Tečaj III. Y Ljubljani, meseca avgusta 1875.	List 8.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obsegi Vosek. — Potovalno čebelarstvo. — Kako ravnati, da si zarediino močne panje? — Cebelni semenj na Igu. — Naznanilo. — Družbeni panj.
Vosek.
(Spisuje predsednik g. bar. R.)
(Dalje.)
Spet drugi priporočajo satovje s peskom, ali z rezanjem — rezanico zasuti, da pride za skladom satovja sklad rezauice, potem spet satovja i. t. d. In zadnjič se satovje okranuje z žvepljanjem. Satovje se dene v večo ali manjšo posodo, kakor kdo potrebuje; kje spodaj naj ima vratica in nad vraticami železno šinico, na ktero se na obeh konceh zažgana žvepljena cunjica obesi in vratica naglo zaprö. Zvepljeni dim živega satnega črva vinori in novemu ne pusti se roditi. Po leti v vročini je žvepljanje treba večkrat ponavljati, sicer bi se lahko zgodilo, da bi bil ves trud zastonj. Treba je tudi satovje večkrat pregledovati, ker pri vsi skrbi se le prerado zgodi, da satni črv vse satovje vniči. Gotovo pa je naj boljše od novembra do konec aprila, dokler je vreme mrzlo ali saj hladno, satovje nabrati ter ga na zračin kraj obesiti, ker je s tem naj manj dela; o poletju se pa zna v posodo dajati in žvepljati. Le treba je, kakor smo že rekli, satovje večkrat pregledovati. Pri meni se pregleduje vsakih osem dni, pa vselej se kaj napačnega najde; naj bi se pa to ne zgodilo, bi bilo o poletji v kratkem času vse satovje vničeno.
Umni čebelar si toraj prizadeva, da lepega satovja kolikor naj več mogoče prihrani; zato tudi le staro satovje v vosek predeluje, ker za drugo rabo ni, ter ne gleda le na zdajni dobiček, ampak gleda v prihodnost. Več kakor kdo lepega satovja shrauuje, več tudi sme prihodnje leto dobička upati; ker o dobri paši čebele delajo satovje le za sprotno potrebo; jim pa čebelar čedno posodo nastavi, si prizadevajo jo pred ko mogoče napolniti. Posebno si bodo pa roji tudi v slabi paši (ktere no smemo nikoli iz računa spustiti) veliko hitrejši pomagali, kakor drugi, ki na prazno pridejo iu kdor hoče prosto roko v panju imeti, mora gledati, da čebele le po nastavljenih premakljivih satnikih delajo, kar bi se pa ne zgodilo, ko bi jim čebelar saj nekoliko satovja na satnike ne prilepil. Da se a lira*
nuje le satovje z malimi celicami za zalego delalnih čebel, ne pa satovje z velikimi za trotovno zalego, gotovo v6 vsak čebelar in se ume samo po sebi.
Prizadevanje čebelam delo o dobri paši polajšati, čebelarjem pa več dobička nakloniti, je rodilo mnogo škusenj satovje po umetnem potu izdelovati. L. 1856 je iznajdel g. Mehring strojček, s kterim je po decimetru (33/4 palcev) velike srednje satovne stene izdeloval. Posnemali so ga pozneje Dümmler, Kune in drugi. Škoda, da se take umetne satovne stene le z naj večo težavo k satnikom prilepujejo, se rade zvijejo in zlomijo, tako da se čebelar tega dela kmalo naveliča.
Umetnišain važnišaje bila znajdba Wolter-a in Šulca, ktera sta ne le srednje satovne stene, ampak celo satovje s čebelnimi celicami izdelovala. Pisatelj je 1. 1872 na Solnograški razstavi tako umetno napravljeno satovje vidil. Šulc-ov sat je imel po 2'/,, milimetra (črto) visoke začetne celice, malo okorne sicer, pa vendar pripravne, da zamorejo čebele celice do navadne visokosti ua-nje postaviti. Le cena je bila takrat previsoka; težko, da bi se jih bili čebelarji kaj vneto poprijemali. Mislimo pa, da je pot pokazana, po kteri bo dandanašnja iznajdljiva umetnost umetno salo vjepopolnopri pravno in po n ižj i ceni i z del o vala. Kes velikanski korak napredka iu duhovne moči človeškega uma!
