.,.   ,    ......                        2
»Iz starih papirjev. 'rejšnega župnika S . . , . skega se ve da vi niste poznali.   Več kakor 'deset let je vže od tega,  kar smo ga odnesli na pokopališče.    Ni se 'govorilo  o  njem na shodih in ni se pisalo njegovo itne po časopisih, saj posvetna slava ga ni izvabila nikoli  v javnost.    Govorilo pa se jo in govori se še o njem  z največjim  spoštovanjera  mej  našimi   žup-]jani.   Le vprašajte za-nj pri starejših ljudeh, kako vam bodo z veseljem pravili o modrem župniku in dobrera njegovem srci. S prosveto in oliko je delal narodu pot, po katerera se pride v večno življenje. Kdo more zahtevati še več? Iz njegove ostaline so se mi izročile knjige. Pregledovaje jih, nalethn na precejšen sklad starih papirjev, po večjem pisane propovedi.   Premptovaje jih, ugledam na jedenkrat ličen zvezek z napisom:   ,,Iz svojega življenja." Z veliko slastjo ga zagrabim in začnem čitati.   Oitain in čitam, dokler je bilo kaj.    Več kratov potem sem še vzel v roko  to lično  knjižico  in  prebiral  to mično čitalo.   Nate še vi nekaj iz nje!
* *             *
Troje otrok nas je bilo. Janček je služil pri Godetu za pastirja. Marijea pa je pomagak doma bolehnej materi. Jaz sem bil takrat še majhen, ter sem letal še v samej srajčici. Pri sv. krstu so mi dali ime Matijček, ker sem bi] rojen ravno na sv. Matije dan. Oče so bili cestar — spominam se jih še-dobro, bolj majhene postave so bili in vedno so drzali po eesti. Gosto-vali smo v Planinarjevej bajti, ki je stala na konei Eokovega vrta. Priljubljeni smo bili po vsej vasi in kamor sem prišel, čutil sera se domačega. Sosebno raene so imeli povsodi radi, ker sem bil majhen ter sem jim v svojej otroškej priprostosti uganjal vsakovrstne nedolžne šale. Saj so me pa doma tudi radi iraeli! Vzksti mati so me božali in ljubkovali, da je bilo kaj! Kar nie nise mogli biti brez mene, in če sem jim ušel iz biše — kar se je zgodilo več kratov — zgrabili so hitro svojo podkovano palico ter me šli iskat. Ali palice niso imeli zame — v časih pa vender le — protin so imeli v nogah in za to so se zmirom opirali na palico, da so laže liodili.
Le mislite si malčka s petimi leti, okroglih, rudečih lic, kakor .bi imel dve ravno kar razcveteli vrtnici na vsakej strani drobnega noska in tista dvojna bradica pod rudečimi ustnicami. Kako se mu podaja! Kako se smeji, reži, skače, nagaja! Ako le vidi prijazno raaterino lice, pa je vesel. Ves v ognji teka od očeta do matere in zopet od matere do očeta: niti za trenotek ne more mirovati. Povsodi bi bil rad, vse bi rad videl, Tse rad imel, yse rad pojedel!   Pač mlada kri!
To vse sem bil jaz in še več!
Z bolehno materjo pa sva se pomenkovala obilokrat in mnogo! Dan za dnevom sva sedela po zimi pri gorkej peči. Mati so predli ali pletli nogavice. jaz pa sem pletel iz slame dolge kite za slamnike. Zraven pa sva govorila, mnogo govorila in drug drugega izprasevala. Učili so me pri kolovratu moliti ter razlagali razne nauke krščanske; na zadnje so mi povedali kako povest, ali zastavili kako uganko. Zvečer sta prišla domov oče in Marijca ter pri-povedovala razne dnevne novice. Po veeerji pa je čitala Mai-ijca iz kake knjige. Kak večer je prišel domov tudi Janček in potem je bilo ves večer dosti govorice.
3
Kaj ne, to so bili pač prijetni časi lepe mladosti!
