DESTAELOVSKI ESEJI K MNOGOSTRANSKEM BRANJU GOSPE DE STAEL
Ramona Malita
Univerza v Oradeji, Oradea
Prispevek predlaga novo branje destaelovskih esej^^. Pri tem se opira na interpretativno mrežo, povezano s procesom oblikovanja estetskih in literarnih kanonov. Članek skuša s kritiško metodo odkriti notranje mehanizme nastajanja kanona, kot je prikazano pri gospe de Stael, ker je ravno tu mogoče razbrati prve zasnutke romantičnega načrta.
Les essais staeliens. Pour une lecture polygonale de Madame de Stael.
Notre expose propose une nouvelle lecture des essais staeliens pour-suivant la grille interpretative relative au processus de la construction des canons esthetiques et litteraires. La demarche critique täche de surprendre les mecanismes intrinseques de la formation canonique telle qu 'elle est peinte chez Madame de Stael, vu que l 'ebauche romantique y remonte ses premieres esquisses.
Nekaj zgodovinskih smernic: skupina iz Coppeta
Gospa de Stael je že kot deklica prisostvovala sprejemom svoje matere in s svojo prezgodnjo umsko zrelostjo spravljala v začudenje pisatelje, obiskovalce tega salona (Raynal, Grimm, abbe Morellet, Suard, Marmontel, La Harpe, Buffon Poročena je tudi sama sprejemala. V času revolucije, ki jo je pričakala z navdušenjem, je bil njen salon v švedski ambasadi na rue du Bac zbirališče prijateljev angleške ustave. Nato si je v Coppetu ob Ženevskem jezeru, na posestvu gospoda in gospe Necker uredila svoje podeželsko bivališče. Ko se je leta 1795 vrnila v Francijo, je spet odprla salon, vendar je prišla v navzkrižje z direktorijem, zato se je morala vnovič vrniti v Coppet. Ko se je leta 1797 spet ustalila v svoji pariški palači na rue du Bac, je tam sprejemala stare prijatelje iz Coppeta: gospo Recamier, na katero je bila zelo navezana, gospo de Beaumont, Fauriela, Camilla Jordana, predvsem pa Benjamina Constanta.
Coppet je bil njen dom in hkrati salon njenega kulturnega kroga, nekakšno »glasilo« revolucionarnih idej, kjer je v krogu prijateljev oznanjala svoje, zoper klasično tradicijo uperjene poglede na estetiko.
Primerjalna književnost (Ljubljana) 26/2003, št. 2	43
Tu se je njen bojeviti duh soočal z zbranimi somišljeniki, kot so bili Simonde de Sismondi, August Wilhelm Schlegel, Bonstetten iz Ženeve, Humboldt, Bouterweck, Fauriel, Barante. V Coppetu se je zbirala plejada piscev, zgodovinarjev in profesorjev (za dopolnitev podobe coppetske skupine kaže dodati še danskega pesnika Oehlenschlaegerja, barona Voigt d'Altona, grofa de Sabrana); tako je coppetska graščina v tistem času postala pravi talilni lonec novega literarnega sveta. Monchoux1 sodi, da bi coppetski krog kdo zlahka imel za zaroto proti tradicionalistom; bil je kot kakšen opozicijski tabor, kjer se je rojeval duh novega, romantičnega kanona.
Kritiška dela članov tega krožka so del estetskega procesa, ki je pripeljal do vnovičnega premisleka kritiške dejavnosti, in to še toliko bolj, ker so si ti ljudje prizadevali dokazati, da se mora kritika ograditi od predsodkov, zato da bi lahko razsojala o vseh okusih. V svojih delih so na novo oblikovali cilj lepote, s tem da so skušali opredeliti genija, ki je razlog, da neko delo postane izvirno. E. Eggli2 jim pripisuje konkretne napade na estetsko tradicijo: »Tri pomembne publikacije, ki so prodrle v Francijo leta 1813 in 1814, so naredile vtis, kot da gre za dogovorjen napad na evropsko prevlado literature iz časa Ludvika XIV., v francoski kritiki pa so povzročile pravo vrenje. Leta 1813 se je najprej pojavila knjiga O literaturi evropskega juga (De la litterature du Midi de l'Europe) Simonda de Sismondija, potem Predavanja iz dramatike (Cours de litterature dramatique) Wilhelma Schlegla; in končno, leta 1814, knjiga O Nemčiji (De l'Allemagne) gospe de Stael. Prvo francosko izdajo te knjige je leta 1810 uničila cesarska policija, tako da so francoski bralci šele leta 1814 dobili prvo pariško izdajo.« Da bi bila slika popolna, ji moramo dodati še knjigo Benjamina Constanta, ki je izšla leta 1809, Razmišljanja o tragediji Wallenstein in o nemškem gledališču (Reflexions sur la tragedie de Walenstein et sur le theatre allemand), kjer avtor kritizira klasične francoske dramatike, ki so zaradi pravila o enotnosti prisiljeni v dogodkih in značajih zanemariti resnico stopnjevanja in prefinjenost odtenkov.
V teoretskih delih pripadnikov coppetske skupine je moč razbrati ključno misel o klasični estetiki, ki se slabo prilagaja modernemu duhu. V svojih esejih skušajo zato opredeliti in uporabiti načela neke drugačne kritike, osvobojene oblikovnih prisil in izumetničenih rab. Okus, genij, lepota, narodni duh, literarni napredek in vpliv tega ali onega dejavnika na literaturo so nekateri sporni izrazi, ki so predmet njihovih teoretskih pristopov, njihovi sklepi pa vodijo v novo estetiko, ki kaže na drugačno, romantično občutljivost.
Kritični pogledi gospe de Stael na estetsko novost romantike in na oblikovanje romantičnega, se pravi modernega kanona, pridejo v okolju coppetske skupine očitneje do izraza in služijo kot izhodišče za naše razmišljanje o kritiških esejih gospe de Stael.
Kritiški in politični eseji
»Vsako delo je oblika, kolikor je delo. Oblika v tem smislu se nahaja povsod, celo pri pesnikih, ki se iz oblike norčujejo in jo skušajo uničiti. Obstajata Montaignova oblika in Bretonova oblika, obstaja oblika brezobličnosti ali globokega sanjaštva ali lirskega izbruha. Zato bo umetnik, ki stremi k preseganju oblike, to storil prek oblike, če je umetnik.««"
Najljubša oblika destaelovskega pisanja je esej (beseda izvira iz latinske exagito, exagitare, načrtovati, meditirati, razmišljati, tehtati ideje in možne rešitve); se pravi, lotiti se te vrste dela v prozi, pri tem pa razporejati različne premisleke in obravnavati neko temo, ne da bi jo izčrpali. Destaelovska misel se počuti zelo doma v tej zvrsti, kjer strogost znanstvenega dokazovanja nadomešča povezovanje in prosto asociiranje idej. Kot pristašinja ideje svobode gospa de Stael zelo ostro obsoja sleherno obliko prisile in ljubi vprašanje kot izhodišče. Ta struktura prevladuje v njenih esejih; poleg tega je postavljanje vprašanj igra inteligence, v kateri je ona zmeraj dobivala stavo. Poglejmo si nekaj primerov:
»Ali je to sredi uničujoče krize, ki doseže vsako usodo, kadar strela trešči tako v dno dolin kot na najvišja mesta? Ali je to v času, kjer zadostuje živeti, zato da nas potegne v vsesplošno vrvenje, kjer je celo znotraj groba mogoče zmotiti počitek; kjer so mrtvi vnovič sojeni, njihovi človeški ostanki pa so bodisi zavrženi bodisi posvečeni v svetiščih, kjer so si stranke umiš-ljale, da dodeljujejo nesmrtnost?«4
»Kako utišati občutja, ki živijo v nas, in medtem ne pozabiti nobene od idej, ki so nam jih omogočila odkriti? Kakšni spisi bi lahko nastali iz teh nenehnih naporov? In, ali ne bi bilo bolje prepustiti se vsem pomanjkljivostim, ki so posledica nepravilnosti naravne razpuščenosti?«5
»Če je bila moč dolžnosti zaprta v tesen prostor našega življenja, kako bi potemtakem lahko imela nad našo dušo večjo oblast kot strasti? Kdo bi ene omejitve žrtvoval za druge?«
Gre predvsem za vrsto vprašanj, na katera de Staelova bodisi odgovori bodisi ne. Problem ni namreč toliko v odgovorih, pač pa bolj v načinu postavljanja vprašanj in v novosti gledišč. Esej, tako kot ga opredeljujejo, odpira poti in vodi po labirintu misli, pri tem pa ne izčrpa obravnavane teme. Nasprotno, omogoči nam videti, kako napreduje sklepanje, kako nastaja misel o tej ali oni temi. Destaelovski eseji uporabljajo isti postopek in se odlikujejo po izjemni inteligenci avtorice, ki je bila vzgojena sredi enega največjih literarnih salonov osemnajstega stoletja, v salonu njene matere, Suzanne Cruchod.