3. Čiščenje voslca.
Je čebelar pri jesenski žetvi lepše voščine obral ter jih shranil za prihodnje leto, mora skrbeti, da mu tudi slabše voščine kaj dobička veržejo ter konca ue vzamejo. Vse črne neskozividljive voščine, ostanke po iztlačenem medu in vse voščene odpadke, ktere priden čebelar celo leto marljivo nabora in shranuje, zdaj v posebno posodo odbere, da iz njih po izkuhovanji in čiščenji dobi čist, za prodajo pripraven vosek. Bolj kakor si čebelar prizadeva vosek vsakoršne nesnage očistiti, laglje in dražje ga bo tudi prodal.
Kdor voščine z medom vred prodaja, da se nekoliko dela izogne, ume malo čebelarsko gospodarstvo ter zgublja blizo sto odstotekov prave cene voščin.
Izgovor navadnih, malih čebelarjev, da se trud čiščenja ne vrne, da čez leto voščine plesnijo, ali jihsatni mol prepreže, ne velja veliko, ampak le večidel zanikr-nost in zložuost prikriva, ker tudi mali drobljanci se lahko in zdravi se hranujejo, če je le čebelar res umen čebelar, ne pa, kakor nekje pravijo, le kvatrni čebelar, ki svoj čebelnjak le malokdaj — tako rekoč le memdgredč oskrbuje.
Splohna vodila za čiščenje medu so naslednja:	(Dalje prih.)
Potovalno čebelarstvo.
(Prcdsecln. b. R.)
V novejših časih se mnogokrat govori od potovalnega čebelarstva t. j. prevaže-vanja čebel v pašo i/, kraja v druzega. Sicer pa reč ravno ni nova, ker našim sprednikoni je bilo tako prevaževanje ali prenašanje čebel v boljšo pašo dobro zuano. Vendar ne bo napačno, če v društvenem listu daljšo besedo od tega pregovorimo.
Le umni iu izvedeni čebelarji se lotijo potovalnega čebelarstva; drugim vsakdanjim čebelarjem bi tega tudi ne svetovali. Treba je namreč, da čebelar dobro ve pre-
soditi kdaj, koliko in kje mu bo potovalno čebelarstvo kaj dobička donašalo. Kdor hoče s svojimi čebelicami potovati, mora vediti, kdaj čebelam paše pomanjkuje; ktere rastline, kje in koliko časa dajejo čebelam obilne hrane, s kolikim številom panjev se bo prevaževanje splačalo, i. t. d. Kdor vsega tega in po okoljšinah še marsikaj druzega v račun ne jemlje, se mu bo potovalno čebelarstvo kmalo pristudilo ter znabiti več škode, kakor dobička donašalo.