Leta teko in tudi jaz sein dobil rokavnik in črevlje, da sem mogel ho-diti v cerkev. To pa je bilo od nekdaj moje najveČje veselje. Kolikokrat sem ušel po leti materi po vasi in na ravnost v cerkev, ako je bik le odprta. Nisem se mogel nikdar načuditi in ogledati Božjega hrania. Pa naša cerkev ni Bog ye kako velika in krasna, saj je le podružniea. Ko sem dobil prvič erevlje in rokavnik in šel v nedeljo z očetom v farno cerkev, nisern se mogel z lepo loeiti od tega veličestnega kraja. Največ zanimanja pri sv. maši rai je narejal tisti, ki je stregel mašniku. Ko pa sem zvedel, da k maši streže vsakdo lehko, ako le zna potrebne molitviee, ni mi šla ta misel nikdar več iz glave. Hotel sem prisiliti na vsak način mater, da me nauče streči k svetej maši. Mati pa so se smijali mojej želji, kar je mene jako užalilo, posebno še potem, ko mi reko mati, da ne znajo. Nisem si mogel inisliti, da bi mati ne znali tega, kar še Martinčev TonČek zna, ki ni dosti večji kakor bokal.
Ko sem hodil k izpraševanji — šole takrat še ni bilo pri nas, samo gospod kaplan so učili nekatere ob nedeljah čitati in pisati — opazili so kaplan kinalu, da imam bistro glavieo. Ko sem jim povedal vse molitvice tako, kakor bi Bodrezal", ter osramotil ranoge druge, ki so vže po več let hodili k izpraševanju, čudili so se vsi, vzlasti pa me kaplan niso mogli pozabiti. Česar kdo ni vedel ali napačno povedal, pa sem jaz popravil ali povedal. To pa je meue naredilo nekako ponosnega, rekel bi skoraj prevzetnega, za kar sem se pozneje moral več kratov pokoriti. Clovek se res hitro prevzarae, kar pa inu vselej potem na pot hodi, če ne na tem, pa na onem svetu. Kmalu sem se naredil pri gospodu kaplanu jako srčnega in pri nekej priložnosti sem rekel, da bi se neizrečeno rad naučil streči k sv. maši, pa me mati ne bote naučiti. Kaplan mi razlože, kako je ta reč, ter mi obljubijo knjižico ,,angeljsko službo za mladeniče, ali hauk, kako se streže k sv. ruaši," ako se naučim čitati. Kdo bi bil mogel takrat meni bolj na sree govoriti kakor gospod kaplan. Toliko se še spominam, da se takrat niti poslovil nisem pri gospodu Antonu — tako je bilo namreč ime kaplanu — kar tebi nič meai nič sena odpii vrata in zdirjal domov. Citati pa so znali mati, čitati, kakor še Marijca ne, a pisati niso umeli. Ves za-sopljen pridrevim se v hišo in jamem klicati: ,,Mati, Marijčin abecednik sem, takoj moram znati citati, gospod Antou so rekli."
Mati so se zasmijali mojej navdušenosti, potein pa so me pokarali, kaj letam tako, kakor kak nobeden. Še bolj so bili hudi, ko jim pripoznam, da se gospodu Antonu niti zahvaliJ nisem, nego izletel sem iz sobe, kakor kaka žival. Tako se je precej moje vcselje izpremenilo v žalost, zraven pa se me je prijela nekaka trma, da sem materi ponosno odgovoril: ,,Bodem se pa sam naueil čitati, ako me vi nečete. »Tudi prav!" reko mati, meni pa vender ni bilo prav. Vzamem abecednik iz MarijčiTie torbiee in jezno ga odprši, denem ga na mizo ter začnem gledati. Mati pa so sedeli pri peči in zdelo se mi je, da jib. lomi smeh. Jaz spoznam kmalu, da sam ničesar ne opravim pri abe-cedniku, ker bi me moral vsaj črke kdo poprej naučiti. Gledam, gledam in škilim z očesom proti peči. Na krat mi uide jok in malo ue kakor lešniki debele solze vlijo se mi po bledih licih. Mati pa se zasmejejo na ves glas in me vprašajo: ,,Zakaj pa jočeš, Matijček, ali ti ne gre v glavo? Saj si rekel, da se bodeš sam naučil eitati."   Potem vstanejo in ¦ prisedejo k meni. Kmala
1?