Eseji gospe de Stael, našteti v kronološkem zaporedju, so: Pisma o spisih in značaju J.-J. Rousseauja 1788 (Lettres sur les ecrits et le caracter de J.-J. Rousseau), Esej o fikciji 1795 (Essai sur les fictions), O vplivu strasti na srečo posameznikov in narodov 1796 (De l'influence des pasions sur le bonheur des individus et des nations), O literaturi in njenih razmerjih z družbenimi ustanovami 1800 (De la litterature consideree dans ses raports
avec les institutions sociales), O Nemčiji 1810 (De l'Allemagne), Razmišljanja o samomoru 1813 (Reflexions sur le suicide), O duhu prevodov 1816 (De l'esprit des traductions).
Predlagamo delitev na kritiške in politične eseje. Naloga ni lahka, ker so lastnosti obeh tipov pogosto prepletene.
Gospa de Stael je svoje knjige, predvsem pa svoje eseje najprej povedala in šele potem zares napisala, kajti ljubila je predvsem pogovor.7 Naslednja podpoglavja bodo govorila o slogu, kot se kaže v zgradbi esejev, in o sistematičnosti teh esejev. Spisi, kot so Po kakšnih znakih lahko prepoznamo, kakšno je mnenje večine naroda 1791 (A quel signes peut-on reconnaitre quelle est l'opinion); Razmišljanja o notranjem miru 1795 (Reflexions sur la paix interieure); Razmišljanja o miru, naslovljena na gospoda Pitta in na Francoze 1794 (Reflexions sur la paix adressees a M. Pitt et aux Francais); O zdajšnjih okoliščinah, ki morajo končati revolucijo in o načelih, ki morajo utemeljiti republiko v Franciji 1799 (Des circonstances actuelles qui peuvent terminer la Revolution et des prin-cipes qui doivent fonder la Republique en France); Razglabljanja o poglavitnih dogodkih francoske revolucije 1818 (Considerations sur les prin-cipaux evenements de la Revolution frangaise); Deset let izgnanstva 1820 (Dix annees d'exil), se lotevajo političnih tem Francije; se pravi revolucije, Napoleona, vrste zaporednih režimov, kot je direktorij itn. Nemogoče je zahtevati, da bi bili prej vpeljani oznaki čisti, vsebujeta namreč druge, sorodne pristope, ki dovolijo neko drugo raven branja in hkrati neki drug vzorec interpretacije. To mnenje potrjuje mešanje sestavin, ki si ga avtorica privošči v teh tekstih. Te sestavine so polne podmen in zato včasih presenetljive: politika in blagodejnost, spomin in zgodovina, memoari in kritika, občudovanje in zanos, prevara in odpuščanje, davki in politika.
Zgradba esejev. Metoda integrativnih sistemov
Gospa de Stael je urejen, celo izjemno natančen duh, zato hoče ideje v svojih tako revolucionarnih esejih predstaviti jasno, vendar na klasičen način. Njen esej, v katerem skoraj geometrijska zgradba zagotavlja notranjo logiko teksta, zmeraj vsebuje predgovor. Ta govori o ciljih spleta idej, ki naj bi sledil, kot tudi o načrtovani arhitekturni strukturi eseja; pri tem podrobno razčleni sestavne dele, poglavja, razdelke itn. Predgovor, kakršenkoli že je njegov naslov (Splošna opažanja v knjigi O Nemčiji, Preliminarni govor v knjigi O literaturi, Uvod v razpravi O vplivu strasti na srečo posameznikov in narodov, pismo, naslovljeno Njegovemu kraljevemu veličanstvu, kronskemu princu Švedske v eseju Razmišljanja o samomoru; lahko pa je uvod pridružen samemu tekstu, kot na primer v Eseju o fikciji), je uvod v logični razvoj nadaljnje pripovedi. Je nekakšna notranja kuhinja, kjer pripravljajo najboljše jedi za najodličnejše sladokusce. Takšen tekst je ovinek, ki bralce vabi, da s svojo gostiteljico vstopijo v notranje mehanizme njene misli, pri tem pa nimajo vtisa, da prisostvujejo kakšnemu dokazovanju. Pomudimo se pri enem od teh uvajalnih tekstov.
»Razmišljanja, ki so mi jih zbudile dežela in njene knjižne stvaritve, bom razdelila v štiri razdelke. Prvi bo obravnaval Nemčijo in navade Nemcev, drugi literaturo in umetnost, tretji filozofijo in moralo, četrti pa religijo in navdušenje.«8
Ta predstavitev bralca nekoliko prikrajša za zadovoljstvo, ki bi ga občutil, če bi sam odkrival, kako je knjiga zgrajena. Toda gospa de Stael tvega vse, samo da bi jo pravilno razumeli. Vzemimo neki drug primer, ki podrobno razlaga nesrečno nedokončan načrt; gre za esej O vplivu strasti na srečo posameznikov in narodov.
»»Prvi del je posvečen izključno razmislekom o posameznikovi usodi. Drugi del mora obravnavati ustavodajni položaj narodov. Prvi zvezek sestoji iz treh razdelkov. prvi govori o vplivu posameznih strasti na človekovo srečo; drugi razčlenjuje razmerje nekaterih nagibov duše do strasti ali razuma; tretji ponuja sliko izvirov, ki jo najdemo v sebi _ V prvem razdelku drugega dela bom obravnavala razloge, zakaj določene vlade, ki so zatrle vse strasti, niso mogle ne trajati ne biti srečne^ V drugem razdelku bom obravnavala razloge, zakaj vlade, ki so burile strasti, niso mogle ne trajati ne biti srečne. V tretjem razdelku bom obravnavala razloge, ki večino ljudi odvračajo od namere, da bi se omejili na 'okolje majhnih držav, kjer lahko obstaja demokratska svoboda.'9
Naslovi delov ali poglavij so po navadi zasnovani v obliki vprašanja ali strukture, značilne za klasično latinščino, na primer Kako trpljenje deluje na človekovo dušo? Ali pa O poeziji, ali O tem, kako v Angliji sodijo o nemški literaturi, ali O okusu. Nekateri drugi naslovi se nanašajo neposredno na obravnavano temo. Berlin, Weimar, Saška, Praznovanje v Inte-rlaknu itn. V nekaterih naslovih se pojavi tudi njej tako ljubi konjunktiv. Naj se nihče vnaprej preveč ne boji nesreče. Dejstvo je, da skoraj geometrijska strogost zgradbe destaelovskih esejev včasih onemogoči zadovoljstvo ob odkrivanju teksta, vendar zadeva samo notranjo ureditev pripovedi, razpredanje idej pa dopušča precej zapleteno tkivo.
Gospa de Stael ohranja sledi razsvetljenskega stoletja, zaznavne v strogi zgradbi njenih esejev, tako da sledi natanko določenim razvojnim stopnjam istega miselnega obrazca. Najprej predstavi hipoteze (to, kar je znanega, dejstva o obravnavani temi ali, bolje rečeno, to, kar ona ve), sledijo vprašanja in sklepi, ki jih je treba dokazati, nato pa preide na dokazovanje, ki po svoje gradi na vzajemno povezanih sklepanjih. Vzemimo kot primer O vplivu strasti na srečo posameznikov in narodov. De Staelova raziskuje škodljiv vpliv strasti na srečo, zlasti njihov razdiralni učinek na samostojnost in istovetnost subjekta. Pri tem izhaja iz stoičnega Epiktetovega izreka, ki svobodo opredeljuje kot modrost ostajati pri tem, kar je na nas, hkrati pa se navezuje na Rousseaujevo razločevanje med ljubeznijo do sebe kot virom pristnosti ter neodvisnosti in samoljubjem kot zgolj odsevom mnenj drugih. Razčlenjuje pozitivne strasti, predvsem pa razdiralne. slavohlepje, nečimrnost, igralsko strast, skopost, pijanost, maščevalnost, strankarski duh in brezvestnost ob grozeči nevarnosti. Potem predlaga sredstva, s katerimi bi jih bilo mogoče premagati, to so filozofija, študij in dobrodelnost. Omogoči nam vstopiti prav v talilni lonec svoje
misli in s tem uvideti, kako je spet izbojevala zmago nad seboj zoper zmešnjavo občutij in zoper neprosojnost čutnih vtisov.
Njena raziskovalna metoda je malodane kirurška. To mnenje potrjujejo beseda preučiti in njene delne sopomenke (analizirati, dokazovati, premisliti, presojati, razčlenjati), ki jih pogostokrat najdemo v njenih esejih, skoraj zmeraj na čelu dokazovanja.