Kdor hoče od prevaževanja čebel kaj dobička imeti, ga mora nekdaj neznana mčdmetalnica spremljat. Naklade ali podklade na ptujem ni mogoče tako lahko rabiti, kakor domii; in kje jih hoče čebelar tudi dobiti, jih bo li seboj vozil ter za prazna panjeve in škatlje še voz najemal? Res pravi marsikdo: Sem zadovoljn, če čebele polne panje nanesejo. Dobro res, naj bi bili vsi panji polni; al čebelam se ne da dopovedati ali ukazovati, kakor dekli: Kadar je posoda polna, pa v drugo nalivaj ali nanašaj. V čebelnjaku je nekteri panj že tretji, četrti dan poln, drugi peti, šesti iu marskteri nobenkrat. Kadar je pauj poln, čebele postavajo, čebelar ima pa stroške zastonj, ki mu jih ne bo nikdar kdo povrnil. Naj pa imajo čebele tudi prostora dovelj, mar li ni škoda, da danes in juter dragi čas s postavljanjem satovja tratijo, ko znabiti pojutrajšnem nastane deževje ter bo vse satovje prazno ostalo? Če pa imam medmetalnico, mi ne more noben panj postavati, ker tudi noben panj dalje polu ni, kakor le pred večerom kako uro. Premočnim panjem tudi lahko brez škode dovolim kak nov sat postaviti, slabejširn pa pomagam s tem, da jim močnim panjem vzetega s<itovja dodani ter s tem znabiti, dosežem, da bodo pri ugodnem vremenu tudi srednji — cel<5 slabi panji napolnjeni. Brez medmetal-nice tega nobeden ne doseže. In zadnjič mi prihrani mčdmetalnica mnogo stroškovne pri panjih; ker ne potrebujem visokih dva, ali več nadstropnih panjev, ampak nizki Kranjski panj, ki je tudi dzirzoniziran najcenejši, mi za vsako še tako bogato pašo in žetev zadostuje. Vse umne čebelarje, kteri se pečajo s prevaže-vanjem čebel, opozorujemo na ta Kranjski (zdaj društveni) panj. Kako lahko se na voz naklada ter varno vozi? Kako malo prostora jemlje v kraju, kjer mislimo čebelariti, ker panj vrh pauja se lahko naloži? Iz med vsih oblik čebelnih panjev je naj priprostiši za izdelovanje in resnično tudi naj cenejši. Da je prav dober tudi za prezimovanje, nam spričuje stoletna skušnja po muogo različnem in goratem Slovenskem.
S potovalnim čebelarstvom se pečajo, kolikor nam je znano, posebno po Hanove-ranskem in Vestfalskeni; po krajih Porenskih iu Hasije; po Bavarskem in v Švici; po spodnjem Avstrijanskem in južnem Š taja rs kern; v okolici Celovški ter sem ter-tje po Koroškem; po Dolenjskem, po Krasu i. dr. Naj boljšo pašo imajo čebele na spomlad na sadnem drevji,"razni detelji, raznem ričku; pozueje na lipi in na kostanji; na jesen pa na ajdi in sem ter tje na resji. Kdor zamore od spomladi do jeseni vsako čebeluo pašo k svojemu pridu obrniti, bo tudi naj veči dobiček od čebelarstva imel; in to ravno je namen prevaževanja čebel od kraja do kraja.
Kdor se na potovanje s čebelami odpravlja, naj skrbi kolikor moč, da bodo panji enako močni iu čebelni, kar se s premakljivemi satniki lahko zgodi; posebno je treba paziti, da ima vsak panj svojo matico. Dalje naj se vzame seboj iz previdnosti funt medü na vsak pauj; ker lahko se zgodi, da kako slabo vreme nastane in bi pitanca tudi za drage denarje ne bilo dobiti. Tudi je treba skrbeti za nekaj praznjh panjev in sicer na spomlad pred izrojenjem za sto odstotkov števila polnih
8 *
panjev, na jesen pa deset odstotkov. In zadnjič naj se vzame seboj kolikor moč praznega satovja in primerno število matičnic.
Kar prevaževanje tiče, se mora zgoditi na posebnem nalašč za to pripravljenem vozu z gugajočemi ali zibalnemi legnarji, kterega ne bomo daljo opisovali, ker gotovo ga vsak potovalni čebelar dobro poznd. Voziti se mora počasi pri liladu od večernega mraka do jutranjega svita. Omrežene linice v skončnicah naj se odprejo. Po dnevi naj se kolikor mogoče kje v senci počiva in čebelam izlet dopusti. Čebele, ktere proti večeru skončnico močno zasedajo, je treba pred potovanjem z poskropenjem ali z dimom v panj spraviti. Naj bolj varno je ravnati s panji, kteri so za roj pripravljeni; oknice naj se vzame vun, dopušča naj se jim zraka, kolikor le mogoče — včasih se morajo kar odperte voziti, sicer se zarad prevelike sopare zadušijo.
