Cate Quinn: ČRNE VDOVE Naslov izvirnika: Black Widows Prevod: Matejka Križan Lektura: Saša Šega Crnič Prelom: Matejka Križan Naslovnica: EVING d. o. o., Trebnje Urednica: Matejka Križan Založništvo in distribucija: LYNX, Matejka Križan s. p., Bodkovci 41b, 2256 Juršinci GSM: 040-717-445 www.beremknjige.si Juršinci, 2021 Elektronska izdaja. URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134056 ©Cate Quinn, 2021 Vse pravice pridržane. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana COBISS.SI-ID 69542147 ISBN 978-961-7134-05-6 (ePUB) Benu in Nathalie I Rachel, prva žena Gospod, odpusti mi, danes sem lagala policistu. Rekla sem mu, da Blake ni nikoli položil roke name. Rada bi rekla, da sem branila spomin nanj, a bi bila to še ena laž. Resnica je, da preprosto ne bi prenesla, da še en outsider obsoja naš način življenja. Ko so prišli policisti, sem bila na ranču. Pripravila sem si kozarce, lepe in čiste, in jih polnila s slanim krompirjem. Letos je bilo obilo dežja in letina je bila nadpovprečna, zato sem lahko veliko vložila. Rutina me vedno pomirja. Spominja me na čas, ko sem kot deklica vlagala hrano za zimo, moji bratje in sestre pa so se bosonogi smukali po kuhinji. Tiho sem si prepevala, brisala robove in zapirala pokrove. Moja shramba se je pridno polnila z barvito zelenjavo in nasoljeno govedino. Na pogled sicer ni lepa, je pa okusna. Mestnim ljudem se Nelsonov ranč verjetno zdi preprost. Je majhno posestvo, le nekaj akrov veliko, v petdesetih so na njem vzrejali majhno čredo goveda. Pred petimi leti je Blake v razpadajočo kmečko hišo postavil peč in napeljal osnovni vodovod. Sto petdeset kilometrov naokrog ni ničesar, razen puščave in nekaj postaranih puranjih jastrebov. Zame je to raj na zemlji. Za jesen je bil dan topel, zato so bila vsa vrata na stežaj odprta, se je pa že čutilo, da se bo vreme spremenilo. Tista nenadna vročina, ki prinaša nevihto in povzroča debele bele oblake nad prostrano in zapuščeno puščavo. Zaprla sem oči in se nastavila sončnim žarkom, ki so mi skozi kuhinjsko okno sijali na obraz. Ko sem znova odprla oči, je pred vrati kmetije stal trop policistov. »Gospa Nelson?« Pogledala sem ga, v roki sem držala nož. Verjetno sem se tem mestnim uradnikom zdela prava pojava v brezoblični prerijski obleki z dolgimi in širokimi rokavi, zapeti od nog do vratu, svetli lasje pa so mi padali na hrbet. Z rezila sem obrisala belo krompirjevo sluz. Nož sem odložila. »Katero gospo Nelson pa iščete, gospod?« Pogledala sem vsakega posebej. Nekaj se jih je odkrito razgledovalo po ranču. Navzven izgleda rahlo kaotičen, propadajoča poslopja, sušilnica in napol urejene zelenjavne gredice. Hiša je čista in udobna, polna kvačkanih reči. Imamo majhen kavč z blazinama, ki sem ju sama naredila. Na eni piše 'Dom je, kjer je srce', na drugi pa 'Bog je ljubezen'. Imamo tudi pult z majhno plinsko pečjo, na kateri si pogrevamo hrano, in nekaj reči za shranjevanje hrane, ki mi jih je Blake kupil za najino drugo obletnico poroke. V zadnjem delu hiše je star senik, tam imamo postelje. Dve enojni za dve ženi. Zakonsko za Blaka in tisto, ki si jo zaželi. Eden od policistov je vzel v roke družinski portret. Fotografijo, ki je nastala kmalu po Blakovi poroki s Tino. Me tri stojimo za svojim možem. Jaz, najstarejša, sem si za to priložnost lase posušila s fenom, na ustnice nanesla roza šminko, nosila pa sem bluzo s cvetličnim motivom, ki mi je segala čez široke boke. Emily, vitkejša, jih kaže še manj od svojih devetnajst, oči ima zelene in široke kot zajec, tanke lase pa nakodrane. In potem še Tina s svojim mačka, ki je snedla smetano nasmeškom. Ravni črni lasje, ozka obleka z dekoltejem, močno naličena. Takrat je v ospredje stopila policistka. Dama v ozkih hlačah. Zdelo se je, da veliko časa preživi zunaj, kot nekatere dekline iz Salt Lake Cityja, ki niso pretirano verne in med konci tedna športajo ali počnejo bogve kaj. Sijoče rjav čop. Zelo osupljive svetlorjave oči. Takoj sem vedela, da ni članica Cerkve. »Sem policistka Brewerjeva,« se je predstavila. Ponudila mi je zagorelo roko. Sprejela sem jo. Stisk je bil topel, krepak. »Hočete reči, da tukaj ni samo ene gospe Nelson?« je vprašala. »Em. Ne, gospa.« Ne vem, zakaj sem pogledala nož. Brewerjeva je zožila pogled, kot bi me ujela na laži. »Hočem reči,« sem nadaljevala, »da drugi dve zdaj nista tukaj.« Odhrkala se je. »Ste vi gospa Rachel Nelson, poročena z Blakom Nelsonom?« »Sem, gospa, v torek je bilo šest let.« Nasmehnila sem se. »Pravzaprav sva včeraj praznovala obletnico.« To jo je vznejevoljilo. Pogledala je poročno fotografijo. »Mormoni ste, kajne?« je vprašala. »Ljubši nam je izraz Sveti iz poslednjih dni,« sem pikro odvrnila. »Smem vprašati, zakaj ste tukaj?« »Gospa Nelson,« je rekla in zajela sapo, »bojim se, da imamo slabe novice v zvezi z vašim možem.« Ne besede, pač pa njen ton me je zadel kot zaušnica. »Je aretiran?« Čutila sem, da mi žari obraz. Odkimala je. »Ne.« »Sem jaz aretirana?« »Bolje, da sedete.« II Tina, sestra-žena Moram jo pohvaliti. Zlobna čarovnica z zahoda se je danes izkazala za koristno. Rachel je bila edina od nas dovolj pogumna, da je vstopila v mrtvašnico in ga identificirala. Tega sranja je veliko v kriminalističnih šovih. TV-dramah. Sorodniki, ki jočejo in govorijo: »Ja, to je on.« Nikoli ne vidite nikogar reči: »Tega ne morem storiti.« Škifi so me privedli, ko sem si prvič po letu in pol ravno hotela privoščiti fiks. Kot kakšen junkie golob, ki se vrača domov, sem se prebila do Ria Grandeja, okraja z dvema ulicama v Salt Lake Cityju. No, meni, ki sem iz Vegasa, se zdi pravzaprav še kar zabaven. Tam, kjer sem odraščala, je vse prekleto mesto predano temu sranju. Tukaj pa se vsi stiskajo na dveh ulicah z nekaj klateži. Kakorkoli, ko so me policisti privedli, sem domnevala, da so nas aretirali zaradi bigamije. No, prišli smo na postajo. V eno tis-tih sob, kamor te zaprejo, preden se resnično znajdeš v težavah. Ko so še vsi zelo prijazni in se nič ne snema. In tako sem tukaj na tej postaji v Salt Lake Cityju. Razmišljam, da se ni veliko spremenilo, razen obtožbe. Za neko šalo gre, kajne? V Vegasu so me aretirali, ker sem se prodajala. Tukaj so me priprli, ker sem poročena. Nato pa vstopi ta čedna ženska. Visoka, lepo oblečena. Rjave lase ima spete v čop, a izjemno sijoče, kot bi vse na njej hotelo vsakomur povedati, kako dobrega zdravja je. Skorajda brez ličil, zagorela od pohodov, jantarju podobne oči. Zlate, skoraj. Spominja me na razglednice, ki mi jih je včasih pošiljal Blake. Moralno neoporečni ljudje v športnih oblačilih, ki oglašujejo uta-ški življenjski slog v naravi – bordanje pozimi, gorsko kolesarjenje poleti. Predstavi se kot policistka Brewerjeva. Žensk, kakršna je ona, praviloma ne maram. Mislijo, da razumejo, kako je odraščati v revščini, vendar ne. »Vi ste gospa Tina Nelson?« Odkimam. »Jaz sem Tina Keidis.« Grdo jo premerim, ne bo me preslepila, da bom rekla, da sem Blakova žena, ker je to nezakonito. Na stolu se naslonim nazaj. »Vi, škifi, kupujete te mize in plastične stole na razprodajah?« vprašam. »V Vegasu imajo enake.« Dala sem ji vedeti. V podobnem položaju sem bila že milijonkrat, nima smisla, da me poskuša ustrahovati. »Gospodična Keidis,« reče policistka. »V puščavi smo našli truplo. Prepričani smo, da gre za vašega moža.« To mi zapre usta. Takrat mi Brewerjeva pove, kaj se je zgodilo. Neka mestna srajca se je v iskanju notranjega miru vozila sredi ničesar in videla je jastrebe, ki so krožili nad delom reke, kjer je Blake rad lovil ribe. Potem mi pojasni glede trupla. Da gre za sumljive okoliščine. Ne glede na to, kako se je zdelo na zunaj, je imel Blake rane, ki bi si jih lahko zadal sam, o tem so bili zdaj prepričani. Ko mi pove vse podrobnosti, se mi moški, ki ga je našel, zasmili. »Slišim, da so vas policisti pobrali v Riu Grandeju,« doda Bre-werjeva. »Tam človek redko sreča mormona. Ste se izgubili?« Zamrmrala sem nekaj v tri dni, da mesta ne poznam dobro. Ampak niso neumni. Verjetno že imajo mojo nekaj centimetrov debelo kartoteko iz Nevade. Iskreno? Po noči najine poročne obletnice … najbrž se mi je utrgalo. V mesto sem šla iskat težave. Blake me je posvaril, da bo težko. Deliti ga še z drugima ženskama. Ampak mislim, da ni dobro premislil o vsem. Drugi dve sta bili rojeni za to. Vzgojeni v božjem duhu za te moški je glava družine stvari. Zame je to novo. Nikoli nisem imela družine. Bila sem razpeta med rejnike in svojo mamo, kadar je bila v mestu. Lahko prosim Gospoda Kristusa za moč in Boga odpuščanja, ampak vsak dan na ranču me je stiskalo pri srcu. Prisežem, da sem dejansko lahko občutila to ranjeno kašasto zmes v svojih prsih. Rachel je rekla, da bo sčasoma lažje, a ne verjamem, da je kdaj izkusila takšno ljubezen. Z Blakom sta bila par že na kolidžu. Neoporečna mormonska otroka, ki sta delala, kar je prav. Ona rada počne, kar se od nje pričakuje. In rada zmaguje. To plat skriva. Gospa Mormon je zelo tekmovalna. Verjetno je zato dovolila svojemu možu, da si vzame več žena. Ni bilo dovolj, da je dobra mormonka. Morala je biti najboljša. Torej, Rachel ne razume, kako je bilo z mano in Blakeyjem. Kako je pazil name med rehabilitacijo. Trudil se je rešiti mojo dušo. Pravzaprav sva se na ta račun šalila. Dražila sem ga. Le kaj čeden mlad moški počne s kupom odvisnikov od metha? In podobno. Povedal mi je, da ni nikoli dokončal svoje misije, zato se je hotel odkupiti kot prostovoljec v rehabilitacijskem centru. Tudi glede tega sem ga zbadala, češ da smo zdravljeni odvisniki poceni spreobrnjenci, tako obupano željni novega življenja, da smo pripravljeni verjeti karkoli. Temu se je smejal in rekel, da se ne motim povsem. Veliko sva se smejala, on in jaz. Preprosta resnica je, da me je Blake rešil, v vseh pomenih. In takrat, ko sva prvič plesala na bedni rehabilitacijski božični zabavi, ko mi je glava slonela na njegovih prsih, mi je Blake šepnil v uho, da ni še nikoli do nikogar čutil tako, kot čuti do mene. Tega se oklepam v mračnih trenutkih, ko spim sama in je Blake z drugo ženo. Resnica je, da je najtežje ob večerih, ko Rachel začne pripravljati eno svojih groznih mormonskih večerij iz konzervirane hra-ne. Ozračje je nekako … polno neizrečenih čustev. Prisežem, da ima zakonska postelja električen naboj. Rachel gleda v vse smeri, le proti seniku ne. Emily postane še bolj tiha, kot je ponavadi. Jaz postanem nemirna. Nervozna. Govorim zlobne stvari. Kot takrat, ko sem bila nenehno zadeta in nisem mogla dobiti fiksa. Vedno je zahajalo sonce, ko smo se me, žene, najhuje sporekle. Delo na vrtu, čiščenje in druga opravila so bila končana. Na ranču ni veliko svetlobe, nobenega televizorja, razen majhnega prenosnega, za katerega Emily sveto prisega, da ga nikoli ne gleda, ampak baterije so bile vsak dan prazne. Blaku je bilo všeč, ko smo skupaj prebirali Biblijo, ampak ni ga bilo vedno doma. Verjetno bi to morale pričakovati. Obletnice. Blake me je izbral tri noči v tednu. Ozračje je bilo napeto. Še vedno vidim ta prizor, nas, tri žene, ki sedimo na kavču in čakamo, katero bo izbral. Rachel se s svojim Mona Liza nasmeškom drži, kot da ji sploh ni mar. Jaz počnem tisto, kar sem se naučila na ulici, dajem videz, kot da razmišljam o nečem resnično umazanem. Suhcena Emily se drži prestrašeno. Smešno, ko zdaj pomislim na to, se mi zdi, da bolj kot je bila Emily videti prestrašena, pogosteje jo je izbral. III Emily, sestra-žena Mrtev je, mrtev je, mrtev je, mrtev je. Saj ste že slišali to? Ko človek ne ve, ali bi jokal ali se smejal? Tako se počutim zdaj, ko sedim na zadnjem sedežu policijskega avtomobila in gledam puščavsko cesto. »Kako ve, dame, najdete pot domov, ko se vračate z nakupovanja?« vpraša policist, ki vozi. »Mi smo komajda našli ta kraj, celo s pomočjo satelitske slike.« Raje samo skomignem kot odgovorim. Bolj me zanima strmenje skozi okno. Ranč naj bi bil kraj, kjer bomo vsi na varnem. Kjer smo lahko, kar smo. Ker je utaška zakonodaja prepovedovala prešuštvo. »En mož, tri žene, imam prav?« poskusi policistka. »Vi ste najmlajši?« Redkobesedna sem, zato odnehata. Jasno mi je, da sta že videla poročne slike. Na prvi je Rachel s svojimi blond lasmi, privihanimi na zatilju, Blaka drži pod roko, ko bi osvojila nagrado. Takrat je bila vitkejša, a ne dosti. Na drugi se nekaj let kasneje Blake, njegovi rdečkasti lasje so nekaj odtenkov temnejši, reži meni, kot da ve nekaj, česar jaz ne vem. Rachel bdi za nama in oblastniško drži roko na Blakovem suknjiču v barvi smetane, ki ga je nosil na vseh svojih treh porokah. In še zadnja slika, na njej smo vse tri. Tina se nastavlja kameri, kot da je na snemanju Playboya, Rachel se drži smrtno resno. Jaz sem videti, kot bi mi odleglo. Med vožnjo nazaj v mesto mi policista postavljata vse sorte vprašanj o Blaku. O njegovi službi prodajnega zastopnika za aparate za konzerviranje hrane. Zakaj je toliko zdoma. Našla me je policistka, kakšen kilometer in pol od ranča, tavala sem. Upala sem, da bom doživela neko razodetje, kot Hieronim v sirijski divjini. Ampak nisem prišla daleč. Utrudila sem se. Priraste ti k srcu, puščava. Sprva sem jo sovražila. Vse te kilometre ničesar. Umivaš se s pomočjo skodelice in vedra vode. Ves čas moraš paziti na porabo energije in na luči, da ne raznese generatorja. Po poroki me je Blake odpeljal iz Salt Lake Cityja na ranč. Z vsakim kilometrom, ki me je vodil globlje v puščavo, sem se počutila, kot da se lušči in z mene odpada delček za delčkom. Ker sem bila iz mesta, se mi je tukajšnja pokrajina zdela nepredstavljiva, vse je bilo prazno. »Pa saj tu ni ničesar,« sem rekla Blaku. »Vse je zapuščeno.« Pomežiknil mi je. »Verjetno se zato imenuje puščava, kaj?« Prekrižala sem roke in lice naslonila na šipo, opazovala sem rumeno-rjavo pokrajino, ki je brzela mimo mene. Če jo opazuješ dovolj dolgo, postane zabavna. Vse postane zrnasto kot pri stari računalniški igrici. Ničesar ni, na čemer bi ti zastal pogled. Le ve-čno enake gore, ki spominjajo na bučno pito, rumeno-oranžen pesek in košate zaplate trave, ki bežijo mimo, zum, zum, zum. »Tukaj si lahko samosvoja,« mi je rekel Blake. »Nobenih zakonov ni, ki bi te omejevali. Ničesar, razen gora, peska in neba na stotine kilometrov v vsako smer.« Mislim, da je hotel reči, da sem lahko takšna, kot si želi on. Pot je bila še toliko hujša, ker se je Blake držal pretirano ponosno, kot bi vse to zgradil sam. Ves čas je kazal na grudaste rdeče skale, gore, ptice ujede, ki so krožile na nebu. Prisežem, če bi bila vrata odklenjena, bi jih sunkovito odprla in tekla vso pot do Salt Lake Cityja. Ko sva prispela na ranč, sem se najprej dotaknila enega izmed košatih šopov trave. Mislila sem, da bo mehka, kot blazina, a ni bila. Bodla me je v prste. Blake mi je povedal, da ni mobilnega omrežja, uporaba stacionarne linije pa je omejena, ker je zelo draga. Če bom želela telefonirati, me bo odpeljal v bližnje mesto Tucknott. Lahko pa mu dam pismo in ga bo odposlal. Rachel je pošiljala veliko pisem bratom in sestram, ki so bili razpršeni povsod naokrog. »Rachel ne obiskuje sorodnikov,« je rekel, »ji je pa v veliko tolažbo, da jim piše.« Nikoli nisem pomislila, da bi Rachel vprašala, zakaj ne obiskuje svojih sorodnikov. Verjetno sem pozabila, ker nimam nikogar, ki bi mu pisala. Nikogar, ki bi ga poklicala. Sama sem si postlala posteljo. In sedaj moram leči vanjo. Šele kasneje sem izvedela, da Rachel laže o tem, kdo je v resnici. Pravzaprav sem kmalu zatem, ko sem se poročila, poskušala telefonirati svoji materi, a je odložila takoj, ko je zaslišala moj glas. Bilo je po poročni noči. Še vedno me zmrazi, ko pomislim nanjo. Ne smejte se, OK? Pri devetnajstih še nisem vedela. Pri Bogu prisežem, sicer lahko umrem. Niti sanjalo se mi ni, kaj možje in žene počnejo v spalnici. Bil je pravi šok, ko sem izvedela, ja, pravi šok. A veste, kaj je druga najtežja stvar, če si žena številka dve? Ko vam bom povedala, se boste smejali. Pravzaprav je bila največja sprememba hrana. Jezus, Jezus, ta ženska je zanič kuharica. Nisem odraščala na mormonski kuhi. Živela sem v delu mesta, kjer so živele družine priseljencev. Jedli smo pašto in mesne kroglice. Prvi večer na ranču je Rachel postregla s skrivnostno juho iz konzerve, s pirejem iz vrečke in s presušenim mesom za glavno jed, za poobedek pa z nekim zelenim želejem in smetano. Jezus na tripu, kakšen kaos. Šele proti koncu večerje je Blake zamrmral, da je pojedina imenitna in da je ponosen nanjo, ker se je potrudila. Zamisel je bila njena. Policijski avtomobil zavije na avtocesto proti Salt Lake Ci-tyju. Zajamem sapo, ker ga bom spet videla. Zelene znake ob cesti, gigantske gore v ozadju, ne s planotastimi vrhovi in rjavkaste, kakršne so v puščavi, ampak sive in zašiljene. Pozimi mestne gore prekriva zamrznjen bel sneg, a moj najljubši čas je pomlad, ko se med snegom pojavijo temni deli skal. Kot bi nekdo razlil mleko. Opazujem bledikave stavbe s kvadratnimi okni, vse več jih je in bolj nagnetene so, ko se približujemo centru mesta. Tam je igrišče z lepim rdeče-belim znakom, ki oznanja: Ob nedeljah ni igranja. Peljemo se po stranski cesti, tam blizu sem odraščala. Ujamem obris Caputove italijanske trgovine, kjer je moja mama z nagnetenih polic s sijočimi nalepkami včasih kupovala sir in paradižnikovo omako. »Ste OK, gospa Nelson?« Zavem se, da se s prsti dotikam stekla. Počasi umaknem roko. »Ja,« rečem. »Le odraščala sem tukaj.« Prešine me, da sem bila na svojo poročno noč preveč živčna, da bi lahko jedla, četudi bi bila Rachel izvrstna kuharica. Ko sem stopila čez prag, mi je namenila takšen pogled, da sem iskreno mislila, da me bo ubila kar tam na bež vinilnih tleh, moja kri pa se bo vpila v grozno doma narejeno kvačkano preprogo. Zdelo se je, kot da je v tistem trenutku spoznala, kaj bova z Blakom počela v spalnici. Iznenada je preblisk spoznanja pometel z vsemi drugimi mi-slimi. Nikoli več mi ne bo treba tega početi. Zaslišim neki čuden zvok, sprva pomislim, da gre za živalski zvok iz policijskega radia. Kozji ali prašičji. Potem dojamem, da ga povzročam jaz. Smejim se. Mrtev je, mrtev je, mrtev je, mrtev je. IV. Rachel, prva žena Tina je hotela iti z mano v mrtvašnico, Bog ji odpusti. Resnično je hotela. Ampak se je skoraj onesvestila, ko sva stopili na teman hodnik, ki je zaudarjal po kemikalijah. Ne bi bilo prav, če bi morala čez to. Tina je imela že tako težko življenje. Torej je to padlo name. Vse težke stvari padejo name. Preden so me odpeljali na policijsko postajo, mi je uspelo vzeti nekaj normalnih oblačil. Majico s kratkimi rokavi in kav-bojke, malce pretesne okrog pasu, če sem iskrena. Razpustila sem si lase, da so mi padali na hrbet. Opazila sem začudene poglede, ljudje me vedno tako gledajo. Ko imam lase razpuščene, se vidijo blond prameni, sicer narejeni doma, a precej lepši od tistih, h katerim se zatekajo druge cerkvene mame. Policistka Brewerjeva me odpelje v majhno sobico. »Za hip se bomo ustavili tukaj,« reče. »Da vam pojasnim, kaj lahko pričakujete, ko boste stopili v mrtvašnico.« Pomolči, vem, o čem razmišlja. Še vedno nisem vprašala, kako je Blake umrl. V meni se je oglasil nekdanji strah pred policijo. Vzgojena sem bila v duhu, da ne smem nikoli govoriti z oblastmi. In mislim resno, nikoli. Pogoltnem slino in sedem. Sobica je majhna, stene betonske. Ne razlikuje se veliko od tiste, v kateri sem odraščala. V njej je zofa iz umetnega usnja, kot bi se jo nekdo trudil narediti udobno. Svetloba je slepeča. »Grde modrice imate.« Brewerjeva gleda moj laket. Pet temnih znamenj. Rokav potegnem navzdol. »Študirali ste?« vpraša Brewerjeva. Sprašujem se, kako ve. Potem me prešine, da nosim staro majico Brigham Young Universityja. Znak je na rokavu. »Ja, gospa.« »Človek v poligamnih zakonih redko sreča diplomiranca,« pripomni. Verjetno res. Našli so me v prerijski obleki in boso na ranču brez tekoče vode. Najbrž mislijo, da sem žrtev kakšnega kulta. »Morda se tisti najbistrejši držijo proč od policije,« rečem. Zvenim odrezavo, hladno. Osupne me, kako zelo podobno svoji materi zvenim. Tisti brezizrazni ženski, ki je svojega otroka vzgajala v kleti. Spomnim se, da me je ista misel prešinila, ko je Blake domov pripeljal Emily. Pogovarjali sva se, zdela se je tako sramežljiva in krotka. Mislila sem, da ji bom lahko pomagala. Da bo zaživela v božji ljubezni. Predstavljala sem si, da bomo vsi prijatelji. Kar zadeva spalnico, je ne bomo omenjali, sem sklenila. Reke, ki mirno teče okrog skale. Nato sta se Blake in Emily vrnila s poroke. Nisem bila pripravljena na to, kako jo bo gledal. Ljubi bog, za svojo novo sestro sem pripravila pojedino, postlala sem ji posteljo in ji v sobo nastavila sveže cvetje. Načrtovala sem, kako jo bom sprejela, jo toplo objela in ji rekla, da je dobrodošla in da se bom potrudila, da se bo počutila ljubljeno. Potem pa sem videla Blakove oči. Volčje oči. Misli so mi otrpnile na eni sami. Mene ni nikoli tako pogledal. Mož, za katerega sem mislila, da ga zelo dobro poznam, se je spremenil v plenilca. Živalskega zasužnjevalca. Moj objem je postal tog, besede puste. In Emily, druga žena, ki sem jo povabila v naš dom, se je prestrašila ob tistem, karkoli že je videla na mojem obrazu. Dojela sem, da policistka Brewerjeva govori. »Identifikacija je zgolj formalnost,« je tiho rekla. »Njegovo truplo bo prekrito. Platno bom odgrnila le toliko, da boste videli obraz. Samo prikimajte, ko boste videli dovolj, in spet ga bom pokrila.« Hotela sem se zasmejati. Ni se mi zdelo resnično. »Da si na hitro ogledate obraz, je vse, kar potrebujemo. Isto-vetnost smo že preverili z osebno izkaznico, ki smo jo našli v denarnici gospoda Nelsona. Če ga glede na okoliščine ne boste prepoznali, bomo naredili analizo DNK.« »Glede na okoliščine?« »Gospa Nelson, morate biti pripravljeni na to, kar boste videli. Bojim se, da je vaš mož … poškodovan. Telesno.« V oči so mi stopile solze. Moj Blake. Tako nežen in tako dober. »Mislimo, da je vaš mož storil samomor,« sočutno nadaljuje. »Ampak ostalih možnosti nismo izločili.« Kot bi mi izginila tla pod nogami in bi tavala v praznini, prevzame me nenadna živalska želja, da bi jo klofutnila. »Moj mož je član Cerkve,« rečem. Izraz na njenem obrazu se ne spremeni. »Vzeti življenje, ki ti ga je podaril Bog, je greh,« dodam, pomenljivo. Čudi me, da je tako neumna. Brewerjeva mirno prikima. »Torej vi ne verjamete, da je storil samomor?« vpraša. Odgovorim zelo odločno. »Še nikoli nisem bila o ničemer bolj prepričana.« »Obstaja kak razlog, da bi mu kdo hotel škodovati, gospa Nelson?« Celih pet sekund ne razumem njenih besed. Potem se mi posveti. »Mislite, da bi lahko mojega moža nekdo umoril?« Besede mi zastanejo v grlu, kot bi ne mogle zaobiti žalosti. »Blaka so imeli vsi radi. Kdo bi mu hotel storiti kaj žalega?« Brewerjeva se spogleda s kolegoma policistoma. In tudi jaz se zavem, da moje besede niso čisto resnične. Vsi so imeli radi Blaka. Razen njegovih žena. Včasih smo ga sovražile. V. Rachel, prva žena »Prosim, bodite pripravljeni, gospa Nelson. Bojim se, da prizor ni lep. Ste prepričani, da nočete nikogar ob sebi? Sorodnika ali …« »Bolje, da čimprej opravimo,« rečem in potihoma kratko zmolim, prosim za moč. Ne prestrašim se zlahka, videla sem že marsikaj. Ampak najbrž je vse enkrat prvič. »Način, kako je umrl,« nadaljuje Brewerjeva, »je pustil posledice na njegovih obraznih potezah. Obraz je obarvan, izkrivljen. Morda preostanek ne bo podoben tistemu, česar se spominjate.« Preostanek. Verjetno policisti morajo uporabljati takšne besede. Da se oddaljijo. Hodim kot mesečnica, eno nogo prestavljam pred drugo. Pomislili boste, da sem čutila odpor. Toda bilo je ravno nasprotno. Blazno sem si ga želela videti. Čudno. Občutek je bil tako močan, da je skoraj spominjal na najine študijske dni, ko sem upala, da ga bom srečala na hodniku. Tisto prvo leto, ko sem bila študentka, in še zdaj me zaščemi, ko pomislim nanj. Na Brigham Young University sem se prvič resnično srečala z zunanjim svetom – krajem, pred katerim so nas svarili, ko sem odraščala na Domačiji. Prvič sem videla hišo, višjo od dveh nadstropij, in tehnologijo, ki ni bila kmetijski stroj. O teh rečeh smo samo šepetali ali jih za hip uzrli v prepovedanih revijah, ki so jih moje sestre pretihotapile domov. Velike steklene stavbe. Široki pločniki z lepimi cvetličnimi gredicami. Bolj kot okolje je bilo osupljivo dejstvo, da sem sama. Dekleta so nas vzgajali, da nikoli ne smemo nikamor same, niti za sekundo. Pa vendar sem bila tukaj, se sprehajala naokrog, kamorkoli se mi je zahotelo, najbrž sem tudi zevala. V daljavi so bili čudoviti zasneženi gorski vrhovi, spominjali so na zaščitno ograjo. Iskreno sem čutila, da bi lahko odletela, če ne bi bilo tistih gora. Potrebovala sem polnih deset minut, da sem stopila skozi drsna vrata v glavni stavbi. Mislila sem, da gre za neki trik in lep čas sem samo opazovala druge študente, ki so samozavestno hodili noter in ven. Sčasoma sem smuknila noter, tesno za petami dekleta v dolgi obleki, in se nekako porazgubila v panju študentov, ki so hiteli na predavanja ali so se z njih vračali. V široki avli so bili aparati, ki so ti v zameno za kovance dali pijačo. Videla sem jih že na policijski postaji, potem ko so naredili racijo na Domačiji, in takrat so mi povedali, da so to zlobne reči. Naprave, ki jemljejo denar. Zbrala sem ves svoj pogum in naredila korak k neodvisnosti. Kupila sem si prvo gazirano pijačo. Mesto Salt Lake City mi je, da bi se lažje vključila v skupnost, podarilo obleko iz lokalne dobrodelne trgovine in trideset dolarjev v sveže natisnjenih bankovcih. Nosila sem jih v denarnici iz umetnega usnja, skupaj s potrdilom o državni štipendiji, ki sem ga čuvala kot amulet. Kot bi se bala, da mi bo nekdo vzel štipendijo, če ne bom takoj pokazala potrdila. Segla sem v denarnico in izvlekla še čisto novega petaka. Približala sem se osvetljenemu napisu Diet-Coke z majhnimi gumbi ob strani. Nisem vedela, kaj naj storim. Prepričana sem bila, da se bo avtomat sam odločil, katero pijačo želim. Takšne so bile moje življenjske izkušnje dotlej. Nič se ni zgodilo. Potem je nekdo spregovoril. »Ne veš, katero bi?« Bil je prijeten, umirjen, rahlo zaskrbljen glas. Kot bi bila moja izbira pijače resnično pomembna. »Še nikoli nisem uporabljala takšne naprave,« sem priznala in okrog prsta ovijala pramen las. Način, kako sem to počela, je bil razlog, da me je Blake, kot mi je povedal kasneje, povabil na prvi zmenek. Ne morem reči, da me je zadela strela z neba, ko sem ga prvič videla. Imel je lepe oči. Globoko modre, in imel je zelo dolge trepalnice, za moškega dokaj neobičajne. Skoraj poženščene. Imel je jagodno blond lase. Z leti so postali bolj rjasti. Tudi pege je imel. Takšne, ki jih dobiš, če imaš presvetlo polt, da bi lahko bil veliko na soncu, pa si vseeno odraščal v naravi. »Oh, torej si tudi ti s kmetije, kaj?« Stopil je bliže, zavohala sem sveže oprana oblačila. Najprej sem pomislila, da pozna mojo grozno preteklost, postalo me je sram. »Ja, veliko nas je odraščalo na podeželju.« Nasmehnil se je, opazila sem jamice in zagorel pegast obraz. »Vajena si le tistih, ki jemljejo kovance. Pomagal ti bom.« Potisnil me je proč in namrščeno pogledal aparat. Potem še mene. »Zdiš se kot dekle, ki mu bo všeč kremna soda,« je sklenil. Potem je vzel iz žepa dolarski bankovec in ga vtaknil v režo avtomata. Vzelo mi je sapo, tako samozavesten je bil. Srce mi je divje razbijalo, ko se je sklonil in vzel hladno pločevinko. Potisnil mi jo je v roke. Bila je ledeno mrzla, a tega sploh nisem občutila. »Hvala,« sem rekla. Rahlo je prikimal in mi ponudil roko. »Z veseljem. Blake sem.« »Rachel.« Prvič sem se s svojim novim imenom predstavila tujcu. Bilo mi je všeč. »No, Rachel, upam, da se še kaj vidiva.« Pomežiknil mi je. Potem je odšel. Odprla sem pločevinko in naredila požirek. Prav je imel, sem pomislila. Kremna soda mi je bila res všeč. Takrat sem se spraševala, ali ga bom še kdaj videla. Nikoli nisem pomislila, da ga bom videla ležati v mrtvašnici, pod modro rjuho. »Vzemite si čas, gospa Nelson,« je rekla Brewerjeva. »Povejte, ko boste pripravljeni.« V grlu se mi je naredil cmok in tam obtičal. Pred mano je izbočeno modro-zeleno platno z vsemi zgovornimi izboklinami. Oh, bog, oh, bog, oh, bog, oh, bog, oh, bog, oh, bog, oh, bog. Nočem storiti tega. Prešine me, ali si lahko premislim. Če bi lahko namesto mene pogledal nekdo drug. Potem se spomnim na Tino in Emily. To moram storiti zanju. Nobena od njiju tega ne bi zmogla. Postanem zagrenjena. Imela sem pravega moža in napačni ženi. Ko bi vsaj drugačni ljudje stopili v najin zakon. Bolj podobni meni. Dobro bi se razumeli. Delili bi med seboj. S Tino sva si zelo različni. Ona vsakomur pove vse. O mojem odraščanju, kar ni prav. Človek ne sme govoriti o vsem. Zasebne stvari so zasebne. In Emily, križana gora. Same laži so je. Ko sem jo prvič videla v okrepčevalnici, kjer je delala, se mi je zdela osupljivo lepa, kot manekenka. Kot oseba iz filma, velike oči v barvi akvamarina, tanki blond lasje. Ko jo enkrat spoznaš, ta glamur hitro zbledi. Zdaj se mi zdi Emily le deklica smešnega videza. Vdihnem, da bi se pripravila na to, kar bom vsak trenutek zagledala. Priviham nos, da ustavim solze. Potem sunkovito prikimam. »Ste prepričani?« Policistka Brewerjeva drži roko na rjuhi, zaskrbljeno me gleda. »Ja,« rečem komaj slišno. Pogledam jo v oči, prešine me, da je prijazna. Mislim, da bi me, če bi bilo to dovoljeno, držala za roko. »OK.« Prikima. »Odgrnila bom rjuho. Samo prikimajte in spet ga bom pokrila.« Zaradi solz vidim vse megleno, ko pa odgrne rjuho, me prizor presune, kot bi me zadela desettonska skala. Opotečem se nazaj, z eno roko se primem za železni voziček, da ne padem. Moje telo se čudno odzive. Zvije se v pasu. Sopem. S pogledom spet poiščem truplo, leži le nekaj centimetrov stran od mojih pobeljenih členkov. Refleksno umaknem roko. »Gospa Nelson,« reče Brewerjeva, »gospa Nelson, potrebujete premor?« »Kaj ste mu naredili?« šepnem. »Kaj ste naredili mojemu Blaku? Kje ima svojo garmo?« VI Tina, sestra-žena Na policijski postaji imajo kavni avtomat, ki streže postum, kavni nadomestek, podoben tistemu, ki je priljubljen med mormoni. Nikoli mi ni bil všeč, ampak Rachel ga pije, kot bi se bala, da bo šel iz mode. Medtem ko čakamo Rachel, eden izmed škifov pritisne na gumb in si s penasto tekočino umazane barve napolni skodelico. Meni ne ponudi pijače. »Torej živite skupaj?« vpraša škif in strmi v svojo usrano kavo. »Še z dvema ženskama, vse pa ste poročene z Blakom Nelsonom?« Premeri me s pogledom. Konice mojih črnih las se rahlo cepijo, puščam si namreč dolge, kot del vere. Še vedno imam vročo postavo, kljub vsem drogam. Verjetno imam srečo. Moja mama je bila enaka. Ozek pas in košarico C je obdržala še pri štiridesetih. Koža na njenem obrazu je postala ohlapna, a velike rjave oči in visoke ličnice lahko veliko zakrijejo. »Indijansko kri imamo,« je vedno govorila. »Poleg veliko ostale, moj oče je bil namreč pridanič izza meje. Ampak kakorkoli, ljudje z indijansko krvjo se resnično počasi starajo.« V Vegasu se ljudje ne zmenijo za izgled kot tukaj. Večina bi ob pogledu na punce, ki delajo v kazinih, samo zazevala. Zato opazim tega Salt Lake City škifa, kako me gleda in si misli: Je seksal z vsemi tremi naenkrat? Rachel mi je povedala, da je obsedenost z mož-in-žena odnosi tipična za netipične tipe, kadar gre za poligamijo. Kot da bi jih metalo iz tira, kaj se dogaja v spalnici. Seveda se ni tako izrazila. Omenila je neko daljšo besedo, podobno lasciven. Včasih sem mislila, da to počne nalašč, ker je imela diplomo, midve z Emily pa ne. Zdaj mislim, da morda ni bilo tako. Rachel je pametna, a ko gre za ljudi, vendarle ni tako zelo pametna, če razumete, kaj hočem reči. Pomislili boste, da je Rachel odprte narave, ker je odraščala v veliki družini. Ampak v bistvu je ravno nasprotno. Ne vem, ali Rachel sama sploh ve, kako se počuti polovico časa, tako da vso srečo, če mislite, da jo boste pripravili do tega, da vam pove. In zato je bilo tako težavno med njo in nama, sestrama-ženama – Rachel se ima za nekaj več. Verjetno se ji je zato tako strgalo, ko je začela Emily razkrivati njene skrivnosti. Pramen temnih las si ovijem okrog prsta. »Vas zanima, kaj smo počeli v spalnici, policist?« vprašam nedolžno in mežikam vanj. Zardi, seveda je pomislil na to – vedno vem, kdaj moški razmišljajo o teh stvareh – a tega ne sme priznati, ker je spodoben mormon in vse to. Na njegovem obrazu se pokaže jeza. »Veste, takšne, kot ste vi, mečete slabo luč na Svete iz poslednjih dni,« reče. »SPD Cerkev ne priznava sester-žena.« »Tvoji sestri bosta.« Spomnim se Blaka, ko mi je to rekel. Kako lepo je zvenelo takrat. Iz časa, ko sem se prodajala v Vegasu, sem najbolj pogrešala družbo drugih deklet. Čeprav smo živele na usranem dnu, smo vedno skrbele druga za drugo. Ne samo enkrat sem rešila življenje. To je sestrstvo. Ne pa skupaj sedeti in šivati. In čakati, da bo zlobna čarovnica z zahoda pripomnila nekaj pikrega, ker sem imela na ustnicah rožnato šminko. Ampak potegnila je kratko. Katero je največkrat odpeljal v posteljo? Mene. »Mnogoženstvo je v naši Cerkvi prepovedano od leta 1904,« reče škif. »Pravi mormon ne krši zakonov.« »A res? Tega nisem še nikoli slišala.« Prešine me, da sem se takoj prelevila v staro sebe. Pravzaprav je občutek dober. Vsaj vem, kako se vesti na policijski postaji. Škif postane rdeč v obraz. »Kako naj pričakujemo, da bomo v svoje vrste pridobili več duš,« vpraša, »če smo zaradi takšnih, kot ste vi, videti kot kmetavzarji, ki se poročajo s sorodniki?« »Eh, ja,« rečem, »vsak krst pomeni rešeno dušo, kajne? Več žena pomeni več pogovorov o veri, je tako?« »Štiri otroke imam in vzgojeni so tako, da spoštujejo zakone.« »Dobro zanje.« Na stolu se naslonim nazaj, želim si, da bi imela cigareto. Kaditi sem nehala malo pred poroko, ker mormoni ne uživajo kofeina, tobaka ali alkohola. »Z Blakom nisva bila zakonito poročena, policist. Ceremonija je potekala v mestu v mormonskem templju. Saj veste, v katerem? Velika bela stavba z visokimi zašiljenimi stolpi? Ne morete je zgrešiti.« Malo sem zajedljiva, tempelj bolj ali manj je Salt Lake City. Mesto je zraslo okrog njega, ko se je Brigham Young leta tisoč osemsto in še nekaj odločil, da bo tukaj zgradil cerkev. Gre za kolosalno snežno belo gradu podobno reč, ki se vidi s katerekoli točke v mestu. Deset akrov velika parcela je ogromna, vse ulice in trgi pa se imenujejo Temple East ali Temple West in tako dalje. Ko sem tempelj prvič videla, sploh nisem mogla verjeti, da mi bo dovoljeno stopiti vanj. Spominjal me je na palačo iz Pepelke. »Noben zakon ne prepoveduje duhovne poroke,« rečem. »Ne gre za zakonito poroko, ki jo priznava država. Zgolj za duhovno. Prisežem,« še dodam in pomežiknem. Še predobro vem, da je sam izkusil vse čudaške rituale. Seveda je popolnoma prežet z miselnostjo Svetih iz poslednjih dni, zato vem, da bo šel v tempelj, da bi izvedel, karkoli mu lahko povedo. Zame, iskreno, je bilo težko, da se nisem določenim stvarem smejala. Blake mi je že podaril sveto spodnje perilo. Mi mu rečemo garma. Zelo zelo neseksi dolgo belo reč, ki se konča na sredi stegen in sredi nadlahti. Ko mi je pojasnil, da jo moram nositi ves čas, da bom obvarovana pred zlom, sem pomislila, da bi se tam in takrat umaknila. Morda bi se morala, tempelj je bil namreč povsem drugačna stopnja. Pretvarjati sva se morala, da bova drug drugega zabodla z nožem. Skozi rjuho sva se držala za roke. Kaj podobnega ste verjetno počeli z najboljšo prijateljico v vrtcu. Prijateljici sva, prijateljici sva, nikoli nikoli ne bova prelomili prijateljstva. Nekaj v tem smislu. Zame je bilo še toliko težje, ker je Blake vse vzel zelo resno. Na neki točki sem mislila, da bom prasnila v smeh. Zdržala sem samo zato, ker sem vedela, da bom pristala v objemu svojega novega moža, ko bom prišla ven. Škif me grdo gleda. Vem, da sem mu prišla do živega. Dobro. Privoščim si trenutek zlobe. Rojeni mormoni kot on sovražijo, da je takšnim, kot sem jaz, dovoljeno vstopati v njihov klub, da poznamo njihove skrivnosti. »Za vse imate odgovor, kaj?« zasika. »Upam, da boste imeli odgovor tudi za Boga, ko bo prišel čas.« »Prej vprašanje. Vprašala ga bom, kaj jebenti počne z mojim možem.« VII Rachel, prva žena Zdi se, kot da Blakov grozljiv in nabrekel obraz lebdi nad železnim vozičkom. Brewerjeva je imela prav. Ni si podoben. Nikomur ni podoben. Glava in ramena mu kukajo izpod rjuhe. Vonj po kemikalijah v mrtvašnici mi prihaja do živega. »Svoje garme nima oblečene,« rečem in obtožujoče pogledam pogrebnika. »Kje je Blakova garma?« Trudim se ostati mirna, ampak zaradi mojega tona se oba zdrzneta. »Telo moramo sleči,« pojasni policistka Brewerjeva. »To je del postopka …« »Ne govorim o njegovih oblačilih,« rečem precej glasneje. Iščem način, kako bi razložila, ko se oglasi pogrebnik in si od-dahnem. »Sveti iz poslednjih dni nosijo svete garme, ki jih dobijo v templju,« pojasni Brewerjevi. »Ne smejo jih sleči.« Sočutno me pogleda. Vem, da je član Cerkve, ker raje uporablja izraz Sveti iz poslednjih dni kot mormoni. Nekatere ta izraz moti – pogosteje ga uporabljamo tisti, ki verjamemo v poligamijo, od česar se drugi raje oddaljijo. »Deset let živim v Utahu,« odrezavo reče Brewerjeva, »in zelo dobro vem za obstoj verskega spodnjega perila, hvala, gospod Docherty.« Preseneti me, da jo je to tako razburilo. V mojem svetu ženske skoraj nikoli ne pokažejo jeze. Zasačila sem se, da jo nekoliko občudujoče gledam, kot bi bila eksotična žival. Obrne se nazaj k meni. »Gospa Nelson, razumem, da je to za vas težko. Žal je naš protokol takšen, da moramo trupla sleči. Vključno s tempeljskimi oblačili. Lahko mi verjamete, da tole truplo ni prvo, ki je v mrtvašnici pristalo v svetih oblačilih. Spoštujem to, da imajo za vas dragocen pomen, ampak mi moramo opraviti svoje delo. Vsa oblačila odstranimo zato, da lahko bolje določimo vzrok smrti.« »Vi ste mu slekli sveto garmo?« Zavem se, da stiskam pesti. Kar vidim lahko, kako pogrebnikove roke z Blaka slačijo sveto oblačilo. Nespoštljivo. Beseda mi kot kača švigne skozi misli. Ostani prijazna, Rachel, se opomnim. Ostani prijazna. Razganja me od besa. To pomeni, da je Blakovo telo pod rjuho izpostavljeno. Ranljivo za temačne sile. Blake je svojo garmo prejel pri osemnajstih, malo pred svojo misijo – kot član skupine fantov pred študijem. Dveletni izlet v tujino, da bi reševali duše. Dekleta dobijo svojo garmo ob poroki. Veliko žensk, s katerimi sem odraščala, ni nikoli sleklo svoje garme, resnično nikoli. Ko so se umivale, so umivale ud po ud, sklonjene nad kadjo, ostale dele pa so si skrbno umile s krpo. Odrasla sem ob zgodbicah, da garme lahko odbijajo ogenj in ustavijo krogle. Moja garma je bila kupljena v Beehive oblačilih, trgovini čudaško spranega videza v zahodnem delu mesta, za katero mi je Blake zatrdil, da bom tam dobila najboljšo ceno. Spomnim se, da sem jokala, ko sem dobila garmo. Ko sem v templju zagledala gruče družinskih članov, ki so čakali na svoje sorodnike, sem občutila takšno osamljenost, da mi je postalo slabo. Najbrž do tis-tega trenutka nisem resnično vedela, kako zelo pogrešam svoje ljudi. »Tukaj ni priporočljivo jokati,« mi je resnobno zašepetal Blake. »Zdi se, kot da nisi predana. Jočeš lahko kasneje.« Skozi vse, kar je sledilo – prijazne ženske so se dotikale golih delov mojega telesa, mimike, da mi bodo prerezali vrat, če bom razkrila skrivnosti templja – skozi vse to sem šla kot obnemela zaradi moževe opazke. Je mislil, da sem jokala zato, da bi bila videti otročja pred njegovimi znanci? Blake, ki mi je dvoril, je kar naenkrat izginil. V morju ritualov sem se počutila osamljeno, še nikoli tako. Ko sem naposled dobila debelo najlonsko perilo, sem si ga hvaležno oblekla, nadela sem si oklep. In sedaj sem v nasprotnem svetu, v temačni hladni sobi, kjer oblačil ne dajejo, temveč jih odstranjujejo. Kjer duše niso zapečatene, ampak izgubljene. »Vse stvari vašega moža so na varnem,« me pomiri pogrebnik. Pokaže na kup plastičnih vreč na bližnjem vozičku. V nekaterih so oblačila, čedno zložena. Druge so umazane in pomečkane, kot bi jih izvlekli iz blatne reke. V ustih začutim kislino. Prepoznam Blakov rumeni brezrokavnik. Ni važno, kateri prašek sem uporabila, nikakor nisem mogla osvežiti zbledele barve najlona. Cerkev SPD je nekoliko nejasna glede kupovanja novih oblačil. Na splošno velja, da jih je treba nositi kar se da dolgo, ampak Blake je bil glede takšnih reči zelo varčen. Ne on ne nobena od nas žena ni nikoli prejela nove garme. Moja je stara šest lest in se na robovih cefra. Prešine me nenaden ponižujoč preblisk, kaj si o tem zagotovo mislijo nečlani Cerkve. O razpadajočem spodnjem perilu, ki je za nas sveto. »Zavedam se, da se vam to morda zdi čudno,« rečem in se trudim ohraniti miren glas, »ampak pomemben del naše vere je, da ohranimo perilo ves čas v stiku s kožo. Počutim se … izjemno neprijetno mi je, ker ste se ga dotikali. Nihče razen njegovih žena ga ne bi smel niti videti,« dodam in se borim s čustvi, ki me stiskajo v prsih. Pogled mi zdrsne nazaj na njegov obraz. Ne morem si pomagati. »Zakaj je takšen?