»Za nalogo sem si zadala raziskati vpliv religije, običajev in zakonov na literaturo _ zdi se mi, da moralni in politični razlogi, ki spreminjajo duha literature niso bili zadosti analizirani. Zdi se mi, da nihče še ni dovolj premislil, kako so se človeške zmožnosti postopoma razvijale ravno prek slovitih del vseh zvrsti.«10
»Prihodnja generacija bo morda raziskala vzrok in vpliv teh dveh let; toda mi, sodobniki ^ ali smo tedaj mogli ohraniti dar posploševanja idej ^ smo se zmogli za trenutek ločiti od svojih vtisov, da bi jih analizirali? Danes je treba premisliti ta velika vprašanja, ki bodo odločala o politični usodi človeka treba je raziskati vsaj to, če so te nesreče v bistvu ustanov, ki jih hočejo vzpostaviti v Franciji.«11
Desatelovski teoretski postopek je nekaj posebnega. Miselni vzorec, ki ga skuša zasnovati, je nekakšen integrativni sistem, če ga lahko tako imenujem, ki sestoji iz logičnega vključevanja posebnega v splošno, preprostega v zapleteno, novega v znano in norme v kanon, zato da bi usmerila pozornost na izjemno, od katerega si nadeja uspeh. Ta postopek je tudi pojasnjevalna pot, torej kavzalni sistem, ki naj bi bolje razložil literarne, kulturne ali družbene pojave v procesu spreminjanja. Temu gospa de Stael pogostokrat pravi esprit literature. Preučevanje posameznikove sreče se začne z analizo narodove sreče, pojmovane kot sistem, čigar sestavine so med seboj tesno povezane; ene pojasnjujejo druge, vzroki prvih postajajo učinki za druge:
»Predvsem to stoletje nas napeljuje k razmisleku o naravi posameznikove in politične sreče, na njeni poti, na njenih mejah, na ovirah, ki jo ločujejo od takega cilja _ Zdaj je treba premisliti samo naravo teh velikih vprašanj, ki bodo odločala o politični usodi človeka, in jih ne obravnavati samo v razmerju do nesreč, ki so jih spremljale. Treba je raziskati vsaj, če so te nesreče v bistvu ustanov, ki jih hočejo vzpostaviti v Franciji, ali če učinki revolucije niso popolnoma ločeni od učinkov ustave.«12
Celo njena slovita teorija o delitvi literatur na severne in južne - glede na to, kako pojasnjuje pojav vnaprej slutene novosti v literaturi - je sistem, ki je vključevalen in hkrati kavzalen. Tu gre pravzaprav za cel sistem; za zakone, za običaje, za religijo in za literaturo. De Staelova vse to analizira do potankosti, zato da bi lahko opazovala, razčlenila in končno pojasnila mehanizme tega sistema in njihove vzajemne vplive. Podoben postopek je razberljiv v O Nemčiji, kjer pride sistem, ki ga predpostavljam, bolj do izraza takrat, ko si gospa iz Coppeta prizadeva nemški duh vključiti v sistem človeških ras, nemško literaturo v sistem evropskih vrednot, novost nemške kulture v proces spreminjanja estetskih kanonov na evropski ravni. Ta postopek kaže na porajajočo se romantiko. Izraz svetovna literatura ni njen, pač pa Goethejev; vendar je bila ona, ki je oznanila:
»Izvor treh velikih evropskih narodov je mogoče povezati s tremi različnimi velikimi rasami: romansko, germansko in slovansko. (_) Nemci, Švicarji, Angleži, Švedi, Danci in Holandci so tevtonska ljudstva (_) Mislila sem torej, da bi lahko bila kakšna vrednost v tem, če bi omogočila spoznati evropsko deželo, kjer sta se učenost in razmišljanje tako razvili, da bi jo lahko razglasili za domovino misli. (_) Narodni značaj vpliva na literaturo; literatura in filozofija vplivata na religijo; celota pa omogoča, da spoznavamo vsak posamezen del. Toda treba jih je bilo vsaj na videz razdeliti, zato da je bilo na koncu mogoče vse žarke zbrati v istem žarišču.«13
V tem eseju pisateljica razvija tudi sistem izpopolnljivosti, ki ga ne določa človeški duh. Ali napredek človeškega duha, ki je na področju znanosti očiten, lahko vpliva na umetnost? Gospa de Stael misli, da lahko, saj po njenem napredek najbolj materialne narave potegne za seboj napredek razuma in vso razumsko omiko. Razmišljanje, ne glede na to, kakšen je njegov predmet, se lahko samo okoristi z znanstvenim napredkom. Morala se neogibno utrjuje v sorazmerju z materialno močjo človeka. Gotovo pa je, da domišljija izgubi to, kar razum pridobi; toda domišljija ne ustvarja poezije sama; vse ostalo, se pravi, razum, morala, rahločutnost in psihologija, pridobiva na kakovosti. Pisateljičina teorija o izpopolnljivosti človeškega duha se nahaja na robu utopije, kajti v njenih očeh pot izpopolnljivosti odpira neskončno upanje na srečo za vse ljudi, in sicer v družbi, kjer bi vsakdo imel svoje mesto. Tu ne bi bilo več ne podrejenih ne črncev, ne žensk, ne sužnjev in ne revežev, torej, brezrazredna družba. To bi bilo idealno, ampak to je utopično.
Vnovičen pogled na gospo de Stael ali nekaj poskusov približati se estetskim kanonom romantikov
V Muzi okrožja (Muse du Departement) si Balzac zamisli Lousteaujev odgovor na vprašanje junakinje tega romana: »Sprašujem se, kako si lahko ženska pokori svet?« »Obstajata dva načina: biti gospa de Stael ali imeti dvesto tisoč frankov rente!« In če prav pomislimo, je gospa de Stael izpolnjevala oba pogoja. Čeprav pri Balzacu velja za žensko močnega značaja, prej nekoliko možačasto kot ženstveno, pa gospa de Stael samo sebe čudovito opredeli, ko izrazi obžalovanje nad Marjetico iz Fausta:
»Goethe ni niti v svojih romanih niti v dramskih delih ženskam pripisoval kakšnih odličnih lastnosti, neprekosljivo pa je naslikal njihovo šibkost, zaradi katere so tako potrebne zaščite.«14
Gospa de Stael stoji na pragu stoletja in predstavlja tip nadpovprečne ženske z izrazito ženstvenim značajem, včasih frivolnim, toda vselej nujno potrebnim zaščite. Je takšna, kot se je upodobila v Corinne, takšna, kot jo je George Sand skušala upodobiti v Leili in kot jo je Balzac obudil v Beatrix. Toda glas njenega razuma je premogel moško moč in prepričljivost. To je razumljivo, saj jo je močno zaznamovala misel filozofov
(poleg tega so bili spisi Jeana-Jacquesa Rousseauja predmet prvih strani njene literarne kritike: Pisma o spisih in značaju Jeana-Jacquesa Rousseauja, izšla 1788, ko je imela komaj dvaindvajset let).
Gospa de Stael je razdvojena med vero v republikanske ideje (in v vse, kar je z njimi povezano: vrlina, enakost, svoboda) in svojo vzgojo, zaradi katere je znala ceniti in hkrati obžalovati obe značilnosti družbe starega režima, se pravi okus v umetnosti in vljudnost. Zmeraj se ji bo tožilo po pretanjeni salonski družbi, kjer je bil pogovor zakon.
Ker se de Staelova, zgodovinsko gledano, nahaja na prelomu stoletij, bo ta svoj položaj vselej potrjevala s svojo mislijo, ki si prizadeva spraviti novost in tradicijo, čeprav so drugi obiskovalci Coppeta zastopali radikalnejša stališča. Ona jim je sicer precej blizu s svojimi teoretskimi idejami, zmeraj pripravljenimi za napad na tradicijo, a povedati je treba, da se pri njej predstava o napadu nikoli ne prekrije z možnostjo popolnega preloma. De Staelova nikoli ne bo šla v skrajnosti, pač pa bo vselej izbrala mirno spravo med skrajnostma; raje ima mir kot vojno napoved.
Kot bojevit in hkrati umirjen duh ljubi nasprotja, toliko obravnavana v njenih esejih, predvsem v O literaturi, O Nemčiji in v Eseju o fikciji, prav tako pa tudi v romanih. Ko govori o inovaciji in tradiciji, si vselej zamisli neko srednjo pot in šele potem postopoma usmerja pozornost na nastop nove dobe. Teoretsko vprašanje postavi razločno, in sicer kot odločitev med literaturami severa in literaturami juga; njena izbira je zmeraj nekje na sredi med obema. De Staelova vselej opazi, kje imajo te literature svoja mesta odpora in do kam sežejo njihove meje. To je razlog, da najzape-ljivejši liki, ki jih je ustvarila, utelešajo spoj med severom in jugom. Takšna je Corinne, Italijanka po materi, Škotinja po očetu; takšna je gospa de Serbellane v Delphine: »Njen obraz ima južnjaški izraz, toda sodeč po njenih navadah bi človek mislil, da je Angležinja.«15 Nasprotja presoja skupaj, v njenih očeh se namreč ne izključujejo.