Se pa li trud vrne in splača, ali je le posebna strast posameznih čebelarjev? Da, trud se splača iu umno potovalno čebelarstvo daje, kakor smo že zgorej rekli, ravno naj več dobička. Umni misleči čebelar nas bo razumil; tedaj le še izgled v dokaz tega. Poznali smo moža, kteri je mnogo let s tri sto panji na petih vozeh od kraja do kraja potoval, ter od leta do leta obhodil okoljico od deset do dvanajst milj daljave. Zgodnjo resje, sadno drevje, borovničevje, riček, turško in druge detelje, lipo, ajdo'in jesensko resje v svojem cvetju — vse je popasil s svojo mnogobrojno čedo. Prislužil si je s t'm počez 700 do 800 fl. vsako leto, dasiravno od premakljivih satnikov ni nič vedil. V poznejših letih, ko je spozual prednost premakljivega delovanja, mi je večkrat rekel: „Naj bi bil jaz v mladosti poznal vaš panj s premakljivim satovjem, vašo mčdmetalnico iu sploh zdajno čebelarstvo: 500 do 700 gld. bi bil vsako leto več pridobil, kakor sem tak<5". Izgled uaj spričuje, kolike zaklade bi nam ljube čebelice lahko vzdigovale, ki bi hotli bolj marljivo s čebelarstvom — se yč da umno — se pečati, ter ga pospeševati.
Kako ravnati, da si zaredimo močne panje?
Govoril učitelj Göbel.
Vsi umni čebelarji pripoznajo, da le močni čebelni panji delajo čebelarju veselje ter mu dajajo kaj dobička; pa je vendar še mnogo čebelarjev, ki veselje in dobička iščejo le v obilnem številu panjev. Mnogokrat vse britko skušnje ne pomagajo nič in čebelarji ostajajo pri svojih navajenih, krivih mislih; marsikteri pa znabiti resnico spoznajo, pa si ne vedö kako pomagati. Za take dobromisleče čebelarje naj spregovorim kratko besedo: Kako ravnati, da si priredimo močne, čebelne panje.
1. Skrbimo naj pred za toplo preži m o vanj e. Prazni prostori znotraj in zunaj panja naj se napolnijo. Znotraj naj se oknice bližej gnjezda pomakne; če je kaj praznega spred, naj se saj prazno satovje tje obesi, da mrzla, zimska sapa ne bo naravnost v čebele pihala. Če se to godi, so čebele nekako nepokojne, se marsktere od vkup držeče gruče oddalijo ter posamezne zmrznejo. Naj boljši panj zamore po tem takem do spomladi popolno oslabeti. Če imajo pa toplo stanovanje, jih čez zimo le malo, le bolj starejih pomrje.
Drugi dobiček ali nasledik toplega panja je, da čebele zgodaj zalego nastavljajo in tedaj že prav zgodaj na spomlad mnogo pridnih delalcev odredijo, ki le
61
lepega vreraeua čakajo, da potem z vso marljivostjo delajo. Čebele v mrzlem stanovanji še le toplejše spomladuo solnce prebudi, tedaj se še le z zalego vkvarjajo, ko bi bilo treba že pridno delati.
Da bi svojim čebelicem toplo stanovanje oskrbeli, prenašajo nekteri čebelarji panje v tople klete, ali celö v sobe. Jaz po svoji skušnji tega ne morom svetovati. Ker izleta nimajo, preveč poneznažijo satovje in ves notranji panj, kar mnogokrat grižo vzrokuje. Zato je boljše, panje v čebelnjaku pustiti, le skrbeti je treba, da solnce čebele prezgodaj na sneg ne privabi, kjer bi zmrznile.