« tiho vprašam. »Ker je žrtev zadušitve,« reče Brewerjeva, enako tiho. »Pritisk pusti na obrazu posledice.« Pogledam njegov vrat, živo rdeče znamenje, ki kot dve tirnici teče naokrog. Na zatilju ima med rdečimi lasmi skupek črne strjene krvi. Vidim, da Brewerjeva čaka, da ji bom postavila več vprašanj o tem, kako je umrl, ker pa jih ne postavim, se zdi nejevoljna, kot da se ne vedem normalno. »Gospa Nelson …« reče Brewerjeva, »da bomo prepričani. Je to Blake Nelson?« To se mi pogosto dogaja. Kot bi čustva skakljala naokrog in čakala, da jih prepoznam, potem pa skočijo name, ko to najmanj pričakujem. »Ja,« rečem, »to je moj mož.« Zajočem. VIII Rachel, prva žena Vonj v policijski sobi za zaslišanja je enak kot v vseh ostalih. Po postani kavi in močnih čistilih. Občutek imam, da se vsi vonji mešajo v meni. Po mrtvašnici, iz katere smo prišli. Po poškodovanem pohištvu tega nepriljubljenega prostora. Pogled mi zdrsne proti ropotajoči stari klimi. Z lepilnim trakom so prelepili razpoko, ampak delčki so se odlepili in se v pihajočem zraku tresejo kot obtožujoč prst. »Gospa Nelson,« reče Brewerjeva, »hvaležni vam bomo, če boste odgovorili na nekaj vprašanj. Tukaj ste prostovoljno in niste aretirani. Vendar pa zakon zahteva, da vas v tem trenutku seznanim, da imate pravico do odvetnika. Lahko si ga izberete sami ali pa vam ga bo določila država.« »Mormoni ne potrebujemo odvetnikov,« rečem, »Bog je naša priča.« Ob tem se rahlo namršči. »Oprostite,« rečem, »ko sem živčna, se rada šalim.« »Oh.« Še bolj se namršči. »Ni potrebe, da bi bili živčni, gospa Nelson. Zgolj za rutino gre. Da vas lahko izločimo iz preiskave.« Pogleda me. Nasmehne se mi, a ne z očmi, potem odpre mapo. Na vrhu je kup fotografij našega ranča. Peska. Razmajanih poslopij. Zadene me grozljiv spomin na trenutek, ko sem bila zadnjič na policijski postaji. »Ste OK, gospa Nelson?« Prikimam, srce mi divje razbija. »Malce bledi ste. Vam lahko kaj prinesem? Vodo?« Odkimam. »Ste prepričani, da ste dovolj dobro, da boste lahko odgovorili na moja vprašanja?« »Ja.« »Dobro.« Spet se nasmehne. Tokrat sočutno, zdi se iskrena. Znova pogledam policijske fotografije ranča, ki se celo meni zdi malce zakoten, povsod je polno Blakovih pokvarjenih strojnih projektov in druge navlake. »Moram reči,« reče Brewerjeva, »da sem mislila, da sem v vseh teh letih dela na policiji videla že vse sorte bivališč, ampak Utah vedno postreže z nečim drugačnim.« Privzdigne obrvi in zmaje z glavo. »Vaše je bilo zapuščena kmetija?« »Ranč. Živinski ranč.« »Hočem reči, da vi niste imeli ranča,« reče in obrača fotografije. »Živinski ranči običajno nimajo … kaj je tole? Star reševalni stolp?« »Blake je menil, da potrebujemo razgledno točko,« pojasnim. »Bliža se sodni dan in človek se rad prepriča, da imajo prišleki prijateljske namene.« Nekaj dolgih trenutkov me gleda. »Seveda. In tam ste živeli samo vi štirje?« vpraša. »Nobenih otrok?« »Ne še!« se pretirano odzovem, nepremišljeno, in tudi bolj glasno, kot bi si želela. Brewerjeva me zbegano opazuje s svojimi jantarjevimi očmi in prešine me, da je bil moj odziv nenavaden. Uporabila sem prihodnjik, po tem, kar se je zgodilo. Brewerjeva obrne še nekaj slik. »Ta majhna lesena hiša je … v njej živite in spite. Zunanje stranišče je za njo.« Prikimam. »Udobno. In tole?« S prstom pokaže na star rjast živinski skedenj iz valovitega železa. »Blake je v njem hranil veliko reči. Nam ni bilo dovoljeno hoditi tja.« »Potem pa se lahko imamo mi za privilegirane,« brezbrižno reče in dvigne fotografijo, ki prikazuje temačno notranjost. Razmetana krama, ki jo je Blake zbiral za svoje projekte. Kolesa in strojni deli z odpadov. »Moški brlog, kaj?« »Bo kar držalo.« »In potem … je tukaj še zanimiv skedenj, približno petnajst metrov proč od hiše. V njem konzervirate hrano, kajne?« Dvigne še nekaj fotografij. Čedno založenih polic, ki segajo do stropa, z vloženo zelenjavo in drugo hrano v kozarcih mavričnih barv. Survive Well 5000, naprava za konzerviranje hrane, stoji na sredini prostora, kot da je priletela iz vesolja. »To ni namenjeno prodaji, kajne?« vpraša. »Le za domače potrebe?« Prikimam. Zažvižga. »No, dodobra ste založeni,« naposled reče in vrne fotografije v mapo. »Torej …« Brewerjeva se pogosto nasmiha, a neiskreno. »Rekli ste, da je šel vaš mož včeraj lovit ribe?« »Tako je.« Usta imam suha. Pogoltnem. »Vsak petek je lovil ribe.« »Ampak tokrat se ni vrnil. Vas ni skrbelo?« »Em, no, včasih je bil zelo pozen. Takrat je največ ulovil. Če ni ničesar ulovil čez dan.« »Torej je imel navado vso noč ostajati zunaj?« »Ne vso noč. Morda potem, ko se je zmračilo. Domov se je vrnil, ko smo vse že spale.« Za hip na njenem obrazu nekaj uzrem, a takoj izgine. »In to mesto, kjer je lovil ribe,« nadaljuje, »je … oddaljeno pet minut hoje od vaše hiše?« Brska po fotografijah in izvleče tisto z leseno kmečko hišo. »Od te?« »Ja, približno pet minut.« Predstavljam si nižino, kjer se reka razširi, voda olivne barve teče po peščeni prsti, in trdoživa grmovja. Nasproti naše nabrežine je rjava skalna stena, navpična in zdelana od vremena, z nje tečejo drobni curki, kot bi nekdo stiskal mehko sredico. Blizu nabrežja raste brin, ves zverižen od starosti, spominja na starkino roko. Ljudje ne marajo brinov, ker so grdi in pusti, a meni je bil vedno všeč. Potrebuje čisto malo zemlje, uspeva pod žgočim soncem ali kupom snega, v resnici pa je še močnejši, kot se zdi. »Greste ve, žene, kdaj k tistemu delu reke?« vpraša Brewerjeva. »Ne pogosto. Enkrat letno. Blake naju je s Tino krstil v tisti vodi.« »Emily pa ne?« Vprašanje izreče nekoliko prehitro. »Ne zna plavati. Strah jo je toka, zato je njo krstil ob reki.« Brewerjeva spet privzdigne in spusti obrvi. »Torej, da razjasniva,« reče. »Vaš mož gre ven. Ne pride domov. Je bil jezen?« »Sporekla sva se,« priznam. Ob spominu na prepir me stisne v prsih, duši me. »A sva zadevo rešila.« »Lahko vprašam, zakaj sta se sporekla, gospa Nelson?« Spet pogleda mojo roko in jaz povlečem rokav, čeprav so modrice zdaj skrite. »Em, Blake je govoril z enim od mojih sorodnikov. To mi ni bilo všeč.« »OK.« Brewerjeva prekriža roke in se nagne naprej. »Z družino imam zapleten odnos, policistka Brewerjeva, ne razumemo se najbolje.« »Blake pa se je vmešal? Zato ste bili tako zelo besni?« Pogledam jo v oči. »Nisem bila tako zelo besna, policistka,« mirno rečem. »Ampak ja, zamerila sem mu. Najprej bi se moral posvetovati z mano. Pogovorila sva se. Opravičil se je.« Brewerjeva privzdigne obrvi. »Tako preprosto, kaj? Ko bi bil vsaj moj mož tako razumevajoč,« reče. »Morda bi ostala skupaj. OK. In potem? Blake gre ven in se ne vrne domov. Kaj ste domnevali? Da je ostal sam zunaj v svoji samoti sredi puščave?« Izraz na njenem obrazu sporoča, da se ji to ne zdi verjetno. »Jaz … mislila sem, da je bil pozen, da je lovil ribe, da se je vrnil, ko sem že spala.« »Pa zjutraj, ko ste se zbudili in ga ni bilo tam?« »No, ne bi bilo prvič, da bi vso noč ostal zunaj. Morda je bil zatopljen v globoko molitev. Ampak jaz … jaz nisem bila v tisti postelji. V … em, poročni postelji.« Čutim, da zardevam. »To je postelja, ki je namenjena odnosom z vašim možem?« Prikimam. »A tako.« Brewerjeva se namršči. »Katera pa je bila v postelji?« »Za tisto noč je izbral Emily.« Trudim se ohraniti miren glas. Obraz ji spreleti bolečina. »Potemtakem ste domnevali, da je pozno v noč ostal zunaj, potem pa legel k drugi ženi?« povzame Brewerjeva. »Ja.« Rahlo nagne glavo in se spet namršči. »Vas to ne moti, gospa Nelson? Oprostite, ker sprašujem, ampak če bi šlo zame in bi moj mož legel k drugi ženski …« Spači se in ponazori, kako zelo bi jo to motilo. »Včasih me,« previdno rečem. »S tem se veliko ukvarjamo, je del našega prepričanja. Ljubimo, kot je ljubil Jezus. Učimo se obvladovati ljubosumje. To je dolgotrajen proces.« Predalčkanje. Izraz, ki ga uporablja moja terapevtka. Stvari v glavi zloži v predalčke, Rachel. Temu pravimo predalčkanje. Obvarovalo te bo. Brewerjeva okleva, nisem je prepričala, potem se odloči iti naprej. »Torej, da bo jasno, pravite, da ste se sporekli s svojim mo-žem, vendar sta zadevo rešila. Med vama ni bilo nobene hude krvi,« reče. »On gre na ribolov, dolgo v noč ostane zunaj, kar ni redko. Ko se ni vrnil domov, se za to niste posebej menili, ker ste domnevali, da je v postelji z drugo ženo. Je tako?« »Ja.« Obliznem si ustnice. Brewerjeva pogleda v svojo beležko, obrne nekaj strani. »Navedli ste, da je Emily Martinelli šla ven na sprehod približno takrat, ko je šel Blake na ribolov. Ampak odpravila se je v nasprotno smer, kajne? Proč od reke.« Prikimam, ona obrne še nekaj strani. »In Tina Keidis je bila, kolikor vam je znano, ves čas v hiši. Prepričani ste, da bi jo videli, če bi šla k reki, ker bi morala mimo skednja, v katerem ste konzervirali hrano. Drži?« »Vse to sem vam že povedala, zapisano imate,« precej pikro rečem. »Aha, zanimivo,« reče Brewerjeva. »Moram vam povedati, da se ta zgodba ne ujema povsem s tistim, kar sta povedali drugi ženi.« IX Tina, sestra-žena Zdaj so se lotili zaslišanja. Sem v majhni sobici z mizo in stoli. Še vedno nobenega snemalnika. Policistka Brewerjeva se zdi bistra, vem, da tudi Rachel in Emily sedita v ločenih sobicah. Tako bo lahko primerjala naše zgodbe, ne da bi me vedele, kaj sta povedali drugi dve. Škifom sem povedala, kako stvari stojijo. Rachel ne počne nič zlonamernega. Razen kar zadeva sladkor, seveda, in njeno debelo mormonsko rit. Nenehno peče tiste nagravžne piškote, ki imajo okus po prestanem, četudi so še vroči in ravno iz pečice. Emily je čisto zmešana, a na svoj plašen način s pobešenimi očmi. Mislim, da je premlada, da bi se navlekla slabih navad. Veste, onidve verjameta, da bosta spet videli Blaka. Jaz ne verjamem tako zlahka stvarem, ki jih ne morem videti na lastne oči. V našem gnezdu sem kukavica. Jasno je, da imajo škifi neki skrivni načrt. Delajo se razumevajoče in vse to. Vprašali so me, če bi se želela pogovoriti s sve-tovalko. Škife skrbi za človeka samo takrat, ko se bojijo, da bo njegova zgodba na sodišču nesprejemljiva. Verjetno druge punce s tem lahko preslepijo, ampak jaz poznam te stvari. Gre za to, da so prepričani, da imamo prav gotovo za povedati nekaj prekleto pomembnega in nočejo tvegati, da bi neki nastopaški odvetnik dokazal, da so iz nas z ustrahovanjem izsilili izjave, medtem ko smo bile čisto na tleh od žalovanja za našim mrtvim Blakeyjem. Ponudijo mi papirnate robčke, prikimavajo in se pačijo, mi ponudijo vodo. Rečejo, da mi je prav gotovo zelo hudo. Ampak niti eden od teh jebenih škifov ne ve, kako je, če ležeš v posteljo z ljubeznijo svojega življenja, ko se zbudiš, pa je ni več. Enostavno je ni več. Jezik. Še vedno slišim Blaka, ki se mrgodi ob mojih kletvicah. Med jokanjem in hlipanjem opazim, da se škifi malce čudno gledajo. Ne vedo pa, da znam dobro brati z ustnic – naučila sem se v kazinu v Vegasu, da sem vedela, kdaj bodo varnostniki ukrepali. In tako zelo razločno preberem, ko Brewerjeva vpraša svojega debelušnega newyorškega kolega: »Misliš, da je iskrena?« Tehtam, kaj to pomeni, ko Brewerjeva sede na stol nasproti mene. »Kot veste,« reče, »je gospa Nelson prepoznala truplo. Nobenega dvoma ni, da je Blake Nelson.« Spet zajočem. Brewerjeva se nasloni nazaj, sijoč čop ji niha sem in tja. »V tem trenutku sta možnosti dve,« nadaljuje, »nobene še nismo izključili. Prva je, da si je vaš mož sam vzel življenje.« Jantarjeve oči prikuje name. »Ne,« rečem in odkimam. »Ne trdim, da je bilo vse perfektno, ampak tega ni imel v sebi.« »Nobenega stresa?« pritiska Brewerjeva. »Nobenih težav v službi?« Pomislim, preden odgovorim. »No, veliko je bil na poti,« naposled povem. »Blake je delal v prodaji. Prodajal je tiste velike stroje za konzerviranje. Survive Well.« »Oh, tiste iz reklame?« Brewerjeva si zamrmra melodijo. V hipu zagledam našminkano žensko, ki razkazuje veliko shrambo, polno pisanih konzerv, in ogromen aparat Survive Well z vsemi gumbi in dodatki, pred katerim sedi. Nenadoma zagledam podobo Blaka, ki v svoj zdelan poltovornjak zlaga velike škatle. Stisne me v grlu. »Vzemite si čas, gospodična Keidis.« Pokimam, a ne morem spregovoriti. »Veliko članov SPD konzervira svojo hrano, kajne?« Brewerjeva se trudi pogovor speljati k lahkotnejši temi. Kot da smo stari prijatelji in malo kramljamo. Gre za policijski trik, ki ga poznam. »To je del vere,« rečem in pogoltnem. »Minimalno enoletna zaloga v shrambi. In zdaj podjetje, v katerem je delal Blake, prodaja že pakirano hrano,« prezirljivo prhnem. »Hrano za 365 dni v letu, že spakirano v škatle. Makarone, riž in podobno,« Pravo olajšanje je govoriti o stvareh, ob katerih me ne duši. »Torej je bil posel dober?« vpraša Brewerjeva. »Kolikor mi je znano.« »Kaj pa stres doma? Tri ženske so kar precejšen zalogaj.« Poskuša se nasmehniti. Praskam si konice nohtov, nalakiranih z roza lakom. Težko je ostati na preži, če imaš občutek, da te bo izdalo srce. »Me, žene, smo se grdo sporekle,« priznam. »Na obletnico.« »Obletnico?« »Ja.« Rahlo prhnem. »Rachelino obletnico poroke. Veste, ker je prva žena, je to obletnica.« Brewerjeva nekoliko razširi oči. Ko nekdo prvič sreča Ra-chel, nikoli ne pomisli na kaj takšnega. Navzven kaže, kot da je vse v najlepšem redu, a velikokrat se obnaša nezrelo kot devetletni otrok. »Razumem, zakaj je to lahko problem,« reče Brewerjeva. »Prekleto res. Blake je prišel domov, ko smo se skoraj pobile med sabo.« V trenutku obžalujem izbiro besed. »Je prepir postal nasilen?« vpraša Brewerjeva. »Ne,« se zlažem. »Nič takšnega ni bilo.« »Zadevo je podžgalo dejstvo, da je veljala Rachelina obletnica za najpomembnejšo?« Odkimam. »Ne. Hočem reči, to ni nič pripomoglo. Veste, zgolj družinski prepir je bil. Rachel je glede določenih stvari zelo samosvoja. Veliko stvari obdrži zase. To pa se ne obnese najbolje, če si deliš hišo še z dvema ženskama.« Gleda me tako, da pomislim, da ve, da ji ne govorim resnice. Prešine me, ali bo preverila v bolnišnici. In izvedela, kaj je Rachel storila Emily. Vpisali sta se z lažnim imenom, ampak Brewerjeva izgleda pametna. »Je Rachel imela občutek, da vdirata v njeno zasebnost?« Bistra je, to moram priznati. »To boste morali vprašati Rachel.« Gledam jo naravnost v oči. »Kaj pa prepir med Rachel in Blakom? Kaj mi lahko poveste o tem?« »No, če sta se prepirala, ju jaz nisem slišala.« Brewerjeva s prsti bobna po mizi. »Rachel Nelson ni omenila nobene težave med vami tremi.« Zasmejim se. Zveni grozno, celo meni. »Ja, no, Rachel nikoli ne pove vsega. To je njen način laganja, ne da bi ogrozila svoje mesto v nebesih.« Pravzaprav paše, da lahko človek da vse iz sebe. »Gospa Nelson torej laže?« »Ne. Kot sem rekla, ne laže. Le … le določene stvari izpusti.« »OK. Torej, gospodična Keidis, nam lahko morda vi poveste, česar nam ni omenila Rachel?« Brewerjeva si popravi sijoč čop. »Oh, a bi radi, da špecam? Se šalite? Detektivka ste, naj vam Rachel sama pove.« »Ste pred kratkim nehali kaditi?« vpraša Brewerjeva. Zavem se, da mi roke plešejo po vsej mizi. »Aha. Del spreobrnitve.« »Nekaj časa nazaj sem tudi sama nehala,« reče. »Smešno, minejo meseci, ne da bi sploh pomislila na cigareto, potem pa nekaj čisto nepričakovanega sproži željo.« Tleskne s prsti, presenetljivo glasno. »Bi cigareto?« doda. »Nekaj starejših kolegov kadi, prav gotovo vam lahko kakšno prinesem.« Aha. Torej igra dobro policistko. Spraševala sem se že, katero stran bo zavzela. Roke umaknem z mize. »Če nam želite kaj povedati, gospodična Keidis, vas ni treba biti strah.« »Ne sledim vam.« Pogleda me, grdo. »Ta vaša sestra-žena? Emily? Na ušesu ima modrico. Nisem prepričana, a izgleda, kot bi ji nekdo treščil glavo ob nekaj. Vaša druga žena, Rachel, pa ima pet manjših modric na desni roki, ki spominjajo na stisk prstov. Kot bi jo nekdo zgrabil.« V ponazoritev se prime za podlaket. »Je bil vaš Blake Nelson kdaj nasilen, gospa Keidis? Je kdaj izgubil živce?« Dolgo molčim, poskušam ugotoviti, kaj ima za bregom. »Menda … hočem reči, saj vendar ne mislite, da smo se dogovorile in ubile našega moža, kaj? Ali da koga ščitimo?« Kljub vsemu se zasmejim, skoraj histerično. »Da bi naredile kaj takšnega, bi se morale najprej marati med seboj.« »Se niste razumele?« To me takoj strezni. »Tega še niste ugotovili, kaj? Ne, policistka, nismo se razumele. Niti najmanj. Kar je, glede na to, da skupaj preživljamo večnost, precej ušivo.« Brewerjeva bobna s prsti po mizi. »Zdi se,« reče, »kot da je šel vaš mož po nakupih, ko si je iskal žene. Služkinjo za v salon, kuharico za v kuhinjo, vlačugo za v spalnico.« Zasmejim se. »In katera je bila kuharica?« X Emily, sestra-žena Medtem ko čakam, mi policist pogreje obrok. Očitno nam želijo postaviti nekaj vprašanj o Blaku, čigar truplo je zdaj tudi formalno identificirano. Ženska, piše se Brewer, ves čas ponavlja stvari, ki jih nočem slišati. Kot na primer, da so Blaka našli viseti na lastnem pasu z zveriženega brina, pod katerim je rad sedel, medtem ko je lovil ribe. Pa tudi da je imel druge poškodbe, ki niso bile smiselne. In uporabljala je kup dolgih besed, kot so abrazija in presredek in ostale grde stvari, ki jih nisem popolnoma razumela. Če vprašate mene, je naravnost nesramno nekomu ponavljati stvari, če ti da jasno vedeti, da jih noče slišati, ampak očitno policistka Brewerjeva ne misli tako. Policist vzame iz omarice dva bela plastična zavoja. Pomaha z njima. »Makaroni s sirom ali lazanja?« Izberem lazanjo. V ustih se mi začne nabirati slina, ko jo zavoham. Poročena sem bila štiri leta in štiri leta sem jedla tako pusto hrano, da moraš res pošteno žvečiti, da sploh veš, da ješ. Ni mi treba govoriti, da za gospo Rachel Nelson ni bilo Caputove delikatese, kje pa. Ko smo potrebovali živila, smo se odpravili v Deseret Holdings, ogromno mormonsko trgovino, založeno s konzervami in zaboji dolgočasnega videza, ki zdržijo celo večnost. Kot bi bil konec sveta. Resno mislim. Oddelek z začimbami je ponujal tri izdelke: sol, poper in kečap, in to v velikih kanistrih, seveda. Rachel kuha, kot bi jo najel zapor, in na vsakem koraku zmanjšuje stroške. Predme položijo lazanjo, majhen bel plastičen pladenj, ob straneh ukrivljen od vročine mikrovalovne pečice. Naredim prvi grižljaj in zaprem usta. Sploh nisem lačna, ampak mislim, da nisem še nikoli jedla česa tako slastnega. Policist, ki pazi name, me opazuje. Fasciniran je. »Je hrana dobra?« brezbrižno vpraša. Prikimam, hitro. »No, vi ste prva,« reče. »Večina se pritožuje.« Ogleduje si moj profil. »Ste si poškodovali uho?« vpraša in se dotakne svojega. Avtomatično sežem k ušesu. Otečeno ni več, a na vrhu uhlja imam temno škrlatno modrico. »Nič ni. Samo … samo udarila sem se.« Sede na plastičen stol nasproti mene. »Želite koga poklicati?« vpraša. »Sorodnika?« »Od poroke ne govorijo z mano,« rečem. Prikima, drži se žalostno. »Želite, da mi koga pokličemo?« predlaga. »Vašo mamo morda. Po mojih izkušnjah lahko kaj takšnega preseže stare zamere … Morda bo drugačnega mnenja, kot pričakujete.« Odkimam. »Ne bo.« Razmišljam o svoji poročni noči, ko sem tako silno jokala, da sem komajda lahko izrekla kakšno besedo. Če moja mama takrat ni hotela govoriti z mano, si tudi zdaj ne bo premislila zaradi tega. Karkoli pač to je. Ko pomislim na tisti klic, se v meni obudi veliko stvari, na katere bi raje pozabila. Na primer poročni dan. Kako je po tisti grozni dobrodošla-pri-Nelsonovih večerji, ko smo pojedli sladico, Blake pokimal Rachel, ona pa je vstala in odšla. Meni se je nasmehnil in predlagal, da greva gor. Na obrazu je imel hecen izraz, ki ga nisem videla še nikoli prej. Dlani mi je oblil mrzel pot. Zdaj je bilo vse drugače. Bila sem poročena ženska. Lahko sem bila sama z moškim. Blake me je začel slačiti skoraj v istem hipu, ko sva vstopila v spalnico. Bila sem čisto paf. »Greva kar takoj spat?« sem vprašala. Nasmehnil se je. Nosila sem posebno debelo perilo, ki ga dobiš v templju ob poroki. Da ostaneš čist. Tudi to mi je začel slačiti in zgrabila me je panika, ker nisem vedela, ali je to sploh dovoljeno, ampak on je odpel gumbe in me slekel. No, postala sem še bolj nervozna, celo histerična. Mislim, da sem jokala. Odkar sem bila dekletce, nisem pred nikomer stala gola, še posebej ne pred odraslim mo-škim. Potem je slekel še nekaj svojih oblačil in videla sem tisto Reč, ki je molela skozi garmo. Mislila sem, da me bo kap. Ne šalim se. Mislila sem, da mi bo srce skočilo iz prsi in komajda sem lahko dihala. Blake je še vedno molčal, odpeljal me je k postelji. Jezus, Jezus. Mislila sem, da bom umrla na tistih robustnih rjuhah, ki so smrdele po močnem prašku, ki ga uporablja Rachel, da bi bile bolj bele od belega. Kolena sem trdo tiščala skupaj, Blake mi jih je dal narazen. Potem sem na stegnu občutila tisto Reč in postalo mi je slabo. Nameščal se je … tisto Reč je hotel spraviti tja noter. Otrpnila sem, nisem vedela, kaj naj naredim. Ležala sem na postelji, napeto sem imela prav vsako mišico, nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Blake se je mrščil, kot bi bilo z mano kaj narobe. Potem mi je še bolj razširil kolena, med nogami sem začutila piš zraka. Gledal jo je. Spet sem zajokala, pridušeno sem hlipala. Dobesedno umirala sem od sramu. Imela sem občutek, da se mi bo telo obrnilo od noter navzven. Slabost je naraščala, iznenada se je dvignila in napol prebavljeni Rachelin zeleni žele, pire in nagravžna juha so pristali na rjuhi. Blake je naglo skočil proč, zgrožen. Uspelo mi je reči oprosti, potem sem spet bruhnila, kot bi moj želodec razmišljal po svoje. Bljuvala sem in se zvijala in stokala tiste sramotne zvoke. Bilo me je sram, jokala sem in solze so se mešale s tisto brozgo. Blake me je objel okoli ramen. Njegova Reč ni bila več velika. Bila je vsa uplahnjena, kot uvel cvet. Srce se mi je nekoliko umirilo. In potem se ozrem naokrog po sobi. Svoji sobi, polni Rachelinih okraskov. Srce mi spet začne divje razbijati. »Rachel bom prosil, naj se pogovori s tabo,« reče Blake. Spet mi dvigne želodec, a ničesar več ni, kar bi lahko prišlo ven. Mislim lahko le na to, da si želim svoje matere. Da hočem domov. Ampak za to je bilo prepozno. Očitno katoliki le niso dobri v odpuščanju, ne glede na to, kaj se govori. Blake vstane in odpre vrata spalnice. »Rachel, ljubica,« zavpije, »prideš to počistit?« Pogleda me. »Obleci si garmo,« reče. Njegov glas je rahlo leden, zaboli me srce. »Pravzaprav je sploh ne bi smela sleči.« Zaslišim pok in zavem se, da sem zlomila majhne plastične vilice. En del ostane zakopan v lazanji, tri četrtine je že manjka. Rahlo našobim ustnice, želim si, da bi bila spet cela. Policist strmi vame. »Ste prepričani, da ste OK?« naposled vpraša. Prikimam, pomislim, da morda grdo jem. Rachel me vedno ošteva za mizo. »Ne bi govorili s svetovalko za žrtve?« vpraša. Moj mož je umrl. Pričakujejo, da bom bolj podobna Rachel, ki je najbrž čisto iz sebe in joče. »Mislim, da sem v šoku.« To sem slišala na televiziji in besede so mi bile všeč. Kot bolezen, ki ne boli. Prikima, a ne zdi se prepričan. Primem polomljene vilice in pojem vse do zadnje drobtinice na plastičnem pladnju. XI Rachel, prva žena Nekaj časa potrebujem, da opazim. Zdi se mi, da policistka nas tri obiskuje izmenično. Hodi sem in tja in postavlja vprašanja. Razjeda me misel, kaj bi ji lahko povedala Emily. »V vašem skladišču, tam na ranču,« reče policistka Brewerjeva, »imate pa zavidanja vredno napravo.« Nasmehnem se. »Za to lahko krivite mojega moža,« rečem, vem, da govori o industrijskem stroju za konzerviranje hrane. »Vedno je nabavil najmočnejšo reč na trgu,« ji povem, spomnim se na Blakovo zalogo skrajno modificiranih bencinskih orodij. »In delal je za podjetje, tako da …« Skomignem, naj sama ugotovi ostalo. Še vedno se spomnim, kako ponosen je bil Blake, ko je s svojega Chevyja prekopicnil pretirano ogromen Survive Well. »Napako ima,« je pojasnil. »Eden od genijev v tovarni jo je zvezal tako, da ima namesto tridesetih šestdeset amperov.« Zmajal je z glavo in se zahihital. »Stranki bi lahko odpihnila glavo. Si lahko predstavljaš, kakšne zgodbice bi krožile?« »In zakaj jo bomo imeli mi?« Pogledal me je, kot da sem debilna. »Uporabljala jo boš, ljubica,« je rekel. »Ko bo napočil konec sveta, bomo potrebovali veliko hrane. Ne samo suhe, tudi meso in druge stvari.« »Ampak rekel si, da je nevarna.« »Zate jo bom popravil,« me je pomiril. »Najboljše je to, da tovarniška baterija premore več moči kot naša napeljava. Le rezalnik moram izključiti in popraviti transformator, pa bo pridno delala. Le previdna bodi in ne delaj z maksimalnim pritiskom, OK? Da bo dovolj pare, moram odstraniti nekaj varnostnih stikal.« Na svoj običajen navdušeni način pomete z mojimi strahovi, da mi bo naprava v glavo vrgla vrelo vodo. »Angeli ne bi nikoli skazili tega čednega obraza,« mi je rekel in se nasmehnil. »Napravo ste vsekakor s pridom uporabljali,« reče Brewerjeva in prekine tok mojih spominov. »Hrane je za vse štiri dovolj za leto dni.« »Za tri leta,« rečem. »Redko katero gospodinjstvo je tako dobro organizirano,« reče Brewerjeva in se bežno nasmehne. »Saj zato pa jaz hranim malo več,« rečem. »Še za tiste, ki si ne uspejo pripraviti zadostne zaloge.« »Torej ste tam živeli čisto sami, vi štirje? Skupaj s skladiščem in zelenjavnim vrtom. Le od tega, kar ste pridelali doma?« »No, še vedno veliko kupimo v trgovini.« Brewerjeva se nasloni nazaj, zamišljena je. »Ko sem govorila z nekaterimi sodelavci vašega moža, sem dobila vtis, da je bil Blake Nelson poln elana, kadar je šlo za preživetje. In to so povedali verni zaposleni v podjetju za shranjevanje hrane. Eden je omenil, da je imel Blake v načrtu nekje v puščavi zakopati veliko cisterno vode, ker kmalu ne bo več dežja. Ali to zveni podobno vašemu možu?« »Hotel je le, da bi bili pripravljeni.« Prvič sem se ovedela, kako zmešan se zdi ta načrt normalnemu človeku. Resnica je, da sem tudi sama mislila, da Blake malo pretirava s tem svojim koncem sveta. »Ste mu pri tem pomagali? Z zalogo? Saj ste vendar naredili … koliko? Nekaj tisoč kozarcev vložene hrane?« »To pač počnejo dobre žene Svetih iz poslednjih dni.« Spomnim se, ko me je Blake prvič odpeljal na ranč. Počutila sem se kot v nebesih. Mislila sem, da sem se navadila mestnega hrupa, a takoj sem spet zdrsnila v tisto divjino, kot da je ne bi nikoli zapustila. Tisto noč je bila streha v slabem stanju, in tako sva ležala v postelji in gledala na tisoče zvezd. V mestu zvezde visijo z neba kot luči, ki se dajo prižgati in ugasniti. V puščavi so žive, lesketajoča se telesa bele, rdeče, zelene, oranžne in modre barve, prižigajo se in ugašajo. Vrtijo se. Pobliskavajo. Blake je s sabo prinesel daljnogled. »Poglej skozenj, ljubica.« Podal mi ga je. »Tod je nebo tako jasno, da lahko vidiš Saturnove obroče. Nobenega onesnaženja ni. Na stotine kilometrov daleč naokrog.« Vzela sem daljnogled, a ni mi bilo jasno, o čem govori. »Ko bo prišel konec človeštva,« je rekel, »bomo ostali le mi. Naše žene in otroci. Te zvezde.« Bilo je prvič, da je Blake omenil konec sveta kot nekaj več kot zgolj daljno možnost. Prvič je omenil več žena. Takrat sem mu tako slepo zaupala, da me je prvo motilo bolj kot drugo. Zdaj, ko sem soočena z odzivom policistke Brewerjeve na zamisel o zakopani vodi, se mi zdi Blakovo vedenje bolj vprašljivo. »Jemljete kakšna zdravila, gospa Nelson?« vpraša Brewerjeva in prekine tok mojih misli. »Nobenih posebnih.« »Oh.« Zaigra presenečenost. »Ampak na ranču sem na polici videla določena zdravila. Če se ne motim, je bilo na njih vaše ime.« »Migrene imam. Zato imam tablete.« »Na recept?« »Ja.« »Močne?« »Verjetno,« skomignem. »Glavobol popravijo, večinoma.« »Antidepresivi?« vpraša. »Tudi te sem opazila.« »Radi postavljate vprašanja, na katera odgovore poznate.« Rahlo osupne. Vse bolj zvenim kot moja mati, me prešine. Tisti ledeni, zajedljivi ton. »Se spodobi brez dovoljenja brskati po kuhinji drugih ljudi?« vprašam. »Le mimo sem šla in sem opazila,« takoj odgovori. »Prozac, kajne?« »Ki ga jemlje polovica žensk v državi.« Rada bi zvenela hudomušno, a mi ne uspe. »Se opravičujem,« reče Brewerjeva, »ampak nisem odraščala v Utahu. Nam, ki ne prihajamo iz mesta, se zdi čudno, da tukaj toliko žensk in otrok jemlje zdravila. Antidepresivov dvakrat več od državnega povprečja, je tako?« Zlagano se nasmehne. Nasmeha ji ne vrnem. »Jemljete tudi tablete za spanje? Vam ponoči kaj ne pusti spati?« »Živo sanjam. Pomagajo mi.« »Sanjate ali vas tlačijo more?« Rahlo nagnem glavo. »Verjetno bi jim lahko tako rekli.« Pravzaprav so bile sanje bolj podobne spominom. Podoba iz globoke podzavesti. Ponoči sem na pokopališču z lopato v roki, stojim ob grobu. Ko pogledam krsto v njem, vidim, da mečem prst na svoj lastni obraz. Zbudim se v hipu, ko se pokrov zapre. Vse od noči na najino obletnico mi te sanje še posebej ne dajo miru. »OK,« reče Brewerjeva. »Ste tisto noč, ko je umrl vaš mož, vzeli uspavalno tableto?« »Jaz …« Za hip pomislim. »Nisem prepričana,« priznam. »Niste prepričani, ali ste vzeli tableto za spanje?« »Bila sem … vznemirjena,« rečem. »Skrbelo me je.« »Zaradi prepira s svojim možem?« vpraša Brewerjeva. Oklevam. »Ja.« »Prepira, ki sta ga mirno rešila?« Preiskujoče me gleda. Gledam jo naravnost v oči. »Tako je.« XII Emily, sestra-žena Očitno sem strmela v policistov zavojček žvečilk, malce čudno me je namreč pogledal in mi eno ponudil. Hitro sem jo vzela, preden bi si lahko premislil, odvila papirček in si jo stlačila v usta. Šele ko sem že nekajkrat zažvečila, sem se spomnila reči hvala. »Že dolgo niste žvečili žvečilke?« vpraša. »Oh, sem. Sladkor nam je dovoljen,« rečem. Spogleda se z drugim policistom, kot bi rekla nekaj čudnega. Pozabila sem že, da nisva sama. »Rachel kupuje le na debelo,« pojasnim. »Pozabila sem že, da žvečilke obstajajo.« Zarežim se. Tudi on se nasmehne, a zdi se precej znerviran. Zdaj mi Brewerjeva nekaj govori, a jo le napol poslušam. Posvečam se žvečilki. Obračam jo v ustih in poslušam cmokanje in pokanje. »Torej,« reče Brewerjeva, »zbudili ste se v zakonski postelji. Vašega moža ni bilo tam. Se vam to ni zdelo nenavadno?« »A-a.« V ustih obračam žvečilko. Imam občutek, da Brewerjeva želi, da povem še kaj, zato skomignem. »Včasih je vso noč ostal ob reki in lovil ribe,« rečem. »Tisti večer je bila Rachel v skladišču, Tina v hiši, kolikor vem, vi pa ste šli na sprehod?« »Ja.« »V nasprotno smer od lovišča?« »Aha. V divjino.« »Kako … ste lahko potem prepričani, da je bila Rachel v skladišču?« »Slišala sem stroj za konzerviranje. Precej glasen je. V puščavi ni ravno veliko zvokov.« »Mislite, da se sliši tudi do lovišča ob reki?« »Morda.« Brewerjeva odpre mapo in proti meni potisne nekaj fotografij. Samo strmim vanje. Na eni je človeška dlan s tremi štrclji namesto prstov, odrezanimi tik pod členki ali malo niže. Koža je okrvavljena in posuta z rdečimi dlačicami. Spomnim se, kako zelo sem sovražila te dlake. »Kaj se je zgodilo z njegovo roko?« naposled vprašam. Brewerjeva stisne ustnice, kot da sem postavila napačno vprašanje. »Imamo nekaj teorij,« reče. »Morda se je do trupla dokopala kakšna puščavska žival.« »Puščavska žival?« »Kojot. Ali ris.« »Ali se te živali ponavadi ne lotijo notranjih organov?« Ho-čem ji pomagati, a imam občutek, da policistka Brewerjeva ne ceni, da se igram detektivko. »Za plenilce je nenavadno, da napadejo okončine,« odvrne, »ni pa neznano. Posvetovali smo se s strokovnjakom za divje živali v Utah State Parku. Potrdil je, da bi lahko manjši plenilec odnesel manjši del telesa. Še posebej če bi bile v bližini večje zveri. Obdukcija je potrdila, da na eni roki manjka več prstov in pa delček levega ušesa. Tudi na nosu so našli sledi ugriza, ki se ujemajo z ugrizom divje mačke.« Čutim, da se mi razširjajo oči. »Mislite, da ga je žvečila mačka?« »To je ena teorija,« reče Brewerjeva. »Če je vaš mož umrl zgodaj ali pozno zvečer, so imele divje živali dovolj časa, da so napadle truplo. Še vedno čakamo na forenzično poročilo.« »Kakšna pa je druga teorija?« Še vedno žvečim žvečilko, odpiram usta in glasno cmokam. Odprem, zaprem, odprem, zaprem. Pogledam v strop in se popolnoma osredotočim na ta občutek. Ko spet pogledam Brewerjevo, se zdi nejevoljna. »Morda ste opazili,« reče in pokaže na sliko, »da manjkajo prsti. Če sem natančna, manjkajo deli kazalca in sredinca. Le en prst manjka v celoti. Prstanec.« Pogleda me. »Druga teorija pravi, da ga je nekdo ubil in je napad na ta prst simbolnega pomena.« Pokaže na sliko. »Vidite te ravne črte? Nastale bi lahko kot posledica ponavljajočega, a nenatančnega udarjanja z neko rečjo. Nekdo je ciljal na prstanec, ostali prsti so postranska škoda.« V ponazoritev z dlanjo, kot bi bila rezilo, udari po drugi roki. »Oh. Kot da ne bi prenesel, da je z njim poročen? In prstanec predstavlja zakon?« Brewerjeva umolkne. »Nekaj takšnega,« reče. »Naval jeze.« Nagnem se naprej, naslonim se na komolce. Hitro žvečim. »Ali pa nekdo,« gleda me naravnost v oči, »ki ni bil pri zdravi pameti.« Prikimam in nagubam čelo. »Ste gledali serijo Cagney in Casey?« vprašam. Osupne, čeprav ne vem, zakaj. Prav gotovo jo ljudje nenehno to sprašujejo. »Em … mislite policijsko dramo iz osemdesetih o dveh policistkah?« Prikimam in pomislim nazaj, ko sem prvič videla tisti policistki s pištolo v roki, bujnimi lasmi, lesketajočo se šminko in rdečico na licih. »Seveda,« reče Brewerjeva, »mislim, da sem bila še otrok. Ponovno so jo predvajali.« »Obožujem jo. Gledala sem prav vsak del, znova in znova, milijonkrat.« Namršči se, kot da ne more razumeti, zakaj bi nekdo mojih let gledal to serijo. »Gospodična Martinelli, se lahko vrnemo k zaslišanju, prosim?« Našobim ustnice. »Le prijazna sem hotela biti.« Skrivaj se sprašujem, kako dobra policistka sploh je, če ji ta serija ni všeč. Na primer, v enem delu Cagney dela pod krinko in je na invalidskem vozičku, kar me vedno spravi v krohot. »Ne zdi se, da bi vas moževa smrt zelo pretresla,« reče. »Upam, da vas moja pripomba ne moti.« »Sploh ne.« Zdi se, da je pričakovala, da bom odgovorila nekaj drugega, a nisem prepričana, kaj. »Zakon ni bil srečen,« dodam. Zahihitam se, ona pa me čudno pogleda. Počutim se lahkotno, kot bi bila brez vseh skrbi. »Tako je kot v tisti pesmi, kajne?« rečem. »Lizzie Borden je vzela sekiro in štiridesetkrat mahnila po svoji materi. Le da je v tem primeru hči žena, mati pa mož.« Policistka Brewerjeva se vzravna, čisto iznenada, kot bi jo moje besede šokirale. »Z mamo se nisva nikoli dobro razumeli,« pojasnim. »Gospodična Martinelli.« Policistka Brewerjeva se nagne k meni. »Zakaj domnevate, da je vpletena sekira?« Skomignem. »Zgolj ugibam.« »Rekli ste, da ste slišali Blaka in Rachel, ko sta se prepirala?« vpraša. Zakašljam in dam roko pred usta, kot prava dama. Zabolijo me rebra. »Ja,« rečem, »težko da ju ne bi. Bila sta kar glasna.« To ni ravno res. Prisluškovala sem pri vratih. Slaba navada. S prstom se potapkam po ključnici. Oče naš, zdrava Marija, zdrava Marija, zdrava Marija. »Kaj mislite vi, zakaj sta se prepirala?« vpraša Brewerjeva in gleda moje prste. »Ni mi treba misliti, policistka, ker vem. Slišala sem vsako besedo.« Pomolčim, da bi imele moje besede večji učinek. »Bi nas lahko razsvetlili?« Brewerjeva privzdigne obrv. »Iz istega razloga kot vedno. Zaradi mene. Rachel je bila resnično ljubosumna name, ker je Blake vedno govoril, kako lepa sem. Kupoval mi je rože. Lepe obleke. In podobne reči.« »Vam je kupoval darila, drugima dvema pa ne?« »Ja, gospa. Vsak petek je šel v veliko trgovino v Salt Lake City in mi kupil novo obleko. Čisto novo. In vedno po redni ceni. Niti pomislil ni, da bi šel na razprodajo, ker je bil prepričan, da si zaslužim najboljše.« »Le vi?« »Tako je. In velik šopek vrtnic. Zaradi tega je Rachel znorela. Vpila je, da sem jaz njegova najljubša žena.« Brewerjeva prikima. »Ste tako staknili poškodbo na ušesu?« Z roko sežem k ušesu. »Veste,« nadaljuje, ko ji ne odgovorim, »ko smo prišli na ranč, nisem opazila nobene nove obleke. Nobene plastične trgovinske vrečke. Tudi rož ne. Pravzaprav nisem videla niti vaze.« Močneje žvečim. Policistka Brewerjeva mi ni več všeč. »Stvar je takšna,« odrezavo rečem, »da sem jih pospravila in umaknila, da jih ne bi videli drugi ženi in postali ljubosumni.« Žvečilko svaljkam po ustih. Pop-pop, pop-pop. »Imate nalomljena rebra, gospodična Martinelli?« »Kaj?« Žvečilka je že trda kroglica. »Vaša rebra. Precej desno se držite. Ko ste malo prej zakašljali, se je zdelo, da vas boli. Opazila sem, ker si je moj brat nekoč nalomil rebra. Nesreča na smučanju. Pačil se je enako, kot se vi. Tudi premikal se je podobno.« »No, jaz nisem še nikoli smučala.« »In če preverimo v bolnišnici, ne bomo našli nobenega zapisa, da so vas oskrbeli?« Ne odgovorim. Namesto tega se osredotočim na žvečilko v ustih. »Veste,« nadaljuje, »gospodična Keidis, Tina je omenila, da ste se ve, žene, prepirale. O domačih zadevah, je rekla. Ste si tako poškodovali rebra? Se je prepir prevesil v nasilje?« »Ne, gospa,« zelo počasi odkimam, »rade se imamo.« »Torej ne bo nobenih težav, če se ve tri vrnete domov? Ne boste zaradi tega niti malo nervozni?« Odkimam. Brewerjeva nepremično gleda mojo roko. Pogledam jo in vidim prste, ki poplesujejo. Previdno jih umirim. »Gospodična Martinelli, ste prepričani, da ne potrebujete odvetnika?« se oglasi policist z blond lasmi. »Lahko vam ga priskrbimo. Brez stroškov.« »Em, ne, hvala. Lahko dobim še eno lazanjo?« XIII Rachel, prva žena »Zanima me, ali bi želeli z nami deliti še kakšno informacijo o tem, kaj se je zgodilo tisto noč?« »Povedala sem vse, kar vem, policistka.« »Vas nič ne prešine? Le to je, da je vaša sestra-žena Emily v dokaj slabem stanju. Sicer nisem zdravnica, a se mi zdi, da ima nalomljeno rebro ali dve. Tudi na glavi ima poškodbo, na ušesu.« Brewerjeva se potapka po svojem. »Opazila sem, da imate modrice tudi vi, precej neobičajne.« Brewerjeva nakaže z roko. »Kot bi vas nekdo zgrabil, tako.« Zamišljena je, gleda me. »Veliko družinskih scenarijev sem že videla, nasilne može,« reče. »Pravzaprav sem na tem oddelku delala vrsto let. Videla sem več, kot sem kdajkoli pričakovala, da bom videla v Salt Lake Cityju. Očitno je nekaj v vodi.« Nasmehne se. »Če bi ugibala, bi rekla, da sta se z Emily stepli. Ona vas je zgrabila za roko, vi pa ste jo odrinili. Udarila je z glavo, morda je padla na neko reč z ostrim robom, ki ji je nalomila rebra. Se je zgodilo tako, gospa Nelson?« »Ne.« Prešine me, da sem se zatekla k urjenju iz otroštva. Poniknila sem vase. Kjer te zlobni ljudje ne morejo doseči. Brewerjeva je nenadoma videti zelo utrujena. »Gospa Nelson,« reče, »zelo iskrena bom z vami. Na truplu vašega moža so nepojasnjene rane. V mrtvašnici vam jih nismo pokazali, ker niso povezane z istovetnostjo gospoda Nelsona in ker bi vas zelo verjetno vznemirile.« »Kakšne rane?« plaho vprašam. Težko si predstavljam, da so deli njegovega telesa pod rjuho v še slabšem stanju kot tisti, ki sem jih videla. »Rane, za katere je forenzična ekipa pravkar potrdila, da si jih je najverjetneje zadal sam. Okrog dimelj.« No, pa imam v glavi grozljivo sliko. Tako resnična je, kot bi jo videla na televiziji. Blake brez svoje garme. Gole ženske se zvijajo na beli postelji. Tako zelo sem presenečena, da otrpnem. Stresem z glavo in podoba izgine. »Em …« iščem besede. »Zakaj ste sploh pomislili, da bi ranil svoj … tisti del?« »Ukvarjali smo se z morebitnim samomorom, gospa Nelson. Nismo mogli izločiti možnosti, da se je poškodoval sam.« »In s katero možnostjo se ukvarjate zdaj?« Močno se mi dozdeva, da mi ni povedala vsega o njegovih poškodovanih dimljah. Ampak vprašala je ne bom. »Kot prvo bomo počakali na več forenzičnih informacij, doslej smo dobili le nekaj izhodišč.« Opazuje me, čaka na moj odziv. »OK.« Brewerjeva se podrgne po čelu. Očitno ima tudi ona naporen dan. »Prav, pojasnila vam bom, kaj se bo zgodilo naslednje. Blakovo truplo bomo poslali na uradno obdukcijo.« Pogleda me, preverja, ali razumem, kaj to pomeni. »Odprli ga boste?« Pomolči, preden odgovori. »Imamo strokovnjake, ki so zelo obzirni do dejstva, da gre za nekogaršnjega sorodnika.« Z roko nakaže na prsnico in navzdol proti sramni kosti. »Opravili bodo kar se da čedno, prav gotovo pa ne boste opazili ničesar, če se boste odločili za odprto krsto.« »Mu bo kdo popravil obraz?« Brewerjeva okleva. »Mislim, da lahko za to poskrbi pogrebno podjetje.« Začnem se mrščiti. Ko se tega zavem, neham. »Za veliko stvari moram poskrbeti,« rečem in v mislih vse preletim, potem pa se spomnim na razrezane ostanke Blakove garme. »Če bi nekje kupila novo garmo, bi mu jo lahko oblekli?