Gospa de Stael je predvsem teoretičarka, zato hoče svoje izraze opredeliti, preden jih uporabi. Tako na primer v Preliminarnem govoru, ki uvaja De la litterature, razgrne svojo definicijo genija:
»Pravi duh ni nič drugega kot sposobnost dobro videti; zdrav razum je prej stvar duha kot napačnih idej. Več zdravega razuma pomeni več duha; genij je zdrav duh, prilagojen novim idejam.«16
Genij je tista bistvena lastnost, ki iz nekega dela naredi mojstrovino. Je tesno povezan s pojmom okusa, to je s pojmom vzvišenega estetskega okusa. Med obema se, kot pravi kritičarka, vzpostavlja dvojno obrnljiv notranji odnos, kajti dober okus naj bi se oblikoval ob mojstrovinah:
»Okus se nedvomno oblikuje med branjem že znanih mojstrovin naše literature; nanje se privajamo že od otroštva; slehernega med nami enkrat osupnejo njihove lepote in vsakdo sam sprejme vase vtis, ki naj bi ga proizvedle.«17
Toda okus nikoli ne zahteva, da se mu žrtvuje genij, četudi mora okus, ki se, kot smo videli, oblikuje že od otroštva, ustrezati določenim načelom, ta pa teoretičarka razume kot nearbitrarna:
»Pisatelji s severa odgovarjajo, da je ta okus čisto arbitrarna zakonodaja _ Pravila okusa niso arbitrarna; ne smemo namreč mešati poglavitnih osnov, na katerih temeljijo vsesplošne resnice, s spremembami, ki jih povzročajo
krajevne okoliščine.
,18
«
Toda tu se gospa de Stael ustavi in ne pove, kaj so ta načela. Kljub temu je mogoče iz teh spisov razbrati, po čem prepoznamo genialno delo. Prisluhnimo ji, kaj pravi o poeziji genija:
»V Italiji je torej lažje kot kjerkoli drugje zapeljevati z besedami _ Poezija, tako kot vse lepe umetnosti, očara tako čute kot razum. Upam si reči, da nisem nikoli improvizirala, ne da bi me pri tem spodbujalo kakšno pristno čustvo ali ideja, za katero sem bila prepričana, da je nekaj novega.«19
Vse se torej vrti okoli genija, ki nadzoruje sleherno novost, jo zazna in jo potrdi kot tako. A kaj pravzaprav je genij pri gospe de Stael? To je duh, ki izžareva, razbira in daje na ogled nove lepote, se pravi ideje ali vrednote. Genij ima torej aksiološko moč. To je prvi korak do sprave med novostjo in tradicijo, kajti zdrav razum, po njenem, nikakor ne zahteva preloma in ne predlaga revolucije v prihodnjem oblikovanju okusov. Nasprotno, utemeljen je v že uveljavljenem izrazu, pri tem pa ohranja sledi sedanjosti. Zdrav razum napotuje na stari režim, kjer je vsako ravnovesje našlo svoj izraz v uglajenosti in lepem vedenju. Če je genij »zdrav razum, prilagojen novim idejam«, potem to pomeni, da mu gre samo za vsebino in ne za oblike.
Gospa de Stael je konservativna tudi, ko presoja tip romana, ki se je začel uveljavljati pri Nemcih. Ko govori o Goethejevih Izbirnih sorodnostih, kritizira predvsem odvečen opis vrta in njegovega okrasja v prvi tretjini romana, za delo kot celoto pa meni, da kaže »temeljito poznavanje človekovega srca«. Toda to poznavanje ni opogumljajoče, saj »vsebuje omalovažujočo filozofijo, ki tako o dobrem kot o slabem pravi, to mora biti.«20
Zvesta tipu francoskega romana, nikakor ni navdušena nad uspehom Goethejevega romana, tako preseneti, ko pravi:
»Tej zvrsti so skušali dati večji pomen, zato so začeli v roman uvajati poezijo, zgodovino in filozofijo; zdi se mi, da so ga s tem popačili. Moralistična razmišljanja in strastna zgovornost sicer spadajo v roman, toda zbujanje zanimanja za dogajanje mora biti pri tovrstnem pisanju vselej prvo gibalo, ki ga nič ne more nadomestiti.«21
S podajanjem nekaterih konservativnih metod destaelovske misli skušamo pokazati, kako je pri njej nastajal in se razvijal proces kanonizacije. Sicer pa gotovo nekoliko prehitevamo stvari, s tem ko podpiramo hipotezo, da je gospa de Stael - glede na to, da se posveča skrbi za celotno domeno mojstrovin (se pravi za kanonski seznam) - zelo blizu moderni misli o kanonu, saj ga opazuje v okviru strukture, primerljive z današnjim časom. To je struktura dveh plasti, ena je plast klasike, priznana in sprejeta, druga je plast moderne, bolj nihajoča, zasidrana v sodobnosti, kjer še vedno išče potrditev.
Toda preden preidemo na takšno dokazovanje, si moramo natanko ogledati temelje tega postopka. Ti sestojijo iz vpeljave pomembne estetske novosti, ki jo je razglasil Du Bois, imenuje pa se relativnost okusov v literaturi. S to idejo je gospa de Stael presegla svoje obdobje in prehitela kakega La Harpa, ki je vezan na en sam dogmatski okus, po katerem je francoska literatura enkrat za vselej urejen zaprt krog; tu gre za nacionalni okus. Destaelovski esej pa nasprotno opozarja na pravilom nepodrejeno in individualistično globino nemške literature, v širšem smislu pa usmerja pozornost na zasluge tujih literatur, na Shakespeareja in Schillerja. Dragocenosti ni najti samo pri Francozih, marveč tudi pri drugih evropskih literaturah, bodisi severnih bodisi južnih. Poleg tega si gospa de Stael želi, da bi Francija nekoliko razširila svoja literarna obzorja in si tako ustvarila resnično predstavo o sedanjem obdobju:
»Za napredek poezije je pomembno ^ večkrat pogledati onstran Alp, ne zato da bi si izposojali, ampak zato da bi poznali; ne zato da bi posnemali, ampak zato da bi se otresli nekaterih konvencionalnih oblik, ki se v literaturi ohranjajo tako kot uradne fraze v družbi, iz nje pa izganjajo vsako naravno resničnost.«22
To, kar ustvarja vso to raznolikost okusov in omogoča takšno raznolikost vrednot, to je notranja moč ustvarjalnega genija, ki je po njenem neločljiva od osebne novosti, od enkratnosti. Pomanjkanje tega pri Klop-stocku opredeli takole:
»Klopstocku je manjkala predvsem ustvarjalna domišljija; velike misli in plemenita čustva je sicer prelival v lepe verze, vendar ne moremo reči, da je bil umetnik. Njegove domislice so šibke, in barve, v katere jih odeva, skorajda ne premorejo tiste prekipevajoče moči, ki jo radi srečamo v poeziji in v vseh umetnostih in ki naj bi izmišljiji dajala energijo in izvirnost
narave.«23
V delu O literaturi na primeru Shakespeareja, pri katerem odkriva »prvovrstne lepote«, nakaže, kako pojmuje ustvarjalnega genija. Preučitev »teh lepot in teh čudaškosti« razkrije, v čem je Shakespearejev genij in katere so tiste lastnosti, ki ga postavljajo na vrh literarne hierarhije.
»Shakespeare sploh ni posnemal Starih; sploh ni črpal tako kot Racine iz grških tragedij _ Kadar se kdo poglablja samo v antične zglede dramske umetnosti, kadar posnema posnemanje, je sam manj izviren; ne premore genija, ki slika po naravi; ne premore neposrednega genija, če se lahko tako izrazim, značilnega posebej za Shakespeareja. Že pri Grkih in potem vse do Shakespeareja vidimo, kako literature izhajajo druga iz druge, za izhodišče pa imajo isti vir. Shakespeare začenja novo književnost; vanj sta se nedvomno vtisnila duh in barvitost severnjaške poezije.«24
Zlahka je mogoče sklepati, da neposredni genij (sopomenka izraza ustvarjalni genij) pridobiva svojo izvirnost iz moči, s katero zanika duha svoje dobe. Potrjuje se s tem, da si prizadeva uiti pravilom gole poslušnosti. Ustvariti hoče novo literaturo, ki nima ničesar opraviti z neprekinjeno vrsto predhodnih del. Zavrača posnemanje, najbolj škodljivo od
vseh pomanjkljivosti, prinaša pa zmagoslavje estetskih vrednot, celo ču-daškosti, ki jih sodobniki ponavadi slabo razumejo. A ravno te čudaškosti naznanjajo literarne poti prihodnjih dob. Gospe de Stael se zdi Shakespeare tuj in čudaški, torej nadvse izviren in kot tak ustvarjalen genij. To pa je lastnost, bistveno potrebna za stvaritev kanonskega dela.