4'
flie mine jok in tistega popoludne sem poznal vže skoraj vse črke. TTčil sem se neprestano citati in izpraševati mater za to ali ono besedo, kako se čita. dokler se nisera popolnein privadil ,,bohoričice." Takrat še namreč ni bilo tega črkopisa (gajice), kakeršni pišemo danes, nego knjige so bile tiskane v bohoričici, to je v onem črkopisu, ki se nahaja še po starejšib. knjigah mo-litvenih, iz kakeršnih čitajo stare ženice ter je zelo podoben našej ,,gajiei."
Prvi pot, ko setn se do dobra privadil eitati, bil je do gospoda Antona. Na poskušnjo so mi dali čitati neko veliko knjigo, kakeršne še poprej nisem nikoli videl, a vender seni tudi na njo čital. Pohvalivši me, dado mi ono toli zaželjeno knjižico za ,,rainistrovati." Oho! kaj pa to? Orke so bile še ve da zelo podobne onim v Marijeinem abecedniku, ali vender precej drugačne. Kaplan mi povedo, da je to, kar vidim v tej zaželjenej knjižici, latinsko ter mi razložč v kratkem, kako se fcita latinsko. Še nekolikokrati sem šel potem k njim, da so mi zaznamovali in povedali, kako se to ali ouo izgovarja. črez teden pa sem vže stregel k svetej maši prvič gospodu kaplanu v našej cerkvi. To je bilo veselje! ln kako sem bil ponosen takrat in vsi vaški sovrstniki moji so me nekako zavidljivo pogledovali, ko sera govoril z gospodom kaplanom pred cerkvijo po sv. maši. Kako bi me tudi ne, saj sem govoril z gospodom Antonom, pred katerim je vsak ponižno snel svoj klobuk z glave.
Oim več ima človek, tem več zaželi. Kmalu nisem bil vež zadovoljen s tem, da sem znal ktinsko čitati, tudi razumel bi bil rad latinsko. Ko sera nekoč izrazil materi to željo, nasmijali so se grenko ter rekli: ,,Matij6ek, tega pa vže ne bodeš mogel! Pri nas srao ubožni, in da bi te dali v mesto na latinske šole, ne moremo. Za to je treba novcev." Potem pa so umolknili in zrli nepremično tja v belo steno. Takrat pač nisem mogel umeti, kaj pre-mišljujejo mati, ali zdaj vem. Pač so si poželeli malo bogastva, da bi naene poslali v inesto. 0 ko bi bila jaz tako srečna, da bi naš Matijček jednoč ,,gospod" postal. Ne vprašajte, kak Mgospod?" Solze so se vlile po velem materinem lici in rosno oko je obviselo na razpelu, ki je viselo na steni.
Mene pa tista misel o latinščini vender ni ostavila. Mlad sem bil še, jako mlad, a misliti sem začel vže zgodaj in kar se je osemletneinu Matijčku vteplo v glavo, ni mu šlo iz nje in mu ni šlo.
Oasi sva sedela z materjo o lepih poletnib. večerib. pred hišieo na klopi. Skrivnostna bližajoča se noč je privabila marsikaj na blede ustne ma-terine in večkrat so mi pošepetali na uho: BMatijček, kaj ne, da bi bil tudi ti rad jedenkrat tak gospod, kakor so gospod Anton?" Meni pa je zamrl od-govor na drobnih ustnicah in z vso otroško priprostostjo sem se oklenil materinega vratu.
Na nebu pa so se lesketale brezštevilne zvezdice.
,,Mati, zmirom pravite, da ima vsak človek svojo zvezdo in kadar se utrne zvezda, tedaj uinre tudi clovek. Povejte no, katera zvezda je vaša, da vem za njo, kdaj se utrne? Prosil bodem Boga, da se nikoli ne utrne."          1
In materi se je utrnila solza na motnem očesu.                                        '
»Katero zvezdieo pa si ti izbereš, Matijče?" vprašajo mati, brisoč si solzne oSi.
MOno-le. ki je najvecja," odgovorim jaz, in pokažera na bledi uiesec.
Materi pa se je izvil srčen sraeh po tresočej se ustnici.
