38o
Listek.
nika, uego je bil Hozhevar, ki je živel in delal, lahko rečemo noč, in dan samo za svojo šolo, kateri je naposled žrtvoval svoje zdravje in življenje!
Toda pokojnega Hozhevarja je poleg neskončne pridnosti dičila še druga krepost, ki ni tako navadna pri visokih gospodih — dičilo ga je zlasti njegovo dobro plemenito srce! In to je pogladilo marsikatero ostrino strogih šolskih paragrafov bodisi nasproti mudljivim občinam, bodisi nasproti učiteljem, ter marsikomu v sili naklonilo lepo pomoč. Ako pa je delovanje Hozhevarjevo raztezalo se na vse strani našega šolstva in je bil v njegovih rokah združen do malega ves njega napredek, vender je mož tudi deloval tudi v drugih strokah svojega uradniškega posla deloval neumorno deloval tako vspešno, da mu je zagotovljena hvaležnost vse dežele Kranjske in njenih prebivalcev. Slava vrlemu možu ! Levstik in Hozhevar. Levstik in pokojni vladni svetovalec Hozhevar sta bila glavna prijatelja. Oba Laščana, znana iz šolskih let, hodila sta pozneje vsak svoj pot, imela vsak svoj različen posel, nista sicer mnogo občevala, vender sta postala vselej, kadar sta se srečala na ulicah, ter se dolgo menila o mestnih in zlasti — velikolaških dogodkih. Ko je leta 1875. umrl Hozhevarju oče, naprosil je Levstika, naj pokojniku naredi grobni napis. Levstik je prijatelju izpolnil prošnjo. Dotični napis na grobnem spomeniku na velikolaškem pokopališči slove tako: Spredaj se  čita:
¦d Tukaj počiva
JARNEJ HOČEVAR
iz Velikih Lase,
umeri 4. novembra 1875. /,
V 71. letu   svoje dobe,
in njegova žena MARIJA   PODBOJ-eva umerla 6. oktobra fS6j. 1. v 58. letu  svoje dobe «
Na levi strani:
Na desni strani:
Na zadnji   strani:
»Krščanski sva  živela, Otroke zvdsto preskrbela, Sosedom rada  pomagala, Potrebnih nesva  odganjala : O znanec ljubi!   prosi zdaj, Da prideva v nebeški raj!«
»Hvaležen ves obili rod, Ki Vaju korenin je cvetje, Spominja Vaju se dobrot: Otroci, vnuki, snahe, ze"tje Solze" prelivajo za Vama, Ki Vaju skriva tiha jama.«
»Večni mir in  pokoj Vama daj milostivi Bog, In večna luč Vama  sveti!«
Šolska slovnica slovenska. Kdor uči v šoli slovenski jezik, ali kdor pregleduje raznovrstne šolske knjige naše, ta bridko čuti veliko zmešnjavo v pravopisji, nepravilnost v slovniških oblikah, zmedeni besedni red in nedoslednost v vsem pisanji, ki se košati po   raznovrstnih   učnih   knjigah slovenskih.   Želja po dobri, dovršeni, recimo normalnl
Listek.
38i
slovnici slovenski, kakeršno je že pred trinajstimi leti zahteval Stritar, postala je občna neizogibna potreba, da storimo konec babilonski zmešnjavi v knjižni naši slovenščini zlasti pri šolskem pouku Nadejali smo se, da nas Janežičeva slovnica v novem Sketovem izdanji T tem oziru vsaj nekoliko zjediui, in zategadelj smo veseli pozdravili novo knjigo. Toda ko smo ji natančneje pretipali jetra in obisti — šel je tudi ta up po vodi! S to knjigo nam ni pomagano, zakaj ne, videli bodo bralci iz spisa g. prof. Lendovška v denašnji in v prihodnjih številkah »Zvonovih*. Da bi se pa vender odpravila kvarna nezložnost v pisavi, treba bode nove šolske slovnice ali vsaj novo predelane Janežičeve slovnice. In da bi se dosegla toliko zaželena zložnost in jedinost v pisavi, posvetoval je g. prof. Lendovšek nedavno »Slovenskemu Narodu«, naj bi se ob Vodnikovi slavnosti dne 29. in 30. junija sešli slovenski slovničarji in učitelji v Ljubljani, ki bi se dogovorili o dvojbenih slovniških stvareli ter določili, katerim možem naj se izroči izdelovanje nove šolske slovnice.    S tem,  pravi   pisatelj, postavili bi Vodniku-slovničarju najlepši spomenik.