Tem lastnostim, neogibno potrebnim za ustvarjalnega genija, de Staelova dodaja še globino ali, bolje rečeno, moč za raziskovanje temnih globin duše; to je jamstvo za mojstrovino, da bo uspešno prestala preskus časa ali, drugače, test kanoničnosti. Tako na začetku drugega dela v O Nemčiji oblikuje prvo pisateljsko zapoved:
»Prvi pogoj za pisanje je, da se človek čuti živega in močnega.«25
Mojstrovina zahteva predvsem bogato izkušnjo z občutji, spraševanje duše in najskritejših kotičkov srca. Vse kaže, da vstaja zora romantike z njenim spremenjenim okusom, z drugačno miselnostjo in seveda z drugačno literaturo. V srži relativnosti okusov je ideja družbenega napredka; posnemanje ne služi ničemur:
»Nič v življenju ne sme biti negibno, umetnost pa okosteni, ko se več ne spreminja. Dvajset revolucionarnih let je v domišljiji zbudilo potrebe, drugačne od tistih, ki jih je ta občutila tedaj, ko so Crebillonovi romani slikali ljubezen in družbo svojega časa.«26
Mutatis mutandis bi lahko sprejeli tudi te druge potrebe v aksiološkem smislu. Gospa de Stael zato predlaga moderne pisatelje in pesnike: Jean-Jacquesa, Bernardina de Saint-Pierra in Chateaubrianda ali pa Nemce, Goetheja, Schillerja in Klopstocka. Mi to vidimo kot poskus kanonskega izbora na osnovi pojmov, kot so genij, okus, vrednota in ustvarjalni genij; metodološko obravnavo teh pojmov, kot jo je prikazala gospa de Staelova, smo osvetlili že prej. Ti pisci, vzeti kot zgled, po katerem se kaže ravnati, naj bi sestavljali moderno plast romantičnega kanona, ki ga je bilo šele treba potrditi. Shakespeare pa, ki z vidika de Staelove ni nič manj pomemben od Starih, ima mesto v klasični kanonski plasti. Sicer pa med obema plastema obstaja vez, ki vselej zadeva vrednost, to pa dosega vsak po svoje, saj gre za izvirno, izjemno vrednost. In kanon, ali ohranja kaj drugega kot izjemnost?
Moderna kanonska struktura dolguje zahvalo kritiški destaelovski misli toliko bolj, ker temelji na ideji, ki je neizbežno nujna za osvoboditev družbenega. Estetska sodba in okus (naravni) se ne smeta nikoli ozirati na vpliv družbe, »kakorkoli bi že bil izjemen zaradi njene popolne uglajenosti.« Po njenem mora biti pisatelj svoboden in ne sme talenta, ki ga je dobil od Boga, žrtvovati politični ali družbeni previdnosti:
»Da bi spisom omogočili privzdignjenost, značaje pa okrepili, okusa ni treba podrejati elegantnim navadam, zaželenim v aristokratskih družbah, kakorkoli izjemne bi že utegnile biti zaradi popolne uglajenosti. Njihovo trinoštvo bo imelo za posledico velike nevšečnosti za svobodo, za politično enakost in celo za veliko literaturo. Toda do kakšne prostaškosti bi morali prignati slab okus, da bi se postavil po robu literarni slavi, svobodi in
vsemu, kar lahko obstaja dobrega in privzdignjenega v medčloveških odnosih?«27
To je romantikom lastna idealizacija, vendar napotuje na prizadevanje za objektivnostjo, tako nujno za kritično misel. Kakorkoli že, mi v tej idealizaciji najdemo klice pisateljevega vizionarskega poslanstva, celo mesijanskega, takšnega, kot ga je mogoče pozneje občutiti pri Hugoju. Poslanstvo poeta vates in velike literature, kot ta izraz uporablja teore-tičarka, privzameta preroški ton in delujeta kot vodilo za družbeno. V tem primeru to družbeno obvlada pisateljev glas:
»Iz njegovega duha je treba odstraniti ideje, ki krožijo okoli nas ^ treba si je izmenoma priboriti prednost pred reko ljudi ali pa ostati za njo; ta vas prehiti, dohiti in zapusti, toda večna resnica ostaja z vami.«28
De Staelova si ustvari vzvišeno predstavo o pisatelju in pesniku, ki vsak po svoje postajata ustvarjalca v odkrivanju sveta in resnice.
Zaradi te veličastne podobe pisatelja kot vodje in preroka, ki se bo razbohotila v romantični generaciji, je začela literatura tedaj nemudoma veljati za sveto. De Staelova si literaturo, tako kot religijo, predstavlja z uporabnega vidika. Meni, da pisatelji morajo voditi in oblikovati estetski okus svoje dobe z ustvarjanjem, z razvrščanjem in z mojstrskimi zgledi. Pisatelj ni srečen, če ni koristen družbi:
»Kadar njegova misel lahko prispeva k sreči človeštva, postane njegovo poslanstvo plemenitejše, njegov cilj se povzdigne. Potem to ni več samo mučno sanjarjenje, v katerem se vrstijo vse nesreče univerzuma, ne da bi jih bilo mogoče ublažiti; to je silno orožje, ki ga daje narava, svoboda pa mora zagotoviti njegovo zmago.«29
Napredek literature je ideja, razberljiva iz njenih esejev, njej sami pa še posebej draga. De Staelova si namreč literature ne more predstavljati kot nekaj, kar je zbrano v enem samem okusu, kot si je to predstavljal na primer La Harpe. Na tej točki je zanimivo opozoriti, kaj so po njenem temelji takšnega napredka:
»Tudi v literaturi bi morali narediti revolucijo in v slehernem žanru, kolikor se le da, razrahljati pravila okusa. Kajti ravno ta pravila so največja ovira literarnega napredka, to je napredka, ki tako učinkovito služi širjenju razsvetljenske filozofije in potemtakem tudi vzdrževanju svobode.«30
Ta revolucija, o kateri govori, mora voditi v kar največjo širitev okusa, ki si ga svet v svoji spremenljivi občutljivosti, zgodovini in zgledih predstavlja kot bolj omejenega. Relativnost okusa vsebuje še druge aksiološke potrebe, kjer stari zgledi lahko služijo samo kot osnova, kajti obdobje posnemanja Starih je že davno mimo. Nova literarna ortodoksnost (izraz, kot je uporabljen v O literaturi) hoče biti izvirna in bolj kot kdaj zahteva svobodo duha. Ta njen postopek, osvobojen vseh predsodkov, vendarle skriva neko misel, ki je izključno posledica avtoričine vzgoje pri filozofih. Odločitev za širjenje razsvetljenskih idej je dokaz za to, dokaz, ki ga kaže premisliti. Gospa de Stael pa o tem nadaljuje:
»Nov literarni in filozofski napredek, ki ga nameravam nakazati, bo nadaljeval razvoj sistema izpopolnljivosti; njegov potek sem zarisala od Grkov naprej _ Tisti, ki se hoče uveljaviti in poskrbeti zase, mora biti na tekočem z usmerjenostjo trenutnega mnenja; toda tisti, ki hoče misliti, ki hoče pisati, ne sme iskati nasveta drugje kot v odmaknjenem prepričanju meditativnega razuma.«31
Tu se vidi, kako se pri njej nasprotja ne izključujejo, nasprotno, grejo z roko v roki, in to od trenutka, ko si zamisli, da »novo nadaljuje« predhodni postopek. Očitno je, da močna stran destaelovske misli ni prekinitev s tradicijo, saj po vrsti prepoznava njene uporne prvine in njene meje.
Struktura, v obliki katere si zamišlja pojav nepretrganega napredka v literaturi, se pokaže kot piramida z ne preveč prostornim vrhom, sestavljenim iz izjemnih del in avtorjev, ki so s svojo mislijo vzpostavili kanonske zglede; to so Homer, Ajshil, Sokrat in Cicero. Nato takoj spodaj, na nekoliko širšo raven postavi Shakespeareja, Ariosta, Tassa, Danteja in Petrarca; tem sledi raven z zastopniki bližnjih obdobij in celo s sodobniki, kot so Voltaire, Rousseau, Goethe, Schiller, Klopstock in angleški pesniki lakisti. Stoletje Ludvika XIV. zavzema ločeno mesto; Corneilla, Racina, Bossueta in Moliera obravnava skupaj in presoja na ozadju misli razsvetljenskega stoletja, ki jim je sledilo.
De Staelova torej začne z izbiro vzorcev, če uporabimo Escarpitov izraz,32 ki jih pojmuje kot neko srednjo vrednost med tradicijo in novostjo, čeprav pri tem izboru upošteva tudi druga pravila in načela. To so romantični estetski parametri, ki dajejo veljavo imaginarnemu. Piramidni kanonski model, ki ga je predlagala gospa de Stael, se je v različnih obdobjih uveljavil v različnih oblikah. Ker pa de Staelova iz svojih estetskih načrtov ne izključuje tradicije in preteklih stoletij, hoče najbrž dokazati, da je proces izpopolnljivosti človeškega bitja (v katerega verjame z vsem srcem) dolgotrajno napredovanje, ki postopoma, a zanesljivo kopiči izboljšave. Verjame torej v izpopolnljivost duhovnih proizvodov in v zmagoslavje dobrega okusa.