« »To je vprašanje za pogrebnika,« reče Brewerjeva. »Želite, da vam pri tem pomagamo? Za takšne primere imamo seznam priporočenih ljudi.« Za takšne primere. »Ne, hvala. Naš škof nam bo dal napotke. Ste prepričani …« V oči mi stopijo solze. »Resnično me moti, da je brez garme. Mu res ne bi mogla prinesti nove? Prosim?« Brewerjeva zavzdihne. »Prinesite jo s sabo, ko lahko, gospa Nelson,« reče. »Ničesar vam ne morem obljubiti. Preverila bom, kaj lahko storim.« Na dolgo izdihnem. »Hvala vam. Bog vas blagoslovi.« »No, torej je to vse,« reče Brewerjeva. »Slišali se bomo takoj po obdukciji. Pustili boste podatke.« »Izpustili me boste?« »Niste tega pričakovali?« »Policija te nikoli ne izpusti, ko si enkrat …« Utihnem. »Vse nas boste izpustili?« vprašam. Na obrazu policistke Brewerjeve se nekaj zaiskri. Usta rahlo razpre. »Nobenega uradnega razloga ni, da bi vas zadrževali tukaj. Ko pa bomo dobili rezultate obdukcije, bi vam radi postavili še nekaj vprašanj. Izpustili bomo vse tri, ker v tem trenutku niste obtožene ničesar, nobena od vas pa ne sme iti nikamor, kjer vas ne bi mogli najti, ste me razumeli? Nobenega last-minute izleta v Mehiko, OK?« Nasmehnem se, ob njeni šali mi je odleglo. »Poslali vas bomo domov, vse tri. Skupaj.« Malo počaka. »Razen če lahko greste kam drugam?« Odkimam. Iz nekega razloga razmišljam o vseh predmetih z ostrim robom na ranču. »Običajno pričakujemo, da ste dosegljivi na stalnem naslovu …« Malo pomolči. »Ker vašega ranča ni na nobenem zemljevidu niti ni telefonske linije, smo se določili, da vas bomo začasno nastanili v mestu. Ste prepričani, da se s tem strinjate, gospa Nelson? Da boste vse tri živele skupaj?« »Ja.« Brewerjeva pomežikne, kot da sem odgovorila prehitro. Da ne zaupam policiji, je zakoreninjeno v meni, pomislim. Ni važno, kaj pravi terapevtka, vedno ko jih zagledam, odidem na drugo stran. »Hočem reči,« dvignem obrvi, da se neham mrščiti, »zakaj pa se ne bi?« XIV Tina, sestra-žena Saj poznate tisti občutek tik pred nevihto? Ko samo čakate, da se bo nekaj zgodilo? Včeraj sta nas škifa odpeljala v hišo na obrobju mesta, skupaj s kupom brošur, kako poskrbeti za pogreb. Moja prva misel je bila, da Rachel ne razume. Načina, kako je umrl Blake, s pasom okrog vratu in s spuščenimi spodnjicami. Sapca-kapca smo temu rekli na ulici. Ko si onemogočiš dihanje, medtem ko si ga mečeš na roko. Ubogi Rachel se niti ne sanja o takšnih stvareh. Emily tudi ne. Škifi ne morejo obtožiti nikogar, dokler ne bodo dobili izvidov obdukcije. Če se bodo odločili, da Blake ni storil samomora, potem ga je moral nekdo umoriti. Kar zelo zoži krog osumljencev. Za ranč ni namreč vedel nihče, resnično nihče. Blake je hotel, da ostane skrivnost, da smo lahko bili vsi sproščeni in smo živeli brez strahu pred zakoni. Torej, če ne štejemo nepremičninskega agenta, ki je Blaku prodal posest, na svetu ni žive duše, ki bi vedela, da je tam domovanje. Glede na to, da sto petdeset kilometrov naokrog ni bilo nikogar, je le vprašanje časa, kdaj bodo dojeli, da je bila ena izmed nas. Skorajda nisem mogla verjeti, ko so nas izpustili. Najprej, prisežem, sem pomislila kreteni. A resnično ne dojamejo? Verjetno se jim prej, dokler se ni nekdo vozil v bližini, opazil jastrebov in si jih šel ogledat, sploh ni sanjalo, kako osamljen je ranč v resnici – kako klinčevo malo verjetno je, da bi ga kdorkoli drug našel prej kot me. To je na neki način Božje delo. Moja druga misel je bila: z Rachel ne grem domov. Brewerjeva mi je ponudila začasno namestitev v neki motelski sobi. Takrat sem spoznala. Le jaz in štiri stene in vse to v moji glavi. Ne, ne, ne. Dve sekundi ne bi ostala čista. Ker v Utahu ne poznam nobene druge žive duše, sem ujeta z zlobno čarovnico z zahoda in Emily, najbolj zmešano lažnivko vseh časov. Nekako sem se pomirila z začasno rešitvijo. Samo do pogreba. Velike odločitve lahko počakajo. Do takrat pa bom spala v postelji, stisnjeni ob vrata. Hiša, ki so nam jo poiskali, je bila običajna. In ko rečem običajna, mislim običajna. Nad vrata bi lahko obesili znak: primer normalne ameriške hiše. Od strani sem pogledala Rachel, bila je zadovoljna. Sveti gral za gospo Rachel je, da je v vsakem trenutku videti normalna. Saj veste, kljub čudaškemu zakonu – morda pa ravno zaradi njega. Torej, prispele smo v novo hišo. Pričakovala sem … ne vem. Da bo nekdo izbruhnil ali pobesnel. Ampak naj vam povem, kaj je bilo najbolj čudno. Rachel gre vse to odlično od rok. Pretvarja se, da je vse v najlepšem redu. Kot bi bila to njena super moč. Obnaša se, kot da je dejstvo, da ji je moža ubila lastna žena, sploh ne gane. Še bolj čudno pa je, da te kar potegne v vse to. Je kot tornado, ki pomete z vsemi čustvi. Rachel je odkorakala naravnost v kuhinjo, začela šnofariti in kokodakati, da bo pripravila večerjo, ker smo vse pošteno lačne. In midve z Emily? Sodelovali sva, kot vedno. Vrgli sva se na zofo v barvi murve in se pretvarjali, da se nič ni zgodilo. Emily je bila tako bleda, da sem mislila, da bo bruhala. Palec je ves čas tiščala v špranjo na mrežasti tkanini. Potem je iz kuhinje zavel vonj po juhi iz konzerve, kmalu mu je sledila še Rachel. Obstala je na pragu. »V omarici je majhna zaloga,« reče. »Nič imenitnega, sem nam pa pripravila Campbellovo gobovo juho z rezanci.« Pramen svetlih las si zatakne za uho. »Mislim, da nam bo malo hrane dobro delo.« Nekaj časa tako stoji, pogleduje od ene do druge, kot da bo povedala nekaj pomembnega. Potem se namršči. »Emily, dolgujem ti opravičilo,« reče Rachel, a s čudnim, zategnjenim glasom. »Zvečer na obletnico ti ne bi smela tega narediti. Izgubila sem živce in iskreno mi je žal. Upam, da boš v duhu Jezusovega odpuščanja opravičilo sprejela.« Emilyjinega obraza sicer ne vidim, vem pa, kaj si misli. Vsako Rachelino opravičilo spremlja neko versko navodilo. Da ga moraš sprejeti, sicer nisi veren. Emily molči. Niti pogleda je ne. Nekaj prešine Rachelin obraz. Kot bi v njej vrela jeza. »Emily!« sikne. Emily jo z velikimi modrimi očmi prestrašeno pogleda. »Nehaj uničevati kavč,« reče Rachel in besno strmi v luknjo v tkanini. »Saj to sploh ni naš dom.« Dovolj imam. Ne morem več molčati. »Kako se lahko obnašaš, kot da se ni nič zgodilo?« vprašam. Rachel otrpne obraz. Boji se, da bom omenila Blaka. »V bolnico si jo spravila,« rečem in pokažem na Emily, ki je obsedela kot zaslepljen zajec, ki ne ve, kam naj pogleda. »Lagala si nama.« Rachel trene z očmi, kot bi dobila zaušnico. Tišina. Iz kuhinje se sliši brbotajoča voda. »Juha vre,« reče, se obrne in odkoraka nazaj v kuhinjo. Z Emily obsediva, negibno. Potem me Emily pogleda. »Hvala,« šepne in se čudaško nasmehne. Čisto nepričakovano Rachel pogleda v sobo. »Em, je katera od vaju slučajno videla kak nož?« vpraša, za odtenek preveč vsakdanje. Z Emily odkimava. »Šment,« reče Rachel in se rahlo zmedeno, a prijazno nasmehne. »V kuhinji ne najdem nobenega.« »Mogoče pa jih v policijskih varnih hišah ni,« reče Emily. »Zakaj pa potrebuješ nož?« vprašam. »Juho kuhaš, kajne?« Izraz na njenem obrazu se za odtenek zmrači. »Vedno dodam malo zelenjave. Hotela sem odpreti konzervo koruze.« »No, ja,« rečem in jo pogledam v oči, »bomo pač celo pojedle.« Vem, da je besna, ampak seveda ni Blaka, da bi ji povedal. Rachel stisne ustnice. »No, večerja je skoraj gotova,« reče. »Bosta pripravili mizo?« Vstaneva in oddrsava v majhno jedilnico. Emily pogrne prtičke in doda pribor, kot je všeč Rachel. Rachel prinese lonec in midve sedeva. Dvigne pokrov in pokaže sivo gobovo juho, v kateri plavajo tri kepe instantnih rezancev. Posede se in začne moliti. Ko konča, naju pogleda. »Nikoli vama nisem lagala,« tiho reče. »Le povedala vama nisem vsega.« Vsega izgovori, kot bi šlo za psovko. Namenjeno je bilo meni. Rachel misli, da sem preveč neposredna in zato vulgarna in neobzirna. V bistvu je samo ljubosumna, ker lahko Blaku povem stvari, ki mu jih ona ne more. »Pogovoriti se moramo o pogrebu,« reče Rachel s polnimi usti. Pogreb. Ojoj. Kar čutim, kako se nam približuje prepir, kot bi bil otipljivo bitje. Na mizi zažvenketa žlica. Pogledam Emily. Drži se, kot bi pravkar nekaj dojela. Odpira usta, a ven ne pride nobena beseda. Potem zašepeta, bolj sebi kot kateri od naju: »Jaz bi rada izbrala pogrebno podjetje.« Rachel je videti, kot bi jo je nekdo sunil v trebuh. »Mislim, da ne … Hočem reči, da sem že sama pregledala ponudbo,« začne Rachel. »Kljub temu,« reče Emily in strmi v juho. »Jaz bi se rada odločila. Rebra me bolijo,« še pomenljivo doda. Dvigne žlico in si v usta ponese rezance. Racheline modre oči poiščejo moje. Odvrnem pogled. V bistvu mi gre na smeh. To je po svoje fantastično. »Če ti to toliko pomeni,« reče Rachel potrto, »potem, seveda.« Emily zmagoslavno suče vilice. Do konca molče pojemo. XV Rachel, prva žena Ko sem bila še dekletce, mi je mama rekla, da je glava le kup škatel. Kadar ti je hudo, moraš samo ostati v eni izmed njih. Svoje matere se spominjam kot sive gospe. Kot bi bila prevečkrat oprana in vsa mlahava in brezbarvna od pretiranega nošenja. Umrla je, ko sem jih imela sedemnajst. Maternična krvavitev. Poklicno tveganje, če pogosto rodiš. »Nekateri ljudje poskušajo živeti v vseh škatlah naenkrat,« mi je rekla, »zato se jim zmeša. Ko se zgodi nekaj slabega, se zapri v eno izmed škatel in ostani tam. Naj bo to kuhanje, čiščenje ali molitev, ni važno, samo da ostaneš zaposlena.« Pri triintridesetih je bila devetič noseča, dvanajstič, če štejemo tudi mrtvorojene. Tako ji je verjetno uspelo preživeti. Izbrala je naslednjo škatlo, se zaprla vanjo in ni pogledala iz nje. In tako se v tem trenutku počutim jaz. Zaprta sem v škatli. Če bom pogledala ven, se bo zrušil zid, ki me obdaja. Tako sem se počutila tisti dan, ko sem se sprla z Emily. Našla je moje dokumente. Bila sem tako besna, da iskreno rečeno nisem prepričana, kaj se je zgodilo. Resnica je, da se spominjam določenih stvari, Emily je namreč našla dokumente. Predalčkaj. Naučila si se predalčkanja, Rachel. To te ohranja na varnem. Ko smo vstopile v hiško, sem takoj začela skrbeti za vse in nisem dovolila, da bi mi misli odtavale. Prav zabavno je biti spet na nagnetenih ulicah, ko se drugi ljudje zavedajo tvojega obstoja. Puščava je tako prostrana in gorata, da nihče ne ve, da si tam. Kar nekaj kramljanja je bilo potrebnega, da smo se zmenile, kje bo katera spala. S Tino sva si obe želeli sobo, ki je bila najbližja vratom, Emily pa je hotela tisto v zadnjem delu hiše, ki je imela čuden vonj. Šele kasneje sem ugotovila, da je dobila sobo z največjim oknom in s pogledom na ulico. Hiška je prijetna, čeprav mislim, da ni po Tininem okusu – zanjo je malce preveč običajna. Ena izmed stvari, o kateri se nismo strinjale, je bilo Tinino poskušanje, da bi nam vsilila svoj divji dekor. Tudi oblačila se je precej divje. Čeprav se je zdelo, da je Blaku to všeč. Prešine me spomin. Črna obleka z izvezenimi listi bršljana okrog vratu. Kupila sem jo za polovično ceno na razprodaji pri Marcy. Blake je stisnil ustnice in strmel vame. »Jo lahko vrneš?« »Em …« V oči so mi stopile solze. Blake je stopil k meni in me objel. »Hej, ne joči.« Obrisal mi je solze. »Zakaj si ne kupiš raje novih kavbojk? V njih vedno dobro izgledaš.« Nekaj tednov kasneje naju je Blake z Emily odpeljal na srečanje s Tino. Zelo lepo sva se obnašali, trudili sva se biti prijazni. Mislim, da je Emily takrat na začetku upala, da bosta postali prijateljici. To je bilo prej, še preden sva spoznali, da je Tina edina Tinina prijateljica. Blake je vse tri odpeljal na večerjo v okrepčevalnico Kirker na obrobju mesta. Ne mara imenitnih restavracij. Vedno je govoril, da mu je pri meni najbolj všeč, da sem preprosta deklina. Domačna. Dokler nisem spoznala Blaka, še nikoli nisem bila v restavraciji. Tina se je prikazala zelo naličena in v nespodobno tesni obleki, še posebej za samsko žensko, ki se dobi s poročenim moškim. Šele ko smo dobili jedilnike, me je prešinilo – okrog vratu je imela enak vzorec listov bršljana, kot ga je imela obleka, ki sem jo morala vrniti, čeprav moram priznati, da je na Tini izgledala drugače. Pravzaprav je bila obleka identična. Brez vsakršnega dvoma. »Lepa obleka,« sem rekla, a hladneje, kot sem hotela, ko se je Blake opravičil in odšel na stranišče. »Ja.« Poravnala si jo je in pogledala obline, ki jih je obleka poudarjala. »Bila sem tako zelo obupana, ker nisem vedela, kaj naj oblečem, da mi je Blake tole kupil. Saj vesta, koliko da na skromnost.« »Marička, tebi se zdi to skromno?« Besede so kar priletele iz mene in tudi zvenele so bolj prezirljivo, kot bi hotela. Celo Emily se je zdrznila. Tina se je za hip zamislila, kot bi premeščale enote na bojnem polju. »Ja,« je rekla. »No, verjetno se Nevada razlikuje od Utaha.« Posvetila se je meniju. »Poskusiti morata mesno štruco ali pa ocvrte piščančje zre-zke,« je rekla in se trudila zveneti prijazno. Blake se je vrnil in sedel med nas, a oči je imel samo za Tino. »Je vse OK?« Zaskrbljeno jo je gledal. Zabolelo me je. Cela večnost je že minila, odkar se je tako zanimal za moje občutke. »Baje so dobri ocvrti zrezki,« sem veselo zažvrgolela. »Blake jih ima najraje, kajne, srček?« »So ocvrti v olju?« je vprašala Tina. »Škodijo holesterolu.« »Tina ni iz Utaha,« je rekel Blake, ne da bi odvrnil pogled z nje. »Malce bolj prefinjena je od tebe, Rachel, a ne skrbi, naučila te bo.« Tina je naročila zeleno solato s pečenim piščancem. Takrat sem jo zasovražila. Veste, ne spomnim se najbolje, kaj smo počeli za njeno poroko. Spomnim se gore kolačkov. Ponavadi bi se mi to zdelo srčkano, kot radi rečemo, ampak preliv je bil tako sijoč, da sem pomislila, da jih je zagotovo premazala z lepilom, kar bi ji bilo čisto podobno. XVI Emily, sestra-žena Ko je policistka Brewerjeva rekla, da gremo domov, me je prešinila fantazija. Prišla bom ven in tam bo moja mama, čaka me. Stečem ji v objem in ona reče: »Odpuščam ti.« Ni je bilo tam, seveda. Na policiji so rekli, da je niso mogli najti. Da se je morda preselila. Vedela sem, da to ni res. Le prijazni so bili. Ko smo še imeli stacionarni telefon, sem klicala mamo, po desetkrat dnevno. Mislim, da je vedela, da jo kličem jaz. Rekla nisem ničesar, samo klicala sem. Da sem slišala njen glas. Na začetku je vprašala, kdo kliče. Jaz sem zadrževala dih, upala sem, da bo vedela, da sem jaz. Potem je nekaj časa poslušala. Morda nekaj minut. Nato je zašepetala: »Bog ti odpusti,« in odložila, a zelo nežno, kot bi šlo za blagoslov. To sem počela nekaj mesecev, takoj po poroki, ko pa je Blake videl račun, je dal odklopiti telefon. Včasih sem Rachel ukradla kovanec iz denarnice in se izmuznila do govorilnice, pod pretvezo, da grem v trgovino. Na obletnico mame nisem klicala, ker sem bila v bolnišnici. Po tem, ko sva se z Rachel na obletnico sprli, sem si nalomila rebra, bolnišnične sestre pa so menile, da imam morda poškodovane tudi ledvice, a na koncu se je izkazalo, da ni tako. Rekle so, da je nekaj drugega narobe z mojimi izločili. Mislim, da so namignile, da je povezano z 'dolžnostmi žene', toda bilo jim je preveč nerodno, da bi povedale kaj več, so mi pa svetovale, naj obiščem žensko kliniko. Nisem jim mogla ravno reči, da sem to kliniko zelo dolgo obiskovala vsak teden, da pa se zdaj ne morem vrniti. Ker se je Blake razjezil na tamkajšnje zaposlene in mi prepovedal, da bi še naprej hodila tja. Kakorkoli, sestre so me zelo dobro pregledale tudi tam spodaj in ena je zabeležila nekaj v zvezi z mojimi brazgotinami. Blake me je odpeljal nazaj domov. Povedal ni veliko. Le to, da je Rachel pod pritiskom in da upa, da ji bom lahko oprostila. Najboljše, kar se je izcimilo iz vsega tega, je, da se Rachel trudi biti prijaznejša. Zaveda se, da bi lahko šla na policijo. Zdi se, da se Rachel tega najbolj boji – oblasti, papirologije. Torej, ko je prišlo do prepira, katero pogrebno podjetje izbrati, sem vsaj enkrat dosegla svoje. Rachel je hotela takšno, ki ima izkušnje s poligamnimi mormoni. Rekla je, da ne želi, da bi bile med pokopom našega moža izpostavljene obsojanju. Jaz sem hotela podjetje, ki sem ga videla v centru mesta. Ljubek poslovni prostor z roza cvetovi na oknu, vodila pa ga je ženska. Tako je sporočala tabla. Zvenelo je lepo, ženska bo prijazna z nami. In sedaj smo dejansko tukaj, v prodajalni z roza cvetovi, direktorica pogrebnega podjetja nas malce čudno gleda. Na skrivaj pomislim, da je imela Rachel morda prav. Pogrebna direktorica me nekoliko spominja na ženske, ki sem jih poznala, ko sem odraščala v italijanski četrti. Stara je približno petdeset let, diši po močnem parfumu, na ozkih ustnicah ima živo roza šminko. Najbrž že moraš biti malce pisan, če se vse dni posvečaš mrtvim. »Vse tri ste bile njegove žene?« vpraša. Rachel me ošine s sem ti rekla pogledom. Ženska se začne poigravati s svojo ogrlico. Običajni mormoni ob takšnih, kot smo me, postanejo nervozni, ker smo prešuštnice in bomo šle naravnost v pekel. »Ja, gospa,« rečem. »Blake je bil mož, ljubimec in prijatelj nam vsem.« Osvojljivo se ji nasmehnem. Tina in Rachel se spogledata. Nikoli jima ni bilo všeč, ko sem v javnosti pripovedovala svoje zgodbice, kot jim pravi Rachel. »Nisem prepričana, da ste na pravem kraju, dame,« reče pogrebna gospa. »Običajno ne strežemo … Hočem reči, da imamo moralno dolžnost do svojih strank.« Medtem ko išče prave besede, debelo pogoltne. »Je pa eno podjetje na drugem koncu mesta, dala vam bom vizitko. Opravljajo pogrebne storitve za ljudi, ki sploh niso verni, zato mislim, da ne bodo imeli nič proti temu,« zamahne z lepo manikirano roko, »kar pač potrebujete.« Rachel je videti prizadeta. Tina besna. »Želimo zelo poseben nagrobnik,« rečem, »in cel kup cvetja.« Direktorica odločno odkima. »Cerkev prepoveduje mnogoženstvo,« reče. »Če vsaj malo spoštujete vero, bi to morale vedeti. Ne bom imela opravka s krdelom prešuštnic, kratko in jedrnato. Če se bo razvedelo, da sem vam pomagala, bodo vsi pridrli sem.« Nekaj se ji zalesketa v očeh. Kot da si že predstavlja horde čistunov z naprej štrlečimi zobmi, ki plazijo po njenem lepem rozastem pogrebnem podjetju. Odide k vratom. »Res si želim, da vse tri odidete.« Molče odkorakamo ven, od sramu kar žarim, Tina pa na neki svojstven način sije. Pogledam Rachel. Zdi se zamišljena. Očitno je nekaj podobnega že doživela. O njej zdaj namreč vem vse in v resnici ji ni ime Rachel. Rayne Ambrosine. To je njeno pravo ime. Ko sem ga odkrila, sem hotela splezati na vrh strehe in ga izreči na ves glas. Ljudje, se vam sploh sanja? Rachel Nelson ima drugačno ime. In sploh se ni rodila tam, kjer pravi, da se je. Povedano po resnici, spremenila sem se v vohljačico. Na ranču sem bila veliko sama in dolgočasila sem se. Pretvarjala sem se, da sem Cagney iz stare detektivske serije, ki sem jo gledala na televiziji. Brskala sem po spalnicah, za slikami, pretvarjala sem se, da bom našla nekaj obremenilnega. In potem sem nekega dne res. Kup papirjev v Blakovem kovčku. Večine pravzaprav nisem razumela. Podobni so bili pogodbam ali listinam. Ampak čisto na dnu je bil rojstni list. Rojstni list osebe, za katero nisem še nikoli slišala. Dekle po imenu Rayne Ambrosine. Kar precej časa sem razmišljala o tem. Potem pa me je prešinilo, da sem preverila rojstni datum. Bil je Rachelin. Ta podatek, skrivnost, sem več mesecev nosila v sebi, nisem bila prepričana, kaj naj z njim naredim. Spraševala sem se, kaj bi se zgodilo, če bi ime vnesla v internetni brskalnik. Razmišljala sem in razmišljala o tem. Ni mi dalo miru. Računalnika ali česa podobnega nimamo, zato nisem mogla takoj ukrepati. Blake je imel internet na telefonu, ampak nisem mu mogla reči, da ga potrebujem. Kot prvo bi morala Blaku povedati, da sem vohljala, in on bi me oštel ali še kaj hujšega. Kot drugo, ne mara, da imamo karkoli opraviti z računalniki. Tako da bi me najverjetneje zavrnil. In potem me je nekega dne Blake odpeljal v mesto, na zadnji pregled v ženski kliniki, kot se je izkazalo. Ko so rekli, da moje stanje zagotovo ni telesnega izvora, in predlagali, naj obiščem psihologa, je Blake začel tako glasno govoriti o vladnem nadzorovanju misli, da so naju naprosili, naj odideva. Blake je prav gotovo vedel, da sem razburjena, saj se je na poti domov ustavil v McDonaldsu in mi kupil mení zaljubljencev. Ko je šel na stranišče, sem opazila računalnike. Čakala sem, trenutek se mi je zdel kot cela večnost, in se spraševala, ali sem dovolj pogumna. Potem sem vstala, hitro prečkala prostor in sedla za enega. Za sosednjim računalnikom sta bila najstnika in videla sem, kako sta dregala drug drugega, ko sem tipkala eno črko za drugo in vsako neslišno izgovorila. Uspelo mi je vtipkati ime: Rayne Ambrosine. In takrat sem videla, da je Rachel v vseh časopisih. Tako se je začel prepir na obletnico, ki je bila nekaj dni ka-sneje. Povedala sem ji, da vem. Verjetno sem bila še vedno jezna nanjo, ker je bila tako očitno vesela, ko je zdravnik rekel, da ni z mojo češpljo nič narobe. Kar bleknila sem. Vem, kaj si v resnici, Rayne Ambrosine. In potisnila me je po stopnicah navzdol. XVII Tina, sestra-žena V takšnem stanju, kot sem zdaj, sploh ne morem razmišljati. Lažje je prepustiti Rachel, da ureja pogreb. Takšne stvari so bile vedno njeno področje. Če bom začela razmišljati o pogrebu, bom zbolela. Če pomislim, kako je Blake umrl, zakaj je umrl … Moj svetovalec je rad govoril živi dan po dan – ampak včasih je treba dan razdeliti na ure, ali celo na minute. Kot da hodim po vrvi in moram ostati osredotočena na prestavljanje ene noge pred drugo. Spomnim se, da sem ga vprašala, kdaj bom prišla na konec vrvi, in rekel je, da morda nikoli. Da pa je prijetneje biti na vrvi kot na tleh. Rachel je vse tri odpeljala v svoj najljubši kraj na svetu – trgovino Deseret – kjer prodajajo hrano v pločevinkah, vedrih ali desetkilogramskih vrečah, generično zeliščno pivo pa v sedemlitrskih steklenicah. Želi se založiti za pogreb. »Tukaj pa se ne znajo zabavati z velikostmi embalaž, kaj, poznajo le eno,« prišepnem Emily, ko slediva Rachel, ki potiska ogromen voz med policami, polnimi pustih izdelkov. Emily se zahihita, potem si hitro pokrije usta. »Zabava je v popustih, ne?« Nasmehne se, dobro oponaša Blaka. »Za človeka, ki ne mara zabav,« še doda s svojim običajnim glasom. Izmenjava si nasmešek. Blakey je varčnost dvignil na novo raven. Emily nisem še nikoli slišala, da bi se norčevala iz njega. Z Emily se nisva veliko pogovarjali, ker je bila laž vse, kar je prišlo iz njenih ust. Lepo je videti, da ima smisel za humor. Očitno ga je skrivala. »Želim si, da bi bil Blake tukaj,« rečem. »Četudi bi nas prisilil, da skoparimo na njegovi lastni pogrebni večerji.« Emily pogleda stran. »Hej,« reče in si ogleduje polico. »Čistilo za odtoke bi nam prav prišlo, kaj?« »Em … ne?« Emily začne zlagati steklenice v voziček. »Seveda bi. Gospa iz reklame pravi, da ga ni nikoli preveč.« »Ja, šment!« se zasliši Rachelin glas. Muči se s papirnato vre-čo, večjo od sebe. »Pridi,« rečem Emily, ki v voziček odloži še eno steklenico čistila. »Pomagajva ji, preden se ubije.« Slaba izbira besed, a Emily tega ne opazi. Pri Rachel sva še pravočasno, da ji pomagava v voziček naložiti vrečo mešanice za čokoladno torto, preden bi ji padla na tla in se raztresla. »Marička,« reče in si gre z roko čez čelo, »resnično sem mislila, da mi bo padla iz rok. Dobra ekipa smo,« reče, a brez nasmeška. Nasmehnila se ni že, odkar smo slišale novico. »Kaj pa je z vsem tem čistilom za odtoke?« Skomignem. Emily se ne zmeni za vprašanje, bere napis na eni izmed Rachelinih velikih vreč. »Čo-ko-la-dna torta,« počasi prebere, s prstom drsi od črke do črke. »Že pripravljeno mešanico si vzela?« »Blaku je bila ta znamka všeč. Ne potrebuješ jajc in mleka. Ne potrebuješ živil …« »Živil, ki se jih ne da za dolgo skladiščiti. To sem slišala milijonkrat. Ampak Blaka ni tukaj.« Na Emilyjinem obrazu je čudaško odločen izraz. »Rada bi spekla pravo torto,« tiho reče. Rachel je presenečena nad to novo verzijo Emily. Pogleda me, kot da pričakuje, da se bom vmešala. Da bom potrdila, da uživa položaj glavne kuharice. »Skupaj jo bova spekli,« reče Rachel. Če sodim po pogledu, ki ga je namenila vreči v vozičku, mislim, da je na njeno odločitev delno vplivalo to, da mega-vreče ni želela nesti nazaj. »Ne,« reče Emily, »jaz jo bom spekla.« Pogleda Rachel, potem še mene. »Blake je vedno govoril, da nisem gospodinja,« reče, »in dokazala bom, da se je motil.« Prav čudno se drži. Kot bi se maščevala. »Ne spomnim se, da bi Blake kdaj to rekel,« pripomni Rachel. »Pa je,« reče Emily. »Morda si ti poslušala samo tisto, kar je govoril o tebi.« Nekaj me prešine. Z Emily nama ni treba biti poslušni do Rachel kot glavne žene. Ni Blaka, da bi se vmešal. Očitno je Emily to že spoznala. Ampak meni se je Rachel zasmilila. Videti je iskreno prizadeta. »Ni pošteno, da vse narediš sama, Rachel,« rečem. »Naj ti pomagava.« Emily namenim pogled, ki pravi: »Če boš ti spekla torto, je velika možnost, da bo na mizi nekaj užitnega.« Nasmehne se, potem si zakrije usta in pogleda proč. »Ti lahko pripraviš pogrebni krompir,« potolažim Rachel. »To je najpomembnejši del, kajne?« Beseda ali dve o pogrebnem krompirju. V Utahu je legendaren, a absolutno nikjer drugje. Krompir se peče v juhi iz konzerve, s sirom in smetano, po vrhu se posuje s hrustljavimi maslenimi kosmiči ali s hrustljavimi mrvicami. To jed so za svoje može, ki so opravljali fizično delo, kuhale žene, ki so bile doma in se jih je za krilo držalo dvajset otrok, vse pa so bile na apavrinu. Dobrodošli v Utahu. Uro prestavite petdeset let nazaj. »Prav posebnega bom pripravila, z Ritzevimi biskvitnimi mrvicami,« reče Rachel in odločno prime voziček. »V mesto bom morala, da jih kupim. In duhovnika bom prosila, ali si lahko od njegove žene sposodim veliko ponev. Petnajstlitrsko ima. Potre-bovale bomo veliko vedro margarine in nekaj manjših konzerv piščančje juhe.« Nekajkrat prikima, pomirjeno, a še vedno je rahlo zbegana. Mislim, da še vedno poskuša ugotoviti, kako stojijo stvari zdaj, ko Blaka ni več. Verjetno to poskušamo vse tri. Z Emily se pomenljivo spogledava. Rachel je spet stara Rachel. Če bo za možev pogreb skuhala najbolj mormonsko jed, kar jih obstaja, bo to najsvetejši krompir, kar ga je kdaj kdo jedel. Zaradi tega imam Rachel kar malce rada. Ne more si pomagati, da se ne bi maksimalno potrudila. Emily se obrne in odtava proč, mrmra si neko melodijo. »Morda pa bi raje nabavila gobovo juho,« reče Rachel, bolj sebi kot meni. »Blake takšnega krompirja sicer ni imel rad, meni pa se je vedno zdel boljši.« Pogleda me, kot bi iskala potrditev. Med nama nekaj preskoči. Kot bi naju hkrati prešinilo, da nama ni več treba biti ženski, ki ju je ustvaril Blake. Lahko sva, kakršni si želiva biti. »Dobro veš, kaj bi glede tega rekel Blake,« rečem in zažugam s prstom. »Rekel bi, da ljubeča žena krompir pripravi tako, kot ga ima rad mož.« Mišljeno je bilo kot šala, a zadela sem jo v živo. Na Rachelinem obrazu se je narisala bolečina. »Samo zato, ker ne kažem svojih čustev,« daveče spravi iz sebe, »samo zato, ker ne kričim in ne jočem, še ne pomeni, da ga nisem ljubila.« Potisne voziček in se odpravi naravnost k vedrom margarine. Gledam za njo in pomislim, da smo se me tri o tem vedno prepirale. Katera ga je imela najraje. Prešine me nenavadna misel. Blaku je bilo to všeč. Rachel se pridruživa pri blagajni, da ji pomagava na pult zložiti pretiran nakup. Opazim, da je Emilyjina zaloga čistila za odtoke skrivnostno izginila. Verjetno se ga je Rachel znebila, ko nisva bili pozorni. »Gospe ste sestre?« veselo vpraša blagajničarka, ko povleče mimo blagajne cel vez pomarančnega soka. Sledi trenutek čudne tišine. Dekle rahlo zardi, pogleduje od ene do druge. O tej plati življenja mi Blake ni povedal ničesar. Vedno sem mislila, da Utah nima nič proti poligamiji. Nikoli nisem doumela, da bi zaradi napačno izbranih besed lahko vsi pristali v zaporu. Tukaj sem še hujša zločinka, kot sem bila v Vegasu. »Ja,« rečem brezbrižno in stlačim nekaj manjših reči v vrečko, »sestre smo.« Blagajničarka olajšano zadiha. »Za hip sem pomislila, da ste tiste čudne poligamistke,« reče in se rahlo histerično zasmeji. »Oh, ja,« nadaljuje in potisne čez še nekaj reči, »pred nekaj meseci smo jih imeli kar nekaj. Tiste, ki se skrivajo v puščavi, kjer jih zakon ne doseže.« Popravi si rokav uniforme, da skrije garmin šiv. »Če vprašate mene, bi poslovodja moral poklicati policijo,« še doda in se zaničljivo spači. »Da bi jih strpala v zapor.« XVIII Rachel, prva žena Med pripravami na pogreb imam občutek, da me preganja grozljiv rok. Policija nas še ni obvestila o rezultatih obdukcije. Odpeljale smo se na obrobje mesta v industrijski del, kjer je mogoče kupiti krste in žare in vse živo po ugodni ceni. Je edino podjetje, ki posluje s pologamisti, kar me spomni na film, ki sem si ga nekoč ogledala, o italijanskem mafijcu, ki je šel v neko skladišče, da bi kupil nezakonito orožje. Mlad moški v svetleči obleki, tako zelen, da je še ves mozoljast, nas usmeri h krstam. Kot bi bile v veleblagovnici in bi kupovale gospodinjske reči. Vidi se, da je zaradi razširjenega zakona nervozen. Nenehno skrivaj pogleduje k nam, kot da si nas vse tri skupaj predstavlja v postelji. Potem se posveti predstavitvi izdelkov. Govori o medeninastih ročajih in podobnem. Stvar je nadvse pereča. Nekaj v zvezi s tem pogrebnim podjetjem. Nenehno vidim, kako se odpira škatla. Vem zgolj to, da je v njej nekaj, kar ne sme ven. Nekaj, kar je povezano s tem, zakaj je Blake mrtev. Ostani prijazna, Rachel, se opomnim. Ampak stvari silijo ven, kot lovke hobotnice. Kot bi Blake imel vlogo za vsako od nas, zdaj ko ga več ni, pa ne vem najbolj, kdo poskušam biti. Pogrebno podjetje ima veliko ogledalo, zaseda vso steno, in v njem lahko vidim vse naše obraze. Tina se drži užaljeno, Emily krivo. In tam je še ena ženska, okroglolična, v tridesetih. To sem jaz, me prešine. Na obrazu imam nenavadno trd izraz. Nisem vedela, da sem takšna. Zaradi njega sem prav gotovo videti starejša. Nasmehnem se. Tina se nagne bliže k meni. »Strašljivo, kaj?« zašepeta. Občutim nenadno naklonjenost do nje. Pogledam Emily, bojim se, da se bo vsak čas zlomila, vendar stoji ob pogrebnem fantu in resnobno prikimava, ko ji kaže seznam dodatkov za krsto. Žari, kot da načrtuje poroko. Morda pa želi nadoknaditi svojo. Stavim, da je bila zanjo veliko razočaranje, glede na to, kako je Emily odraščala. Po njeni poroki z Blakom sem videla druščino s katoliške poroke, ki se je privalila iz cerkve. Nevesta je nosila razkošno belo obleko in šopek, ki je bil večji od njene glave. Šele takrat mi je kliknilo, kako razočarana je morala biti Emily. Poročno slavje je seveda bilo. Vendar skromno. Po poroki, prvih nekaj mesecev, je Blake vozil Emily ven na večerje v restavracije, v katere ni mene nikoli peljal. Rekel je, da bi rad, da bi bila manj plašna. Mene je vedno oblil mrzel pot, ko sem iskala način, kako naj se odzovem, ko se bosta vrnila. On s svojimi grozno lačnimi očmi, ona vsa krotka in tiha ob njem. Potem pa so se stvari spremenile. Blake je oznanil, da pelje Emily v kliniko za ženske. Ker ni povedal, zakaj, sem takoj vedela. Preprosto sem vedela. In nisem mogla zadržati nasmeška, ki se mi je prikradel na obraz. Ne more. Še čisto na začetku se je Emily z mano pogovarjala o svojih problemih, v podrobnosti se ni nikoli spuščala. Če sta morala k zdravniku, sem morala domnevati, da nekaj ne deluje. Niti malo. »Semkaj, prosim.« Adolescentni pogrebni direktor nas je odpeljal v prostor s krstami. Na desetine jih je bilo, stale so v vrstah. Nisem se mogla premakniti, kot bi se prilepila na tla. Nekaj me je močno presunilo, ko sem zagledala vse tiste krste. Bilo je kot v sanjah, ki jih nenehno sanjam. Ko se počasi odpira pokrov, grozno zaudarja po belilu, notri pa je nekaj krvavega. Ampak zdaj ta prizor prekrije še nekaj drugega. Nekaj podobnega … beli sobi. Postane mi slabo, kot bi me nekdo sunil v trebuh. Če ne bom takoj prišla ven, bom pobruhala pogrebno preprogo. Zberi se, si rečem. Ne osmeši se. Začutim glavobol. Primem se za čelo. Pogrebnik odkoraka k prvi krsti in nekaj razlaga Emily, ki resnobno prikimava. »Počakajte …« Usta imam suha. Besed sploh ne morem izreči. Tina me pogleda, pretresena je. Soba, v kateri je vse belo. Preproge, stene. V njej je snežno bela postelja kot v kakšnem imenitnem hotelu, z mehko posteljnino in poškrobljenimi rjuhami. Okrog postelje stojijo gole ženske. Blake izbira, katero si želi. Počutim se, kot bi padla v bazen ledeno mrzle vode. Pogrebnik položi roko na zloščen pokrov krste. Oklene se ročaja. »Počakajte,« zašepetam, »ne …« Ne posluša me. Popade me nuja, ki je ne znam pojasniti. Nekaj primitivnega. Vem le to, da mu moram preprečiti, da bi dvignil pokrov. Vem, da se bo zgodilo nekaj grozljivega, če ga bo odprl. Spet me kljuva strahoten spomin. Spet sem dekletce na Domačiji, povsem nemočno v grozi, ki me preveva. Zaslišim hreščeč glas. Otroški glas. Bila si poredna. Potem vse postane črno. XIX Emily, sestra-žena Prav zabavno se je bilo peljati s pogrebnim vozom. Kot bi bila kakšna slavna osebnost. In potem, ko sem v kapeli na drugi strani splezala ven. Vsi so prikimavali in se nasmihali. Imela sem občutek, da bi spredaj moral stati kdo drug. Na primer prava družina. Rachel se ni peljala z nami, pač pa s starim Chevyjem in s prtljažnikom, polnim dodatne hrane. Tina misli, da želi škofu Youngu nazorno pokazati, da je najpomembnejša žena. Ko je na vozu zagledala belo krsto, se je Rachel odločila, da se bo peljala z avtom. Na koncu sem morala jaz izbrati krsto in cvetje, ker se je Rachel v pogrebnem podjetju strgalo. Šle smo v neko veliko skladišče izven mesta, kar mi ni bilo niti malo všeč, kraj sploh ni bil videti spodoben. Bolj je spominjal na neko pogajalsko klet za krste. Ampak Rachel je možakarju povedala, da smo vse tri poročene z Blakom, in takoj se je začel drugače vesti do nas. Določenim cenam je dodal davek. Tajnica v zadnjem delu trgovine nas je obstreljevala z grdimi pogledi. Tini se je zdelo, da je rekla: »Ne odpri škatle.« Ampak meni se je zdelo, da sem slišala nekaj drugega. Zagotovo pa je Rachel na koncu rekla nekaj, kar je zvenelo kot molitev. V imenu Jezusa Kristusa ali nekaj takšnega. Besede sem prepoznala, ker je tudi moja mama govorila nekaj podobnega, ko sem bila majhna, da bi mi hudič prenehal polagati laži v usta. Prepričana sem bila, da je bila Rachel deležna neke svete vizitacije, in to sem tudi povedala pogrebniku, za katerega se je zdelo, da bo vsak čas poklical policijo. »Predane vernice smo,« sem rekla, »in Rachel je obiskal duh. Ima videnja in podobne stvari.« Očitno je trik deloval, čeprav je postalo jasno, da se nas želi čim prej znebiti. Uspelo mi je celo dobiti popust na odprto belo-zlato krsto s satenasto podlogo v barvi smetane. Starejša gospod in gospa Nelson se prav tako nista peljala z nama s Tino s pogrebnim vozom. Ne razumemo se, ker sta Blakova starša le normalna člana SPD in ne prakticirata naprednejše oblike, ki te pripelje v boljša nebesa. Kmalu po poroki me je Blake odpeljal k svojim staršem v majhno umazano stanovanje nad trgovino. Lepo sem se oblekla, nosila sem roza pulover in balerinke. Ampak medtem ko sem jaz sedela na kavču in čakala, da bom spoznala njegovo mamo in očeta, je bil on s svojo družino in kupom svetih knjig ujet v zgornji spalnici. Spremeniti so mu hoteli mišljenje. Poskušali so mu dopovedati, da je poligamija resnično hud greh. Tina mi je kasneje povedala, da se takšen poseg imenuje intervencija. Zbrala se je vsa družina, da bi Blaku pojasnila, da ga bo Bog obsodil prešuštva. Takoj zatem sva z Blakom odšla in tako sem njegovo mamo prvič videla na svoji poroki, ko jo je hotela preprečiti. Sijoče črn voz nadvse tiho zapelje pred lokalno cerkev. Zgra-dba je moderna, zgrajena iz bele opeke in s položno streho, za popestritev ima majhen bel zvonik. Spomnim se, da sem bila razočarana, ko sem jo prvič videla. Pričakovala sem, da bodo vse mormonske cerkve podobne templju, iz belega kamna in s koničastimi stolpi, ki segajo do oblakov. Pogrebniki odnesejo krsto, kupljeno po znižani ceni, v cerkev. Krsta bo odprta. Povabljeni so le ožji družinski člani, kar je v Blakovem primeru cel kup ljudi. Vsi mislijo, da imajo katoliki veliko otrok, ampak v primerjavi z mormoni jih sploh nimajo. Blake ima dva brata, ki sta mu zelo podobna, in dve sestri, ki mu nista. Vsak od njih ima že približno štiri otroke, čeprav je najmlajši brat le eno leto starejši od mene. Rachel je že nekje v cerkvi, najbrž pripravlja hrano. Jutri bo velika pojedina, a si ne more kaj, da ne bi vseh napitala. K meni pride Tina. »Poslušaj,« reče, »pravočasno morava vse ugotoviti.« »Ugotoviti kaj?« »No,« Tina se v visokih petah rahlo prestopa, »Rachel se počasi meša, imam prav? Mislim, saj si jo videla v pogrebnem podjetju.« »Očitno jo je Blakova smrt zelo prizadela,« rečem. Tina me pogleda z izbuljenimi očmi. »Emily,« reče, »ponoči spim v postelji, potisnjeni ob vrata. Se zavedaš, da je naš puščavski ranč oddaljen eno uro vožnje od česarkoli, v vse smeri?« »O čem govoriš?« »Na policijski postaji mi je Brewerjeva postavljala vsa mogoča vprašanja o Rachelinih zdravilih.« »Meni tudi. In?« »Brewerjeva misli, da se je Rachel prav gotovo … ne vem. Utrgalo. Trenutek neprištevnosti.« Premikam ustnice, poskušam dojeti, kaj mi govori. »Saj ne pravim, da je to hotela narediti,« doda Tina, »ampak potrebuje pomoč.« »Ti misliš, da je Rachel ubila Blaka?« Ob tej misli se moram zahihitati. »No, z Blakom sta se grdo sporekla,« reče Tina, »takoj zatem pa je šel lovit ribe. Slišala si njun prepir, vem, da si ga.« Grizem si noht. Blaka ni več z nami, da bi me kaznoval za grdo vedenje. »Nisem slišala vsega,« rečem, »sem pa slišala dovolj. Nisem vedela, da se lahko Rachel tako zelo razjezi,« dodam. »Ampak, sveta nebesa, res se ji je utrgalo.« »Jezna je bila?« Tina ni prepričana, ali mi lahko verjame. Slaba plat prebujne domišljije, verjetno. Rachel se nikoli ne jezi glasno. Njena jeza je veliko hujša. »Resnično jezna,« rečem poudarjeno. »Sposobna bi bila moriti, tako zelo je bila jezna.« Uživam ob slikanju podobe. Premor. »Zakaj …« nejevoljno reče Tina, »zakaj pa je bila jezna?« »Zato,« zateglo odvrnem, »ker je Blake storil nekaj resnično slabega, ne da bi ji to povedal.« Utihnem, da bi besede imele večji učinek. »Blake je iskal novo ženo.« XX Rachel, prva žena Blakova cerkev stoji v Tucknottu, mestecu z družinsko trgovinico, ki jo dejansko vodita Blakova oče in mati. Očetova trgo-vina posluje že od konca osemnajstega stoletja, v njej prodajajo pijačo in živila ter kmetijske reči. Odkar so njegovi prapraprastarši emigrirali z Danske v Ameriko. Kmalu zatem, ko sva se spoznala, mi je Blake povedal, da je eden njegovih prvih spominov, kako sta s sestro iz dispenzerja izmaknila sirup za zeliščno pivo. Spomnim se, da se mi je zdel Blake čisto preveč vseameriški, da bi bil resničen. Kot pravi blagoslov. Želela sem si normalnega moža in dobila sem ga, najnormalnejšega fanta, kar ste jih kdaj srečali. Tako sem mislila, dokler nisem spoznala Blakove mame. Nikoli nisem vedela, kako je biti izmeček, dokler nisem srečala Adelaide Nelson. Šest generacij spoštovanja vrednih mormonov, ki so med jedjo vlekli vilice po zobeh, in prav nobenega prostora za ljudi, kot sem jaz. Škof Young pozdravlja goste, stoji kot prepreka med nami, ženami, in preostalo družino Nelson, ki postopa v ozadju. Pravzaprav se nam ni dovoljeno družiti z običajnimi obiskovalci cerkve, da ne bi širile slabega vpliva. Normalni mormoni so prepričani, da bodo njihovi člani premamljeni v prešuštvu, če bodo poligamijo samo povohali. Ko zagledam Blakovo mamo, otrpnem. Adelaide Nelson nosi elegantno črno obleko in na natupiranih posvetljenih laseh nizek klobuček z vlečko, izpod katere se iskri roza šminka in izstopajo pajkaste trepalnice. Gospa Adelaide Nelson me sovraži, seveda. Prepričana je, da sem pokvarila njenega angelskega sina. Strta od žalosti se naslanja na moževo roko. Zavem se, da škrtam z zobmi. Vsem mora dati vedeti, da ona najbolj žaluje. Hunter Nelson togo podpira ženo, ne pogleda ne levo ne desno. Je strog možakar z večno nezadovoljnim izrazom na obrazu. Hrana je že na mizah. Moj pogrebni krompir je na sredini, tudi veliko drugih ljudi je prineslo jedi. Tudi Emilyjina torta je tam in moram priznati, da izgleda dobro. Nisem vedela, da ima to v sebi. Prispe Braxtonova žena Sukie, otroka, malčka, drži v naročju, pod roko pa čudaško nosi ponev. Braxton je Blakov mlajši brat, tako da sva v očeh nekaterih ljudi svakinji. Ker pa je naša družina zaradi prešuštva prekleta, tega izraza ne uporabljajo. Njena druga otroka nekje v zadnjem delu prostora zganjata hudiča, kot podivjana tekata naokrog. Ampak v majhnih oblekah sta videti čedna, tudi lase imate počesane in povoskane. Dolgo strmim v njenega otroka. V grlu me začne dušiti dobro znani občutek ničvrednosti. Predano sem molila, tako dolgo. Spomnim se, kako sem vadila, kako bom povedala Blaku, da se je končno zgodilo. Dodatna črtica na testni paličici. Morda bom prišla domov s parom luštkanih čeveljcev, ki jih bom kupila v veleblagovnici. Očitno bi nam kakšen vsem prišel prav … Zavem se, da strmim, zato umaknem pogled z majhne deklice. »Podobna ti je,« rečem smeje. »No, naj ti pomagam.