O Žabjaškem okraju
Med ožje staroljubljanske mestne predele, ki so kar nekako krivično zapostavljeni, sodi nedvomno tudi žabjaški okraj. Gotovo se je v tem trenutku marsika-teri bralec vprašal: »Saj res, kje pa je Žabjak? To ime sem pa že slišal!« Temu nepoznavanju najbolj botru-Jejo nekateri objektivni dejavniki, med katerimi je najvplivnejši vsekakor izgradnja novega odseka Kar-lovške ceste, kije Žabjak in bližnje ulice ločila od prej organsko povezane celote starega mestnega jedra. Predel je tako danes stisnjen v trikot med Ljubljanico, Karlovško cesto in Zvonarsko ulico, ki Žabjak deli od mlajšega dela Prul.
Žabjak:> rri le eden starih temveč edeh najstarejših de-lov Ljubljane, ki je s svojo po-zicijo igral v preteklosti mesta zelo pomembno vlogo. Če-prav so bile hiše tu že od sa-
mega nastanka manjše, pre-prostejše, ljudje v ryih revnej-ši od onih v drugih predelih, nam veliko število najrazlič-nejših dejavnosti priča o raz-gibanosti življenja v tem pre-delu.
Že imena ulic nam delno nakazujejo nekatere žabjaške značilnosti v preteklosti. Ta-' ko naziv Žabjak spomni na žabe, ki jih je bilo tu v prete-klosti v izobilju. Preden so v času med vojnama regulirali Ljubljanico, je bila reka zaje-zena prav tu; kraj je bll kot nalašč   primeren   za   gojenje
žab, ki so jih nato celo izva-žali.
Ime ulice Vožarski pot nas spomni na vožarje ali vrvarje, ki so imeli ob nekdanjem mestnem obzidju, ki je pote-
kalo tod, res primeren prostor za izdelovanja vrvi. Zvonar-ska ulica, ki je med vsemi v predelu najmlajša, je dobila svoj naziv po zvonarni in li-varni, ki jo je tu dolga leta vodila z beneškega priseljena družina Samassa. Tudi ime Zvezdarske ulice nas opozori na zvezdarno, ki jo je imel tu nekdaj GruberV svoji palači. Imani Hrenove in Rožne ulice sta morda nekoliko zasmehlji-vega značaja, kajti bili sta za-raščeni z najrazličnejšim rast-linjem, njih prebivalci pa na lep izgled veretno niso najbolj
pazili. Ulična imena so torej večinoma zelo stara in se v urbarjih omenjajo že v 16. sto-Ietju (Rožna, Hrenova, Žabjak).
Čeprav danes velja žabjaški okraj za nekakšno mestno marginalijo, je imel v prete-klosti precej pomembno vlo-go v življenju mesta Ljublja-ne. K temu je prispevala že sama lega Žabjaka ob vstopu v mesto, tako po kopni kot po vodni poti. Slednja je bila v prejšnjih stoletjih morda celo važnejša od kopne. Sčasoma je začel ta prostorski privilegij izgubljati na pomenu. Ob pre-nehanju turške nevarnosti, z večjim razmahom furman-stva, z razvojem železnice in z razvojem motornega prevoz-ništva, je začelo žabjaško po-dročje izgubljati svojo dolgo-letno funkcijo.
S širitvijo mesta so se prej razbohotene dejavnosti prese-lile drugam. Ostali so le neka-teri manjši obrtniki in nekate-ri obrati drobnoobrtniških de-javnosti (pasarstvo, pekarna). Izjema je bila Samassina zvo-narna ;n livarna. Predel je ta-ko port&jal vedno bolj pust in nezanimiv, vanj pa so se nase-ijeval: pretežno revnejši sloji prebivalstva in samski ljudje (med vojnama npr. priseljenci s Primorskega, delavke to-bačne tovarne).
Tudi povojni razvoj je šel na , Žabjaku, lahko v bi rekli, v obratni smeri. Že bežnemu sprehajalcu skozi ta konec Ljubljane se danes ponudi ne-navadna podoba. Pustost in omrtvelost, ki sta posebno očitni v dopoldanskem času, dopolnjuje skoraj popolnoma zanemarjenost stanovanjskih poslopij. Najvidneje so zane-maijena okna in hišna proče-lja, ki jih na več mestih zama-kajo odsluženi odtočni žlebi. Ekstremni primer te zunanje zanemarjenosti je naprimer hiša Hrenova št. 19, ki je kar življensko nevarna.
No, kljub vsemu so nekate-re težnje v zadnjem času usmerjene v reševanje opisa-nega stanja in lep primer iz-boljšanja človekovega bival-nega okolja se nam kaže že pri sosednji stanovanjski hiši Hrenovi 17, pred kratkim re-novirani nekdanji kaznilnici, o kateri boste med drugim zvedeli več v naslednjih kraj-ših zapisih iz zgodovine tega zanimivega ljubljanskega pre-dela.
Robert Vrčon