Pomudimo se tudi pri konceptu testa kanoničnosti, se pravi pri preizkusu s časom ali pri tem, kar zagotavlja in priznava vrednost nekega dela skozi obdobja. V O literaturi33 de Staelova opaža:
»Običajno sporazumevanje med odličnimi ljudmi, njihovo združevanje v skupnem središču, vzpostavlja neke vrste literarno zakonodajo, ki vse duhove usmerja na najboljšo pot.«
Pri tem kaže opozoriti na pojem literarne šole in estetskih kanonov, ki usmerjajo neko literaturo v celoti, na pojem estetskih okusov in sistemov skupnih načel, tako nujno potrebnih za to, da se neko literaturo lahko presoja z objektivnih vidikov. Isti esej nam pokaže tudi to, kaj avtorica razume pod izrazom test kanoničnosti:
»Nedvomno, in to sem v tej knjigi neprestano ponavljala, nobena literarna lepota ni trajna, če ni podrejena najpopolnejšemu okusu.«34
Samo literarna lepota lahko prodre v kanon po merilu dobrega okusa, ki ji zagotavlja trajnost; postala bo zgled za vso sodobno literaturo, ki še ima priti, tako francosko kot tujo:
»Prelepi zgledi, ki jih imamo v jeziku, bodo lahko služili kot vodilo Francozom, toda le tako kot služijo tujim narodom.«35
Isto misel o testu kanoničnosti je razbrati v Eseju o fikciji, ki se nanaša na teorijo romana. Vprašanje, kako priti do resnične vrednosti, se pojavlja skorajda v vsakem eseju de Staelove, odgovori pa se vrtijo okoli istega stavka. »Bolj kot so dejanja (konkretne življenjske situacije) prilagojena sedanjim okoliščinam, bolj koristna so in bolj je, kot posledica tega, njihova slava nesmrtna. Dela pa, nasprotno, postajajo velika samo, če se odmaknejo od neposredno prisotnih dogodkov, da se povzdignejo do nespremenljive narave stvari; kajti vse, kar pisatelji delajo za današnji dan, je za večnost izgubljeni čas.«36
Iz tega je mogoče sklepati, da je pisati za večnost po njenem isto kot prestati test kanoničnosti. Literatura, uvrščena v zgodovinsko sedanjost, ki ni osvobojena trinoštva okoliščin, ne velja nič, njena edina zasluga bo v tem primeru ta, da se bo modro uvrstila v že znano obzorje pričakovanja, kjer je sleherna smelost v estetiki onemogočena. Vrednost je potemtakem mogoče opaziti, upoštevaje druga merila, ne politična; destaelovska kritika torej v teh merilih vidi aksiološkost. Proces kanonizacije se hoče izogniti sleherni politični ali družbeni ideologiji.
Gospa de Stael se predstavlja kot glasnik porajajočega se obdobja, ko stroge meje popuščajo pred literaturo, ki se pokaže kot povsem odprta, bolj evropska kot kadarkoli, poseljena z omikanimi junaki (porajajočimi se iz slabosti in hkrati iz vrlin).
»Ali bo gledališče republikanske Francije zdaj dovolilo, tako kot angleško gledališče, upodabljati junake z njihovimi slabostmi, vrline z njihovimi pomanjkljivostmi, prostaške okoliščine ob najbolj vzvišenih okoliščinah? In končno, ali bodo tragične značaje jemali iz spominov ali iz domišljije, iz človeškega življenja ali iz lepega ideala?«37
Čeprav se avtorica sklicuje na gledališče, ima v mislih literaturo nasploh; in opaziti je, da ima nasprotja rada. šibkost in vrlina, prostaške okoliščine in najbolj vzvišene situacije, spomin in domišljija, človeško življenje in lep ideal. To so pari, zamišljeni v romantičnem smislu, bili pa naj bi estetski parametri, s katerimi je mogoče meriti literarna dejanja. To, kar de Staelova predlaga, je prava reforma, kjer je literatura zamišljena kot nekaj gibljivega, podrejenega variiranju navad in okusov. V tem novem okolju mora imeti kritika povsem drugačno poslanstvo. Postane živahno opisovanje mojstrovin. Izhaja iz posameznih del in postavlja na ogled njihove lepote, ne oziraje se na to, koliko so v skladu z zakoni umetnosti. S toplo prepričljivostjo svojega občudovanja bo skušala bralca uvesti v te lepote. Kritika namreč tudi zahteva ustvarjalnega genija, saj se brez njega ne more vzdigniti na raven največjih del, ki jih presoja. Kritika ni več šolski ravnatelj, ki s palico pretepa slabe avtorje, ali pa nekdo, ki zadovoljno izpostavlja napake dobrih avtorjev, postane spodbudna, njena spodbuda se pokaže kot plodna prav za avtorje, katerih genialne poteze dobijo v njej ocenjevalko, ki jih zna opogumiti.
Gospa de Stael je imela s svojimi kritičnimi pogledi precejšen vpliv, dosti večji kot Boileau. Ob nenehnem sprejemanju pobud iz angleške in
nemške literature predlaga kanonske zglede, ki jih je odkrila v teh literaturah. Pri tem pa ne stori drugega, kot da nakaže nove estetske poglede, po katerih bi se lahko ravnali ustvarjalci. Njena teorija je sovpadla z osnovo romantičnega proti-kanona, ki se je moral še potrditi. Ustvarila si je svojo teorijo, kajti v Franciji je morala literatura, kakršno si je ona predstavljala, šele nastati; na to nastajanje so precej vplivale njene ideje.
Glas feministke
Gospa de Stael je bila kot priča in akter konca nekega sveta - ta je bil kot zora bleščeč in hkrati mračen - trenutek človeške zavesti in odločilen trenutek ženske zavesti.
Njena teorija o izpopolnljivosti človeškega duha vsebuje zanimivo, dandanes precej raziskano stremljenje, toliko bolj, ker ga je mogoče razbrati tudi iz njenih drugih esejističnih obravnav, to je duh feminizma. Feministka vsekakor je, in to daleč pred svojim časom. Njeni romaneskni ženski liki sicer doživljajo neuspehe (na primer v romanih Corinne in Delphine), toda v svojih esejih napoveduje, da bo napočil njihov čas. Gospa iz Coppeta je zelo izjemen glas med državniki in književniki, ki poseljujejo njen krog in njeno družbo. Imela je precejšen vpliv nanje, pridobila pa ga je postopoma, in to v svetu, ki si ga je znala podrediti. Prepričana je, da je postal napredek v literaturi očitnejši, kakor hitro je ženska prispevala svoje:
»Pogostokrat bom imela priložnost, da bom opozorila na spremembe, ki so nastale v literaturi v obdobju, ko so ženske začele sodelovati v moralnem življenju.«38
V eseju, kjer govori o problemu literature nasploh, kritizira tudi družbeni položaj ženske in njeno vlogo v literarnem gibanju. Gre za eno celo poglavje (četrto poglavje drugega dela) z naslovom O ženskah, ki gojijo literaturo, kjer skuša razložiti ljubosumje, kakršno po njenem obstaja med spoloma. Njena raziskava izhaja iz dejanskega stanja (vsekakor takega, kot je bilo v njenem času), v katerem se nahaja ženska in s katerim ni niti najmanj zadovoljna:
ženske trenutno ne pripadajo niti redu narave niti redu družbe. To kar omogoča uspeh enim, je nesreča za druge; dobre lastnosti jim včasih škodujejo, napake pa koristijo; včasih so vse, včasih niso nič. Njihova usoda v nekaterih pogledih spominja na usodo bivših cesarskih sužnjev; če si hočejo pridobiti vpliv, jih obtožijo, da si prisvajajo oblast, ki jim po zakonu ne pripada; če ostanejo sužnje, je njihova prihodnost zapečatena.«39
Ženska je žrtev v slabo urejeni družbi; to pa je že feministični kliše, ki ga tudi pri de Staelovi najdemo tik ob upanju, ki umre zadnje (glagoli so v prihodnjem času, eden med njimi pripada kategoriji negotovosti, verjeti):
»Verjamem, da bo nekega dne nastopilo obdobje, ko bodo filozofi zakonodajalci posvetili resno pozornost izobrazbi, ki jo morajo prejeti ženske, civilnim zakonom, ki jih ščitijo, dolžnostim, ki jim jih nalagajo, sreči, ki jim je lahko zagotovljena 0
V odlomku opazimo oblasten ton in ironijo, to čudovito igro inteligence, lokavost in avtoričino obžalovanje, da teh obdobij ne bo mogla užiti. Seveda, »izvor vseh žensk je na nebu, kajti darovom narave se morajo zahvaliti za svoje carstvo«. Zaznati je mogoče, kako je ogorčena, ko nam govori o učinkih literarnega ali kakšnega drugega uspeha pri moških in pri ženskah. Ljudje ponavadi mislijo, da gre pri moških v tem primeru za slavo, pri ženskah, ki ne bodo nikoli mogle preseči svojega, izključno na hišo vezanega mesta, pa za nečimrnost.