2.	Preskrbimo jim potrebnega živeža in kadar nastane kako pomanjkanje, pitajmo zdatno.
Kakor povsod, veljd tudi tu: „Kdor skopo seje, bo malo žel". Nikjer znabiti se skopost takö ne vračuje, kakor ravno pri čebelarstvu. Lakota naj bolj gotovo panj oslabi, ali ga celö vniči. Zato umni čebelarji rajši dadijo panju dva funta medu preveč, kakor funt premalo. Prav imajo; spet rečem, da se radodarnost nikjer tako dobro ne vračuje, kakor pri čebelarstvu. Zadosten živež ne ohranuje le čebele pri življenji, ampak jih dela če dalje močnejše, ker zgodaj in mnogo zalege nastavljajo, kar lačen panj nikoli ne stori — tudi storiti ne more.
Kadar zunaj paše primanjkuje, ne zamudimo pitati. Nič takrat panja takö ne poživi, kakor pitanje. Ne zanašajmo se o poletnem času na to. da je bila spomlad lepa ter so čebele lahko si mnogo živeža nauosile. Zalepljenega medu se čebele poleti nerade lotijo, ga pa tudi mnogokrat nimajo, če tudi mi mislimo, da ga imajo. Ne smemo pozabiti, da čebele o poletnem času več potrebujejo, kakor o zimskem in sicer nekaj, ker vedno zalego nastavljajo, za njeno hrano; nekaj pa tudi za novo satovje, kterega kolikor toliko vsako leto uovega stavijo'. Lačna ljudstva zalege ne nastavljajo, ker jo nimajo s čim kermiti; mnogokrat pa tudi nastavljeno, znabiti že zelö godno, pokončajo, da za nekaj časa svoje življenje ohranijo. Nismo tega že vsi skušali ? Gotovo, ker dobre in slabe letine, ugodno in neugodno vreme drug za drugim sledi; le potrebnega opazovanja mnogokrat manjka, in od tod naše zmote in naša škoda. Kdor v takem pomanjkanji zdatuo pita, ne ohrani le čebelnega ljudstva pri dobri volji, ampak ohrani tudi nastavljeno zalego, in panj k nastavljanji nove zalege sili, ter takö močne in čebelne panje ohrani, ali priredi.
3.	O ds t ran u j in o, kolikor moč, satovje za trotovno zalego. Od močnega panja pričakujemo obilno žetev, čebelen panj imä pa tudi mnogo trotov. Trot je za panj potrebin, kar vsi vemo, ali preobilna množina trotov je nepotrebna za panj in za našo žetev škodljiva. Troti so dobrovoljni lahkoživci, ki medene zaklade obračajo le za-se, nam ne privoščijo in ne pustijo ničesa. Z lahkoživci pa, ki bi radi le dobro jedli in nič delali, ni nobeden zadovoljen, tedaj proč z njimi.
Kako se nepotrebnih lakkoživcev znebimo, t. j. kako se satovje za trotovno zalego izrezuje in odstranuje, ne bom tu razlagal, ker gotovo to umč vsak čebelar.
4.	Ne dovoljujmo čebelam preveč rojiti. Ni dolgo, kar sem nekoga čul tožiti: „Panj mi je rojil, dokler je poginil". Kes se večkrat primeri, da nekteri panj roji, dokler le mala peščica čebel ostane, ki ni za nobeno rabo, ampak postane plen prvih ropnic, ktere do čebelnjaka pridejo. In vendar kako lahko na spomlad vidiš vesele obraze čebelarjev, ki z radostjo pripovedujejo, koliko rojev so letos dobili od malega števila starcev. Pred nekaj leti mi pripoveduje neki čebelar,
da je prezimoval le dva panja, ki sta tak<5 čudovito „dobre sorte", da sta dala devet rojev, da toraj zdaj ima enajst paujev v čebelnjaku. Al slabi nasledki „dobre sorte" so se bili kmalo pokazali. Poleti je eden izrojencev mirno zaspal; v jesen je mogel zarad pomanjkanja medü osem panjev zažvepljati. Tedaj dobiček je bil, da je drugo zimo spet le dva živa panja imel. Teh dveh panjev „dobre sorte" se je eden naveličal do spomladi živeti, drugi pa se je bil tisto leto naveličal rojiti in drugo jesen je bil le toliko nabral, da cja je smel z dobro vestjo za pleme pustiti. To se pri premnogem rojenji vedno ponavlja — bolj ali manj, kakor je ravno letina in kakor so druge okoljšine, in vendar — dostikrat že stari čebelarji se ne spametovajo! Tedaj čebelarji, hočete močne panje in kaj dobička od njih imeti, ne pustite jim preveč se izrojiti.