5
Neko nedeljo popoludne je bilo. Prišel je po krščanskem nauku Janče, ki je prinesel umazano perilo; oee pa so sedeli za mizo ter vlekli iz lesene pipiee. Mati so sedeli pri peči, kakor navadno, Marijee pa še ni bilo iz eerkve. Jaz sem sedel poleg očeta, ki so me popraševali za to ali ono stvar. Vse pa se mi je zdelo nekako slovesno danes in nihue ni dosti govoril, kakor bi koga pričakovali.
Oudno se mi je zdelo, da Marijee še ni domov danes, ko je bila vender vselej prva doma. In res so pričakovali gospoda Antona. Marijea je šla namreč po nauku k gospodu kaplanu, ako bi hoteli priti danes malo k nam v vas. Imeli so se nekaj važnega pogovoriti. Meni niso hoteli o tem ničesar po-vedati, še le pozneje sem zvedel, kar se mi je za jako malo zdelo, ker so se sesli ravno zavoljo mene. Pa sami so vže vedeli zakaj? Samo tista moja želja po latinščini jih je spravila takrat vkupe.
Orez kake pol ure prideta res Marijea in gospod Anton. Pogovarjali so se, ali pa, smo se pogovarjali — saj jaz sem imel danes tudi besedo — kako bi jnene dali — v šolo. Še malo mošk sem bil takrat, ko so ine na zadnje vprašali, ali sem jaz zadovoljen ? Glejte si no — sem si inislil — račun delajo brez krčmarja. V resnici pa sem tega komaj čakal, saj je bilo zmirom moje najvecje veselje, da bi bil še jaz jedenkrat tak gospod, kakor so gospod Anton. Ukrenilo pa se je tistega popoludne, da bodem hodil v šolo v mesto — a od doma. Da bi v raestu stbnoval, moji ubožni roditelji niso mogli dovoliti. Ce prav do bližnjega mesta ni bilo več nego jedno dobro uro hoda, bil je ta pot za raene vender le težaven. Ali ,,omne initiuin est grave" (vsak začetek je težak), užil sern se dve leti poteiu v latinskih vajati.
Otožna je bila tista jesen, še bolj pa bližajoča se zinia. Dobil sem, to se zna, nove Srevlje, nov rokavnik, na glavo pa očetovo polhovko, s katero so imeli mnogo smehii in šale mestni otroci. 0 poludne sem ostal v mestu, kder sem hodil v frančiškanski samostan kosit. Zve6er pa tem pritapal domov ves premrl, s ,,šmkoveem" na nosu. Tako se je godilo meni, devetletnemu dečku. Ali premagal sem vse in prekosil vse svoje sovrstnike v šoli. Po materi sem pač vzdihoval, ali dalje ne, kot jeden dan, zvečer pa sem bil vže vselej pri njili.
Pa došli so božični prazniki in zima je jela jemati slovo. In vzela je slovo dolgočasna zima, z njo vred pa še nekdo drugi, katerega sem najbolje ljubil poleg Boga in svoje matere.
Nekega jutra so vstali oče pozneje, kakor je bila njihova navada. Tožili so, da jih trese mraz. Stregli smo jim vsi, kolikor je bilo mogoče. Ali oče niso postali ni6 boljši. Proti večeru jih je sicer pustil mraz, a bolni so bili še hujše nego li poprej. Poželeli so duhovna. Še tisti večer so se spravUi z Bogom, a mi smo molili in molili, dokler ni prijel Jančeta, Marijco in mene zaspanee. Samo mati so še čuli in molili. Okolo dveh po polunoči pa za-kličejo na, krat oce: ,,zadušiti ine hoče!" tako silno, da smo se vsi trije pro-budili.   Se nekaj težkih vzdihov — in očeta ni bilo več mej živimi-----------
Samo tisti, ki je vže sam izkusil, more razuineti otroško srce, kateremu uinrje dobri oče, ravno ko se je začel dobro zavedati. Mogoče, da vsak ni tak, ali jaz bi bil umrl tiste dui žalosti, da me niso tolažili gospod kaplan ter me obkladali z raznimi obljubami. Na ožetovej gomili sem se valjal kakor brezumen, in ko so zabijali tiste dolge žreblje v očetovo krsto, malo ue,
6
da se nisem utopil v solzah in ihtenji. Kar sapa mi je zastajala in drugi dan sem vže ležal sain v postelji, namesto da bi šel v šolo. Svojo bolezen sem, se ve da, kmalu prebil, ali kaj ne prebije vse mlad elovek. Zopet sera hodil v šolo, a tega nisem še mislil, da so oče vse preskrbovali z živežem, obleko in stanovanjem.