»Napori, ki lahko moškim prinesejo slavo in moč, ženskam skoraj nikoli ne dajo drugega kot kratkotrajno odobravanje ^ neke vrste zmagoslavje v pristojnosti nečimrnosti _ Žensko, naj je še tako širokega duha in naj se posveča še tako pomembnim stvarem, v življenju vselej ovira dej stvo, da je ženska. Moški so hoteli, da je tako.«41
To govori v resnem tonu, a včasih zaigra sveto nedolžnost; povsod vidi žrtve, na svojih feminističnih straneh pa pošilja moške k hudiču na njej lasten eleganten način. Esej Razmišljanja o kraljičinem procesu to dokazuje, saj gre za pravo apologijo ženskosti. Spogledljiva, frivolna, zapravljiva, slaba zakonska žena, slaba mati, perverzna, kruta, krvoločna Marija-Antoinetta, ^ nadvojvodinja avstrijska, odgovorna za vse zlo kraljestva, mora umreti. Razmišljanja o kraljičinem procesu skušajo zavreti noro logiko teh obrekovanj. To besedilo govori o feministični zavesti, ki se je prebudila zgolj zaradi krivičnosti.
Zanimivo je videti, kako je tu svoje politične nazore podredila feministični ideji; v tem tekstu noče razpravljati o političnih okoliščinah francoske revolucije (temu se je podrobno posvetila v nekem drugem političnem spisu), hoče pa izpostaviti politične napake in pretiravanja, ki so sprožili toliko trpljenja. Kako rada bi bila kraljičina zagovornica, če bi bilo kaj takega mogoče! Ko bi bila enkrat v sodni dvorani, kako strastno bi podprla svoj zagovor, ko bi se sklicevala na moralni portret svoje stranke kot matere, soproge, ženske in končno kot kraljice; kajti ravno v vlogi kraljice je padla v nemilost zaradi obrekovanja. Postala je grešni kozel za vse.
»/^/ pripeljite ji (kraljici) njene otroke, toda ne nadejajte se, da bo trpljenje, ki ji ga boste zadali, preprečilo, da se ona ne bo v celoti ohranila za sodbo zgodovine in da ne bo obvarovala dostojanstva svojega imena. Ah, namesto da jo sovražite, si jo raje vzemite za vzvišeni zgled! Če ste republikanci, spoštujte vrline, ki jih morate posnemati; ta duša, ki se ne zna niti malo upogniti, ta duša bi ljubila rimsko svobodo, vi pa potrebujete njeno spoštovanje, prav zdaj, ko jo preganjate.«42
Sklep pa pade kot giljotina:
»/_/ četudi bi politične presoje odvrnile oblasti od tega, da bi popustile glasu občutja, kakšna sramota za Francoze, obsoditi kraljico, zato ker je brez obrambe!«43
De Staelova se ne more izogniti skušnjavi, da ne bi izpostavila položaja izjemne ženske, kot jo je sama upodobila v Corinne; sreča takšnih žensk je v nevarnosti, kajti slava zahteva svojo ceno, poklicni poti žrtvujejo srečo in zasebno življenje:
»Kdor si pobliže ogleda majhno število žensk, ki si zares zaslužijo slavo, bo videl, da so prehudo naprezanje svoje narave vselej plačale z osebno srečo. Sapfo se je, potem ko je odpela najbolj blagoglasne lekcije iz morale in filozofije, vrgla z leukadske pečine; Elizabeta je, potem ko si je pokorila sovražnike Anglije, postala žrtev svoje strasti do grofa Essexa. Skratka, preden stopijo na pot slave, ne glede na to, ali je njen cilj cesarski prestol ali literarni genij, morajo ženske pomisliti na to, da se je treba za slavo
odreči srečni in spokojni usodi njihovega spola.
,44
«
Pri gospe de Stael lahko opazimo, da žensko občutljivost včasih obravnava tako, kot da v njej vidi odtenek neke pomanjkljivosti, katere posledice je treba dobro obvladati. Ta krhka psihološka konstitucija žensk, ki je včasih odlika, včasih nepopolnost, je razlog, da so ženske potrebne zaščite, česar de Staelova sploh ne zanika. Poleg tega njeni teoretski postopki ne merijo na tipično feministično naravnanost, kot jo poznamo danes; toda ob prebiranju tekstov lahko opazimo različne odtenke njenega glasu, ko obravnava ženske teme. Obstajajo strani, kjer poje hvalnice ženskam, strani, kjer objokuje njihovo usodo, pa strani, kjer obsoja zakone, ki žensk ne upoštevajo. Vendar nikoli ni moč zaznati, da bi hotela sprožiti vojno med spoloma; še zdaleč si namreč ne zamišlja sveta, ki bi ga upravljale zgolj ženske, čeprav se ima čemu upirati. Njena ironija je uperjena zoper splošne človeške napake, kot so neumnost, omejenost duha, nevednost, neobvladana stremljivost, vsakovrstne pregrehe itn. Njen ton ni nikoli silovit niti napadalen, saj ve, da to ničemur ne služi, če hoče nekaj doseči.
Kljub temu gospa iz Coppeta nima nobenega namena pisati izključno za žensko javnost. Kaj takega ji niti na misel ne pride, saj ne razmišlja o kakšni feministični literaturi ali o kakšnem podobnem krogu. Piše za vse, ki jo hočejo brati. Ideje so prav toliko za moške kot za ženske. Gospa de Stael je neke vrste Sopu^opos (nosilec štafete) nove občutljivosti prihodnjega sveta. Ta svet je romantika, kjer je ljubezen bog, ne pa vojna med spoloma. Tako se tej točki približa z večjim zaupanjem, ker jo zaznava skozi tisoč in en neizkoriščen odtenek; poleg tega meni, da se kaže v tem obdobju manj kot v drugih dobah bati prezira in pomanjkanja poštenosti. Bolj ko jih beremo, bolj smo prepričani, da so te njene tako imenovane feministične strani enkrat hvalnica občutljivosti, drugič obris ženske psihologije:
ženske gojijo svojega duha, svoje občutje in svoje sanjarjenje, ohranjajoč v svoji duši podobo vsega, kar je plemenitega in lepega _ najlepša od vrlin, požrtvovalnost, je njihov užitek in njihova prihodnost ^ Narava in družba prisojata ženskam precejšnjo privajenost na trpljenje, zato je jasno, da so dandanes več vredne od moških.«45
Namesto sklepa
Kot oznanja že sam naslov tega prispevka, smo predlagali večstransko branje gospe de Stael. Naš postopek je pripeljal do preučitve njenega dela na podlagi nove interpretativne mreže, ki jo najbolje ponazarja latinski izrek: Non nova, sed nove, kajti bistvo njene kritiške metode/dejavnosti je
v tem, da skuša na novo obuditi literarne klasike. Več kot zaželeno bi bilo, da bi kritika vnovič premislila velike avtorje, s tem da bi pristopila k drugim merilom, kajti odtenkov in novih interpretacij, ki iz tega sledijo, ni mogoče občutiti, če jih ne obogatimo in jih potemtakem ne naredimo koristne za vse; za javnost in za poučevanje.
Večstransko branje predlaganih destaelovskih esejev ima za izhodišče dve bistveni gledišči: prvo meri na proces konstrukcije ali dekonstrukcije estetskih in literarnih kanonov, drugo se nanaša na feminizem. Namesto sklepa bomo nakazali orientacijske točke:
1.	Tektonika literarnih okusov ima že stoletja za barometer kanon, ki zaznamuje vsa nihanja in se ima za bolj ali manj zvesto ogledalo obdobja, v katerem se nahaja. Struktura kanonskega modela, kot jo razume moderna kritika, vsebuje dve plasti: ena velja za utrjeno (vsekakor vsebuje višjo stopnjo trdnosti), sestavljeno iz posvečenih pisateljev; druga, sopostav-ljena, je daleč od sleherne utrjenosti, je »bolj razgibana«, bolj nihajoča in zaznamovana z neovrgljivimi aksiološkimi mutacijami. Kritiška metoda/dejavnost de Staelove oznanja isti načrt in se po njem ravna. Povzame sloviti prepir med Starimi in Modernimi in razpravlja o splošnih načelih umetnosti, namesto da bi se zadrževala le pri posameznih žanrih. Njena kritiška zbirka vzorcev razvršča Stare in Mlade na podlagi aksiološkega merila. S tem osnuje romantični nauk, se pravi transliterarno sintezo, oprto na primere; skratka, oblikuje estetski kanon in potem še literarni kanon.
2.	Moderno dušo, kot jo je v svojih esejih in romanih upodobila gospa de Stael, določa boleče občutje nepopolnosti njene usode; in to jo v vsakem primeru dela veliko, ne razlika med spoloma. Ženska duša prav tako kot moška občuti isto potrebo ogniti se mejam, ki obdajajo domišljijo. Prispevek ženske k literaturi prihodnosti ne more biti drugega kot obogatitev te literature, saj je bil svet narejen tako za moške kot za ženske.
3.	Gospa de Stael ima svetovljanstvo za eno možno zdravilo. To lahko ozdravi literaturo, ki se je komaj izmotala iz razsvetljenskega stoletja, iz njegove jalovosti, hladnosti in enoličnosti. Od Francozov je treba zahtevati, da spoznavajo in cenijo tuje literature: nemško, angleško, italijansko itn. De Staelova se torej loti širitve estetskega okusa, ki postane izhodišče v procesu literarne prenovitve. Tako je tudi možno skupaj misliti severne in južne literature. Ona se končno odloči za severne.
