cena 9 din
29. oktobra 1981
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Dušan Gačnik, odgovorna urednica: Majda Žlender
DELAVSKA ENOTNOST
št. 43 - leto XXXX
Še preveč nejasnosti
Mnenja o deveti inačici osnutka zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu so zelo različna in nekatera celo povsem nasprotujoča. Nekateri denimo opozarjajo na osnovna vodila našega sistema — spoštovanje ekonomskih zakonitosti, decentralizirano odločanje — in osnutku očitajo, da so se tvorci zakonskega besedila lotili reševanja naše prakse centralistično, da so obšli vprašanje rizika pri sprejemanju investicijskih odločitev ter nadalje uvel javili in razširili načela socializacije rizika oziroma izgub, ki nastajajo zaradi slabih odločitev. Drugi spet na vse kriplje trdijo, da osnutek ne spodbuja v zadostni meri združevanja dela in sredstev za zboljšanje materialne podlage združenega dela, da predvidena zakonska' ureditev akumulacije ne vsebuje obveznosti, da vsi tisti, ki delajo z družbenimi sredstvi, tudi morajo zagotoviti določen odstotek oplemenitenja družbenih sredstev. So tudi takšni, ki zanikajo potrebo po zakonski ureditvi razširjene reprodukcije, in kot vse kaže, je največ skeptikov med tistimi, ki trdijo, da ni mogoče izračunati učinka minulega dela in zato tega tudi ni potrebno zakonsko urejati.
So tudi manj borbeni kritiki zakonskega osnutka, vendar za vse dosedanje razprave kot pribito vel ja, da j e v tek stu še preveč nejasnosti, da bo potreben temeljitega »čiščenja«, če hočemo oblikovati sistem za usklajevanje interesov v združenem delu 'in takšen zakon, ki bo na tem občutljivem področju gospodarjenja namesto ugibanj vseboval določne opredelitve in pravne norme.
Med slabe strani zakonskega teksta velja prišteti tudi ponavljanje določb zakona o združenem delu in drugih zakonov, obdelanih tako, da se postavlja vprašanje, kaj bo poslej v veljavi, da ne govorimo posebej o nerazumljivosti posameznih »strokovnih« izrazov, ki jim za razvozlavanje bržkone ne bi bilo zadosti le »navodilo za branje«. Glede na takšno (ne)razumlji-vost pa bi bilo zgledno posnemati zakon o združenem delu.
Nenazadnje je glavni cilj zakona, da s spodbujanjem neposredne ekonomske zainteresiranosti delavcev vzpostavi odnose ekonomske odvisnosti med delom in upravljalskimi dejavnostmi pri gospodarjenju s temi sredstvi in povečanjem dohodka ter med povečanjem družbenega dohodka in na tej podlagi s povečanjem dela osebnega dohodka j in drugih osebnih pravic delavcev na podlagi minulega dela.
; »Avtorji« izhajajo iz tega, da odnosi pri gospodarjenju z investicijskimi sredstvi temeljijo na medsebojnih dohodkovnih od-i nosih delavcev v združenem delu. kjer so primarni nosilci gospodarjenja — ustvarjalci nove vrednosti — delavci v temeljnih in drugih organizacijah združe-| nega dela in drugi delovni ljudje, ki v samoupravnih skupnostih gospodarijo z družbenimi sredstvi ali prispevajo h gospodarjenju delavcev v materialni proizvodnji.
In ker je tako, mora imeti novi zakon o razširjeni reprodukciji in minulem delu jasne določbe, naj bo jedrnat, kot je delavska govorica in upošteva v praksi dobre, že uveljavljene rešitve pri urejanju tokov razširjene reprodukcije in minulega dela. Zato razprava ne sme biti le v domeni pravnikov, ekonomistov in dru-] gih strokovnjakov, temveč delavcev v združenem delu. Toda | ne po stari navadi, da tisto, kar | niso uspeli najbolje definirati strokovnjaki, prepustimo delavcem, ampak naj bo to skupno iskanje najboljših rešitev. Samo na ta način se v zakonu lahko znebimo nepotrebnega ponavljanja, nejasnosti in presplošno-sti. Čeprav čas priganja — še bolj pa potrebe' po takšnem zakonu — široke javne, razprave ne bi smeli omejevati le na branje zakonskega teksta, temveč ga soočiti s hotenji in interesi delavcev' in se v razpravi dogovoriti, kako uresničiti cilj , da bo vsak delavec motiviran, da z boljšim in kakovostnejšim delom v vseh fazah gospodarjenja z družbenimi sredstvi skupaj z drugimi delavci prispeva k večjemu dohodku.
Marjan Horvat
Slovenski gradbinci so na problemski konferenci julija letos ugoto-	specializacijo dela. Zakaj se tega v praksi ne držijo? O tem preberite
vili, daje edina realna perspektiva uspešnega razvoja gradbeništva v	na 2. in 3. strani. Slika: Darko Hrovat — Betonaža (5. nagrada na
povezovanju na dohodkovnih osnovah in z ustrezno delitvijo in	natečaju »Naš delavnik«)
Kaj o tem menite n?
Tokrat bi za mnenje radi povprašali delavce v službah družbenega knjigovodstva — in sicer o dveh plateh njihovih odnosov z združenim delom.
Ko smo namreč delali anketo v nekaterih kolektivih, ki so prekoračili dogovorjeno maso sredstev za osebne dohodke, smo se oprli na podatke, k i jih je občinski svet zveze sindikatov v ljubljanski občini Center dobil od SDK. Kar praviloma so se naši sogovorniki čudili, kako to , da so prekoračitelji, pa da podatki bržda niso točni.... Go-
tovo bi bilo dobro, če bi se delavci v SDK oglasili in pojasnili,od kod ti nesporazumi pri ugotavljanju prekoračitev.
Drugo vprašanje smo si zastavili na seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata delavcev energetike Slovenije. Pravzaprav so ga postavili razpravljala, ki so se pritoževali nad delom področnih SDK. Bode jih njihovo menda kar preveč vestno delo, ker da se pretrdno oprijemajo določil, zakonov in predpisov. Naš. samoupravni delovni vsakdan je
pač živahen, spremen Ijiv, rrtar-sikai se pripeti v njeni, kar je težko ujeti v črko zakona. Ker je ta včasih preozka, se nekaterih vprašanj lotimo drugače — marsikateri nepredvidljiv zaplet skušamo razvozlati s sporazumevanjem, dogovarjanjem...
To gotovo velja tudi za težave v zasavskih premogovnikih. Vrsta stvari, od politike cen do poplavljene jame, jim je nakopala izgubo, ki je kljub naporom ni bilo moč v celoti pokriti. Republiški odbor sindikata energetike je položaj skrbno
pretehtal in na njegovo pobudo so se vsi pristojni na republiški ravni domenili, da rudarjev v Zasavju ni moč obravnavati kot zgubarje. Tudi predstavnik Službe družbenega knjigovodstva je sodelovat v teh dogovorih, pa vendar....
Področna služba družbenega knjigovodstva je menda za ta dogovor gluha in mirno prijavlja odgovorne delavce, ker v veri v domenjeno ne ukrepajo vsega, kar bi drugače kot zgubarji morali.
Menimo, da sta obe stvari pomembni in bi nepojasnjeni 'lahko zbudili dobršno mero nezadovoljstva — kaj pa o tem menite delavci v SDK?
Uredništvo DE
Predsednik RS ZSS Vinko Hafner v Ravnah na Koroškem
Kaj kujejo železarji
Stran 4
Klepet v uredništvu
Varnost pri delu še šepa
Stran 6
Predlog ukrepa družbenega varstva v vrhniškem komunalnem podjetju
Zasejana kal nezaupanja
Stran 7
Kdaj začno delati zdravniki
Psihična sprostitev ali Potemkinova vas?
Stran 9
O izvozni usmerjenosti delovne organizacije Slovenijales — trgovina
Nove prodajne poti na tuje
Stran 10
Nova pobuda v terapevtskih metodah zdravljenja alkoholikov
Zaposlitev in potrjevanje
Stran 11
m
V razstavnem prostoru Železniškega gospodarstva Ljubljana so minuli leden odprli razstavo ob 35-letnici izhajanja glasila železničarjev Slovenije in Istre. Razstavo je odprl predsednik delavskega sveta in predsednik izdajateljskega sveta Nove proge Virgilij Kontestabile, ki je ob tej priložnosti glasilu podelil tudi visoko priznanje, plaketo samoupravljanja ŽG Ljubljana.
Takole pa je bilo na strokovnem srečanju ob-10-letnici Inštituta za medicino dela, prometa in športa. Ob tej priložnosti je sekcija za medicino dela Slovenskega zdravniškega društva izdala posebno številko svojega biltena »Delo in zdravje«. Inštitut za medicino dela, prometa in športa pa je poskrbel, da so poročila s tega srečanja natisnili v posebni publikaciji.
■
Kot gost zveznega odbora sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin se je tudi v Sloveniji mudila delegacija sindikata kovinskih delavcev Egipta. V Sloveniji so Kamal el-din Abdel Azis Gabr, Shamrokh Mohamed Mahmoud Ibrihim, Mahmoud Gomad, člani egiptovske delegacije,obiskali RO sindikata delavcev proizvodnje in predelave kovin v Ljubljani ter Tovarno glinice in aluminija Boris Kidrič v Kidričevem. Pogovarjali pa so se tudi na občinskem odboru sindikata Ptuj. V razgovorih so se najbolj zanimali za vlogo sindikatu, ki jo ima pri nas ter za njegovo aktivnost. V razgovorih pa so pripovedovali tudi o svojem delu in o težavah, s katerimi se srečujejo.

m
.
si
mm


i
ijt
Galerija J LA iz Beograda je v domu / vana Cankarja v Ljubljani pripravila pelo razstavo z naslovom »NOB v delih likovnih umetnikov Ju-goslavife«. Obiskovalci si lahko ogledajo dela vseh generacij likovnih umetnikov in se seznanijo s težnjami sodobnega likovnega izraza pri nas, kar daje razstavi poseben pomen. Velja poudariti, da je Galerija Doma JLA iz Beograda prevzela nase odgovornost, da tudi v mirnem obdobju naše revolucije spodbuja likovne umetnike iz vse države k ustvarjanju umetniških de! na teme iz narodnoosvobodilnega boja. Svojo vlogo zavzeto opravlja že od konca vojne, še posebej organizirano pa od leta 1951.	FiUp gemd

Kako uresničujemo stališča in usmeritve problemske konference o gradbeništvu
Bridke resnice o slovenskem gradbeništvu
Podjetniški plotovi so še vedno čvrsti. V Mariboru in Murski Soboti dlje od ponavljanja starih resnic niso prišli, v ljubljanskem SCT pa so se tega naveličali. Občinske politične strukture marsikdaj podpihujejo razdruževanje gradbenih organizacij " v medregijskem proštom.
Za razmere v slovenskem gradbeništvu je značilno, da so že več let nespremenjene in da z njimi skoraj nihče ni zadovoljen — tudi gradbeniki ne. Osnovni razlog nezadovoljstva se skriva v ugotovitvi, da kljub povezovanju gradbenih organizacij med njimi ni prišlo do prave delitve in specializacije dela, da sodelovanje ne temelji na dohodkovnih odnosih in prevzemanju skupne odgovornosti in rizika itd. Položaj je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker se v zadnjem času pojavljajo in celo krepijo dezintegracijske težnje med gradbenimi delovnimi organizacijami in znotraj le-teh in to kljub poenoteni politični oceni, da je edina perspektiva nadaljnjega uspešnega razvoja slovenskega gradbeništva v povezovanju. Tudi na problemski konferenci Zveze komunistov .Slovenije, 3. julija letos, je bilo poudarjeno, da je edina zanesljiva pot k cenejši, hitrejši in kakovostnejši gradnji stanovanj in drugih objektov v povezovanju gradbenih organizacij in ustrezni delitvi dela, kar je nedvomno usodnega pomena zlasti za nastope gradbenikov v tujini. Vemo pa, da se bodo morali tudi gradbeniki zaradi zaostrenih gospodarskih razmer in' omejitve investicij vse bolj usmerjati v izvajanje del na zunanjih trgih.
Pogovarjali smo se z gradbenimi delavci v Mariboru, Murski Soboti in Ljubljani, ki so oceno o razdruževanju gradbenih organizacij potrdili. Medtem ko lahko za mariborsko in prekmursko regijo ugotovimo, da gre za dezintegracijske procese z izrazito negativnim predznakom, pa lahko za ljubljanski SCT potrdimo, da se odločajo za nastopanje na tujem in tudi na domačem tržišču mimo sestavljene organizacije združenega dela Giposs ravno zaradi resničnih dohodkovnih povezav z drugimi organizacijami združenega dela:
»V mariborski regiji so priprave na problemsko konferenco potekale v zelo neugodnem trenutku, ko se je tozd Drava iz Ptuja odcepil od mariborskega Stavbarja,« je pogovor začel vodja delovne skupine za spremljanje in koordiniranje aktivnosti komunistov pri uresničevanju sklepov problemske konference o gradbeništvu Andrej, Jež in nadaljeval: »Po problemski konferenci pa sem zvedel, da se tudi tozd Konstruktorja iz Murske Sobote želi odcepiti od matične delovne organizacije. Lahko rečem, da smo v Mari boru proti tej težnji.«
O stanju v slovenskem gradbeništvu je sodil, da ga bremeni predvsem to, da se pri gradnji stanovanj in drugih objektov pojavlja veliko ljudi, ki so v pogodbenem odnosu ali pa delo le koordinirajo, vendar istočasno ne odgovarjajo tudi za celovitost gradnje. »Resnici na ljubo
pa moram reči, da ne smemo biti zadovoljni tudi s samoupravno (ne)organiziranostjo stanovanjske, komunalne skupnosti, investicijskih služb itd. in bi jih bilo treba združiti,« je pripovedoval Andrej Jež. To je delovna skupina tudi predlagala mestni konferenci ZKS Maribor, da se ne bi več dogajalo, da enkrat stanovanjska ! drugič komunalna, skupnost nekomu naročita, naj poskrbi za nakup zemlje in za komunalno opremljenost zemljišča, pri čemer se praviloma zamuja, kar draži gradnjo.« Stvari bi bilo lažje urejati, če bi vedeli,
kdo je za kaj odgovoren. Mislim, da je odgovornost komunistov različna in če ne vemo, kdo je za kaj odgovoren, o odgovornosti ne moremo govoriti.
Zato se mi zdi, da bi morala problemska konferenca usmeritve v večji meri konkretizirati,« je še dejal Andrej Jež. Na koncu pa je izrazi! optimizem in zaključil, da sta izvozna miselnost gradbincev in zaostrene gospodarske razmere doma dovolj velik porok, da se vendarle začne obdobje kakovostnejšega in racionalnega dela gradbenikov.
Nepovezani in celo razcepljeni mariborski in pomurski gradbinci
Povezovalna in razdruže-valna gibanja ter dohodkovni odnosi v mariborskem in prekmurskem gradbeništvu so lep primer zaplotništva, zaprtosti v svoj ozek krog, odločujočega vpliva lokalnih in podjetniških interesov — skratka, vsega slabega v slovenskem gradbeništvu, kar ga ovira v njegovem razvoju in pri uresničevanju njegovih nalog. Tako na primer sekretar osnovne organizacije v skupnih službah mariborskega Konstruktorja prizna, da v svojem sicer kratkem mandatu (izvoljen je bil pred nekaj meseci) še ni mogel spoznati vseh sekretarjev osnovnih organizacij v drugih tozdih delovne organizacije. Priznanje kaže, da s povezanostjo med tozdi ni vse v redu, saj bi se sekretarji lahko spoznali med razpravami komunistov Konstruktorja o zaključkih letošnje partijske konference o gradbeništvu — če bi jo organizirali. Kajpak bi se dalo razmere, hitro urediti, če sesamo sekretarji OOZK ne bi sestajali. Problemi pa so mnogo širši in globlji, dokazujejo pa, da v tej delovni organizaciji tozdi samo navidez živijo v isti skupnosti, pod eno streho. V . resnici pa so vsaj tozdi iz tako
Lojze Kos, direktor Konstruktorjevega tozda Gradbeništvo Pomurje:	»Predlagali smo
Konstruktorju, naj nam pove, kako si zpmišlja nadaljnje sodelovanje z nami, če niso za sozd. Pa nam niso odgovorili.«
imenovane gradbene operative organizirani kot samostojne delovne organizacije in celo njihov razvoj po združitvi v Konstruktor se je nadaljeval v krepitvi vseh dejavnosti in služb, ki so potrebne delovni organizaciji (ne pa tudi temeljni organizaciji). V Konstruktorju imajo danes 11 temeljnih organizacij, od katerih so 4 gradbene, dve sta opekarni
itd___ Pri tem vsi gradbeni
tozdi delajo tako na nizkih kot na visokih gradnjah, imajo vse službe kot delovna organizacija — zgodilo pa se je menda celo (tega podatka žal nismo mogli preveriti), da so si pri iskanju dela med seboj konkurirali— Do neke mere je takšno stanje moč razumeti: Konstruktor je nastajal v minulem desetletju s povezovanjem samostojnih delovnih gradbenih organizacij v Mariboru, Murski Soboti, Lendavi in Slovenski Bistrici. Toda v minulih letih so imeli delavci v Konstruktorju vse možnosti, da bi se med seboj tesneje povezali, da bi racionalizirali nekatere službe in si razdelili delo tako, da bi bili med seboj povezani vertikalno — da bi se pri ponudbi svojih storitev dopolnjevali. Toda niso storili tako.
Nasprotno —. hkrati so celo
Rudi Horvat, član občinskega komiteja ZKS v Murski Soboti: »Komite podpira povezovanje gradbeništva in komunale v občini. Najprej bi povezali gradbeno operativo, potem ostale dejavnosti. Navzven mora-gradbeništvo postopati enotno.«
znotraj samega Konstruktorja nastajala gibanja za večjo samostojnost posameznih temeljnih organizacij, ki so dosegla višek v letos povsem konkretno izraženi težnji tozd Gradbeništvo Pomurje v Murski Soboti po ponovni osamosvojitvi. Prav nič boljše ni sodelovanje med gradbenimi delovnimi organizacijami v Mariboru. Čeprav se Mariborčani hvalijo z zgledno urejeno gradnjo stanovanjske soseske Maribor— Jug, smo kar podvomili v tolikšno hvalo, ki so nam jo med obiskom v mariborskih gradbenih delovnih organizacijah »zapeli« v Stavbarju o sodelovanju s Konstruktorjem. V isti sapi smo namreč slišali vrsto pripomb iz istih ust na račun skupnega razvoja obeh delovnih organizacij, oziroma tistega, kar se je iz tega izcimilo.
Dogovorili so se (pred nekaj leti namreč), da bo Stavbar zgradil za skupne potrebe betonarno, Konstruktor pa žele-zokrivnico. Zdaj pa letijo sem in tja očitki, z ene strani, da so zadnji na vrsti pri dobavi betona, z druge pa, da je železo-krivnica za današnjo gradbeno
Ivo Kovačič, predsednik konference OOS v Konstruktorju: »Zaradi teženj posameznih tozdov po čimvečji samostojnosti ne moremo dobro načrtovati dela, ne moremo ga specializirati__«
Andrej Jež, vodja delovne skupine v Mariboru: » V Mariboru ugotavljamo, da ni razdrobljena le gradbena operativa, ampak tudi projektiva in investicijske službe.«
tehnologijo že zastarela— In tako dalje, da ne bomo navajali še odgovorov na posamezne obtožbe.
Ko smo v Konstruktorju v Mariboru spraševali o vzrokih razhajanja med delovno organizacijo in tozdom v Murski Soboti, smo slišali precej razlag, mnoge med njimi so obtoževale vodstvo tozda in tudi druge družbenopolitične organizacije v Murski Soboti, ki dajejo podporo konceptu osamosvajanja.
Ivo Kovačič, predsednik sindikalne konference Konstruktorja, nam je dejal tudi naslednje: »Odcepitev tozda v Murski Soboti ni težnja delavcev, ampak peščice ljudi v vodstvu!«
Zraven pa je še pribil, da v tem tozdu nikoli niso igrali s povsem odkritimi kartami, kar
se vidi iz planiranja njihovega razvoja: »izsilili« so sredstva za gradnjo tako velikih proizvodnih zmogljivosti, kot jih kot tozd sploh ne bi potrebovali. Torej je jasno, da so se na odcepitev pripravljali dalj časa... Čeprav tozd Gradbeništvo Pomurje še ni osamosvojen, v Konstruktorju menda z »izgubo« tega tozda računajo kot z dejstvom in se temu primerno do njega.tudi vedejo.
»Do nas se obnašajo, kot da nas ni,« je dejal Alojz Kos, direktor tozda Gradbeništvo Pomurje, vendar nam podrobnosti tega obnašanja ni razložil. Osamosvajanje od Konstruktorja pa v Murski Soboti opravičujejo z dvema razlogoma: v občini je precej drobnih delovnih organizacij gradbeništva, predvsem so to organizacije za zaključna dela, ki bi jih kazalo
povezati s sedanjo Konstruktorjevo temeljno organizacijo Gradbeništvo Pomurje ter priključiti še komunalno in projektivno organizacijo; poleg tega — tako trdijo v tozdu — je temeljna organizacija že tako velika, da je prerasla okvire Konstruktorja. Zato so Sobočani predlagali Konstruktorju, naj bi se preoblikoval v sozd.
Seveda pa preoblikovanje v delovno organizacijo pride v poštev le, če jo bodo podprle vse družbenopolitične strukture v murskosoboški občini. Takšna enotnost pa v preteklem tednu, ko smo bili na obisku pri murskosoboških gradbincih, še ni bila dosežena: ne le, da se intergraciji upirata dve mali delovni organizaciji, proti njej so tudi na občinskem izvršnem svetu, medtem ko ob-
činski komite podpira povezavo občinske gradbene in komunalne operative ter projek-tive v eno delovno organizacijo. Bistvo teh teženj je: najprej povezati vse v občini, potem pa bomo že videli, kako se bomo povezali naprej v regiji in v republiki. ...
Še veliko več smo slišali med obiskom pri mariborskih in pomurskih gradbincih, vse (tudi medsebojne obtožbe in namigovanja na nečiste odnose in privatizacijo integracijskih teženj) pa dokazujejo našo uvodno trditev: da je gradbeništvo v tem delu Slovenije nepovezano, celo razcepljeno in kot tako neučinkovito ter nesposobno takšnega razvoja, ki bi bil koristen za družbo. Torej bo treba marsikaj menjati tudi v zasnovi. Toda kdo v obeh regijah bo zmogel to delo_____?
Predstavniki Slovenija ceste — Tehnika v pogovoru z novinarjema DE
»Uprli smo se konservativnosti v sozdih«
In kako gledajo na sedanje učinke integracijskih procesov v slovenskem gradbeništvu v Slovenija ceste Tehnika, v organizaciji združenega dela, ki sodi po tehnološki usposobljenosti in organiziranosti, po številu zaposlenih (7.000 delavcev), razvejanosti proizvodnih programov in organiziranih nastopih na domačem in tujih trgih v vrh slovenskega in jugoslovanskega gradbeništva?
Njim smo namenili to vprašanje tudi zato, ker je njihova sindikalna organizacija dala pobudo za izstop te organizacije združenega dela iz sestavljene organizacije Giposs, kar je izzvalo ponekod ogorčenje, kajti takšna poteza v sedanjih stabilizacijskih prizadevanjih prav gotovo ne more biti dobra in dobiti predznak »popularnosti«, saj bi, če bi postala »nalezljiva«, zmanjšala že tako in tako skromne učinke v povezovanju slovenskega gradbeništva in združenega dela.
V Slovenija ceste trdijo, da je sindikalna pobuda umestna, vendar »je ni treba jemati kot dokončno,« nam je dejal Grujo Jelisavac, predsednik konference osnovnih organizacij sindikata, »saj želimo na ta način razčistiti odnose v sozdu. Po našem bi lahko bil td tudi začetek spreminjanja razmer v sozdu in takšnega povezovanja in skupnega nastopanja, ki bo dalo boljše rezultate. Naš kolektiv je prerasel šibko in mlahavo organiziranost sozda, v katerem ni specializacije, kjer se še zmeraj vsak skriva za svojim podjetniškim plotom, namesto da bi uveljavljali nove odnose v celotni reprodukcijski verigi pri gradnji objektov.«
»Vse partijske organizacije v SCT so razpravljale o tej pobudi pred problemsko konferenco ZKS o gradbeništvu in po njej ter se enotno opredelile za izstop iz Gipossa. Tudi sedaj, po 21. seji CK ZKJ, velja naša opredelitev, kajti odločili smo
se, da ne bomo več ponavljali starih ugotovitev, mleli zmeraj eno in isto, temveč je potrebna akcija, ki mora slovenskemu gradbeništvu omogočiti, da bo prebrodilo prihodnja leta z uveljavljanjem nove kvalitete v odnosih in delu, še posebej pa v nastopanju v tujini. Na tem področju pa imamo v naši delovni organizaciji mnogo izkušenj in smo dosegli tudi dobre rezultate.«
V pogovoru s tovariši iz SCT smo slišali veliko o delu sozdov, o regionalnem zapiranju tržišč, o več tablah na skupnih gradbiščih in neusklajenosti mehanizacije in dela... »V sedanjih zaostrenih gospodarskih razmerah zlasti za gradbeništvo velja,« je dejal namestnik glavnega direktorja inž. Niko Ogrin, »da se nima smisla bosti s polemikami, ki hočejo priti do nekih rešitev, vendar pa se le-te ne potrjujejo v praksi. Po dveh letih združitve nekdanje Tehnike in Slovenijacest nam je uspelo ustvariti trdno organizacijo z velikim poslovnim ugledom doma in v tujini. Mi smo pripravljeni na težke čase, ki bodo prišli že v prihodnjem letu. Da bodo, kaže podatek, da imamo za nizke gradnje v prihodnjem letu sklenjenih pogodb le za 3 odstotke naših zmogljivosti in za 30 odstotkov za visoke gradnje. Ti podatki so zelo daleč za tistimi, ki smo jih bili navajeni doslej. Zato vidimo rešitev v nastopih na tujem trgu. Že za prihodnja tri leta smo sklenili pogodbe za 745 milijonov dolarjev v Iraku, Nemški demokratični republiki, ZRN, v načrtih imamo sodelovanje prek Rudisa v Alžiriji, Tuniziji, Libiji in Nigeriji. Tudi letošnji izvozni rezultati so dobri, boljši, kot smo predvidevali. To velja tako za blagovni izvoz kot za gradbena in druga dela v tujini.
Vemo, da moramo v prihodnjih letih s polovico svojih zmogljivosti v nizkih gradnjah
v tujino. Čvrsto se povezujemo z drugimi organizacijami združenega dela kot so IMP Konstruktor, Primorje Ajdovščina, gradbenim podjetjem iz Gornjega Milanovca in drugimi. S štirinajstimi organizacijami združenega dela smo sklenili samoupravne sporazume in z njimi neposredno ali pa posredno sodelujemo na tujem, kajti sami tako obsežnega izvoza nismo sposobni speljati.«
Ob tem se nam je vsililo vprašanje o vsebini teh samoupravnih sporazumov in sodelovanja na tujih trgih. V čem je drugačno od sodelovanja na domačih tleh? Janez Mihel, svetovalec v SCT, je dejal: »Za nastope in delo na tujih trgih smo izkoristili naše pozitivne izkušnje v Gast (Slovenija ceste, Gradis, Primorje Ajdovščina). Z našimi partnerji se sporazumemo o soudeležbi dela in sredstev pri izgradnji nekega objekta v tujini in glede na te soudeležbe in opravljeno delo vsaka organizacija združenega dela sodeluje pri delitvi prihodka in soudeležbi pri rizi-ku. Na teh gradbiščih je skupno planiranje, poenoteni so samoupravni akti, enotna je koordinacija dela in za vse udeležence v gradnji velja enoten sistem nagrajevanja in enoten pravilnik o terenskih dodatkih. Uspelo nam je torej, da delovne organizacije ne nastopajo vsaka zase, temveč so Vsi delavci denimo »Projekta NN«. Združevanje na teh načelih se nam je pokazalo kot tehnološko in poslovno uspešno, učinkovito in po tej poti bomo nadaljevali.«
»Ta čas so naše ingeniring temeljne organizacije 90-od-stotno »zasedene« z deli na tujem. Isto velja tudi za komercialo. To ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli izkušenj in koncentracije znanja v organizaciji združenega dela, saj je potrebno za gradnjo kompleksa objektov v tujini pripraviti
dobro tono gradbene dokumentacije, kar ni enostavno in tudi ne poceni,« je dodal inž. Niko Ogrin.