« Izpod roke ji iztrgam ponev. »Hvala.« Sukie prestavi deklico na drugi bok. »Iskreno sožalje. Kako se držiš?« »V redu sem.« Otrok zastoka in Sukie ga avtomatično zaziblje. »Dober človek je bil,« zašepeta Sukie, po licu ji tečejo solze. »Vedno sem mu hotela povedati … se mu opravičiti za to, kar sem mu naredila …« Glas se ji zlomi. Nikoli se nisem naučila, kako se pogovarjati o stiskah. Vedno sem menila, da je treba težke stvari obdržati zase, ne pa jih prelagati na ramena drugih ljudi. Nagne se k meni in me prime za roko. »Veš, bila sem pod velikim pritiskom družine, ki je vztrajala, da prekinem zaroko,« je rekla. »Da se poročim s popolnim mormonom. Ko se je Blake nekoliko prej vrnil s svoje misije, se s tem nista nikoli povsem sprijaznila.« Sukie pogleda proti odprti krsti. Tako žalostna je. Zmolim, da bi moje misli postale boljše. »Saj mu boš ti povedala, kajne? Ko se srečata tam zgoraj?« »Ja, ja, seveda, povedala mu bom.« Sukie okleva, potem pa hitro reče: »Rada bi, da veš, da jaz ne verjamem temu, kar vsi govorijo. Niti malo.« Nimam pojma, o čem govori. »Kaj … em … kaj pa vsi govorijo?« Hitro mežika, kot ptica, se poigrava s pramenom las, potem pa pogleda fantka, ki se oklepa njene roke. »Pojdi se igrat s sestricama, ljubček,« reče in spusti njegovo roko. Deček steče na drugo stran cerkve. »Žal mi je …« začne. Zmanjka ji glasu in pogoltne. »Poslušaj, ljudje samo opravljajo. Izumljajo teorije o skrivnostni blondinki, s katero je večerjal Blake.« »A še vedno, kaj?« Ohranim popolnoma nevtralen glas. Najhujša opravljivka Tucknotta je šla v Salt Lake City po prejo za šivanje in je skozi okno čisto slučajno videla Blaka. Sukie še malce zaziblje otroka. »Nekateri pač nimajo početi nič boljšega,« reče. »Ne meni se zanje.« »Verjetno je šlo za poslovni sestanek ali kaj podobnega. Dandanes imajo mnoge ženske kariero,« rečem. Ja, seveda. Poslovna večerja v Kirkerjevi restavraciji. Zapeljeval jo je s hrano. Sukie sočutno prikima. Ozrem se naokrog. Zdi se, da se ljudje izmikajo mojemu pogledu. »Ljudje mislijo, da se je Blake videval z neko blondinko?« povzamem. »No, ne vsi. Ampak saj veš, da ljudje delajo prehitre zaklju-čke. Vsaj v Tucknottu.« Iznenada me prešine, da je Sukie edina oseba, ki se mi je približala na tri metre. Četudi sem v poligamnem zakonu, sem pričakovala vsaj malo sočutja. Le nekaj besed. Navsezadnje me ti ljudje poznajo – sem prva žena. Ni ti treba biti genij, da uganeš, kakšne zaključke so sprejeli. Namerno se nisem zmenila za obrekovanja o Blaku in njegovi skrivnostni večerji. Najbolje, da se vedem, kot da ničesar ne vem. Ampak v drobnem kotičku zavesti obstaja. Naenkrat jo zagledam. Podobo blondinke v restavraciji Kirker, ki je seveda nisem nikoli srečala ali videla. Pričesko ima oblikovano kot vsa zelo verna dekleta, lase spete zelo visoko in zelo dolge, skoraj do pasu. Nosi zeleno prerijsko obleko, zapeto do vratu, sega ji do gležnjev. Nekako tudi vem, kakšna je videti brez oblačil. Ni najbolj čudno, da imam v glavi podobo skrivnostne blondinke. Čudno je, od kod se je spominjam. Ne gre za spomin. Iz mojih sanj je. Sem v grobu. Blake in blondinka stojita nad mano. Pokopavata me. XXI Tina, sestra-žena Vedela sem, seveda. Za četrto ženo. Hočem reči, nisem ravno vedela. Blake mi ni povedal. Ampak mislim, da se mi je posvetilo. Vedno je govoril o tej svoji viziji, o kmetiji in štirih ženah. Le da si nisem mislila, da se bo vse zgodilo tako hitro. Zato sem se zaklenila v sobo z vsemi stoli in se zjokala. Zaslišim nežno trkanje, prosim Boga, da ni čudaški stari škof Young, ko vstopi Braxton Nelson. Odleže mi. »Hej.« Za sabo zapre vrata. »Moja sestra pravi, da najbrž potrebuješ pomoč. Kako si, zdaj ko si spet tukaj?« »Bilo je že bolje.« Nasmehnem se mu. Nelsonovi fantje so si vsi podobni. Braxton je mlajša verzija Blaka. Rdeči lasje, pege. Njegov obraz ni tako klasično čeden kot bratov. Je malce ožji, nekoliko podolgovat. Na neki način celo privlačnejši. Ima enake svetle trepalnice in lepe modre oči. Čez vso zgornjo ustnico ima brazgotino, zaradi katere me je vedno spominjal na pirata. Braxton in njegova žena Sukie sta mi bila vedno všeč. Nekajkrat smo bili skupaj na pikniku. Bila sta edina v Blakovi družini, ki se nas nista izogibala. »Ne obremenjuj se s tem, kar govorijo ljudje,« reče. Nasmehnem se, nikoli se ne obremenjujem. »Kaj pa govorijo?« »Oh, saj veš, krožijo govorice, da se je Blake z eno videval. Jaz osebno ne verjamem. Moj brat si je morda po svoje razlagal Mormonovo knjigo, a prešuštva ne bi nikoli zagrešil. Predstavlja neposredno vstopnico v pekel.« »Ti je škof Young to povedal?« Spomnila sem se, da sem videla škofa Younga, ko se je zatopljeno pogovarjal z Braxtonom. Držal se je resnobno, kot bi mu pripovedoval nekaj resnično pomembnega. Braxton si gre z roko skozi rdeče lase, nerodno mu je. »To ravno ne.« Pogleda me. »Bolj ga skrbi za mojo dušo, veš, ker pri poligamiji obstaja tradicija, da če umre mož, se njegov brat poroči z njegovimi ženami.« Ko se nasmehne, se mu v licih naredita prikupni jamici. Tokrat ju prvič opazim. »Kako se drži oče?« vprašam. »Oh, saj veš.« Braxtonov pogled postane odsoten. »Čuden star tič je. Misli, da si lahko pot do božje milosti utreš samo z garanjem, ob tem pa se moraš nenehno mrščiti.« Nasmehne se, a komaj opazno. »Mislim, da se mu lomi srce, ampak tega ne zna pokazati,« doda. »Z Blakom se po neuspeli misiji nista nikoli resnično pobotala. Potem pa se je Blake med študijem pridružil cerkvi s poudarkom na čutenju, sama pa veš, kaj si oče misli o tem, da se mož in žena lahko zabavata.« Prikimam, čeprav v resnici ne vem, ker z gospodom Nelsonom nisva nikoli spregovorila. Vem le to, da ima koledar, popisan z drobno pisavo, in na njem zabeleženo vse, tudi glede otrok in žene. Blake je rekel, da je gospod Nelson svoj urnik prekinil le enkrat, ko se je odpeljal v Salt Lake City, ker so mu razpadli desetletje stari okovani škornji. Edina trgovina, ki je še vedno prodajala njegovo znamko, je bila neka predpotopna štacuna s čevlji za najstnike, in Blake je orisal prav smešen prizor, kako gospod Nelson v robatem delovnem kombinezonu strmi v mladino, ki srka espresso. Takrat se je sicer smejal, a zdaj mislim, da ga je tudi bolelo, ker si papa Nelson ni vzel časa za svoje otroke, je pa prezrl urnik, ko je šlo za čevlje. »In ti?« vprašam Braxtona. »Si OK?« »No, seveda bom pogrešal Blaka, dokler se mu ne pridružim tam zgoraj, če bo Bog dal,« reče. »Ne poznam nikogar, ki bi bil bolj predan Božji besedi. Si vedela, da me je pogosto tepel, ko sva bila otroka, ker nisem pravilno pel hvalnic?« Braxton se nasmehne. Zobe ima rahlo krive, a na lep način. Očitno je bil Blake edini v družini kvalificiran za zobni aparat. »Ne verjamem!« Čeprav si lahko zelo dobro predstavljam grobega Blaka, ki jemlje v red mlajša brata. Spomnim se, da mi je nekoč rekel, kako so bili otroci za očeta in mater naporni. Poskušal jima je pomagati. »Pa je res,« Braxton prikima ob spominu. »Sčasoma se je vse uredilo. V glavnem zato, ker sem postal večji.« Spet pokaže krive zobe. »No, seveda je imel svoja prepričanja, ko se je poročil z Rachel.« Obraz mu prešine rahla zadrega. »Blake je bil samosvoj. Bil je bolj dovzeten za radostne interpretacije božje volje. Nihče ne zanika, da je bil pogumen. Mislim, da se bova o tem na dolgo pogovorila, ko se spet srečava.« »Veš,« čez ramo si vržem pramen temnih las, »sploh nisem vedela, v čem naj se prikažem pred tvojo družino. Izbrala sem nekaj, kar bi bilo všeč Blaku. Bojim se, da obleka ni dovolj spodobna.« Igram se z naramnico modrca in se mu nasmiham. Ogleda si mojo oprijeto črno obleko z velikim izrezom spredaj. »Meni je všeč,« se nasmehne. Iz načina, kako to reče, vem. Kot sem pri moških vedno vedela. »Težko je,« rečem, »zelo ga pogrešam. Vem, da tukaj vsi mislijo, da ga bom znova videla, ampak veš, nisem bila tako vzgojena. Zato je zame še težje.« Zajočem. Braxton me objame in hlipam v njegovo ramo. Zdi se mi čudno. Ne diši kot Blake, tudi na otip ni kot Blake. To je zelo narobe, a hkrati tudi zelo prav. Trepetaje zadiham. Obrišem si oči. »Podoben si mu,« rečem. »Škoda, da se nisva prej srečala.« Zadene me žalost, kot bi priletela v steno. Mislim samo o tem, da ne zmorem. Žalost moram preložiti drugam. Braxtona pogledam v oči. Nikoli nisem sprevidela, kako zelo so podobne Blakovim. Rahlo nagnem glavo, le za spoznanje, kot da sprašujem. A smeva? Braxton molči, a gleda me naravnost v oči, prsi dviga in spušča, kot bi dihal težje kot ponavadi. Občutek imam, da stojim na robu in da ohranjanju ravnotežja ni ne konca ne kraja, tega pa sem naveličana. Lahko bi se kar onesvestila. Še preden se dobro zavem, kaj se dogaja, vlečem Braxtona k sebi, poljubljava se. XXII Rachel, prva žena Krsta je zadaj. Verjetno je Emily izbrala vse dodatke. Ker je bila prepuščena sama sebi, sem mislila, da bo zagotovo izbrala nekaj neprimernega. Sijočo medenino in ogromne vence rož. Ampak v resnici je vse skupaj manj kičasto, kot sem pričakovala. Celo okusno je. Telefon mi zvoni že tretjič, odkar sem prišla v cerkev. Skrita številka. Utišam telefon in ga spravim v torbico. Najvarneje bo, da se za klic ne zmenim. Imam slab občutek, da kliče policija, ker ima forenzične novice. Pogledam na drugo stran, da preverim, ali Blakova starša še vedno stojita blizu krste. Opazim Blakovo mamo. V imenitni pogrebni obleki, ki poudarja njeno vitko postavo – ohranja jo z redno prehrano, sestavljeno iz graham krekerjev in nizkokaloričnih gaziranih pijač – se prebija mimo klopi. Ta del mormonizma je nas, ki smo živeli na podeželju, preskočil. Najbrž so naše matere menile, da smo že tako ali tako dovolj lačni, zato so nam prizanašale z verskim stradanjem. Ko sem prvič srečala Blakovo mamo, sem preprosto ostala brez sape. Matere, ki sem jih poznala med odraščanjem, so bile žalostne in trdih obrazov, nosile so dolge obleke in lase spete na temenu. Adelaide Nelson je predstavljala popolno gospodinjo, kot iz filma, s polakiranimi lasmi, snežno belimi hlačami in v odprtih sandalih, čeprav je imela pet odraslih otrok. Blake mi jo je opisal kot zelo strogo žensko, zato je bila popolno nasprotje tega, kar sem pričakovala. Očitno je bila moja predstava o strogosti vesolje daleč od Blakove. Spomnim se, da sem pomislila, kako srečen moški je Blakov oče. Gospod Hunter Nelson je posebnež, deset let starejši od svoje žene, poročen pa je z blagajno v svoji trgovini. Je tiste sorte možakar, ki v vsakem trenutku točno ve, koliko drobiža ima v žepu, do centa natančno. Le enkrat sem ga slišala povedati šalo, tako obrabljeno, da se njegova družina nanjo sploh ni odzvala. Šalo o tem, kako mu jo je Adelaidina družina praktično prodala in da če bi vedel, koliko ga bo stala, bi raje obdržal svoj poltovornjak. Blake je njun zakon opisal kot večno bitko za vsak dolar. Sprva se mi je zdelo čudno, da se gospod Nelson pravzaprav sploh ne zmeni za Adelaide. Potem ko sem jo bolje spoznala, sem vedela, zakaj ne. Če si bil na območju njenega radarja, je pomenilo, da si na strelni črti. Blakova mama je začrtala sinovo življenje tisti dan, ko se je rodil. In lahko je prekleta, če bo komurkoli dovolila, da se vmeša v njene načrte. Verjetno je zdaj, ko Blaka več ni, Braxton naslednji na vrsti. Ko se mi približa, Blakova mama privzdigne tančico. Vse na njenem obrazu je majhno in čedno – brada, oči, čelo. Nobeden od njenih otrok ni podedoval njenih potez. Vsi so podobni molčečemu Blakovemu očetu s konjskim obrazom, tudi dekleti. Adelaide hodi zelo vzravnano, glavo drži visoko. Moj telefon spet zazvoni. Sedaj je v tihem načinu, a čutim tresenje v žepu. Daj mi mir! Pustim, da odzvoni, in poskušam ostati zbrana za gospo Nelson, ki je že skoraj pri meni. »Moje sožalje, gospa Nelson.« Poskušam se nasmehniti, a se ne morem. »Blaka smo imeli vsi zelo radi.« Hodi naprej in za hip me prešine, da bo šla mimo brez vsakršne besede. Potem pristopi čisto blizu. »Ne bom točila solz,« reče. »Vem, da je v nebesih. Bog si ne želi, da bi bila nehvaležna. Jaz … molila sem in molila, da bi mi Bog odvzel to jezo iz srca. Jezo do osebe, ki je to storila. Ki je ranila mojega Blaka.« Zgrabi me za podlaket. »Hočem, da se scvre v peklu,« reče. Njene oči preiskujejo moje, kot bi nekaj iskale. Stisne prste, boli me. Tako zelo sem presenečena, da se rahlo odmaknem, a me čvrsto drži. Nagne se čisto k mojemu obrazu, da se mi od močnega parfuma orosijo oči. »Jaz vem …« sikne. Glas se ji zlomi in stopi korak nazaj, ozre se naokrog, ali je kdo priča izbruhu njenih čustev. »Vem, da si bila ti.« XXIII Emily, sestra-žena Moja zadolžitev je, da delim ananasove sladkorne piškote. Vsakemu gostu tri. Vendar je težko, ker se vsi pretvarjajo, da ne obstajam. To je težava v poligamnih zakonih. Nihče ne ve, kako naj te ogovori ali naslovi. Pogled mi odtava k Blakovi materi, k njeni elegantni obleki. Blake mi je nekoč rekel, da gospe Nelson ni bilo treba nikoli za nič prositi ali zahtevati, pa vendar so vsi vedeli, kaj hoče. Vedno sem upala, da se bom tega naučila. Včasih si ujel pogled gospoda Nelsona, presenečen in zamišljen, kot bi vedel, da so ga ukanili, le da ni vedel, kako. Gospa Nelson je vedno videti resnično ljubka, kot da za vsako priložnost točno ve, kaj obleči. Mislim, da si je Blake želel, da bi bile njegove žene tako glamurozne. Še najbolj se je temu približala Tina, ki je sicer lajdrasto-glamurozna, kljub eksotično temnim lasem in zagoreli koži. Po Tini nas je Adelaide odpisala. Očitno je bila kaplja čez rob. Z gospodom Nelsonom nista nikoli obiskala ranča. Adelaide in Blake sta se nekajkrat letno srečala na čudaško uradnem kosilu na nevtralnem teritoriju v hiši palačink tik izven Tucknotta – kot bi bila za njima ločitev z možnostjo videvanja. Gospa Nelson zdaj stoji v družbi dveh Blakovih bratov in sester – tudi dveh – in ujamem delčke pogovora. »… Brigham, vedno si se znal najlepše obleči. Ne bi mogel Braxtona malo podučiti? Ljubi Jezus, Braxton. Na pogreb lastnega brata si oblekel karirasto srajco. Ljudje bodo mislili, da sem te jaz tako vzgojila …« Ogledujem si brata, nobeden od njiju me ni niti pogledal. Adelaide se zdaj posveča sestrama, eno hvali glede hrane, in glasno oznanja, da je bila vedno najboljša kuharica, ki ji sestra ne seže niti do kolen. Iznenada me prešine čuden občutek. Le kako nisem tega opazila že prej? To je počel Blake. Z nami. S prtička vzamem piškot in ga vtaknem v usta. Ob Adelaide so pojavi škof Young, njegov izraz je poln sočutja. V obraz je zabuhel, kot bi ga kdo napihnil, lica, vrat in prste ima obilne, na vrhu glave pa šop belih las, ki spominjajo na zasnežen gorski vrh. Izogibam se mu, ker človeka prime za roko z obema rokama, kot bi si ga lastil. Z Blakom sva ga obiskala, šla sva na zakonski posvet, in vse od takrat škofa Younga sovražim. Adelaide poda škofu Youngu nekaj popisanih strani, verjetno pogrebni govor. Gospod Nelson je o njem govoril z Rachel po telefonu. Pogovora nisem slišala, a ko je Rachel odložila, je bila vsa bleda v obraz in je rekla, da Blakov oče noče, da kaj prispevamo. Tina je bila besna, morda je mislila, da bi se morala Rachel postaviti zase. Odpravim se proti mizi v zadnjem delu cerkve, kjer veliko nepoznanih ljudi odlaga posodo s hrano. Na takšno hrano ne boste na katoliškem pogrebu nikoli naleteli, na primer na mrzlo makaronovo meso s sirom, paradižnikovo solato v obliki panja in domnevno sladico, ki je zgolj testo s smetano. In neskončno število biskvitov. Ko sem bila še natakarica v okrepčevalnici, me je je Blake peljal na nekaj cerkvenih dogodkov. Nekoč sem se pošalila: »Pa kaj je z vsemi temi biskviti?« Katoliške torte so narejene iz mnogih plasti, da spominjajo na stolpe. Blaku sem kar naravnost povedala, da ne razumem, zakaj bi nekdo pekel samo biskvit. Blake je takoj vzel nož in odrezal tri velike kose biskvita s prelivom in jih zložil enega na drugega. »Je dovolj visoka zate?« Spomnim se, da sem mislila, da bi Blake rešil vsak problem. V Salt Lake Cityju mu ni bil nihče podoben. Enkrat se nam je pokvaril generator, Blake je splezal nanj in ga popravil s tistimi mastnimi rezervnimi deli, ki so ležali vsenaokrog. Takšen je bil. Preprosto si vedel, da bo poskrbel zate. Včasih sem rada poslušala Blakove zgodbice. Kako bo zemljo zajel ogenj, mi pa se bomo dvignili v zrak. Čeprav nikoli nisi vedel, kako se bo zasukalo, ker je kdaj pa kdaj govoril in govoril o biblijskih stvareh, dokler te niso začela boleti ušesa. Vzamem nož za torto. Na mizi je velika skleda punča, za njo več kartonov že pripravljenega Juicy Hawaiian Puncha, če bi ga zmanjkalo. Nekdo jih je čedno zložil v vrsto, verjetno Rachel. Rezilo zabodem v zamašek iz folije na vrhu kartona. Rdeča tekočina se razlije, spominja na kri. Takrat zaslišim Rachel, njen skrajno vljuden glas. Obrnem se in zagledam gospo Nelson, ki je odšla na drugo stran in prijela Rachel za roko. »Moje sožalje, gospa Nelson,« reče Rachel. »Blaka smo imeli vsi zelo radi.« Tako se je Rachel pogovarjala tudi z Blakom. Z nama nikoli. Gospa Nelson je bleda, izčrpana, oči ima otečene. Hudo mi je zanjo. Rachel nekaj zamrmra, a ne slišim, kaj, potem pa vsa ponosna in pokončna odkoraka stran, a na obrazu ima tisti čuden izraz, ki vse uniči. Škodoželjen. Poližem si zapestje, kjer sem se polila s sokom. Razmišljam o tem, ko vidim Rachel, ki hodi naravnost proti krsti. Na obrazu ima resnično čuden izraz. Kot da se je nečesa spomnila. XXIV Tina, sestra-žena Braxton. Poljubila sem Braxtona. Ne morem verjeti. Odmakne se, a ne kaže zadrege ali nelagodja. »Pozabiva, da se je zgodilo,« reče s prijaznim glasom. »Ja,« šepnem, »oprosti, jaz …« »Žaluješ. Vem.« Nasmehne se. Roke ima še vedno na mojih ramah. »Ni ti lahko in vem, da ti moja družina vse samo še otežuje. Še posebej moja mama,« reče in zveni iskreno. »Za to se ne smeš meniti, OK? Procesira.« Obrišem si kotičke oči, najbrž se mi je razmazal make-up. »Je tvoja mama zlobnejša kot ponavadi? Nisem opazila.« Resnica je, da mi za Blakovo mamo sploh ni mar. Rachel je tista, kateri pride do živega. Rachel misli, da jo hoče Adelaide večno prekašati. Jaz ne mislim tako. V Rachel je veliko besa, ki ga ne da iz sebe. Blaku je nekoč ušlo, da je bilo otroštvo njegove mame zelo revno. Če vprašate mene, se je Adelaide pridružila Nelsonovi vseameriški družini in poskušala nadoknaditi preteklost. Zato se je na vsakem dogodku prikazala urejena kot lutka. Barbie obvlada slavja, barbie blesti v cerkvi, barbie sije na pogrebu. Razumem. Nuja, da sodiš, kamor ne sodiš. Tega vidiš v Vegasu veliko. Braxton se mehko zasmeje. »Kar zadeva mamo, je vse življenje vzgajala Blaka, zdaj pa je čisto mogoče, da v nebesih ne bo ob njej. Saj se bo pomirila. Tole mora dati skozi. Vsi skupaj bomo šli v nebeško kraljestvo, kajne?« V oči mi stopijo solze, obrišem jih s hrbtiščem dlani. »Prav tako mislim, da jo v tem trenutku skrbi, da bo enega od naju z bratom premamil ta množinski življenjski slog, z vsemi vami prekrasnimi ženami.« Nasmehne se. Braxton ima lepe ustnice. Kljub brazgotini. V srcu mi razbija upanje. »Torej se nimaš namena spreobrniti in se poročiti z bratovimi ženami?« vprašam in rahlo nagnem glavo. Nekaj preleti Braxtonov obraz. Nekaj, česar ne morem razbrati. »To ni moj pogled na vero.« Trudi se zveneti brezbrižno, kot da bi besede zgolj navrgel. A njegov glas je grlen. »Blake je bil tisti, ki je kršil pravila.« »Zveniš, kot da te to žalosti.« Nasmehne se. »No, morda. Morda mi bo Bog nekega dne dal znak. Morda Sukie.« »Je to znak? Midva? Tukaj?« V Braxtonu se je nekaj premaknilo. Kot bi ga zaneslo. »Veš,« tiho rečem, »če bi rad Blaku vrnil za vse tiste udarce, imaš zdaj priložnost.« Mišljeno je bilo kot šala, potem pa Braxtonove ustnice udarijo ob moje in pomislim: Vauuuuuu. V meni vse gori in še preden se zavem, kaj se dogaja, ga povsod otipavam. »Počakaj,« šepne Braxton, a v moja usta, medtem ko se poljubljava. »Ni prešuštvo, če načrtujeva poroko,« rečem, »ničesar prepovedanega ne počneva.« Nekoč mi je to rekel Blake. »Dovolj.« Braxton me nežno odrine. »Ne,« potegnem ga k sebi. »Preveč ga pogrešam. Samo ta trenutek mi daj. Prosim. Naj se pretvarjam, da je še vedno tukaj. Če Bog obstaja, mi ne bo rekel ne.« Braxton poskuša umiriti dihanje. »Žaluješ,« reče. »Oba žalujeva. To je … to je skušnjava.« Primem ga za roke in si jih položim na vrat. »Stisni me za vrat,« rečem in ga vlečem za obleko, »pretvarjaj se, da me daviš.« XXV Rachel, prva žena Vse mi odmeva v glavi. Še vedno lahko čutim stisk gospe Nelson. Kljuva me spomin. Spet sem na Domačiji, v dolgi obleki in težkih škornjih, nemočna od groze. Tla pod mojimi nogami so rumena. Ravno melišče, podobno prazni rečni strugi. Igrali smo se ali si upaš. Na drugi strani je bilo nekaj strašljivega, na tleh karamelne barve. »Tja ne smeva iti nikoli.« Glas je otroški, raskav, a znan. Niti pomisliti nočem, komu je pripadal. Opazim, da sem prišla čisto do krste, čeprav to ni bil moj namen. Vidim Blakove rdečkaste lase. Del njegovega obraza. Zelo je zdelan, sploh si ni podoben. Pogrebni direktor stopi naprej in zapre krsto. Blakov obraz izgine. In potem, točno v tistem trenutku, se od nikoder pojavi grozljiv prizor. Temnolaso dekle leži na beli postelji, stoka, popolnoma prepuščena nagiba glavo vznak. Blake ji slači spodnjice, jo poljublja po trebuščku, boža s prsti. V posteljo se nagnetejo še druge gole ženske, opazujejo, se otipavajo. Ena je drugačna od drugih. Starejša je, morda mojih let, ima dolge svetle lase. Obrne se in me pogleda, preplavi me strah. Blondinka nekaj zašepeta Blaku v uho, pogleda proti meni. »Proč moraš,« zasika in se prezirljivo spači. Zaradi prizora sem tako pretresena, da se mi zamajejo tla pod nogami. »Z močjo Jezusa Kristusa,« zamrmram, »z močjo Jezusa Kristusa ti ukazujem, da me pusti pri miru!« Prizor izgine. Stiskam oči in pospešeno diham. Kot bi bila v nekem mehurčku. Kožo imam mrzlo, v prsih mi srce divje razbija. Zdi se mi, da bom umrla. Ne boš umrla. V trenutku evforije pomislim, da me pomirja Bog. Potem dojamem, da nekdo govori z mano. Prijeten glasek. »Rachel?« Odprem oči, ob meni stoji Emily s pladnjem mojih domačih piškotov. »Spusti krsto,« zašepeta. »Vsi te čudno gledajo. Govorila si neke čudne besede.« Pogledam navzdol in vidim, da se s prsti oklepam belo-zlatega pokrova. Vsenaokrog so Blakovi sorodniki, strmijo vame. Prešine me misel, le kakšna sem videti, vdova umorjenega moža, ki nad moževimi ostanki mrmra uroke. Prav gotovo izgledam krivo. »Tudi jaz kdaj pa kdaj rečem kaj, česar ne mislim,« zarotniško reče Emily. »Moja mama je vedno govorila, da iz mene govorijo duhovi.« Prikimam, v oči mi stopijo solze. Česa se spominjam? »Resnično mi je žal,« mi uspe reči, »ker sem te potisnila. Bila sem tako besna, ker si videla rojstni list … Spomnil me je na stvari, ki sem jih hotela pozabiti.« »Je že v redu,« reče Emily, »rebra se hitro celijo. Bolečina je že skoraj povsem izginila.« Šele teden dni je od obletnice, zato ji ne verjamem, a se ne morem pripraviti do tega, da bi rekla še kaj. Groza, ki sem jo občutila v beli sobi, me še vedno zbada. Temačnost, vrtinčasto zlo. Prizor je izginil, a občutek vztraja kot zapozneli šok in preži čez rob moje zavesti. Blake v tisti beli sobi. Le medlo se zavedam, da me Blakova mama opazuje, ampak telo me noče ubogati. Roke se mi tresejo, v prsih me stiska. Občutek imam, da se mi meša. To si že doživela, reče tuj glas v moji glavi. Se ne spomniš? Zbrane ljudi kot val preplavi ogorčenje. Vsi šepetajo. Najprej pomislim, da sem rekla nekaj groznega. Potem opazim obračanje glav, eno za drugo, ljudje pogledujejo proti vratom. »Rachel,« zasika Emily, »policija je tukaj.« Sledim njenemu pogledu. Pri vratih so Brewerjeva in drugi policisti, ki jih ne prepoznam. Na čelo mi stopijo kaplje potu. Nekaj v zvezi z javnim krajem, da so prisotni otroci … Kar sledi, je počasen posnetek. Vidim, kako vstopijo v stavbo. Le za hip se ozrejo naokrog, preden me Brewerjeva zagleda. Pokaže name, nekaj reče svojim kolegom. Potem vsi zakorakajo proti meni. Pogosto sem se spraševala, kako bi se odzvala, če bi me aretirali. Ta privid je sprva preganjal moje otroštvo, potem še moj zakon. »Gospa Nelson.« Oči Brewerjeve so polne sočutja, ko pristopi k meni. »Klicali smo vas.« »Glede obdukcije?« šepnem, čeprav dobro vem, da ne zato. »Zelo mi je žal, ker smo se prikazali tukaj. Hoteli smo, da bi prišli sami.« Vdihne. »Rachel Nelson, aretirani ste, ker ste osumljeni umora.« Pojasni, da mora uporabiti lisice. Gre za del postopka. Vidim Emily, na obrazu se ji riše čisti strah. V hipu me vse zadene kot strela. »Počakajte,« zamomljam, ko me začne Brewerjeva počasi tiščati iz cerkve, roko mi drži na spodnjem delu hrbta. »Kdo bo poskrbel za Tino in Emily?« »Resnično vas nisem želela aretirati tukaj, gospa Nelson,« reče Brewerjeva. »Iskreno mi je zelo žal. Upajmo, da bomo tole hitro uredili in boste lahko šli kmalu domov.« Vendar čutim, da pritisk roke na hrbtu narašča. Medtem ko me vklenjeno vodi iz cerkve, opazim Adelaide Nelson. Stoji pri vratih in me zmagoslavno opazuje. XXVI Emily, sestra-žena Policija je odpeljala Rachel ven, jaz pa sem obsedela z odprtimi usti. Pogledam naokrog, iščem Tino, pomislim, da bo ona vedela, kaj naj narediva, a je nikjer ne vidim. Vsi nekaj mrmrajo drug drugemu in pogledujejo v smeri, v katero je odšla Rachel. Škof Young je obstal kot vkopan na polovici poti do prižnice, kot da ne bi vedel, ali lahko gre naprej brez žene preminulega. Nato gospa Nelson nadvse mirno odide h govorniškemu stojalu, med potjo vzame škofu iz rok popisane liste. Dvigne tančico nizkega klobučka in začne brati. Prime me, da bi se zasmejala. Hočem reči, da me vse skupaj spominja na film. Gospa Nelson je oblečena kot žena predsednika Kennedyja, škof Young pa je preveč prestrašen, da bi naredil sceno in jo ustavil. Žalost je takšna. Ne sme se je prekinjati. Izkaže se, da je gospa Nelson precenila svojo sposobnost javnega nastopanja, besede namreč izgovarja zateglo in sploh ne dvigne pogleda, kot bi imela oči prilepljene na papir, kot bi jo bilo preveč strah. Nekajkrat se izgubi in začne brati znova, roke se ji tresejo. Dozdeva se mi, da želi gospa Nelson govoru pridati ganljivo noto, da bi pokazala, kako zlomljeno srce ima, a ji ne uspeva najbolje. »Kot deček je bil Blake zvedav skavt,« reče s trepetajočim glasom. »Kasneje, med misijo v Mehiki, je postavil rekord v spreobrnjenih dušah.« Strmim vanjo. Ker to ni res. Blake ni nikoli zaključil svoje misije. Rachel je nekoč ušlo, da je bila kaplja čez rob, ko si je njegov sotrpin nenehno gnetel svojo stvarco, ko je mislil, da vsi spijo. Slišim, da se odprejo stranska vrata kapele in vidim Tino in Braxtona, ki skorajda planeta iz sobe z dodatnimi stoli, vsa rdeča v obraz. Verjetno sta pozabila na čas in nista vedela, da se je govor že začel. Oba sta videti pošteno zbegana. Braxton sede k Sukie, a ta se odmakne, kot da je resnično besna nanj. Tina prisede k meni. »Po tem govoru lahko gremo, a ne?« Hitro diha in si s čela popravlja lase. Morda pa sploh ne ve, da je bila Rachel aretirana. »Gospa Nelson pripoveduje laži,« siknem. »In nas ni niti omenila. Šminko imaš razmazano,« dodam. »Hvala.« Obriše si usta. »No, kaj pa si pričakovala od mame Nelson? Nikoli nas ni marala.« Tina se na trdem stolu nasloni nazaj in pogleda proti prižnici, vendar se mi zdi, da je z mislimi drugje. Vsake toliko kradoma pogleda proti Braxtonu. Ampak on je ne pogleda. Strmi naravnost predse, kot bi imel vrat nepremičen, in s prsti suče poročni prstan. »Njegov najponosnejši dosežek je delo kustosa v svetem templju,« nadaljuje Adelaide Nelson. Nemirno se presedam. Njene besede komajda prenašam. Blake je bil prodajni zastopnik za konzervirne stroje. In zaslužil je tako malo provizije, da si je moral poiskati še dodatno delo kot hišnik, križana gora. Vsaj polovico družinskega denarja je prispevala Tina, ki je kot samozaposlena delala za nepremičninsko podjetje v mestu. »Dve službi je imel,« doda, »kljub vsem ostalim obveznostim.« S pogledom me poišče. Gospa Nelson se ni nikoli strinjala z Blakovimi temeljnimi odločitvami. Ti si razlog, da moj fant morda ne bo prišel v nebesa. »Ampak vedno je bil nasmejan, poln zanosa.« Zazevam. To preprosto ni Blake. Našega moža prikazuje kot nekega nasmejanega deškega skavta, čeprav sploh ni bil tak. Ho-čem reči, Blake je bil zelo zabaven in počel je stvari, da nas je nasmejal. Tudi nore, kot takrat, ko je najel traktor, ki ga je znal voziti le za silo, in nam namestil novo streho. Ampak bili so tudi trenutki, ko sploh ni vstal s kavča. Kot bi ga življenje paraliziralo. »Nikoli ni dopustil, da bi ga kaj razočaralo,« nadaljuje gospa Nelson. Obrnem se k Tini. »To ni res.« Nekaj ljudi se obrne in me pogleda. Tina me potreplja po roki, kot da sem pes. »Ni bil takšen,« rečem Tini, sploh se ne trudim govoriti tiho. Gospa Nelson me s svojega mesta pred vsemi prestreli s pogledom, češ naj se malo ohladim, potem pa o svojem popolnem sinu govori naprej. »Ne!« Vstanem. Krožnik sladkornih piškotov pade na preprogo. Čutim, kako me Tina vleče za roko, da bi sedla nazaj, vendar se je otresem. Gospa Nelson me jezno motri, podija se oklepa s prsti, kot bi imela kremplje. Zdaj me gledajo že skoraj vsi, a mi ni mar. »To ni res,« rečem. XXVII Rachel, prva žena Tokrat me je Brewerjeva odpeljala v drugo sobo. V njej je naprava, verjetno za snemanje. Odvije srebrn DVD in ga potisne vanjo. Vrata za njo se odprejo in vstopi debelušen mladenič, pod roko nosi sveženj papirjev, v rokah pa pladenj s pijačo – dve izgledata kot kava, ena pa kot čokolada s stepeno smetano. Pomislim, da bi bil v pravih okoliščinah simpatičen, čeprav ne čeden. Ima široka ramena in je visok, ampak svetli lasje se mu skoraj zlijejo z bolehno bledico rumenkaste kože. Odvečna teža visi z njega kot surovo testo, tudi čelo ima potno, kot bi pritekel sem. Brewerjeva ga rahlo nejevoljno pogleda. »Se opravičujem, ker zamujam,« reče mladenič in nerodno odloži pladenj na mizo, da se nekaj tekočine razlije. »Pomislil sem, da nam bo vsem teknila kava.« Ko izpod roke izvleče papirje, mu jih nekaj pade na tla. Skloni se in jih pobere. Ko jih končno zbere in pomečkane odloži na kup, Brewerjeva že zmajuje z glavo, kot da ne more verjeti očem. »Ne bi tega časa raje namenil urejanju svojih papirjev?« ga vpraša. Mladenič se nasmeji, vzame čokoladni napitek in glasno srkne skozi slamico. »Ne,« reče in sede, debeli udi mu potresavajo. »To je policist Malone,« utrujeno reče Brewerjeva in pomahne z roko proti svetlolasemu kolegu ter si postreže s kavo. »Iz New Yorka je,« reče, kot da to pojasni vse. Malone sede, se mi prijazno nasmehne in mi ponudi kavo. »Ne pijem …« začnem. »Cikorija je,« me dobronamerno prekine in potisne lonček proti meni. »Opazil sem jo na ranču in enako znamko imamo v omarici, zato …« Srce mi začne hitreje biti. Preiskali so ranč? Glasno rečem: »Hvala,« in vzamem kavo. Policistka Brewerjeva poblisne z očmi, a mladeniča to ne gane. Brewerjeva se odkašlja in prestavi papirje. »Domnevam, da želite vedeti, zakaj je bila policija pri vas doma,« začne. Ustnice mi zatrepetajo. »Najverjetneje,« počasi rečem, »ste jemali vzorce DNK in prstne odtise, da bi preverili, ali se ujemajo s truplom.« Brewerjeva okleva. »Ne,« reče, »identifikacija žrtve je bila resnično jasna. Nobenega razloga ni, da bi domnevali, da je umrli kdo drug kot vaš mož. In tudi sami ste ga identificirali.« »Na osnovi obraza nisem stoodstotno prepričana,« zajecljam. »Bil je tako otečen …« Pogoltnem, spomnim se prizora. Temno vijolične ustnice, navzven moleč jezik. Brewerjeva razumevajoče prikima, zapre oči, a za trenutek predolgo. »Bistra ženska ste, Rachel,« reče. Pogleda papirje. »Dobili ste štipendijo. Vedno ste bili najboljši v razredu. Pozanimali smo se in učitelji so povedali, da ste bili vzorna učenka. Izvedeli smo, da je imel vaš lokalni škof tolikšno zaupanje v vaše sposobnosti, da je del vaših življenjskih stroškov plačeval iz lastnega žepa. Zato domnevam, da ste dovolj pametni, da veste, da nihče ni odšel v puščavo, oblekel truplo v oblačila vašega moža in mu dal v žep denarnico in osebno izkaznico, je tako?« Zastane mi dih. Gojila sem to trapasto upanje, da nekako le ni on. Ampak globoko v sebi sem poznala resnico. Zavem se, da Brewerjeva še vedno govori. »Torej,« reče in razvrsti papirje. »Dobili smo obdukcijsko poročilo.« Pogleda papirje. »Uradna razsodba se zdaj glasi umor.« Mrzlo me spreleti. »Forenzikom se zdi najverjetneje,« nadaljuje, »da je nekdo prišel Blaku za hrbet, ga z nečim udaril po glavi in ga zadavil z njegovim pasom.« To pove tako prepričano, da bi jo najraje udarila. »Skrivnost ostaja,« nadaljuje, »kako je mogoče, da ni slišal tistega, ki se mu je prikradel za hrbet? Bil je zunaj sredi divjine. Tam ni ničesar, razen majskih hroščev in čričkov. Blake je v peščeni puščavi zagotovo moral slišati svojega napadalca že veliko prej, preden bi se mu lahko dovolj približal, da bi ga presenetil. Kako je potem tej osebi uspelo, da mu je zadala tako močan udarec, da mu je počila lobanja?« Ne odgovorim. »Nobenega dokaza ni, da se je upiral. Nobenih delčkov pod nohti, nobenih odrgnin na nogah, ki bi jih pričakovali, če bi grabil z rokami ali brcal. Naši fantje v laboratoriju menijo, da je morilec žrtev poznal, kar pa že vemo.« Spet me pogleda v oči. »Policisti so prečesali kraj zločina,« povzame, »a našli niso ne morilnega orožja ne manjkajočih delov telesa. Ampak rečni tok je močan. Iščemo tudi nizvodno. Morda bo reka kaj naplavila.« Sedim, molčim kot grob. »Zakaj ne bi izvedeli kaj več o vas?« predlaga Brewerjeva. »Če se ne motim, ste se po študiju lotili misijonarskega dela. Je to običajno za ženske? Da trkate na vrata in pridigate Jezusove besede?« »Dandanes še toliko bolj,« odvrnem, »ampak ženske služijo samo eno leto.« »Vi ste bili še posebej dobri, kajne?« Spregovori Malone, svoje dolgo telo nagne malo naprej. »Vaši kolegi, misijonarji, pravijo, da ste bili najboljši. Več kot dvajset krstov, medtem ko večina v dveh letih ne izpelje niti enega. V čem je bila vaša skrivnost?« Nimam pojma, zakaj me to sprašuje, a nič ne škodi, če mu povem. »Em,« v rokah obračam lonček s kavo, »no, dobila sem lahko nalogo. Delala sem v skupnosti v New Yorku, kjer je bilo veliko mater samohranilk. Pomagala sem jim. Vzgojena sem tako, da pomagam. Oprala sem perilo, pomila posodo, čistila. Včasih sem pazila otroke. Če se je kaj pokvarilo, sem poskusila to popraviti.« Uživam v spominu. Če Blake ne bi vztrajal, da preneham, bi nadaljevala. Ampak moj mož ni hotel žene, ki bi bila ves dan zdoma. »Niste pridigali Mormonove knjige?« vpraša Brewerjeva in prekine tok mojih misli. Odkimam. »Ne, gospa, če bi, bi mi takoj pokazali vrata. Lju-dje pravijo, da pot do srca vodi skozi želodec. No, jaz pa vam povem, da pot do srca ženske z družino vodi skozi umazano posodo. Težko je k sebi spustiti Boga, ko se te oklepa kup otrok, ki jih je treba nahraniti, in imaš poln koš umazanih plenic.« Malone kar zasije, očitno ga moje besede zabavajo. »Gospa Nelson,« reče Brewerjeva, »obiskali smo ranč, ker smo se hoteli prepričati, da ni tam še kakšne žene.« Ni mi všeč, kako je rekla žene. Roke sklenem okrog lončka in ga povlečem k sebi. »Tam je kar nekaj velikih poslopij,« še doda, »in pomembno je, da se prepričamo, da ni nihče zadržan proti svoji volji.« Telo mi preplavi vročina, nato mraz. »Zakaj ste sploh pomislili na kaj takšnega?« Srknem cikorijo, okusa ne zaznam. Brewerjeva me dolgo gleda. »Gospa Nelson, mislim, da poznate odgovor.« Pogleda me v oči. »Veste,« mehko reče, »zdite se mi znani. Od tega je že zelo dolgo in videla sem zgolj fotografije. Tokrat niste prvič na policijski postaji, kajne?« »Ne … ampak …« »Gospa Nelson, zakaj nam niste povedali, da ste odraščali v kultu?« XXVIII Tina, sestra-žena Vau. Ampak resno. Vauuuuu. Lahko verjamete? Mala zmešana Emily vstane sredi sranja polnega govora mame Nelson o tem, kako popoln je bil njen sin. Adelaide Nelson opeva svojega imenitnega sina Blaka, droben glasek pa jo prekine. »To ni res,« reče Emily. Ljudje v cerkvi se osuplo zdrznejo. Povlečem jo za roko, da bi sedla nazaj, a se me otrese, presenečena sem nad njeno močjo. Emily stoji, vsa drobcena v kratki črni obleki, in se obrne k občinstvu. »Kot prvo,« reče, »Blake v templju ni bil kustos. Bil je hišnik. In ni šlo za noben božji klic. Drugo službo si je poiskal zato, ker smo bili do grla zadolženi. Blake v Survive Wellu ni dovolj zaslužil.« Med vrstami sedečih šokiranih mormonov zaveje mrmranje. Obraz gospe Nelson otrdi. »Kot drugo, nas sploh ni omenila,« reče Emily in pogleda obraze, ki strmijo vanjo. »Bile smo njegove žene. Spati smo morale z njim.« Pogledam gospo Nelson starejšo. Bleda je kot stena. V meni že raste usmiljenje. »Emily,« pridušeno zasikam, »sedi.« »Ampak zakaj pa govori, kar ni res?« sikne Emily in me pogleda. »Saj je bil vendar naš mož!« Spet pogledam gospo Nelson. V očeh se ji iskrijo solze žalosti in ponižanja. V meni prevlada sočutje. Emily primem za roko. Zavzdihnem. »Zakaj ji je dovoljeno lagati?« ne odneha Emily. »Zato ker je zategla zmešana psica, Emily,« tiho rečem. »Vendar pa je njegova mama in na sinovem pogrebu lahko govori, karkoli želi. Zatorej sedi in pokaži malo spoštovanja.« Emily se sesede kot lutka, ki ji prerežejo vrvice. Gospa Nelson nadaljuje, a vidi se, da v mislih popravlja govor. Verjetno izpušča vse, kar bi lahko zaznal Emilyjin radar za resnico. Glede na to, kako kratka je, bi rekla, da je veliko izpustila. Vsi drugi mormoni zdaj odločno strmijo predse. Kot bi se ne upali ozreti, ker bi s tem potrdili, da se je resnično zgodilo, kar se je zgodilo. Ko konča, Adelaide spet sede h gospodu Nelsonu. Na roko ji položi dlan, napol sočutno, napol zadržano. Kot da se boji, da bo še s kakšnim izmišljenim govorom spravila vse v zadrego. V enem delu cerkve začne nekdo čudaško ploskati, potem preneha. Zdaj na prižnico stopi škof Young. Na stolu se naslonim nazaj, pripravljena, da se bom naslednjo uro na smrt dolgočasila. A ni tako. Nekdo, ki ga ne prepoznam, se prikrade k škofu Youngu, mu nekaj šepeta v uho in kradoma pogleduje k meni. Pogleda me, sprva osuplo, potem bedno. Čutim, da mi postaja vroče. Želim si, da bi bila nevidna. 'On ve,' me prešine. Ve, kaj se je zgodilo med nama z Braxtonom v stranski sobi. Takrat na to nisem pomislila, ampak morda se je kaj slišalo v sosednjo sobico, majhno kuhinjo v zadnjem delu, za katero sem domnevala, da je prazna. Škof Young zakoraka proti meni, veliko hitreje, kot bi mislila, da je za tako debelega človeka sploh mogoče. Nekaj ljudi se obrne in ga gleda, zmedeno, kot da gre za del predstave. »Gospodična Keidis,« reče dovolj tiho, da ga slišim samo jaz, »v tej skupnosti niste več dobrodošli.« »Prosim?« Nedolžno se nasmehnem. Emily pogleduje od enega do drugega, kot bi bila na nogometni tekmi in ne bi poznala pravil. »Vem, kaj ste počeli v tisti stranski sobi,« reče besno. »Slišali so vas. V božjem hramu o tem ne bom govoril na glas. Hočem pa, da odidete. Odidite in se ne vračajte.« XXIX Rachel, prva žena Brewerjeva pomigne Malonu, ki iz kupa papirjev izvleče rjavo mapo. Glede na velikost in videz mape sem presenečena, da jo je tako hitro našel. Izraz na obrazu Brewerjeve namiguje, da je podobnega mnenja. Odpre mapo in pokaže porumenelo naslovnico, ki je nisem videla že deset let. Še dlje. Še celo sedaj me ob pogledu nanjo oblije mrzel pot. Brewerjeva me pozorno opazuje. »Kot veste, zdaj ta primer obravnavamo kot umor,« reče. Malone spet glasno srkne kremno pijačo. »Vam pokličemo odvetnika?« Odkimam. »Ne,« odločno rečem, »ničesar ne skrivam.« Brewerjeva in Malone se spogledata. »Se vam ni zdelo pomembno, da bi nam povedali,« nadaljuje Brewerjeva, »da ste odraščali v kultu?« Spodnja ustnica mi zatrepeta. »Ni bil kult,« rečem tiho. »Bila je verska skupnost.« »'Sončna domačija'« reče Brewerjeva. »Sledila je policijska racija, ustanovitelju so sodili. Da vidim,« oblizne palec in lista. »Mladoletne poroke, posilstva, zlorabljanje otrok, zanemarjanje otrok. Sedemnajst zločinov in dvanajst obtožnic. Vaš očka je bil zelo slab človek.« Preplavi me sram. Njegovi sledilci so mojemu očetu pravili Prerok, v času aretacije je imel več kot šestdeset žena. Nekaj njemu najljubših je živelo v veliki hiši, vsi ostali pa smo stradali in životarili, po deset nas je spalo v postelji, polni miši. »Rečeno nam je bilo, da bomo na novo zaživeli,« potrto rečem. »Da ne bo nihče vedel. Niti policija.