■Kak<5 se to zabranuje, spet ni moj namen tu podučevati, in mislim, daje umnim čebelarjem sploh znano, omenim v kratkem le naslednje:
Kdor noče rojev, naj zadosti zgodaj čebelno stanovanje povikša in razširi. Kdor pa s tem čaka, dokler čebele matične zibelke postavijo, jim rojenja ne bo zabranil, naj jim prostor še tako zeld razširi. Pa večidel tudi zadosti zgodnje razširjenje ne bo pomagalo, če ima panj matične zibelke še od lanskega leta. Tedaj je potrebno, da se stare in nove matične zibelke iztrgajo, če želimo rojenje zabra-niti; kar se pri premakljivih satnikih lahko zgodi. Da s tem ne mislimo priporočati, da bi se kar vsakoršni roji zatirali, se takti sam<5 po sebi ume. Mladina mora povsod biti; zabranujejo naj se le preštevilni, panj slabivui roji, ki so nam vedno V Škodo.	(Konec prih.)
Čebelni semenj na Ign
smo si letos sami z nekemi prijatelji ogledali. Kakor lani, tudi letos ni bil posebno živahen. Našteli smo memogredč kakih 500 panjev; toraj se sm<s semenj le bolj slabo-srednjim prištevati, ker prejšna leta so neki mnogokrat pripeljali panjev do dvanajst — petnajst sto, celd že do dva tisuč. Vzrok temu menda letos ni bilo pomanjkanja rojev, kakor lansko leto, ampak pomanjkanje težkih panjev in denarjev , ker dandanes vsakoršna kupčija nekako medli. Kupci so se sploh pritožvali, da so panji silno lahki, kar se po letošnjem vremenu soditi prav lahko vrjame. Prodanih je bilo precej od začetka blizo 80 panjev po 5 gld. par. Kupec se je bil naj brž prenaglil ter je panje po lanski ceni plačal; poznejše so se po 4 gld. lahko dobivali in na zadnje še celo po 3 gld. Od medü in njegove cene nismo letos nič kaj slišali, kakor lansko leto. Bog daj, da bi bila saj jesenska žetev kaj boljša!
Od Kranjskega čebelnega semnja tudi letos nismo nič zvedeli. Čudno, li ni gori nobenega, da bi znal kaj začrtati? Gotovo čebelarje čebelni semenj zanimiva, posebno Dolenjce.
Naj nam bo dovoljeno še neke opazke dostaviti. Prostor za čebelni semenj se nam ne zdi nič kaj pripraven. Prav je, da je bolj zunaj vasi, ker v sredo vasi med živino in kramarje gotovo ne grč; al neprimerno se nam zdi, da prostor za čebelni semenj ni pokrit in v senci. Kaj pa prodajalci počnete v deževnem vremenu? Pa ravno takö napačno je — saj za zgornje panjeve, — da se na poletnem Bolncu prepekajo. Dalje je prav nepripravno, da so panji kar na gola tik zloženi.