V Slovenija ceste Tehnika pripravljajo podobne nastope tudi na domačem trgu, zlasti še pri stanovanjski gradnji. Tudi na tem področju se organizirajo tako, da bodo sposobni nuditi gradnjo od projekta do ključa in pri tem izkoristiti vse možnosti za pocenitev gradnje. Čeprav so nam vsi sogovorniki zagotavljali, da je njihov način dela odprt za vse, pa povsem jasnega odgovora na vprašanje, zakaj v okviru sozda ne nastopijo z enakimi oblikami povezave, nismo dobili. Opredelili so se za svoj koncept, ga izvajajo in vztrajajo pri svojem. Ob tem se zavzemajo za oblikovanje skupnosti združenega del^ za medsebojno plansko in poslovno sodelovanje — ta temelji na samoupravnih sporazumih z DO IMP, Gradis, SGP Primorje in Konstruktorjem — in omogoča pri odgovornem nastopanju na tujih trgih povezovanje vseh delov reprodukcijske celote, torej proizvodno, delovno, poslovno in dohodkovno povezanost in medsebojno odvisnost.
»S tako obliko povezovanja,« pravi Grujo Jelisavac, »smo dohodkovno povezali 30 tisoč delavcev, vceloti organizirali vse dejavnike, ki sodelujejo v gradnji in se po drugi strani uprli konservativnosti v sozdih, ki želi z majhnimi posegi spreminjati razmere... V resnici pa so ti posegi jalovi, ohranjajo staro stanje, odnose in k delitvi dela skorajda nič ne prispevajo. Sodeloval sem na partijski konferenci o gradbeništvu, tudi razpravljal sem, in ko sedaj soočam naše koncepte in razmišljanja z usmeritvami in sklepi, mislim, da smo pri nas prav zagrabili.«
Pripravili: Marjan Horvat
Emil Lah Boris Rugelj
Stare napake se ponavljajo
Na zadnji seji skupščine Titovega sklada v SR Sloveniji je le-ta ugotavljala, kakšne in koliko je bilo podeljenih Titovih štipendij v šolskem letu 1981-82. Nekaj je DE o tem že zapisala, pa naj navedem še nekatere zanimive ugotovitve oziroma podatke.
Podeljenih je bilo komaj 55 odstotkov razpisanih štipendij za mlade delavce. Med temi jih je večina (okrog tri četrtine) za študij ob delu, ostale so za študij iz dela. Kar 29 občin ni podelilo nobene štipendije za mlade delavce.
Mladim delavcem so bile podeljene štipendije za naslednje usmeritve: za študij ob delu 1 štipendija za tehnično smer, 7 štipendij za ekonomsko-komercialno smer, 4 štipendije za upravno-pravno smer in kar 17 štipendij za družboslovne smeri; za študij iz dela pa so podelili 50 odstotkov štipendij za tehnične usmeritve, ostale za neproizvodne usmeritve.
Med otroki delavcev — štipendisti Titovega sklada je na srednji stopnji komaj 20 odstotkov štipendij za tehnične usmeritve, na višjih in visokih šolah pa je štipendij za tehnične usmeritve manj kot 30 odstotkov.
Opazno je, da v nekaterih občinah podeljujejo štipendije samo za družboslovne usmeritve, na primer na Jesenicah, v Ajdovščini, v Gornji Radgoni in tako naprej.
Rezultati, ki niso ugodni, so pa podobni kot prejšnja leta, kažejo, da še nismo uspeli vgraditi Titovih štipendij v sistem štipendiranja v republiki. Tudi na tem področju'je razvidno, da organizacije združenega dela vse premalo usmerjajo perspektiven kader v nadaljnje usposabljanje, saj tako majhna številka podeljenih štipendij za mlade delavce prav gotovo hi realna glede na družbena prizadevanja, da tudi z več znanja premagamo sedanje težave oziroma si zagotovimo hitrejši in kvalitetnejši razvoj. Enako nesprejemljivo je tudi, da te štipendije, ki so znak družbenega priznanja, podeljujemo pretežno za družboslovne usmeritve, ob siceršnjih znanih opredelitvah, kje so temelji našega razvoja in s tem tudi opredelitvah, da čimveč mladine usmerjamo v izobraževanje za proizvodne usmeritve.
Ob tem je treba pripomniti, da štipendije podeljujejo v občinah skupne komisije, ki jih sestavljajo tudi predstavniki družbenopolitičnih organizacij, med njimi tudi sindikat. Prav sindikat bi moral biti pobudnik za vključevanje delavcev v nadaljnje usposabljanje. Vsako leto ob razpisu Titovih (pa tudi drugih) štipendij dobijo OS ZSS obvestilo o razpisu z vsem razpoložljivim gradivom o problematiki, družbenih usmeritvah, poleg tega pa je razvijanje izobraževanja ob delu in iz dela ena izmed glavnih sestavin vseh sklepov najvišjih organov sindikata v zvezi z izobraževanjem in še posebej z uvajanjem usmerjenega izobraževanja.
Sonja Klemenčič
Kaj je prinesel Cancun?
Sestanek šefov držav in vlad 22 razvitih in dežel v razvoju v mehiškem letovišču Cancun je za nami. Zlasti nerazviti svet, dežele v razvoju in neuvrščeni se sprašujejo, kaj je to neformalno srečanje prineslo novega v dialogu med razvitim severom in nerazvitim jugom in ali se lahko nadejamo, da bo do konca tega stoletja v svetu manj lačnih ust. Eno je gotovo: načelno so v Cancunu vsi soglašali —tudi razviti —naj se pod okriljem OZN začno posvetovanja; ki naj bi v najkrajšem času omogočila začetek globalnih pogajanj o vprašanju surovin, gospodarskem protekcionizmu, energetskih vprašanjih, mednarodnih finančnih institucijah itd. Vprašanje pa je, kdaj se bo dialog v svetovni organizaciji začel in kaj bo prinesel. Jasno je namreč, da se razviti svet še vedno na vse kriplje upira zahtevi nerazvitih, da je treba zgraditi novo mednarodno gospodarsko ureditev, ki bi zagotavljala enakopraven položaj vseh držav pri razpolaganju s svetovnim bogastvom. Če se izrazimo metaforično: razviti svet še naprej trdi, da je dovolj, če ribiča naučimo ribe loviti, ne da bi mu hkrati dali na voljo tudi mrežo za lov.
Kljub takšni miselnosti razvitih in obstoječemu stanju v svetu, ki ga označuje navezovanje bilateralnih stikov obeh blokov, ki želita po tej poti še naprej podrediti vse skupaj lastnim interesom, pa Cancun pomeni korak naprej v dialogu bogati—revni. Če ne drugega, so nekateri voditelji razvitih držav spremenili prvotna stališča v korist prepričanja, da sta razvoj in blaginja močnejših držav vendarle odvisna tudi od hitrejšega gospodarskega razvoja in večje kupne moči nerazvitih. Svet je namreč med seboj tako povezan, da se ga kljub blokovski delitvi in ideološko-propagandni vojni ne da ostro ločiti, ko gre za načrtovanje nadaljnjega gospodarskega razvoja. To je skupna naloga vsega človeštva, ne pa le enega dela.
To spoznanje je prevladovalo tudi v Cancunu med vsemi udeleženci. Obžalovali so le, ker med njimi ni bilo nobenega predstavniki socialističnega Vzhoda. Ti namreč še naprej vztrajno trdijo, dr nosi odgovornost- za razvojne razlike v svetu zahodni kapitalistični svet, ki da nadaljuje z neokolonialistično politiko. Nedvomno je res, da je izkoriščanje naravnega bogastva v nekdanjih kolonijah in podobno »obremenjujoč« element v izkoriščanju narodov, človeka po človeku. Na dlani pa je tudi, daje metanje peska v oči, če bi pristajali na tezo, da razviti socialistični svet ne nosi nobene odgovornosti za nadaljnji enakomeren razvoj in materialno ter duhovno blaginjo človeštva. Še posebej/e upoštevamo, da so prav socialistične države nosilke naprednega spoznanja, da Sta smisel in cilj prihodnjega razvoja civilizacije v materialnem blagostanju vseh ljudi; ne glede na barvo kože Iti versko prepričanje.
Emil Lah
Predsedstvo RS ZSS
Spremembe in dopolnitve zakona o delovnih razmerjih
Dosedanja javna razprava, ki je bila povezana z mnenji, stališči in pobudami institucij, ki se strokovno in znanstveno ukvarjajo s problematiko delovnih razmerij, je pokazala, da bo potrebno spremeniti in dopolniti 38 členov zakona o delovnih razmerjih. Gre za spremembe in dopolnitve, ki so sad novih spoznanj pri uresničevanju pravic in dolžnosti delavcev v združenem delu in njihovega sklepanja delovnih razmerij, nekaterih pomanjkljivosti v dosedanjem izvajanju zakona o delovnih razmerjih ter kajpak natančnejšega oblikovanja posameznih členov zakona. Osnutek sprememb in dopolnitev je naletel na velik odmev med delavci, bodisi kjer gre za pravice in dolžnosti na področju sklepanja delovnih razmerij, premestitve delavcev, izobraževanja, prenehanja delovnega razmerja in disciplinskih kršitev, bodisi za oblikovanje samoupravnih aktov, ki v organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih urejajo celoten splet vprašanj s tega področja.
Predsedstvo RS ZSS se sicer ni dokončno opredelilo do osnutka sprememb in dopolnitev, vendar je, sodeč po razpravi, dokument naravnan v pravo smer. Najdalj časa se je razprava ustavila zlasti pri treh vprašanjih, ki jih na novo predvideva osnutek zakona: nekateri člani predsedstva so menili, da ni sprejemljivo, da zakon zavezuje temeljne organizacije združenega dela, ki naj v skladu s svojim kadrovskim načrtom za vsako leto, najpozneje do 31. decembra (v vzgojnoizobraževal-nih organizacijah pa do 31. julija) v naslednjem letu zaposlijo po
enega pripravnika, če združuje v tozdu delo od 15 do 50 delavcev; v tistih tozdih, kjer združuje delo več kot 50 delavcev, pa se število pripravnikov poveča na vsakih nadaljnjih 50 zaposlenih za enega pripravnika. Menili so, naj bi ta člen zavezoval delovne organizacije, ne pa tozde, saj vsi tozdi nimajo pogojev za uresničitev tega člena zakona. Ob tem pa se poraja tudi vprašanje, ali je takšna rešitev, ki je prejkone začasna — kajti, ko bomo že imeli rezultate usmerjenega izobraževanja, tako natančne določbe ne bomo rabili-potrebna v besedilu zakona in se je ne bi dalo ustrezno zapisati v kakšnem drugem dokumentu, ki je bolj izvedbenega značaja kot zakon o delovnih razmerjih.
V razpravi je bil v ospredju tudi 36. člen zakona, ki omogoča skrajšanje delovnega tednika, vendar ne na manj kot 36 delovnih ur. Seveda to le ob pogoju, da delavec ustvari v tako določenem času najmanj enak osebni dohodek kot pred uvedbo takega delovnega časa in če se zagotovi s tem daljši obratovalni čas, večji obseg proizvodnje in večja produktivnost dela. V osnutku je zapisano, da to ugotavljajo delavci v tozdu in ustrezne republiške institucije, vendar so člani predsedstva menili, da iz tega ne bi smeli izločiti lokalnih družbenopolitičnih dejavnikov.
Tudi dosedanje besedilo o premestitvah delavcev iz tozda v tozd in iz kraja v kraj ob določenih pogojih in potrebah ni povsem dorečeno. Čeprav je natančnejše kot dosedanje določbe zakona in zahteva tudi manj postopkov, pa ga bo treba še »izpili-
ti« ter dopolniti. Dosedanja praksa, ko zaradi pomanjkanja dela v svoji delovni organizaciji kar skupina delavcev dela v drugi, narekuje opredelitev tudi do podobnih pojavov in rešitev.
Sicer pa je to, kot že rečeno, še zmeraj osnutek. Sindikalne organizacije se bodo morale temeljiteje spopasti s predlogom za
izdajo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih, kjer bodo zagotovo vključeni tudi predlogi razprav-Ijalcev na seji predsedstva. Nekatere vidike razprave o tej problematiki pa je potrebno vključiti tudi v priprave na 3. konferenco ZSS.
Marjan Horvat
-----------------------------------------------------------------
Sprejeta stališča in sklepi
#	Predsedstvo RS ZSS je sklenilo predlagati republiškemu svetu, naj na prihodnji seji sprejme sklep o preložitvi 3. konference ZSS o socialni politiki na 5. in 6. februar 1982. Na tej seji morajo odgovorni podati tudi temeljitejšo obrazložitev tega sklepa.
•	Predsedstvo je sprejelo stališča o delovanju in organizaciji služb pravne pomoči. Na tem področju morajo veliko več postoriti tudi osnovne sindikalne organizacije, ki morajo najprej izkoristiti vse možnosti za reševanje spornih razmerij med delavci znotraj tozda. Stališča, ki jih sprejemajo izvršni odbori o vsaki sporni zadevi, pa morajo temeljiti na varovanju samoupravnih pravic delavcev in pravilnosti postopka. Pri tem se osnovne organizacije in njihovi izvršni odbori poslužujejo služb pravne pomoči. Občinski sveti so dolžni zagotoviti najustreznejšo obliko nudenja pravne pomoči delavcem. Delavci v pravnih službah naj za nudenje takšne pomoči sklenejo redno delovno razmerje v občinskem svetu, kjer pa ne bi bilo racionalno ustanoviti lastno pravno službo, oblikujejo občinski sveti službo pravne pomoči za več občin, oziroma za regijo.
•	Člani predsedstva so se seznanili s poročilom o izvajanju projekta »TOZD in uspešno gospodarjenje« ter sprejeli sklep, da predsedstvo pristopi k samoupravnemu sporazumu o združevanju dela in sredstev za izvedbo tega projekta.
#	Predsedstvo je sprejelo sklep o ustanovitvi Sindikalnega izobraževalnega centra v Radovljici ter sprejelo informacijo o protestnih ustavitvah dela v letošnjem letu, ki so jo pripravili v raziskovalnem centru samoupravljanja pri RS ZSS. Sklenili so, naj se center pri zbiranju podatkov povezuje z občinskimi sveti. O spremljanju protestnih ustavitev dela pa bodo spregovorili tudi na prvem posvetu predsednikov in sekretarjev občinskih svetov ZS.
V________________________________________________________________y
Kličemo Celje, 063-23-921
Na zvezi je Ervin Belak, predsednik konference sindikata v EMO Celje
— Tovariš Ervin, z osemnajstimi leti ste prestopiti prag tovarne in delate tu že dvajset let. Začeti ste kot navaden delavec, zdaj ste vodja izmene v tozdu Radiatorji, torej ste s poštenim delom dosegli zaupanje.
»Vse je odvisno od okolja, v katerem delaš. Če je to okolje zdravo, te potegne za sabo, delo samo pa te sili k nenehnemu izpopolnjeva-
nju.«
—	Za vas trdijo, da ste imeli že vse mogoče funkcije v samoupravnih organih in da ste nenehno med oblikovalci političnega dela v tovarni.
»Res je. Žal ves čas ugotavljam, da tisti, ki dela, nenadoma dobi še celo vrsto funkcij, kar seveda ni prav, ker človek ne more biti istočasno vsepovsod enako uspešen. Poleg tega nenehno tekaš z enega na drug sestanek, tvoje redno delo pa zato trpi.«
—	Kako združujete funkcijo izmenovodje s predsednikom sindika-
»S tem nisem imel nikoli težav. Aprila bom pri sindikatu malo izpregel, ker sem zdaj že drugo mandatno dobo, vendar mi bo ostala še vrsta drugih funkcij. Povrh vsega sem bil predsednik v času, ko se je dogajalo veliko zahtevnih reči, ko je imel sindikat izredno veliko odgovornost in mnogo dela.«
—	Kako je biti predsednik sindikata 3100 delavcem?
»Težko. Vsak delavec prinese v tovarno svoje probleme, vsako delovno mesto poraja svoje probleme, vsak oddelek svoje in vsak tozd svoje. Najtežje je usklajevanje praviloma vedno različnih interesov. Ugotavljam, da je delovna zavest zelo padla. Znamo se posuti s pepelom, znamo tudi kritično obravnavati zadeve, redko pa se obrnemo vase. In vendar je na dlani, da moramo težave sami rešiti, ker nam jih nihče drug ne bo. Težave lahko rešiš le s poštenim delom. Zato me boli tista lažna solidarnost, ki jo pogosto srečamo v vsakem kolektivu, ko vedno upiramo prste v druge, vidimo le druge, sami pa ne storimo ničesar, da bi bilo drugače.«
—	Ste lahko konkretnejši?
»Poglejte: vsi se trkamo po prsih, da se stabilizacijsko obnašamo. Vsi smo za stabilizacijo, hkrati pa ugotavljamo, da naš delavnik ne traja sedem, temveč komaj pet ur. Vse to dobro vemo in vendar smo ob prejemu osebnih dohodkov pogosto »presenečeni«, zaženemo vik in krik, da se nam godi krivica. Takoj imamo pri roki tisto znano krilatico, da mi tu spodaj delamo, oni tam zgoraj pa jejo naš kruh... In tako naprej... Premalo smo samokritični. Res je, EMO je stara tovarna. Iz teh starih strojev ne moreš iztisniti kdove kaj, toda iz teh strojev bi morali iztisniti toliko, da bi lahko prišli do novih.«
—	Omeniti ste stabilizacijo in kritično obravnavali delovno zavest Ali ste v vašem kolektivu izbrskali še kakšen stabilizacijski ukrep?
»Smo. Vrsto let smo ugotavljali in trdili, da je pri nas preveč režijskega dela, daje preveč administracije. Vsa leta so nam dokazovali, da to ni res. Končno smo uspeli izglasovati sklep, da bi na račun stabilizacije v vseh tozdih za deset odstotkov zmanjšali režijo. In smo jo. J. S.
Predsednik RS ZSS Vinko Hafner v Ravnah na Koroškem
Minuli četrtek sta železarje v Ravnah na Koroškem obiskala predsednik slovenskih sindikatov Vinko Hafner in Srečko Mlinarič, predsednik republiškega odbora sindikata delavcev kovinske industrije. V tamkajšnji železarni sta prisostvovala razpravi o osnutku zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu, zatem so ju predstavniki sindikatov in vodstveni delavci koroške regije seznanili z gospodarskim položajem in težavami, s katerimi se ubadajo tamkajšnji delovni kolektivi.
Razpravljale! o novem zakonu o razširjeni reprodukciji in minulem delu so izredno kritično obravnavali osnutek tega zakona, ki bi naj vnesel več reda in uzakonil tisti del našega samoupravnega procesa, ki se je izoblikoval in razvil v času po sprejetju zakona o združenem delu.
Med razpravo je prevladovala misel, da ta, sicer dolgo pripravljeni osnutek v bistvu ne prinaša ničesar novega, da so v osnutek vnesena le dobesedno prepisana določila iz ustave in zakona o združenem delu, da gre torej le za nov zakon, ki vsebuje že tako sprejeta in uzakonjena določila, ter da v resnici ta osnutek sploh ni tisto, kar združeno delo ta trenutek potrebuje in pričakuje.
Predsednik Hafner je udeležence posveta in razpravljalce seznanil z dejstvom, da osnutek zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu resda ni najboljši, vendar je le korak naprej in da razprave o njem razen kritik ne prinašajo novih in sprejemljivih pobud ter dopolnilnih predlogov za praktično uporabo. Torej to, kar bi tovrstne razprave morale dati.
Po razpravi o omenjenem osnutku novega zakona so predstavniki ravenske železarne predsednika slovenskih sindikatov podrobneje seznanili z gospodarjenjem in težavami, s katerimi se srečujejo. Pri tem so naglasili, da njihovo stabilizacijsko naravnanost krni nestabilizacijsko obnašanje nekaterih slovenskih in drugih kolektivov. Pri tem so poudarili, da je v zadnjem času vse več zapiranja znotraj posameznih kolektivov, zapiranja v občinske in republiške meje, da posamezni kolektivi z vso močjo in vztrajno silijo v nove investicije tudi tistih proizvodnih zmogljivosti, ki jih že imamo in ki že zdaj niso v celoti izkoriščene. Tako so navajali primere novogradenj elektro plavžev, ki naj bi jih gradili v Zenici,
*
Skopju in Svetozarevu, ob dejstvu, da nam že za obstoječe elektroplavže primanjkuje železa, ki ga moramo zato uvažati. Ravenski železarji ugotavljajo, da je vse manj spoštovanja sprejetih in dogovorjenih načel po eni strani in vse manj pripravljenosti za dialoge po drugi strani.
Med pogovori z jeklarji so precej pozornosti namenili neuspelemu referendumu o sprejetju novih meril za oblikovanje osebnih dohodkov. Ob tem je zanimivo, da se ocene o neuspelem referendumu znotraj vodstva železarne v Ravnah razlikujejo. Predsednik Hafner se je pridružil mnenju vodstva tamkajšnjega sindikata, ki meni, da je neuspeli referendum neuspeh vseh vodstvenih sestav, ker niso znale delavcem predo-
čiti, za kaj gre in kaj bi z novim obračunom pridobili. Zdaj v kolektivu podrobno analizirajo vzroke, zakaj referendum ni uspel in delavce podrobneje seznanjajo z novimi predlogi. Referendum bi naj ponovili konec januarja prihodnje leto. »Propad referenduma resda ni katastrofa,« je menil tovariš Hafner, »vendar je to neuspeh za vsakega odgovornega delavca. Na referendumu se je zoper predlog odločila slaba večina kolektiva, od 28 tozdov in skupnih služb je proti novemu predlogu glasovala le večina v devetih tozdih, kljub temu je treba razčistiti politično odgovornost vseh vodstvenih sestav v teh tozdih. V primeru, da bi se neuspeh v katerem od tozdov ponovil tudi januarja, bi bila to odpustnica celotnemu vodstvu tistega tozda.«
Po ogledu novega, najsodobnejšega kovaškega stroja pri nas, so predsednika in njegovo spremstvo seznanili s svojimi težavami predstavniki rudnika in topilnice svinca iz ^e^'ce-	Janez. Sever
Med obiskom v ravenski železarni si je Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov, ogledal tudi največjo pridobitev tamkajšnjih železarjev — nov kovaški stroj.
Iz organizacij zveze sindikatov
Razprave o osnutku zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu
V	teh dneh se je zaključila razprava o^osnutku zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu v petnajstih organizacijah združenega dela. Nosilec razprave o tem osnutku je Zveza sindikatov Slovenije, razprava pa naj bi na podlagi izkušenj in mnenj v delovnih organizacijah obogatila osnutek novega zakona, ki je zelo pomemben za nadaljnji razvoj družbenoekonomskih odnosov.
O njem so v minulih dneh spregovorili tudi v REK Edvard Kardelj, v Železarni Ravne, v domžalskem Heliosu, v sozdu Elektrotehna, v Gradisu,v ozdu Osnovno zdravstvo Gorenjske v Kranju, v Pivovarni Union in SIP Šempeter. Med drugimi so se teh razprav udeležili tudi nekateri člani predsedstva in stro-kovnopolitični delavci v RS ZSS.	m. H.
Tuje sindikalne delegacije pri nas
Na povabilo sveta ZSJ je prispela 14. oktobra v našo državo delegacija Vse-kitajske sindikalne federacije, ki jo je vodil član izvršnega komiteja Liu Shi. V Sloveniji, kjer se je mudila zadnje tri dni preteklega tedna, se je seznanila s položajem, vlogo in nalogami sindikata v sistemu socialističnega samoupravljanja. Kitajski gostje so obiskali Maribor, občinski svet ZS Ljubljana Šiška in Titove zavode Litostroj. V petek je vodja kitajske delegacije predaval v Domu sindikatov o temeljnih nalogah in aktivnosti kitajskih sindikatov.
V	Sloveniji je bila tudi petčlanska delegacija sindikata delavcev PTT komunikacij in transporta Velike Britanije (TGWU — UCW), ki je prišla v našo državo na povabilo zveznega odbora sindikata delavcev prometa in zvez. Gostje so izmenjali mnenja in izkušnje s predstavniki RO sindikata prometa in zvez Slovenije ter obiskali nekaj PTT organizacij združenega dela ter Interevropo v Kopru.
Na obisku pri RO sindikata delavcev gozdarstva in lesarstva je bila delegacija romunskega sindikata delavcev v tej dejavnosti. Zanimali so se predvsem za naše izkušnje na področju delitve po delu in rezultatih dela, pri uveljavljanju družbenoekonomskega položaja delavcev v tozdu ter s slovenskimi sindikalnimi delavci obravnavali delovne in življenjske razmere delavcev v gozdarstvu.
Romunski gostje so obiskali ribniški Inles, Gozdno gospodarstvo Bled ter Jelovico Škofjo Loko. Sprejel jih je tudi sekretar sekretariata predsedstva RS ZSS Ivan Godec.
O sistemu planiranja
V	torek, 27. oktobra je bila na Bledu razširjena seja medobčinskega sveta ZS gorenjske regije. Obravnavali so uveljavljanje sistema planiranja kot osnove za uresničevanje dohodkovnih odnosov v sozdu GLG Bled. Seje se je udeležil tudi predsednik RS ZSS Vinko Hafner.
Dopoldne pa je predsednik slovenskih sindikatov obiskal kranjski Teksti-lindus in Konfekcijo Triglav, kjer se je pogovarjal o uresničevanju gospodarske stabilizacije in o devetmesečnem gospodarjenju.
Naša anketa
Ponekod so že globoko zaorali
V prejšnji številki DE smo objavili pogovor z Emilom Šuštarjem, članom sekretariata predsedstva RS ZSS, o resoluciji o družbenoekonomskem razvoju v prihodnjem letu. Tokrat smo se pozanimali po občinah, kaj menijo o resoluciji in kako pripravljajo svoje.
rast industrijske proizvodnje precej višja od predvidene v osnutku resolucije, večji tudi izvoz, saj ima Ljubljana na tem področju še neizkoriščene možnosti. Sposobna je za večji izvoz in do konca leta bo potrebno fiapeti vse sile, da to uresničimo.
Dogovorili smo se, da bomo tako oblikovali mestno resolucijo, da se bo vsaka organizacija združenega dela videla v njej, vendar pa mislim, da moramo hkrati ob oblikovanju gospodarskih načrtov in resolucije, ob »postavljanju« številk več pozornosti nameniti tudi povezovanju in uveljavljanju dohodkovnih odnosov. Sicer pa računamo, da bomo sredi novembra imeli že pripravljen nov
Podpredsednik MS ZSS Ljubljana Franc Hribar:
»V Ljubljani intenzivno pripravljamo resolucije o družbenoekonomskem razvoju v prihodnjem letu. Že pred objavo osnutka slovenske resolucije smo imeli pripravljen tudi naš osnutek, vendar ga bomo morali sedaj nekoliko popraviti in prilagoditi vsem elementom republiške resolucije.