« Daveče hlipam. Brewerjeva dvigne z mize škatlo robčkov Kleenex in mi jih ponudi. Enega vzamem, ona pa se spet nasloni nazaj, sijoč čop se ji zamaje. »No, ja.« Z lepo oblikovanim nohtom tapka po porumeneli naslovnici. »Nekatere stvari ostanejo v arhivu, četudi niso del uradnega dosjeja.« »Pobegnili ste, kajne?« vpraša Malone. Prikimam, čutim, da zardevam od sramu. Tako dolgo sem se pretvarjala, da sem normalna, da sem se že skoraj prepričala, da moja preteklost ni pomembna. Ampak seveda me bo enkrat ulovila. Mi ni oče tega nenehno ponavljal? Bog te bo našel. Družini ne moreš ubežati. »V policijskem poročilu piše, da so vas našli, ko ste bili stari petnajst let, ponoči ste tavali po Salt Lake Cityju in imeli ste poškodovan obraz. Ste jim povedali, da ste zbežali pred dogovorjeno poroko?« Sledi dolga tišina. Zavem se, da trgam robček, ki so mi ga dali, in v pesti mečkam strgane delčke. Zdaj se ne moreš več skriti. Morda bo najbolje, da jim poveš, kar že vedo. »Moj oče me je obljubil enemu od vodij,« rečem in zajamem sapo. »Tistemu,« ob spominu nanj se skremžim, »nagravžnemu starcu z zadahom. Vse punce nas je bilo groza, da bomo končale kot njegove žene.« Brewerjeva prikima, posluša. »Rekla sem, da se nočem poročiti z njim. To na Domačiji ni bilo običajno.« Brewerjeva mi vrne nasmešek. »Torej,« spet trgam robček in umikam pogled. »Moj stric me je odpeljal v skedenj na obrobje mesta. Pretepel me je s pasom in udarjal z roko. Ne vem, kolikokrat. Zlomil mi je nos,« rečem, »razklal ustnico. Vedela sem, da to ni prav. Vedela sem, da je Bog prijazen oče. Tega puncam ne bi smel početi. Ne po obrazu.« Malone je skoraj neopazno razširil oči. Jasno mi je, da se mu zdi moje izražanje tuje. Očitno se tam, kjer je odraščal, deklet sploh ni smelo tepsti. »In ste pobegnili?« »Pustila sem, da me odpelje domov,« rečem. »Moja mati me je sprejela, kot da sploh ni nič narobe. Stricu je obljubila, da bom storila, kar je božja volja. V posteljo me je spravila, kot da bi bila bolna, pokrila me je do vratu. 'Ženske ostanemo prijazne,' mi je prišepnila, saj so moji bratje in sestre že spali v sosednjih posteljah. 'Vse to je del božjega načrta. Nobenih nespoštljivih izpadov več. Zdaj morda še ne razumeš vsega, a sčasoma boš.' Poljubila me je na lase. 'Pogovorila se bom z očetom, jutri boš dobila njegov blagoslov,' me je pomirila.« Spominjam se, kako bleda ženska je bila, a še nikoli tako kot tisti večer, ko mi je obljubila, da se bo vmešala božja volja moža, ki jo je kot dvajseto ženo imel v vlažni kleti. Verjetno je bilo to spoznanje krivo bolj kot karkoli drugega, da sem tiho vstala iz postelje, obula ponošene čevlje iz druge roke in prehodila vso pot do najbližje asfaltne ceste. »Iskala sem cerkev,« nadaljujem. »Tavala sem po ulicah, ko sta me našla policista. Imela sem obtolčen obraz. Odpeljala sta me na policijsko postajo.« Policistka Brewerjeva me pozorno opazuje. »Policija vas je poslala nazaj domov,« mirno reče. »Drži?« Počasi prikimam. »Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so poskrbeli zame. Postavili so mi veliko vprašanj. Potem so me odpeljali nazaj k družini.« Brewerjeva me sočutno gleda. »To je bilo prav gotovo hudo. Zelo pogumni ste bili. In prav gotovo ste se zavedali, da je bila zaradi vas policija pozornejša na Domačijo. Delno ste bili tudi vi razlog, da jo je čez čas preiskala.« Prikimam, v želodcu se oglasi dobro znani občutek sramu. Sovražijo me. »Ali pravilno domnevamo, gospa Nelson,« vpraša Malone, »da so sorodniki isti ljudje, s katerimi ste živeli na Domačiji, in ste se zaradi njih na večer pred njegovo smrtjo prepirali s svojim možem?« »Ja.« Še sama komajda slišim svoj glas. »Se s svojimi sorodniki niste nikoli več srečali?« vpraša Bre-werjeva. »Na kakšni poroki? Ob posebni priložnosti?« »Ne, odkar sem šla na kolidž. Niso se strinjali z … z mojimi življenjskimi odločitvami.« »Jim ni bila po volji izbira vašega moža?« »Niso hoteli, da bi se šolala.« »Danes živijo v Waynard's Creeku?« »Nekateri. Po raciji je bila Domačija zasežena,« pojasnim. »Takšni ljudje pogosto ustanovijo novo skupnost, imam prav? Nočejo sprejeti, da je tako imenovani Prerok zakonito za zapahi?« »Precej bolj zapleteno je,« rečem, zaradi njenih besed me kar pogreje. »To so ljudje brez socialnega varstva, brez izobrazbe. Ljudje z močnimi prepričanji. Ne morejo se preprosto zliti z družbo.« »Presenečena sem,« reče Brewerjeva, »saj vse to najin prejšnji pogovor osvetli v drugačni luči, je tako, gospa Nelson? Se spomnite, da ste nam povedali, da sta se z Blakom sporekla, ker je bil v stiku z vašimi sorodniki? Vam je mož povedal, zakaj?« V dlaneh začutim bolečino. Zavem se, da stiskam pesti. »Blaku ni bilo v navadi, da bi mi pojasnjeval svoje početje.« »Ste pa imeli svoje domneve, kajne?« Brewerjeva pomolči, tapka s prsti. »Ste kdaj pogledali na možev GPS, gospa Nelson? Opazila sem, da ga je imel v svojem avtomobilu.« Odkimam. »Ne vem, kaj je to.« »Je sistem elektronskih zemljevidov,« reče. »Kaže, kako priti na želeni cilj. Nekatera podjetja jih dajo svojim zaposlenim. Tudi v Utahu.« Nasmehne se lastni šali. »Vaš mož ga je imel. Takšno službo je imel, bil je veliko na cesti. Ogledali smo si Blakove poti. In veste, kaj smo ugotovili? Pred kratkim je bil v Waynard's Cre-eku.« Zvije me v želodcu. »Gospa Nelson, je vaš mož obiskal vaše sorodnike, ker je iskal četrto ženo?« XXX Tina, sestra-žena Hitro sem odkorakala naravnost na parkirišče. Naš avto je čisto zadaj, na svojem običajnem mestu. Zdelan Chevy, ki ga je Blake kupil s popustom od nekega prijatelja iz mesta. Bog blagoslovi Rachel. Če ne bi igrala super-žene, bi s temi čudaki obtičala tukaj. Srce mi razbija, a od olajšanja. Končno sem sprejela odločitev. Le majhen fiks potrebujem, samo to. Skoraj čutim ga lahko. Tisto belo hladno energijo, ki mi očisti možgane, kot da je vse OK. Če bi lahko le za trenutek šla iz svoje glave, samo za trenutek, bi kasneje vse uredila. Ravno ko se približam avtu, me prešine spomin na Blaka, iznenada in nehote, kot bi se dejansko spoprijemala z njim. Dobri stari časi. Tisti vznemirljivi trenutki, ko se je prikazal na rehabilitacijskih srečanjih in nam bral svete spise. Čeprav je živel po verskih načelih, se je videlo, da se Blake niti malo ne boji zadrogiranih grobijanov, ki so se prikazali le zaradi sodnega naloga. Spominjal me je na kavboja v tistih filmih o divjem zahodu, kitastega, neustrašnega in mišičastega pod karirasto srajco. Kakorkoli, po nekaj srečanjih se je vame prikradel sum, da se vrača zaradi mene. Med odmori, ko smo si privoščili topel napitek v rdečih skodelicah, ga je meni vedno nalil Blake in me prijel za roke, ko mi je podal skodelico, kot da bi mu to, da ne razlijem zeliščnega piva, pomenilo vse na svetu. Begalo me je, ker je nosil poročni prstan. Ampak begalo me je na dober način. Nekega dne sem ga pogledala naravnost v oči in rekla: »Kaj točno počne tukaj nekdo kot ti? Delaš pokoro, ker si storil nekaj slabega?« To je bil preizkus, in kot sem domnevala, tam je bila iskrica. Poklonil mi je zelo seksi nasmešek, kot bi hotel reči: »Morda pa sem upal, da bom srečal takšno, kot si ti.« Prisežem, da sem imela občutek, da me je nekaj spreletelo, kot bi skozme šinila elektrika. Zasmejala sem se, češ: »Kaj pa tvoja žena misli o tem?« Spet se je nasmehnil in privzdignil tiste ljubke rdeče obrvi. »Pravzaprav moji ženi,« je rekel. »In mislim, da bi jima bila zelo všeč.« Zdaj sem bila pa pošteno zmedena. Resnično sem pomislila, da se le poigrava z mano. Ali pa so se moji možgani po odtegni-tvenem sindromu ponovno povezovali. Rečeno mi je bilo, da se to lahko zgodi. Stopil je bliže k meni. »Tina, to, kar imam s svojima ženama, je sveto. Trudimo se ljubiti, kot bi ljubil Jezus. Iz zelo se trudimo poslušati Boga, da nam pove, kdo se bo naslednji pridružil naši družini.« Dolgo me je gledal v oči, globoko, potem je stopil korak nazaj. Počutila sem se, kot bi me nekdo ranil. Pri bogu prisežem, da je moje telo v hipu postalo mrzlo, kot bi s sveta izginila vsa svetloba. In prešinilo me je: to je to. To je bilo znamenje. Namreč, zagotovo ni bilo normalno, kaj sem čutila do tega moškega. Kot bi bila zadeta brez drog. V konicah prstov me je ščemelo. In zdaj, ko ga ni več, sem prazna. Morala bi v nekaj brcniti, da bi sploh karkoli občutila. Pridem do avta in iz torbice izvlečem rezervni ključ. Za seboj zaslišim žvrgoleč glas. »Hej!« Obrnem se in zagledam Emily, ki teče proti meni. Še nikoli je nisem videla teči. Hitra je. Ko odklenem vrata, je že ob meni in prime za kljuko. »Počakaj.« Zasopla je. »Počakaj.« »En krog grem,« rečem, spet zdrsnem v prepričljivo narkomansko laganje, ki je zame preprosto kot dihanje. »Da si zbistrim glavo. Takoj bom nazaj.« Emily samo odkima. Lažnivci prepoznajo lažnivce, najbrž. Vem, da mi Rachel ne bi verjela. Tudi Blake ne. Pomislim, da če bo Emily samo omenila mojo razvado ali me poskušala pregovoriti ali kaj podobnega, jo bom samo odrinila in sedla za volan. Ampak ne. S čela si samo odpihne pramen las in še vedno čvrsto drži kljuko na obtolčenih vratih Chevyja. »Ne bo, kot pričakuješ,« reče. Ozre se v nebo. »Ne boš se počutila bolje.« Pogoltnem. »Kaj pa ti veš?« rečem zajedljivo, ampak Emily sprejme vprašanje kot vprašanje. »Tudi jaz si prizadenem bolečino,« preprosto reče. »Za nekaj časa se počutim drugače, potem se počutim še slabše.« Med vsemi posveti in v programih, v katere te prisili policija, se ni še nihče nikoli tako izrazil. Prizadenem si bolečino. O drogah sem vedno razmišljala kot o nečem, kar si podarim. Slaščica, nagrada, sprostitev. Nekaj za boljše počutje. »Kako to misliš?« vprašam Emily. »S škarjami.« Prhnem skozi nos. Roko dam z avta. »Še vedno to počneš?« »So dobri dnevi in so slabi,« reče. Želja, da bi šla v center mesta, izpari. Obljubim si, da bom šla kasneje, če bo postalo prehudo. Hočem reči, če se človek ne sme zlomiti, ko mu umre mož, kdaj se potem sploh lahko? Eno nogo pred drugo. »K Rachel morava,« rečem. »Priskrbeti ji morava odvetnika. Niti sanja se ji ne, kakšni so škifi. Stavim, da sedaj poseda z njimi, pije kavo in jim razlaga vse o sebi, ne da bi se ji sploh sanjalo, da samo čakajo, kdaj se bo ujela v past.« Emily trznejo ustnice. »Boljšo zamisel imam,« reče. »A res?« Še vedno je prava novost, da Emily o čemerkoli izraža mnenje. »Veš,« reče, »Blake je odšel v Waynard's Creek, ne da bi to povedal Rachel.« »In kaj je v Waynard's Creeku?« Zavije s svojimi veliki očmi. »Rachelini sorodniki živijo tam, tepka, tisti, ki ji jih ni dovoljeno obiskovati.« Nimam pojma, o čem govori. »Ne razumem. Zakaj bi Blake šel tja?« XXXI Rachel, prva-žena Na policijski postaji je neprijetno vroče. Brewerjeva me gleda, čaka odgovor. Podrgnem se po čelu. »Malo,« priznam. »Mislila sem …« Zavzdihnem. »Mislila sem, da Blake išče ženo. V Waynard's Creeku.« Malone rahlo osupne, izraz na obrazu Brewerjeve se ne spremeni. »OK. Da preverim, ali prav razumem. Mislite, da se je vaš mož dobival z drugo žensko, ker se je hotel z njo poročiti?« »Ja.« Brewerjeva se podrgne po čelu. »In vi se s tem niste strinjali? Hočem reči, dvakrat ste to že doživeli, kajne?« Njen ton mi ni niti malo všeč. Čutim, da se me loteva glavobol, udarja mi v sencih. »Ljudje, ki niso naše vere, to težko razumejo,« zateglo rečem. »Verska poligamija je spoštljiv dogovor. Vse stranke so počaščene z različnimi vlogami. Pričakovala sem, da se bo Blake posvetoval z mano, preden bi začel dvoriti novi ženi.« »Razumem. Torej … se je vaš mož,« reče Brewerjeva in se nasloni nazaj, »posvetoval z Emily, preden je ujel Tino?« Malce jo zasovražim. »To ni isto. Prva žena sem. S prvo ženo se mora posvetovati o vsem.« »Se opravičujem. Mislila sem, da ste enakovredne.« Utrujeno odkimam, čudi me, da ne razume nečesa tako os-novnega. »Ne, nismo enakovredne.« »Kaj pa potem ste?« »Saj sem vam povedala. Žene smo.« Brewerjeva sloni na stolu in premišljuje. »Torej, vaš mož se ni posvetoval z vami o dvorjenju novi ženi. To ni bilo po pravilih. In to je trajalo koliko časa?« »Nekaj tednov, morda.« Malone privzdigne obrvi. »To ni dolgo, za poročne priprave.« »Pri poligamnih zakonih je snubljenje kratkotrajno, policist,« rečem, trudim se ohraniti miren glas. »Iz spoštovanja do obstoječih žena in novinke. Če razmerje ni hitro posvečeno, lahko v skupnosti trpi ženskin ugled, če jo videvajo s poročenim moškim.« »Torej bi jo imeli za lajdro, če mož njune zveze ne bi hitro uzakonil?« »Ja.« Malone odkimava, kot da ne more dojeti. »Vas je to razbesnelo, gospa Nelson?« vpraša Brewerjeva. »Ja, me je,« rečem. »In to sem mu tudi povedala.« »Kaj pa glede drugih dveh žensk v vašem zakonu, gospa Nelson? Vas je Blake vprašal, ali se lahko poroči z gospodično Martinelli?« »Ja.« »In z gospodično Keidis?« Oklevam, Brewerjeva to opazi. »Mislim, da,« priznam. »Nisem povsem prepričana. Na začetku je stvar vedno kočljiva. Obstajajo pravni pomisleki.« Podrgnem se po sencih, nenadoma sem čisto izčrpana. Na začetku sva bila z Blakom partnerja. Kako se je to spremenilo? »OK.« Brewerjeva se nagne naprej, lista papirje. »Pravite, da je zakon z več ženami nezakonit, zato morate o tem molčati, imam prav? Zato nihče ni vedel za vaš ranč?« Prikimam. »Popolnoma nihče?« Brewerjeva razširi roke. »Pomagajte nam, gospa Nelson. Če ste nam kaj zamolčali, je zdaj pravi trenutek, da nam vse poveste.« »Nihče drug ni vedel,« šepnem, v oči mi stopijo solze. »V tem je bilo bistvo. Predstavljal je kraj, kjer se nam ni bilo treba bati, da nas bo kdo preganjal.« Obrišem solze, ki mi polzijo po licih. »Edina oseba, ki je obiskala ranč, je bil nepremičninski posrednik, ko je Blaku prinesel končne dokumente.« »Z nepremičninskim agentom smo že govorili,« reče Brewerjeva. »Pred tremi leti se je preselil v Sacramento, vendar je potrdil vašo zgodbo. Nobenega razloga ni, da bi še kdo razen vas vedel za vaše majhno ljubezensko gnezdo.« Gleda me, kot da čaka, da jo bom popravila. Zdaj je pravi trenutek za laž, si rečem. Reci jima, da si pred nekaj meseci pripravila divjo zabavo. Ampak preprosto nisem bila tako vzgojena. Brewerjeva zavzdihne. Mučno nelagodje narašča. »Naj vam povem, kaj mislim jaz,« reče Brewerjeva. »Bistra ženska ste. Stvari zadržujete v sebi. Morda ste sešteli dve in dve. Spoznali ste, da Blake išče ženo številka štiri. To vas je razjezilo.« Razširim roke. »Ne zanikam, da nisem … da nisem bila iz sebe,« rečem. »Nova žena je vedno težak zalogaj, ni važno, kako močno moliš, da bi imel odprto srce. Ampak to resnično ni bila velika težava. Moj mož si je že vzel dve novi ženi. Jaz sem ga prepričala, naj se spreobrne v fundamentalistično vejo religije. Jaz sem mu predlagala, naj vzame druge žene.« »A res?« Gleda me, kot bi mi ne verjela. »Svojega moža ste pregovorili, naj opusti vero, v kateri je odraščal?« Privzdigne obrvi in me začudeno gleda, kot bi se to ne ujemalo s tem, kar ve o meni. »Šlo je … za sanje,« rečem. »Za razodetje. Sanjala sem naju z Blakom z drugimi ženami. Srečne. Harmonične.« Obrvi Brewerjeve ostanejo privzdignjene. »Je morda vaš mož te vaše sanje označil za razodetje?« Dlani me zasrbijo, ko pomislim, kako je Blake zgrabil te sanje, kako je bil ponosen name. »Razodetje si doživela, ljubica! Obiskal te je Sveti Duh.« Tudi slabo mnenje o mojem odraščanju je spremenil. Počasi, skoraj neopazno, kot bi vrečo polnil s fižolčki, je sklenil, da moja vzgoja le ni bila zgolj napačna. »Mislite, da vam je mož lagal o tem, kam je hodil?« vpraša Brewerjeva. Čutim, da stiskam pesti. »Ne verjamem.« »Se spomnite, da ste nam povedali, da vas mučijo more, gospa Nelson?« »Žive sanje, ja.« »Vaša sestra-žena je omenila, da so vas tlačile more o kliniki,« vztraja Brewerjeva. Debelo jo pogledam. »Ne razumem … em. Na Domačiji je obstajal kraj. Starejši otroci so si o njem izmišljali zgodbe, da bi nas strašili.« Madež krvi. Na pastelni prerijski obleki, v višini pasu. Ležim na postelji. Madež krvi se premika bliže in bliže. Ona je. Svetlolaska. Le da ima tokrat lase počesane nazaj, padajo ji po hrbtu. Nadene si zelene bolnišnične rokavice. Preplavi me strah. 'Bila si poredna,' reče. »Kakšne zgodbe?« vpraša Brewerjeva. »Ah, trapaste. Saj veste, kakšni so fantje. Govorili so, da tja pošiljajo poredne punce.« Brewerjeva dolgo molči. »Zdi se mi, da si je vaš mož izbiral ranljive ženske.« »Zakaj?« V dlaneh čutim zbodljaje. »Gospa Nelson, imate kakšnega družinskega člana, s katerim bi lahko vstopili v stik?« »V tem trenutku ne.« »Sem si mislila. Veste, da smo poskušali priklicati Emilyjino mater? Policist ji je pojasnil, da so ji umorili moža. Veste, kaj je rekla?« Odkimam. »Rekla je: 'Ne poznam nobene Emily.'« Pomolči, da bi imele besede večji učinek. »Dokaj nenavadno, kajne, za mater? Da zanika lastno hčer?« »Em, verjetno.« Resnica je, da se mi niti ne sanja, kaj je normalno. »Tina Keidis, Blakova tretja žena.« Zaradi nečesa v načinu, kako to pove, se zdrznem. Brewerjeva obrne nekaj papirjev. »Odraščala je v nekem polovičnem domu, z materjo ni imela rednih stikov, oče neznan, kup polbratov in polsester, ki so razkropljeni v sedmih zveznih državah. Vidite sliko, ki jo sestavljam, gospa Nelson?« »Namigujete, da je moj mož namerno izbiral ženske brez družine?« »To je zelo pogosto v kultih, sektah, skupnostih, kjer imajo ljudje oprane možgane.« XXXII Emily, sestra-žena Očitno me Tina ne razume. »Blake je šel v Waynard's Creek,« potrpežljivo rečem. »Peljal se je tja. S svojim avtom.« »Torej je mislil, da bi se morala Rachel povezati z njimi?« resnobno vpraša Tina. Zavijem z očmi. Iskreno, Tina je včasih prav neumna. »Zaradi njene sorodnice je šel tja.« Gledam jo, da bi se prepričala, da je dojela. »Obiskal je njeno sestrično ali karkoli sta si že, ki živi blizu Waynard's Creeka. Vsi Rachelini sorodniki so fundamentalisti.« Spet jo pogledam. Še vedno ne razume. »Poligamisti so, je tako?« Tina počasi odkimava. Razširim roke in jo osuplo gledam. Očitno ji bom morala črkovati. »Če je Blake hodil ven, sam, da bi obiskal Racheline sorodnike,« ji potrpežljivo pojasnjujem, »to pomeni, da je dvoril novi ženi.« Tina nekajkrat odsotno pomežikne, kot da se ji počasi svita. »Torej … Blake je obiskoval verna dekleta?« naposled reče. Poudarjeno prikimam. »Prav gotovo je iskal eno zares pokorno,« rečem. »Ti ljudje verjamejo, da je mož Bog na zemlji in da moraš brezpogojno narediti vse, kar ti reče. Molijo vsako uro. Ženskam lasje segajo do riti, da si jih lahko spnejo visoko nad čelo, ko možu mazilijo noge.« V ponazoritev si grem z roko čez čelo. Včasih jih lahko vidiš, ta resnično predana dekleta, v Salt Lake Cityju. Večinoma se šolajo doma, tako da jih na običajnih krajih nikoli ne srečaš. Kdaj pa kdaj jih lahko vidiš v avtu ali na poti v trgovino. Lase imajo spletene v kite in spete visoko nad čelom. Ko sem bila še deklica, so se mi zdele kot angeli. Zlobne punce v šoli so jim pravile, da imajo krempljaste glave, ker so fige na njihovih glavah spominjale na ogromen krempelj. Rachel mi je nekoč povedala, da višje, kot so segali lasje, bolj predana je bila ženska, saj je vsako jutro porabila štirideset minut, da si je spletla kite in jih pravilno spela. Tina me čudno gleda. »Misliš, da je zame menil, da nisem dovolj predana?« je rekla. Zveni zaskrbljeno in čudaško. Skomignem. »Zdaj to ni več važno,« rečem. »Mrtev je, kajne?« Tini se zatresejo ustnice, kot da ne ve, ali se šalim ali ne. Naposled se napol nasmehne. »Verjetno že,« reče, a zelo zamišljeno. Sklenem, da je zdaj dober trenutek, da ji predstavim svojo teorijo. »Kaj, če je Blake tam nekoga snubil in je šlo nekaj narobe?« vprašam. »Morda si je Blake premislil … ali je izbral neko drugo in je razjezil dekle iz Waynard's Creeka? Morda dovolj, da ga je ubila?« »Kako bi bilo to sploh mogoče, če so te ženske vzgojene, da so ponižne?« »Potem pa kakšen sorodnik.« Našobim ustnice. »Jezen oče ali morda brat.« »Emily …« mukoma reče. »Obstaja milijon razlogov, zakaj se kaj takšnega nikoli ne bi moglo zgoditi. Kako bi sploh vedeli, kje je ranč?« »Si kdaj gledala Cagney in Lacey?« vprašam. »Nekajkrat, morda. Stara policijska serija, kajne?« Prikimam. »Katera si želiš biti?« »Prosim?« »Katera bi bila raje,« potrpežljivo vprašam, »Cagney ali La-cey?« Tina se čudno spači. »Ne vem, verjetno Cagney. Ona je blond, ne? Zakaj za vraga pa je to važno?« Rahlo se namrščim. »Obe ne moreva biti Cagney,« rečem. »Emily, se ti je strgalo?« Z dolgimi roza nohti si gre skozi lase. »Ne pravim, da morava biti detektivki,« pojasnim nekoliko razburjeno, ker me ne razume. »Hočem reči, da če me je ta serija česa naučila, potem me je tega, da morilec ni nikoli tisti, kot pričakuješ.« Tina ne odgovori. »Nihče v Waynard's Creeku ne bo govoril s policijo, je tako?« pritiskam. »Morda pa bodo govorili z nama. Si ne želiš izvedeti, kaj je Blake počel tam?« Tina rahlo razpre ustnice. Verjetno razmišlja, morda pa si želi izvedeti, s kom je Blake načrtoval poroko. »Predlagam, da poskusiva izvedeti, komu je Blake dvoril,« pojasnim. »Glede tega se nekaj ne ujema, je tako? V zakonu z več ženami bi moral mož prositi prvo ženo za dovoljenje. Ampak Rachel sploh ni vedela.« »Nihče mi ni povedal, da Blake potrebuje Rachelino privoljenje.« Tina zveni, kot da bistva ne razume najbolje. »Morda je na tem še kaj več,« vztrajam. »Morda bova našli morilno orožje ali nekaj, kar bo dokazalo, da je Blaka ubila oseba, ki naj bi postala četrta žena.« »Potem pa OK,« reče. »Pojdiva preverit.« XXXIII Rachel, prva žena »Preiskali smo vaše imetje v puščavi. Ranč,« pojasni Brewerjeva. »Našli smo nekaj zanimivih reči.« Gleda mizo in mršči obrvi, kot da njena definicija 'zanimivega' pomeni nekaj slabega. »Kot prvo, tole Biblijo. Jo prepoznate?« Dvigne knjigo, vezano v mornarsko modro usnje, na njej z zlatimi črkami piše Mormonova knjiga. Neprijetno se počutim, ker jo drži v roki. Kot bi žalila Božjo besedo. »Podobna je Blakovi,« rečem. Želim si, da bi jo odložila. »Nisem prepričana.« »Niste prepričani glede svete knjige, gospa Nelson?« »No, vsi smo del istega odseka,« pojasnim, »zato so si vsi naši izvodi podobni.« »Potemtakem bi lahko bila ta vaša?« »Svojo vedno nosim s seboj.« Potrepljam torbico iz umetnega usnja. »Moč navade, odkar sem opravljala misijonarsko službo.« »Ni mogoče, da bi jih zamenjali? Ker so si podobne?« »Ne. Torej, mislim, da ne.« »Sprašujem zato, ker so v tej določeni odlomki podčrtani.« Knjigo odpre. »Precej vznemirljivi odlomki glede na nedavne dogodke. Prebrala vam jih bom.« Njen glas postane čudno tih in doneč, kakršnega imajo ljudje pogosto, kadar berejo Biblijo. »'Če najdeš brata v postelji s svojo ženo,'« bere, »'in skozi oba zarineš sulico, ti bo oproščeno, onadva pa se bosta spokorila za svoje grehe, in sprejet boš v božje kraljestvo.'« Pogleda me, ker pa se ne odzovem, oblizne prst in obrne stran. »In potem … 'Dobro in pravično je braniti svojo družino, četudi uporabiš smrtonosno orožje.' Vam to kaj pomeni, gospa Nelson?« »Ne. Hočem reči, da se mi zdi nasilno.« Prešine me misel. Kako je Blake ponavljal in ponavljal določene dele svete knjige. Tako dolgo nam je bral iz Biblije, da sta se Tina in Emily začeli čudno spogledovati. Brewerjeva prekine tišino. »No, ampak to ni vse, kar smo našli. Povejte mi, gospa Nelson, ali ste vedeli, da je imel vaš mož dva mobilnika?« Ker ne odgovorim, Brewerjeva od nekod potegne plastično vrečko in pomaha z njo. V njej je velik črn telefon. Na videz precej dražji od Blakovega običajnega mobilnika, čeprav se na te stvari ne spoznam najbolje. »Ste že kdaj videli ta telefon?« »Ne.« »Ste prepričani?« »Sem.« »Niste nikoli videli, da ga Blake uporablja? Ali da z njim kliče katera od drugih žena?« »Na ranču ni nobena od nas uporabljala telefona,« pojasnim. »Blake je imel službenega, vendar ga je imel vedno v avtu. Pa tudi signala ni tam,« dodam. »Zato je še toliko bolj presenetljivo, da smo ga našli,« reče Brewerjeva. »Našli smo zaklenjenega v škatli. Ste prepričani, da ga niste še nikoli videli?« »Ja.« »Torej ne poznate kode za odklepanje?« »Takšnih stvari mi ni Blake nikoli povedal.« Brewerjeva se spet skremži. Kot da obsoja moj zakon. »Da boste na tekočem, gospa Nelson, čakam na sodni nalog, potem bodo tehniki odklenili ta telefon.« Verjetno mi piše na obrazu, da nimam pojma, o čem govori. »Ta telefon smo našli v zaklenjeni škatli s seksualnimi igračami,« pojasni. Zdrznem se. »Prepričana sem, da so na tem telefonu posnetki,« doda, »osebne narave.« Popolnoma sem zmedena. »Je med opravljanjem zakonske dolžnosti vaš mož storil ali rekel karkoli, da ste se počutili neprijetno? Stvari, ki bi jih lahko označili kot zlorabo?« »Ne.« Odgovorila sem prehitro, da bi zvenela prepričljivo. »Smo pa v škatli našli še nekaj. Tole, za začetek.« Proti meni potisne knjigo. Ne premaknem se. Naslov je Krščanska zakonska disciplina. »Jo prepoznate?« vpraša. Ko ne odgovorim, vzame knjigo v roke. Prelista jo. »Ogledala sem si jo,« reče. »Zdi se, da svetuje uporabo telesne sile nad ženskami. Obstaja kak razlog, zakaj bi Blake imel to knjigo?« »Če se ne motim, mu jo je dal škof Young.« Ob spominu zardim. »Kmalu po poroki z Emily.« »Torej vaš škof priporoča,« oslini prst in obrne nekaj strani, »telesno kaznovanje žena, ki ne izpolnjujejo svojih dolžnosti?« Zatisnem oči. Brewerjeva govori, a slišim zgolj brbotajoč hrup. Podoben oceanu. Ko znova odprem oči, Brewerjeva tiho sedi, Malone pa drži knjigo. Pravzaprav je bolj brošura, vezana v spiralo, spominja me na gradivo, ki smo ga uporabljali za izobraževanje na Domačiji. »Ste tole prebrali?« vpraša Malone. »Ne, nisem.« Obrne nekaj strani. »V njej je priporočeno orodje za zlorabljanje žensk. Krtače, stikala …« Zavem se, da mi po licih tečejo solze. Obrišem jih. »Vem, da sta imela Emily in Blake nekakšne težave. Škof Young jima je svetoval,« zašepetam in začnem hlipati. »Nisem vedela … Ali obstaja razlog, da mislite, da je Blake uporabljal to knjigo?« »No, zanimivo je,« reče Brewerjeva, »da moji kolegi mislijo, da je bila vaša sestra-žena Emily zapeljana ali celo ugrabljena. Morda celo oboje.« Užaljeno in osuplo poblisnem z očmi. »Veste, gospa Nelson, tudi v bolnišnici smo preverili,« reče Brewerjeva. »Tisto noč niso sprejeli nikogar pod imenom Emily Martinelli ali Emily Nelson. So pa oskrbeli gospodično Cagney. Imena ni dala.« Pomolči in ukrivi obrvi. »In sestre so se spomnile Emily, ko smo jim pokazali fotografije. Pravzaprav so že vložile prijavo na policijo, ker je imela veliko starih poškodb, pa tudi zlomljena rebra. Brazgotine na zelo občutljivih delih telesa.« Zapre brošuro. »Veste karkoli o tem?« XXXIV Tina, sestra-žena Vem, da je ideja neumna. Da greva v Waynard's Creek. Uboga zmešana Emily se zgolj pretvarja. Ampak mene zelo boli, da si je Blake iskal novo ženo. Hočem reči, da težko dojemam. Podobno kot se človek ne more upreti, da ne bi pogledal pod obliž, ker hoče vedeti. Vedeti hočem, koga je za mojim hrbtom osvajal Blake. Vozim po prašni cesti, Emily ob meni čeblja o škifih in vlomilcih. Prešine me, kako se je počutila Rachel, ko sem prišla jaz. Ko se oveš, da nisi dovolj dober. Da tvoj mož potrebuje več. Morda jo je bolelo dvakrat bolj, saj je drugo ženo že imel. Od strani pogledam Emily, sprašujem se, ali čuti podobno ali ji je zgolj odleglo, ker lahko deli breme. Za seboj puščava kilometre, razdalja med nama in mestom narašča, vstopava na pokvarjeno ozemlje, kot mu pravim jaz. V kraje, za katere ne vedo niti oblasti. V velik nič, ki se razteza vsenaokrog Salt Lake Cityja in sega vse do Nevade. Naš ranč je na vzhodnem delu, kjer imajo gore ravne vrhove in so rdečkaste. Tod so bolj bakrene in nazobčane. Spomnim se zgodbe, ki mi jo je povedal Blake, ko me je peljal na ranč, o družini, ki je več generacij živela v teh koncih, ne da bi kdo vedel, da sploh obstaja. Blake je o tej zemlji govoril kot o raju. Povsod samo mehke trave in čiste reke med veličastnimi jantarnimi gorami. Spomladi je res tako, ko so rože resnično lepe. Preostali del leta je razgled skozi naša okna tribarven: zemlja, pesek in zbledela vojaško zelena za travo ali grm, ki je dovolj neumen, da preizkuša srečo – kot bi nekdo naročal iz slikanice, v kateri manjka veliko strani. Zdaj sem vajena puščave. Morda mi je celo všeč. A spomnim se, da sem se morala na začetku nenehno prepričevati. Pomiri se, Tina. Lahko boš kmečko dekle. Preprosto nisem bila pripravljena na osamo. Lahko sem občutila, ko sem se vozila iz mesta. Tukaj bi se lahko izgubil, a te ne bi nihče nikoli našel. »Kot divji zahod, kaj?« se spomnim, da je z nasmeškom rekel Blake, ko sem omenila, da sploh nisem vedela, da v zveznih državah še obstaja takšna divjina. »Tukaj nas ne bo nihče nadlegoval. Le mi bomo, nekaj jastrebov, morda ris ali dva.« To je ljubil. Da je bil kavboj. Spomnim se, kako sem stopila iz avta in si z rokami pokrivala ušesa, ko je streljal v nebo, da bi splašil ujede. »Moraš jim dati vedeti, da je to tvoj teritorij,« mi je rekel, medtem ko je držal puško ob licu in zatiskal eno oko. »Če spustiš k sebi te mrhovinarje, bodo divje mačke prišle po jajca.« »Kakšne divje mačke?« Blake je spustil puško in me stisnil k sebi. »Ne skrbi, ljubica,« je rekel in me poljubil. »Nikoli ne bom dovolil, da bi se kaj zgodilo mojim ženam. Bog obvaruje zveste.« Še nikoli nisem bila s takšnim moškim. Bil je resnični vseameriški izobčenec, ves mišičast od trdega dela. »Pazi, da ne boš katere ustrelil,« sem mu rekla. »Te ptice so zaščitene.« Zasmejal se je. »Saj pazim. Če te to resnično moti, bom kupil škatlo slepih nabojev.« Res jih je kupil, a ni z njimi nikoli napolnil puške. Dobro uro se voziva sredi ničesar, preden se približava cilju. Ko sva z Blakom pripravljala poroko, sem se nekajkrat peljala po avtocesti čez mejo. Takrat sem še imela svoj avto. Po rehabilitaciji. Nadaljevala sem z izpiti za nepremičninsko posrednico. Dobila sem licenco in na strani sem imela dovolj denarja, da sem si kupila starega dodgea. Mislim, da nisem bila še nikoli tako srečna kot takrat, ko sem se s svojim lastnim avtom vozila iz Vegasa v Salt Lake City, ker sem vedela, da bom tam videla Blaka. Kasneje sem morala dodgea prodati, ker je imela družina finančne težave. In veste, kaj? Rachel ni nikoli rekla hvala. Ozrem se po valečem se obzorju. Tako daleč v divjini nisem bila še nikoli. »Tod je drugače,« si zamrmram in si ogledujem kilometre odprte pokrajine. Asfaltne ceste že dolgo ni več, voziva se po ognjeni peščeni prodnati cesti, v daljavi vidim oranžne gore, za nama se dviga oblak prahu. »Mislim, da sem nekaj videla.« Emily pokaže proti globoko modremu horizontu. V daljavi zagledam temne kvadratne oblike, ki ne sodijo v prazno divjino. Podobne so tovornim zabojnikom. Pot se spušča proti prašni dolini, posejani s šopi ostre trave, ki spominjajo na resnično slabo pričesko. Na ravnini se gnete približno pet vrst jeklenih zabojev, deset do petnajst jih je v vrsti. Največji imajo živobarvne napise podjetja, ki so mu nekoč pripadali. Za njimi se dviga visoka reč, podobna silosu, spominja na vodni stolp na zarjavelih nogah. »Kaj sploh počneva?« Postajam nervozna. Kraj ima pridih zapuščenosti, obupanosti. Čeprav je predel zelo odročen, me spominja na barake v Vegasu. Kjer se zadržujejo resnično nevarni ljudje. Če si se preveč približal kakšnemu mestu, kjer je nekdo pakiral drogo, te je kak zadrogiran gangster hitro po nosu. »Si prepričana, da se želiš tukaj ustaviti?« »Sem sva namenjeni.« »Mislila sem glede tega, da se bova ustavili na posesti, ki nekomu pripada. Verjetno so do zob oboroženi.« »Morda,« reče Emily. »Potrudili se bova, da jih ne razjeziva, prav? Jaz nikjer ne vidim nobenega orožja,« še doda. »Kaj, a misliš, da bo kar ležalo v pesku? To je Utah,« rečem. »Sedemletni otroci nosijo skrito orožje.« Upočasnim in zavijem proti zabojniku, ki mi ga pokaže. Vse mi govori, naj ne stopim iz avta. Še posebej ne, ker imam za družbo patološko lažnivko. »Poslušaj,« rečem, »če bova to resnično storili, poskusi … poskušaj biti normalna, OK? Nobenih laži.« Najprej sem pomislila, da bo vse zanikala, a namesto tega srečno zažvrgoli: »Oki-doki.« Izstopiva iz avta in pogledam naokrog. Ne morem verjeti, da je Rachel živela na takšnem kraju. Ona ima celo perilo čedno zloženo. Ta kraj spominja na bližajočo se apokalipso. Zdi se, da tovorni zabojniki služijo kot domovi. Majhne deklice v okornih škornjih in v oblekicah, ki segajo od vratu do gležnjev, se igrajo na kontejnerjih, tekajo sem in tja. Okrog tava konj, išče nekaj za muliti. Veliko je obešenega perila, precej umazanega. Če sodim po tem, kako oranžno je, ga najbrž perejo v bližnjem peščenem potoku. Smrdi po stranišču na štrbunk. »Kot v filmu je,« zašepeta Emily, »Pobesneli Max.« Ravno jo hočem vprašati, kako je sploh videla film, saj je bil Blake zelo strog glede vsebin, ki smo jih doma lahko gledale, ko zaslišim škripanje kovine. Ena izmed velikih plošč, ki služijo kot vrata, se za nekaj centimetrov odpre. Prikaže se ženska, bolj mormonska ne bi mogla biti. Ima veliko obličje, podobno luni, poteze pa razpršene po njem, privihano zgornjo ustnico in opazno široke boke. Čeprav jo z vseh strani obdaja umazanija, ima pričesko brezhibno. Spredaj ima lase visoko spete, spleteni v kiti ji padajo po hrbtu. V dolgi prerijski obleki pastelne barve bi lahko bila stara dvajset ali trideset let, ugibam, da je nekje vmes. Zakoraka proti nama in šele sedaj opazim, da ima v rokah puško. Usmeri jo proti nama. Vau! »Kaj hočeta?« vpraša in nameri puško najprej vame, potem še v Emily. »Počasi.« Roke držim v zrak in se ritensko umikam. »Oprostite, gospa. Zanima naju, ali se je nekdo prikazal tukaj,« reče Emily s svojim medenim glasom, kot bi se ne dogajalo nič nenavadnega. »Rdeči lasje, precej čeden. Ime mu je bilo Blake Nelson.« Ženska si položi puško na ramo. »Nihče od nas noče govoriti z vama,« reče. »O čudakih, ki prihajajo sem, da bi kupili stvari, do katerih nimajo pravice.« Z Emily se spogledava. »Pravite,« vprašam, »da je ta moški prišel sem kupit ženo?« »Poberita se,« reče ženska, »preden vaju ustrelim in pokopljem.« Umikava se. Mlado-stara ženska naju zmagoslavno gleda. »Pridi, Emily,« rečem in jo primem za roko, »pojdiva.« Ampak Emily se kot majhen otrok upre z nogami. »Štela bom do tri …« reče ženska in jezno motri Emily, ki noče oditi. »Emily, pridi,« siknem. »Zaradi tebe bo obe ubila.« Ne zmeni se zame, poskuša se otresti mojega oprijema. Za tako suhceno dekle je presenetljivo močna. »Oprostite, gospa,« reče Emily z odločnim glasom, še nikoli je nisem slišala tako govoriti. »Eno vprašanje. Poznate Rayne Ambrosine?« Ženskin obraz se popolnoma spremeni. Puško malce spusti. »Rayne?« vpraša. »Kaj pa je z Rayne?« »Jo poznate?« vpraša Emily. »Seveda jo poznam. Sestrični sva.« XXXV Rachel, prva žena Pridružil se nam je moški, ki ga ne prepoznam. Podoben je šerifu majhnega mesteca – velik pas z zlato zaponko, obrita glava in v majhnih modrih očeh prezirljiv pogled. Ugibam, da je v zgodnjih tridesetih, a se trudi dajati videz, da je starejši in večji, kot je v resnici, ko razkazuje pištolo in lisice za pasom. Spominja me na kokrčka, ki smo ga imeli na Domačiji, ki se je samo šopiril in se imel za pomembnega. »To je detektiv Carlson,« ga predstavi Brewerjeva, nekoliko opravičljivo doda še: »Za zdaj bo zamenjal Malona.« »Oddelek se je naveličal tratenja časa,« reče Carlson in si potegne pas še malce više. »Mislimo, da bo najbolje, da ta primer zapremo. Naši fantje so pravkar našli krvno sled, ki vodi od reke do vaše shrambe konzervirane hrane. Sicer je slabotna, vendar je tam in ostaja le vprašanje časa, kdaj bodo forenziki potrdili, da kri pripada vašemu možu.« Utihne, da bi poudaril pomen besed. Srce mi bije počasi, a močno. »Čas je za prave odgovore, gospa Nelson.« Sede, stol zaškriplje. Je krepak, ima široka ramena in čokato telo. Takšne sorte ljudje ustrahujejo zločince. »Policistka Brewerjeva je nova v teh koncih. Jaz nisem. Z ljudmi z Domačije sem že imel opravka. Mislite, da ste nad zakoni, da vam ni treba odgovarjati policiji. No, pri meni ne bo šlo tako, se razumeva?« Pomolči. Preplavi me val obupa. Verjetno je eden tistih, ki so preiskali Domačijo. Takšni radi kuhajo zamero. »Torej,« začne, »uživate veliko zdravil na recept, je tako?« Nagne se naprej in mi bulji v oči. »Jaz …« Zaradi nenadne spremembe zaslišanja, ki postane zastrašujoče, komajda lahko jecljam. »Se poskušate domisliti bistrega odgovora, gospa Nelson?« Komolce položi na mizo, prostor med nama je vse manjši. »Ne,« zašepetam. Pogledam Brewerjevo. Zdi se, da se je uma-knila vase, kot da globoko razmišlja. V primerjavi s Carlsonom je s sijočimi črnimi očmi videti še lepša in lepo zagorela. Kot da je ona televizijska policistka, on pa resnični detektiv. »Me veseli, da smo se končno dokopali do resnice.« Carlson zmagoslavno pogleda Brewerjevo. »Gospa Nelson je ves čas odkrita in iskrena glede uporabe zdravil,« z ledenim glasom reče Brewerjeva. »Uživanje zdravil se mi ne zdi neobičajno.« Spogledava se. »No, po mojem so antidepresivi, uspavalne table in mrtev mož daleč ob običajnega,« reče Carlson. »Našli smo tudi … kako jim rečete vi? Tablete za mehur?« Nemirno se presedem na stolu. Čutim, da mi žarijo lica. »Te so za vnetje sečil,« se oglasi Brewerjeva. »Ta tegoba pesti veliko žensk. Mislim, da nam gospe Nelson ni treba spravljati v neprijeten položaj.« »Jaz pa mislim, da si naivna. Ste pri antidepresivih opazili kakšne stranske učinke?« vpraša Carlson in pozornost preusmeri name. »Zmedenost, težave s spominom?« Zdrznem se. »Ne. Saj gre vendar za povsem normalne tablete.« »Če štejete nore tablete med normalne, potem seveda,« reče in se godrnjaje zasmeji. »Mislite, da so vaša zdravila nepomembna? Glede na vašo preteklost? Ali ste preprosto pozabili, da ste jih vzeli?« Nagne se še bolj naprej, postane mi neprijetno. S hrbtom se stisnem ob naslonjalo stola, da bi se vsaj malo oddaljila. Prešine me slutnja, da me bo ta moški prisilil, da bom rekla nekaj, kar bom obžalovala. XXXVI Rachel, prva žena Ne znam opisati občutkov, ki v meni vrejo ob misli, da lahko ti tujci, ki sploh niso člani Cerkve, pridejo do mojih zasebnih podatkov. Mislim, da bi se počutila manj grozno, če bi me prisilili, da se slečem do golega. »Hočete reči,« rečem skozi stisnjene zobe, »da sem umorila svojega moža in da sem na to preprosto pozabila?« »No,« Carlson razširi roke, »težko bi se spomnili, ni tako?« Našobi ustnice. »Brewerjeva je čisto preveč nežna z vami. Niste vi krivi, da ste imeli nasilnega moža. Moj pogled na stvari je globlji. No, prav. Torej, zdaj pravite, da je Blake lovil četrto ženo?« V grlu me stisne, ko ga slišim to izreči na glas. »Tega ne pravim zdaj,« ugovarjam, »prej ni bilo pomembno.« »Gospa Nelson,« reče, »že tisočkrat sem imel opravka z vami, ljudmi z Domačije, in zelo dobro se zavedam, da poznate sistem in da nam ga želite predstaviti.« »Ne živim več na Domačiji,« zateglo rečem. Carlson zamahne z roko. »Šesti čut mi pravi, da nas zgolj zavajate,« nadaljuje. »Poskušate preusmeriti pozornost s tistega, kar se je tisto noč resnično zgodilo. Radi bi nas poslali iskat osebo, ki sploh ne obstaja.« »Zakaj tako mislite?« »Zato ker takšni, kot ste vi, to pač počnete.« Pogleda Brewerjevo. »Njihov tako imenovani Prerok je trdil, da je na tisti posesti štiristo ljudi. Ko smo naredili racijo, smo jih našli dva tisoč, tiščali so se v domovanjih, po dvajset v eni sobi. Bil je najbolj zanemarjen kraj, kar sem jih videl v Združenih državah Amerike. Štirinajstletna dekleta so bila visoko noseča.« Pogleda naokrog. »Vsi pa se obnašate, kot da je to nekaj normalnega.« Carlson me pogleda. »Ko smo prišli tja, so ženske hitele sem in tja, predstavljale so se nam z lažnimi imeni. Povsod je bilo polno skrivnih sobic in vrat. Vsi so bili v sorodu, vsi so si bili na neki način podobni. Česa takšnega nisem še nikoli videl.« Zmaje z glavo. »Brewerjeva ne razume, da ste bili vzgojeni v prepričanju, da smo policisti hudiči, je tako?« »Ja, ampak …« »Da lažete policiji, imate praktično zapisano v DNK.« Odprem usta, da bi oporekala. »Preden odgovorite, gospa Nelson, vedite, da imam zapiske z vaših terapij. Plačala jih je država, seveda.« Našobi ustnice. Srce mi hitreje razbija. Spomnim se terapevtke z dizajniranimi očali, ki si nekaj zapisuje. Elegantna mestna oblačila, vonj po dragem parfumu in nalivnik z zlatim peresom. Bila je najbolj glamurozna oseba, kar sem jih kdaj srečala. Zaupala sem ji. Zdaj me prebode močan občutek izdaje. »Posveti z Madeline Overbacht,« nadaljuje Carlson. »Zdeli ste se ji tako fascinantni, da vam je pred nekaj meseci podarila brezplačen posvet. Drži?« »Bil je le telefonski klic,« rečem, postajam zmedena in nervozna. »Kontaktirala je vašo bivšo sošolko s kolidža in nekako je uspela dobiti Blakovo telefonsko številko. Rekla je, da želi preveriti, kako je z mano, preden zaključi spis.