Konec leta je bil kinalu in jaz sem prinesel doraov dobro spričevalo svojega učenja in pridnosti. Ali kaj mi to, ko pa vender nisem irael nobenega upanja, da bi mogel še dalje hoditi v mesto. Takrat, ko so oče umrli, niti sanjalo se mi ni, zakaj sem tako jokal po izgubljenem očetu. Samo Iju-bezen do očeta je takrat jokala, a zdaj še-Ie sem čutil, kaj smo izgubili. Mati so imeli, se ve da, nekaj petic prihranjenih, ali kako dolgo so te utrpele! Mati si denarjev niso mogli prislužiti z ničem drugim, nego s pletenjem in pre-denjem, a treba J3 bilo skrbeti za tri. Janfie si je nekaj vže prislužil, ali to je bilo bore malo. Zdaj smo zaceli še-le spoznavati, kaj so nara bili oče. Nič drugače ni kazalo, nego da je šJa Marijca služit, a jaz sem moral ostati doma.  To so bili britki časi!   Moj np, da bi postal ,,gospod", šel je po vodi.
Umrl pa je tistega leta še drug elovek, katerega smo imeli radi vsi vaščani zaradi njegove pobožnosti in pridnosti. Kamor je prišel, povsod je bil doma in mene je irael še posebno rad in jaz njega, ker sem mu pomagal v eerkvi opravljati in k sv. maši streži. Star je vže bil in stavost ga je vzela na oni svet.    To je bil naš cerkvenik.
Če tudi se mi je tožilo po prijaznem moži in nisem želel njegove smrti, vender je našej hiši ta stnrt cerkvenikova naklonila mnogo dobrega. Drugega cerkvenika je bilo treba, in ker je našega Jančcta spoštovala vsa vas zavoljo njegovega lepega in vzglednega življenja, ni čvida, da so ga imenovali za cerkve-nika. Zna se, da je bi] še mlarl — osemnajst let je imel takrat — in vojaška leta so ga še čakala. pa ker je bil malo šepast na jedno nogo in drobne po-stave, mislili so za gotovo. da mu ne bode treba pnške nositi ter se skrivati pred ,,lora", da ga ne bi vjeli in potJauili v vojake. Takrat namreč še niso hodili fantje na vojaški nabor tako, kakor danes, nego župan in ve6 mož je lovilo mlade. fante ter je izročalo vojaStvn. Srečen je bil tisti, ki je odnesel lovcem pete, a toliko nesrecnejši tisti, katerega so vjoli, ker je moral časi po deset in še več let služiti pri vojakih.
Vže ko je bolehal rajnki cerkvenik dalje časa, opravljal je inoj brat vsa opravila, tikajoča se cerkve. Zdaj pa je popnstil lilapcevsko službo pri Godetu ter se naselil stalno v cerkvenikovej hiši. Zna se, da sva se midva z materjo tudi preselila tja. Dobrosrčnim ljndein se je smilila naša nbožna obitelj. Ma-rijca je šla služit.
Začelo se je novo življenje. Prejšnji cerkvenik ni gledal mnogo na zu-nanjest svoje hišiee; lesena bajta v/.e tako ne more biti dosti lepa, čedna pa je vender le lahko. In to so naša mati tudi želeli. Marsikaj je bilo treba popraviti znotraj in zunaj in slamnato streho je bilo treba na vsak način noviS prekriti. Eebra je kazala po obeh straneh in na slemenu je bila na vsakem konei strehe ubita lončena skleda, ki jo je pritisnil rajnki cerkvenik zavoljo večje varnosti pred viharjem. Okna je imela bajtica tako rn.ajb.ena, da je pogledal njen prejšnji gospodar, ki je imel preeej obilo glavo, komaj skozi okno. Ako so ga moj oče včasih navlašč vprašali, zakaj ima tako majhena
7
okna, dejal je: ,,zato, da po noči tatje ne morejo skozi zlesti." Brat moj, Janček — zdaj so ga ljudje vže zaceJi klicati: Janez — ugibal je z materjo več kratov, kako bi se dala hiša popraviti, a uganila vender nista nikdar prave. Imela je prav za prav vsa vas skrbeti za cerkvenikovo hišo, ali prevee skromni smo bili in zdelo se nam je nehvaležno, da bi še vaščane naganjali za po-pravo bajte, ker so nam storiii vže tako veliko dobroto. Streho so vaščani mislili popraviti vže prejšnja leta, ali rajnki cerkvenik je vselej rekel, da je za-nj še dobra.   In pri tem je ostalo.    Ljudem pa je bilo tudi po godu.