Vse kaže, da se bo ljubljansko združeno delo uspešno prilagodilo zahtevam stabilizacije in ciljem, ki so zapisani v osnutku republiške resolucije. Še več: mislimo, da mora biti
------------------—	X
Namesto mimogrede
Osnovnim.	*
organizacijam
zveze sindikatov
Sekretariat predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je na 146. seji 26. oktobra razpravljal tudi o pojavu v zadnjem času, ko trgovinske organizacije v naši republiki odobravajo posojila osnovnim organizacijam zveze sindikatov za nakup različnega trgovskega blaga.
Sekretariat ugotavlja da so osnovne organizacije zveze sindikatov kršile predpise in niso upoštevale politike gospodarske stabilizacije, katere pomemben del predstavljajo tudi potrošniška posojila.
Glede na statut Zveze sindikatov Slovenije, pravilnik o financiranju in finančno-materialnem poslovanju sekretariat ugotavlja, da družbena vloga in naloge sindikata ne obsegajo najemanja posojil osnovnih organizacij zveze sindikatov za nakup potrošniškega blaga. Takšni nakupi prek osnovnih organizacij pomenijo nadaljevanje preživele prakse nakupa ozimnice prek sindikata (na obroke, brezobrestno, brez pologa), s katero smo v precejšnjem delu osnovnih organizacij prenehali že pred leti.
Osnovne organizacije zveze sindikatov, ki so najele posojila v korist svojih članov, so zato odgovorne pred vso organizacijo sindikata in tudi pred širšo družbeno skupnostjo.
Sekretariat zato opozarja vse osnovne organizacije zveze sindikatov, naj takoj prenehajo s to dejavnostjo, ker ne sodi med njihove osnovne naloge.
^
osnutek resolucije o družbenoekonomskem razvoju Ljubljane v prihodnjem letu in ga dali v javno razpravo.
M. H.
Mariborčani so svoje cilje podredili izvozu
V Mariboru so se snovanja resolucije za prihodnje leto tokrat lotili drugače kot prejšnja leta — vse obravnave, razprave... so letos skupne, tako da ne prihaja do podvajanj dela in sestankov družbenopolitičnih organizacij in občinskih organov. Osnutek resolucije so doslej obravnavali na mariborskem izvršnem svetu, to pa glede na omenjeno delovno metodo pomeni, da so sodelovale vse družbenopolitične organizacije.	,
Posebnih pripomb na osnutek doslej še ni bilo. Drži se namreč meja republiške resolucije in njena dolo-. čila so pač takšna, da jih v zdajšnjem gospodarskem položaju kaže takoj in dosledno uresničiti.
Družbeni proizvod bo ostal na letošnji ravni predvsem zaradi večjega izvoza in uvoznih omejitev. Industrijska proizvodnja se bo povečala za 0,3 odstotka in ta rast bo usmerjena v izvoz. Domača poraba naj torej ne bi rasla. Zaposlenost bodo dvignili za 0,2 odstotka, kar pomeni 190 novih zaposlitev — smotrnih in produktivnih seveda. Na izpraznjena dela in naloge bo prišlo približno 2.000 delavcev in v Mariboru računajo za'leto 1982 z 1,9-odstotno stopnjo nezaposlenosti. Cene se bodo lahko dvignile le za 15 odstotkov v povprečju in še to bodo Mariborčani določili zelo selektivno. Podražitve bodo dovoljevali res le v j primeru izrazitih cenovnih neskladij. Razširjene reprodukcije ne nameravajo več napajati s podražitvami. Sredstva za skupno porabo bodo za 25 odstotkov zaostajala za rastjo dohodka, za splošno porabo pa mu bodo Sledila. Precej jih bo namreč terjalo samoupravno preoblikovanje občin. Seveda se črno piše naložbam, predvsem v. negospodarstvu in tam, kjer naložbe ne pripomorejo k rasti izvoza. V osnutku mariborske resolucije je nasploh moč zaznati podrejenost vseh ciljev izvozni usmeritvi. Izvoz na konvertibilno področje ka-nijo povečati za 6 odstotkov, pri čemer bodo levji delež nosile Metalna, Tovarna dušika Ruše, TAM in celoten agrokompleks. Izvoz bo slonel, na višji stopnji predelave, domačih surovinah, znanju in tehnologiji. Tudi predpise na področju drobnega gospodarstva in zasebnega sektorja bodo prikrojili tako, da bi fa del gospodarstva usmerili v izvoz storitev in izdelkov.
C. B.
Predlog samoupravnega sporazuma o minimalnih standardih življenjskih in delovnih pogojev delavcev v premogovnikih Jugoslavije terja dopolnitve
Predlog ostal le osnutek
Kar nekajkrat že smo pisali, kako moramo uvoz tudi na področju energetike v res največji meri nadomestiti z domačimi viri. Uvoz nafte in zemeljskega plina tako močno bremeni našo zunanjetrgovinsko bilanco, da ne ostane drugega, kot seči po vseh domačih virih energije — med njimi pa gre premogu brez dvoma najpomembnejše mesto. Žal tudi pri pridobivanju premoga ni vse tako, kot bi moralo biti, predvsem zato, ker smo ga v naftnem obilju odrinili na stranski tir in zamudo vrste let je čez noč seveda težko popraviti.
Res pa je, da smo zdaj kar temeljito poprijeli. Precej ukrepov smo že sprejeli na vseh ravneh in opredelili politiko nadaljnjega razvoja 'jugoslovanskih premogovnikov. Vanjo še kako -sodi tudi, skrb za uveljavljanje pravšnje socialne politike delavcev, ki delajo v rudnikih premoga, fšredi oktobra je bila seja Zveznega . odbora sindikata delavcev, energetike in petrokemije Jugoslavije, na kateri so tehtali predlog
samoupravnega sporazuma o minimalnih standardih za življenjske in delovne pogoje delavcev, ki delajo v premogovnikih. Tudi o tem sporazumu smo že pisali in pojasnili, kolikšen pomen ima za rudarje v premogovnikih. Zanje, za njihovo življenje in delo — pa tudi za družbeno skupnost, ki od njih toliko pričakuje in terja, in ji torej ne more biti vseeno, da je zanimanje za ta poklic vse manjše.
K sporazumu se vračamo prav j zaradi njegovega pomena in pa | zato, ker so predstavniki Repu-| biiškega odbora sindikata delav-! cev energetike Slovenije prišli z j omenjene seje vse prej kot zadovoljni. Čeprav so sodelovali v snovanju osnutka predloga, čeprav so o njem razpravljali v organih republiškega sveta ZSS in kljub sprejetim stališčem predsedstva RS ZSS so predlog namreč oblikovali nekoliko dru-; gače od teh stališč. Zato slovenski predstavniki vztrajajo pri j svojih stališčih in zanje je pred-j log še vedno le osnutek, j Sporna je predlagana spre-
memba beneficirane delovne dobe, saj v Sloveniji menimo, da je za zdaj ne kaže spreminjati. Če pa bo do sprememb v rudarstvu že moralo priti, naj se to uredi v pripravah na gradivo za novo zakonodajo s področja pokojninsko invalidskega zavarovanja. Slovenski predstavniki so tudi menili, da je vrsta vprašanj, zajetih v samoupravnem sporazumu, že urejena z zakoni, družbenimi dogovori in drugimi samoupravnimi splošnimi akti v republikah in pokrajinah — samoupravni sporazum naj bi se zatorej že urejenim vprašanjem izognil in zajel le tista, ki so skupna vsem rudarjem Jugoslavije in jih za-, konj in samoupravni aktT republik in pokrajin še ne urejajo. Če pa ze sprejemamo samoupravni sporazum na zvezni ravni, naj velja za vse delavce v rudnikih, pa naj kopljejo premog ali karkoli drugega. Ni dvoma, da je to pravična rešitev ih' škoda bi bila, da bi s sicer tako potrebnim sporazumom zavlačevali • zaradi takšnih predlogov:
C. B.
Delavci v slovenskem gospodarstvu '81
Delo kot vrednota
Na odnose med ljudmi v vsakdanjem življenju in pri delu vpliva tudi obstoječi sistem vrednot v družbi. Toda v družbi lahko nekatere vrednote proglašamo in poudarjamo, pa vendar ni rečeno, da te vrednote ljudje tudi dejansko sprejemajo.
V raziskavi »Delavci v slovenskem gospodarstvu 1981« smo skušali ugotavljati, kakšne vrednote imajo zaposleni in v kolikšni meri je posamezna vrednota sprejeta. S pojmom vrednote mislimo na tisto, kar je vredno želja, na ideale, ki jih ljudje in družba poskušajo in želijo uresničiti.
Izhajali smo iz spoznanja, naj bi smer družbenega razvoja bistveno opredeljevala prizadevanja, da postane delo poglavitni človekov smisel, ne pa le sredstvo za zadovoljevanje drugih potreb. Položaj dvanajstih v rednot smo ugotavljali na štirih razsežnostih. Zanimalo nas je: koliko je posamezna vrednota sprejeta zaradi etičnih norm okolja, koliko zaradi koristi za doseganje drugih ciljev, kolikšna je njena čustvena obarvanost in kolikšen vpliv ima vrednota na obnašanje delavca. Vsak tak vidik smo ugotavljali s posebno lestvico. V tem prispevku smo izbrali in razčlenili pet, po našem mnenju danes aktualnih vrednot: delo, medsebojno pomoč (solidarnost), odgovornost, nagrado in pohvalo.
Na etično-moralni lestvici sta visoko mesto zasedli vrednoti delo in medsebojna pomoč, pri čemer je delo višje kot medsebojna pomoč. Nato sledijo odgovornost, pohvala in na koncu nagrada. Na čustveni lestvici pride na prvo mesto medsebojna pomoč, sledijo delo, nagrada, pohvala in odgovornost.
Na lestvici koristnosti so se vrednote razvrstile takole: delo, medsebojna pomoč, pohvala, odgovornost in nagrada.
Na lestvici, s katero smo ugotavljali jakost posamezne vrednote, pa ima največjo vrednost medsebojna pomoč, nato delo, odgovornost, nagrada in pohvala.
Pri nas delo sicer poudarjamo kot eno najpo-
membnejših vrednot, a predvsem kot sredstvo za doseganje drugih ciljev. Na družbeni ravni se to odraža v zahtevi po večji produktivnosti, na individualni ravnijta se sprevrže v hlastanje po materialnih dobrinah. Na sedanji stopnji razvoja naše družbe obstajajo številni omejujoči pogoji, ki preprečujejo, da bi vsako delo resnično zadovoljevalo človeka, da bi delavec v njem razvijal svoje individualne sposobnosti ter da bi ga delo osrečevalo. Zato pomeni delo za veliko večino ljudi še vedno izključno sredstvo za zadovoljitev svojega življenjskega obstoja. Zaradi tega lahko razumemo, da je delo tako visoko ocenjeno na lestvici koristnosti. Poznamo tudi veliko število ljudskih pregovorov češ: delaj, pa boš imel; kdor ne dela, naj ne je itd. Če je delo zgolj sredstvo, je potem predvsem napor, ki povzroča odpor in nezainteresiranost.
Po mnenju anketirancev sta zelo koristni vrednoti tudi medsebojna pomoč in pohvala. Odgovornost in nagrada pa sta po mnenju vprašanih manj koristni vrednoti. To pomeni, da za dosego njihovih ciljev nista potrebni. Odgovornost sprejemajo ljudje v svoj vrednostni sistem kot posledico norm, ki jih postavlja okolje.
Na lestvici čustvenosti, ki po našem mnenjiT najbolj odraža dejanske vrednote v družbi, je najmočnejša medsebojna pomoč; delo, nagrada in pohvala so si nekako enakovredne, daleč za njimi pa zaostaja odgovornost.
Čeprav imamo na voljo šele prve podatke, lahko rečemo, da je delo za anketirane predvsem koristna in hkrati etična vrednota, ki pa manj oblikuje obnašanje delavcev kot vrednota medsebojna pomoč. Zadnja je bolj čustvena vrednota. Pri ljudeh je dejansko bolj sprejeta kot delo. Zanimivo je tudi, da pohvala bolj učinkuje na obnašanje delavca kot pa nagrada in bi jo zato lahko bolj upoštevali pri delu in pri medsebojnih odnosih. Lepa beseda včasih najbrž več zaleže, kot pa kaj drugega.
Lidija Mohar-Grgurevič
O (in ob) skupnem posvetit lesarjev in gozdarjev
S skupnimi močmi prodreti na tuje
Že prej in letos še posebej smo lahko spremljali prizadevanja republiškega odbora delavcev gozdarstva in lesarstva za hitrejše uveljavljanje dohodkovnih odnosov v tej reprodukcijski celoti. Prav tako so se ria odboru močno trudili za krepitev proizvodnje, za doseganje načrtov in za večji izvoz. To seveda ni ostalo brez odmeva v organizacijah združenega dela. Ko pa je republiški odbor pripravil skupno posvetovanje gozdarjev in lesarjev, se je pokazalo, da bo treba postoriti še marsikaj.
Marsikje so za doseganje načrtovanih ciljev podaljšali delovni čas, dosegli dodatni izvoz, poprijeli tudi v prostih sobotah, uvedli 'tretjo izmeno, izboljšali produktivnost... Obseg blagovne proizvodnje v gozdarstvu se je tako v letošnjih osmih mesecih le okrepil. Še vedno pa šepa proizvodnja celuloznega lesa, ki je deficitaren in ga kar precej uvozirho. Vse kaže, da bodo gozdarji le dosegli proizvodnjo 2.600.000 kubičnih metrov lesa, kar je hkrati osnova za uresničitev izvoznih ci-Ijev primarne predelave. To daje odgovornosti gozdarjev še posebno težo — hkrati pa tudi nalogi republiškega odbora pri uresničevanju sklepov 2.' konference slovenskih sindikatov 0 primernejšem nagrajevanju proizvodnega’ dela predvsem gozdarjev sekačev.
Na področju lesne industrije je doseženi obseg proizvodnje s svojo dinamiko zaostal ža sred-
njeročnimi planskimi predvidevanji in krepko bo treba poprijeti pri povečevanju obsega proizvodnje. Tudi izvoz je bil v osmih mesecih manjši kot v istem obdobju lani pri lesu in ploščah, pri končnih izdelkih pa je zrasel za 25 odstotkov.
Brez izvoza ne bo šlo
Gozdarji in lesarji skupaj so za letošnje leto načrtovali izvoz v vrednosti 6,710.000 dinarjev in kaže, da jim ga bo do konca leta vendarle uspelo doseči. Najbolj optimistične ocene govorijo celo o presežku načrtovanih ciljev. Lesna industrija je že vrsto let izvozno usmerjena panoga in tako je izvoz tudi osnova njenega nadaljnjega razvoja. Letošnje izkušnje zgovorno pričajo, da bite naloge veliko lažje izpolnjevali v dohodkovni in poslovni .povezanosti gozdarstva in, lesne industrije. Prihodnje leto čaka gozdarje kar 2,700.000 kubičnih metrov blagovne proizvodnje in težko jo bodo dosegli brez usklajenosti deviznih uvoznih pravic z lesarstvom za nakup tehnologije, brez dohodkovno in poslovno okrepljenih temeljnih obratov kooperacije, večje izkoriščenosti surovin... Vse to pa je spet osnova za doseganje ciljev lesarstva. ki prav tako načrtuje večjo proizvodnjo in izvoz.
Ob vsem tem poudarjanju nujnosti dohodkovne povezamv sti med gozdarji in lesarji, med proizvodnjo in trgovino pa je
bilo na posvetu moč kar nekajkrat slišati, da je takšna povezanost v pretežni meri še vedno le črka na papirju. Namesto resnično združenega dela imamo tako vrsto nosilcev različnih interesov.
Razprava je potrdila, da so naloge gozdarjev in lesarjev jasno začrtane, treba se jih je le lotiti. Dohodkovna povezanost je pač med najpomembnejšimi, temelji razvoja pa so še bitka za večjo proizvodnjo, ekonomičnost gospodarjenja in še posebej za rast izvoza. Zmogljivosti so doslej rasle na konjunkturi domačega trga, zdaj pa se bo treba z vsemi močmi prebiti na tuje — in to ne s hlodovino, ampak predvsem s končnimi izdelki. Lesna industrija ob 80-odstotni prodaji na domačem trgu gotovo ne more računati z družbeno pomočjo in se mora otresti vsakršnih upov na sproščanje posojilnih pogojev za prodajo doma! Namesto pričakovanj na družbeno pomoč bo morala prevladati zavest o življenjski povezanosti gozdarstva in lesarstva, zavest o odgovornosti do načrtov, ki so jih delavci obeh dejavnosti samoupravno sprejeli in pa o velikih rezervah, ki se še skrivajo v uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov s kmeti. Kar slaba polovica slovenskih gozdov je namreč v zasebni lasti in rešitev je gotovo le v dolgoročno dohodkovno urejenih odnosih med družbenim in zasebnim področjem.
Ciril Brajer
Po sledeh dogovarjanja
29. oktobra 1981
stran 6
KLEPET V UREDNIŠTVU
Varnost pri delu še šepa
— Tovariš Petkovšek, kaj pomeni Zveza društev varnostnih inženirjev in tehnikov za večjo varnost pri delu?
»Pomeni boj za spreminjanje stanja, koordinacijo Mn enotno nastopanje v republiki in na zvezni ravni. Težišče strokovnega dela je v društvih. Imamo jih šest in eno sekcijo. Število pa bo treba povečati. »Pokriti« moramo še Kranj in Novo mesto. Radi pa bi ustanovili še sekcije, ki naj bi se v organizacijskem pogledu zgledovale po republiških odborih zveze sindikatov.«
— Pred štirimi leti ste v Portorožu sklenili, da boste pomagali pri ustanavljanju in delu odborov
Sistem pa tak...
S Petrom Petkovškom je tekla beseda tudi o požarni varnosti. Se je pa kaj hitro ustavila, ko smo zvedeli tole: »Do kakšnih nesmislov in popolne destimulacije prihaja na tem področju, nam še najbolj zgovorno pove denimo primer, da zavarovalnica ni pripravljena kriti stroškov polnjenja samodejnega gasilskega aparata, ki je preprečil požar. V isti sapi pa ta organizacija krije škodo, ki nastane, če se aparat ne vključi...«.
K temu brzda ni kaj dodajati, čuditi pa se tudi ne gre, ko ugotavljamo, kolikšno družbeno škodo povzročajo pri nas požari.
»Mladost je norost«, pravi ljudski rek. Pa tudi misel, ki se nam je kot rdeča nit vlekla v pogovoru s Petrom Petkovškom, predsednikom Zveze društev varnostnih inženirjev in tehnikov Slovenije.
Jasno, »klepet« se je sukal okoli varnosti pri delu. Ugotovitev, da smo razmeroma mlada industrijska družba, ki se še ne zaveda dovolj pomena varnosti pri delu, je bržda zadosten razlog za ta pogovor. Naša želja namreč je, da tudi po tej poti prispevamo kamenček k skupnim prizadevanjem, da bi gornji pregovor čimmanjkrat. prišel do svoje preroške veljave. Seveda pa so tu tudi razprave pred 3. konferenco ZSS o socialni politiki in varnosti delavcev, ki že kažejo, da bo treba brazdo varnega dela globlje zaorati.	•
za varstvo pri delu, za kar je dal pobudo takratni predsednik ZSJ Mika Špi-Ijak. Sodeč po stanju v organizacijah združenega dela, se niste najbolje držali obijube.
»Da bi celovito ocenil stanje, bi moral imeti izdelano analizo, ki je pa žal pimamo. Ti odbori v mnogih organizacijah združenega dela niti niso ustrezno organizirani niti nimajo tiste veljave, ki bi jo spričo pomembnosti njihovega dela morali imeti.«
— Verjetno je zdaj, ko podrejamo praktično vse zgolj gospodarskemu rezultatu, položaj še težji.
»Seveda je, kajti vedeti moramo, da je varnost pri delu povezana s precejšnjimi stroški...« — Ki pa...
»Ki pa so še vedno veliko manjši, kot stanejo nesreče pri
delu, tožbe, rente, invalidnost, požari.. . Hočem reči, na varnost pri delu pri nas še vedno giedamo predvsem kot na socialno komponento, čeprav je na dlani, da bi morali imeti pred očmi bolj ekonomske vidike. Že pri načrtovanju naložbe bi morali natančno vedeti, kolikšna sredstva gredo na rovaš varnosti pri delu in kakšen bo njihov ekonomski učinek.«
— Povrniva se še malce k odborom za varstvo pri delu, ki so organi delavskih svetov.
»Čutim pomenljivost vprašanja. Seveda se z varnostjo pri delu ne morejo ukvarjati zgolj najrazličnejši strokovnjaki, saj je jasno, da je le-ta stvar delavskega samoupravljanja. Zato imamo te odbore, ki morajo oblikovati celovito politiko na tem področju. Tako so tudi za-
snovani, saj jih tvorijo varnostnik, zdravnik, predstavnika socialne in kadrovske službe skupaj s predstavnikom sindikata. Prav tako naj bi odbori spremljali uresničevanje planskih nalog na področju varnosti pri delu v tozdu. In nenazadnje morajo s pametnim pristopom in ekonomsko računico pomagati strokovnim ljudem, ki v tovarni urejajo to področje in ki so v njej mnogokrat bolj zavoljo določil zakona kot pa zavoljo tega, da bi tudi kaj naredili. Vendar ne bi kazalo valiti krivde nanje, saj so | to ljudje, ki so pripravljeni delati.«
— In zakaj potem ne delajo? Zakaj še vedno ugotavljamo veliko število nesreč, ki se žal prav zavoljo slabe varnosti pri delu pogostokrat končajo z invalidnostjo ali celo s smrtjo?
»Odgovor na to vprašanje terja večplasten pristop. Začel bi z miselnostjo tako pri odgovornih ljudeh kot tudi delavcih. Še vedno se težko odrečemo tistemu dinarju, ki naj bi šel na račun varnega dela, zraven si pa mislimo, češ, meni se ne more nič zgoditi. Rekel bi samo tole: morda se ti deset let res nič ni zgodilo, lahko se ti pa že jutri. Hočem poudariti, da se moramo s sistematičnim delom na področju varstva pri delu dokopati do tiste stopnje, ko bo tveganje ob upoštevanju načel -varnega dela in še predvsem možnosti izključeno.«
»Tudi v izobraževanju tiči dej odgovora na vaše prejšnje vpra-j šanje. Tu smo zelo šibki, čeprav je jasno, da bo treba prav v izobraževanju storiti največ. Moramo doseči, da bo varnost pri delu vključena v vse izobraževalne programe. Nam ne gre za to, da bi bila varnost pri delu poseben predmet na šolah, terjali pa bomo, da bo na tak ali drugačen način vključena v izobraževanje. Kaj pomaga, če imamo tudi izvrstne strokovnjake, ki programirajo sodobne stroje, ko pa ob tem pozabljajo, da morajo s stroji delati ljudje.«
— Pred nami je 3. konferenca ZSS o socialni poli-
tiki in varnosti delavcev. Se bo Zveza društev varnostnih inženirjev in tehnikov vključila v priprave nanjo?
»Moram poudariti, da zveza že ves čas vzorno sodeluje s sindikati, saj gre nenazadnje za vzajemno korist. Kar zadeva 3. konferenco pa sem prepričan, da bo naš največji delovni prispevek k
konec tega tedna v Novi Gorici.«
njenemu delu prav 7. posvetovanje o varstvu pri delu, ki bo
— So vprašanja, ki jih bo { na vašem posvetovanju verjetno potrebno posebej poudariti.
»Da, veliko jih je. Omenil jih bom sijmo nekaj. Na posvetovanju in pa seveda prek konference moramo doseči, da bomo poslej bolj pazljivi pri uvajanju tuje tehnologije. Mislim, da je slovenska industrija že prišla do tiste stopnje svojega razvoja, ko se bo morala spričo humanizacije delovnih razmer odločati za težko fizično, monotono in zdravju škodljivo delo le v nujnih primerih. V zvezi s tem podpiramo prizadevanja zveze sindikatov za čim manj beneficira-
nega dela. Tudi mi se borimo za to, da bi lahko delavec ob izboljšanih delovnih razmerah čimdlje in čimbolj zdravo delal in na koncu odšel zdrav v pokoj.
Konferenci bomo tudi predlagali, naj zavzame čimbolj jasno stališče glede položaja delavcev, ki delajo v službah za varstvo pri delu, ki so zdaj pogosto podrejeni tehnologom, planerjem, organizatorjem dela in drugim strokovnim delavcem.«
— To najbrž ni vse?
»Še zdaleč ne, kajti urediti bo treba še vrsto stvari. Preveč jih je, da bi jih zdaj našteval. Nekatere gredo na rovaš samega sistema varstva pri delu, zato bi na koncu omenil še obratne ambulante medicine dela. Fo vprašanje bomo izpostavili tudi na • našem posvetovanju in sicer tako, da bi pospešili ustanavljanje obratnih ambulant. Prepričan pa sem, da kljub koristnostim in utemeljenosti ne bomo dosegli ničesar, če 3. konferenca ZSS ne bo pomenila prelomnice v uresničevanju svobodne menjave dela v zdravstvu. Organizacije združenega dela morajo z ukrepi, sprejetimi na tem področju, spodbujati k preventivnemu varstvu svojih delavcev in to dvakrat. Prvič v njihovem okviru, ko bodo z ekonomsko faču-nico ugotavljale, da se je dohodek spričo učinkovitega sistema preventivnega zdravstvenega varstva povečal in drugič, ko jim bo to priznala tudi širša družbena skupnost. To pa lahko dosežemd le, če dejansko zaživi svobodna menjava deia na področju zdravstvenega varstva, ki rnora prebiti anemično uravnilovko. Nesprejemljivo je, da so tiste organizacije združenega dela, ki so dejansko poskrbele za preventivno zdravstveno varstvo svojih delavcev, v ekonomskem pogledu zdaj prej kaznovane kot stimulirane, saj morajo dvakrat plačevati, kar so prej enkrat. Pa tudi sicer bi morali tako v zdravstveno kot tudi v pokojninsko zavarovanje vgraditi stimulativne ukrepe, kar bi nedvomno precej pripomoglo k boljšim razmeram.«
Ivo Kuljaj

PRIPRAVE NA 3. KONFERENCO ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
Zakaj
preložitev?
Tretja konferenca o socialni politiki in varnosti delavcev naj bi bila predvidoma novembra letos, vendar je preložena na 5. in 6. februar prihodnjega leta. Tisti, ki so jo preložili, poudarjajo, da jih je k temu vodilo dejstvo, češ da so bile priprave nanjo spričo znanih gospodarskih razmer premalo poglobljene. Kajpak je ta podkrepitev za delavce premalo, saj jim ni jasno, ali se je vodstvo sindikatov odločilo za to potezo na podlagi izčrpne analize priprav ali zgolj skozi pavšalno politično oceno. Če nič drugega, delavci zdaj upravičeno pričakujejo, da bo vodstvo zveze sindikatov pojasnilo, kje (v katerih okoljih) in na katerih področjih je sindikalno članstvo premalo in preplitko zajelo žgoče probleme.
Če že govorimo o odgovornosti, je to najmanj, kar morajo odgovorni storiti, če se seveda hočejo otresti ostrih očitkov, češ da se sindikati odmikajo od reševanja življenjsko pomembne problematike, kar socialna politika v teh časih nedvomno je. Takšno razmišljanje se zdi utemeljeno tembolj, ker »s terena« prihajajo ocene, da so problemi in naloge znane. Kot poroča naš dopisnik iz Velenja Marijan Lipovšek, v Šaleški dolini ugotavljajo, da so znana tudi pota za razreševanje posameznih vprašanj. Tako kot v Velenju pa tudi v drugih slovenskih občinah poudarjajo, da je potrebna le odločnejša in doslednejša akcija za uresničitev skupaj dogovorjenih nalog. Me-
nijo, da pa bo ž& to potrebno predvsem več pripravljenosti in volje, ki je v preteklosti ni bilo dovolj.