« Lica mi gorijo. Tišina. »Kmalu po raciji na Domačiji ste bili dodeljeni v njeno oskrbo, kajne?« vpraša Carlson. Prikimam. Carlson zmaje z glavo. »Jabolko ni padlo daleč od drevesa, kajne, Rayne? Izgleda, da ste se v preteklosti že poigravali z lju-dmi, ki so bili z vami prijazni.« Zapiske vrže na mizo. Ko prepoznam pisavo, me zadene šok, kot bi me stresla elektrika. Prešine me podoba terapevtke, njenega premikajočega se peresa, potem še spomin. Nesejo me po peščeni zemlji. Sramni deli me bolijo. Ne vem, kam me nesejo. Nemočna sem, ujeta. Carlson obrne nekaj listov. »Vaša terapevtka je imela precej dela, kaj? Obstaja polna škatla vaših natolcevanj.« Čutim, kako se izgubljam v zapiskih. V stvareh, ki sem ji jih povedala. Stvareh, ki ji jih nisem. 'Zakaj spušča te glasove?' Blake je. Stoji nad mojo posteljo, namrščen je. Potem se ob njem pojavi svetlolaska z lasmi, spletenimi v kito, in zelenimi rokavicami. Sovraži me. Misli, da sem umazana. 'Morfij je dobila,' reče Blaku. 'Ne ve, kaj počne.' Blake se še bolj namršči. 'Še malo ji ga dajte, prav?' Zmaje z glavo. 'Zveni, kot bi … saj veste.' Spogledata se. Blondinka se nagne naprej, z madežem krvi na pasu se skoraj dotakne mojega obraza. Z vozička ob postelji vzame iglo in mi jo zapiči v roko. Iz zamišljenosti me predrami Carlsonov glas. »Gre za kliniko, kjer sprejemajo zlobne ženske?« nejeverno vpraša. »Bil sem namreč tam, gospa Nelson, in našel nisem ničesar podobnega temu.« Ker niste našli kleti. »Hej, dovolj,« se oglasi Brewerjeva. »Gospa Nelson …« Bele postelje. Okrvavljeni robci. »Nihče ni počel nič slabega v neki skrivni kliniki, je tako?« jo prekine Carlson. Prepleteni goli udi. Blake brez oblačil, stoka, sope. »Z močjo Jezusa Kristusa,« zamrmram, »z močjo Jezusa Kristusa ti ukazujem, da me pusti pri miru.« Pogledam Brewerjevo, ki pogleda Carlsona, potem spet mene. »Ste v redu, gospa Nelson?« Izdihnem in potisnem spomin daleč stran, od koder me ne more nadlegovati. »V redu sem.« Nasmehnem se ji. Iz nekega razloga me gleda z odporom. XXXVII Tina, sestra-žena Ime Rayne Ambrosine na oboroženo žensko deluje kot zlati ključ. Spusti puško, se predstavi kot Marsha in obema poda ogromno roko, čudaško in z zadebeljenimi prsti. »Rayne prihaja vsak mesec in nam prinese paket,« pojasni Marsha. »Zelo dobro ve, da nam moški ne bi dovolili sprejemati miloščine,« doda, »zato ga pusti tam v tistem grmovju. Me se pretvarjamo in rečemo našim možem, da smo reči našle. Ker pa moramo nahraniti veliko lačnih ust, nam ne postavljajo veliko vprašanj.« Z Emily se spogledava. Rachel gre vsak mesec po nakupih v veliko trgovino ob glavni avtocesti. Vedno pravi, da se tako dolgo zamudi, ker si vzame čas in si podrobno ogleda ponudbo. Klasična Rachel. Ne laže. Le nekaj klinčevo pomembnega izpusti. Ozrem se po umazanem zabojniku. Poln je otrok v prevelikih oblačilih. V njihovih očeh prepoznam lačen pogled, kot bi naju opazovali in tehtali, kako bi se lahko z nama okoristili. Odraščala sem v najbolj usrani četrti, kar si jih lahko predstavljate, polni zvodnikov in narkomanov, in z mamo, ki se je prodajala za pet dolarjev, kadar se je zmogla predramiti iz narkomanske meglice. Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj naletela na še slabši kraj. Očitno sem se motila. »Moški, ki sta ga omenili,« reče Marsha, »Blake mu je ime?« Prikimam. Podrobno si jo ogledujem, sprašujem se, ali je bila ona izbranka. Če je Blake gledal na to kot na svojo dolžnost, potem se na obraz in postavo ni oziral. Pomislim, koliko otrok bi vzel s seboj. »Ja, bil je tukaj.« S prstom si šari po zadnjih zobeh. »Iz istega razloga kot vsi drugi. K nam prihajajo moški od povsod. Iz Teksasa, Las Vegasa. Prihajajo, da bi kupili stvari, ki jih nimajo pravice imeti.« »Kupiti hočejo ženske?« s široko razprtimi očmi vpraša Emily. »Žene?« Marsha jo zmedeno pogleda. »Kaj? Kje pa. Vse tukajšnje ženske so poročene. Ali že obljubljene. Prihajajo, da bi kupili zemljo.« »Vašo posest želijo?« Gledam prazno puščavo z zarjavelimi ladijskimi zabojniki. »Ne to zemljo,« reče Marsha. »Staro posest. Tisto, s katere so nas pregnali, potem ko je Prerok pristal v zaporu. Veliko staro Domačijo, ki stoji na meji. Je Rayne ni omenila?« Odkimam. »Verjetno ima preveč slabih spominov nanjo,« reče. »No, prišla je policija. Vzela je vse otroke. Vmešal se je zakon in vse so morali vrniti. Ampak do takrat so si vse dodobra ogledali, našli so postelje in vse živo. Preroka so aretirali zaradi …« Med iskanjem besede se mršči. »… nespodobnosti. Nekaj podobnega. Očitno ta zmešana kura ni razumela našega načina življenja.« »O tem sem brala,« lahkoverno reče Emily, »v časopisih. Z mladoletnicami je počel stvari. Prisilil jih je, da so druga drugo držale in podobno.« Postane mi slabo, ko pomislim na Rachel. »No, ja, v časopisih piše marsikaj. Povečini svetoskrunske reči.« »Torej Blake ni prišel sem po ženo?« Počutim se rahlo nelagodno, vendar moram vprašati. »Neee.« Zavije z očmi. »Prišel je zaradi posesti. Kot vsi. Vsi hočejo vedeti, kje je skrivno pokopališče.« »Skrivno pokopališče?« Verjetno sem zvenela preveč veselo, čudno me je namreč pogledala. Vem, da zveni grozno, a preplavi me olajšanje. Blake sem ni prišel po novo ženo. Marsha nagne glavo in me s svojimi kravjim podobnimi očmi radovedno opazuje. »Povedala vama bom isto, kot sem povedala vašemu možu Blaku. Niti sanja se mi ne o nobenem skritem pokopališču. Nobenemu od nas se ne. Prerok nam česa takšnega ni nikoli povedal. Prav tako ni lepo, da nam postavljate takšna vprašanja,« do-da in našobi ustnice, »ker se potem me znajdemo v težavah, ker govorimo o skrivnostih.« Zdi se, da je pogovor zaključen. Podrgne se po velikih licih. »Je kdo kaj rekel, zakaj iščejo pokopališče?« Še vedno premlevam, kaj bi to lahko pomenilo. Marsha prhne. »Moški nam ne povedo ničesar.« Za hip se zamisli. »Če bi radi izvedeli več o pokopališču, vprašajta Rayne. Vedno so krožile zgodbice, da se je izmuznila ven in raziskovala kraje, ki jih ne bi smela. Nekateri so celo pravili, da je našla kliniko. Rayne je bila precej divja, tako da jo je morda res.« »Kakšno kliniko?« »Na Domačiji je bil kraj, kamor nismo imeli vstopa,« reče. »Tja so hodile slabe matere. Nekateri trdijo, da klinika še vedno obratuje, da bi se me dame lepo vedle, zdaj ko Preroka ni z nami. Morda je Rayne videla kaj, česar ne bi smela. To bi prav gotovo pojasnilo, zakaj so ji naredili, kar so ji naredili.« Pogleda v nebo. »Kaj pa so ji …?« Vendar me prekine. »Punci, bolje, da se odpravita,« reče. »Ko se bodo vrnili moški, vaju ne smejo videti.« Iz nje veje nekaj jeklenega in hladnega. »Povejta Rayne,« doda, »da molimo zanjo. Ampak vidve se raje ne vračajta sem, OK? Le težave nam bosta nakopali.« Povsem spremenjena je, kot bi pritisnila na stikalo. Otroci hitijo proti zabojnikom. Očitno se vračajo možje s hrano. Pobrskam po torbici za nečim, kar bi ji dala. Najdem le bankovec za deset dolarjev, želim si, da bi imela več. Na dlan stresem še vse kovance in cente. »Izvolite,« rečem. »Prosim, vzemite. Kupite kaj otrokom.« Žalostno odkima. »Ne smem,« reče. »Če bi naši ljudje izvedeli, da sem sprejela denar od tujca, bi moj mož izgubil položaj v skupnosti. Le Prerok se lahko odloči, da vzame žene in otroke ter jih pošlje k drugemu možu.« »Ampak … v zaporu je, kajne? Vaš Prerok?« reče Emily. »On daje ukaze. Mi poslušamo. Zvesti smo. Čakamo na Sion.« Zavzdihne. »Očitno ga še dolgo ne bo,« reče bolj sama sebi. »Ve-čina nas žena se zjutraj zbudi in moli za smrt.« V prsih me zaboli za Rachel. Z vsem tem se spoprijema sama. S temi neumnimi ženskami s stradajočimi otroki, ki nočejo sprejeti pomoči. »Te pa lahko vzamete, kajne?« Emily ji da nekaj v roko. Škatlico Tic Tac bonbonov. Marsha se nasmehne. Nekaj jih strese v dlan in da enega v usta. »Križana gora.« Zapre oči, obraz ji zažari. »Dobri so za umret.« Že ta malenkost, da sva naredili nekaj dobrega, me spravi v boljšo voljo. Rada bi naredila več. Kot Rachel, verjetno. Ko se posloviva, se spomnim, da imam v avtomobilu nekaj čokoladnih mentolovih bonbonov. Prinesem ji jih. Marsha nekaj trenutkov strmi vanje, kot bi ne mogla verjeti, kaj drži v rokah. »Pa saj to ni res,« dahne in pokaže vse svoje razmaknjene zobe. »Toliko vsega pa še nisem dobila v enem dnevu. Otroci ne bodo tega nikoli pozabili.« Nasmehnem se ji in se vrnem k avtomobilu, razjedata me krivda in zmedenost. Marsha nenadoma seže globoko v žep na obleki. »Blake mi je dal številko neke gospe, ki naj bi jo poklicala,« reče, »če bi se česa spomnila.« Poda mi preganjen listič papirja. »Hotela sem ga vreči v smeti, a me je očitno nekaj držalo nazaj. Vzemite ga.« Vzamem listič. Daleč na obzorju zagledam liso bližajočih se vozil. »Ne vračajte se,« glasno reče. »Resno mislim.« Hitro se obrne, kot bi obžalovala, da je govorila z nama, in izgine nazaj v svoj grozni dom. XXXVIII Rachel, prva žena Moj odvetnik je mladenič, gladko obrit in v obleki, za katero lahko rečem, da jo doma pere zelo naveličana ženska. Izdale so jo zalikane črte. Iz dolgega časa pomislim, koliko otrok ima, in ugibam, da dva z zelo majhno razliko. Je v poznih dvajsetih, najbrž se je poročil, ko je zaključil misijo in diplomiral iz prava. Pove mi, da mu je ime Steven Clark, in videti je enako povprečen, kot povprečno zveni njegovo ime. Svetlo rjavi lasje, vsakdanje poteze. Prijazne modre oči. Mislim, da mi resnično želi pomagati. A se mi dozdeva, da vsemu temu ne bo kos. »Smem vprašati, ali je vaš mož kaj namignil, ko vas je zasnubil, da ga zanima poligamen zakon?« Čutim, kako se mi na vratu napnejo mišice. Kot da se bliža migrena. »Ne.« »Pa vendar živite na poligamen način, s še dvema ženama?« Kar vidim lahko, da misli, da sem kriva. Tega ne znam pojasniti. Kadar sem v središču pozornosti, se ne znajdem najbolje. Počutim se neprijetno. Nisem vajena odgovarjati na vprašanja o sebi. Našobi ustnice. »Gospa Nelson, tukaj sem zato, da bi vam izpogajal najboljši dogovor,« reče. Mrzlo me spreleti. »O kakšnem dogovoru govorite?« zašepetam. »Gospa Nelson, ne bom vam lagal,« reče. »Vaš položaj ni dober. Zvezna država Utah ima veliko prazne zemlje in nenaseljenih gora. Nešteto krajev, kjer se lahko ljudje skrijejo pred zakonom. Skoraj nemogoče je, da bi jih policija našla, ko pa koga najde, močno pritisne nanj. Salt Lake Cityja se drži sloves porok med sorodniki, poligamije in podobnega, o nezakonitem življenju, in tega se želijo oblasti znebiti enkrat za vselej.« Dlan si položim na čelo. »Ne razumem vas. Počeli nismo ni-česar nezakonitega,« rečem. »Živeti v puščavi ni noben zločin.« »Prebral sem vaš dosje,« reče. »Vem, kako bo sodišče gledalo na določene stvari. Odraščali ste v verski 'skupnosti',« pomolči in s prsti ponazori narekovaje, »ki jo je pred dvanajstimi leti preiskala policija. Vodje so bili obtoženi za trideset prestopkov zlorabe otrok, porok z mladoletnimi, posilstev mladoletnih.« »To je preteklost,« rečem. »Zaživela sem na novo.« Nočem razmišljati o tistem zbledelem kraju. O kupu nemočnih in sestradanih otrok. Steven se s pisalom tapka po ustih. Namršči se. »Porota ne bo mogla razumeti,« reče, »kako se je tako pogumna mlada dama, ki je zbežala iz kulta, v katerega je bila rojena, spet prostovoljno znašla v podobnih okoliščinah.« »Moj zakon ni bil takšen!« Popade me tako silna jeza, da moram napeti vse sile, da ne vstanem. »Jaz sem prva žena!« Spremeni taktiko. »Gospa Nelson, da si boste na jasnem, policija vas je aretirala, ker ste osumljeni umora. To pomeni, da imajo dovolj dokazov, da vas privedejo na sodišče.« Prekriža roke, čaka, da dojamem. Nosi preprost zlat poročni prstan, nohte ima skrbno pristrižene. »Kolikor vem, je policija na vaši strani, ampak tožilec ne bo. V vas bo zalučal vse in karkoli.« Ustnice mu rahlo zatrepetajo. »Prikazali vas bodo kot neuravnovešeno,« nadaljuje, »nagnjeno k nasilju. Fizični obračun s sestro-ženo en večer pred tistim, ko je bil umorjen vaš mož.« Iztegne roke. »Priznati morate, da to ne izgleda dobro.« Na mizi razgrne terapevtsko poročilo. »Policistka Brewerjeva meni, da vas preganjajo stvari, ki so se vam zgodile v otroštvu …« Pazljivo izbira besede. »Morda stvari, ki ste jih videli, pa se jih ne morete spomniti, stvari, ki vas ponoči morijo. Svoji terapevtki ste povedali, da je bil na Domačiji kraj, o katerem so vas tlačile more? Omenili ste pokopališče? In klet, v katero so zapirali ženske?« Sledi dolga, grozljiva tišina. Krvav madež. Tla v barvi karamele. Drobno rumenkasto kamenje, podobno rečni strugi. Pokrov krste se zapira. V njej je nekaj strahotnega. Ležim v beli bolnišnični postelji, pretvarjam se, da spim. Skozi priprte oči vidim svetlolaso žensko. Molim, naj gre mimo. Molim, naj rani katero drugo dekle namesto mene. »Hočem reči, da obstaja vrsta zelo močnih razlogov, zakaj ste morda storili nekaj, česar se ne spominjate. Razlogi, s katerimi bi lahko Brewerjeva prepričala okrožnega tožilca, da sočustvuje z vami.« Pomežiknem. »Preprosto ne vem, kaj naj vam odgovorim,« naposled rečem. »Ste pod vplivom močnih antidepresivov, uspavalnih tablet,« reče Steven, »ko ugotovite, da je vaš mož zunaj. Sicer nima afere, vendar pa išče četrto ženo.« Presune me, kako neprijetno zveni njegov glas. »To bi lahko nekoga s travmatično preteklostjo pahnilo čez rob. In srečo imate, da bo okrožni tožilec premislil o tovrstnih razlogih. Psihološko upravičenje.« Steven s prsti nakaže preobrat. »Ampak,« njegov glas postane pojoč, »moram vam povedati, da s poroto ne bo lahko. Tukajšnji ljudje imajo črno-bel pogled na stvari. Veliko manj so odprti za dejavnike psihičnega zdravja kot na primer v Kaliforniji. V zadnjih nekaj primerih zakonske zlorabe se je porota pri vseh postavila na moževo stran.« »V mojem zakonu ni bilo zlorab.« Žalostno zmaje z glavo. »Saj nočete na sodišče, kajne, gospa Nelson? Naravnost vam bom povedal, da tvegate smrtno obsodbo.« Preplavi me žgoč strah. »Da sploh ne omenjam,« reče in zažuga s prstom, »če se boste upirali, ima država pravico sodno preganjati vaši sestri-ženi.« »Prosim?« Postane mi slabo. »Poligamija je zločin. Salt Lake City je naveličan, da ga povezujejo z njo. Vaši prijateljici sta kršili zakon, zato jima bo država sodila. Če bosta obsojeni, vsako čaka pet let zapora.« Počutim se, kot bi bila v ozkem predoru s trdno zaprtimi vrati. »Kaj predlagate?« ponižno vprašam. »Da sam poskrbim za primer,« reče Steven. »Okrožnemu tožilcu bom sporočil, da ste pripravljeni razmisliti o kompromisu.« Bodi razumna, pomislim. Ostani prijazna. Lahko si predstavljam pomembne ljudi, ki odločajo o moji usodi. Če postanem neprijetna, jim ne bom všeč. Prikimam, s prsti sučem poročni prstan. Stevenu se razjasni obraz. »Pridna punca,« reče, zveni zelo podobno kot mladi moški na Domačiji. »Vse skupaj bo veliko lažje, če boste razumni.« XXXIX Emily, sestra-žena Tina naju odpelje nekoliko proč in ustavi. Dolgo sedi, s komolci sloni na volanu in strmi skozi vetrobransko steklo. V roki drži preganjen listič s telefonsko številko, ki ji ga je dala Marsha. Nekaj časa tako sediva, zunaj glasno čebljajo ptice in hrošči. Ljudje tega o puščavi nikoli ne povedo. Misliš, da je vse tiho in mirno. Ampak med modrimi šojami in škržati čez dan ter žabami in kojoti ponoči so vsakih pet metrov kuščarji, ki švignejo od nikoder in te na smrt prestrašijo, povsod pa je nešteto ogromnih vran, ki s tisoči decibelov vreščijo brez opozorila. »Veš,« naposled reče Tina, »resnično sem mislila, da si je šel Blake sem iskat ženo.« Spuščati začne daveče zvoke. Sprva pomislim, da se ji je zaletel Tic Tac bonbonček ali nekaj podobnega. Potem spoznam, da joče. Potrepljam jo po rami. Ne vem najbolje, kaj bi še lahko naredila. Obriše si razmazan make-up okrog oči. Posmrka. »Tebe ne bi motilo, če bi si vzel še eno ženo, kajne?« vpraša Tina. Odkimam. Dobra je vsaka, ki preusmeri pozornost z mene. »Mislim, da jaz nisem čutila do njega tako kot ti,« rečem. Spomnim se, kako sta se Blake in Tina gledala takoj po poroki. Povsem zaljubljeno in obožujoče. »Nekateri zakoni so najbrž bolj praktični.« Spet zasmrka. »Si ga sploh kdaj ljubila?« vpraša. Pomislim. Ko me je Blake prvič peljal v Wendy's blizu okrepčevalnice, kjer sem delala, sem mislila, da sem najpomembnejša oseba na planetu. Kot deklica sem sanjala o junaku, ki me bo odpeljal v sončni zahod, kjer me ne bo nikoli več nič prizadelo. Ne vem natančno, kako, ampak nekako se je na tej sliki znašel Blakov obraz. »Morda je bilo nekaj čarobnosti na začetku,« rečem, »vendar je zbledela.« Rada bi, da bi Tina poklicala telefonsko številko, vendar se mi zdi neprimerno, da bi ji to predlagala. Tina se namršči in pogleda listič v roki. Polna upanja jo opazujem. To opazi in rahlo zmaje z glavo, potem razgane list. Prikaže se natisnjen obraz ženske. Podoba je povečana in zrnasta, kjer je bil preganjen papir, jo kazijo črte. Spominja na mormonko starega stila. Fundamentalistko. Lase ima spete visoko kot krono, ovratnik v stilu prerijske obleke ima zapet do vratu. Nasmešek na njenem obrazu je resnično strašljiv. Tina obrne list. Na zadnji strani sta z Blakovo okorno pisavo načečkana ime in telefonska številka. »Dakota Jessop,« prebere Tina in spet obrne papir. »Verjetno je to ona.« Obe strmiva v žensko z visoko pričesko. »Nekako zlobna je videti,« rečem. Postajam nemirna, vendar ne vem, zakaj. Tina si podrobno ogleduje sliko. »Saj ne misliš … Hočem reči … Blake je rekel Marshi, naj pokliče to številko, je tako?« reče Tina. »Če se bo spomnila česa v zvezi s skrivnim pokopališčem.« Prst položi na zrnasti obraz. »Kdo, misliš, da je?« »Morda je z Domačije in tudi sama išče pokopališče,« rečem. »Morda je tam pokopan kdo od njenih ljubljenih.« To zgolj porodi nova vprašanja. Kar nekaj časa samo sediva in razmišljava. Tina odpre usta, kot da bo nekaj rekla, a jih zapre. Odhrka se. »Saj ne misliš, da se je med Blakom in to žensko pletlo kaj romantičnega?« Zveni, kot da temu ne bi verjela, četudi bi ji nekdo rekel, da je res. Odkimam. »Mislim, da gre za nekaj večjega,« rečem in se po najboljših močeh trudim oponašati glas detektivke Cagney. »Nekaj v zvezi s posestjo.« Tina si oddahne. »Pa jo pokličiva,« se odloči in izvleče telefon, ki so nam ga dali na policiji, ko so nas namestili v Salt Lake Cityju. Skrivaj se veselim. To je kot v policijski nadaljevanki. »Vegaška omrežna številka je,« reče Tina in pritiska tipke. »Ne vem, kaj to pomeni.« Medtem ko tipka, gleda žensko s tipično mormonsko frizuro. »V Vegasu ni nikogar, ki bi ji bil podoben.« Tina to izreče v šali, a vidim, da je razburjena, ker se ji roke rahlo tresejo. Telefon dolgo pritiska k ušesu. »Ne oglasi se,« pove sčasoma. »Poštni predal vegaške nepremičninske agencije. Očitno je Dakota zaposlena v njej.« Skremži se. »Nepremičnine Vegas,« si zamrmra. »Zakaj se mi zdi, da sem že slišala zanje?« Ne odgovorim, ker namreč ne vem. Tina spet pokliče. Tretjič. Sediva in čakava, a nihče se ne oglasi. Tini odleže. »Kasneje bova poskusili. Morda ima stranko.« Pogleda skozi okno, s prsti bobna po volanu. »Rachel resnično dolgujem opravičilo,« reče zamišljeno. »Resnično sem mislila …« Spet si obriše make-up. »No, zdaj ni več važno.« Tina zmaje z glavo. »Vse je tako strašljivo,« reče. »Skrivno pokopališče. Klinika, za božjo voljo. Kaj hudiča se dogaja?« »Ne smeš preklinjati,« jo opozorim. »Ja, ja,« z roko si gre skozi dolge črne lase. »Le malo duška si dajem. Meni se zdi,« povzame, »da vse vodi k Rachel.« »Rachel bova povprašali o teh skrivnih krajih,« pripomnim. »O kliniki.« »Mislim, da pred škifi ne bi smeli omenjati ničesar o Domačiji,« reče Tina. »Če sem pravilno razumela, so vse njene ljudi dali pod ključ.« Tina se že spreminja. V detektivko. Vedela sem, da se bo. Še nekaj časa molče sediva. Uživam, ker sem zunaj v velikem svetu, ne pa prikovana na majhen ranč, kjer ni ničesar za početi. Zdi se kot prava pustolovščina. »Rachel ne bova spravili ven, če se ne izkaže, da je nedolžna,« rečem. »Ampak da je nedolžna, lahko dokaževa le tako, da jo spraviva ven. To je klasičen kavelj 22.« Tina iznenada udari z glavo ob volan, da kar poskočim. Potem spelje. »Kam pa greva?« vprašam, ko drviva po avtocesti. »Nazaj na policijsko postajo,« reče Tina. »Imam načrt. Mis-lim vsaj.« Drži se izjemno odločno. »Morda poznam način, kako spraviti Rachel na prostost.« XL Emily, sestra-žena Tine sploh nisem razumela, ko mi je poskušala pojasniti, kako namerava pomagati Rachel. Na koncu se je razburila in me odpeljala nazaj v varno hišo. Zdaj je na policijski postaji, da bi nekako pravno pomagala Rachel. Meni vse skupaj zveni rahlo zmešano. Vem, da ima Tina licenco za nepremičninsko agentko in vse to, ampak govorila je o nekih pravnih dokumentih, to pa je nekaj drugega. Torej. Rachel je na policijski postaji. Tina je šla tja, da bi jo poskusila spraviti ven. In tako sem sama. Sama doma. Ne vem, zakaj, ampak sili me na smeh. Malo se sprehodim, kar tako, brezciljno, prepevam si neko melodijo. V roke vzamem TV-daljinca in preklapljam med kanali. Grem v kopalnico in si umijem roke z Rachelinim posebnim milom. Karkoli naredim, ko mi nekaj zapiska v glavi. Zdaj me ne moreš več raniti. Odprem kopalniško omarico. Očitno je policija prinesla nekaj stvari z ranča. Med našimi zobnimi ščetkami, laki za lase in tako dalje je tudi Blakova kolonjska. Verjetno so jo zamenjali za parfum. Primem stekleničko, odvijem pokrov in si jo ponesem k nosu. Blake se je z njo odišavil, ko je šel na pot kot prodajni zastopnik. Ta vonj sem vedno povezovala z vonjem po svobodi. Vedela sem, da ga vsaj nekaj dni ne bo. Nagnem stekleničko in vsebino zlijem v umivalnik. Oljna tekočina grgrajoče steče. Ujamem svoj odsev v ogledalu. Režim se, kot da sem blazna. Zgledam malce strašljiva. Zato se še bolj zarežim. Nič mi ne moreš. Nič mi ne moreš. To si začnem prepevati in plešem po hiški, ki nam jo je dodelila policija. Še vedno držim v roki stekleničko, ko zaplešem v svojo začasno sobico in odprem omaro. Iz nje zaveje vonj po najljubšem Rachelinem pralnem prašku. Nikoli si ni mogla izbiti iz glave, da ni več del velike družine, še vedno rada kupuje velika desetkilogramska pakiranja. V omari so moja oblačila. Tista, ki so bila všeč njemu. Dolga krila. Spodobna krila. Nekaj pionirskih oblek v pastelnih barvah, gladko zlikanih. Rachelina ustrežljivost, Blake namreč ni hotel, da bi katera druga žena prala oblačila, niti Tina ne. Čisto zadaj je moja uniforma natakarice. Kratka. Z mini krilom. Vedno sem jo morala obleči na stranišču v okrepčevalnici, ker če bi me mama videla iti v njej iz hiše, bi ponorela. Ne spomnim se, kdaj je Blake začel zahajati v restavracijo, je pa vedno sedel na istem mestu za pultom, kjer sem stregla strankam. Zdel se je zelo samozavesten, ni mi pa bil srčkan ali kaj podobnega, verjetno zato, ker je bil star sedemindvajset let in veliko prestar zame. Je pa bil vedno zelo sočuten glede mojega strogega življenja doma. Še najbolj se ga spominjam po tem, da ni dajal velikih napitnin. Potem pa sem začela delati v drugem delu okrepčevalnice in veste, kaj, zamenjal je svoj sedež. To sem omenila svoji šefici Marcie, kot da bi bilo to nekaj čudnega. Iskreno rečeno, je res važno, kdo ti postreže slanino in umešana jajca? Marcie je samo zmajala z glavo in rekla: »Ljubica, si kdaj pomislila, da sem prihaja zato, ker si mu všeč?« In pomislila sem … Všeč sem mu? Zaščemelo me je po vsem telesu. »Previdna bodi z njim,« je dodala Marcie in s svojo beležko pokazala nanj, ko je Blake gledal proč. »Živi v puščavi. Luštkan je res, ampak še z desetimi drugimi ženami boš bosa živela sredi divjine, zjutraj pa mu boste skupaj pripravljale kosmiče.« Presenetilo me je, da se je Blake zdel Marcie čeden. Zaradi tega sem postala pozornejša. Prav tako se mi beg v puščavo, kjer bi živela z drugimi ženskami, ni zdel tako slaba zamisel. Morda celo malce romantičen. Ampak ni se izkazal za takšnega. Uniformo pospravim nazaj k spodobnim oblačilom. Potem zgrabim za celo pest obešalnikov in potegnem. Obleke in bluze napol zdrsnejo z njih. Suvam v obešalnike, dokler se ne snamejo in glasno zaropotajo po tleh. Veliko oblek še vedno visi v omari in zakričim nanje. Ne vprašajte, zakaj. Ne bi vam znala povedati. Le uživala sem v tem, da sem to dala iz sebe. Nisem takšna, da bi dvigala glas, takšno je pravilo. Dekleta lahko vidimo, slišati pa se jih ne sme. Tako sem bila vzgojena. Enkrat, ko sem bila še dekletce, sem imela napad, tako mi je povedala mama, govorila sem, kot bi bila v transu. Zgodilo se je, ko se je ata vrnil s službenega potovanja. Navdušenje je bilo krivo, je rekla mama, ker je bil oče toliko časa zdoma. Mama in ata sta se šepetaje kregala zaradi tega. Podrobnosti ne poznam. Ampak bilo je nekaj v zvezi s tem, da je mama zahtevala, naj me ata nauči discipline. Razločila sem lahko le materine besede: »Lažnivka je, rojena lažnivka. Če ne boš nečesa storil, bo končala kot vlačuga.« Ne vem, zakaj zdaj razmišljam o tem. Kakorkoli, kričala sem in kričala v omaro in počutila sem se odlično. Iznenada sem se ovedela, da v rokah še vedno držim stekleničko in vrgla sem jo v kot spalnice. Razbila se je na koščke. Nekaj časa sem gledala kupček stekla. Potem sem odšla v kuhinjo. Ponavadi počakamo na posamezni obrok. Takšno je pravilo, vsilila nam ga je Rachel, ker pač ona kuha. Ampak Rachel ni tukaj. Zakorakam v kuhinjo, kot bi bila moja, in na široko odprem zamrzovalnik. V njem so lepo zložene banjice sladoleda, ki ga je Rachel izbrala v trgovini. Izvlečem največjo banjico in odprem pokrov. Prste zarinem v vaniljev sladoled. Tako mrzel je, da me bolijo prsti. Celo pest sladoleda si zbašem v usta, jem in jem, dokler mi ne začne razbijati v glavi. Na popolnoma ravni površini je zdaj pet brazd. Dolgo jih gledam. In takrat zaslišim trkanje po vhodnih vratih. Bolj razbijanje. Kot bi nekdo že dolgo trkal in se naveličal. S prstov si obliznem sladoled. Grem odpret vrata, v rokah še vedno držim banjico vaniljevega sladoleda. Pred vrati stojita policista. Moška. Ne prepoznam ju. »Ja?« rečem. »Vama lahko kako pomagam?« Eden pogleda moje bose noge. Sledim njegovemu pogledu in opazim, da krvavim. Med prstoma imam ureznino. »Je vse v redu, gospa?« vpraša. »Nekdo je prijavil nemir.« »Vse je v redu,« rečem, »nobenega nemira ni.« Pogledam stopalo. Na tleh je že prava lužica krvi. »Je kdo vpil?« negotovo vpraša drugi policist. »No,« rečem in mu poklonim svoj najboljši nasmešek, »stopila sem na delček stekla. Verjetno je bilo to.« »Obveščeni smo bili o uporabi zelo pestrih besed,« reče prvi policist. Zardi. »Precej svetoskrunskih. Tudi o hrupu. O zvokih, ki jih ljudje raje obdržijo zase, če me razumete.« Ne razumem ga, zato ga samo gledam. »Je še kdo z vami, gospa? Vaš mož?« »Sama sem,« rečem. »Mož je na službenem potovanju.« »Se lahko prepričava, gospa? Klical nas je zelo zaskrbljen sosed. Prepričan je, da je prišlo do družinskega nasilja.« »Brez naloga ne morete vstopiti,« rečem in čutim, kako me preplavlja zanos. »Nočem, da vstopite.« Besede so kar priletele iz mene. Zdaj lahko izbiram. Svobodno lahko izbiram. Prvi policist se podrgne po vratu. Spet pogleda moje stopalo. Na vinilnih tleh se širi lužica krvi. »Najbolje, da vas odpeljeva v bolnišnico,« naposled reče. Otrpnem. »Poznate policistko Brewerjevo?« ju vprašam. Spogledata se. »Zanjo imam nekaj informacij,« rečem. »Glede tega vam prav gotovo lahko pomagava,« reče prvi vljudno. »Poklicali jo bomo na poti v bolnišnico, kjer vam bodo oskrbeli stopalo.« »Osebno želim govoriti z njo.« »Mislim, da to ne …« reče isti policist. »Zelo pomembno je,« rečem. »Nekdo je bil pred kratkim umorjen. Blake Nelson.« Pogledam najprej enega, potem še drugega. »Vem, kdo ga je umoril.« XLI Rachel, prva žena Detektiv Carlson je zdaj, ko več ne nosi orožja in vsega mogočega, manj zastrašujoč. Še vedno pa se drži pretirano samozavestno, uporablja grde besede in se šopiri. »Mislim, da je predlog zelo dober,« reče Carlson in se podrgne po zatilju obrite glave, »ampak na mizi ne bo dolgo. Priznajte umor in se izognite smrtni kazni. Prav tako lahko s psihološkimi okoliščinami vsaj delno omilimo vašo obtožbo.« »Pa drugi dve?« vprašam. »Drugi ženi?« »Dobili bosta imuniteto in – kot ste želeli – zaradi poligamije ne bosta preganjani.« Vrata se odprejo in vsi se obrnemo. Zagledam zadnjo osebo, ki bi jo pričakovala. Na pragu stoji Tina, ob njej Brewerjeva. »A mislita, da je tole družabno srečanje?« zagodrnja Carlson. »Izginita.« »Bojim se, da ne bo šlo,« reče Brewerjeva in se bežno nasmehne. »Gospodična Keidis želi zastopati gospo Nelson.« »Kaj za …? Je to kakšna šala?« Carlson zoži pogled. »Gospodična Keidis, niste pravno usposobljeni. Da sploh ne omenjam, da ste osumljenka.« »Če se gospa Nelson strinja, jo lahko zastopa katerakoli prijateljica,« reče Tina. »Morda sem osumljenka v vaši glavi, a bilo ni nobene obtožbe, kar pomeni, da sem običajna državljanka, kot vi.« »Mislim, da boste morali malo prečesati zakonodajo,« reče Carlson in se grleno zasmeji. »Tukaj se ne poigravamo, gospodična Keidis. Gospa Nelson že ima pravnega zastopnika. Vaše usluge niso potrebne.« Tina izvleče stol ob meni, dovolj blizu, da zavoham ceneni šampon, za katerega je vztrajala, da ji ga Blake kupi. Vidim, kako Carlsonov pogled avtomatično zdrsne na njen dekolte in potem spet navzgor. »Veste, kolikokrat sem bila aretirana, detektiv?« vpraša Tina. Ne odgovori. »Triinštiridesetkrat,« mu pove. »Zato vem kar nekaj o zakonih. Morda več kot nekateri odvetniki. Vsekakor pa več kot vaš fant tukaj. Mislite, da ne vem, kako delate vi, policisti stare šole? Vidite nekoga, ki ne pozna sistema, in hudičevo dobro poskrbite, da ga zastopa neki izreci-se-za-krivega-Steve?« S palcem pokaže proti rjavolasemu odvetniku. »Ja, prijateljček, prebrala sem vaš dosje,« prezirljivo doda. »Doslej ste zastopali štiri primere in v vseh ste svojo stranko pregovorili, naj sprejme neki polovičen dogovor s policijo. Kakšen branilec pa ste? Resnično upam, da vam je ta silni šef tukaj ponudil kaj več od piva in preste.« Presenečena sem, da Carlson ni ne jezen ne užaljen. Le napol se nasmehne, kot bi hotel reči: »Ja, dobila si me.« »Ne pijem,« reče Steven. »In zamerim vam namigovanje …« »Drži gofljo,« reče Tina. »Odrasli se pogovarjajo.« Besno motri Carlsona. Izraz na njegovem obrazu se spremeni, kot bi se naravnal na opravek s sebi enakim. »Izbirajte besede,« reče. »To je policijska postaja, ne bar.« »Triinštiridesetkrat,« reče Tina in zažuga s prstom, »zato zelo dobro vem, da ni nobenega zakona, ki bi tukaj prepovedoval preklinjanje. Govorim lahko, kakor želim.« Nameni mu nasmešek, s katerim pokaže dentalne posege na zadnjih zobeh. Tina se obrne k meni. »Kot kaže, je Carlson eden od policistov, ki so izvedli racijo na Domačiji,« reče. »Zato je pristranski, je tako? Obstaja poročilo, da je po raciji poiskal pomoč zaradi travm. Podatek mi je dal eden od vaših kolegov. Kar pomeni, da lahko vaše zaslišanje kar izbrišemo. Ni veljavno.« Na Carlsonovem obrazu se poraz meša z občudovanjem. Kotički ust se mu rahlo dvignejo v nasmešek, a ga takoj zatre. »To je slaba zamisel,« se oglasi Steven in prestrašeno pogleda Carlsona. »V tej fazi ne želite razjeziti nikogar, niti narediti slabega vtisa. Ponujeni dogovor je dober.« Carlson in Tina ga popolnoma ignorirata. Nepremično strmita drug v drugega, kot bi šlo za bitko, kdo je bolj trmast. »Vaša stranka mora privoliti, da jo lahko vi zastopate,« reče Carlson. »Gospa Nelson, ali razumete, da če sprejmete gospodično Keidis kot svojo zastopnico, ne boste mogli nadzirati, kar bo videla v tem prostoru?« Nameni mi dolg pogled. »Zdite se mi zelo zadržana oseba,« nadaljuje. »Predstavil bom nekaj zelo občutljivih informacij o vaši preteklosti. Ste prepričani, da želite, da ve zanje tudi vaša sestra-žena?« Pogledam Tino. Pogoltnem. Vsi prejšnji zmagoslavni občutki izginejo. Niti pod razno ne sme izvedeti za moje osebne zadeve. Za moje terapevtske zapise. Ponoči stojim ob odprtem grobu. Držim lopato. V grobu je eno izmed deklet iz bele sobe. Boža se, stoka od užitka. Vržem ji prst na obraz. »Oprosti,« zašepetam, »ne morem. Ne morem.« Tina se kar pomanjša na stolu. Razočaranje na njenem obra-zu je hujše, kot če bi vpila ali kričala. Vendar se hitro zbere in začne naglo govoriti. »Rachel,« nagne se k meni, »bila sem v Waynard's Creeku. Veliko ljudi išče zemljevide Domačije. Radi bi jih kupili. Mislim, da se nekaj plete,« povzame. »Nekaj veliko večjega od nas. Nekaj, zaradi česar so morda ubili Blaka.« Za hip ji celo verjamem. Predstavljam si, da je našega moža ubila neka policaji-in-tatovi zarota, ne pa ena od lastnih žena. Ampak vem, da to ni res. Resnično življenje ni takšno. V resničnem življenju se najhujše in nepredstavljive stvari zgodijo dobrim ljudem. »Prosim …« Ne morem se spomniti pravih besed. Tistih, ki odženejo slabe misli. »Mislim, da si bomo vzeli odmor,« reče Tina. »Da bo Rachel lahko razmislila.« Še preden lahko Carlson odgovori, se odprejo vrata. Vsi dvignemo glavo. Policist, ki ga ne prepoznam, proti Carlsonu pomaha s plastično vrečko. V vrečki je Blakov telefon. Mobilnik, za katerega sploh nisem vedela, da ga ima. Carlson vstane, zaradi prekinitve je nejevoljen, in odide k vratom. Le kaj to pomeni? Kaj so našli v tem telefonu? Pogledam Tino. Zeva od osuplosti. Napol vstane, kot bi hotela steči tja in jima iztrgati telefon iz rok. Potem spet sede, bela v obraz. Videla ga je že. O njem nekaj ve. »Kaj je?« vpraša Carlson. »Sredi obravnave smo.« »Dobili smo poročilo tehnikov,« reče policist in pogleda proti nam. »In?« Policist se nagne bliže k njemu, tako da ne slišim, kaj pravi. Carlson se zasuče na petah, zmagoslavno se reži. »Ja, gospodična Keidis,« se smeji, »niste nam povedali vsega.« Pokaže na telefon. »Prepoznate ga, ne?« Tina ne odgovori, Carlson pa sname lisice s pasu. »Kaj, nobenega modrovanja več? Nobenega psovanja?« Tina me pogleda. »Oprosti,« reče. »Za kaj?« vprašam. Tina je bela kot stena. Carlson zakoraka proti Tini z lisicami v iztegnjeni roki. Zdi se mi, da sanjam. »Gospodična Keidis,« reče, »aretirani ste zaradi umora Blaka Nelsona.« XLII Tina, sestra-žena Detektiv Carlson je zamomljal neki izgovor in se izmuznil ven. To pomeni, da se gresta z Brewerjevo trik dobri in hudobni škif. Tukaj sem namreč z Brewerjevo, ki mi sploh ne postavlja pomembnih vprašanj. Na mizo odloži zavojček cigaret in reče, da lahko kadim, če želim. Kot da ne vidim skozi nasmešek in dvajset Luckyjev. Škoda, detektiv Carlson mi je po svoje všeč. Na svoj način je srčkan, zelo samozavesten. S širokimi rameni in zanesljiv, a nič kaj zdravega in atletskega videza kot kolegi v Vegasu. Človek dobi vtis, da detektiv Carlson telovadi, potem pa gre na burger in nekaj piv. Pa tudi ne obsoja, kot to počne Brewerjeva. »Le čas tratite,« rečem, a razburjeno. »Morilec je na prostosti, dopustili boste, da se izmaže.« Edini telefonski klic sem že izkoristila. Emily sem pustila sporočilo, oglasila se namreč ni. Brewerjeva obrača papirje. Zdolgočaseno se sprašujem, ali dobiš tako sijočo kožo z udobnim življenjem ali se z njo rodiš. Brewerjeva odpre mapo in se namršči ob pogledu na masten prstni odtis, ki ga je naredil neki drug škif. Zagledam svojo staro sliko, posneto v Nevadi. Nastala je, ko sem bila na dvajsetih odmerkih metha na dan. Takrat nisem več delala v kazinu. Nisem imela dovolj bistre glave. Namesto tega sem se potikala po ulicah in nadlegovala moške. »Mi poveste, kako sta se spoznala z gospodom Nelsonom?« vpraša Brewerjeva. »Ne zdite se ravno njegov tip ženske.« Verjetno ima v mislih Rachel in Emily. Svetlolasi in ustrežljivi. Pobožni od glave do peta. Moški, kakršen je Blake, si privoščijo malce zabave z vegaško prostitutko za deset dolarjev, z njo se ne poročijo. Priprem oči. »Srečala sva se na rehabilitaciji, rešil je mojo dušo.« »In kaj sta o tem menili drugi ženi?« Zasmejim se, smeh zveni kot smrčanje. »Kaj mislite?« »Na podlagi vaše policijske kartoteke se zdi, da ste imeli v kazinih kriminalno kariero.« »Nikoli me niso prijeli zaradi tega.« Nesramno se ji nasmehnem. »Ne,« zapre mapo. »Ste pa bili aretirani zaradi drog in spolnosti.« U-hu. Zdaj pa bo. Podrgnem se po zapestjih, s katerih mi je Carlson snel lisice. »Kot sem že povedala,« rečem, ne da bi jo pogledala, »svoj čas sem odslužila.« Brewerjevi trznejo ustnice. »Več kot štirideset aretacij.« »Ja, in? To je mimo. Takrat sem bila zasvojenka. Zdaj sem drugačna. Bila sem krščena.« Široko se nasmehnem, da pokažem tudi zlat zadnji zob. Brewerjeva mi ne vrne nasmeška. »Gospodična Keidis, pokazala vam bom nekaj fotografij.« Čez mizo potisne nekaj slik. Najprej pomislim, da mi kaže prizore iz kakšne grozljivke. Truplo, izbuljene oči, pas okrog vratu. Potrebujem trenutek, da dojamem, da je na slikah Blake. »Bolna psica, jebenti.« Fotografije tako sunkovito potisnem nazaj proti njej, da padejo na tla. In ne morem si pomagati, da jih ne bi še enkrat pogledala. Moj Blake. Zaripel v obraz, jezik mu moli iz ust, trikrat daljši od normalnega. »Kaj, jebenti, je narobe z vami?« Sunkovito diham. Navsezadnje je Brewerjeva le hudobna policistka. »Pobrskala sem malo globlje, prebrala sem nekaj starih policijskih poročil,« reče. »Od teh nekaj čez štirideset aretacij jih je bila polovica povezana s prav posebnim fetišem.« OK, v riti sem. »Določene stvari navržejo več denarja,« priznam. Sežem po zavojčku cigaret in stresem eno ven. »Davljenje,« reče Brewerjeva, »erotična asfiksija, če uporabim pravilen medicinski izraz. Moške ste davili z njihovim lastnim pasom, kajne? Za denar.« Zaželim si, da bi bil tukaj detektiv Carlson. Njemu podobne škife poznam. Igrajo robustneže, sicer pa so čisto v redu. Carlson je tiste vrste, ki prilagodi pravila, da ti zagotovi dodatno odejo, telefonski klic ali karkoli. Brewerjeva proti meni potisne telefon. Zaslon je odklenjen, na njem je negibna podoba moškega na postelji. Srce mi kar poskoči. Blake. »Bi mi pojasnili, kaj se dogaja na posnetku?« vpraša. Izdihnem. Prižgem cigareto. Potegnem dim. »Blaku je bila všeč gospodovalnost,« rečem. »To je …« razširim roke, »to mu je bilo všeč. Rad je imel,« iz kotičkov oči si obrišem ličilo, »rad je imel, če sem ga oštevala, da je poreden. Da je grešnik. Da mora biti kaznovan.« Brewerjeva me nepremično gleda. Globoko vdihnem cigaretni dim, poskušam se naužiti njegovega okusa. Iskreno rečeno, ni tako zadovoljiv, ko sem upala, da bo, a se pretvarjam, da je. »Em … vzburil se je, če je imel okrog vratu zategnjen pas,« rečem, »ravno toliko, da je čutil pritisk. Le toliko, em, da mu je nabreknila koža, a je lahko še vedno dihal.« »Ne dovolj, da bi se zadušil?« »Ne. Rad je imel, da sem to naredila sama. Medtem ko … medtem ko sem mu ga metala na roke.« Obraz Brewerjeve postane trpeč. »Torej ste ga z eno roko držali za vrat, z drugo … z drugo pa za mednožje?« »Hm,« namrščim se in umaknem pogled, »ja.« Igram se s cigareto. »Davili ste ga?« »Ja.« Spet sem se preobrazila v tisto drugo Tino. Tisto, katera sem morala postati, da sem lahko preživela. Druga Tina je dogajanje opazovala od daleč. Brez čustev, odmaknjeno. »Dokler se ni onesvestil?« »Ne. Imela sva varno besedo. Ampak nikoli mu je ni bilo treba izreči. Bila sem vešča. Poznala sem znake.« Napol se nasmehnem. »Z ubijanjem strank si ne ustvariš posla, je tako?« Brewerjeva dahne. »Bili ste na njem?« Prikimam. »Pravzaprav nad njim.« »In z eno roko ste ga držali za vrat. Davili ste ga. Kako ste vedeli, kdaj morate prenehati?« »Mislim, da poznate odgovor, policistka.« Jezno potegnem dim. Cigareta ima vedno boljši okus. Brewerjevi je manj nerodno, kot sem pričakovala. »OK. Torej, davili ste ga, dokler ni ejakuliral?« »V prvo ste uganili.« Pomežiknem ji. »Torej, kar zadeva vas, je bila vajina spolnost stvar dogovora. Pravzaprav si je to želel gospod Nelson.« Prikimam in vdihnem še več dima. »Da ga snemate?« »Ja.« »Veste, gospodična Keidis,« reče Brewerjeva, »domnevali smo, da se je nekdo vašemu možu prikradel za hrbet in ga udaril. Onesvestil ga je, potem pa zadavil. Ampak govorila sem s forenziki in niso prepričani, kakšen je bil vrstni red dogodkov.« »A res?« Cigareta je že povsem dogorela, na prstih čutim vročino. »Se ni nikoli zgodilo,« vpraša Brewerjeva, zelo počasi in premišljeno, »da bi med vajinimi spolnimi odnosi uporabili pretirano silo? Da bi stvari ušle izpod nadzora?« Še zadnjič potegnem iz cigarete, da zaprasketa filter, potem pa vzamem iz škatlice novo in jo prižgem na stari. »Ne,« rečem, »ne, policistka, nikoli.« Ampak na obrazu ji piše, da mi ne verjame. XLIII Rachel, prva žena Brewerjeva je vsa rdeča v obraz, ko se vrne, kot bi bil za njo težaven pogovor. V rokah drži mapo. Še predobro se je spomnim. Takšnih map je bilo veliko po raciji Domačije. Vsak otrok je dobil svojo. »Aretirali ste Tino,« razgreto rečem. »Me ne boste izpustili?« »Še vedno ste osumljenka.