Vbogi vrsti spodaj iu zgoraj! jaz saj bi panjev ne dal v nobeno. Kakor za panje slabo, je nerodno za kupce. Pogledati, se vč da jih vsak kupec hoče, pa ni vsak navajen po tleh — znabiti še celd po dežju mokrih — se plaziti; nekterim tudi starost, ali bolehnost ne dopušča. Nekaj stolic in deske čez, ne stane toliko in vendar koliko boljše za Čebele in koliko pripravniše za kupčevalče? Od prostora se naj brž tudi zdaj kaj odrajtuje; naj bi se priračunil za postrežuost še kak krajcar več, gotovo bi ga vsak pameten čebelar rad dal. Naj boljše bi gotovo bilo, ko bi kak posestnik, ki je sam čebelar (ali če tudi ni), postavil malo daljši in veči čebelnjak, ter od prodajalcev, kteri bi botli svoje panje za prodaj v čebelnjak dejati, nekaj več zahteval, saj tržnina — kolikoršua že — se gotovo tudi zdaj pobira. Zadostoval bi prav priprost čebelnjak: .štirji malo močnejši stebriči in streha čez; nekaj po čevlji visokih stolic iu dve deski po vrhu iu — čebelnjak za semenj bi bil gotovo ter bi taki) malo stal, da bi se s tržnino v kratkem času splačal.
Drugo, kar nas je v oči bodlo, so bili panjev' — med njimi prav mnogo novih — nareti vsi po starem kopitu. Ko nekega čebelarja prašamo, je li kaj dzirzoniranih panjev — panjev s premakljivemi satniki, — nas je gledal, kakor bi ga bili francozki ali angležki nagovorili, ter prašal: Kaj pa je to? Ko mu o kratkem razjasnimo, pravi: I kdo se bo še s tem vkvarjal. Prijatel vi ste sami sebi v luči. Naj bi bili imeli panje s premaklivemi satniki, bi bili vse prodali, ker vemo vse porabiti, tudi slabe, celo brezmatične panje; tako pa ste blagi} napol zastonj ponujali in ua zadne še ne vsega spečali. Takö pa vam vrnemo, kakor ste posodili — kdo se bo z vašim paujem vkvarjal!
Ker je bilo spet, kakor navadno, naj več panjev na semenj postavljenih iz Želimelj, Golega, Ribnice, Roba, Rakitne, Blok, Loža iu okoljice, sklepamo, da mora tam največ čebelarjev biti. Koliko pa jih je pri čebelarskem društvu? Če se prav spominjamo: na Blokah eden, v Ribniški okoljici trije, po vseh drugeh imenovanih krajih — nobenega.
To je tretje, kar nam na semnji ni dopadlo. Sklepamo letošnje poročilo Ižanskega čebelnega semnja s srčno željo, naj bi se skoraj v vseh trijeh rečeh do dobrega zboljšalo.
Dvajseto občno zborovanje nemških in avstrijanskih čebelarjev bo letos v Strasburgs od 14. do 17. septembra.
Z zborovanjem bo skljenjena tudi razstava vsih čebelarskih reči,
kakor: orodja, pridelkov i. t. d. Ivdor želi kaj v razstavo poslati, se mora pri odboru oglasiti in razstavno reč saj 14. septembra zjutraj oddati.
Obravnavale se bodo prav zanimive reči o znanskem in dejanskem čebelarstvu. Devetnajst naj bolj slovečih čebelarjev, kakor: bar. Berlepš, Datlie, Dzierzon, Gatter, Kleine, Klinike, dr. Pollmanu, bar. Rožič, Yogel iu drugi, so nasvetovali tvarine, o kterih naj bi se v zboru posvetovalo in govorilo ter so tudi sami o nasvetovauem govoriti obljubili.
Plača vožnje po železnici in voznine za poslane razstavno čebel, orodje je znižana.
Yrh tega je nemška vlada osnovalnemu odboru za stroške tega zborovanja dovolila 3000 mark (1500 gold. a. v.).
Družbeni panj,
Iz Višnjegore: J. R.