Iz vsega tega sledi, če nič drugega, vsaj logično vprašanje ali preložitev konference -pomeni nadaljevanje zgoraj omenjene stare prakse ali željo sindikatov, da se lotijo problemov resnično pripravljeni, pa čeprav malce kasneje, kot so sprva predvidevali. Na vsak način pa je vodstvo zveze sindikatov dolžno svojemu članstvu na ta vprašanja jasno odgovoriti, kako in kaj.
Sicer pa v naše uredništvo še naprej prihajajo ppročila, ki pričajo, da se občinske in osnovne organizacije sindikatov — kljub preložitvi konference — lotevajo problemov na področju socialne politike in varnosti delavcev z nezmanjšano močjo.
»Sociala« ne more prekašati dela
Analiza o socialni politiki, kot poroča Vojko Hobič, ki je bila izdelana v občini Tolmin v pripravah na 3. konferenco ZSS, je pokazala, da v občini ni bojazni za zagotavljanje socialne varnosti delavcev in-občanov. To je nedvomno tudi rezultat solidarnosti in vlaganj v popotresno ob--novo na Tolminskem. Zgradili so vrsto šolskih objektov, zdrav-
stvenih domov in lekarn, otroških vrtcev, igrišč itd. Dogaja se celo, da so nekateri vrtci, ki so bili zgrajeni na podeželju, izkoriščeni le polovično. Prav tako je šola v Breginju usposobljena za pouk do osmega razreda, učenci od četrtega razreda naprej pa se Vozijo v prenatrpano šolo v Kobarid. Seveda bo v prvi vrsti potrebno ta neskladja odpraviti, kajti v tem srednjeročnem obdobju novih vlaganj ne bo.
Domska oskrba starejših občanov na Tolminskem spada med najbolje urejene v Sloveniji. Zatika se samo pri izgradnji stanovanj za starejše upokojence v Podbrdu.
Na seji občinskega sveta zveze sindikatov so ugotovili, da je sedanji način reševanja celotnega sklopa socialne problematike vse preveč raznovrsten in neusklajen. Vzrok je iskati v premajhnem povezovanju in sodelovanju služb in organov s področja socialnega skrbstva. Ta neusklajenost se kaže v tem, da nekateri delavci in občani dobivajo čezmerne socialne ugodnosti, tako da s temi pridobljenimi pravicami prekašajo delavce, ki dobro delajo.
V občini bo zato treba ustanoviti Center za socialno delo, kjer naj bi zbirali podatke in imeli pregled nad celotnim dogajanjem v socialni politiki. Uvedba enotne evidence bi odpravila dosedanja neskladja in omogočila, da bi delavci in.občani enkrat letno na enem mestu zahtevali .svoje pravice do socialnih ugodnosti.	*
Zaskrbljujoče je tudi nenehno naraščanje dela po pogodbah in nadurnega dela. Razširjena seja občinskega sveta je sprejela kar
46 sklepov in stališč, ki bodo pripomogli, da se stanje na po- j dročju socialne politike izboljša j tudi na tistih področjih, ki so v občini še problematična.
Zaposlovanje, nadure, izostanki z dela...
V Šaleški dolini, piše o razpravah pred 3. konferenco ZSS Marijan Lipovšek, med drugim ugotavljajo, da letos ne bodo dosegli stopnje zaposlenosti, kot jo je načrtovalo združeno delo (3,75%), bo pa verjetno nekaj višja od rasti, zapisane v občinski resoluciji za leto 1981 (2 %). Zaskrbljujoče je predvsem, da hitro narašča število zaposlenih v negospodarstvu (4 %) ter v organizacijah združenega dela finanč-no-tehničnih in poslovnih storitev (8,7 %), medtem ko pa zaposlenost v industriji in rudarstvu celo nazaduje (ob polletju je bilo manj zaposlenih kot decembra 1980).
Slabša se tudi izobrazbena raven zaposlenih. Kar 62 odstotkov vseh novozaposlenih delavcev je ozkega profila, sicer pa je med novozaposlenimi kar 56,6 odstotka delavcev iz drugih republik (pri čemer jih je več kot 77 odstotkov brez kakršnekoli strokovne izobrazbe).
Število zaposlenih se torej veča in to kljub temu, da temeljne in druge organizacije združenega dela v celoti ne iz-
polnjujejo pogojev za uresničevanje minimalnih standardov za zaposlovanje delavcev. Slabšajo pa se, kot je mogoče ugotavljati, pogoji za zaposlovanje žensk; lani je bilo med zaposlenimi 38 odstotkov žensk, letos jih bo, kot vse kaže, še manj, kar je precej pod republiškim povprečjem.
Zmanjševanje števila strokovnih kadrov med novozaposlenimi pa spremlja, kot kažejo zadnji podatki, tudi zmanjšanje števila mladih delavcev, starih do 26 let. Med prijavljenimi iskalci zaposlitve —teh je sicer manj, kot jih je bilo lani — pa je, v primerjavi s prejšnjimi leti več mladih, žensk in strokovnih kadrov.
V letu dni 1,721.000 nadur oziroma 92 nadur na zaposlenega
V temeljniE in drugih organizacijah združenega dela v velenjski občini se doslej še niso dovolj resno lotili akcije za zmanjšanje obsega pogodbenega in nadurnega dela. Pogodbenega dela je največ v urbanistično-projek-tantskih organizacijah, kulturi in izobraževanju, zdravstvu itd., v gospodarstvu pa predvsem v delovnih skupnostih skupnih služb, v tozdih vzdrževanja ter v delovnih skupnostih družbenega standarda. Sicer pa je bilo denimo v letu 1980 opravljeno toliko nadur, da bi lahko zaposlili kar 788 delavcev, letos pa jih bo, kot je mogoče pričakovati, veliko več. Lani je bilo opravljenih
1.721.000	nadur (od tega
211.000	režijskih) oziroma v povprečju 92 na zaposlenega. Samo v obdobju januar — marec
1981 pa je bilo opravljeno
460.000	nadur oziroma 25 na zaposlenega. Tretjina opravljenih nadur v letu 1980 odpade na tozde Rudnika lignita Velenje.
V	delovnih kolektivih poudarjajo, da je obseg nadurnega dela pogojen z naravo dela, izpadi proizvodnje, kadrovskimi težavami itd.
V	letu 1980 je v Šaleški dolini pogodbeno delalo 45 upokojencev, zaposlenih pa je bilo tudi 59 delavcev, ki bi se glede na delovno dobo lahko upokojili. Ta dela pa bi lahko opravljali mladi, strokovno usposobljeni delavci, ki iščejo zaposlitev.
V 6 mesecih skoraj 22.300 izostankov z dela
Čeprav je humanizacija dela z vidika zdravstvenega in invalidskega varstva ter varstva pri delu zaradi narave dela za združeno delo Šaleške doline nadvse pomembna, pa tem vprašanjem doslej niso namenili dovolj pozornosti oziroma ugotovljene pomanjkljivosti prepočasi odpravljajo. Primanjkljaj, ki ga ima že nekaj let občinska zdravstvena skupnost, se odraža na celotnem zdravstvenem varstvu, še posebej na preventivnem varstvu. Čeprav so tovrstni izdatki precejšnji, pogojujejo pa jih struktura gospodarstva, veliko nesreč pri delu in večja obolelost, pa je občina Velenje po stopnji prispevka za zdravstveno varstvo na 50. mestu v Sloveniji. Tudi povezanost med občinsko zdravstveno skupnostjo in združenim
najboljša, sicer pa rs ovanci iz Šaleške do- p-
imajo zavarovane
Po sledeh dogovarjanja
Predlog ukrepa družbenega varstva v vrhniškem komunalnem podjetju
Zasejana kal nezaupanja
»Vso zadevo sem predal odvetniku, ki je že začel ukrepati,« je ob zaključku svoje razprave na seji občinske konference ZKS Vrhnika dejal Jože Umek, direktor vrhniškega Komunalnega podjetja. Takšne informacije so dokaj »redek gost« na podobnih sejah, še redkeje pa se zgodi, da bi se kosali med seboj po eni strani družbeni pravobranilec samoupravljanja in občinski izvršni svet, po drugi pa organizacija združenega dela, kjer vsi kot eden — sodeč po stališčih družbenopolitičnih organizacij — stojijo v bran svojemu direktorju, ne priznavajo nobene napake, ki bi bila zavestno storjena, še manj pa tistih, ki jim jih očita družbeni pravobranilec samoupravljanja.
Komunale!
so si zaračunavali
preveč
V čenii je bistvo spora? Lani so zbori skupščine občine Vrhnika ob obravnavi letnega poročila o delu Komunalnega podjetja za leto 1979 ugotovili, da le-ta zavlačuje realizacijo investicijskih del in posumili tudi v realnost višine stroškov na posameznih objektih. Zato so sklenili, da je potrebno strokovno in finančno pregledati vse investicije, ki jih je izvajalo Komunalno podjetje Vrhnika v zadnjih dveh letih. Izvršni odbor samoupravne komunalne interesne skupnosti Vrhnika je zategadelj januarja letos imenoval petčlansko ko-lavdacijsko komisijo, ki naj bi
pregledala obračun opravljenih del. Družbeni pravobranilec samoupravljanja Franc Žužek trdi, da se je Komunalno podjetje strinjalo s takšno rešitvijo sporne zadeve in kot svoja predstavnika v to komisijo imenovalo direktorja Umeka in Dušana Weixslerja. Razlika med investicijsko predračunsko vrednostjo spornih del in obračunsko vrednostjo teh del znaša skupaj 7.827.271,03 dinarjev, kajpak različno od objekta do objekta. Zapisnik so podpisali vsi člani kolavdacijske komisije. V letošnjem maju je občinski izvršni svet zahteval, naj poslovodni organ Komunalnega podjetja Vrhnika najkasneje do 18. junija pripravi podrobno poročilo o vzrokih, ki so privedli do nepravilnega zaračunavanja opravljenih investicijskih del, naj ga obravnavajo delavci in samoupravni organi v Komunalnem podjetju, ki naj nakaže preveč zaračunana sredstva po.kolavda-cijskem zapisniku samoupravni komunalni interesni skupnosti, poleg tega pa mora opraviti Služba družbenega knjigovodstva pregled finančno materialnega poslovanja vrhniških ko-munalcev. SDK je ugotovila,da so komunalci opravili na štirih objektih za 615.446,83 dinarjev več del, kot so si zaračunali, oziroma, da niso uveljavljali nastalih prekoračitev, na treh objektih pa so za svoje delo in materialne stroške zaračunali za nekaj več kot 136 milijonov dinarjev več, kot bi lahko glede na to, kar piše v gradbenih knjigah. Za tolikanj je potemtakem prevelik tudi njihov celotni prihodek. K temu
line nekatere izjemne pravice, ki jih v drugih občinah nimajo. Prepotrebna delitev dela med izvajalci zdravstvenega varstva še ni zaživela. Celotni dohodek zdravstvenih organizacij pa je odvisen v glavnem od količine opravljenega dela, ne pa tudi od kakovosti. Zato na oblikovanje celotnega dohodka ne vpliva splošno zdravstveno stanje prebivalstva, zmanjšana odsotnost z dela, nižji stroški zdravstvenega varstva itd.
V prvem polletju letos so imeli na območju občinske zdravstvene skupnosti Velenje skoraj 22.300 izostankov z dela v skupnem trajanju več kot 230.000 dni (skupaj s porodniškimi dopusti
286.000	dni). Na dan je bilo tako v povprečju odsotnih z dela kar 1.476 delavcev, kar je 50 delavcev več kot leto dni poprej. Pri tem pa je bilo le 20 odstotkov vseh izostankov zaradi nesreč pri delu.	"
Obratne ambulante v lesarstvu
Ko se na republiškem odboru delavcev lesarstva in gozdarstva lotevajo ocen s področja socialne politike.piše Ciril Brajer, seveda ne gre brez temeljitih analiz invalidnosti, zaposlovanja invalidov pa tudi dela obratnih ambulant v organizacijah združenega dela.
Slednje se vse bolj uveljavljajo v večjih organizacijah združenega dela v lesarstvu. Opravljajo tako zdravstvene kot zobozdravstvene storitve, kjer pa je, kot na primer v Novolesu, zaposlenih veliko žensk, skrbijo tudi za njihovo posebno zdravstvo. Izkušnje kažejo, da na ta način krepko zmanjšujejo izgubo delovnega
časa, obratni zdravnik temeljito spozna delo in razmere v proizvodnji, njegovo delo je hitro in učinkovito. Zatorej se lahko smotrno odloči za prerazporeditev, če delavec po prestani bolezni potrebuje lažje delovne razmere pa tudi zaposlovanje invalidov je olajšano. Zdravstvena služba, povezana s službo za varstvo pri delu in s socialno službo, tako veliko lažje rešuje težave delavcev.
Obratne ambulante so po mnenju delavcev opravičile svoj namen. Seveda imajo tudi nekaj slabih plati — menijo namreč, da s svojo »priročnostjo« marsikoga zapeljejo in se zateče po zdravniško pomoč brez prave potrebe. To gotovo ne more odtehtati številnih prednosti sploh v dejavnosti, kot je lesarstvo. V njem je namreč precej delovnih invalidov zaradi poškodb pri delu na žagah in zaradi vrste poklicnih obolenj in drugih bolezni.
V delovni organizaciji Javor v Pivki je zaposlenih 38 invalidov, v škofjeloški Jelovici jih dela 63, v Stolu Kamnik 110... Povsod se trudijo (in tudi uspevajo), da bi jih primerno razporedili, jim našli pravo delo in zagotovili i primeren osebni dohodek. Še bolj pomembno pa je, da hkrati iščejo vzroke za poklicna obolenja in si skupaj z zdravstveno službo prizadevajo, da bi jih v čimvečji meri odpravili. Tudi tu imajo obratne ambulante pomembno vlogo, saj je z zdravnikom, ki pozna razmere v proizvodnji, lažje zagotavljati delovne razmere, ki ne .vplivajo škodljivo na splošno in zdravstveno počutje delavcev.
Pripravil: Ivo Kuljaj
dodajmo še, da je po gradbenih knjigah težko ugotavljati, katere količine materiala so bile potrjene od ustreznih nadzornih organov in katere ne, kajti knjige so bile večkrat popravljene..
V obrazložitvi predloga družbenega pravobranilca samoupravljanja Vrhnika — Logatec Franca Žužka o začasnem ukrepu družbenega varstva v KPV so natančno zapisani podatki o preveč zaračunanih sredstvih na posameznih objektih, ki jih je ugotovila kolavdacijska komisija. Občinski izvršni svet pav svojem mnenju k predlogu družbenega pravobranilca med drugim tudi pravi, da je KPV v .okviru izvajanja dejavnosti posebnega družbenega pomena izstavljalo račune za delo oziroma naloge, ki niso bile opravljene ali pa le delno. Tako so vrhniški komunalci za ureditev žive meje na Tr-žaški cesti za nekaj več kot 42 dinarjev preveč zaračunali krajevni skupnosti v lanskem letu, za vzdrževanje cest pa za okrog milijon dinarjev. Izvršni svet našteva v tem gradivu tudi druge naloge, ki jih komunalci niso opravili, vendar bi nas naštevanje zavedlo mimo bistva problema.
Dodajmo le še to, da družbeni pravobranilec samoupravljanja očita Komunalnemu podjetju tudi protizakonito sklepanje kreditnih pogodb, kajti odločitve je sprejemal delavski svet, čeprav bi morali o vseh pogodbah najprej skladno z zakonom o združenem delu razpravljati delavci v javni razpravi. Tako so v vrhniškem komunalnem podjetju zategadelj kršili zakon in svoj statut.
Komunalci se ne strinjajo z obtožbami
Komunalno podjetje ugovarja družbenemu pravobranilcu samoupravljanja in pristojnostim kolovdacijske komisije. Le-ta najprej ni bila ustrezno sestavljena, povrh tega pa samoupravna komunalna skupnost ni pristojna za imenovanje takšne
'	» V' ""
Čistilna naprava sicer bistri vode, kdo pa bo razbistril odnose v vrhniški komunalni aferi?
komisije. V komunalnem podjetju s citati iz zapisnika SDK in zakonov natančno povedo, da je ta komisija tudi neupravičeno zniževala cene, da »zunanji« člani pri svojem delu niso upoštevali zakonskih določil in mimo njih črtali gradbene knjige in zniževali cene ter količine. Trdijo, da so vse omenjene investicije opredeljene in verificirane v srednjeročnih načrtih občine in samoupravne komunalne interesne skupnosti,da so vsi investicijski programi izdelani v skladu z zakonom o investicijski doku--mentaciji, investicijski program pa je — vsakega posebej — potrjevala posebna občinska komisija z ekonomskega, tehnološkega, socialnega in ekološkega vidika investicije. Za tiste investicije, ki so tokrat predmet spora, je veljala licitacija in Komunalno podjetje Vrhnika je bilo pač najboljši ponudnik. Skratka: v komunalnem podjetju ne pristajajo na nobeno izmed obtožb ter trdijo da obrazložitev predloga družbenega pravobranilca samoupravljanja o uvedbi začasnega ukrepa družbenega varstva v komunalnem podjetju teme-
lji na suhih in nedokazanih trditvah in zato ne more biti osnova za predlagani ukrep.
—- Nekaj časa je vso zadevo pregledoval tudi sodni izvedenec, ki pa je delo odpovedal skorajda tik pred zaključkom, kot je dejal Jože Umek na občinski konferenci ZK- V zvezi s tem se že pletejo in pleteničijo tudi ra-zmišlj anja, kdo je zahteval, da sodni izvedenec preneha z delom. Pa je to morda obrobna zadeva, vendar ustvarja v vrhniški občini dokaj čudno ozračje podtikanja in še česa.
»Nerazjasnjeni računi« v Komunalnem podjetju Vrhnika pa dvigajo temperaturo tudi med tistimi občani, ki se sicer ne zmenijo mnogo za govorice, žal pa je kal nezaupanja zasejana. V Komunalnem podjetju so mi pripovedovali, da jih občani zmerjajo po telefonih s kriminalci, podjetje so preimenovali v »Kriminalno« podjetje in podobno.
Do predloga družbenega pravobranilca so se opredelili mladinska organizacija, osnovna organizacija ZK in delovni kolektiv. Zaradi posebne zanimivosti
pa objavljamo mnenje članov sindikata, ki so se začeli imenovati kar sindikalisti (ne vem, od kdaj je to v statutu ali pa v kakšnem dokumentu...):
Mnenje sindikata: »Vsi sindikalisti.smo svoje ogorčenje zaradi predloga družbenega pravobranilca samoupravljanja dokazali s tem, da smo sklicali vse samoupravne organe, DPO KPV in zbor delovnih ljudi in zahtevali, da le-ti takoj razpravljajo o ukrepu in zavzamejo svoja stališča. Iz zapisnikov samoupravnih organov DPO in zbora pa je razvidno, da o samem ukrepu sploh ne moremo razpravljati, ker ga kot kolektiv ne sprejmemo, če pa bo ugotovljena krivda tudi na strani komunalnih delavcev (sedaj jo namreč poznamo samo navzven) bodo za to odgovarjali sami delavci, ki so neposredno delali na tem, nikakor pa ne direktor.«
Namesto
zaključka
Pobuda o uvedbi začasnega ukrepa družbenega varstva v Komunalnem podjetju' Vrhnika je dana. Zato, da bi čimprej razčistili stvari, da bi se dokopali do resnice, jo podpirajo tudi v vodstvih občinskih družbenopolitičnih organizacij. Na potezi so zbori skupščine, ki bodo o njej razpravljali 28. oktobra. Bržkone bo ukrep sprejet, vendar ne prehitevajmo stvari in čakajmo na odločitev. Kar samo po sebi pa se postavlja vprašanje, ali bo s tem res zaključena vrhniška komunalna »afera«. Sodeč po mnenjih, ki smo jih slišali, ne bo. Tako menijo v družbenopolitičnih organizacijah, v Komunalnem podjetju in med občani, kajti vse investicije bo potrebno strokovno analizirati — to pa bržkone lahko opravi le sodni izvedenec — in potlej občanom naliti čistega vina. Za zdaj se lahko le sprašujemo, kaj so delali nadzorni organi in ustrezne komisije, da niso sproti ugotavljali nepravilnosti, če so res bile. Kakorkoli že, ne gre nam v račun, kako sta lahko direktor Umek in njegov sodelavec Weixler podpisala kolavdacijski zapisnik, ki mu sedaj na vso moč oporekata. Ta in druga vprašanja mučijo ta čas mnoge Vrhničane, vendar pa prave resnice za zdaj še niso zvedeli. Kdo ima prav, se bo pokazalo kasneje. Kdo je še odgovoren, prav tako. Zato »komunalna afera« na Vrhniki,kot vse kaže,ne bo kaj kmalu zaključena. Sicer pa je za njeno nadaljevanje poskrbel tudi direktor Umek, ki bo na sodišču dokazoval, da tistega, kar ga dolžijo, ni zakrivil.
Marjan Horvat
DE
Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja EDVARD KARDELJ, Ljubljana
Spoštovani bralci!
Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja Edvard Kardelj vključuje v svoj program dela tudi izdajateljsko dejavnost. Sem sodi poleg objavljanja del Edvarda Kardelja tudi izdajanje publikacij, ki jih imenujemo Zvezki za.teorijo in prakso samoupravljanja.
Doslej snTo izdali že pet zvezkov:
1.	TEORETIČNI IN METODOLOŠKI ASPEKTI RAZISKOVANJA RAZVOJA SOCIALISTIČIVE SAMOUPRAVNE DRUŽBE
2.	METODOLOŠKE PREDPOSTAVKE RAZISKOVANJA SAMOUPRAVLJANJA
3.	IZGRADNJA POLITIČNEGA IN PRAVNEGA SISTEMA SOCIALISTIČNE SAMOUPRAVNE DRUŽBE
4.	ZGODOVINSKI PROCES KONSTITUIRANJA SOCIALISTIČNIH SAMOUPRAVNIH PRODUKCIJSKIH ODNOSOV — OSEBNOST V SAMOUPRAVNI DRUŽBI
5.	DRUŠTVENE NAUKE I RAZVOJ SAMOUPRAVLJANJA
Prvi štirje zvezki so izšli v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, zadnji pa le v srbohrvaškem, predvsem zato, ker smo se morali Zateči k nekaterim novim varčevalnim ukrepom, čeprav se zavedamo,- da bo potrebno raz-
mišljati tudi o edicijah v dragih jezikih narodov in narodnosti, v odvisnosti od interesov in seveda od finančnih možnosti.
Cena posameznega zvezka je 120 din in je enotna za vse zvezke.
Opozoriti vas želimo še na dva nova zvezka, ki bosta izšla do konca letošnjega leta. To sta:
6.	MISEL IN REVOLUCIONARNO DELO EDVARDA KARDELJA
7.	SAMOUPRAVLJANJE — POT OSVOBODITVE DELA Navedene zvezke lahko naročite posamezno ali skupaj v zbirki na
naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
NAROČILNICA
Pri TOZD DE. Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo:
..izvod(ov) L zvezka	..izvod(ov) 5. zvezka
..izvod(ov) 2. zvezka	'	..izvod(ov) 6. zvezka
..izvod(ov) 3. zvezka	..izvod(ov) 7. zvezka
..iz vod (o v) 4. zvezka
Naročeno nam pošljite na naslov:
Ime in priimek podpisnika:	.............
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
J . naročilo je enkratno	....
2. želimo postati redni naročniki (Žig) zbirke do pismenega preklica
Dne:
(podpis naročnika)
Pogovor z Marjanom Prijateljem, dobitnikom zlate plakete Boris Kidrič
Prometne kulture, te manjka
Med tistimi, ki so za svoj prispevek v razvoju Ljudske tehnike letos dobili visoko priznanje: Zlato plaketo Borisa Kidriča, je bil tudi Marijan Prijatelj. Priznanje je dobil za dolgoletno nesebično delo v republiškem odboru Avto moto zveze Slovenije, še zlasti za svoj prispevek v komisiji za vzgojo in varnost v cestnem prometu.
Tovariš Prijatelj je bil med pionirji, ki so si organizirano prizadevali za osveščanje udeležencev v prometu, za povečevanje varnosti na naših cestah. Pred skoraj 30 leti, ko je začel sodelovati pri AMZ Slovenije, so se že začele kazati posledice hitro naraščajočega prometa.
»Omeniti moram, da smo bili takrat v prometu daleč za evropskimi državami,« je pripovedoval Marijan Prijatelj, »tako po gostoti kot predvsem po prometni disciplini, ali če hočete, po prometni kulturi vseh udeležencev v prometu. Bodimo odkriti, te še do zdaj nismo dosegli. Pa se vrnimo nazaj. Gostota prometa je hitro preraščala našo usposobljenost zadovoljivo slediti novemu položaju na cestah.
Treba je bilo nekaj storiti.
Ustanovili smo komisijo za vzgojo in varnost v cestnem prometu pri AMZS. Naš poglavitni cilj je bil, čimbolje usposo-
biti vse udeležence v prometu, da bi zmanjšali ali vsaj zajezili že kar grozljivo naraščanje števila nesreč. Pa tudi, da bi omilili posledice, ki so jih povzročale naše slabe ceste. Izkušenj nismo imeli, pa smo se nekaj naučili pri drugih, marsičesa pa smo se spomnili tudi sami.«
Najprej smo začeli v avto-moto društvih. S plakati, predavanji , filmi, brošurami so poiz-
Marijan Prijatelj
kušali spremeniti slabe navade voznikov motornih vozil. Dosegli so poostritev kriterijev za pridobivanje vozniških dovoljenj. Poizkušali so z najrazličnejšimi akcijami, kot na primer podeljevanje značke »tovariš na cesti«, pa značke dobrega voznika, pripravili so kodeks voznikov motornih vozil. Začeli so široko akcijo: »Vzemi si čas, neživljenje.« Prometni strokovnjaki so pre- ■ davali po radiu in televiziji. In še bi lahko naštevali.
Največ skrbi pa so posvečali vzgoji mladih. Med mladimi je bilo vse več žrtev prometnih nesreč. Po šolah so začeli s predavanji. Predavali so člani av.to-moto društev in to zastonj. Veliko zagnanosti je bilo takratmed aktivnimi člani AMZS. Počasi, z veliko pomočjo vseh družbenopolitičnih organizacij in skupno- _ sti, so praktično uzakonili pouk prometne vzgoje v osnovnih šolah. Rumene rutice, izpiti za mlade kolesarje, razna tekmovanja v znanju prometnih predpisov in še mnogo druge oblike izobraževanja najmlajših so postala dejstva.
Marijan Prijatelj je bil dolga leta predsednik te komisije pri AMZS, kasneje pa tudi po službeni dolžnosti predsednik komisije s podobnimi nalogami, ki so jo ustanovili pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve.
Že pred leti se je tovariš Prijatelj upokojil kot pomočnik republiškega sekretarja za pravosodje in upravo. Pri AMZS pa je še vedno aktiven kot predsednik statutarne komisije.
In kaj misli o današnjih razmerah na naših cestah?
Nekaj smo naredili, vendar še daleč ne dovolj. Še vedno lahko rečemo, da je na naših cestah premalo kulturnega obnašanja, da ne bi našteval vseh podrobnosti
A. A.

~\
Pojasnilo k članku »SDK tako — združeno delo drugače«
Poklical nas je Gregor Mencinger, ki smo ga v članku prosili za pojasnilo o prekoračitvi dogovorjene mase v Iskrinem tozdu Projektiranje in gradnja sistemov. Telefon je pač telefon, in ko smo iskali predsednika sindikata te temeljne or-
ganizacije, so nas povezali z Gregorjem Mencingerjem. Zdaj se je z nami povezal on in povedal, da je predsednik izvršnega odbora osnovne organizacije sindikata delovne skupnosti za skupne zadeve.	C. B.
