A. Funtek: V noč skoz noč.
251
R. Funtek:
U noč skoz noč.
1  a se venomer
zjutraj in zvečer
in podnevi za teboj
je na glas jokala mama,
češ, da, oče moj,'
z vojske več ne  bo  te k nama.
Pa si le prišel nocoj! — Nisem dolgo spal: ura me je prebudila, ko je ravno polnoč bila. Mesec nate je svetal kakor solnce posijal, ko si stopil skozi dver. Pa si k meni šel brezglasno, trudno in počasno . . . Je H, bil je hud, dolg in velik trud, preden si prišel nazaj? In šele o polnoči . . . To te bo vesela mama, da si se povrnil k nama, ljubi oče ti!
O, da le si tukaj vsaj! —
A zakaj
nič ne govoriš,
ko tik postelje stojiš?
Saj si vedno rad govoril! —•
Ali sem kaj mami storil ?
Ali nisem rad
zate molil tolikrat,
da bi zmerom bil s teboj
angel varih tvoj?
Ej, svetinje lepe zlate,
ki so jih pripeli nate! Jaz bi vriskal in bi pel, ko bi jih nositi smel. Ti pa nisi nič vesel, ampak žalosten molčiš. In oči imaš meglene, vdrte in steklene. In tako se bled mi zdiš! Oče, pa zakaj si bled? In odkod rdeči sled preko čela nad očmi? Ali je to sled krvi? Bržkone te kdo je ranil, ko si se pogumno branil. Rad bi hotel biti tak, kakršen si ti junak! —
Kaj pa se v očeh blešči ti?
Solza? Daj, povej,
solza ti je res pritekla,
ko te je na srcu spekla?
Htel bi k tebi se priviti,
toda glej,
ko ne moreni se geniti.
Kakor ne bi
smel v naročje k tebi!
Čuden mraz
mi puhti v obraz.
Vse krog mene je zadehlo,
kakor cvetje bi usehlo
čutil poleg sebe gniti.
Kakor sveč ugaslih duh
in prsti deževne puh.
Kakor znoj krvav . . .
252
E. L.: Drugu.
Glavo sklanjaš nizko, niže          Kaj si zdrznil se tako?
in oči ti v tla strme.                   Kaj obračaš se od mene?
.    Trudno stopaš in težko.
Nekdo joka se nekje.                  Opotekaš se. Nobene
Glas gre iz daljav.                      n} stopinje čuti. Jok samo
Glas gre bliže.                            tvoj se sliši.
Zdaj je tukaj že.                         Tih, čimdalje tisi.
Tukaj. Pred menoj.                     Mesec gasne . . . Tih, zamolkel, plah.
Oče — ah!                                                                 O zakaj
Ves ta jok in znoj                      si prišel, če plakajoč
mraz in puh je — tvoj!             moraš spet nazaj
Oče, tebe me je — strah!          v tuji svet in v noč skoz noč?
-Y~fr
E. L.:
Drugu.
Visokih, bledih sten in zamreženih oken zel pogled. Za njimi mlada, v grobu pokopana duša druga. Drug moj! Bled je tvoj obraz in žalosten ! Vel šopek nad leži na tebi, smrt stoji ob vznožju! Tebe pa boli junaštvo tvoje, sila tvoja, zlomljena na veke. Zal ti je življenja mladega in rož duhtečih.
Iz varljivih sanj življenja toneš že v težak, nečuten in nevzdramen sen.— Od daleč sem te čutil ono strašno noč.
Umrla polovica duše moje, pol srca uvelo, pol življenja mojega propalo. Druga polovica je preslaba za vso strast ljubezni in sovraštva. V hrepenenju  po  nekdanjih   časih   gine,   pa  ti  poje   pesem   tvoje
smrti in akorde mojih boli.