« Brewerjeva sede nasproti mene, mapo skrbno odloži na mizo. »Hmm,« reče. Guba porjavelo čelo. Očitno ji ni nihče povedal, da se gubam izogneš tako, da misliš le pozitivne misli. »Gospa Nelson,« rahlo se nagne nazaj, »po telefonu sem govorila z vašo terapevtko.« Vzravnam se na stolu. »Dokler ne bomo imeli naloga, z nami ne želi deliti podrobnosti. Je pa bila pri volji z nami deliti svoje osebno mnenje, prav tako nam je povedalo malce več o vaših morah.« Brewerjeva lista po z roko napisanih zapiskih, čeprav imam vtis, da jih ne bere. »Madeline Overbacht,« reče, »očitno meni, da je vaše odraščanje na Domačiji vplivalo na vaš spomin.« Zdrznem se. »Meni ni tega nikoli povedala.« »Zdi se, da je to v kultih pogosto,« reče Brewerjeva in gleda papirje, »kadar člani sodelujejo v daljših meditacijah ali molitvi. To jim spremeni možgane.« Potapka se po glavi. Spominjam se nas, deklet na Domačiji, kako smo se vsako uro, ko je zadonel zvon, prijele za roke, pokleknile in molile k Preroku. Še zdaj moram vedno, ko zaslišim zvon, v sebi zatreti željo, da bi najbližjo žensko zgrabila za roko. »Nenehna molitev sprošča kemikalije,« nadaljuje Brewerjeva. »To je razlog, zakaj žrtve tako dolgo ostanejo v kultu. Postanejo odvisne. Ta odvisnost je malce podobna odvisnosti od drog.« Užaljeno strmim vanjo. Primerja me s Tino. »Enako kot pri odvisnosti od drog,« nadaljuje, »tudi tu obstajajo stranski učinki. Odtegnitveni sindrom, če želite. Če so človeški možgani izpostavljeni redni, a pretirani količini kemikalij, potrebujejo nekaj časa, da se ponovno vzpostavi ravnovesje. Včasih se to ravnovesje ne obnovi popolnoma. Receptorji ostanejo okvarjeni.« Besede ponazori z gibi prstov. »Kaj ima to opraviti z Blakom?« Brewerjeva dvigne roko. »Do tja še pridem, gospa Nelson, bodite potrpežljivi.« Rahlo se mi nasmehne. »Prebrala vam bom.« Spet se namršči. »'Nekateri nekdanji člani, ki so več let uporabljali molilne tehnike, poročajo o širokem spektru škodljivih stranskih učinkov,'« bere, »'vključno s hudimi glavoboli, nehotenimi mišičnimi krči, slabim spancem in zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi, kot so spomin, koncentracija in zmožnost sprejemanja odločitev.'« Pogleda me. »Vam zveni znano?« Ne odgovorim. »Grozne glavobole imate, kajne?« »Migrene. Ja, imam.« »Še kakšne druge simptome?« vpraša. Odkimam. »Kaj pa slab spanec?« Čutim, da zardevam. »Le to je … da ste nam povedali, da imate nočne more o kliniki, svoji terapevtki pa ste rekli, da gre za nove ponavljajoče se sanje o beli sobi z belimi posteljami. Te podobe sanjate le zadnje leto, približno. Gospe Overbacht je ta podatek ponesreči ušel.« Nasmehne se. Blake za zatilje drži dekle, ki leži na postelji in vzdihuje od ugodja. »Ti paše?« šepne in se ritmično premika. »Čutiš nebeški ogenj?« »Ja!« zastoka. »Ja! Čudovit je!« Brewerjeva me gleda. Strmi vame. »Torej so sanje o pokopališču nove ali jih svoji terapevtki samo niste omenili?« Srce mi divje razbija. »Ne vem. Posveta se komajda spominjam …« Brewerjeva tapka s pisalom po mizi. »Gospa Overbacht je bila presenečena, ko je slišala, da vas še vedno tlačijo more. Rekla mi je, da vam je priporočila, da poiščite dodatno pomoč v zvezi s tem vidikom svojega okrevanja. Celo sama vas je naročila na posvet. Preverila sem. Niste prišli.« »Nisem … ne strinjam se s tovrstnim analiziranjem sanj,« rečem. »Nobenega razloga ni, da bi sanje morale kaj pomeniti. Hotela sem narediti korak naprej.« Brewerjeva nagne glavo. »Pa ste ga, gospa Nelson? Ste naredili korak naprej?« XLIV Emily, sestra-žena Stopalo me ne boli zelo. Policista sta mi ga pomagala poviti in me pospremila v avto. Vozita me po ulicah Salt Lake Cityja mimo trgovskih centrov z velikimi parkirišči in visokimi betonskimi znaki. Tam so picerija Little Caesar, Taco Bell in salon za nohte z roza pročeljem, še malo naprej pa trgovina, kjer prodajajo znižana ženska oblačila. V podobni tej sem kupila svojo poročno obleko, ne da bi bila moja mama sploh vedela za to. Svojo mamo sem zadnjič videla pred poroko. Izrekla je veliko grdega. Da sem zanjo mrtva, naj se ne vračam. Nisem je jemala resno. Mislila sem, da se bo pomirila, takoj ko bo videla poročne fotografije, mene v čudoviti obleki. Ampak ni bilo tako. Moja mama ni prišla na poroko, seveda ne. Edina predstavnica družine, ki se je prikazala, je bila Blakova mama, ki je hotela poroko preprečiti. Mene ni niti pogledala, le Blaka je zgrabila za roko in mu začela pridigati tako naglo, da sem komaj kaj razumela. Resnično čudno sem se počutila, ko sem samo stala tam, medtem ko je mati poskušala mojega ženina prepričati, naj se ne poroči z mano. Spomnim se, da sem strmela v svoj prst in opazila, da sem si pogrizla vso kožico okrog nohta. Gledala sem Blaka, ki se je otresel materine roke in odkimal. Odšel je proti templju. Nisem vedela, kaj naj storim. Še nikoli nisem bila v templju in bila sem vznemirjena, ker nisem vedela, ali moram vstopiti skozi posebna vrata ali kaj takšnega. In tudi gospa Nelson je bila videti, kot da potrebuje pomoč. Razmišljala sem, kako bi Blaka vprašala, kaj naj naredim, ko je k meni prišla gospa Nelson, a tako hitro, da sem hotela zbežati. »Garma ti bo gledala iz tega,« je rekla in pokazala na mojo obleko. Dobesedno nisem vedela, o čem govori. Le grozno slab občutek sem imela. Mama mi je vedno govorila, da se v mormonski cerkvi dogajajo najbolj perverzne stvari. Usta sem imela popolnoma suha, a mi je uspelo reči: »Kakšna garma?« No, zgolj jecljala sem. Enako kot v šoli, ko so mi druga dekleta govorila grde stvari. Gospa Nelson je trepnila, kot da sem rekla nekaj neprijaznega. »Tvoja garma,« je potrpežljivo rekla, mislila je, da je nisem razumela. »Tvoja sveta garma.« Gledala me je v oči, kot bi upala, da bo v njih nekaj zagledala. »Ne reci,« je rekla, »da ti moj sin sploh ni povedal.« Zaprla je oči, kot bi zbirala neko notranjo moč, nagnila se je k meni in mi prišepnila: »Notri ti bodo posodili obleko, da se boš zakrila.« Potem se je odmajala stran, roko si je držala čez oči. Šele kasneje se mi je posvetilo, da je bila morda samo prijazna. Da mi je dala blagoslov na edini način, ki ga je poznala. Rachel se ne strinja z mano. Misli, da je Adelaide do zadnjega upala, da se bom umaknila. Seveda sem vedela, da imajo mormoni najraje nadvse spodobne in preproste poročne obleke. Blake mi je omenil, da moram imeti roke in prsi zakrite, hkrati pa sem mislila, da je samo hudoben glede mojih oblačil, enako kot je vedno bila hudobna moja mama. Karkoli sem oblekla, ni bilo v redu. »Pa saj se vidijo naramnice modrca!« je zasikala. »Bi rada, da bi te imeli ljudje za vlačugo?« Kakorkoli, šla sem v butik s poročnimi oblekami, ki mi je bil všeč, odkar sem bila še deklica. Stoji na vogalu Murray Streeta in vedno ko sem šla z mamo v mesto, sem kradoma, da me ne bi videla, pogledovala proti izložbi. Trgovina ji ne bi bila všeč. Nad vhodom je imela velik neonski znak z napisom Pravljična nevesta, izložbeno okno pa je bilo polno čudovitih nabranih oblek. Ne vem, zakaj, ampak vedno so me spominjale na puhaste račke, poravnane v vrsto. Nekoč sem mamo vprašala, zakaj se trgovina imenuje Pravljična nevesta, in pogledala me je resnično grdo in rekla: »Zato ker so poroke pravljice, potem pa sledi garanje.« Moja mama se je poročila mlada in skoraj vse otroštvo sem poslušala, kakšno napako je naredila. Od takrat nisem nikoli več odkrito pogledala Pravljične neveste, temveč le skrivaj. Ne smejte se, OK? Nekoč ko je snežilo, je bilo zunaj čudovito, vse belo in čisto, jaz pa sem se pretvarjala, da sem ledena princesa in da je moja omara trgovina. No, ampak preden sem se poročila z Blakom, sem vstopila v Pravljično nevesto. Ženske so bile zelo prijazne z mano, verjetno so videle, da sem nervozna. In ja, seveda, bila sem sama. Nenehno so me spraševale, ali se dobro počutim in kdaj bo veliki dan, ali bom takrat že potrebovala malce širšo obleko. Najbrž so mislile, da gre za 'nastrelano poroko', kot ji je pravila moja mama. Vsa ponosna sem jim povedala, da se bom poročila z ljubeznijo, ki me spremlja že od otroštva in mi vsak dan, odkar sem bila stara pet let, pošlje rdečo vrtnico. Spomnim se, da si je ena od žensk obrisala solzo. Potem sem jim pojasnila, da mora obleka zakriti prsi in roke, ker je njegova družina zelo konzervativna, zaradi vere. Gospa z natupiranimi lasmi je kar naravnost vprašala: »Gre za SPD družino, ljubica? So mormoni?« In jaz sem rekla: »Ne, gospa, samo zelo verni so.« Želim si, da tega ne bi rekla. Ampak bila sem nervozna, ker ta del mesta ni bil mormonski in ker nisem hotela, da bi mama izvedela, da kupujem poročno obleko. Kakorkoli, gospe so bile katoličanke, tako da enako kot jaz niso imele pojma, kako se obleči za v tempelj. Pokazale so mi vse obleke, ki bi jih lahko kupila z denarjem, ki sem ga imela na voljo. S seboj sem prinesla vse svoje prihranke – ves denar, ki sem ga prihranila z delom ob sobotah, odkar sem imela petnajst let. Torej, ogledovala sem si široke nabrane obleke z velikimi krili. Ampak prijazna gospa me je od njih odpeljala k 'žepu prijaznim oblekam', kot jim je rekla. Zven teh besed mi je bil tako zelo všeč, da na začetku sploh nisem dojela, da govori o cenenih oblekah. Sčasoma sem zagledalo eno, ki sem jo želela. Bila je iz več slojev, segala pa je do sredine stegen, zadaj je imela veliko belo rožo s čipko, ki je segala do tal. Obleka je segala do vratu, korzet pa je bil posut z drobnimi cvetovi. Spomnim se, da sem iztegnila roko in pobožala cvetove. »Morda pa vaše priženjene družine ne bo motilo,« je prijazno rekla prodajalka, »če boste nosili tole. Tako drobceni ste, da boste v njej videti kot vila.« »Nisem prepričana,« sem rekla in umaknila roko, spomnila sem se Blakovega nezadovoljnega izraza na obrazu, ko je govoril o oblekah in kronah. »Za pomemben obred gre. Rada bi bila videti pravšnja za svojega moža.« Ob teh besedah sem se počutila zelo odraslo. Tudi vzravnala sem nekoliko. »Torej bo tale prava?« je vprašala prodajalka. Dobila sem občutek, da me je že naveličana in da želi zapreti trgovino. Obleka, ki jo je držala v rokah, je imela čipkaste rokave in čipkast predel, ki je zakrival prsi. »Zelo klasična je,« je rekla, »in nevpadljiva.« »Ja,« sem rekla, »ta je popolna.« In resnično sem mislila, da je. Dokler mi ni Blakova mama povedala drugače, na moj poročni dan. Ko sem vstopila v tempelj, sem bila zagotovo videti skrajno nesrečna. Imela sem občutek, da vsi strmijo vame. Moja poročna obleka s čipko na prsih je razkazovala trpežen zbledel najlon, raztegnjen od premnogih pranj. V zadnjem trenutku sem si ga za enajst dolarjev in štiriinpetdeset centov izposodila v templju. Gledam skozi okno avtomobila in butik z ženskimi oblačili izgine, zamenja ga znak za Midtown Plazo z Dream Travel Agency, Lotus Massageom in McKabe's Food Marketom. Zaslišim hreščeč zvok. Policist, ki vozi, govori v svoj radio. Odgovora ne slišim. Na vogalu nekoliko prehitro zavijemo. »Ja,« reče in suče volan, »takoj jo pripeljeva.« XLV Tina, sestra-žena Sedim, s prsti bobnam po mizi. Brewerjeva je odšla. Vrnil se je Carlson. Prinesel mi je kavo, brez besed jo je potisnil proti meni. Hvaležno sem jo sprejela. Pomaha z zavojčkom cigaret. Odkimam. »Ne, hvala, v redu sem.« Zavojček odloži, strmi vanj. »Pred časom sem prenehal,« reče. »Težko vztrajam.« »Kako to?« »Ah, življenje. Življenje se vmešava.« Pogleda me. »Eno lahko pokadite, če želite,« rečem. »Ne bom vas zatožila.« »Ne v službi,« reče. Cigarete potisne proč, zavzdihne. »Torej, mi boste povedali?« vpraša. »Povedala kaj?« Občutim sram, nepričakovano. Kot da Carlson ve, da se gabim sama sebi. Zakaj bi mi bilo sploh mar? »Ah, dajte no, gospodična Keidis, prizanesite mi. Brewerjeva tam zunaj,« s palcem pokaže proti vratom, »misli, da ste bili vi. Gospo Nelson želi izpustiti, vas pa zapreti. Ampak midva veva, da niste vi umorili svojega moža, je tako?« Povsem nepričakovano želim zajokati. Prav potruditi se moram, da zadržim solze. »Potem pa mi pomagajte,« reče in roteče iztegne roke. Nekaj trenutkov ga gledam, poskušam ugotoviti, ali me izigrava. »Policistom ne pomagam,« naposled rečem. »Boste zaradi nekega čast-med-tatovi sranja raje šli v zapor? Odkrit bom z vami, gospodična Keidis, zdite se mi inteligentnejši.« Carlson frcne škatlico cigaret Lucky Strike, dve cigareti pogledata iz nje. Eno poda meni, jo prižge, potem plamen ponese še k svoji in medtem ko jo prižiga, puha dim. »Niste več v službi?« Nagnem glavo, nasmehnem se. »Zaupam vam, da me ne boste zašpecali.« Vrne mi nasmešek. »Imam prav?« Prikimam. »Sem si mislil. Rad bi vam pomagal, gospodična Keidis. Mislim, da lahko vaš položaj razumem nekoliko bolje kot ostali.« »Poslušam.« »Gospodična Keidis,« reče, »velik del vsega tega se bo zožil na vprašanje, čigava zamisel so bile spolne igrice z davljenjem. Ugibam, da si jih je želel vaš mož, imam prav? Je bila zamisel njegova?« Praskam si lak z nohta, med prsti držim cigareto. »Ja,« priznam, »te stvari so mu bile všeč.« »In to ste vedeli, preden sta se poročila?« Pihnem dim, z njim si zakrijem obraz. »O tem sicer nisva govorila, a najbrž sem vedela,« rečem. »Nekaj let na ulici, in naučiš se izbirati moške s posebnimi željami. Ki želijo posebne usluge.« »Kako hitro po vajini poroki je Blake izrazil željo po posebnih uslugah?« »Pravzaprav takoj.« Ob spominu občutim nekakšno nelagodje. Bila sem naivna, ker sem mislila, da me Blake ljubi zaradi mene. Seveda je moralo biti nekaj drugega, kar sem prinesla v najino razmerje. Kasneje sem na neki način nekaj podobnega naredila tudi za Emily. Jaz sem bila tista, ki je Blaku v vsem ustregla, a dobila sem vtis, da Emily ni bila za te stvari. Pri Rachel, to vemo vsi, je šlo zgolj za nič ne vidim, nič ne slišim. »Zagotovo vam je težko. Zdaj, ko ga ni več,« reče Carlson. »Kdo pa ste, Oprah Winfrey?« »Po mojih izkušnjah je žalovanje zapletena reč.« Skomigne. »Žalujete za tem, kar je bilo, in žalujete za tem, česar ni bilo, pa tudi za tem, kar bi lahko bilo.« »To ste lepo povedali.« Nekaj me prešine. »Ste pred kratkim koga izgubili?« »Ah, ne tako zelo pred kratkim. Ampak, ja, pred približno tremi leti mi je umrla žena.« »Moje sožalje.« »Je že v redu. Počasi sem se že navadil.« Pogled mu zdrsne k oknu. Deliva si tovariško tišino. Vesela sem, da Brewerjeve ni tukaj. »Smem vprašati, kaj vas je pritegnilo?« vpraša čez nekaj časa. »Hočem reči, dobil sem vtis, da vam vera ne pomeni toliko kot drugim.« »Dobra mormonka sem, detektiv,« rečem v bran. »Spoštujem pravila. Nobenega alkohola, kofeina, nikotina. Nobenega nudenja oralnih užitkov za pet dolarjev na ulici.« Nasmehne se. »V srednji šoli sem igral nogomet,« reče in potegne iz cigarete. »Moj stari je hotel, da ga igram.« Zamahne s cigareto, češ, saj ni važno. »Tudi jaz sem upošteval pravila.« Spet se mi nasmehne. »Ampak športa nisem maral.« Carlson je kar čeden, ko se nasmehne. Zdi se mlajši. »Zanima me zgolj, zakaj točno ta veja religije?« »No, ja, očitno je moje razmerje z bogom zelo podobno razmerju z vsemi drugimi moškimi v mojem življenju. Zapleteno je.« Tokrat se ne nasmehne. Sledi tišina. Obrišem si kotičke oči. »Prav imate, težko je bilo, te spalnične zadeve.« Smrknem. »Mislila sem …« Glas me izda. »Mislila sem, da bova normalen poročeni par, veste.« S hrbtiščem dlani si obrišem nos. »No, normalen, kot si v poligamnem zakonu pač lahko, saj me razumete?« Pogoltnem, znova smrknem. »Vedela sem, da ga bom morala deliti. Vsaj na ta del sem bila pripravljena. Mislila sem, da sem. Ampak svoje preteklosti nisem hotela prinesti v zakon. Moje življenje je bilo tako zelo slabo,« rečem. »Tako neurejeno in umazano. Hotela sem biti čista. Želela sem nov začetek. Verjetno sem preveč pričakovala.« Carlson molči, sočutno me gleda. Obrišem solze. »In sploh mi ni uspevalo,« nesrečno rečem. »Nisem ga mogla osrečiti. Imel je tiste svoje temačne dni, ko je samo ležal na kavču.« Smrknem. »In zanj je bilo zelo stresno, ko se je trudil, da se me tri ne bi večno prepirale, ker se nismo mogle razumeti.« »Prišli ste z rehabilitacije. Ranljivi ste bili,« reče. »Ni vaša naloga, da osrečite moža. Njegova je.« Spet smrknem, nasmehnem se. »Hvala.« »Nečesa sem se spomnil. Mislite, da je mogoče, da je katera od drugih žena videla posnetke na tem Blakovem telefonu?« »Ne.« Smrknem. »Hočem reči, da ne vem, kako bi lahko. Hranil ga je v zaklenjeni škatli.« »Dandanes se telefoni avtomatično povežejo v oblak na serverjih,« reče Carlson. »Mislite, da je bil Blake dovolj tehnično podkovan, da je to funkcijo izklopil? Pravim le,« še doda, »da če bi imeli Rachel ali Emily dostop do interneta, bi morda lahko …« »Vem, kaj poskušate narediti,« ga prekinem, čutim, da zardevam ob misli, da so te stvari v oblaku. »Ustvarjate pritisk. Radi bi me pripravili, da bi rekla, da je Rachel znorela zaradi teh posnetkov in ubila Blaka.« Otresem pepel. Cigareto uperim vanj. »Nekaj vam bom povedala,« rečem in maham z gorečo konico, »nihče ni Rachel bolj sovražil kot jaz. Morda je celo zmožna koga ubiti, ne vem. Tako poštirkane ženske … Človek ne more nikoli vedeti, kajne? Ampak Rachel je najbolj vdana oseba, kar jih poznam. Verjame, resnično verjame, da bo z Blakom preživela večnost. Da bo večno z njim. On je tisti, ki jo bo povlekel za seboj v onostranstvo. On. Mislite, da bi resnično ogrozila večnost svoje duše in umorila moškega, ki ga ljubi, samo zaradi tega? Malce ljubosumja? Prepira?« Znova otresem pepel, odločno. »Motite se,« rečem. »Ni bila Rachel.« »Gospodična Keidis,« mirno me gleda, »ste resnično prepričani o tem?« Prikimam. »Nemogoče je, na tej božji zeleni zemlji, da bi Rachel Nelson ubila svojega moža.« XLVI Rachel, prva žena Pustili so me samo v sobi za zaslišanje, zdi se mi, da čakam že celo večnost. Ko ne morem več čakati, k sebi potegnem mapo, ki jo je Brewerjeva pustila na mizi. Odprem jo. Na vrhu je Blakova slika. Verjetno jo je izbrskala njegova mama iz časa, ko je obiskoval kolidž. Mlad je in lepo oblečen, lase ima resnično jagodno blond, v modrih očeh nasmešek. Zaboli me v srcu. Takrat sva se z Blakom začela videvati. Peljal me je na sladoled, prvič sem bila v slaščičarni, v Brigham Young University Campusu. Blake preprosto ni mogel verjeti, da še nikoli nisem bila na takšnem kraju. Kupil je celo banjico karamelnega sladoleda. O tem smo se šalili celo na poroki. Njegov brat je rekel, da je takoj vedel, da sem ta prava, ker je Blake zame potrošil dva dodatna dolarja. Preplavi me val čustev. Kako me je stisnilo v želodcu, vedno ko se je na telefonu pojavila njegova številka. Vse je bilo popolno, dokler je bila Rayne Ambrosine zakopana. Pokopališče ponoči. Lopata. Blaka ni več, pomislim, gledam nasmejanega študenta. Blaka ni več. Obrnem sliko in opazim, da je Adelaide nekaj napisala na hrbtno stran. Blake, enaindvajset let, prvi dan na kolidžu. Stresem z glavo. Blake ni nikoli diplomiral. Ekonomija mu preprosto ni šla. Pomagala sem mu s seminarskimi nalogami, a namesto njega nisem mogla na izpit. Kljuka na vratih se premakne. Hitro zaprem mapo in jo potisnem proč. Vstopi detektiv Carlson. Srce mi hitro bije. Niti malo mi ni všeč. »S policistko Brewerjevo ne prideva skupaj,« reče, izvleče stol, sede in iztegne noge. Ne odgovorim. »Kot stvari vidim jaz, vas je tisto noč nekaj razbesnelo. Izgubili ste živce. Pri roki ste imeli orožje. Ugibamo, da kakšno motiko ali neko drugo vrtno orodje. Ostro, a ne ostro kot nož. Močna ženska ste,« reče Carlson, »zaradi sekanja drv in prekopavanja zemlje. Morda ste najprej pomislili, da bo videti kot samomor. Ali da je šlo za neko spolno igrico, ki jih je imel vaš mož rad.« »Prosim?« Soba z belo preprogo, poškrobljena posteljnina, gladke rjuhe. Svetlolaska leži gola na postelji, Blake na njej. Pretvarja se, da uživa, vendar ne. Premaknjena je. Ljudje tako pravijo. Premaknjena je. Ljubosumna je na mlajše punce. »Ne sprenevedajte se, gospa Nelson. Mislite, da vam bo kdo verjel, da niste vedeli? V isti hiši ste živeli, za božjo voljo.« Svetlolaska obrne glavo, pogleda me. Blaku nekaj šepne v uho. Načrtujeta nekaj v zvezi z mano. V meni vre sovraštvo. Najraje bi se zapodila vanjo, jo udarila z nečim z bolniškega vozička. Da bi jo tam spodaj bolelo. Odprejo se vrata, vstopi Brewerjeva. V obraz je rdeča. »Nisi prišel pome,« reče Carlsonu. Vidim, da je jezna, a tega noče pokazati. »Ja, nekaj vprašanj imam za gospo Nelson, pa te nisem hotel nadlegovati.« Carlson se na stolu nasloni nazaj. Brewerjeva ga nejevoljno gleda, poteze na čelu in okrog ust ima napete. Carlson pokima proti meni. »Gospa Nelson me poskuša prepričati, da ne ve ničesar o posnetku na telefonu. Meni se zdi to v domu, ki meri nekaj kvadratnih metrov, zelo malo verjetno. Vsi spijo na seniku. Spalnice ločuje le mavčna stena, v katero lahko s prstom izvrtaš luknjo.« Brewerjeva me z jantarnimi očmi sočutno pogleda. Deliva si trenutek, češ, obe imava opravka s tem kretenom. »Gospa Nelson, pravite, da niste vedeli, da ima vaš mož … poseben okus?« vpraša. Občutim grozno slabost. Vrača se preteklost, preganja me. Kako naj bi jaz vedela, kaj je normalno in kaj ni? »Ne vem, o čem govorite,« šepnem. Popredalčkaj. Tako boš ostala na varnem. Brewerjevi je nelagodno. Carlson ji nameni sem-ti-rekel pogled. Brewerjeva izdihne, da ji sijoči temni lasje na čelu za hip zaplapolajo. »Veste, da je bilo truplo vašega moža izmaličeno,« reče, »pred-vsem mednožje.« Temno rjav pesek se spreminja v rumenkastega. Karamelne skale imajo temne robove, kot bi bile ožgane. Moška me nosita. Kri kaplja. Bolnišnična postelja, noge imam razširjene. Nekaj mi počne, boli me. Prepotena sem, vročična. »Saj ne boš spet poskusila pobegniti, kajne?« reče svetlolasa gospa. »Če boš, ti ne bom mogla pomagati.« Brewerjeva še vedno govori. »… prstanec s poročnim prstanom odsekan,« reče. »Takšne rane bi lahko naredila žena. Na podlagi tega, kar mi je povedala gospa Nelson, se celo strinjam, da si je to zaslužil.« Na to ne odgovorim. Le kako bi lahko? »Gospa Nelson, prosila vas bom, da si ogledate nekaj na telefonu, ki smo ga našli,« reče Brewerjeva, »vendar vas moram opozoriti, da vas bo morda vznemirilo.« Pozorno me opazuje. »Ob predpostavki, da tega niste videli še nikoli prej.« »Želite, da si ogledam slike?« »Gre za … posnetek,« reče. »Na njem je vaš mož.« »Z Blakom nisva ničesar snemala,« rečem, nekoliko prehitro. Brewerjeva obrne zaslon prenosnika proti meni. Drži se tako mrko, da v meni vzplameni božji strah. Ne vem, kaj naj pričakujem, da bom videla. Ampak pravzaprav mi odleže, ko vidim, da ni zgolj zamrznjena Blakova podoba. Vidim roza nalakirane nohte, očitno je Tina držala telefon in snemala. Pogledam bliže in spet začnem trepetati od strahu. Blake leži na postelji, na obrazu ima izraz, ki ga nisem še nikoli videla. Pričakujoč, prestrašen … navdušen. Na blazini ob njem leži zvit pas. »Kaj je tole?« vprašam. Slabo mi je. Brewerjeva se nagne nad prenosnik in pritisne gumb za predvajanje. »Najbolje, da si ogledate posnetek.« XLVII Tina, sestra-žena Carlson ugasne cigareto. »Za trenutek pozabiva na motiv. Poglejva dejstva, OK? V tem ni nič slabega, kajne?« Prikimam. »Forenziki ne morejo natančno določiti časa smrti. Razpon sega od poznega večera do zgodnjega jutra.« Pomolči. »Zgodaj tisti večer ste bile ve, žene, preveč jezne ena na drugo, da bi lahko ostale v hiši, je tako?« »Majhna je.« Bežno se nasmehnem. »Še posebej, kadar so v njej tri ženske, ki se sovražijo. Hm, naj pomislim. Emily je šla na sprehod. Rachel je šla v skladišče.« »Torej,« reče Carlson, »Emily Marinelli je šla sama ven približno takrat, ko je šel Blake lovit ribe?« »Ja. Takoj zatem, ko jo je Blake pripeljal iz bolnišnice. Ampak saj ste videli Emily? Mokra nima več kot trideset kilogramov. Da sploh ne omenjam, da je tako zelo rahločutna, da niti mesa za burgerje ne more pripraviti. Dajte no, da bi Emily človeku odsekala prst?« Ob tej misli odkimam. Prešine me podoba Emilyjinega obra-za. Izraz, ki ga je imela včasih, ko je mislila, da je Blake ne more videti. »In Rachel? Ste prepričani, da je bila ves čas v shrambi?« »Tako je rekla.« »Niste pa prepričani?« »Veste, detektiv, Rachel ne laže. Vera ji to prepoveduje. Torej, če je rekla, da ni šla iz shrambe, potem ji lahko bolj ali manj verjamete na besedo, da res ni šla.« »Niste je pa videli? Ali slišali?« »Stroj za konzerviranje se sliši kilometer daleč. Ampak shra-mba stoji nekoliko dlje od hiše. Ne vidi se, kaj počne tisti, ki je v njej.« »Kako dolgo je bila tam?« Nagubam čelo, poskušam se spomniti. »Ur, telefonov ali česa podobnega nismo imele, zato je težko določiti čas. Lahko rečem le to, da se je vrnila, preden se je zmračilo.« »Je bila po vašem zunaj dlje kot običajno? Zanima me, kaj Rachel ponavadi počne v shrambi.« Zavzdihnem. »Detektiv Carlson, vem, da ste bistri. In zato vem, da ste shrambo preiskali in najbrž ste našli ogromen star stroj za konzerviranje in veliko kozarcev konzervirane hrane. Imam prav?« Carlson se ne zmeni za moj sarkazem. »Našli smo dovolj hrane za konec sveta,« reče in se presede na stolu. »Čedno zložene, z nalepkami. Torej, kako dolgo je bila Rachel tam? Več ur?« »Različno. Odvisno od količine pridelka.« Zbada me čuden občutek. Kot bi nekaj izdala. »Sta z Emily kdaj šli v shrambo?« »Ne. To je bila Rachelina domena.« »Ni hotela, da bi tja hodil še kdo?« »Ne. Mene vloženo korenje nič kaj posebej ne zanima.« Skomignem. »Verjetno smo si vsi različni. In z Emily sva se obe bali tistega stroja. Je star tovarniški primerek, ki ga je Blake za silo popravil. Ropotal je, kot da se bo vsak čas izstrelil v orbito.« Carlson se zamisli. »Je Rachel hodila v shrambo tudi ponoči, gospodična Keidis?« Oklevam. »Našli smo namreč dokaz, da je bil nekdo v njej tisto noč, ko je umrl Blake. Merilnik na vašem generatorju je okrog polnoči zabeležil porabo energije. Izmed vseh aparatov na vašem ranču le ta stroj potrebuje tolikšno količino energije. Shramba je le pet minut hoje od reke.« Pomolči, da bi poudaril pomen besed. »Malce nenavadno, kaj?« doda Carlson. »Da bi nekdo šel sredi noči konzervirat hrano?« Nagne se naprej. »Se vam zdi morda verjetno, da se je šel tja nekdo umit? Bistvo stroja za konzerviranje je, da segreva vodo, kajne? Morda ga je nekdo uporabil, da bi opral okrvavljena oblačila.« Predstavljam si Rachel za Survive Wellom. Velik enainštiridesetlitrski kotel pod pritiskom, ki rahlo spominja na enoto za deaktiviranje bomb – nekaj centimetrov debelo jeklo in ogromno majhnih črnih gumbkov pri vrhu. Deluje s pomočjo generatorja in potroši tretjino vse elektrike. Enkrat sem ga videla med delovanjem, ves se je tresel in povsod je iz njega jezno sikala para. Kot bi imel v sebi vse Racheline zamere in jezo in ga bo vsak čas razneslo. Vendar ima Carlson prav. Malce belila, in mislim, da bi se v tem kotlu dalo oprati oblačila. Dvomim, da me ne bi zbudil hrup. Morda. »Nobena perica nisem,« rečem, iznenada vsa vznemirjena. »Zato ne morem vedeti, a ne? Veste, kaj? Dovolj sem povedala. Tole smrdi po pasti.« Carlson me pogleda v oči. »Kakor želite,« reče. »Prepričan sem, da se vam je do zdaj že posvetilo, da je bil, kdorkoli že je ubil Blaka, ves krvav. Če bi bil to jaz, bi pomislil na to, da oblačila slečem in jih operem.« Ko vstopi Brewerjeva, jo oba pogledava. »No, kar precej zanimivih stvari ste nam povedali, gospodična Keidis,« reče Brewerjeva in sede. Sranje. Je poslušala? »Prav tako, seveda, ste potrdili nekaj pomembnih točk,« nadaljuje. »Kot prvo, da vi niste tako zelo kot gospa Nelson prepričani, da se boste na drugi strani pridružili duhu svojega moža.« Poblisne z jantarnimi očmi. »Kot drugo, da vas nihče ni mogel videti v času, ko je bil umorjen Blake Nelson.« Vsa zgrožena pogledam Carlsona. »Prekleti kreten,« izbruhnem. »Past ste mi nastavili?« Odkima in prefrigano pogleda Brewerjevo. »Lahko ste srečni, gospodična Keidis, izpustili vas bomo namreč. Morda vas bomo poklicali, da boste pričali na sojenju.« »Kaj?« Počutim se, kot da mi izginjajo tla pod nogami. »Ste našli morilca?« vprašam, čeprav ne dojemam točno, kaj bi to lahko pomenilo. »Našli ste Blakovega morilca?« Carlson dolgo molči, kot bi iskal prave besede. Sčasoma reče: »Vaša sestra-žena je priznala.« XLVIII Emily, sestra-žena »Razčistimo tole.« Brewerjine jantarne oči so prikovane na-me, kot da me poskuša ujeti na laži. »Svojemu možu ste sledili do potoka, kjer je lovil ribe?« »Tako je.« Zadovoljna sem sama s sabo. Zvenim točno tako kot kdo na televiziji. »Zadavili ste ga s pasom. Potem ste ga napadli z vrtnim orodjem? Drži?« »Da, gospa.« »A tako.« Ne pogleda me v oči. »Z manjšo sekiro,« pojasnim. »Rahlo ukrivljeno. Za delo na vrtu.« Gleda me. Čakam, da bo nadaljevala. »Ko smo preiskali ranč, smo našli krvavo sled – kri vašega moža – vodila je v zunanjo shrambo. Kaj nam lahko poveste o tem?« »No, ja, kot sem že rekla. Ne spomnim se veliko.« »Ja, res ste povedali. Bili ste čustveno pretreseni,« brezbrižno reče Brewerjeva. »Čustveno pretresena,« ponovim. »Mislim, da sem samo tavala naokrog. Hočem reči, sploh nisem mogla verjeti, kaj se dogaja. Mislim, da sem odšla do shrambe in potem spet nazaj k reki. Vse sem vrgla v reko.« »Mislite?« »Vse je megleno.« »Pa veste, da je skrajno neverjetno, da reka ne bi ničesar naplavila?« »Skrivnostna so pota Gospodova.« Izraz na obrazu Brewerjeve mi je znan. Imeli so ga učitelji v šoli, ko nisem znala pojasniti nečesa, kar se je njim zdelo zelo preprosto. »Prosim, ne počnite tega,« reče. »Ampak tako je bilo,« rečem. »Jaz sem to storila.« »Emily,« nežno reče, »kaj nam lahko poveste o drugih ženah? Sta bili dobri z vami?« »Oh, ja,« rečem in prikimam. »Resnično dobri ženi sta. Še posebej Rachel.« V ogledalu nasproti sebe vidim svoje oči, velike in iskrene. »Vse je postorila sama. Konzervirala je vso našo hrano. V shrambi je imamo dovolj, če bo napočil konec sveta.« »Veste, da sta vaju pustili tukaj, da bi prevzeli krivdo?« Ne odgovorim. »Pa vi?« vpraša Brewerjeva. »Ste vi dobra žena?« Pogledam svoje roke. Droben poročni prstan, ki ga je moral Blakey dati delati po naročilu, ker mi v prodajalni nobeden ni bil prav. Spomnim se, da je bil zaradi tega jezen. Stal ga je petdeset dolarjev. »Ne,« rečem, »nisem.« Dolga tišina. Ne vem, ali Brewerjeva pričakuje, da bom rekla še kaj. Zavzdihne. »Potem ko ste sekiro in pas vrgli v reko, ste odšli nazaj na ranč in v posteljo?« »Ja.« »Niste šli v shrambo, na primer? Tisto noč je nekdo namreč bil tam. Kraj smo si zelo dobro ogledali, vendar ga ne moremo prepričljivo povezati z zločinom. Mislim, da je morilec imel na svojih oblačilih veliko krvi. Morda je tam uporabil kaj, s čimer jih je očistil.« »Tega dela se ne spomnim dobro.« »In manjkajoči prsti?« Popade me čuden vrtoglav občutek. Pravzaprav spomin. V zvezi z Blakovimi prsti. Po poroki sva se z Blakom vozila z avtomobilom in pogledala sem proti volanu. Takrat sem prvič opazila, da ima na členkih rdeče dlačice. Razlagala sem mu, da moja mama govori, da je najina poroka nezakonita, da je poligamija kazniva, da bom šla najprej v zapor, potem pa v pekel. Še celo zasmejala sem se malce. Ampak Blake je rekel: »Pečat templja je v Božjih očeh zakonita poroka. Povedal sem ti, ljubica, da smo izobčenci, ker živimo po Božji besedi.« Nisem mu mogla odgovoriti. Hočem reči, preveč sem bila pretresena. Mislila sem, da se je Blake šalil, ko je omenjal izobčence. Zadnjih pet ur sem izrekala čudne zaobljube in obljubila sem, da si bom z nožem razparala trebuh, če jih bom prelomila, on pa mi zdaj pove, da poroka sploh ni veljavna. Kar naravnost sem ga vprašala, kako tempelj sploh dovoljuje takšno poroko, če velja za tako svetega in vse to. In Blake je rekel, da tempelj podrobno ne preverja, ali je kdo že s kom poročen. Spet sem pogledala roko na volanu, posejano z dlačicami, in pomislila sem, da sem nekaj podobnega nekoč že videla na National Geographicu, v oddaji o nekih ogroženih opicah. »Kaj je z njimi?« vprašam Brewerjevo. »Prstanec vašega moža je pogrešan,« reče Brewerjeva. »Nekdo mu ga je odsekal. Našli nismo ne prsta ne poročnega prstana.« »Verjetno sem ga vrgla v reko,« rečem. »Skupaj s pasom in sekiro. Kot sem rekla, nisem …« »Niste jasno razmišljali. To ste že povedali.« Na začetku se mi je zdela policistka Brewerjeva zgolj malomeščanska policistka, zdaj pa se je prelevila v pravo zasliševalko. »Koliko ste visoki, gospodična Martinelli?« »Okrog sto petinpetdeset centimetrov.« Prikima. »Na podlagi kota, pod katerim je žrtev prejela udarec v glavo, in ob predpostavki, da je takrat sedela na svojem ribiškem stolu, so forenziki ocenili višino napadalca. Devetdesetodstotno so prepričani, da ga je ubila ženska, ampak meni se zdite premajhni, da bi lahko to sami izpeljali. Koliko je bil visok vaš mož? Sto osemdeset centimetrov? Telesno močan?« Brewerjeva se podrgne po zagorelem čelu. »Ste ga vlekli do brina in ga obesili nanj?« Odkima. »Tega preprosto ne verjamem.« »Ampak tako se je zgodilo.« »Gospodična Martinelli, se zavedate, da s priznanjem tega zločina tvegate smrtno obsodbo?« »Posmrtno življenje je drugačno od tega,« rečem. »Brez bolečin, brez trpljenja. Vse probleme, ki sva jih imela z Blakom, bo rešil Bog.« Brewerjeva je videti resnično izčrpana. »Gospodična Martinelli, povedala vam bom, kaj me bega. Vašemu priznanju ne verjamem. Ampak naši policisti so preiskali ranč.« Pomolči. »Najbolj čudno je to, da je vaša zgodba mo-rda res izmišljena, a določene ključne podrobnosti se ujemajo,« reče. »Torej, ali ste resnično umorili svojega moža ali pa zelo dobro veste, kdo ga je.« XLIX Rachel, prva žena Vsa omotična odidem s policijske postaje. V moji glavi se tepeta dve resničnosti. Stvari, ki jih je Tina počela mojemu možu. Česa je bila sposobna Emily. Živela sem z obema, kuhala sem jima, skrbela zanju. Izkazalo se je, da nisem poznala nobene. Občutek je podoben kot takrat, ko so preiskali Domačijo. Kot bi vse, kar sem vedela in poznala, izginilo – puf. Kot da se mi bodo vsak čas vdrla tla pod nogami. Nisem videla? Ali nisem hotela videti? Prešinejo me besede policistke Brewerjeve. Zdi se, da je vaš mož izbiral ranljive ženske. Z Emily se nisva razumeli. Ampak ko se nam je pridružila Tina, sem iskreno mislila, da lažje shajava. Celo o Bogu in o vsem mogočem sva se pogovarjali. Blake se je nenehno imel za nekaj več, govoril nam je, da nismo dovolj dobre zanj. Medtem pa je za zaprtimi vrati Tini ves čas dovolil, da ga pretepa. To me najbolj mede. Namreč, če je Tina vešča … česa? Davljenja? To mi ne gre v glavo. Zakaj je policija potem Tino izpustila? Morda je zapeljivo gledala detektiva Carlsona in je ta sklenil, da je nedolžna. Moški so takšni, zunaj Domačije. Ne moreš jim zaupati. Ne morem prenehati razmišljati o tem. Vse skupaj se trudim odriniti, zapreti pokrov. Ampak zdi se, da moji predalčki na straneh pokajo. Ko sem videla tisti posnetek z Blakom … Nekaj je storil. Prestavil ročico. Premaknil nekaj hrumečega, kar strelja misli, ki jih že zelo dolgo nisem imela. Od nekod se mi pred oči privrtijo slike. Vidim pobesnelo Emily. Takšnega besa ni mogoče nadzirati. Kot bi bila ves ta čas pridna punčka, zdaj pa je nekaj moralo ven. Vpiti in kričati. Preplavi me čuden temačen občutek. Podoben staremu spominu. Verjetno je Emily šla k reki, kjer je lovil ribe. Blake je lovil ribe v visokih ribiških škornjih. Oblačila je imel lepo zložena na obrežju, proč od reke. Na oblačilih je bil pas, zvit v popoln krog. Lahko si predstavljam, kako je sedel tam, čisto mirno, in namakal trnek, s hrbtom obrnjen proti prašni potki. V mislih vidim Emily, kako se mu približa s sekiro v roki. In potem? Se pogovarjata? Prepirata? Blake jo pošlje proč, ker plaši ribe. Obrne ji hrbet. In ravno ko odhaja, se v njej sprosti bes. Zamahne s sekiro in ga udari po zatilju, Blake pade po prašnih tleh, krvavi. Razjeda me čuden občutek. Kako je mogoče, da vse tako jasno vidim? Zakaj se mi zdi, da gre za spomin? Vse odkar je umrl Blake, imam občutek, kot da nekdo prekriva kotičke mojih možganov, kot bi na kozarce lepil etikete. Robovi se vihajo, za zdaj sicer še dobro držijo, a lepilo popušča. Prav kmalu se bo razkrilo, kaj je pod njimi. Sedem za volan našega avtomobila. Zagledam Tino, ki pride s policijske postaje. Potem se ustavi. Detektiv Carlson ji maha, nekaj ji hoče povedati. Opazujem ju, poskušam ugotoviti, o čem se pogovarjata. Presune me zatišje. Kot oko orkana. Še nekaj me prešine. Kaj, če je Emily nedolžna? Če je tako … V hipu me preplavi živčen nemir. Kaj, če so jo aretirali točno iz tega razloga? Da bi se skrila, kjer je s Tino ne moreva doseči? Zdaj sem pošteno prestrašena. Emily namreč ve. Ve. Še huje, ne bo si mogla pomagati. Slej ko prej bodo izvlekli iz nje. Emily bo policiji povedala vse. L Tina, sestra-žena »Hej! Gospodična Keidis, počakajte!« Obrnem se in zagledam Carlsona, ki plane s policijske postaje, skoraj teče. S pogledom ošinem Rachel, ki sedi in čaka v našem zdelanem Chevyju. »Ja, prosim, detektiv?« Zvenim resnično sarkastično. »Govoriti moram z vami,« reče. »Le minutko vam bo vzelo.« »Nimam minutke.« Carlson zavzdihne. Zunaj, proč od močnih luči sobe za zasliševanje, zgleda mlajši. V zgodnjih tridesetih, morda. Očitno je mlad postal plešast. »Poslušajte, nočem se prerekati,« reče. »Bistri ste, razumem. Poznate zakone. Jaz vas ne podcenjujem, kot vas morda drugi.« To me rahlo osupne. »Ampak rad bi vas vprašal, preden odidete z Rachel Nelson, ali ste resnično prepričani, da ni morilka?« »Mislite, da bi sedla k njej v avto, če bi mislila, da je?« Vzdihne in se popraska po obriti glavi. »Poslušajte, to vaše dekle tam notri,« s palcem pokaže proti policijski postaji, »njena zgodba je polna lukenj. Ampak če jih ne misli zapolniti, ne morem narediti ničesar.« Strmim vanj. »Kaj hočete, detektiv?« »Med racijo Sončne domačije …« Išče besede. »Bilo je nekaj najhujšega, kar sem kdaj videl,« naposled reče, gleda me naravnost v oči. Verjamem mu, domnevam, da je detektiv Carlson videl že kar nekaj groznih reči. »Tiste deklice, ki smo jih rešili, so se nas na smrt bale.« Pripre oči. »Niso vedele … ni jim bilo jasno, da ni prav, da jih njihov očka z nekom poroči, ko dopolnijo štirinajst let. Da jim pomagamo. Vpile so in kričale, na vse pretege so hotele proč od nas.« Gleda me, kot bi ga nekaj preganjalo. »Mi smo bili pošasti, ki so lovile prestrašene deklice. Grozno je bilo, grozno. Ampak tam jih nismo mogli pustiti. Med tistimi razbojniki in izprijenci. Matere so bile kot zombiji, znotraj mrtve. To je bil najhujši pekel v mojem življenju.« Zdi se tako žalosten, da bi ga najraje objela. »Šele kasneje smo izvedeli, da jim je Prerok rekel, da smo vsi zunanji ljudje hudiči, ki jim bodo vzeli otroke,« reče. »Mi pa smo preprosto vztrajali in dokazali, da ima prav.« Zasmeji se. »Včasih celo pomislim, da jih je možakar sam izdal,« doda. »Če ljudje mrmrajo o tem, da bi odšli, jim pošlji krdelo policistov, da jim vzamejo otroke.« Na dolgo izdihne. »Žal mi je,« rečem. »Resnično. Storili ste, kar ste lahko.« Zbere se. »Poskušam vam dopovedati,« reče, »da se za nikogar ni srečno končalo. Ne nekaj mesecev kasneje, ne nekaj let kasneje. Tam so bili otroci druge generacije. Otroci, ki niso poznali ničesar razen tiste luknje. Stoodstotno so bili vzgojeni v nevednosti in neumnostih. Večina teh najstnikov komajda piše ali bere. Bi radi slišali moje mnenje? Potrebnih bo tisoč let, če bomo imeli srečo, preden se bodo ti ljudje in njihovi otroci približali normalnemu svetu.« »Hočete reči, da je za Rachel prepozno?« Moj glas postane mehkejši. »Hočem reči, da ne poznam niti enega od njih, ki bi si uredil življenje. Ali so droge ali kult ali pa to, kar imate vi.« Vdihne. Pogleda proti avtu, Rachel sedi in strmi predse. »Niste ena izmed njih. Imajo nas za brezbožnike,« doda z nasmeškom. »Zveni dokaj prijetno, dokler se ti ne posveti, da mislijo, da smo prekleti, ne?« »Rachel ne misli tega.« »Ne zvenite prepričljivo,« pripomni Carlson, še vedno gleda avto. »Z mojega vidika imamo žrtev umora in nekoga z motivom in sredstvi.« Prhne skozi nos. »Osebo s hudimi čustvenimi motnjami, ki je zavestno poustvarila pogoje, s katerimi je posnemala svojo družino. Vem, kaj si zelo verjetno mislite o meni. Sem samo še en prezaposlen policist, ki mu ni mar. Ampak tega poklica sem se lotil zaradi pravice. Gospodična Keidis, zelo odkrit bom z vami. Sem policijski detektiv. Veliko slabega sem že videl. Štirinajst let dela me je naučilo, da je ponavadi pravilen najočitnejši odgovor. Ni tako kot na televiziji, kjer se v zgodbah zgodijo preobrati.« Na dolgo izdihne. »To vam pripovedujem zato, ker imate tu zgoraj več kot ostali.« Potapka se po glavi, gleda me v oči. »Povem vam, da z gospodično Martinelli ne bom tratil energije.« Pomolči. »Po mojem smo zločinca našli. Vendar ne sedi na policijski postaji.