Posvet
občinskih
predstavnikov
ZKO
Zveza kulturnih organizacij Slovenije je pred nedavnim pripravila dvodnevni posvet za predsednike in tajnike občinskih zvez kulturnih organizacij. Srečanja, ki je bilo v novem šolskem centru Boris Ziherl v Škofji Loki, se je udeležilo več kot 60 predstavnikov občinskih ZKO.
Obravnavali so naslednje teme: sodelovanje ZKO s kulturnimi društvi v občinskih zvezah, sodelovanje kulturnih društev pri oblikovanju kulturne politike v krajevnih skupnostih, družbenopolitičnih organizacijah, organizacijah združenega dela, šolah in občinskih ZKO; spodbujevalna, svetovalna in' strokovna pomoč občinskih ZKO kulturnim društvom; ZKO in ljubiteljska kulturna ustvarjalnost in druge. Posvet je vodil predsednik ZKO Slovenije Jože Osterman, sodelovali pa so še Jože Humer, Janez Karlin, Marjan Belina, Rajko Stupar in Slavko Pezdir. Gostitelj srečanja, ZKO Škofja Loka, je ob zaključku pripravila pester kulturni program, v katerem so sodelovali tambufaški orkester Bisernica iz Reteč, Moški oktet Cvetko Golar in recitatorji.
Janez Pipan
ROKOVNIK 1982
Priročnik skozi vse leto!
/
Vsebina:
— Kaj je zveza sindikatov Jugoslavije — Oblikovanje in družbeno usmerjanje politike pridobivanja in razporejanja dohodka in čistega dohodka \	— Samoupravno obveščanje
— Dogovor 1982 — o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka za leto 1982 — (v januarju 1982)
Rokovnik-priročnik lahko naročite v slovenskem ali v srbohrvaškem jeziku.
Po dogovoru priskrbimo tudi natisk naziva vaše delovne organizacije.
NAROČILNICA
Pri DE, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo ...izv.
ROKOVNIK 1982.
Naročeno pošljite na naslov: .................................
Ime in priimek podpisnika: .......... ........................
(Žig)	(Podpis naročnika)
Račun bomo plačali v zakonitem roku.

Pogovor s kovačem Štefanom Dornikom, zmagovalcem na 15. delovnem tekmovanju kovinarjev Jugoslavije
Kovaštvo ni več samo kovanje konjev
Skoraj bi lahko rekli: prišel, videl in zmagal, saj je kovač Štefan Dornik iz Litostroja letos prvič tekmoval in dosegel prvo mesto v Jugoslaviji.
41-letni kovač Štefan (ki pa svojih let šč zdaleč ne kaže) je v Litostroju zaposlen od avgusta 1964. leta. Ves čas dela kot kovač, pred kratkim pa je postal skupinovodja v kovačiji, kjer dela 17 delavcev. Prijeten sogovornik, zelo dober delavec in priljubljen tovariš, je Štefan rad pripovedoval o svojem delu, vtisih s tekmovanja in o sebi.
Njegov delovni dan se začne že malo pred peto uro zjutraj, ko se s Trojan odpelje proti Litostroju. Potem stoji osem ur za razbeljenimi kosi železa, ki izžarevajo tudi do 60 stopinj C toplote ali pri vročih pečeh. V obrtno šolo je hodil v Zagorju, kamor se je vsak dan odpeljal s kolesom, nazaj grede pa hodil ob njem proti vrhu Trojan. Pravi, da bi zdaj že šlo, ampak včasih je bil tam makadam, pa luknje in ni bilo nič kaj prijetno.
Izučil se je pri nekem zasebniku, kjer je podkoval tudi veliko konjev, ko pa je iskal kovaško službo, je ni našel. Zato se je zaposlil v rudniku v Zagorju, kjer je delal 5 let.
»To je bilo zelo težko delo in tudi najslabše plačano. Moker si bil ves dan — ali od potu ali od vode, ki je kapljala s sten in stropov. Rudarji so množično odhajali drugam, zato sem si tudi sam želel oditi — sploh pa sem želel delati v svojem poklicu. Tako sem se leta 1964 zaposlil v Litostroju, kjer delam še zdaj.
^ v v/j	imam

še spoznam. Vesel sem, če m uspe narediti dober in zahteve: izdelek. Kovaštvo ni več sami kovanje konjev, temveč je ti vedno bolj zahteven poklic, kje delamo po merah, ki ne smeji odstopati tudi za milimeter ne
Tako je bilo tudi na letošnjih tekmovanjih, kjer sem sodeloval. Letos sem se prijavil prvič, pa še tušem na začetku okleval. No, pa sem vseeno šel in dosegel na tekmovanju v Litostroju prvo mesto. Na republiškem tekmovanju v Mariboru sem bil drugi, na zveznem pa spet prvi. Največ težav mi je v Mariboru delala teorija in sem bil po testih šele na predzadnjem mestu. Vendar pa sem s praktičnem izdelkom dosegel toliko točk, da sem bil vendarle drugi.
Za zvezno tekmovanje.v Titogradu pa sem se tudi teoretično
Štefan Dornik v litostrojski kovačiji
15. delovno tekmovanje kovinarjev Jugoslavije
V Titogradu je bilo od 9. do 11. oktobra 15. delovno tekmovanje kovinarjev Jugoslavije, ki se ga je udeležilo tudi 22 tekmovalcev iz Slovenije. Tekmovali so v 12 poklicih. Ekipno so zasedli 2. mesto, štirje slovenski predstavniki pa so zmagali v posameznih poklicih in sicer:
Štefan Dornik jz Litostroja tozd PZO na tekmovanju kovačev, Mihael Pulko ZJV Tam pri livarjih, Ciril Rupnik iz IM P tozd RIO Idrija v plamenskem varjenju, Marjan Černigoj iz Vozil Nova Gorica — varjenje MAG. Mozetič Dušan iz Iskre Nova Gorica je bil drugi pri varilcih, tekmovalca iz Kovinoplastike Lot Branko Miklavčič (orodjar) in Vlado Malnar (rezkalec) pa sta bila na tem zveznem tekmovanju tretja.
\_______________________ ■__________________________________J
bolje pripravil. Veliko mi je pomagal tudi tovariš Janko Rem-šak, ki dela tukaj pri nas. Tako sem se uvrstil na četrto mesto po teoretičnem delu, praktični del pa mi je prinesel dovolj točk za prvo mesto. Na tekmovanju nisem imel treme — sploh pa ne potem, ko sem videl izdelke drugih. Znam jih oceniti že na oko, zato sem že tedaj vedel, da bom nekje pri vrhu. Tekmovalo je 10 kovačev, skupaj z livarji pa smo bili v železarni Boris Kidrič v Nikšiču. Tekmovalci iz ostalih panog pa so bili v Titogradu.
Teoretični del pa smo imeli na univerzi v Titogradu. Poudariti moram, da je bila organizacija tekmovanja zelo dobra in nimam niti najmanjših pripomb, zelo lepo so nas tudi sprejeli, v slabo voljo pa so me spravile prerokbe nekaterih, da se bomo Slovenci letos slabo odrezali. Pa se nismo! In to kljub izredno zahtevnim izdelkom.
Zdaj poteka njegov dan spet v že utečenem delovnem ritmu. Delo v službi, malo še popoldne doma, nekaj časa pa mu vzame tudi manjša kmetija. Pravi, da je je ravno toliko, da ni nikoli prost, dela pa je vedno dovolj. Ravno zato, ker kovaški poklic tako izumira, ga vsi okoliški kmetje stalno prosijo za razne usluge — a je premalo časa, da. bi lahko vsem ustregel. Svoj poklic ima rad in ga ne namerava zapustiti. Pravi, da bo ostal kovač vse do upokojitve. Podobno misli o tem poklicu tudi njegov najmlajši od treh sinov, ki vse popoldneve presedi ob njem v domači delavnici. Čeprav je še majhen, pravi, da »bo kovač, ko bo velik«! To pa je gotovo tudi največja nagrada najuspešnejšemu kovaču v Jugoslaviji, Štefanu Dorniku, iti priznanje, da opravlja lep poklic — obenem pa tudi upanje, da kljub težavnosti kovaštvo ne bo izumrlo.
Marijana Meglič
Razstava likovnih del slovenskih železarjev
Poleg srečanj pihalnih orkestrov, gledaliških in folklornih skupin ter pevskih zborov je bilo letos prvič tudi srečanje likovnikov sozda Slovenskih železarn. Razstavo likovnih del slovenskih železarjev so odprli 18. oktobra v Delavskem domu na Jesenicah, na njej pa razstavlja 24 avtorjev 40 motivov v različnih tehnikah. Na sliki: udeleženci na slovesni otvoritvi.	B. B.
Kdaj začno delati zdravniki
Psihična sprostitev ali Potemkinova vas?
V razpravah pred 3. konferenco ZSS o socialni politiki in varnosti delavcev so v preneka-teri organizaciji združenega dela potožili tudi nad nekorektnim odnosom zdravniškega osebj a do pacientov, dolgim čakanjem, protekcijo itd. Da zadeva ni čisto od muh, nas tu' in tam spomni tudi kak »glas vpijočega v puščavi« v »kontaktnih« rubrikah različnih časopisov. Prav pred kratkim sem nekje prebral, da ljudje čakajo na zdravniški pregled povprečno po dve uri. Isti avtor se je pritoževal tudi nad dolgimi malicami zdravnikov itd.
Da ne bi govorili na pamet, smo se o najrazličnejših govoricah in nepreverjenih trditvah hoteli prepričati na lastne oči. Ker je precej pripomb tudi na rovaš prihajanja zdravnikov na delo, smo minuli teden na malce svoj način iskali resnico. Poleg tega, da smo ugotovili, kdaj nekateri zdravniki dejansko začno sprejemati paciente, smo se o tem z njimi tudi pogovarjali. Kajpak nismo pozabili tudi na »glas ljudstva« ...
Zamuda kot pravilo
Čakalnica za bolne otroke v šišenskem zdravstvenem domu —
ura je četrt na osem in pred vrati ambulante 10 je vse več čakajočih mamic, ki vse večkrat pogledujejo na uro, katere kazalec že kaže 17 minut čez sedem. Na vratih pa piše, da bi se morala odpreti ob sedmih. Otroški živžav se spreobrača v jok, sitnarjenje, mamice vse teže krotijo malčke. Prva po vrsti nam imena sicer ni hotela izdati, češ da večkrat pripelje hčerko k zdravniku. Povedala je le, da je zaposlena v Kroju, da čaka že od pol sedmih ... »Cp hočeš biti hitro na vrsti, moraš seveda priti čimbolj zgodaj. Zdravniki kar praviloma začno delati z zamudo, danes čakam že slabo uro, bom pa vsaj prva na vrsti. Če bi prišla točno ob sedmih, bi čakala še dlje.«
Darjo Mikec, zdravnico v tej ambulanti, smo povprašali, kako nam lahko pojasni 18-minutno zamudo.
»Moj delavnik traja od pol sedmih do pol dveh, ambulanta je odprta od sedmih do enih. Pol ure porabimo za pripravo, organizacijo dela, strokovne dogovore med zdravniki, pregled izvidov, kar pa se včasih zavleče. Bolniki to razumejo in ne negodujejo...«
— Potem so bili danes zjutraj v čakalnici sami izjemni primeri. Ko smo se namreč pomenkovali z njimi o zamudah, so bili vse prej kot navdušeni?
»No ja, saj je razumljivo. Z bolnim otrokom pač ni prijetno čakati. A kaj moremo, ko* smo tako obremenjeni. Naša dnevna norma je 24 bolnikov, a le redko jih sprejmemo manj kot 50. Vsak zdravnik skrbi še za en vrtec, za stik s patronažno službo, s socialnimi delavkami — te pa gredo ,ob osmih zjutraj na teren in prej se moramo pogovoriti. Tudi to včasih povzroči zamudo.«
Vrata v sosednjo ambulanto 12 so se odprla še dve minuti kasneje. Ida Dolžan, zdravnica v njej, je povedala:
»V Šiški je veliko otrok in normo presegamo tudi več kot trikrat. Zato je čas za posvetovanje le zjutraj, pred ordinacijo. Pogosto potem pol ure za malico skrajšamo le na nekaj minut, saj moramo do 13. ure poskrbeti za vse bolnike. Tolikšna preobremenjenost gotovo ni v prid kakovosti našega dela, pa kaj moremo, ko novih zdravnikov ni, moč zaposliti?! Včasih zjutraj
Dobro uro čakanja z bolnim otrokom je težko opisati —še težje pa jo je preždeti v čakalnici in hkrati tuhtati, čemu se zdravniška vrata tako rada odpro z zamudo.
začnemo točno, včasih pa z večjo ali manjšo zamudo — kolikor časa nam pač vzame priprava dela.«
Daljnosežne posledice polurne »koncentracije«
Ko smo stopili še nadstropje višje, v čakalnico splošne ambulante 1 20, je bila ura že pol osmih in minuto čez. Vprašali smo, ali zdravnik že sprejema in namesto odgovora dočakali le obupan zamah z roko tega, posmeh onega, ženska pri vratih pa je komajda dvignila pogled od pletenja. Zdravnik Herman Traven je bil v odgovoru precej bolj miren:
»Ob sedmih pridem na delo in rtekaj časa porabim za koncentracijo in dekoncentracijo hkrati
Na obisku pri Sitarjevih v Ponkvicah
ŠELE V TUJINI SE ZAVEŠ,
KAJ POMENI DOMAČA ZEMLJA
Sitarjev Janko iz Ponkvice je bil zelo zelo mlad, ko se je nenadoma odločil: »V ZR Nemčijo pojdem!« Oče in mama, trdna in po vsej okolici znana in priznana kmeta, sta bila razočarana, žalostna, vendar sinu tega nista pokazala, niti omenila z besedo. Sama sta ostala na veliki kmetiji. Janko je pustil devet hektarjev obdelovalne zemlje, pustil je vinograd, hlev, poln živine, gozd in staro domačijo, na kateri je zrasel in za katero takrat sploh ni vedel, kako zelo rad jo ima.
Zdaj so to samo spomini, ki jih z nasmehom obuja današnji Sitarjev gospodar:
»V bližini ni bilo nobene tovarne, kmetija ni več napredovala, kakor smo želeli, bil sem mlad in želel sem si čimveč zaslužiti, kar najhitreje priti do denarja. V ZR Nemčijo sem odšel brez kakšnega posebnega cilja, brez kakšnih posebnih želja. Kot vsi mladi, sem si seveda želel avto, to pa je bilo pravzaprav vse, kar se spominjam. Vse do takrat, ko sem v ZR Nemčiji spoznal Cvetko.«
Cvetka je zdaj »ta mlada« pri Sitarjevih. Prav nič ji ne laskamo, ko z babico ugotavljamo, da je bila pravzaprav ona tista, ki je nekako najbolj prepričala svojega Janka, da sta začela razmišljati o domačiji sredi kozjanskega gričevja. Cvetki je malo nerodno, preveč jo hvalimo, pa vseeno pove:
»Z Jankom sva v ZR Nemčiji garala, dobesedno garala. Ko sva se spoznala ih kasneje tudi kmalu poročila, še vedno nisva vedela, ali bova tam ostala še nekaj let ali se bova vrnila. Že takoj pa sva vedela: če sva zdaj skupaj, če sva tako daleč od doma, morava te presneto težko zaslužene marke tudi presneto pretehtano porabiti. Rasla sta nama sin Simon in
kasneje Tina in nekako vedno manj mi je bilo všeč, da bi moja otroka govorila nemško, hodila v nemško šolo. Obisk pri tašči in tastu na tej prelepi kmetiji je dal piko na i. Si lahko zamislite mene, ki sem prišla iz nemškega velemesta, mene, ki nikoli nisem bila vajena kmečkih del, da nenadoma začnem prepričevati Janka, ki je bil s tega trdega grunta, naj se vendar vrnemo. Najbrž me nihče ni jemal resno in so mislili, da je to moja idilična slika kmečkega življenja, ki sem jo pač doživela po nekaj obiskih v Ponkvi-ci.«
Pa vendar je Cvetka že na začetku prepričevala Janka vsaj toliko, da sta začela nakupovati kmetijske stroje. Vse sta kupila s prisluženimi markami in sproti se je polnil in večal hlev v Ponkvici. Marke sta še vedno služila, toda zdaj je bil cilj vse bolj jasen in tudi Janko je vedel, kam vodi njegova pot.
»Toliko let sem potreboval in toliko garanja v tujini, da sem končno vedel, kje je moje mesto. Šele tam sem neskončno vzljubil svojo domačijo in moje garanje je dobivalo iz dneva v dan večji smisel. Cvetka me je ves čas spodbujala, mi dajala moč. Rada ima tole kmetijo in če ne bi bilo nje, bi se tudi moj odhod domov zavlekel. Tako pa menim, da smo prigarani denar pametno porabili: hlev je nov, stari je preurejen, v njem ima žena farmo piščancev, ob stari domačiji smo si postavili novo hišo, vsi stroji, ki jih kmet potrebuje, so doma in izplačani. Vse smo storili brez posojil. V hlevu imam približno 60 glav živine, manj kot 50 jih ni bilo nikoli, največ pa jih je bilo 80. Vinograd je velik en hektar in ta nam pravzaprav daje največ. Pa gozd je naš, tamle zadaj, ampak tega ne izkoriščamo, to je
bilo za vse Sitarjeve rodove zlata rezerva, če bi vse drugo odpovedalo, če bi prišli res hudi časi. Zaenkrat še niso in upam si skoraj trditi, da tudi pri meni ne bodo.«
Janko ugotavlja, da mu je tujina veliko pomagala. Ne samo to, da je tam zaslužil marke, pač pa mu je vlila tisto pravo, kmečko navezanost in povezanost z zemljo. Prav v tjstih letih pa bi se doma moral šolati, moral bi obiskovati vsaj srednjo kmetijsko šolo, kajti znanje je tisto, ki mlademu gospodarju najbolj manjka.
»Vsak kmet najbolje pozna svojo zemljo, najraje jo ima, obrača jo v rokah, v mislih, v glavi... Ampak brez znanja ne gre. Saj imamo pospeševalce, velikokrat nas obiščejo, vendar bi moral vsak kmet tudi sam biti prepričan o svojem znanju, moral bi vedeti, kako ob določenih stvareh ravnati, moral bi takoj ukrepati, ne pa čakati pomoči in nasvetov. Šam še nisem tako star, da ne bi šel v kakšno večerno šolo. Zdaj sta na kmetiji še oče in mama in lahko kaj postorita, pa si bomo morali kmetje najti kakšno priložnost, poskrbeti za kakšno večerno šolo in nadoknaditi, kar smo zamudili. Prepričan sem, da bo prijav zelo veliko.«
Sitarjeva kmetija tam med Ponikvo in Grobelnim je znana daleč naokoli in vsi govorijo o mladem gospodarju in njegovi Cvetki s spoštovanjem in ponosom. Njihova kmetija je ena najbolj trdnih in največjih na vsem Kozjanskem. Mali Simon in komaj triletna Tina za zdaj še ne delata, še ne vesta, kaj pomeni trdo garanje na sicer rodovitnih in lepih njivah, pašnikih, v gozdovih. Mama Cvetka ni zaskrbljena:
»Ljubezni do kmečke zemlje ne moreš nikomur vsiliti. Mene za Simona in Tino ni strah. Rasteta z nami in med nami. Z nami nevede doživljata in živita vso to ljubezen, vse to delo, ki ga nosi v sebi kmečko življenje. Doživela sta tudi tujino in čeprav sta bila majhna, je to vseeno nekaj, kar ostane v tebi. Verjemite mi, da je že to dovolj, da me ni strah, da ne bi ostala doma.«
Janez Pirš
— preberem novice v dnevnem tisku in napišem kakšno poročilo. Tudi bolnikom ne škodi, če se malo zberejo, uredijo... Saj ste videli, da si krajšajo čas s pletenjem, morda z branjem. Tudi psihične momente kaže upoštevati.
Sicer zdaj ni nobene epidemije, bolnikov je malo in čakalna doba je prav kratka. Vrata pa so tako ali tako odklenjena že od sedmih in če bi bilo kaj nujnega, seveda ne bi bilo treba nikomur čakati.«
Dr. Jožica Sentončnik je začela sprejemati paciente točno ob pol osmih. Ljudje, ki so čakali (nekateri že skoraj uro in pol), so bili hudo nejevoljni. Toda za časopis niso hoteli govoriti. Kdo bi vedel, zakaj ne?
Ni nam preostalo drugega, kot da za »zamudo« povprašamo kar tovarišico Sentončnik. Takole je pojasnila:
»Zdravnik v ambulanti ima poleg ordinacijskega tudi veliko administrativnega dela. Tako moramo, denimo, vsakega bolnika, ki je v staležu več kot 30 dni in vsakega, čigar bolniški stalež je sporen, napotiti na zdravniški kolegij, za kar je seveda treba napisati predlog. To naredimo med malico, v kakšnem hipu, ko ni pacientov ali pa zjutraj. V naše delo pa sodijo tudi posveti s patronažno službo. V praksi je to videti tako, da te zjutraj, ko se še ne preoblečeš, že čakajo patronažne in druge sestre za nego na domu, recepti, nasveti, posvetovanja, vse to mora zdravnik splošne prakse opraviti,še preden začne svoje običajno delo, saj morajo sestre oditi na teren pred 8. uro zjutraj. Poleg tega pa je treba zjutraj pregledati tudi pošto (laboratorijski, rentgenski j in drugi izvidi).«
Pojasnil zdravnikov o zamu-* dah ne bomo komentirali. Po obisku v nekaj čakalnicah pa ne dvomimo, da zdravniška služba ni urejena, kot bi morala biti. Verjetno tudi za zdravnike ne — prav gotovo pa ne za bolnike in tudi za njihove organizacije združenega dela. Teh 20 minut tu, pol ure tam in ponekod celo več, se pri množicah bolnikov v čakalnicah tolikokrat pomnoži, da že kar lepo vpliva na izkoristek delovnega časa. Morda bj zdravnik, ko si ta čas vzame za pripravo dela, lahko včasih pomislil tudi na to, kako se minute množijo v ure in ure na škodo produktivnega izkoristka delovnega časa, s katerim se že tako ne moremo ravno pohvaliti? Morda bi na to lahko pomislili tudi inšpektorji dela in namesto novinarjev zavili v čakalnice!
Verjetno pa tudi to ne bo rešitev. Zdravniki bi se morali bolj zavzemati (kar mora biti v njihovem interesu) za natančno razčlenitev njihovega delovnega časa. Če imajo res toliko drugega dela, ki ga je potrebno opraviti pred sprejemanjem pacientov, potem je pač uro sprejema treba premakniti na ustreznejši čas. Tako se bo točno vedelo, kdaj začne zdravnik dejansko sprejemati paciente in zdaj napisana ura na vratih ne bo zgolj Potemkinova vas, za katero, kot smo videli, samo zdravniki vedo, kaj skriva. Podobno velja tudi za njihove malice,Na dlani je, da bo to treba storiti, saj se bo le tako moč izogniti marsikateremu očitku. Hkrati pa bo seveda prihranjena tudi marsikatera prepotrebna delovna ura, ki gre zdaj v nepotreben čakalniški nič.
Ciril Brajer Ivo Kuljaj
Foto natečaj »Naš delavnik«
DOSEŽKI PRVEGA KROGA
Prvi krog našega natečaja je sklenjen, žirija je pretekli teden ovrednotila prejete fotografije — nekatere med njimi bodo krasile tudi koledar Delavske enotnosti za leto 1982, toda pojdimo po vrsti!
Žirija, v kateri so bili mojster fotografije in odličnik EF1AP Stojan Kerbler, mojster Marjan Smerke, fotoreporter Andrej Agnič in pred-sedpik odbora RS ZSS za obveščanje in politično propagando Boštjan Pirc, je ugotovila:
—	da je 46 avtorjev prispevalo 215 fotografij, ki jih je žirija glede na namen natečaja vse upoštevala, čeravno niso vse fotografije v celoti ustrezale razpisu;
—	da je natečaj že v prvem krogu uspel, saj je med avtorji večina novih imen, ki jih kaže pritegniti med dejavnejše fotoamaterje;
—	da so fotografije novih avtorjev pomagale obogatiti grafično podobo Delavske enotnosti;
—	da velja na izkušnjah prvega kroga natečaja med 8. februarjem in L majem drugo leto izvesti drugi krog. Člani žirije (Joco Žnidaršič, urednik fotografije v Delti, je bil tokrat zadržan) bodo izdelali podrobnejši razpis in sproti strokovno usmerjali pqtek.
Rezultati natečaja:
—	1. nagrado je za fotografijo »V višine« prejel Miloš Jokič iz SGP Gradbinec Kranj,
—	2. nagrado je za izenačeno kolekcijo štirih fotografij prejela Darja Juvan iz Ljubljane,
—	3. nagrado pa prejme za kolekcijo treh fotografij Franc Črv z Jesenic.
Žirija je uvrstila med nagrajence še fotografije naslednjih avtorjev: Primoža Brusa iz Kočevja, Darka Hrovata iz Kranja, Stanka Hov-nika iz Slovenj Gradca, Jureta Podržaja iz Kočevja, Hinka Jerčiča iz Velenja, Jožeta Antolina iz Maribora, Žike Jovičiča iz Izole, Tanje Šubic iz Žirov in Ivana Logarja iz Slovenj Gradca.
Nagrajencem iskrene čestitke tako našega uredništva kot tudi odbora RS ZSS za obveščanje in politično propagando. Med nagradami, ki jih skupaj prispevamo, so fotografski material ter knjige s področja fotografije (Velika knjiga o fotografiji, John Hedgecoe: Vse o fotografiji, Sve o fotografiji u boji). Seveda pa ne bosta manjkali tudi monografiji, ki sta izšli pri naši založbi, Toneta Stojka »Okus po prahu« in Stojana Kerblerja »Haloški človek«. Pa naj bo to spodbuda za drugi krog natečaja, saj je eno od osnovnih pravil ustvarjalne fotografije dobra vsebinska priprava, se pravi motiviranost, in nenehno ustvarjalno iskanje in delo.

t
V Fructalu so doslej dobro gospodarili, tarejo pa jih običajne težave
Ko ne bi
primanjkovalo
repromateriala
V delovni organizaciji Fructal-Alko v Ajdovščini so v letošnjem letu ali bolje povedano v prvem polletju letos kar dobro gospodarili. Tako nam je pripovedoval 'Aleksander Trebovc, predsednik osnovne organizacije sindikata v delovni skupnosti skupnih služb. Nobena od temeljnih organizacij ni imela izgub in če bi še preskrba s surovinami ne šepala, bi bili rezultati še precej boljši. Seveda je v teh ugotovitvah tudi kaplja pelina, ne le zaradi težav z oskrbo s surovinami, pač pa tudi zaradi cen in zaradi nekaterih neizpolnjenih planskih postavk.
»Predvsem je treba vedeti, da smo rezultate v prvi polovici leta dosegali tudi na račun zalog surovin«, je poudaril Aleksander Trebovc, »kar je precej vplivalo na počasnejše gibanje stroškov.