Ta nasvet ni napčen, toda po naših mislih se vender ne d& izvršiti. Vodnikova slavnost bode prešumotna in odvračala bode našo pozornost na druge strani. Za znanstvene razgovore takrat ne bode ni časa, nI prave volje. Tudi si od takih dogovorov ne obetamo mnogo sadii. Privaten zbor slovenskih slovničarjev nikdar ne bode imel toliko veljave, da bi se njega sklepom pokorili vsi učitelji naši. Tudi nobeno društvo, niti »Matica Slovenska«, ne more jih pripraviti do tega. To nas je izučila žalostna izkušnja ! Kako nam je postopati v tej stvari, zato imamo jasen vzgled na Nemcih. Koliko let so se shajali nemški učenjaki, koliko se je popisalo tinte in popirja, koliko so se trudili posamezniki in učena društva, da bi dosegli jedinost v nemškem pravopisu. Ni se jim posrečilo, dokler pruski naučni minister Puttkammer ni posegel vmes ter ni na podstavi dognanih načel ukazal vsem šolam in uradom, kakd jim je pisati. In kaj je bilo v Avstriji drugače? Kakšna zmešnjava je glede pravopisja vladala po vseh nemških šolskih knjigah, in ves trud dunajskega društva »Mittelschule« in raznih učiteljev in učenjakov, doseči zložnost, bil je brezuspešen, dokler ni visoko c. kr. naučno ministerstvo izdalo knjižice »Regeln und Worterverzeichnis fiir die deutsche Rechtschreibung« ter leta 1879. ukazalo, da je ta pravila rabiti po vseh šolah, pri vseh disciplinah po vseh šolskih knjigah. In kakd hitro se je dosegla jedinost, ko je bila zaprta pot v šole vsaki knjigi, ki ni uravnava po uradnem pravopisu.
Tudi pri nas se mora te stvari lotiti šolsko oblastvo, in ker se ni nadejati, da bi se visoko naučno ministerstvo pobrinilo za slovenski pravopis, bilo bi najprimerneje, ko bi visoki c. kr. deželni šolski svet kranjski z ozirom na nedoslednost in zmešnjavo, ki se šopiri glede" pravopisja, slovniških oblik in besednega reda po vseh učnih knjigah za ljudske in za srednje šole in uvažuje' veliko nepriliko, katero mora ta zmešnjava pro-vzročevati pri pouku, sklical na prosvet nekoliko učiteljev slovenskega jezika, dal po njih določiti vse preporne stvari v naši pisavi, potem pa poskrbel za to, da se spiše šolska slovnica slovenska po gotovih dognanih načelih in da se ne uvede niti v ljudske, niti v srednje šole nobena učna knjiga, ki se ne drži te uradne slovnice. O tej priliki bi se tudi lehko kaj pomenili o učnem črteži za slovenski jezik po naših srednjih šolah. Štirideset let se poučuje že slovenščina na srednjih naših šolah, pa se še nismo dokopali niti do učnega črteža, niti do potrebnih knjig, ampak vsak učitelj uči slovenščino, kakor se mu ljubi in kakor ve" in zna. Čas je, da bi se tudi v tem oziru stvar dognala, kako in kaj je   učiti v obče, kako in kaj  po posameznih razredih.
Godec. Poleg narodne pravljice o Vrbskem jereru. Spisal Anton Funtek. Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmavr & Fedor Bamberg v Ljubljani. 1889, m. 8, 100 str. Cena nevezani knjižici   1   gld.  20 kr., krasno vezani   I  gld.  80 kr.