Družbeni panj mi na prvi pogled ni kaj dopadel, dozdevala sta se mi dva pokrova nepotrebna; ko je pa prišel čas rojev, sem videl, da sta prav pripravna. Mislim, da je marskateri čebelar tako delal, kakor jaz, kadar ne delam umetnih rojev, ampak čebele prosto izrojiti pustim. Ne spominjam se, da bi bil o tem kdo kaj pisal, zato naj povem svojo skušnjo:
Ko je treba roj ogrebati, denem pod srednjo lašto praznega družbenega panja premikavno oknice ter ga trdo zataknem. Koj pride v zadnji prazni del brez rom-čekov. Ko se čebele vsedejo, ga nesem na pripraven kraj, odstranim sprednji dol pokrova in ker so čebele v sredi zaprte, devam zdaj lahko v sprednji del panja prav zložno satovne romčeke; naj spredej, če ga imam, sat z medom. Ko jih vložim, potegnem oknice proti sprednjem koncu, ga tik lašte vzdignem in potem zopet vložim spredni del pokrova. Čebele, ki so bile dozdaj zaprte v zadnjem prostoru, veselo liitč v prednji pripravljeni in hladni del, posebno če jiiji pri sprednjem romčeku med zadiši, ter tako lepo zasedejo nastavljene romčeke. Dolo je zdaj pri kraju. Panj se rahlo dene na odločeno mesto; žrelice, do zdaj zaprto, se odpre in že prvi dan čebelice veselo frčč in ogledujejo svoje novo stanovanje. Kakor hitro se je pa roj preselil v sprednji del panja, se lahko v zadnjem posnaži, kar se je pri ogrebanji nasmetilo. Vse to delo lahko opravljaš, kadar hočeš in ti ni treba čakati hladnega večera in imeti sitnega pretresovanja. Če pa hočeš tudi na družbeni panj nakladati veliko ali majhno škatljo, naredi veho na sprednjem delu pokrova; ali pa naloži prazin družbeni panj, ter naredi veho na sprednjem delu izletnice (spodnje dile); tadaj lahko odstraniš celi prvi del pokrova.
Sploh moramo reči, da družbeni panj je pripraven za vsako čebelarsko delovanje in kakor je napravljen v naj novejšem času, bo menda tudi ostal, ker neverno, kje bi se dal še kaj predelati in zboljšati. Naj bi bil le skoraj razširjen po celem Slovenskem; gotovo bi čebelarji iz lastne skušnje prednosti družbenega panja če dalje bolj zpoznovali, ter staremu kopitu slovo dali. Če bi kranjsko čebelarsko društvo tudi nobenega druzega zasluženja ne imelo, bi bilo edino to vredno plačilo truda in prizadevanja društvenega odbora *).
*) Naj veča zasluga zato gre predsedniku vis. blag. g. bar. Rožič-u.
Upamo, da se bodo slovenski čebelarji sčasoma poprijeli premakljivega delovanja ter tudi društvenega panja. Nočemo sicer zatrdovati, da ni nobenega boljšega panja; to pa smemo trditi, da je za delovanje s premakljivemi satniki ves pripraven in da je mecl svojeini brati prav priprost ter ga tudi manj izurjen čebelar lahko sam naredi; kar je spet velika prednost za čebelarstvo sploh in za manj premožnega slovenskega čebelarja še posebno. Da na luahlcj ne pade» drevo, vsi vemo; ravno tako znano je, da vsaka nova stvar naleti na mnogo zoprvanja. Še sajenji koruna so se mnogo let vstavljali (kakor smo že rekli), dasiravno bi zdaj celo ne mogli brez njega biti.
Ni dolgo, kar smo nov kmetijski stroj — mlatilnico — pregledovali in nekoliko poskušali. Delala je prav dobro in umnim, ki vedo kaj presoditi, je bila prav všeč; al kmetovalci, ki poznajo le „svoj cepec", niso pustili ne zdravega lasu na mlatilnici. Kaj se hoče! Vsaka nova reč si mora veljavo še le pribojvati in — le sčasoma se vkorenini.	Vredn.