V drugi polovici leta pa so se stara razmerja že podrla. Ne le, da imamo večje težave z oskrbo s sadjem in embalažo, pač pa tudi cene rastejo bolj, kot nam je všeč in v korist.« ,
Pridelovalci sadja letos veliko več izvažajo kot doslej, na domačem trgu pa čakajo z dobavami, da bi dosegli višjo čeno. Najtežje so si v Fructalu priskrbeli marelice. Njihov sok je eden od najbolje prodajanih izdelkov, toda pridelovalci marelic se za to kajpak ne zmenijo. Kljub sklenjenim pogodbam o dobavah so sadje raje izvažali, doma pa poleg tega tudi navijali ceno. V Fructalu so si že v minulih letih
pridobili nekaj grenkih izkušenj pri preskrbi z marelicami. Toda ukrepi, ki so jih sprejeli lani, ko .so se odločili za sovlaganje v plantaže marelic v Makedoniji, Srbiji in tudi na Primorskem, letos še niso prinesli pravih »sadov«. Računajo pa, da se bodo obrestovali tako, kakor-ee je naložba v pridelovanje jagod v Bosni. V Čeliču v Bosni se je začetna kooperacija razvila v tozd Frigos, Fructal pa je tam zgradi! tudi hladilnico za 7000 ton zmrznjenega sadja.
Fructalu tako kot tudi drugim porabnikom že kronično primanjkuje embalaže. Največje zadrege so z litrskimi steklenicami. Zaradi tega so v polnilnici morali precej improvizirati, da ni prihajalo do zastojev v proizvodnji. Tudi na tržišču so občutili te težave, saj je občasno primanjkovalo sokov v litrskih steklenicah.
»Na prvi pogled smo v naši delovni organizaciji močno zaostali za izvoznimi prizadevanji,« je na koncu pogovora omenil Aleksander Trebovc. »Izvozili smo le četrtino tistega, kar smo planirali, uvozili pa manj kot polovico načrtovanih količin v letošnjem letu. Tako_z!asti z izvozom zaostajamo. Vendar pa velja dodati, da večino naših izdelkov oziroma bolje povedano polizdelkov izvozimo šele v zadnji četrtini leta. Zato tudi računamo, da bomo letni plan izvoza do konca leta vendarle izpolnili.«
Boris Rugelj
V Slovenijalesu se zavedajo, da brez strokovno usposobljenih in odgovornih delavcev v nastopu na tujih trgih ni mogoče računati na večji uspeh
Poslovni dnevi tovarne EMO
Prikaz razvojne usmeritve
Celjska tovarna Emo je v preteklih dneh pripravila že petič zapored tako imenovane »Poslovne dneve EMO«. Čeprav je res, da gre v veliki meri.ob teh dneh za čisto poslovne zadeve, saj ob teh priložnostih sklepajo prodajne pogodbe s kupci, ima ta prireditev tudi širši pomen. V teh dneh namreč tudi širši javnosti (razstava, ki so jo ob tej priložnosti pripravili, je bila odprta tudi za širšo javnost) prikažejo delo okoli tritisoččlanskega kolektiva in razvojne usmeritve za naslednje leto.
Tudi ta kolektiv se srečuje s težavami, ki jih skušajo z vso upornostjo tega kolektiva, ki ima dolgoletno tradicijo, premagovati. Čeprav pride občasno v tem ali onem obratu do zastoja, često pa je v zagati vsa tovarna, bodo s prizadevanjem vseh pri premagovanju težav vseeno letošnje leto sklenili dokaj ugodno. Hkrati pa seveda pripravljajo vse, da bi z uspešnim delom nadaljevali tudi v prihodnje. V skladu s slovensko in jugoslovansko usmeritvijo — izvoz in prestrukturiranje — iščejo nove razvojne usmeritve, ki naj bi prihodnje leto pomenile korak naprej pri razvoju tega kolektiva.
Delovna organizacija EMO, ki jo sestavlja zdaj devet temeljnih organizacij, naj bi imela prihodnje leto okoli 3200 zaposlenih, ustvarili pa naj bi nekaj več kot 3,7 milijarde dinarjev prihodka, na tuje pa naj bi izvozili za 18 milijonov dolarjev izdelkov. Svoje delo naj bi nadaljevali predvsem na petih področjih, za katera so se že trdno odločili: energetske
naprave, oprema za gospodinjstvo, oprema za transport, konstrukcije in strojegradnja. Vsi ti programi so izvozno usmerjeni, temeljijo pa na večjem deležu znanja, manjši porabi energije in boljšem varovanju okolja. »V prihodnjem letu bomo dali poseben poudarek predvsem energetskim napravam, saj v Šentjurju dokončujemo novo tovarno,« pravi magister Miloš Pešec, vodja razvoja v tovarni EMO. »V njej bomo delali predvsem kotle na premog in lesne odpadke. Med novimi izdelki na tem področju so tudi avtomatski toplovodni in parni ' kotli na premog, avtomatske naprave za pripravo tehnološke vode in še vrsta drugih izdelkov.«
Izdelki, ki jih v tovarni EMO načrtujejo, predstavljajo novost na našem tržišču, nekateri pa segajo celo med novejše izdelke v Evropi.
Prav usmeritev v nove proizvode — in to na vseh petih področjih — so porok za optimistično načrtovanje v tem srednjeročnem obdobju. Predvsem zato, ker so ti programi stvarni in 'stabilizacijsko naravnani. Vse te programe so v Celju tudi že vključili v svoje planske dokumente za to srednjeročno obdobje-
Tovarna EMO naj bi ob koncu tega srednjeročnega obdobja ustvarila skoraj 4,4 milijarde celotnega prihodka, na tuje naj bi prodala za 27 milijonov dolarjev izdelkov, pri tem pa se število delavcev ne bi bistveno povečalo.
F. K.
r
Razvijati
dohodkovno
povezavo
Podatki o zunanjetrgovinski menjavi SR Slovenije v septembru in prvi polovici oktobra so okrepili glasove optimistov, češ da so alarmantne ocene o položaju našega gospodarstva povsem odveč. Ne moremo sicer zanikati, da se je plačilno bilančni in devizno bilančni položaj republike rahlo izboljšal in da smo jeseni povečali izvoz in zmanjšali uvoz. Vendar kaže tako poenostavljenemu gledanju oporekati, saj SR Slovenija kljub temu še zaostaja za "planirano projekcijo pokrivanja uvoza z izvozom.
Znano je, da naša republika okoli 33 odstotkov blaga in storitev izvaža v razvite zahodnoevropske države, da dosega največje pokritje uvoza z izvozom v jugoslovanskem merilu in da slovenski delež v skupnem jugoslovanskem izvozu na konvertibilno tržišče ni majhen (26 odstotkov) v prvih desetih mesecih letos. Ne smemo mimo tega odloka ZIS o odpiranju uvoznih možnosti na podlagi doseženega izvoza, pri čemer pa so zlasti prizadete slovenske organizacije, ki so izvršile precej dodelavnih poslov. Za zdaj namreč velja, da se to v projekciji ne prizna. Dovolj je torej argumentov za trditev, da se v republiki obnašamo stabilizacijsko in v duhu sprejetih usmeritev. Toda ne smemo pozabiti dejstva, da to v celoti vendarle ni res. V sisu za ekonomske odnose s tujino so npr. slovenske organizacije podpisale vrsto samoupravnih sporazumov, ki jih obvezujejo, da sprejete plane uresničijo. Vemo pa, da se le 7 do 15 odstotkov teh sporazumov v praksi tudi držimo. Posledica tega je, da precejšnje število organizacij ne dosega izvoznih načrtov, da so za na-
meček marsikje prekoračili dovoljen uvoz in da postaja vse resnejši problem prekoračitev terminskih nakupov deviz. Tako se vrtimo v začaranem krogu sprejemanja kratkoročnih ukrepov, ki vedno ne ščitijo in ne krepijo položaja izvozno usmerjenih organizacij.
Zato je moralna dolžnost tistih delovnih organizacij, ki tega še ne počno, da se odgovorneje obnašajo do izvajanja sprejetih obveznosti. To pa med drugim pomeni, da je naloga proizvajalcev končnih izdelkov in surovin, da se med seboj povežejo na dohodkovnih osnovah in da se izognejo nekoristnemu izsiljevanju in ozkosrčnemu ravnanju.
Ne bi bilo dobro si delati utvare, da bo to povezovanje steklo samo od sebe. Če hočemo, da bodo proizvajalci surovin dobavljali blago proizvajalcem končnih izdelkov po relativno nižji ceni — kar bo ob nižji ceni teh izdelkov okrepilo konkurenčno sposobnost na tujem — bomo morali z izvozno stimulacijo »nagraditi« tudi proizvajalce surovin.
In še zaključna misel: ni najbolj modro ravnanje ZIS, ki uvozne škarje odpira le za teden ali dva, kar nedvomno ne rešuje devizne likvidnosti države in ne prispeva k dobremu gospodarjenju na daljši rok. Zato bo treba pri sprejemanju kratkoročnih ukrepov bolj upoštevati dolgoročne cilje, ki jih želimo doseči. Eden od teh pa je, da zmanjšamo zunanjetrgovinski primanjkljaj. Tega pa ne bo mogoče doseči, če ne bomo zagotovili stabilnih pogojev gospodarjenja in poskrbeli za normalno oskrbo zlasti izvoznikov z osnovnimi surovinami in repromaterialom.
Emil Lah
\ O izvozni usmerjenosti delovne organizacije Slovenijales — trgovina
Nove prodajne poti na tuje
Delovna organizacija Sloveni-jales-trgovina je ena od člahic sozda Slovenijales in se ukvarja s specializirano trgovinsko dejavnostjo. Ustanovljena je bila zato, da bi pospeševala izvoz. To že vrsto let tudi počne, poleg tega pa z zunanjih trgov prinaša nove proizvode, ki jih delavci v proizvodnih delovnih organizacijah razvijajo in pripravljajo za kasnejši izvoz.
Dejavnost delovne organiza cije je seveda zelo zahtevna ii povezana z večjimi poslovnim tveganji, potrebuje sposobni kadre v zunanjetrgovinsken oddelku in vodi takšno poslovne politiko, ki osnovno nalogo — povečevanje izvoza — nalag: vsem delavcem. Njihov poglavi ten cilj je, da lanski izvoz (192,1 milijona dolarjev) v okviru srednjeročne izvozne strategije v leti 1985 povečajo na 500 milijonov dolarjev! Zavedajo se, da bode za dosego tega poslovnega cilje potrebni veliki napori vseh zaposlenih. Vendar so prepričani —-to so potrdili tudi na julijski pro-^blemski konferenci — da je tc uresničljivo. V delovni organizaciji se namreč ne ukvarjajo le s predelavo lesa, kot se pogoste misli, ampak je njihova poslovna
dejavnost zelo široka: od lesne industrije, industrije celuloze in papirja, kemičnih proizvodov,
• strojev in opreme, inženiringa, izdelave projektov in kasnejše izvedbe,opremljanja za poslovne zgradbe, gostinske objekte itd.
V pogovoru z Francem Veselom, pomočnikom generalnega direktorja za zunanjo trgovino, smo mu postavili vprašanje, kako bodo skušali doseči ta ambiciozen cilj. Kot je poudaril, vidijo osnovo za povečanje izvoza-v razvijanju sodelovanja s proizvodnimi organizacijami na podlagi skupnega prihodka, dohodka in planiranja razvoja, v skupnem načrtovanju razvoja proizvoda in v naslanjanju na mrežo predstavništev in podjetij Slovenijalesa v tujini. To pomeni, da bodo delavci Slovenijalesa — trgovine prevzemali vlogO preskrbovalen proizvodnih organizacij s surovinami, repromaterialom, stroji in opremo, hkrati pa bodo skrbeli za uveljavitev izdelkov doma in na tujem. Pri tem se bodo vključevali v izpolnjevanje nalog delavci v 12 predstavništvih in 11 lastnih in mešanih podjetjih, ki bodo oskrbovali proizvodne organizacije z nujnimi surovinami in repromate-
rialom iz uvoza, dajali predloge za razvoj novih proizvodov in iskali nove prodajne poti na tujem tržišču. Razumljivo je, da ob taki zasnovi nosijo stroške za širitev predstavniške mreže vse proizvodne organizacije.
Brez kadrov ne bo šlo
»Zavedamo se, da brez strokovnih, delavoljnih in odgovor-nih delavcev ne moremo uspeti,« je V pogovoru poudaril Franc Vesel. Zato namenjajo strokovnemu izpopolnjevanju delavcev posebno pozornost v delovni organizaciji.
Kot ugotavljajo, se bo v tekočem srednjeročnem obdobju relativno zmanjšal delež proizvodov primarnih faz predelave in polizdelkov, bistveno pa se bo povečal izvoz proizvodov najvišjih stopenj predelave. Zato bodo imele višje oblike gospodarskega sodelovanja izredno-pomembno vlogo. Seznanili so nas s podatkom, da bodo lanski izvoz opreme (10 milijonov dolarjev) v letu 1985 povečali na 100 milijonov dolarjev. Podobno velja za izvoz kemičnih izdelkov, papirja.
strojev in opreme* ki se bo povečal s 36,6 milijona dolarjev na. 180 milijonov dolarjev v letu 1985. Tako povečanje izvoza mora seveda temeljiti na spremenjenem načinu dela. Zato postajajo dolgoročni aranžmaji osnovna oblika sodelovanja tudi s partnerji iz tujine.
Za izvozno sestavo delovne organizacije Slovenijales-trgo-vina je značilno, da gre 24,4 odstotka izvoza na klirinško področje, 75,6 odstotka pa na konvertibilni trg. Delež dežel v razvoju je v skupni vrednosti izvoza v lanskem letu predstavljal okoli 18,36 odstotka.
Pri načrtovanju razvoja v kolektivu upoštevajo, da so npr. lani uvozili za ^1 milijonov dolarjev surovin, opreme, strojev itd.
Vendar je-razmerje med uvozom in izvozom 1:2,4 v korist . izvoza in ga bodo poskušali obdržati.
Sprejeta izvozna usmerjenost torej pomeni začetek sistematičnega dela, ki se ga bodo morali lotiti vsi delavci. Pri pripravi in sprejemanju planov v tozdih pa bodo lahko najbolj tvorno sodelovali tako, da bodo izvoz kot razvojni element sprejeli kot lastno, notranjo opredelitev, da bodo sodelovali pri razvijanju proizvodnih programov in v drugih oblikah dela, ki so odločilne za še večji in ugodhejši finančni prodor na tuje tržišče.
Emil Lah
Šport, oddih in rekreacija
DE
29. oktobri! 1981
stran 11
Nova pobuda v terapevtskih metodah zdravljenja alkoholikov
Zaposlitev in potrjevanje
Na letošnjih številnih množičnih tekih velika udeležba članov klubov zdravljenih alkoholikov
Že na startni listi ob letošnjem partizanskem maršu Po poteh partizanske Ljubljane smo lahko zasledili številne trojke, ki so kot svojo klubsko pripadnost navedle: klub zdravljenih alkoholikov.
Tudi na nekaterih naslednjih množičnih prireditvah smo se ponovno srečali z njimi, nazadnje pred štirimi tedni v Bovcu, ko jih je kar 92 sodelovalo na prireditvah ob drugem letošnjem maratonu »treh src« pod pokroviteljstvom Radenske.
Pobudo za to zdravljenje in hkrati tudi prve korake na tem področju (verjetno v svetovnem merilu) je da! dr. Janez Rugelj, ki vrednost teka na sploh ocenjuje takole:
»Dandanes živi velika večina ljudi nekakšno degenerirano življenje. V telesnem pogledu (s tem pa tudi v duševnem) so se zanemarili. Telesna aktivnost, delo in šport pripomorejo k temu, da človek razvija svoje organe, jih ohranja in da upočasni proces staranja. Tek je za vse to najprimernejši. Iz več razlogov.
Človek zna teči, čim shodi. Lahko teče vse življenje; tekanja
ga ni treba posebej učiti. Teči more v vsaki dobi dneva in noči, tedna, meseca, leta; v vseh starostnih obdobjih. Nobene investicije niso potrebne. Tisoče in stotisoče ljudi lahko spravimo k rednemu treniranju teka, pa zato ni potrebno nobeno vadišče; tudi denar ni potreben. Najpomembnejše pri tem pa je še to, da pri teku lahko sodeluje vsa družina.
Športna rekreacija, ki se je ne udeležujejo vsi družinski člani, samo še pripomore k poglabljanju odtujitve med člani družine.«
Kdaj pa kdaj lahko slišimo ali beremo, daje tek neke vrste nova omama: ali zaradi pre več kisika v organizmu ali zaradi znižanega praga občutljivosti!
»To so prazne marnje!« pravi dr. Janez Rugelj. »Nobenih znanstvenih dokazov, za takšne trditve ni! Gre pa tudi za vprašanje smiselnosti dela sredstev množičnega obveščanja! Zakaj dopuščajo ljudem,' ki nimajo strokovnih in znanstvenih izka-zil, niti ne ustreznih osebnih izkušenj, da govorijo odklonilno o takšnih rečeh? O teku lahko sodi nekdo, ki je tekel kot re-
v
kreativec dolgo časa! Ljudje, ki i tečejo, imajo drugačne izkušnje. Jaz bi priporočil tistim, ki mislijo, da je to opoj, naj to poskusijo. Videli bodo, ali se bodo res opili. Če bi bilo to res, bi bilo odlično. Milijon jugoslovanskih alkoholikov bi poslali na tek, rekli bi jim: ni treba več v gostilne, ni treba več piti — dajte, začnite teči in boste na teku doživeli opoj! Stvar v resnici ni enostavna! Ne gre za opoj, pač pa za sprostitev! Gre za boj s samim seboj, doseganje nekega rezultata, dvigovanje samozavesti, za boljše tele-' sno zdravje, lepoto človeškega telesa«.
Kako ste prišli na idejo, da pokličete na pomoč lahkoten tek v naravi kot terapevtsko metodč pri zdravljenju alkoholikov?
»Zdrav duh v zdravem telesu je staro izročilo iz antične dobe. In še zmeraj velja. Alkoholiki ih njihovi partnerji so v tem pogledu popolnoma zanemarjeni. To ugotavljamo, ko pridejo k nam in se odločajo za morebitno zdravljenje. Med prvimi vprašanji, ki jih moramo reševati, je problem, kako jih pripraviti do tega, da si bodo izboljšali svoje
telesno zdravje, potem pa seveda tudi duševno itd. Običajno so odklonilni do vsega, ker že od otroštva naprej niso motivirani za telesne aktivnosti. Toda brez tega ne moremo napraviti ničesar. Resna vzgoja in prevzgoja nista mogoči brez ustreznih telesnih aktivnosti. Tek je pri moji metodi dela, vzgoji in prevzgoji alkoholikov ob delu najzanesljivejši kazalec vloženega truda nekdanjega alkoholika in njegovega partnerja za spremembo sloga življenja. Pri teku in s tekom se ne da goljufati. Povsod drugod lahko nekdanji alkoholik goljufa. Pri moji metodi je namreč tek eno od 23 raznih vzgojnih in prevzgojnih sredstev. Edinole tek se da natančno meriti. Rezultati so predvidljivi in so vedno izid vloženega dela in truda. Merimo napredek po tednih, mesečih, na pol leta, ob letu.«
Je za vašo rabo od športnih zvrsti tek najboljši?
»Najboljši in najprimernejši ! Vse drugo je preveč zapleteno. Pri drugih sezonskih športih pride v poštev samo določen del leta. Pri nekaterih mora biti udeleženec sam, pri četrtih ne more partner z njim. Pri petem je potrebna širša družba in so že mogoči izgovori. Za nekatere športe so potrebne investicije, draga oprema in vse mogoče. Ni dvoran, ni drugih športnih objektov. Pri teku pa je vse enostavno. In tudi zame je enostavno, da z njimi v naravi tečem; kajti z vsako skupino vsaj enkrat mesečno redno tečem. Torej tudi sam tečem. Brez tega, brez zgleda, vzgoje in prevzgoje ni. Kdor celoletnega programa tudi sam ne opravi, je v očeh skupine
smešna figura in ga v vzgojnem procesu nihče resno ne jemlje. Z lastnim zgledom se da pomagati pri prevzgoji; sam moraš pokazati, kaj se da narediti; da vidijo, da se zares nekaj doseže, če se trudiš. Jaz pač tečem. Nikoli nisem bil športnik; nimam dobrih rezultatov; toda vidijo, da se trudim, da še vedno napredujem. To, da vidijo, kako se je treba truditi, boriti, premagovati svojo lagodnost in tako naprej — vse to jim je največja spodbuda.«
Mnogi izredno vzljubijo tek. Kako da je med prijatelji lahkotnega teka toliko tako gorečih privržencev, da tečejo redno, vsak dan in tudi zelo veliko?
»Ja, danes ima razmeroma malo ljudi možnost za samoure-sničitev. To človeka razkraja, živi v tesnobi in brezupni perspektivi, ni zadovoljen in posamezniki, ki niso šli po poti omame,'spoznajo ugodnosti telesnega gibanja. Skrajno telesno naprezanje pripomore k nevtra-liziranju stresne energije. In potem seveda tečejo, ker ugotovijo, da so po teku mirnejši. Ker imajo stresov veliko, tečejo še več, in ker dobijo več kisika, kot drugi ljudje, in so več tudi sami, razmišljajo, pametneje razmišljajo, postanejo bolj osveščeni.
V vaši skupini ne tečejo samo nekdanji alkoholiki, temveč (udi njihovi partnerji ali celo vsa družina.
»Družina napravi nevrotika, družina napravi alkoholika, družina napravi tudi duševnega bolnika. Zato se ukvarjam z dru -žinskim zdravljenjem. Z zdravljenjem družine in ne posameznika! Če kdo od družinskih čla-
nov noče, pač odpade in rešujemo ostalo družino. Čedalje bolj se ukvarjam s problemom »suhih« alkoholikov, to je tistih, ki z »mokrim«, pijanim alkoholikom, žive. Gre največ za žene Ko se žene uredijo, ko so tud one sposobne za spremembo vedenja in za drugačne odnose, potem se tudi njihov nekdanji »mokri« partner uredi. Če so v to vključeni še otroci, je spodbuda še večja. Pri meni torej tečeta oba«!
Koliko jih torej teče z vami?
! »Redno teče nekaj več kot 40 dvojic po programu že tretje leto, V Bovcu smo imeli prijavljenih 92 tekmovalcev in tekmovalk. Od tega jih je teklo 18 na 42 km in 21 km, ostali na. 10. Za Kranj se nas je prijavilo 100, od j tega 34 za mali ali veliki mara-j ton. Prepričan sem, da nas bo prihodnje leto že 50 do 60 mara-|. toncev, čez dve leti pa nas bo 8 ali 10 spodobnih spoprijeti se s 100-kilometrskim tekom v Va-i raždinu! Doživetja na tekmova-. j njih so za člane skupin tako silo-i vita, da so dragocenejša od, de-; himer; trimesečnega običajnega | dela v skupini. Vidijo, da nekaj | zmorejo.
Ponosni so na svoje delo. To so ; velikanske spodbude. O svojem i 40-letnem možu mi je pisala izo-! braženka po šesttedenskem red-| nem tekanju: Mož zdaj ne po-| pušča pred napori. Včasih je bil ; počasen, okoren, kot medved se i je premikal. Prej nisem smela po.
stopnicah za njim. Šel je kot | dedek, naveličan vsega. Sedaj pa ! teče po stopnicah lahkotno navz-| gor, česar prej še navzdol ni ! zmogel. Čudežna sprememba!«
Stane Urek
vrv
Ob občanskem prazniku čestitamo vsem delovnim ljudem ih občanom
KRKA TOVARNA ZDRAVIL n. sol. o. Novo mesto


Vsem občanom čestitamo za občinski praznik
IZVRŠNI SVET IS IN SO NOVO MESTO ZSS OBČINSKI SINDIKALNI SVET OBČINSKE KONFERENCE ZKS, SZDL, ZZB, NOV, ZSMS
NOVOTEHNA
68001 novo mesto, glavni trg 11
Ob občinskem prazniku čestitamo občanom in cenjenim potrošnikom
Dekleta
za
okras
Naše posamično in skupno mišljenje nikakor ni kaj prida naklonjeno sodobnim dekletom v sodobnih poklicih. Po besedah že mogoče, ne pa po dejanjih. Večinsko mišljenje je očitno še vedno tako — kar zadeva Ženski poklic — naj gredo dekleta tja, kamor sodijo že po utrjeni slovenski tradiciji. A po tej tradiciji jih še danes zelo veliko deta manj zahtevna enostavna dela, če ne opravljajo tipičnih Ženskih poklicev.
Ljubljanska elektrotehniška šola na Vegovi ulici ima letos v 39 oddelkih 1223 učenčev, natančneje 1196 učencev in samo 27 učenk. Letos so v prve letnike srednjega usmerjenega izobraževanja vpisali 12 oddelkov, v njih pa se je začelo izobraževati, reci in piši, samo 9 deklet. Tako ima moško usmerjena šola redka dekleta res le za okras! In to šola z bogato in dobro tradicijo, na katero je bi! letos ob vpisu zopet izreden naval, seveda le moške mladine.
Poklici v elektroniki so prav gotovo poklici, primerni tudi za dekleta. A vse kaže, da deklet v elektrotehniške šole nihče ne usmerja. Tako malo deklet, kot na šoli na Vegovi ulici, še manj ali le nekaj več jih je v šolah elektrotehniške usmeritve tudi drugod. Možnosti, da bi dekleta navdušili in usmerili v izobraževalne programe elektronike, so očitno neizkoriščene tako v poklicnem usmerjanju v osnovnih šolah kot v kadrovsko-izo-braževalnem usmerjanju v tovarnah.
Znano je, da ima na primer Iskra med zaposlenimi več kot polovico žensk: Večina ima razne druge poklicne šole, od šiviljske do frizerske; te izobrazbe jim kot strokovne izobrazbe seveda ne priznavajo, zato so ta dekleta zanje pravzaprav nekvalificirana. Kljub temu, da potrebujejo strokovni kader, pa skoraj ne bi mogli govoriti o tem, da svoje mlade delavke usmerjajo v izobraževalne programe elektronike, v študij ob delu, ali na redni študij iz dela s štipendijo. Pa je to pravzaprav temeljni problem nadaljnjega	tehnološko-Organizacij-
skega razvoja te panoge. Znano je tudi, da nekvalificirana delavka največkrat zdrži deset, petnajst let takšnega dela, ko postane delovni invalid.
Torej bi se usmerjanja mladih delavk v izobraževanje v elektrotehniški usmeritvi morali v tovarnah lotevati res zelo načrtno, pa tudi z mnogo vztrajnosti. Če v tovarni Iskra Lahore pripovedujejo, da bi oni že dali denar za takšno izobraževanje mladih delavk, a da za to ni zanimanja, je ta interes pač potrebno začeti skrbno razvijati. Potem ne bi bili oddelki za odrasle napol prazni, kot se je zgodilo ob letošnjem vpisu v prve letnike za odrasle na šoli na Vegovi ulici v Ljubljani, saj se je vpisalo le 12 elektronikov in 3 za energetiko. Primer iz di--slociranega oddelka v Radovljici, v katerem je od 27 odraslih kar 18 deklet, ki končujejo zadnji letnik, pa govori o tem, da se dobri rezultati usmerjanja v elektrotehniške izobraževalne smeri vendarle/lajo ustvariti, tudi med dekleti.
In naj ne bo bogokletna tale misel: če nas ni sram, da kdaj pa kdaj javno razpisana dela in opravila pogojujemo z moškim spolom, včasih pa javno obelodanimo tudi kakšno štipendijo le za moški spol, zakaj ne bi v naših poklicnih in izobraževalno usmerjevalnih akcijah posebej pozivali tudi dekleta in mlade delavke, da se odločijo tudi za tako imenovane moške poklice pziroma id strokovno izobraževanje, redno ali'ob delu v panogah, Kakršna je denimo tudi chk- . tronika.
Sonja Gašperšič
Marija Rituper, referentka za obveščanje in kulturna animatorka DO »Mura«, nam je poslala tale posnetek in pripisala: Ob otvoritvi bralne akcije je pripravila »Pomurska založba« večjo razstavo knjig, ki si jo je ogledalo veliko število delavcev.
