozoril na boleče probleme Romov in izbrisanih, morda pa ludi na izbrisane v vojni in revoluciji, čeprav mediji pri nas tega niso poudarili. Opozoriti je treba tudi na izjavo Društva veteranov za Slovenijo, ki opozarjajo, da se pri nas bolj poveličujejo tisti, ki so se borili proti novi državi, kakor pa tisti, ki so zastavili svoja življenja zanjo. Sicer pa je tudi to posledica omenjenih zaznamovanj iz komunistične preteklosti, od katere se zaradi znanih razlogov tako težko poslavljamo. In ob koncu ni odveč vprašanje, kdaj bomo iz zaznamovanosti prodrli do človeka in bomo drug drugemu ljudje, ne le volkovi. Špoz-nanja, da je to za preživetje človeka nujno, če hočemo premagati vojne, terorizem in tudi bolezni, kakršna je npr. nevarni SARS. Vendar pa kaže, da tudi okužba s totalitarnim sistemom ni manj nevarna, le da bolj prizadene duše kakor telesa. Če seveda verjamemo Jezusovi besedi, da se ni bati onega, ki umori telo, pač pa onega, ki pogubi dušo s telesom vred, potem se lahko zamislimo nad to duhovno okužbo. Seveda če je še dovolj vere v nas. Jane/Juhant PDG / Tri gostovanja različnih gledaliških hiš Tri predstave, trije biseri Primorsko dramsko gledališče je ob letošnji abonmajski sezoni, ki je v repertoarni ponudbi nudila nekaj imenitnih odrskih postavitev, svojim zvestim obiskovalcem priskrbelo še nekaj odličnih in žanrsko raznolikih predstav izven abonmaja. Tako so se v minulem tednu zvrstile kar tri gostujoče uprizoritve.