410
Nove knjige.
Nanos.   Slovenski zabavnik za leto 1852.   Izdal J. P. Vijanski.  V Ljubljani natisnil Joi. Rud. Milic.
V mični in prav ročni unauji podobi je slovenskemu svetu dobro znani gosp. Janko Vijanski ravnokar izdal buk-vice, ki bo kakor nemški almanahi namenjene zlasti za darila ob novem letu. Prideržaje se o tej knjižici drugo pot več govoriti, omenimo danes le to, da obsega na 294 straneh mnogo ve rst ne tvarfne za poduk in kratek čas v prozi in pesmih, ki jo je, kakor rodoljubni gosp. izdatelj v predgovoru pravi, nanesla večidel mladež slovenska in se dobiva, kakor današnji „Oglasnik^ oklicuje, po vseh slovenskih mestih; ob enem pa časti t itn bravcom podaj m o za pokušnjo v dauašnjem listu humorističui vgovor gospe ničle.u
Aktenstiicke zur Geschichte des kroatisch-slavoni-schen Landtages und der nationalen Bewegung vom Jahre 1848. Mit einem Anhange, enthaltend: die wichtigsten Landtagsakten vom Jahre 1861, und das Programm des O. Ostrožinski aus dem Jahre 1848. Nebst Portrdt des Ban Jelačič. Herausgegeben von Steph. Pejakovic, Land-tags-Abgeordneten aus der Milita rgrenze im Jahre 1848. ,,1'ovestmca avstrijanskega cesarstva z neizbrisljivimi čerkarni je na svoje najsijajnejse liste zapisala serčnost in terduo možatost, kakor tudi udanost darujočo kri in blago, s ktero je Hervaška in Slavonska, pod vodstvom prestavnega bana, oprijela in deržala se edinstva deržavnega pa enakopravnosti vseh narodov kakor zvezde predhodnice v svojem boju proti pohtevom monarhii in deržavni celokup-nosti pogubnim in proti gospodstvu, ktero si je narod nad narodi  derzuii prilastovati.44
8 temi pohvalnimi besedami je prepokorna razložba ministrov Njegovemu Vreličanstvu 30. marca 1850 podana popisovala zasluge hervaško-slavonskejra naroda, in da je pravična hvala taka, kaže na vsaki svoji strani knjiga, ktere ime smo gori postavili, knjiga imenitna za vsacega . kdor s pazljivim očesom spremlja v letu 1848 začeto pa dosihdob še ne doveršeno prerojevanje stare Avstrije naše, zlasti imenitna pa za Slovence, najbližuejše sosede in prave brate junaškega naroda, ki v njem vidijo in čislajo najkrepkej-šega podpornika vlastnega narodnega razvitka. In v resnici mora sercu s pogledom na gnjusno sedanjo premoč materi-jalizma vsako žlahno težnjo zatirajočega, kakor tudi strastno zavidanje in krivično obnašanje med narodnimi plemeni žalujočemu dobro deti ta kerščanska ljubezen, ta čista človekoljubnost, pravičnost, nesebičnost, in bi rekel, deviška od-kritoserčnost in priprostost, govoreča iz premnogih sklepov, predlogov in razglasov, s kterimi je hervaški narod svoje misli o važnejših dogodkih leta 1848 in 1849 razodel in ki jih nam je rodoljubni g. Pejakovic v ti knjigi nabral in lepo v red spravil.
Jasno nam spričujejo spominki v ti knjigi razverstenf, da ga takrat mimo Hervatov ni bilo resničuejšega in bolj gorečega zagovornika Avstrije mogočne kakor deržave vsem narodom enako pravične z vlado v vseh poglavnih rečeh edino, v drugih pa narodnim in deželskim posebnostim pri-merjeno, in kakor so se z vso močjo in serditostjo uperli dualizmu hvaljenemu med Magjari, po kterem bi dežele ogerske in nemškoslovanske bile samo in edino po vladarjevi osebi zedinjene (osebno edinstvo, personalna unija), terdeč nasproti, da se je med vsemi deželami avstrijanskega cesarstva od nekdaj že razvilo ne osebno, ampak stvarno edinstvo (realna unija), ravno tako so povzdignili resnobno svoj glas zoper nemški Frankfurtski zbor, ko tudi ni hotel med deželami nemške zaveze (bunda) in deželami zunaj nje stoječimi dopustiti druzega kakor samo osebno edinstvo, ter so živo dokazali, da Avstrija mora na svojih nogah stati in samo v sebi ne zunaj iskati si moči in veljave. Pač so pokazali s tem Hervatje veliko skušenost in modro previdnost, opazivši za avstrijauske Slovane največo nevarnost, da ne rečem, gotovo pogubo v tisteoi nesrečnem dualizmu, v tisti razdvojbi vlade, po kteri bi na eni polovini Nemec, na drugi pa Magjar kakor rojen iti edini gospod smel gnesti in zatirati druge narode. Da se pa je letošnji hervaški zbor iz vzrokov, ki jih tu ne gre razkladati, nekoliko zastranil od une previdne poti, po kteri mu jo prednik leta 1848 koračiti za dobro spoznal, vendar to ni imelo škodljivih nasledkov za narod, ki ga sedaj vidimo v posesti take narodne neodvisnosti in narodne uprave od najniže do stopnje najviše, kakor povestnica očitno ne uči, da bi jo bil kdaj popred imel; in tudi to, da se je ohranila erdeljska dvorna kancelija in izročila vodstva pravičnejšega moža, kaže, da se sedaj še ravno ni bati tistega dualizma. Pravo keršansko ljubezen, čisto nesebičnost in pravičnost   so   pa   skazali   še   jugoslovanski   bratje   v   letu
411
1848, potegovaje se v enomer za svete pravice Serbov. Rumunov, Slovakov in avstrijanskih Slovanov sploh in proseč svetlega kralja in cesarja za dovoljeuje, da bi zlasti Serbi in Slovenci smeli (morali) stopiti v kako tesnejšo zvezo « njimi.
Osnova gosp. Ostrožinskega, kako bi se Avstrija imela urediti na podlagi ustavne svobode in narodne enakopravnosti, povzema v jedru tiste misli, ki ho leta 1848 vladale in ki še vladajo zastran te°:a po jugoslovanskih pokrajinah, in izvirajo iz rahlega eutstva pravice in žive želje za pravi napredek človeštva, bliža se najbolj temu, kar je slavni Romun Moconv v lanskem pomnoženem deržavnem •svetovavstvu v ti  zadevi  govoril.
Obsega ta bogata zbirka spisov za jugoslavensko najnovejšo zgodovino važnih 23 natisnili pol in se prodaja po 1   gold. 60 kr. Priporočamo jo živo tudi  Slovencom.