Pred republiškim posvetovanjem o ustan avl janju v zajem ni h knjižnic
Akcija
rojeva
sadove
Kot dejavni sodelavci v trajni družbeni akciji za uveljavljanje dobre knjige med delavci smo sindikati zagotovo na konici pozornosti.
Brez skromnosti moramo priznati, da se besede, sklepi, dogovori in stališča, ki so bila v zadnjih letih sprejeta na tem področju, vztrajno uresničujejo.
Akcija se je razširila v prene-kateri organizaciji združenega dela, našla najustreznejšo obliko za svoje okolje, se prilagodila potrebam in možnostim in bila skoraj vselej uspešna.
Tolikšen optimizem narekujejo še posebej nekateri uspešnejši primeri — mednje zagotovo sodi predvsem ideja o vzajemni knjižnici v Mariboru.
Nekajletne mariborske izkušnje so našle primeren odziv v razpravah na sejah odbora za knjigo pri CK ZKS in sveta za izobraževanje in kulturo pri RS ZSS.
Predlog, da bi uspešno mariborsko izkušnjo posredovali tudi drugim, je zato padel na plodna tla. Predlagali smo, da bi v sodelovanju z vsemi zainteresiranimi sklicali republiško posvetovanje o ustanavljanju vzajemnih knjižnic.
Na posvetovanju, ki bo 6. novembra v Ljubljani, bodo sodelovali predstavniki družbenopolitičnih organizacij, matičnih knjižnic, društev bibliotekarjev, predstavniki ozdov, ki imajo organizirane sorodne oblike posredovanja knjige in drugi. Najaktivnejši delež bomo skušali dati sindikati, saj bomo morali biti skupaj z matičnimi knjižnicami nosilci akcije.
Naša želja je, da bi v vseh občinah in v čimveč organizacijah združenega dela zaživele vzajemne knjižnice. Zavedamo se pa, da pobuda, ki jo bo kot družbeno akcijo skušalo naravnati posvetovanje, ne sme postati kampanja, temveč postopno, od primera do primera pretehtano gibanje, ki naj omogoča tudi empirično sprotno spremljanje učinkovitosti.
Izviren in uspešen primer »bralne akcije« v Muri
Izognili se bomo temu, da bi dajali univerzalne recepte in bomo upoštevajoč svojstvenosti posameznega okolja uveljavljali le bistvene novosti in prednosti, ki jih oblika vzajemne knjižnice prinaša za neposredno svobodno menjavo dela na področju kulture.
Da.bodo rešitve v praksi različne, dokazujejo že dosedanji primeri uveljavljanja dobre knjige med delavci v ozdih. Posebno izviren in uspešen je primer »bralne akcije« v Muri v Murski Soboti.
Svet dobre knjige pri Pomurski založbi, v katerem sodelujejo tudi organizatorji kulture v ozdih, je dal pobudo za široko razvejano bralno akcijo.
Eden od elementov tega programa je bila tudi ustanovitev »vzajemne knjižnice« znotraj Mure — v vseh tozdih. Akcija je stekla 8. februarja letos in njeni rezultati so že očitni.
V vseh tozdih v Muri že delujejo knjižnice, to so knjižne kolekcije, ki so po izboru matične knjižnice v Murski Soboti našle svoje začasno mesto neposredno na delovnih mestih.
Sindikat v Muri je priskrbel ustrezna izposojevališča, ki delujejo praviloma v.času menjave delovnih izmen; v sodelovanju z ZKO v občini je organiziral usposabljanje knjižničark za vsa izposojevališča. Knjižničarke, delavke Mure, opravljajo to nalogo kot sindikalne delavke in brez materialnega nadomestila. Pravijo, da jim gre posel izvrstno od rok, saj se število izposojenih knjig iz meseca v mesec povečuje. Še več, pravijo tudi, da bralci s predlogi že vplivajo na izbor ; knjig v kolekciji, ki je trenutno j na voljo. V matični knjižnici pa | ugotavljajo, da ho prav kmalu | knjig premalo, predvsem premalo novih naslovov.
Da »vzajemna knjižnica« v Muri postaja sestavni del življenja in dela v tozdu,dokazuje tudi to, da so na otvoritvi novozgrajenega objekta tozda v Gornji Radgoni hkrati slavnostno predali namenu tudi kolekcijo vzajemne knjižnice.
Ideji o vzajemnih knjižnicah so, tako kaže, vrata odprta — nenazadnje tudi zato, ker se uresničuje v času, ki zahteva poostreno skrb za sleherni dinar, za racionalizacijo in za večjo učinkovitost.
Vzajemna knjižnica zagotovo ustreza tem pogojem, saj glede na učinek, ki ga daje, zahteva malo sredstev, zato pa več organizacijske in včasih tudi politične ■ volje.	Doro Hvalica
Nov družbeni dogovor
o učbenikih
Leta 1978 smo v Sloveniji oblikovali družbeni dogovor o izvajanju družbene akcije ža organizirano preskrbo osnovnih šol z učbeniki ter postopnem zagotavljanju brezplačnih učbenikov za učence osnovnih šol v SR Sloveniji.
Po skoraj triletnem organiziranem delovanju vseh podpisnikov ugotavljamo, da je družbeni dogovor dal nekatere dobre rezultate, zlasti smo lahko zadovoljni z ustanavljanjem šolskih knjižnic za učbenike na večini osnovnih šol v Sloveniji. Bolj or-ganizirtma je tudi distribucija učbenikov, saj se vsako leto podpisniki dogovarjajo o načinu organizirane preskrbe z učbeniki. Nekatere naloge, zlasti oblikovanje samoupravnega sporazuma o cenah učbenikov in spremljajočih dokumentov, pa še niso izpolnjene. Kljub temu pa
i velja splošna ocena, da je druž-I beni dogovor, s tem da je povezal vse dejavnike, ki sodelujejo pri nastajanju in prodaji učbenikov, prinesel mnoge koristi in velja I zato s takim načinom dela nada-j Ijevati. Še več, že prej se je pri j delu odbora podpisnikov druž-i benega dogovora pokazalo, da so j problemi izdaje in distribucije j učbenikov taki, da ni smiselno obravnavati samo osnovnošol-| skih učbenikov, temveč vse uč-! benikc. Zato je odbor podpisni-i kov na svoji zadnji seji na po-! budo sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL sprejel sklep, da oblikuje nov | družbeni dogovor, ki bo zajemal j pripravo, izdajo in distribucijo, S učbenikovia osnovnp in psmer-j jeno izobjažjevanje. f|-e^',ideni i podpisniki . takega ’ družbenega | dogovora naj bi bili vsi, ki kakor-! koli sodelujejo pri nastajanju
učbenikov, od papirničagev, grafikov, založnikov do posebnih skupnosti in Izobraževalne skupnosti Slovenije. Družbeni dogovor naj bi opredelil načine njihovega medsebojnega sodelovanja, naloge posameznih podpisnikov, pa tudi to, katere spremljajočoče dokumente, ali dogovore je potrebno pripraviti, da (ti imeli kvalitetne, pedagoško ustrezne in ne preveč drage učbenike. Predvidoma naj bi nov družbeni dogovor pripravili do začetka prihodnjega leta, v ta namen je bila tudi oblikovana posebna skupina, ki bo ta dokument pripravljala. Poleg tega pa bo ta delovna skupina tudi stro-kovno-.operativivo spremljala nastajanje učebnikov za usmerjeno izobraževanje in se vključevala V razreševanje nastalih, problemov.
S. K.

Zveza kulturnih organizacij Slovenije razpisuje v sodelovanju z Zvezo sindikatov Slovenije in soorganizatorji
3. Srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov, predstavnikov drugih narodov in narodnosti Jugoslavije, ki stalno ali začasno bivajo v Sloveniji.
L Za okroglo mizo se bodo avtorji pogovarjali s člani žirije o pregledanih prejetih prispevkih, z organizatorji pa o delu, o možnostih objavljanja in o sodelovanju. Na literarnem večeru se bodo izbrani avtorji predstavili poslušalcem s predlaganimi prispevki.
II.	Sodelujejo lahko pesniki in pisatelji začetniki, predstavniki drugih narodov in narodnosti Jugoslavije, ki stalno ali začasno bivajo v Sloveniji in ki se skušajo v pisanju v materinem jeziku in še niso izdali (razen v samozaložbi) nobenega svojega dela v knjižni obliki. Kandidati morajo biti stari več kot petnajst let. -
III.	Posamezni kandidati lahko sodelujejo z literarnimi prispevki v materinem jeziku (ki ni slovenski), napisanimi s pisalnim strojem v treh izvodih.
IV. Organizatorji bodo upoštevali prispevke vseh vrst proze, poezije in dramatike:
—	črtice, novele, satire, humoreske, romane itd.;
—	pesmi, epigrame, basni, aforizme itd.;
—	dramska besedila, dramske prizore, skeče, enodejanke, tragedije, groteske, TV igre, nadaljevanke, filmske scenarije, scenarije za proslave, recitale itd.;
—	kritiške prispevke, eseje z vseh področij umetnosti, kulturnega in družabnega življenja itd.
V.	Prispevki (v treh izvodih) morajo biti podpisani s šifro. V priloženi ovojnici pa morajo biti naslednji podatki: ime in priimek, točen naslov, starost, izobrazba, poklic, delovna organizacija, šola in narodnost. Organizatorji ne bodo upoštevali prispevkov, ki bodo podpisani s polnim imenom. Tekstom s šifro je torej treba priložiti ovojnico z avtorjevimi podatki.
VI.	Člani žirije bodo med prispelimi teksti izbrali najkvalitetnejše.
VIL Avtorji odstopijo vse poslane prispevke ob morebitni objavi brezplačno. Organizatorji bodo objavili dela izbranih avtorjev na način in v obsegu, ki bo ustreza! gmotnim in organizacijskim možnostim.
VIII.	Prispevke pošljite najkasneje1do 25. novembra 1981 na naslov: ZKO Slovenije, Kidričeva 5, Ljubljana, za srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov, predstavnikov drugih narodov in narodnosti Jugoslavije v Sloveniji. Tel.: 061/22-541 int. 18.
IX.	Srečanje bo sredi decembra, verjetno v Novem mestu. Točen datum in kraj srečanja bomo vsem, ki se bodo prijavili na razpis, sporočili kasneje.
Savez kulturnih organizacija Slovenije u saradnji sa Savezdm sindikata Slovenije i suorganizatorima raspisuje
2. Susret pesnika in pisaca početnika, predstavnika drugih naroda i narodnosti Jugoslavije, koji stalno ili privremeno žive u Sloveniji
I.	Za okruglim stolom autori če razgovarati sa članovima žirije o pregledanim primljenim tekstovima, a sa organizatorima o radu, o mogučnostima objavljivahja te o budučoj saradnji. Izabrani autori svojim predloženim tekstovima predstaviče se slušaocima na literarnoj priredbi.
II.	Učestvovati mogu.pesnici i pisci početnici, predstavnici drugih naroda i narodnosti Jugoslavije koji stalno ili privremeno žive u Sloveniji in koji pokušavaju pisati na maternjem jeziku, a još nisu izdali (osim u vlastitom izdanju) nijednog svog rada. Kandidati moraju biti stariji od 15 godina.
III.	Pojedini kandidati mogu da učestvuju u ovom natečaju svojim literarnim prilozima na maternjem jeziku, napisanim pisačom mašinom u tri primerka.
IV.	Organizatori če uzeti u obzir priloge svih vrsta proze, poezije in dramatike:
—	crtice, novele, satire, humoreske, romane itd.;
—	pesme, epigrame, basne, aforizme itd.;
—	dramske tekstove, dramske prizore, skečeve, pozorišne komade u jednom činu, tragedije, groteske, TV drame, drame u nastavcima, filmske scenarijume, scenarijume za proslave, recitale itd.;
—	kritičke priloge, eseje sa svih područja umetnosti, kul-turnog i društvenog života itd.;
V.	Priloži (u tri primerka) moraju biti potpisani šiffom. A u priloženom pismu moraju biti sledeči podaci: ime i prezime, tačna adresa, starost, školska sprema, zanimanje, radna organizacija, škola i narodnost. Organizatori neče uzeti u obzir onih priloga koji če biti potpisani punim imenom. Tekstovima sa ši-from treba, dakle, da bude priloženo pismo sa podacima auto-
VI. Članovi žirijeodabrače od došlih tekstova najkvalitetni-je.
■ Vil. Sve pošlateradove autori besplatnoodstupaju za even-tualnu objavu. Organizatori če objaviti radove odabranih au-tora na način i u opsegu koji če odgovarati materijalnim in or-gahizacionim mogučnostima.
VIII.	Priloge šaljite najkasnije do 25. novembra 1981. go-
dine na adresu: Savez kulturnih organizacija Slovenije, Kidričeva 5, Ljubljana, za susret pesnika i pisaca početnika, predstavnika drugih naroda, i narodnosti Jugoslavije u Sloveniji. Tel.: 061/22 541 int. 18.	'
IX.	Susret če biti u 'sredini 'decembra, verovatiio u Novom ' mestu. Tačan datum i mesto susreta javičemo naknadno svima
koji se budu prijavili na ovaj natečaj.
PIONIRJEVIH 35 LET...
OSNOVNE ZNAČILNOSTI SGP »PIONIR« NOVO MESTO
Stanovanjska soseska i/ Ljubljani
7-11
Živimo v obdobju permanentnih tehničnih revolucij, kar še zlasti velja za tehnič-no-tehnološko področje. Kar je bilo še včeraj novost, je danes že zastarelo. Dinamični razvoj je postal imperativ vsakega, ki noče biti na repu dogajanj, temveč želi razvijati svoje gospodarstvo v skladu z ekonomskimi zakoni razvoja.
A) Karakteristika poslovnega sistema SGP »Pionir«
Pionirjev poslovni sistem je v vsej svoji več kot 35-letni zgodovini kazal značilnosti zelo dinamičnega mehanizma. V tej dobi se je razvil v razvejeno organizacijo združenega dela, ki ni samo občinskega pomena, temveč s svojo pomembnostjo posega tudi na republiško in celo jugoslovansko raven.
Ko smo omenili dinamični razvoj, smo zlasti mislili na:
a)	teritorialno organiziranost na širše slovensko in jugoslovansko področje, v zadnjem času pa tudi na področje inozemstva
b)	dinamično organiziranost delovne organizacije, ki je dobila zlasti zagon z uveljavljanjem nove Ustave in Zakona o združenem delu
c)	izboljšanje izobrazbene strukture tako delavcev v
proizvodnji, kakor tudi delavcev v skupnih službah d) pospešeno apliciranje novih tehnologij v proizvodnji z vsemi posledicami, ki jih to nosi s seboj.
B) Značilnosti dosedanjega razvoja SGP »Pionir«:
— je organska rast proporcionalno s svojimi lastnimi močmi in predvsem kadri. Tako je Pionirjeva organizacijska struktura dokaj trdna in homogena, ker smo pri razvoju upoštevali poleg principa proporcionalnosti še princip kontinuitete in princip učinkovitosti. Pri tem je nujen posluh za vse novosti v poslovnih funkcijah.
Ena od komponent Pionirjeve organizacije je bila in je še, v možnosti hitre adaptacije tako tehnoloških kot ostalih poslovnih novosti v poslovni sistem. Tako je Pionir tudi na naslednjih področjih razvijal svojo organiziranost
—	pri uvajanju najnovejših tehnologij in z njimi povezanimi težnjami, da se tudi v gradbeništvu uveljavi industrializacija in z njo povezan industrijski način mišljenja
—	pri uvajanju modernih metod v poslovanju, načrtovanju ter kontroli poslovanja, kot je npr. metoda direktnih stroškov
-	pri samoupravni organiziranosti, ko smo organizirali TOZD po funkcionalnem in teritorialnem principu. Omeniti je, da smo se pri tem močno angažirali na gradbenem trgu drugih republik -Hrvatski, v Bosni in Hercegovini in Črni gori
-	pri uvajanju avtomatske obdelave podatkov, ko smo orali ledino na zelo zahtevnem in obsežnem področju
-	pri urejanju široke palete poslovnih povezovanj s partnerji, ki sodelujejo v reprodukcijskem procesu gradbeništva
-	pri gradnji objektov družbenega standarda ter počitniških domov ob morju in v gorah.
C) Perspektive in projekcije nadaljnjega razvoja delovne organizacije SGP »Pionir«
Menimo, da so temelji, na katerih stoji »Pionirjeva« organizacijska struktura, zdravi in da so svojo trdnost že do sedaj upravičili.
Glede na zakonitost ekonomskega razvoja pa bi bila velika iluzija, če bi se s tem zadovoljil. Edina alternativa je tudi za vnaprej organski in dinamičen razvoj poslovnega sistema, ki mora temeljiti na naslednjih elementih:
a)	Ustrezni kadri
Naša Ustava postavlja, da je naš delavec - samoupravlja-lec osnova vsega našega socialističnega samoupravnega sistema.
Zaradi tega mora biti ena od dominant naše poslovne politike v perspektivnem razvoju, da okrepimo našo kadrovsko politiko.
Ker bo naša delovna organizacija čedalje bolj organizirana in opremljena z najnovejšimi tehničnimi pripomočki, bomo še zlasti morali paziti, da bomo pritegnili v okvir DO visoko strokovne kadre.
S tem v zvezi bomo morali poudariti komponento štipendiranja vseh profilov strokovnjakov.
Pri kadrih, ki so in ki še bodo prišli v delovno organizacijo, bomo morali zlasti razvijati naslednje osebnostne lastnosti:
-	pripadnost k delovni organizaciji »Pionir«
-	širok horizont pri obravnavanju poslovne problematike
-	odnos do dela
-	težnjo k iskanju višjih ciljev
-	dinamičnost ter disciplino
-	delovne navade
-	samoiniciativnost, agilnost
-	zmožnost timskega dela Pri vseh kadrih, zlasti pa še pri visokostrokovnih, bo treba krepiti dopolnilno izobraževanje in izobraževanje ob delu.
«
b)	Optimalna organiziranost
Razumljivo je, da se bo DO zaradi razvoja morala organizacijsko prilagoditi spremenjenim razmeram.
Formalno se bo nova organiziranost odražala v večjem številu TOZD, in sicer tako, da bomo morali večji poudarek dati funkcionalnosti. Čeprav naj bi bil tudi v dolgoročnejšem razdobju poudarek na organizacijskem razvoju s svojo in tujo akumulacijo, predvidevamo poleg tega povezovanje z drugimi organizacijami združenega dela.
Organizacijski procesi bodo šli v to smer, da bo Pionir glede na funkcionalno zaokroženost proizvodnega procesa in obsežnega teritorija, ki ga s svojimi kapacitetami pokriva, moral prerasti v močno reprodukcijsko celoto in pri tem razvijati pahljačo povezovanj z drugimi delovnimi organizacijami.
c)	Boljša mehano-opremljenost
Industrializacija v gradbeništvu ter pospešen prodor novih tehnologij gradenj bo zahteval velika vlaganja v modeme stroje in opremo. To bo povzročilo, da bosta produktivnost in proizvodnja rasli predvsem na račun teh novih pripomočkov ter sodobnih načinov gradnje.
d) Uvajanje novih te- g) Razvoj družbenega hnoloških dosežkov	standarda
Ta element poslovanja bo potrebno še bolj negovati, ker tudi v gradbeništvu velja pravilo, da kdor stagnira, dejansko propada. To bo zahtevalo, da v razvojnih oddelkih Pionirja vzgojimo vsestranske strokovnjake, ki bodo na eni strani sposobni prenesti dosežke s tujino na naša tla, po drugi strani pa tudi sami razviti določene tehnologije, ki bodo ustrezale našim specifičnim potrebam.
Znana je krilatica, da »plača ni vse«. V dolgoročnem razdobju bo to še bolj veljalo. Zato bo ena izmed komponent našega nadaljnjega razvoja v tem, da zgradimo nove naselitvene kapacitete, nove menze in nove počitniške domove.
h) Razvoj najustreznejšega informacijskega sistema
e)	Proizvodnja svojih polizdelkov in izdelkov ter surovin
V skladu s perspektivo, da bo Pionir močna reprodukcijska celota, bo potrebno težiti k temu, da bomo imeli na voljo tudi ključne surovine, polizdelke in izdelke. To nam narekuje, da bomo morali formirano dograjevati kapacitete v Tovarni gradbenih elementov, pridobivati nove gramoznice in graditi tudi nove tovarne, ki bodo zaključevale reprodukcijsko verigo.
f)	Uveljavljanje marketinga
Glede na sorazmerno širok teritorij, ki ga pokriva Pionir s svojimi kapacitetami bo potrebno do leta 1990 predvsem utrditi pozicije na tem teritoriju, hkrati pa s svojo dejavnostjo posegati tudi zunaj teh področij, ko bo za to priložnost oziroma potreba. Predvsem je tu pomembno prevzemanje opravil v tujini.
iraiBisim
V razdobju do leta 1985 bo potrebno pri evidentiranju ter kontroli proizvodnih tokov dokončno pretrgati s poslovanjem, ki sloni na elementih ročnega dela. Tu bo nujna afirmacija centra za avtomatsko obdelavo podatkov, ki bo prevzel nase celoten proces načrtovanja, evidentiranja in kontrole poslovanja. S terminalsko mrežo bodo z računalnikom povezane vse naše TOZD, kar bo dejansko pomenilo, da bo Pionir poleg enotnega poslovnega sistema predstavljal tudi enotni informacijski sistem.
i) Tesna povezanost z družbenopolitičnimi skupnostmi
Imperativ nadaljnjega delovanja naših TOZD bo tudi v tesni povezanosti z okoljem, kjer le-te neposredno delujejo. V tem smislu bo potrebno še okrepiti sodelovanje z vsemi občinskimi dejavniki, kjer TOZD živi. Tu so mišljene predvsem občine Ljubljana, Novo mesto, Krško, Brežice, Metlika, Reka in Zagreb.
Blagovnica MERKUR na Rabu
Hote! ,, VERA " na Poljskem
yr
SKUPŠČINA OBČINE IN DRUŽBENOPOLITIČNE ORGANIZACIJE OBČINE GROSUPLJE
čestitajo vsem delovnim ljudem in občanom za 29. oktober, praznik občine Grosuplje
Grosupeljska občina je zelo značilen primer razvoja, napredka in dosežkov, ki so ga slovenske občine dosegle v zadnjih desetletjih. Tako na področju ozemeljske in upravne sestave, prehoda na samoupravno delovanje ter še posebej v gospodarskem razvoju. Sedanja občina Grosuplje je nastala leta 1955, ko so se v celoto združili občini Grosuplje in Podtabor, ter dela nekdanjih občin Višnja gora ter Šmarje. Dokončni obseg pa je občina dobila pet let kasneje, ko sta se ji pridružili še občini Ivančna gorica in Dobrepolje.
Sedaj občina meri 42.074 hektarov, od katerih je 18.705 hektarov kmetijskih površin, 21.945 hektarov
gozda in 1424 nerodovitne zemlje. Obdelovalne površine sestavlja 6132 hektarov polj, 9061 hektarov travnikov, 3050 hektarov pašnikov, 415 hektarov sadovnjakov ter 47 hektarov vinogradov.
Vendar število čistih kmetij iz leta v leto pada, povečuje pa se število mešanih kmetij, kjer del dohodka prinaša delo v industriji, del kmetovanje. V 210 naseljih je zadnji popis zabeležil 7253 gospodinjstev, ter 25.342 prebivalcev. Zal je med temi glede na kmetijske površine le še malo pravih kmetov, saj jih je le nekaj manj kot štiri tisoč petsto, še manj pa nosilcev kmečkega zavarovanja - le 1386. Prejšnjim številkam
29. OKTOBER
PRAZNIK OBČINE
ustrezno je število kmetijske mehanizacije v občini: 1050 traktorjev, 30 kombajnov in dva tisoč drugih kmetijskih strojev. To pa zadostuje za pridelovanje in spravilo krme za tisoč konj, 12.684 glav goveda in 2629 prašičev, poleg tega pa še za 1490 ton pšenice, 2362 ton koruze in 12.534 ton krompirja, kolikor znaša letošnji pridelek teh osnovnih živil.
Možnosti razvoja kmetijstva v občini Grosuplje so tako še precejšnje, saj je bil v povojnem obdobju razvoj usmerjen predvsem v industrijsko rast, kar najlepše spričuje podatek o številu zaposlenih. Od nekaj več kot devet tisoč občanov jih je kar šest tisoč zaposlenih v gospodarstvu, manj kot tisoč v negospodarstvu in slabih tristo v zasebnem sektorju. Občina, ki je še pred vojno premogla le dve tovarni - Motvoz v samem Grosupljem, ter usnjarno v Šentvidu pri Stični, ima dandanes 14 enovitih delovnih organizacij, 18 TOZD in tri delovne skupnosti. Med njimi mnoge. katerih sloves je že dolgo tega segel čez občinsko mejo, kot na primer Black in Decker, SGP Grosuplje.
Predvsem zaradi industrijskega razvoja občine, delno pa tudi zaradi bližine Ljubljane, kjer je našlo delo več kot štiri tisoč Grosupeljčanov, število prebivalstva v občini narašča. Vendar nekdaj ni bilo tako. Število prebivalcev je naraščalo od sredine prejšnjega stoletja do leta 1890, ko se je začelo množično izseljevanje v Ameriko.
Zaradi slabih gospodarskih razmer je šele leta 1961 število prebivalcev doseglo raven iz leta 1890, kar je bilo takrat s 53 prebivalci na kilometer površine za tretjino pod slovenskim povprečjem.
V zadnjih desetletjih je tako občina prehodila dolgo pot od predvojnega, skoraj izključno kmetijskega predela, ki ni mogel preživeti niti že tako skromnega števila prebivalcev, do razvite občine z močno industrijo, ter razvijajočim se kmetijstvom.
Black & Decker
JUGOSLAVIJA
Black & Decker Jugoslavija se kot največji izvoznik v občini na konvertibilno področje pridružuje čestitkam ob prazniku občine Grosuplje.
TE KSTIL
TOZD
motvoz in pisi L*i'~ io n. soi. o.
Taborska 34 61290 Grosuplje
Delavci DO TEKSTIL TOZD MOTVOZ IN PLATNO Grosuplje
čestitajo vsem delovnim ljudem in občanom občine Grosuplje za njihov občinski praznik 29. oktober in priporočajo svoje izdelke.
Vsem delovnim ljudem in občanom čestitamo za praznik občine Grosuplje
OIMlOiB
elektrotehniško podjetje grosuplje
pozd elektroservice
projektiramo, izvajamo in montiramo elektroinstalacije jakega in šibkega toka, razne naprave z avtomatiko, strelovode, trafo postaje, skupinske antenske naprave, avtomatske telefonske centrale, servis in popravila.
ČESTITAMO ZA OBČINSKI PRAZNIK GROSUPLJE
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE n.sol.o.