JSTavada pa je bila pri nas, da je bil cerkvenik 'ob jednem tudi vaški brivec. Te navade tudi zdaj niso hoteli pogrešati vaščani. Brat moj je postal tudi brivec. In ko so se hodili vaščani ob sobotah popoludne k nam brit, sprožili in uganili so marsikatero. Tako je nanesel pogovor tudi na našo hišico in ko so vaščani videli o deževnih jesenskih dnevih, da je marsikje strop premočen, ukrenili so, da se popravi naša hiša. In res je dobila še tisto jesen novo streho, na vzpornlad pa so jo popolnem prenovili, da je bila videti kakor nova — a bila je pa vender le stara.
Ali vsega tega bi jaz ne vedel povedati, da nisem bil tiste jeseni doma. Šolo sem moral ,,na kol obesiti", kakor so dejali hudomušni Ijudje. Ali svoje misli o ,,gospodu" pa vender nisein obesil na kol. Še vedno so mi rojile po glavi velike misli, da bi jo pobrisal nazaj v šolo.   In res sera jo.
Nekega lepega vzpomladanskega dne se napravim v prazmšno obleko in hajdi! v mesto. Zna se, da sem to storil, ne da bi kdo domačih kaj vedel za to, samo sosedov Anton rae je videl, ko sem jo rezal po mejah za vasjo doli, da me kdo ne zapazi. Dorna so mislili, da sem šel k sosedu delat, kakor po navadi, in ni jim bilo dosti inar, kam sem šel. Samo sosedovemu Antonu sem povedal, da grem v mesto po opravkih.
Prišedši v mesto, grem naravnost k vodji osnovnih šol ter ga prosim, ako bi me hotel vzprejeti drugo polletje v šolo. Vedel je, da sem se pridno učil lansko leto, in da imam dobro glavico. Malo posmejal se je dobri vodja; čudno se mu je zdelo, da sem prišel sam. Potein me začne natančneje iz-praševati, kaj in kako, a jaz sem mu povedal, da-si malo nerad, vse po pravici. Malo pornislil je previdni mož; potem me pokara, zakaj sem to storil brez materine vednosti, a na zadnje pravi, da naj mati sami pridejo k njemu. Ves izvan sebe sem tekel domov in o poludne sem vže doma obedoval. Niti tega nisem pomislil, da mati ne morejo od doma tako daleč zavoljo bolnih nog. Doma sem dobil zopet malo nbrinjevca" pod nos, ker sem delal tako po svojej glavi, a drugega se rai ni ničesar zgodilo. Samo brat je šel drugi dan v mesto, tretji dan pa sem šel zopet jaz — v šolo. Kar je bilo potrebnega za šolo, dobil sem od gospoda vodje, a drugo so ini doma preskrbeli. Tako je minulo poldrugo leto in dovršil sem osnovne šole z najboljšim spričevalom.
Bila je zopet težava iu razne ovire so se mi stavile na pot. Za nla-tinske šole" je vže treba več pomoči in razne skrbi so mi rojOe po glavi. Ali kaj ustraši mladega dečka, kakeršen sem bil jaz takrat! Vee kratov sem hodil tja v cerkev in se priporočal Materi Božjej in angelju varuhu. Gospoda Antona takrat vže ni bilo več v našej fari, preselili so se nekam drugam. Prišli pa so drug kaplan, kateremu sem se kmalu prikupil. Precej prvič, ko so prišli maševat v našo cerkev, podarili so mi nšmarno petico" iu večkrat sem šel
8
potem ž njimi na dom. Največ sem se imel zahvaliti' gospodu Janezu — tako smo jib. nagovarjali — da sem šel še tisto jesen v prvo latinsko šolo.