Prevedla Jelka Kernev Štrajn
OPOMBE
1 Monchoux, Andre, La Place de Madame de Stael parmi les theoriciens du Romantisme Franjais, dans Actes du colloque de Coppet, Limoges, Tiskarna A. Bonntemps, 1970, str. 362.
Eggli, Edmond, Le Debat Romantique en France, I, Pariz, Les Belles Lettres, 1933, str. 80.
3	Rousset, Jean, Forme et Signification. Essais sur les structures litteraires de Corneille a Claudel, Pariz, Librarie Jose Corti, 1963.I.
4	De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, 2000, str. 25.
5	De la litteratture, str. 416.
6	De l'Allemagne, str. 239.
7	Luppe, Robert, Les idees litteraires de Madame de Stael et l'heritage des Lumiers (1795-1800), Librarie Philosophique J. Vrin, 1969, str. 77.
Chenendolle je tisti, ki nam poleti 1797 mimogrede omogoči prisostvovati nastanku novega dela: »Gospa de Stael se je tedaj posvečala svojemu delu O literaturi, za katerega je vsako jutro napisala eno poglavje. Temo, o kateri je hotela razpravljati je postavila na dnevni red pri kosilu ali zvečer v salonu, vsebina poglavja, ki ga je hotela obdelati, nas je izzvala, da smo se začeli o njej pogovarjati. Tudi ona je naredila kratko improvizacijo na temo, naslednji dan pa je bilo poglavje napisano. Skoraj vse knjige je napisala na ta način _ njene improvizacije so bile precej sijajnejše od napisnih poglavij.«
8	De l'Allemagne, str. 47.
9	De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, str. 32.
10	De la Litterature, str. 65.
11	De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, str. 26-1^7.
12	Prav tam, str. 27.
13	De l'Allemagne, str. 47.
14	Prav tam, str. 354.
15	Delphine, str. 90.
16	Discourspreliminaire v De la litterature, str. 12.
17	Prav tam, str. 14.
18	Prav tam, str. 20.
19	Prav tam, str. 29.
De l'Allemagne, str. 215. 21 Prav tam, str. 184. De l'esprit des traductions, 305.
23	De l'Allemagne, str. 203.
24	De la litterature, str. 85.
25	De l'Allemagne, str. 81.
26	Prav tam, str. 8.
27	De la litterature, str. 85. 29 Prav tam, str. 122.
29	Prav tam, str. 330.
30	Prav tam, str. 61.
31	Prav tam, str. 66.
32	Escarpit, Robert, Sociologie de la litterature, Pariz, PUF, 1986, str. 29 et
passim.
33	De la litterature, str. 256.
34	Prav tam, str. 57. 3356 Prav tam, str. 308.
36	Essais sur les fictions, str. 31.
37	De la litterature, 304. 3389 Prav tam, str. 101.
39 Prav tam, str. 333. 4401 Prav tam, str. 332.
41	De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, str. 98.
42	Reflexions sur le proces de la reine, str. 17.
43	Prav tam, str. 21.
44	De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, str. 102.
45	De l'Allemagne, str. 65-66.
VSI CITATI DE STAELOVE SO BILI IZBRANI V NASLEDNJIH IZDAJAH
De l'Allemagne, Flammarion, 1999. De la Litterature, Flammarion, 1999.
De l'influence des passions sur le bonheur des individus et des nations, Editions
Payot & Rivages, 2000. Reflexions sur le suicide, Editions Payot & Rivages, 2000. Essai sur le fictions, Druck und Verlag von Georg Reimer, 1896. Delphine, Flammarion, 2000.
Oeuvres Completes, Bruxelles, Louis Hauman et C Libraires, 1830, XVII tomes, za Reflexions sur le proces de la reine v zvezku II in za De l'esprit de traductions v zvezku XVII.
MINIMALNA BIBLIOGRAFIJA DELA
ANGHELESCU-IRIMIA, Mihaela, The Rise of modern evaluation. Bucure^ti,
Editura Universitatii din Bucure^ti, 1999. BALAYE, Simone, Madame de Stael. Lumieres et liberte. Klincksieck, 1979. BALAYE, Simone, Madame de Stael. Ecrire, lutter, vivre. Geneve, Droz, 1994. BLOOM, Harold, Canonul occidental. Univers, 1994.
DIESBACH, Guislain de, Madame de Stael. Paris, Librairie Academique Perrin, 1983.
ESCARPIT, Robert, Sociologie de la litterature. PUF, 1986. GENETTE, Gerard, L'auvre d'art. La relation esthetique. Seuil, 1997. GRESILLON, Almuth, Elements de critique genetique. PUF, 1994. GUTWIRTH, Madelyn, Madame de Stael, novelist, the emergence of the artist as
woman. University of Illinois press, 1978. HALLBERG, Robert von, Canons. Chicago and London, The University of
Chicago Press, 1984. MILLET, C., L'esthetique romantique. Paris, Presses Pocket, 1994. NEMOIANU, Virgil, Royal, Robert, The Hospitable Canon: Essays of Literary
Play. Philadelphia and Amsterdam, 1991. OMACINI, Lucia, Madame de Stael, Benjamin Constant et le groupe de Coppet. Lausanne, 1982.
POULET, Georges, La pensee indeterminee, I,De la Renaissance au Romantisme. PUF, 1985.
ROUSSET, Jean, Forme et signification. Essais sur les structures litteraires de
Corneille a Claudel. Jose Corti, 1963. SCHAEFFER, Jean-Marie, Pourquoi la fiction?. Collection Poetique, Seuil, 1999. VAUGHAN, William, L'Art romantique. Paris, Thames & Houdson, 1994 .
KOLEKTIVNA DELA
*** Cahiers Staeliens. Št. 49 et 50, izdala: Societe d'etudes staeliennes. *** Euresis. Cahiers roumains d'etudes. Le Changement du canon chez nous et ailleurs. Št. 1997 - 98, Bucure§ti, Univers.
I LES ESSAIS STAELIENS. POUR UNE LECTURE POLYGONALE DE MADAME DE STAEL
Comme le titre-meme de l'expose annonce, nous avons y propose une lecture polygonale de Madame de Stael. Notre demarche aboutit a examiner son oeuvre selon une grille interpretative nouvelle qui pourrait etre saisie en usant d'une expression latine: Non nova, sed nove, vu que ces approches critiques consistent a revisiter les classiques de la litterature. Il serait fort a desirer que la critique revisite les grands auteurs en abordant d'autres criteres, puisque les nuances et les nouvelles interpretations qui en resultent ne peuvent etre res-senties qu'enrichissantes et, par consequent, utiles a tous: le public, l'en-seignement.
La lecture polygonale des essais staeliens suggeree par nous prend pour premisse deux points de vue essentiels: le premier vise le processus de la construction / de la deconstruction des canons esthetique et litteraire, le deuxieme renvoie au feminisme. Nous esquissons trois reperes en guise de conclusion:
1.	La tectonique des goüts litteraires a travers les epoques a pour barometre le canon qui enregistre toutes les oscillations et qui se veut un miroir plus ou moins fidele de l'epoque en cours. La structure du modele canonique envisagee par la critique moderne comporte deux couches: l'une prise pour stable (en tout cas ayant un degre plus haut de stabilite), formee des ecrivains consacres et une autre juxtaposee, loin d'etre stable, „plus agitee", plus flottante, marquee par des mutations axiologiques peremptoires. La demarche critique staelienne annonce et poursuit le meme schema; elle reprend la fameuse Querelle des anciens et des modernes et discute les principes generaux de l'art au lieu de ne s'attarder que sur les genres particuliers. Son echantillonage critique regroupe et des anciens et des modernes, triant selon le critere axiologique. Par cela elle esquisse l'ebauche de la doctrine romantique c'est-a-dire une synthese trans-litteraire appuyee sur des exemples; en un mot, et un canon esthetique et un autre litteraire.
2.	L'ame moderne telle qu'elle est peinte a travers les essais et les romans staeliens se caracterise par le sentiment douloureux de l'incomplet de sa destinee: c'est la un tout cas ce qui en fait la grandeur, pas la difference entre les sexes. L'ame feminine comme celle des hommes ressent egalement le meme besoin d'echapper aux bornes qui circonscrivent l'imagination. L'apport de la femme dans la litterature a venir ne peut etre qu'enrichissant, vu que le monde a ete fait pour les hommes et pour les femmes a la fois.
3. Madame de Stael prend le cosmopolitisme pour une possible remede qui puisse guerir la litterature a peine sortie du Siecle des Lumieres de sa sterilite, de sa froideur, de sa monotonie. Il faut obtenir des Fran^ais qu'ils connaissent et apprecient les litteratures etrangeres: allemande, anglaise, italienne, etc. Elle procede donc a un elargissement du goüt esthetique qui sera la premisse meme du processus de renouvellement litteraire. Aussi est-il possible de concevoir ensemble litteratures du Midi et litteratures du Nord. Son choix final se portera sur celle du Nord.
November 2003