PROJEKTIRAMO IN IZVAJAMO VSA GRADBENA, OBRTNIŠKA IN INŠTALACIJSKA DELA
•<	i 3 e tr i X*. r.»•'*« z-	» r,- - r t •»»rt*ti '<r.Tf.*-v-r
f.v.G■ i -	i r> ;rv,!tlj” -	L
'• mT.t. vO- ST'i- 3 r tr-fc.uu cv&.TS ••	CiM' T LLT-iG't >
■v	f	4:X V 'i Z' ■'iC:- ’ i Vi 7 "	1	' 1 :V .	. : t." T .	O '	'
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE
ustanovljeno leta 1946 je organizirano v petih temeljnih organizacijah:
-	TOZD SPLOŠNE GRADNJE GROSUPLJE
-	TOZD »IGRAD« VRHNIKA
-	TOZD KOVINSKO LESNI OBRAT
-	TOZD GRADBENI POLIZDELKI LJUBLJANA
-	TOZD PROJEKTIVNI BIRO LJUBLJANA
Čestitamo občanom iz Grosupljega ob občinskem prazniku občine Grosuplje
i. '	.	■ v r r r - .< -r r r •' •- *	• r k ? v s	• 7? - .	•; ■
v	: 3. j ti» i . lv-'!:: .■• «;. ,! ■Ve fesevS ciisMu.-^ctrL •' > v‘i: v .:•• ;.,'i	1,
•	• » 3 . m ’.'; : r	7 i 'IOT r-- oisG	. , ; - • |
Ob 35-ietnici izkopov grobov žrtev narodnih izdajalcev na Urhu
Grobovi v gozdu
Kdo ne ve za Urha pri Ljubljani, za podružnično cerkvico na idiličnem gričku, pri kateri so se decembra 1942 ugnezdili pripadniki vaških straž, ki so se septembra 1943 preoblekli v slovenske domobrance in potem v službi nemškega okupatorja nadaljevali svoje izdajalsko in zločinsko početje? Kdo ni slišal za njihova krvava nasilja in njihove številne žrtve, katerih trupla so površno zakopavali pd gozdu v okolici cerkve? Poznamo to množično morišče slovenskih domoljubov, pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja, morišče na robu gozdov blizu borbene Ljubljane, na zunanjem robu njene medvojne žične blokade, na območju, kjer se je narodnoosvobodilno gibanje posebej. močno -razmahnilo. Na Urha so slovenski domobranci zlasti zadnja dva meseca 19431 leta in prva dva meseca v naslednjem letu vodili svoje žrtve iz krajev, ki so spadali pod nekdanji občini Polje in Do-brunje, iz svojih in policijskih Zaporov v Ljubljani, z Barja in od drugod. A vseeno se hočemo spomniti 35. obletnice izkopa trupel mučeniških žrtev tudi zaradi tega, ker še vedno živi jo ijudje, ki so morili pri Sv. Urhu ali pa so te morije dopuščali in podpirali, pa danes nesramno lažejo, da na Urhu niso nikogar mučili, še manj pa ubili.
Dobrih pet mesecev po osvoboditvi je slovenska komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev začela z izkopi grobov na pobočjih Urha. Hotela je ugotoviti obseg zločinstev posadke vaške straže in njenega naslednika, voda 13. čete slovenskega domobranstva, ter prepoznati žrtve. Že prej je poizvedovala o tem, kje so grobovi. Izvedla je tudi dvoje javnih zaslišanj pripadnikov urhovske krvave bratovščine in njenih sodelavcev, da bi z njimi omogočila »ljudstvu, ki je bilo priča tem zločinom, da med obtoženci, ki bodo pripeljani na Urh, odkrije odgovorne zločince in jim dokaže krivdo«. Ljudje pod
Urhom so komisiji zelo pomagali pri iskanju grobov. Opozorili so jo tudi na domobranske govorice, po katerih naj bi bilo veliko žrtev pokopanih na mežnarjevi njivi južno od cerkve, kjer naj bi jih mežnarjevi, katerih sin je bil dolgo poveljnik postojanke na Urhu, podorali. Grobovi naj bi bili tudi v močvirju pod Urhom. Toda komisija se ni mogla lotiti iskanja in izkopov na tako obširnem območju zgolj na podlagi nekih govoric. Odločila se je izkopati le grobove, ki so jih že odkrili pod znano lipo južno od cerkve, na severnem pobočju Urha proti Dobrunjam in na južnem pobočju proti Molniku.
Kopali so od 29. oktobra do 15. novembra 1945. V dvanajstih dneh so odkopali 24 grobov z 79 trupli! Pri iskanju grobov so pomagali zlasti domačini, nekaj so jih pokazali tudi ujeti pripadniki morilske domobranske posadke. Kopali so nemški vojni ujetniki in nekaj dni so morali pomagati tudi najbližji sorodniki domobrancev z Urha. Kopanje po zaraščeni hosti ni bilo lahko. Mnogokdaj so bile plitke udrtine pravilnih oblik ali pa posušena smrečica, ki so jo na grob zasadili domobranci, da bi zabrisali sledi, zanesljiv znak, da je v zemlji truplo. Mnogi svojci žrtev so dolge dni prisostvovali izkopavanju trupel in čakali, da bodo v trohnečih ostankih morda le prepoznali svoje drage. Pretresljivi prizori so bili, ko so po videzu trupla ali po obleki in rečeh prepoznali svojce.
Prvi grob je komisija v sestavi zdravnika dr, Riharda Gregorčiča, referentov komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev dr. Vladimirja Frantarja in Stanislava Kompare ja ter zapisnikarice Ede Lačen izkopala 29. oktobra. Kakih dvesto metrov južno od cerkvice na robu gozda je odkrila neznano moško truplo, ki je ležalo na trebuhu in je imelo z žico zvezane roke na hrbtu. Istega dne so blizu prvega odkopali še en grob, v katerem so našli neznano žensko in moško
truplo, ki sta imeli zvezani roki na hrbtu. Žensko truplo je imelo okrog vratu zadrgnjeno zanko iz močne žice, ki je kazala, da so žrtev najbrž obesili. Na desni strani kolovoza, ki je peljal od cerkve proti iipi, je komisija 3. novembra odprla grob, ki ga je označila s številko 11. Zapisnik o izkopu prvega trupla iz tega groba pravi: »To grobišče se nahaja v zapuščeni aprienični jami, kar kažejo sledovi strnjenih kep apna. Ima štirikotno obliko en in pol metra široko in en in pol metra globoko. Zemlja ni do vrha te jame zasuta.
Ob izkopu žrtev na Urhu
Frančiška Filipič iz Loga na Barju je po obleki spoznala truplo svojega moža Janeza Filipiča, ki so ga domobranci odpeljali od doma 5. januarja 1944 skupaj z osmimi sovaščani, katerih trupla je komisija našla še v dveh drugih grobovih. Zadnji dan. izkopavanja grobov na Urhu je komisija odprla največji grob, kakih 200 m od cerkvice na vzhodnem pobočju. V njem je bilo 10 trupel žrtev, ki so jih domobranci prijeli in ubili 10. januarja 1944. Prvo so dvignili, truplo Ignaca Nograška z Gmajne pri Štepanji vasi. Ko je pred leti izšla knjiga Štefanije Podbevškove »Sveti Urh«, se je oglasil v nekem emigrantskem listu tudi Filip Lampič, ki je bil pri Nograškovi aretaciji. Vsega se je spomnil, le tega ne, da so Nograška ubili na Urhu in vrgli njegovo truplo v skupinski grob.
Med izkopanimi trupli je bilo 11 ženskih (od tega dveh partizank, ki. sta skupaj s tovariši padli 18. septembra 1943 ob napadu na domo-brahsko postojanko na Urhu). Devetnajst trupel je imelo razbito lobanjo, čeljusti, senčnico ali hude Sledove udarcev po glavi, pri šestih so zasledili močne krvavitve ali strele v
prsi ali glavo, 20 trupel je imelo z vrvjo, žico, jermenom in celo s trto zvezane roke ali noge, neko žensko truplo je imelo okoli vratu žičnato zanko, drugo vrv, golih ali napol slečenih, bosih je bilo 31 trupel. Tudi trupli železničarjev Antona in Franca Kocjančiča, ki so ju izkopali že prej, sta imeli sledove groznega j zločina: Franc je imel s krampom prebito lobanjo, Antonovo truplo pa je bilo brez glave, ležala mu je pod križem med zvezanimi rokami. Že teh neka j podatkov govori o gnusobi zločinov, ki so jih storili domobran-
ski izdajalci na Urhu.. Kar 49 trupel so svojci prepoznali (od njih 10 partizanskih). Mnogi, ki so zagotovo vedeli, da so njihove drage odpeljali na Urha, pa jih med izkopanimi trupli niso prepoznali.
Četudi je komisija jasno vedela, da je odkopala le de! grobov, ni več nadaljevala z mučnim delom. Štefanija Podbevškove je skupaj s takratnim tajnikom okrajnega ljudskega odbora za ljubljansko okolico Frenkom Mojškercem in Jožetom Verbincem preiskala ves gozd od Urha do Orlj in odkrila več kot 50 mest z znamenji, ki so govorila, da so pod rušo grobovi. Komisija je položila izkopana trupla v krste in jih 22. novembra dala pokopati v začasen grob, iz katerega so jih 9. novembra 1947 prenesli v sedan jo grobnico, nad katero se dviga lep spomenik. Mnoge druge žrtve, kdo ve koliko jih je, pa še počivajo v gozdu med koreninami dreves, ki se prav sedaj odevajo v bogate jesenske barve, spomladi pa bodo zopet ozelenela.
Janez Kos Mestni muzej Ljubljana
KRONOLOŠKI
PREGLED
1918
29. oktober V Zagrebu je Narodni svet (Narodno vi ječe) proglasil ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Narodni svet so v začetku oktobra 1918 ustanovili zastopniki jugoslovanskih narodov v avstroogrski monarhiji kot vrhovno politično predstavništvo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov se je nato 1. decembra združila s kraljevino Srbijo in kraljevino Črno goro v Kraljevino SHS. 29. oktober je za Slovence osvoboditev izpod jarma habsburške monarhije.	'
1919
1.—2. november — V Ljubljani je bil 11, zbor Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS). Kljub temu, da je imela levica stranke v tistem času svoj vpliv na večino krajevnih organizacij, je zaradi aretacije več vodilnih levičarjev uspelo desnici ohraniti svoj vodilni položaj v vodstvu stranke. Glavna razprava tega zbora je bilo vprašanje ministeriali-zma in vprašanje združitve s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov). Resolucija, sprejeta na'zboru, je pomenila kompromis , med desnico in sredinci in ni predstavljala resničnega razpoloženja slovenskega proletariata.
1921
27. oktober — V Beogradu je bila na pobudo Centralnega partijskega sveta KPJ konferenca dvanajstih strokovnih zvez. Na njej je bil ustanovljen Medzvezni sindikalni odbor Jugoslavije (MSOJ), to so bili Neodvisni sindikati. Sprejeta so bila tudi začasna pravila MSOJ ter sklep, naj začne izhajati časopis »Organizovani radnik«. List je poldrugo leto urejal Moša Pijade.
1941
29. oktober — V Ljubljani in nekaterih drugih slovenskih mestih so bile manifestacije, ki jih je organizirala Osvobodilna fronta, v spomin na
obletnico osvoboditve izpod av-stroogrskega jarma. Uspeh te plebiscitarne akcije je bil stoodstoten, saj med 19. in 20. uro ni bilo na ulicah ali v javnih lokalih nobenega Slovenca.
S tem je OF potrdila svojo moč in vpliv med slovenskimi množicami. ^
29. oktober — Pri Šentjanžu na Dolenjskem sta v spopadu z nemškimi graničarji in policijo padla Milan Majcen, komandir Mokrono-ške partizanske čete (narodni heroj) in Janez Mevželj, ki sta se dvanajst ur sama upirala močnejšemu sovražniku, ki je imel v tem neenakem boju tri mrtve in pet ranjenih.
1. november — V Ribičičevem stanovanju v Ljubljani je bilo 4. za- v sedanje vrhovnega plenuma OF, oziroma druga seja Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora. Na tej seji so sprejeti prvih sedem zgodovinskih ! temeljnih točk Osvobodilne fronte, ki so pomenile resnični program OF za narodnostno in socialno osvoboditev slovenskega naroda. Konec * decembra sta bili sprejeti še dve temeljni točki OF, take da je bilo vseh devet objavljenih v začetku leta 1942 v Slovenskem poročevalcu.
1944	^
1. november — Zaključeni so bili pogovori med predsednikom NKOJ maršalom Titom in predsednikom begunske kraljeve vlade dr. Šubaši-čem. Sprejet je bi! »beograjski sporazum«, ki je potrdil določila sporazuma z Visa (junija 1944) in predvi- • del ustanovitev kraljevega namestništva. Kralj Peter II. je moral po tem sporazumu predati kraljevo oblast namestnikom. Po beograjskem sporazumu je bila zagotovljena mednarodnopravna kontinuiteta Jugoslavije.	^
1948
24.—28. oktober — V Beogradu je bil 1. kongres Enotnih sindikatov Jugoslavije, ki se ga je udeležilo 1046 delegatov, od tega 830 delavcev in 216 uslužbencev. Kongres je razpravljal o nalogah sindikatov pri graditvi socialističnega gospodarstva, dviganju življenjskega standarda/uveljavljanju socialnega zavarovanja, zaščiti pri delu in idejnopolitičnem in kulturnem delovanju sindikatov. Kongres je sprejel tudi resolucijo, v kateri je izrazil podporo boju proti klevetam Informbiroja. m Na kongresu so za jugoslovanske sindikate sprejeli novo ime: Zveza sindikatov Jugoslavije ter izbrali nov centralni odbor, za njegovega predsednika pa izvolili Djura Salaja.
Nagradna križanka št. 39
Rešitve pošljite do 10. novembra 1981 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA št. 39. Nagrade so 300,200 in 150 dinarjev.
Rešitev
nagradne križanke
št. 37
KAKOVOST, KIRK, KLIMA, VLADIMIR NAZOR, VITEZ, AED, SALIERI, KL, MITO, NK, SKRAD, ADA, IVANOV, TSAVO, ASTA N1ELSEN, 1AN, ZEVKA, TZ, ORIS, TNT, ARONDACIJA, LAMA, EDAM, BLAIRE, ART, RIL, TERARIJ, KOLAVDACIJA, ARAL1JA, ANAPA, SIJAJ
Izžrebani reševalci nagradne križanke
št. 37
1. nagrada 300 din: Simon Stevo, Kajuhova 4, 68340 Črnomelj, 2. nagrada 200 din: Anka Mrak, PTT Kranj, 64000 Kranj; 3. nagrada 150 din: Karla Vevšek, Ul. Poh. bataljona 21, 62310 Slov. Bistrica.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	KRAVICA. TELIČKA	VNETJE SLUZNICE	HRIB PRI BEOGRADU	SESTAV.: R. N.	IGRALEC RANER	POŽELENJE. STRAST	POJAVNA I RAZBURKA NI VODI	VRESJE	IZDELOVALEC KISA	ZMIKAVT, KRA- DLJIVEC	ES	TROPSKI PTIČ Z VELIKIM KLJUNOM	ČEBELI PODOBNA ŽUŽELKA	SLAVKO TIRAN	PERZIJSKI KRALJ, UST 1 PERZ. ! DRŽAVE !	LAT. IMF. ZA DREVESNO VRSTO. KAMOR SODI JAVOR	AMER. VESOLJSKA UPRAVA	STROKOV- NJAKZA VINO	VRSTA GOZDNE PTICE, DROZG
LETOVIŠČE BLIZU OPATIJE				VIDIK, POGLED							PREBIVAL TOSKANE				.				
				KRALJ ZAH. GOTOV					X		TEHNIČNI POKUC				v				
OPERA ENODEJANKA R. MASCAGNIJA								m										^		
VEDA O ITALIJ.														DELOVNO PODROČJE					
JEZIKU IN LITERATURI														KAP. GOSP. ZDRUŽBA					
OKRASNA					VRSTA HAZSTRE- UVA	LUKA V IZRAELU				SARAJEVO			RASTL PO-						
										OCENJEVALEC, PRESO-		|	DOBNA MOR-						
STUNA						RUSKO							SKA ŽIVAL						
ŠKRNSCELJ						ŽEN. IME				JEVALEC			ŠTHAJK						
NAJV. GORA TURČIJE						.		ZVEZNA DR:: ŽAVAZDA ;									PETRARCO-	ORANJE		
	i						VELIKO | NASELJE !									VA LJUBEZEN	KOMITE		
		m						VRSTA VRBE (MNOŽ.)	RAJKO RANFL			TUBČIJA							
i				r					REKA V SR. ITALIJI			DEL KNJIGE			GAJ				
4	| r		jj|	tr^						,F	VRSTA RAZ-				ANTON DERMOTA			JUNAKINJA . V ROMANU	AMER.
	w	I ii||									CVET J A				VODJA		■	»APRIL«	MLEKO
i	r1**		s	PRIPORO- ČILO, SVET							SOD. SLOV. SLIKAR								
i	8										OLIMPIJSKE IGRE								
	tflfl	I		POAPNITEV ARTERU															
i		^	,j|| jM	m 1	LJUDSTVO V LAOSU				JAP. PRISTANIŠČE NA OTOKU HONŠU						PREBIVALEC FARE		*			.
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. Izdaja CGP Delo — TOZD Delavska enotnost. 61000 Ljubljana. Dalmatinova 4. List urejajo: Andrej Agnit, Ciril Braier, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor TOZDI, Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah. Ratael Lindič (tehnični urednik). Boris Rugelj Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter Stefanič. Andrej Ulaga. Janez Voljč in Majda Žlender (odgovorna urednica). Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič. — Poštni predal
313-VI. Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 316-S72, odgovorna urednica DE 323-554. pomočnik direktoria TOZD 312-691, tajništvo uredništva 316-672, novinarji 316-695, odgovorni urednik založbe 310-033 int. 275 ali 271. ekonomsko komercialni sektor 322-947, naročnina DE 310-033 int. 278, knjigarna in galerija. Tavčarjeva 5. 61000 Ljubljana 317-870, uredništvo -Naš delavec« in tovarniški tisk. Miklošičeva 25-111. 61000 Ljubljana 326-754, računovodstvo 322-975. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna šte-
vilka DE 9.00 din. letna naročnina je 468.00 din Rokopisov.Ib nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini: Tisk -Ljudska pravica« Ljubliana. Založniški svet er Delavske enotnosti: predsednik Miran Potrč, člani: Tilka Slaba. Silva Bočaj. Urška Cvetko Janez Čebul). Majda Emeršič. Slavko Grčar. Janez Korošec. Edo Lenarčič. Mira Maljuna!
Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janez Prijatelj, Janko Sedonja, Vlado Šlamberger in Jože Vari!
Ob gostovanju Partizanskega pevskega zbora na Norveškem
Partizanska pesem — naša preteklost, sedanjost in prihodnost
Vabilo
k sodelovanju
Partizanski pevski zbor išče nove pevce. Do 15. novembra se lahko vsi tisti, ki želite sodelovati, prijavite ali pismeno na naslov: PPZ, Krekov trg 2, Ljubljana ali po telefonu na številko (061) 317-597.
V_______________________/
Enajstič po vrsti je Partizanski pevski zbor prepeval partizanske pesmi in pesmi jugoslovanskih narodov in narodnosti na tujih tleh. Tokrat so pevci — štiriinse-demdeset jih jebilo — pod umetniškim vodstvom Milivoja Šur-beka, razgreli pregovorno hladne Norvežane. V Bergnu in j Oslu. Niso jih samo razgreli. Partizanski pevski zbor se je v krat- ] kem štiridnevnem gostovanju nekajkrat kar lepo pomnožil, saj | so norveški gostitelji — v Bergnu so bili to pevci tamkajšnjih zborov — pritegnili pesmi naše »po- j joče čete«. Posebej takrat, ko je ■ iz grl partizanskih pevcev zado- | nela norveška pesem, ki so jo naštudirali posebej za to gostovanje.
Za gostovanje na Norveškem, potekalo je v okviru kulturne | izmenjave med obema državama, je umetniški vodja pevskega | zbora iz bogatega programa i izbral 20 pesmi in iz njih sestavil I takšen program, ki je poleg naše domače partizanske in delavske pesmi predstavil tudi vse republike in pokrajine. Celotni celovečerni pevski program pa je kot rdeča nit povezovala misel o svobodi, o boju in preliti krvi zanjo j in o prizadevanjih, da jo s skup- j nimi močmi ohranifno. Svoboda, | za katero so tudi na daljn em i Norveškem med drugo svetovno vojno prelili veliko krvi v partizanskem odporu okupatorju, svoboda, ki jo je jugoslovanskemu taboriščniku v Bergnu ali ! v kateremkoli drugem končen- i tracijskem taborišču na Norve- j škem obljubljala stisnjena pest j norveškega kmeta in ribiča.
Poleg dveh celovečernih kon- | certov, ki jih je imel Partizanski i pevski zbor v Bergnu in Oslu, j kjer so nastopili v univerzitetni i dvorani, kjer podeljujejo vsako leto Nobelove nagrade za mir, so j imeli pevci še šest krajših nastopom posneli pa so tudi polurno j oddajo za norveški radio. Marši- j katero solzo so s svojim petjem | izvabili članom Kluba veteranov | druge svetovne vojne v Bergnu,
udeleženci sindikalne šole v Oslu so jih pred nastopom pozdravili s pesmijo »Avanti popolo«, ker — kot so povedali — še ne znajo nobene jugoslovanske partizanske pesmi, člani pevskega zbora v Bergnu pa so prisotnim, med njimi so bili tudi naši državljani, ki delajo in žive v tem mestu na severu Norveške, skupaj s pevci PPZ pripravili posebno doživetje. Zbora sta menjaje prepevala pesmi iz svojega programa, na koncu pa sta združila glasove v skupni pesmi. V jugoslovanskem klubu »25. maj« v Oslu pa se je zaključni nastop, namenjen predvsem našim zdomcem in predstavnikom veleposlaništva, spremenil kar v celovečerni pevski program. Izbor pesmi, ki je bil pripravljen posebej za gostovanje na Norveškem, so pevci razširili s številnimi narodnimi-pesmimi, »na pomoč« pa, so jim priskočili vsi prisotni.
Izbor pesmi:
Pesem svobode, Svobodna Slovenija, Bolen mi leži, A ča, Mitraljeza, Kolo, Pa se sliš, Mlatiči, Pleničke je prala, Žabja svatba, Hej brigade, Asturiana, V borbi krvavi, Pesem XIV, divizije, Konjuh pianinom, Na juriš, Bilečanka, Naša vojska, Bohor je vstal, Pesem o svobodi.
Jugoslovanski veleposlanik v Oslu Džon Široka je ob slovesu dejal: »Uspeh, ki ste ga z izredno kvalitetno predstavitvijo partizanskih in narodnih pesmi dose-, gli na Norveškem, v tej deželi, ki izredno neguje tradicije, je tudi za vse nas Jugoslovane, ki tu delamo in živimo, izjemno priznanje. Zato smo prepričani, da to ni vaše zadnje gostovanje, za vse nas pa je vaš uspeh zagotovilo, da partizanska pesem pomeni našo preteklost, sedanjost in prihodnost in da je tista vez, ki utrjuje
Člani Partizanskega pevskega zbora so položili venec k spominskemu obeležju Jugoslovanov, ki so umrli v kraja Os.
bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti ter utrjuje vezi prijateljstva in miru v svetu.«
Med štiridnevnim gostovanjem na Norveškem so člani Partizanskega pevskega zbora obiskali tudi dve spominski obeležji Jugoslovanom, ki so pustili svoja življenja v koncentracijskih taboriščih, položili vence in zapeli pesem. Delegaciji PPZ pa sta sprejela tudi župana Bergna in Osla, ki sta med drugim posebej poudarila dosedanje prijateljske stike, ki vežejo obe deželi in prizadevanja, da se le-ti s takšnimi gostovanji še bolj utrdijo in tako prispevajo k utrjevanju miru v svetu.
koncentracijskem taborišču blizu
Majda Žlender
Prisrčno je bilo srečanje z veterani druge svetovne vojne — bergenskimi partizani. Predsednik Kluba Lars Gjendensjoe se je posebej zahvalil jugoslovanskim partizanom, ki so veliko prispevali k dokončnemu zlomu fašističnega okupatorja.
FOTOAMATER
NA
OBISKU
Miloš Jokič
Ni naključje, da smo tokrat povabili na obisk fotoamaterja Miloša Jokiča iz Kranja. Na natečaj »Naš delavnik« je tudi on poslal nekaj svojih fotografij. Žirija je eno izbrala za najboljšo in ji prisodila prvo nagrado. To pa je prav gotovo zadosten razlog, da Miloša natančneje predstavimo.
Miloša Jokiča je najprej pritegnil film. Še kot pionir se je vključil v kinoklub »Skupina kranjskih kinoamaterjev«.
_ »Zelo resno in prizadevno smo takrat delali,« se je spominjal tistih časov, »in tudi pokazali smo lahko marsikaj.« Čeprav je ob tem navrgel bolj mimogrede, ni mogel docela skriti ponosa, ko je povedal, da je leta 1969, še kot pionir, dobil v Haagu za svoj film »Igra brez konca« prvo nagrado. Izredno lepo priznanje, če vemo, da so se na razpis UNICEF prijavili mladi avtorji z vsega sveta.
Še danes je Milošu žal za tistih sedem let, ki jih je z družino prežive! v Splitu. Odtrgal se je od kluba in kot je sam dejal, je glede fotografije in filma ta leta bolj životaril. Ko pa se je nekako pred tremi leti zopet vrnil v Kranj, so stara nagnjenja zopet oživela, le da se je tokrat posvetil fotografiji.
»Tudi film me še vedno vleče. Prav sedaj se skušamo nekdanji pionirji ponovno organizirati v kinoklub.«
Za Miloša pa je fotografija vendarle na prvem mestu. Spodbudo, kot pravi, pa mu je dalo sodelovanje v glasilu SGP Gradbinec, kjer je tudi zaposlen kot tehnolog.
»Čeprav sem prepričan, da motive, vredne fotografske obdelave, srečaš na vsakem koraku, me vedno bolj privlači človek. Res je, še vedno fotografiram vse tisto, kar se mi zdi lepo in zanimivo. Spoznavam pa, da
je prav človek, njegov odnos do dela, do okolja, do soljudi, skratka do vsakdanjega življenja, tisto, kar hočem zabeležiti in ohraniti.
Kljub temu, da delovni motivi na razstavah že dolga leta niso več cenjeni (ne vem zakaj z njimi skorajda ne prodreš), me ljudje v delovnem okolju najbolj privlačijo in bom s tem tudi nadaljeval, pa pika.«
— Ko že govorite o pikah, kaj pa pike, ki jih lahko dobite na razstavah?
»Zaradi pik ne bom znal narediti nič boljše fotografije. Zato se še učim' in iščem samega sebe. Rad bi pokazal motiv, ki ga slikam, tako kot ga vidim in občutim sam, ne pa kot sem ga že nekje videl naslikanega. Rad bi dal nekaj svojega. Vsaka že znana resnica se da povedati tudi drugače, morda boljše. Potreben je le pravi preblisk in pa seveda odnos do, tistega, kar hočeš pokazati.
Fotografija, ki ob tem nastane,« se je razvnel Miloš, »ima najmanj sto in eno napako in kritiki so vedno neusmiljeni pri njihovem odkrivanju. Saj imajo prav, če gledamo foto^ grafijo papirnato. Vendar je za avtorja vsak posnetek povezan s posebnim doživetjem in mu je lahko tudi slabša fotografija
najljubša, pa čeprav, ni popol-	j	stavil gorenjske ljudi v njiho-	|	Ijenja, kar mu konec koncev
na.«	|	vem vsakdanjem okolju, ljudi	vzame precej prostega časa in v
V zadnjem času se je odločil, j Pr’ delu v prostem času.	! zadnjem času tudi denarja,
da bo poslikal Gorenjsko. Ne, j	i Po kratkem pomisleku je bil
pokrajine s hribi in kozolci, ki	|	Ob koncu smo Miloša vpra-	njegov odgovor čisto kratek:
so, kot pravi, že tolikokrat po-	j	šali, zakaj sploh fotografira,	!	»Pa vprašajte pijanca, zakaj ne
slikani, da dajejo že vtis kiča. ! zakaj se toliko trudi, ko lovi | preneha piti?«
Zadal si je nalogo, da bo pred- ^ najzanimivejše trenutke iz živ- !	Andrej Agnič