Zdaj so se začeli zame še britkejši časi. Nisera hodil več od doma v šolo, ampak v mestu so mi preskrbeli hrano in stanovanje. Tiste novce za stanovanje sta mi vže preskrbela mati in brat, a hrano sem dobival po raznih hišah. Vender je bilo slabo: toliko osornih besedi sem moral slišati, toliko potrpeti, eelo tepli in bili so me, in za inalega berača se ni zmenil nihee. Ali samo nekaj raeseeev je trajalo to. Ko vidijo moji součenci, da nisem tako zabite glave, kakor sem se jim zdel po vuanjesti, zafino me milejše po-gledovati in naposled sem se jim tako priljubil, da so bili vedno okolo mene ter me imeli jako v časti, kolikor je sploh to mogoče pri dijakih. Marsikomu sem razlagal to ali ono neumcvno stvar. vzlasti iz matematike, in proti koncu leta me je izbral nekdo izmej svojih součeneev za Bcorrepetitorja", da sem ga poučeval in mu razlagal težje predinete za šolo. Tako se mi je vedno bblje godilo.
Drugo leto sem šel vže z največjini veseljem in upanjem v drugo latinsko šolo, saj sem iinel toJiko stvari preskrbljenih, katerih kar nič nisem imel prejšnje leto in celo pon^evati sem imel dva sošolca. Prišla pa je name druga hujša nesrefia, ki je pokopala do mala vse moje upe. Tisto srce, katero sem najbolj Ijubil na tera svetu, tisto srce, ki me je tako Ijubilo, kakor le more Ijubiti mati svojega sina, tisto sree — je nehato biti! Ni je biJo vcč tiste zlate duše, tiste iskrene Ijubezni materine, katera rae je vodila doma in v mestu vedno in vedno, da nisem zabredel s pravega pota. Dokler sem imel dobro mater, niti vedel nisem, kaj imam; zdaj še-le sem zacel čutiti, kaj ,je tlovek brez ma-tere, osamljen inej ptujim svetom in izpostavljen raznira nevarnostirn, ki mu pretijo, uničiti ga. Pač solze bi mi zaliJe še zdaj mrtve črke, ako bi hotel popisovati tisti trenotek, ko sem stal pri mrtvaškem odrn, a na ordru so ležali raoja mati.   Ko so mi uinrli oce,. zbolel sem, iu ko so mi uinrli mati------------.
Vender sem prestal tiidi ta udarec; saj sem ime.1 še dobrega bratea Janeza in pridno sestrieo Marijeo. Prej je shižila Marijea, a zdaj je pnšla k bratu, da mu pomaga gospodinjiti, ker zlate matere ni bilo vee. Tudi jaz sem na-daljeval svoje učenje in vedno bolje se mi je godilo. Prišel sem vže v četrtej šoli za domačega učitelja k nekej bogatej obitelji in zaeelo se mi je goditi tako dobro, da sem pošiljal šc celo denarje domov bratu in sestri. Tudi domov sem prišel še vsake počitnice in ljudje so rni rekli navadno nCerkvenikovbrat." Vse se je s easom pozabilo — in 6esa ne pozabi mlad človek! — samo svoje matere nisem mogel pozabiti iu vedno so mi bile na mislili tiste kratke materine besede na smrtnej postelji: ,,Matijček, v časih mašuj tudi zame!" dejali so in lahni nasmeh se jini je zazibal na ustnicah. ln te materine želje sem uresničil. Dve leti potem, ko sem dovršil vseh šest latinskih Sol (takrat jih je bilo samo šest), vzprejeli so me v semenišče, da izpolnim svoje želje iz mladih let in materine želje starih let.
Stiri leta potem je bilo v doinačej vasi veliko veselje. Vsa vas je bila ozaljšana in okrašena in pred eerkvijo se je dvigal visok slavolok, aa katerem so se čitale te-le besede: nSlava novomašniku!" In 5e si vprašal Ijudi, kdo jma novo mašo, dejali so: ,,Oerkveniko? gospod,*1                              P- B—c,
-------h-------                                                        M