« Pomenljivo pogleda proti Rachel. »Ampak glede tega ne morem veliko storiti. Narediti moram, kar mi je naročeno. Če bi bilo odvisno od mene, mislim, da obstaja motiv, ki bi ga bilo treba raziskati, in še veliko dokazov, ki jih nismo našli. Država je zaključila primer. Dobila je priznanje.« »Hočete reči, da naj jih jaz poiščem?« »Tega ne smem reči. Sem pa na voljo, kolikor sem vam lahko, kar sicer ni veliko.« Opravičljivo me pogleda. »Prisluhnil vam bom. Če boste … če se vam bo kaj posvetilo, me obvestite. Resno vas bom vzel, o tem bodite prepričani.« Nepremično me gleda. »In če boste vztrajali in še naprej živeli pod isto streho, gospodična Keidis, bi na vašem mestu spal s pištolo pod blazino in z enim odprtim očesom.« »Hvala za nasvet,« rečem. »Mislim, da ne gre samo za to.« Razširi roke. »Odločitev je vaša.« Obrne se, da bi odšel. »Počakajte,« rečem. »Nekaj pa je res.« »Aja?« »Tole telefonsko številko sem dobila.« Pobrskam po torbici in izvlečem listič, ki mi ga je dala Marsha. »Vsaj desetkrat sem klicala, a se nihče ne oglasi. Ime ji je Dakota Jessop. Mislim, da se je srečala z Blakom, preden je umrl.« Carlson si ogleduje sliko, strmi v obraz. »Morda veste, kdo je?« vpraša. »Morda dela za nepremičninsko agencijo,« rečem. »Podobna je ljudem z Domačije,« reče čez trenutek. »Privzdignjeni lasje in staromodna obleka.« Potapka po ovratniku prerijske obleke z doma všitim rumenim delom in širokimi rokavi. »Imena ne poznam, ampak bilo jih je dva tisoč in bolj ali manj so lagali o vsem pomembnem.« Spet ta odsoten pogled, spominja se grozot. Izvleče telefon, fotografira sliko in telefonsko številko. »Preveril bom,« reče. »Ničesar ne obljubim.« V zahvalo prikimam in se odpravim proti avtomobilu. Ko sedem k Rachel, še vedno premlevam, kar mi je povedal. »Kaj je hotel detektiv Carlson?« vpraša Rachel in me pogleda. »Nič.« Gledam naravnost predse. »Pojdiva.« LI Emily, sestra-žena Vrata se odprejo in vstopi detektiv Carlson. Všeč mi je, ker je prinesel krofe, ko sva se prvič srečala, njegov trebušček pa me spominja na vodno posteljo, ker mu tako niha ob pasu. Ne da bi vprašal, ali sme, kar zdrsne na stol zraven Brewerjeve. Nejevoljno ga pogleda. »V minutki bom gotov,« reče. »Nekaj bi rad preveril z gospodično Keidis. Igrali ste se detektivko, kajne? S svojo sestro-ženo?« Od strani pogleda Brewerjevo. »Gospodična Keidis pravi, da sta skupaj obiskali Rachelino sestrično. Dobili sta ime in telefonsko številko skrivnostne dame, za katero mislita, da se je z njo dobival Blake.« Skomignem. Ko vidim, da ni prinesel slaščic, me ne zanima toliko kot prej. »Nihče se ni oglasil,« rečem. »Le poštni predal.« »Tudi meni ne,« reče Carlson. »Sem jo pa preveril v sistemu. Ne vem, kdo je ta vajina gospa z visoko pričesko, ampak njena telefonska številka pripada zelo brezvestni nepremičninski agenciji v Vegasu.« Molči in me gleda. Sicer ne rečem nič, občutim pa vznemirjenje. Vedela sem, da je za tem zgodba. »Doslej ni bilo še nobenih obsodb,« nadaljuje Carlson, »jih pa kolegi iz Nevade poskušajo ujeti zaradi cele vrste krivic. Las Vegas Nepremičnine so znano mafijsko podjetje. Le ujeti ga ne moremo.« Mafijsko podjetje. Zanima me, ali je Tina to vedela, glede na to, da dela z nepremičninami. Misel obračam v glavi. Zdi se mi malo verjetna. Mislim, le zakaj bi se verna gospa pridružila nepremičninskemu podjetju? Še posebej takšnemu, ki je na slabem glasu, kot trdi detektiv Carlson. Če pomislim, je Blake res imel neke papirje, ki jih je poskušal skriti pred mano. Zemljevide in podobno. Na koncu jih je raje hranil v templju, kjer je delal, ker sem vedno vse našla. Pomislim, da bi to povedala Carlsonu, a si premislim. Naveličana sem že tega, da se vse vrti okrog Blaka. »To za vas spremeni stvari,« reče Carlson. »Če se je Blake zapletel v nekaj nezakonitega, stavim, da je to razbesnelo Rachel, imam prav?« »Pozabljate na Tino,« rečem. »Dela v nepremičninski agenciji. Iz Vegasa je. Če vprašate mene, ju je najverjetneje seznanila ona.« Prešine me, da je bila Tina zelo molčeča glede tega nepremičninskega podjetja. Morda se ga je spomnila. »Seveda,« dokaj navdušeno reče Carlson. »Povejte nam torej, zakaj bi Tina to naredila?« Nenadoma spoznam, kaj počne. »Ne boste me pretentali,« nejevoljno rečem. »Povedala sem vam, da sem bila jaz. Jaz sem ubila svojega moža.« Nagnem se na-prej, komolce položim na mizo. »Kakorkoli,« pripomnim, utrujena sem, »ne bom več govorila. Hočem nazaj v svojo sobo.« »Mislite celico.« Pogledam na uro. »Ja, kmalu bo kosilo. Moški za pultom mi je povedal, da bo pečenka.« Brewerjeva na dolgo izdihne. »Emily, saj se zavedate, da ne boste več dolgo pri nas, kajne? Pojasnili smo vam. Tehnično gledano ste zdaj v priporu in če ne boste plačali varščine, vas bomo poslali v zapor, kjer boste počakali na sojenje.« »Povedala sem vam, da nočem varščine.« Brewerjeva povesi kotičke ust, kot bi bila zaradi nečesa iskreno žalostna. »Emily,« reče, »zapor ni prijeten kraj. Zakaj se ne bi … še malo pogovarjali z nami. Vem, da imate bujno domišljijo. Povejte, kaj mislite, da bi se zgodilo Blaku, če ne bi vi prvi prišli do njega?« »Obiski so dovoljeni, kajne?« vprašam. »V zaporu?« »Ja. Kot sem vam že povedala, so obiski ob določenih urah …« »OK. Nimam več kaj povedati.« »Nima smisla, da vas držimo tukaj, če ne boste govorili z nami, Emily. Carlson meni, da ste krivdo priznali samo zato, ker ste mislili, da bo obtožena Rachel. On tovrstne stvari povezuje. Takšen je. Misli, da nas poskušate zmesti. Da nas vozite po ovinkih.« Pomolči, gleda me. »Ampak naj vam povem, kaj mislim jaz. Mislim, da ste odtujeni od matere, katere mnenje si ženete k srcu. Mislim, da ste upali, da jo bo vsa ta zadeva s priznanjem pripeljala sem.« Trudim se, da bi jo mirno gledala v oči, kot da sem detektivka v kriminalistični seriji, a čutim, da mi trza obraz. »Naj vam povem, v čem je težava.« Poteze na njenem obrazu se omehčajo. »Vašo mater smo poskušali pripeljati sem. Poklicali smo jo, ji pojasnili, kaj se dogaja, a dosegli nismo ničesar. Zato sem jo osebno obiskala v hiški v West Walleyju.« Brewerjeva je vljudna, rekla je hiška, in ne mobilni dom. Spet čutim, da mi trza obraz. Z roko sežem k licu, morda bom tako umirila trzanje. Brewerjeva me gleda s svojimi jantarnimi očmi. »Nimam vam pravice reči, da vaša mati ni prijazna oseba,« reče. »Bom pa rekla tole, in sicer, če igrate na karte priznanja zato, da bi vas prišla obiskat, boste igro igrali do trenutka, ko vam bodo v roko zapičili smrtonosno injekcijo.« Počutim se, kot bi mi nekdo zarinil nož v trebuh in Brewerjevi to zamerim. Ampak kar govori, ni res. Ne razume. »No, to najbrž sploh ni važno, ker bom izbrala ustrelitev,« rečem užaljeno. Brewerjeva mežikne. »V skladu z ustavo zvezne države Utah imam pravico, da izberem ustrelitev, če sem obsojena najhujšega zločina,« nadaljujem. Sledi tišina, vsi strmijo vame. »Gospodična Martinelli, bi nam, nevernim ljudem v tem prostoru, razložili, o čem govorite?« »V Mormonovi knjigi,« rečem, »piše, da je umor neoprostljiv greh. Ampak je lahko odpustljiv, če umreš tako, da kri prelije tla.« Brewerjeva si pritisne prste na senca. »Hočete reči, da na svojo smrt gledate kot na ustavni samomor? Glede svoje smrti ste pa resnično posebni.« »Krvna pokora je edini način, da oseba, kot sem jaz, pride v nebesa.« »Resnično verjamete, da vam bo odpuščeno, da ste ubili moža, če vas bodo ustrelili?« »Odpuščeni mi bodo vsi grehi,« rečem. »In tako ne mislim samo jaz,« kljubovalno pribijem, ker odkimava z glavo, kot da sem izrekla neumnost. »Zakaj pa mislite, da imamo v Utahu ustrelitev?« Brewerjeva iznenada postane napeta. Utrujena. »Veste, nikoli nisem pomislila, da bi vprašala.« LII Tina, sestra-žena Rachel brez besed odpelje s parkirišča. V glavi mi odmeva Carlsonovo svarilo. Takoj iz avta! Zdi se mi, da sem se že napol izmazala. Seveda je Emily priznala. Saj vendar govorimo o gospodični kraljici drame. Verjetno je opazila, da je Rachel deležna vse pozornosti in je hotela kos pite še zase. Ampak Emily očitno ne ve, da če jo bodo na policiji vzeli resno, ni denarja, s katerim bi plačale varščino – niti centa. Bili smo v dolgovih, ko je Blake umrl. Emily bodo vrgli v zapor, kjer bo čakala na sojenje. Ob tem me po vsem telesu mrzlo spreleti. Zavzdihnem, dlani si pritisnem na oči. Niti pomisliti ne upam, kaj vse bo malo čudaško Emily doletelo v zaporu. Želela si bo, da bi se vrnil Blake. Rachel vozi, še vedno ne spregovori. »Si v redu?« vprašam. Počasi se počutim resnično neprijetno. Ne odgovori. Namesto tega naglo zavije in zapelje v zapuščeno ulico. Pogledam sovoznikova vrata. Ona samo sedi in strmi predse. »Lagala si mi,« tiho reče. Preplavi me grozljiv občutek, kot da bi resnično morala iz avta. »O čem pa govoriš?« mi uspe reči. In potem se spomnim. Skoraj prepričana sem, da je pod voznikovim sedežem pištola. Blake jo je vedno imel za primer, če bi mu kdo hotel ukrasti avto. Pojasnil je, da je to v Utahu običajno – pištola, ne rop. Je nabita? Ne morem se spomniti. »Davila si ga,« se oglasi Rachel. »Pas si mu dala okrog vratu. Kako si lahko storila kaj takšnega?« Oklevam. Ne kaže nobenih znakov, da bo segla po orožju. Tesno se oklepa volana. »Nisem …« začnem. »Ne laži mi!« zavpije. Še nikoli je nisem slišala tako zavpiti. »Dobri ljudje ne lažejo!« Še vedno me ne pogleda. Videti je blazna. V mislih iščem pištolo. »Rachel, pomiri se. Pojdiva v kakšno okrepčevalnico ali nekam. Pogovoriva se.« Počutim se ogroženo, občutek poznam. Enako sem se počutila v avtu nekega zmešanega Johna, ki me je hotel pretepsti. Pomislim, ali lahko tiho odpnem varnostni pas, tako da ne bo opazila. Planem po vratih. Če ima pod sedežem pištolo, potem ni pametno, da izgledam krivo. Javni kraj. Pojdi na javni kraj. To smo si med seboj v Vegasu govorile punce. Obrne se in me pogleda. Oči ima polne solz. »Samo resnico mi povej,« reče. »Prosim.« Tehtam možnosti. »Moje preteklo življenje,« pogoltnem, »preden sem bila krščena, sem … sem počela te stvari. Z moškimi. Za denar.« »Ubijala si ljudi?« »Ne!« Ogorčena sem. »Ne, kako lahko pomisliš na to?« Nič se ne spači kot ponavadi, kadar se moti in tega ne more priznati. Govorim naprej. »Jemala sem jim zrak, nekatere to vzburja. Všeč jim je,« rečem. »Moškim je to všeč?« Gleda me, ne more verjeti. Na obrazu se ji riše panika. »Ne vsem. Nekaterim. Redkim. Gre za fetiš.« Čeprav pozna cel kup pametnih besed, sem prepričana, da ne ve, kaj pomeni ta. »Nekaterim so všeč čudne stvari,« pojasnim. »Neobičajne.« Molči dovolj dolgo, da vem, kaj me bo vprašala naslednje. »Je … je bilo to všeč Blaku?« šepetaje spravi iz sebe. Prikimam, v grlu imam cmok. »Ja,« rečem. Rachel se sesede na sedež. Dolgo negibno sedi in strmi v prazno. Potem položi glavo med dlani in zajoče. »Vedno sem vedela, da nisem dovolj dobra zanj,« hlipa. »Česa takšnega ne bi mogla nikoli narediti. Četudi bi to zahteval.« Premaknem se bliže k njej, previdno jo potrepljam po hrbtu. »Ti si bila dovolj dobra,« rečem. »On je bil zlagan. Ni bil dovolj pogumen, da bi bil odkrit z nami.« Pogledam jo, poskušam razbrati izraz na njenem obrazu. »Veš,« dodam, »pred poroko mi Blake ni nikoli omenil, da so mu všeč takšne stvari.« Primem se za vrat. »Nikoli si nisem mislila, da bom morala spet to početi.« Sočutno me pogleda s svojimi modrimi očmi in pomislim, da me je Blake pošteno izdal. Na svoj način sem bila prizadeta in razočarana. »Nas je potreboval, da se je počutil popolnega. Ampak rad te je imel. Vse nas je imel rad.« Rachelino hlipanje se pomiri. Obriše si solze. Pritečejo nove. »Si rada to počela?« vpraša in me pogleda. »Ne, sploh ne,« priznam. »Niti malo, pravzaprav.« Rahlo se nasmehne. »In jaz nisem nikoli rada kuhala,«. Obe se zahihitava, precej histerično. »Vse, kar sem si želela, je družina,« reče Rachel. »Verjetno sem se preveč naprezala. Bog je imel drugačne načrte.« »Imaš družino,« rečem. »Vse do danes smo živele v isti hiši, skupaj jedle, se prepirale med seboj. To je v vseh ozirih boljše od mojega otroštva.« Ne zdi se, da bi jo prepričala. »In tako je zaradi tebe,« dodam in jo pogledam v žalostne modre oči. »Če ti ne bi skrbela za celotno gospodinjstvo, bi že davno obležala v nekem mestnem jarku, zadrogirana s čimerkoli, kar bi mi prišlo pod roke. Emily bi bila, ne vem, v neki instituciji. Ti si najino lepilo. OK? Četudi Blaka ni več.« »Hvala,« dahne. Obupanost ji izgine iz oči. Potem, čisto iznenada, ranljiva plat izgine in spet je hladna, ukazovalna Rachel. »Ne morem razumeti,« žalostno reče. »Če ga nisi ti …« Utihne. »Če ga nisem kaj?« Ne zmeni se zame. »Mislila sem, da je Emily postalo lažje,« reče Rachel in zmaje z glavo. Nehote se zasmejim. »Rachel, ti to resno?« Izraz na njenem obrazu se ne spremeni. Zavzdihnem. »Rachel, Blaka sem imela rada in vse to. Ampak celo ti si morala opaziti, da je bil na trenutke čisto zmešan. Mislim, vse tiste zamisli o večtisočlitrskem zbiralniku vode. Kako je nenehno povečeval tvojo shrambo, da je bilo najprej prostora za triletno zalogo, potem za šestletno. Potem je načrtoval prostor, kjer bi hranil krmo za živali, čeprav živali sploh nismo imeli.« »Pripravljeni moramo biti na konec sveta. Takšna je naša vera. Zate je nova.« »Rachel,« potrpežljivo rečem, »mormone sem poznala že prej. Verjemi ali ne, ampak v Vegasu jih imamo. Veliko mormonov ima velike shrambe – prava skladišča. Le redki živijo v pu-ščavi s takšnim načrtom. In spomni se, ko je začel Blake razpredati o vladi in zarotah in zdravniških kartotekah.« Podrgnem se po sencih. »Mislim, da za Emily zakonsko življenje ni bilo lahko. Morda se je celo počutila prevarano. Obljubljeno ji je bilo normalno življenje, potem pa je v zameno dobila Blakovo verzijo.« Rachel žalostno zmaje z glavo, v oči ji spet stopijo solze. »Emily bi morala priti k meni in se pogovoriti,« je rekla. »Sestre-žene smo. Za večno zapečatene.« K sreči ne gleda proti meni, zato ne vidi izraza na mojem obrazu. Gleda predse in zmajuje z glavo. »Le kako nama je lahko naredila kaj takšnega? Ne vem, ali ji bom lahko kdaj odpustila.« LIII Tina, sestra-žena Osuplo strmim v Rachel. »Saj vendar ne misliš resno, da je to storila Emily?« vprašam in zevam. »No,« reče Rachel na svoj zblaznelo praktičen način, »kako pa sem lahko prepričana, da ni?« Obtožujoč namig je komajda opazen, a ga zaznam. »Kot prvo, Emily je velika in težka kot povprečen majski hrošč,« rečem. »Kot drugo, poznava jo. Ja, že res, da je velika lažnivka, ampak ubila ne bi nikogar. Tega nima v sebi. Emily si želi samo malo pozornosti, to je vse.« Že medtem ko govorim, me prešine, da policistka Brewerjeva ni nobena tepka. Mislim, da Emily ne bi aretirala brez dobre osnove. Da bi tratila državni denar, preprosto ni njen stil. Kaj pa, če … V glavi mi odzvanja, kot bi imela v njej prekleto uro. Kaj, če Emily … nekaj ve. Morda je kaj videla. Pa to prikriva. No, to bi lahko verjela. Vprašanje je le, ali prikriva, ker ščiti Rachel. Verjetno je na tehtnici, koga je bolj sovražila. Svojo ženo ali svojega moža. Rachel zmajuje z glavo, kot bi se hotela nečesa otresti. »Obnašaš se, kot da si odlična poznavalka ljudi,« reče. »Nihče nikogar ne pozna zagotovo. To je med ljudmi in Bogom.« »Velike težave imaš z zaupljivostjo, veš?« »A res?« udari nazaj. »In to praviš ti, ki ne zaupaš nikomur? Vse moraš narediti sama, kajne? Si kdaj pomislila, da bi me prosila za pomoč pri obvladovanju Blaka? Ali sem preveč provincialna zate, da bi me vprašala za nasvet v zvezi z moškim, s katerim sem poročena malo več kot šest let?« Nimam odgovora. Pravzaprav sem malce šokirana. »Reciva, da imaš prav in da je Emily nedolžna,« reče Rachel in zamenja temo. »Kaj potem misliš, da se je zgodilo na ranču?« Sledi neprijetna tišina. Dolgo samo strmiva druga v drugo. Rachel prva umakne pogled. »Veva, da se je Blake malo pred smrtjo dobil z blondinko,« rečem. »To mu resnično ni bilo podobno, kajne?« Obraz ji spreleti bolečina. »Saj ne misliš resno, da je tam nekje zunaj še četrta žena?« vpraša. »Morilka?« »Ljubezen in denar, kajne? Dva razloga, zakaj ljudje ubijajo. Nisi gledala Zakona in reda?« »V tej seriji veliko preklinjajo.« »Res je. OK. Bistvo je, da se je Blake morda zanimal zanjo, ona pa je rahlo zmešana, ne vem, kot na primer v Usodni privlačnosti. To je film,« dodam. »Meni vse to zveni rahlo za lase privlečeno,« zdravorazumsko odvrne Rachel. »Poleg tega pa razen nas ni nihče vedel za ranč. Nemogoče je, da bi Blake nekoga skrivaj pripeljal sem.« Zavzdihne. »Mislim, da se moraš soočiti s svojo žalostjo. Mislim, da se želiš z vsem tem le zamotiti,« zamahne z roko, »s policisti in lopovi. Prizadeta si. To moraš predelati.« Ta Rachelina plat me je vedno razbesnela. Tako zelo si želi biti pridna punca, ubogati pravila. Za naju z Emily je bilo to vedno na zadnjem mestu. »Najina sestra je,« rečem Rachel. »Emily ne ve, v kaj se je spustila. Če ne bova plačali varščine, jo bodo zaprli. Seveda bo nosila trenirko drugačne barve in pri večerji bo dobila večji krožnik, ker še ni obsojena, ampak verjemi mi, da zapor ni kraj, kjer bi se Emily znašla.« Izdihnem. »Najina družina je. Družine ne pustiš na cedilu, je tako? Četudi je neumna kot noč in prizna zločin, ki ga ni zagrešila.« Rachel trznejo ustnice, kot bi me začela nekoliko bolj občudovati, vendar pa tega ne more reči na glas. »Policija ne bo obtožila Emily, če je nedolžna.« Rachel to pove tako, kot bi samo sebe prepričevala, da so škifi dobri fantje, a si ne verjame. Odkimam, precej razburjeno. »Škifi ne rešujejo zločinov, Ra-chel. Le primere zapirajo, da si izboljšajo statistiko. Nekaj takšnega, nekaj tako zapletenega, gre naravnost na dno predala. Verjemi mi. Dobili so priznanje.« Nekaj časa obe molčiva, razmišljava o Emily. »Vem samo to, da nekaj ni v redu,« rečem. »Blake se je dobival s skrivnostno blondinko. Poskušal je kupiti posest Domačije. Tvoja sestrična je povedala, da je zanimanje za zemljo veliko. Veliko ljudi jo je hotelo, ne samo Blake. To je motiv, kajne?« »Govorili sta z Marsho?« »Sprosti se,« rečem. »O tebi ni rekla nič slabega.« Bila je šala, ampak Rachel se vidno sprosti. »Blake je vedel, da mi zamisel, da bi kupil Domačijo, ni všeč,« žalostno reče Rachel. Z vso pravico bi lahko bila jezna. Nobeden od njiju ni ne meni ne Emily omenil ničesar v zvezi z nakupom zemljišča. Ampak Rachel vidno trpi, hudo mi je zanjo. »Blake je imel zamisel, da bi nakup Domačije ublažil moje more,« pove Rachel in vem, da spet počne to, kar vedno počne – poskuša upravičiti nerazumno početje našega moža. »Saj veš, da bi se soočila s svojimi strahovi.« Pomislim. »Zveni podobno Blaku,« rečem. »Da počne nekaj za svoje dobro, pod pretvezo, da je skrben. O mrtvih nič slabega, Rachel, ampak mislim, da je našega ljubega pokojnika bolj zanimalo, kako poplačati dolgove in dobiti še kakšno ženo, kot pa igranje psihologa svoji ženi.« Pogledam Rachelin obraz, a težko je razbrati, kaj si misli. »Ti je Blake kdaj omenil Dakoto Jessop?« vprašam. »Nepremičninsko agentko?« Rachel odkima. »Blake je tvoji sestrični Marshi dal njeno telefonsko številko, ona pa jo je dala nama z Emily.« Z glavo pomignem proti tlom, k torbici pri nogah. Rachelin obraz se spremeni. »Jo lahko vidim?« Zgrabi mojo torbico, ne da bi počakala na odgovor, in divje brska po njej, kot bi morda jaz, če bi bila z narkomanskim tovarišem, pa mu ne bi zaupala, da mi bo dal pošteno polovico. »Je tole?« Izvleče preganjen listič in ga začne odpirati. Ko zagleda natisnjeno Dakotino sliko, je njen odziv skoraj živalski. Na obrazu se ji nariše čisti strah. Še nikoli nisem videla nikogar tako zelo prestrašenega, pa sem videla že marsikaj. »To žensko poznam,« šepne. »Poznam jo. Vodila je kliniko.« LIV Rachel, prva žena Z besedami ne morem opisati svojega odziva na sliko. Ta obraz. Ta obraz. Občutki, ki jih poraja v meni, so telesni. Kot bi mi nekdo zarinil iglo v dimlje. Daveča groza. Osupnem ob morečem spominu. Sem v napol budnem, napol sanjavem stanju. Moška me nosita čez peščeno prst. Jantarno rumenkast prod jima hrešči pod nogami. V napol zavednem stanju se mi dozdeva, da me neseta naravnost v pekel. Potem zavoham belilo in se ovem, da sem v kliniki. Ves moj svet je samo bolečina. Grozljiva bolečina. Preplavi me dobro poznani strah. Za hip pomislim, da sploh ne bom odprla oči. Ko pa zaslišim njen glas, si ne morem pomagati. Kar same se na široko odprejo. »Sedi,« nekomu strogo reče. »Bi rada, da tvoj mož izve, da si naredila sceno in se osmešila?« Stoji na drugem koncu sobe. Stisnem pesti. Prosim, Bog. Naj me ne opazi. Obrnem se na bok, gledam proč, srce mi divje razbija. Takrat opazim, da v postelji poleg mene nekdo leži. Mlado temnolaso dekle. Približno mojih let. Leži na boku, zvita v klobčič, roke si tišči med noge, kot da jo tam spodaj boli. »Rayne?« Pogled ji zastane na meni. Zdaj jo prepoznam. Moja polsestra je. Melissa. Kot deklici sva se igrali, preden je bila njena družina preseljena v veliko hišo. Ima zelo lepe morsko zelene oči, ki čudovito izstopajo ob skoraj črnih laseh. »Marička.« Zavije z očmi. »Najbrž imaš enako težavo.« Ne odgovorim ji. Razjeda me žalost. »Vse bo v redu,« reče. »Pogumne kot Jezus, kajne?« Prime me za roko. Uspem se nasmehniti. To igrico sva se igrali, ko sva bili še deklici. Druga drugi sva postavljali izzive, da bi bili pogumni kot fantje. »Pogumni kot Jezus,« šepnem. Z drugega konca sobe zazveni čuden zvok. »Ubožica,« reče Melissa in kuka izza mojega hrbta. »Teta Meg je z najbolj čednimi najbolj neprizanesljiva.« Ne vem, od kod prihajajo te misli. Vem pa, da jih nočem deliti s Tino. Raje kot v obraz jo gledam v zagorele roke. Roza lak na nohtih ima na robovih okrušen. »Jo poznaš?« navdušeno vpraša Tina. Slika je zrnasta. Kot bi nekdo zelo povečal staro fotografijo. Ampak visoka pričeska s kitami za ušesi je dobro vidna, prav tako njene oči. Tudi njen nasmešek je zelo poseben, meni znan. Kar vidim jo lahko, kako se mi nasmiha, a ne na prijeten način. Teta Meg. Zdaj se spomnim imena. Skoraj nemogoče bi ga bilo pozabiti. »Z Domačije je,« rečem. »Bila je medicinska sestra ali nekaj podobnega. Mislim, da ji je ime Meg. Poznali smo jo kot teto Meg.« Težko mi gre z jezika. »Hm.« Tina namrščeno gleda sliko. »Torej je spremenila ime?« »Večina nas je spremenila ime,« rečem, »ko smo odšli.« »Svetle lase ima,« pripomni Tina. »Morda pa se je Blake sestajal z njo.« Ob tej misli se počutim skrajno grozno. »Misliš, da jo je Blake osvajal?« vpraša Tina. Bela postelja. Gole ženske, tresoči se udi. Polno rok na golem Blakovem hrbtu, dotikajo se ga, ga božajo. »Ti paše?« vpraša. »Čutiš nebeški ogenj?« Pod golim Blakovim telesom je Megin obraz. Z ledenimi očmi me nepremično gleda. »Poročena je že,« rečem Tini. »Vidi se po pričeski.« Čutim odpor do slike, ki jo držim v roki. »Vrh grebena ima pobarvan belo. To počnejo le poročene ženske.« Tina na dolgo izdihne, kot bi si oddahnila. »Torej ženska z Domačije dela v nepremičninski agenciji. Prodaja posest. Zveni pokvarjeno.« »Vse v zvezi z Domačijo je pokvarjeno,« rečem. »Celotna reč je spominjala na piramido. Prerok je kradel svojim ljudem. Si poklicala številko?« »Seveda, velikokrat. Nihče se ne oglasi. Ampak omrežna številka je vegaška.« Zamišljeno potapka po lističu. Nagubam čelo, da bi razmislila. »Prerok je pobegnil v Vegas,« negotovo rečem. »Tam je bilo veliko varnih hiš.« »Varnih hiš?« »Ja, kot skrivne hiše, ki so jih imeli člani Cerkve. Povsod so. Obstaja mreža. Zato se je lahko tako dolgo izogibal aretaciji.« Obe se zamisliva. Tinin mobilnik zapiska. Izvleče ga, obraz se ji razvedri, nasmehne se. Kot bi bila na masaži hrbta. »Detektiv Carlson mi je poslal sporočilo,« reče. Zavijem z očmi. »Pravi …« Pomolči in bere. »Preveril je Dakotino telefonsko številko.« Spet tisti nasmešek. »In ugani, kaj je izvedel.« »Kaj?« »Lociral je njeno podjetje. Dobil je naslov.« Tina me pogleda, zelo odločno. »V Vegas grem,« reče. »Ugotovila bom, v kaj se je zapletel Blake.« »Ni to nevarno?« vprašam. »Znam skrbeti zase.« Prešine me spoznanje. Če je Blake poskušal kupiti Domačijo, potem obstajajo slike, zemljevidi. Na noben način ne smem dopustiti, da bi Tina videla kakršnekoli dokumente o posestvu. Dovolj je bistra, da bo seštela dve in dve. In še na nekaj pomislim. Zakaj se Tina kar naenkrat tako zelo zanima za to reč? Postanem sumničava. »Hej,« reče Tina, »si lačna? Greva v tisto restavracijo, ki se je Blaku zdela predraga? Da nekaj pojeva, preden se odpravim na pot.« Zamisel mi sploh ni všeč, saj je v hiši veliko konzerv juhe in testenin, prav tako smo se dogovorile, da bomo zelo previdne z malo denarja, ki ga še imamo. Vendar pa nočem, da bi Tina sama hodila naokrog in vtikala nos v Blakove zadeve. »OK,« počasi rečem, »seveda.« Speljem in zapeljem na cesto. Razmišljam o naslednjem koraku. Najbrž jo bom morala pregovoriti. »Pri kosilu se bova pogovorili o Vegasu,« rečem. »Prav,« odvrne Tina. Obrne glavo in gleda skozi okno. Na roza ustnicah se ji poigrava nasmešek. LV Emily, sestra-žena Ko sem bila še dekletce, sem oboževala spovednico v katoliški cerkvi. Skozi majhno rešetko sem pripovedovala svoje zgodbice in poslušala župnikovo zajemanje sape in c-c-c. Ko sem obiskala škofa v mormonski cerkvi, sploh ni bilo tako. Še posebej ker sem vedno imela občutek, da me škof Young ne mara preveč. Tudi zdaj se tako počutim. Sedi nasproti mene za plastično policijsko mizo in mršči obrvi. Spet smo v sobi, ki smrdi po cvrtju in neki omaki za burgerje. Papir, v katerega je bil zavit, leži v košu za smeti. Na mojem stolu je razpoka in če ne sedim pravilno, me ščipa v nogo, zato se nagibam na eno stran in se trudim dajati videz, da poslušam. Škof Young mi pridiga o krvni pokori. Da morda ne bo delovala. Vsaj mislim, da govori o tem. »Zakaj potem ta možnost sploh obstaja?« vprašam. »Zakaj lahko ljudje zahtevajo ustrelitev?« »Ni možnost,« reče škof Young, zveni jezno. »To ni kavarna, kjer si lahko izbereš, kako boš umrl. Zadeva je resna. Vaša dolžnost je, da se branite na sodišču in da spoštujete življenje, ki vam ga je dal Bog. Samomor je greh.« Nagne se čez mizo. »Emily, mi-slim, da niste nikoli resnično razumeli vere SPD. Obstajata dve vrsti nebes, ne samo ena. V nebeško kraljestvo ne morete vstopiti preko krvne pokore.« Dejansko sem užaljena. »Seveda jo razumem,« rečem in iztegnem prste. »Obstajajo tri vrste nebes. Obstajajo telestialna nebesa za ljudi, ki so dovolj dobri, a niso verni.« Vedno sem si jih predstavljala kot zelo domačen kraj z veliko televizorji. »Zemeljska so namenjena mormonom, kakršni ste vi, ki hodijo v cerkev in imajo samo eno ženo. Obstaja pa še tretja, najboljša vrsta za člane pluralnih zakonov, ki imajo vsaj tri žene.« »Ničesar niste razumeli,« jezno reče škof Young. »Prepričanje Cerkve ni takšno. Celestialna nebesa so za ljudi, ki so živeli pošteno življenje in so sprejeli nauke Jezusa Kristusa.« Če sodim po tem, kako naduto se drži, je prepričan, da je z eno nogo že tam. »Poligamija se ne uvršča mednje,« nadaljuje. Postaja mi dolgčas. In potem v sobo vstopi Brewerjeva, v roki drži knjižico. Prepoznam jo. Na prvi strani piše Krščanska zakonska disciplina. Pod naslovom je zrnasta fotokopirana podoba dveh združenih poročnih prstanov. Škof Young je videti nervozen. »Pomislila sem, da vam bo prisotnost vašega škofa koristila,« reče Brewerjeva in sede. »Da boste razčistili nekaj stvari.« Potapka po brošuri. »Takoj bom prešla k bistvu. Emily, je vaš mož zagovarjal fizično discipliniranje svojih žena?« Pogledam škofa Younga. Odhrka se. »Govorili smo o razumevanju med kristjani,« pojasni Brewerjevi, »in sicer da Biblija dovoljuje možu, da kaznuje svojo ženo.« Brewerjeva me pogleda. »Vas je Blake tepel?« tiho vpraša. »Em, ja.« Pogoltnem. Ljudje v prostoru se spogledujejo. »Kje vas je tepel?« »V spalnici.« Glas imam hripav, šepetajoč. Obraz škofa Younga postaja vse temačnejši in mrk. Brewerjeva me gleda zelo žalostno. »Mislila sem, po katerem delu telesa vas je tepel,« mirno reče, kotičke ust ima povešene. »Po riti.« Gledam v mizo. Zaželim si, da bi se odprla tla in me celo pogoltnila. »Z roko?« vpraša Brewerjeva. »Ali s čim drugim?« »Z roko.« Prikimam, a je ne pogledam. »Včasih tudi s pasom, če sem bila zelo poredna.« »S svojim pasom?« Ugibam, da razmišlja o tem, kako je umrl. Prikimam. Spomnim se resnično neprijetnega prizora. Ko sem potem hodila po hiši z občutkom, da prav gotovo vsi vedo. Kot da bi lahko videli vame. Blake je pripravil pravi šov za Tino, kot vedno. »Za nekatere se ta dinamika v zvezi obnese,« se oglasi škof Young. »Blake in Emily sta hotela to možnost raziskati.« »Aha.« Brewerjeva ukrivi obrvi. »Podobno kot v Petdesetih odtenkih sive?« »Krščanska disciplina nima ničesar opraviti z … z … zasužnjevanjem ali nenaravno spolnostjo!« izbruhne škof Young. »Seveda,« odvrne Brewerjeva in povzdigne glas. »Se opravičujem, res sem perverzna. Zgolj za trpinčenje žensk gre, kajne?« Od gnusa strese z glavo in me pogleda. »Zelo jasna bom,« reče, »fizično nasilje nad ženami je prepovedano, pa najsi bo z roko ali nogo ali katerimkoli drugim delom telesa, ne glede na to, kaj o tem piše v Bibliji.« Obrne se k škofu Youngu, oči ji žarijo od besa. »In še novica za vas, kamenjanje je po novem protizakonito,« reče. »Mlada dama …« reče škof in se togo vzravna, da mu zaplapola obilen podbradek. »Še enkrat mi recite mlada dama,« reče Brewerjeva, »pa se boste tako hitro znašli vklenjeni, da se vam bo zavrtelo v glavi. Mene zanima samo to, ali obstaja osnova, da Emily obtožimo za uboj, in ne za umor, kar bi bilo mogoče, če lahko dokažemo, da je bila dlje časa žrtev fizičnega nasilja.« Škof Young zmaje z glavo, na obrazu se mu riše odpor. »Dandanes je moderno kriviti moške za situacije, ki jih ustvarijo ženske. Vidim, kako mamljivo je igrati žrtev in ne prevzeti nobene odgovornosti za svoja dejanja. Zakon je dvosmerna ulica in v uspešnih zakonih žena sprejme moža z odprtim srcem.« »Vi resnično namigujete,« reče Brewerjeva, »da …« Zmeša se mi. Točno tako je bilo na ranču, ko so se vsi prepirali, kot da me sploh ne bi bilo zraven. V ušesa si potisnem prste in zakričim. LVI Tina, sestra-žena Natakarica nama postreže hrano. Meni hišno solato, Rachel hišni sendvič. »Meni se zdi načrt slab,« reče Rachel, ko natakarica odide. »Pravzaprav to sploh ni načrt. Pet ur se boš vozila do Vegasa in potem – kaj? Potrkala na vrata neke mafijske nepremičninske agencije?« Okoli prsta si navijam pramen las. Po mojem se Rachel rahlo preveč trudi, da bi mi preprečila najti Dakoto. »Nič ni narobe, da se poskušaš v takšnih trenutkih z nečim zaposliti,« reče. »Čiščenje hiše in podobno. Ampak celotna zamisel se mi zdi trapasta. Da sploh ne omenjam, da je tudi malce nevarna. Je Vegas tvoj sprožilec? Saj veš, za drogiranje.« »Se bojiš, da bom o Blaku izvedela kaj, česar ne želiš, da bi izvedela?« Vprašam, ker nočem priznati, da ima prav. Postane rahlo pobita, prste sklene okrog kozarčka mentolovega soka. »Morda,« reče. Rachel gleda mojo solato. »Se spomniš tiste spoznavne večerje,« vpraša, »ko nas je Blake seznanil?« Zavijem z očmi. »Le kako bi jo lahko pozabila? Že takrat bi morala vedeti,« vilice s slanino dvignem v zrak, »da je pravi skopuh. Na romantično večerjo nas je peljal v Kirkerjevo okrepčevalnico.« »Kjer sprejemajo samo gotovino,« reče Rachel. »To je imel rad. Manj tveganja, da bi računalniki vedeli, kje si bil.« »Oh.« Malce hecno se mi zdi, da ona to ve, jaz pa ne. Rachel z obema rokama dvigne sendvič, vendar ne zagrize vanj. »Zdela si se mi zelo vzvišena,« prizna in se skriva za hrano, »ker si naročila solato, medtem ko smo mi jedli ocvrt sir in pi-ščanca.« Vilice mi zastanejo na polovici poti do ust. »Ti to resno?« »Aha.« »Jaz pa sem vedno mislila, da name gledate kot na propadlo narkomanko, ki ni primerna za vašo hišo,« odvrnem. »Morda sem jaz kriva, da si tako mislila. Morda sem bila malce ljubosumna. Blake je nenehno ponavljal, kako prefinjena si.« Žvečim solato, pogoltnem. Hrustljava slanina je pečena v olju in na solati je toliko dresinga, da se začnem potiti. »To je počel, kajne?« rečem. »Meni je venomer govoril, kako krasna mama boš. Znal je zadeti tja, kjer najbolj boli, kaj?« Prikima in ugrizne v sendvič. »Še vedno menim, da ta izlet ni dobra zamisel,« reče s polnimi usti. »Kot prvo, sploh ne smeš čez mejo. Takšen je pogoj najinega izpusta.« »A veš, katera država ne vodi natančnih evidenc o zločincih? Nevada. Vegas je kriminalna prestolnica Amerike.« »Pa denar?« »Imam kreditno kartico. Uporabljala jo bom, dokler ne bo prazna.« Izraz na Rachelinem obrazu mi pravi, da ji vse to ni niti malo všeč. »Nevarno bo,« reče. »Če boš tako sama na cesti.« »Včasih sem se veliko vozila. Poleg tega pa je pod sedežem pištola, ne?« Namuzne se. »Blake jo je imel,« reče, »da bi nas varoval. Ampak ni nabita. Primorala sem ga, da je krogle vzel ven, potem ko sem slišala novico o puški, ki se je sprožila sama in ubila voznika.« Gleda me nekoliko predolgo, kot bi se spraševala, ali sem morda jaz razmišljala o tej pištoli. Rachel spregovori prva. »Mislim, da izlet v Vegas ni dobra zamisel. Zadevo bi morali prepustiti policiji.« Ob njeni naivnosti zmajem z glavo. »Ja, seveda. Škifi so klicali številko in oglasil se ni nihče, kot tudi meni ne. Morda so celo pustili sporočilo. Vso srečo jim želim, kolikor namreč jaz vem, mafijci ne vračajo klicev. Osebno pa ne bodo šli tja, kar verjemi mi na besedo.« »Zakaj ne?« »Pisarna je čez mejo,« pojasnim. »V Vegasu. Do tja je pet ur vožnje. In ker to ni v njihovi pristojnosti, se morajo povezati z oblastmi v Nevadi in jada jada jada.« Zamahnem z roko. »Bistvo je, da do takrat, ko bodo uredili vse potrebno, če sploh, Dakote že davno ne bo več tam.« Z roko si grem skozi lase. »In ne pozabi, da gre za mafijsko podjetje,« povzamem. »V Vegasu vsi poznajo mafijo. Ti nepremičninarji so isti ljudje kot lastniki kazinov. Če hočejo kaj prikriti, imajo več moči kot škifi.« Rachel nekaj hipov molči. »Vse se vrti okrog posesti Domačije, kajne?« reče čez čas. »Morda. Morda se je Blake zapletel v nekaj nevarnega. Karkoli že se dogaja, ta Dakota prav gotovo nekaj ve, je tako?« »Si resnično prepričana, da se ne boš peljala v Vegas samo zato, da bi si vbrizgala marihuano?« »Vbrizgala marihuano? Jezus, Rachel.« »In ali si resnično prepričana, da Emily ni umorila Blaka?« tiho vpraša. Zaprem oči. Loteva se me omotica. Neke vrste maščobna izčrpanost, ki sem jo občutila, če sem bila predolgo brez droge. »Bi ji zamerila?« vprašam Rachel. »Če ga je res?« V Rachelinem izrazu je nekaj resnično zabavnega. Kot da išče nekaj, kar je izgubila. »Daj no, Rachel,« zavzdihnem. »Pa saj veš, kakšen je bil Blake v resnici.« Prevevati me začne obup. Moram vstati, začeti migati. Izvlečem denarnico. Na mizo vržem bankovce. »Odložila te bom pred varno hišo,« rečem. »Le en dan me ne bo.« Nervira me, kako zlahka sem zdrsnila v staro sebe. Ko sem dajala obljube, za katere sem vedela, da jih ne bom držala. »Hej, počakaj,« reče Rachel, me prime za roko in obupano gleda. »Ne bi bilo bolje, da grem jaz v Vegas?« »Ti bi rada šla? Sama?« »Em. Seveda.« Rachelina zaigrana brezbrižnost je grozna. »Še nikoli nisi bila tam, Rachel,« rečem, »Četudi bi odšla takoj zdaj, bi prispela šele v zgodnjih jutranjih urah.« »Ti tudi.« Skomignem. »Za urico ali dve bom zaspala ob cesti in prispela bom ob zori. Včasih sem se redno vozila od Vegasa do Utaha. Nenehno.« »No, potem pa si tega že naveličana.« Nobena od naju ne bo tega odkrito povedala. Da obe misliva, da ima druga neki skrit motiv izvedeti – ne da bi bila druga prisotna – v kaj se je morda zapletel Blake. »Vrgli bova kovanec,« reče Rachel. Značilno zanjo. Tako prekleto pravična bi bila rada, da misli, da ji bo pomagal sam Jezus in obrnil kovanec njej v prid. »Ne,« rečem. »Tole lahko rešiva samo na en pošten način.« »In to je?« vpraša in izzivalno privzdigne svetle obrvi. »Obe bova šli.« »OK.« Nepremično me gleda. »Pod enim pogojem,« dodam, izkoriščam svojo prednost. »Oprostite, gospodična?« Pomaham natakarici. »Vas lahko prosim za dve kavi za zraven?« »Ne pijem kave,« reče Rachel. »Rachel,« se spomnim, »si že kdaj slišala za rek: Kar se zgodi v Vegasu, ostane v Vegasu?« V nevednosti odkima. »Da Bog ne vidi, kaj se dogaja v Vegasu? O čem govoriš?« »Govorim,« počasi rečem, »da boš dobila dvojni espresso. Popila ga boš, sicer ne greš z mano v Vegas.« Zarežim se. »Pet ur bo morda dovolj, da te pripravim do govorjenja.« LVII Emily, sestra-žena Ko se nakričim, dam prste iz ušes in odprem oči. Brewerjeva in škof Young strmita vame. Škof Young je videti rahlo prestrašen. Brewerjeva izgleda, kot da se ne more odločiti, ali sem zmešana ali kaj drugega. »Blake ni bil slab človek, kot ga vi prikazujete,« rečem jezno. »Ni bil takšen. Trudil se je biti najboljši.« Buljim v oba. Brewerjevi trzajo ustnice. »Hočem reči,« razširim roke, »da Blake ni vedno vedel, kaj naj naredi. Človek ne vidi po televiziji ali čem podobnem, kako biti mož trem ženam. Ljudje ne pišejo knjig o takšnih, kot smo mi. Ne moremo živeti svobodno kot običajni poročeni ljudje.« Oba sedita in me osuplo gledata. Očitno lahko govorim, zato govorim naprej. »Blake je poskušal s kliniko,« pojasnim, »poskušal je z molitvami. Škof Young mu je povedal za to reč z disciplino, zato je poskusil tudi s tem. Ampak to mu ni bilo všeč. Pravzaprav je stvar postala samo še bolj čudaška. Mislim, da Blake sploh ni hotel početi tega. Preprosto je, saj veste, čutil, da mora.« Brewerjeva stisne ustnice, kot da mi ne verjame. Pogledam jo v oči. »Zato nehajte govoriti o njem, kot da je bil nekakšna pošast.« Brewerjeva me roteče gleda. »Emily,« reče, »morda se vam ne zdi, da ste bili v nasilnem razmerju, ampak na področju družinskih zlorab delam že dolgo. Če bi vsakič, ko mi je pretepena ženska rekla, da njen mož ni slab človek, dobila dolar, se v službo zagotovo ne bi vozila z zarjavelim fordom brez električnih oken.« »Blake me je vprašal, ali se strinjam, da me disciplinira, in rekla sem ja.« Prekrižam roke. »Vas je vedno vprašal za dovoljenje? Vsakič?« vpraša Brewerjeva na način, kot bi poznala odgovor. »To ni bistvo krščanske discipline,« se oglasi škof Young. »Bistvo je odgovornost moža, da presodi, kdaj je kazen primerna.« »Povedano z drugimi besedami, vas je našeškal vedno, ko je menil, da ste naredili nekaj narobe?« vpraša Brewerjeva, ne da bi sploh pogledala škofa Younga. Grizem si prst. »Ste ga kdaj prosili, naj vas ne udari, pa vas je kljub temu?« »Ja,« rečem, a ne odmaknem pogleda z mize. Med zobmi imam delček kože, poskušam ga dobiti ven. »Večinoma zato, ker sem preveč govorila. Blake je bil pod močnim stresom. Zaradi denarnih težav. On,« jezno pogledam škofa Younga, »on pa je grozil, da bo našega moža izobčil.« Brewerjeva pogleduje od mene do škofa Younga. »Je to res?« vpraša. »Ste hoteli gospoda Nelsona izobčiti iz Cerkve?« »Družina Nelson je že dolgo članica Cerkve v Tucknottu,« odvrne škof Young. »Dokler je Blake svoj poligamni zakon diskretno skrival, sem bil pripravljen mižati na eno oko. Ampak nakup velike posesti, da bi lahko imel še več žena, pa je bil korak predaleč.« »Torej, da razčistimo,« počasi reče Brewerjeva. »Blaka Nelsona bi izobčili, če bi kupil tisto posest.« Brado nasloni na roko, kot da jo stvar resnično zanima. »Upal sem, da do tega ne bo nikoli prišlo. Vendar, ja. Prešuštvo je greh. Varovati moram našo kongregacijo.« »Emily,« reče Brewerjeva, »kaj, če bi nam … povedali, kaj vse ste prestali? Obstaja precedens v zvezi z družinskim nasiljem, ki ga je pri obtožbah za umor potrebno upoštevati. Sicer v Utahu še ni bilo takšnega primera, pa vendar je vredno poskusiti, se strinjate?« »Blake Nelson je bil dober mož,« se oglasi škof Young. »Emily, resnično želite, da bi šla njegova družina skozi vse to? Onečastiti spomin nanj?« Pogledam debel škofov obraz in pomislim, v kakšne težave vse me je spravil. Že tisti večer, ko sem ga prvič srečala, tik pred poroko z Blakom, ko mi je dal uradno dovolilnico. Pojasnil je, da predstavlja prepustnico za veliki beli tempelj in da je veljavna vse življenje. Tako dolgo mi je pojasnjeval, kakšne časti sem deležna, da sem prišla pozno domov in je mama znorela. Obleke, ki sem jo stlačila v omaro, ni videla, zato je vse narobe razumela. Kričala je name, da se z mano ne bo poročil noben moški, če ne bom devica, in da ona že od nekdaj ve, da se bom predala in skurbala, še preden bom šla na pravi zmenek. Pobesnela sem in rekla sem ji, da sem bila na pravem zmenku s fantom iz lekarne, da mi je kupil sladkorno peno in veliko kokakolo, ona pa je rekla samo: »In kakšen zmenek je to, če te fant prisili, da prepešačiš štiri ulice, da prideš do njegove hiše?« Načrtovala sem, da bom naslednje jutro presenetila mamo, oblečena v poročno obleko. Ji povedala, da je moj bodoči mož pošten pobožen človek. Namesto tega pa sem stekla v sobo, stlačila obleko v plastično vrečko in z njo pod roko zbežala iz hiše. Mislim, da jo je mama videla, a ni bila najbolj prepričana, kaj je, ker me ni poskusila ustaviti. Noč sem preživela v cerkvi Naše gospe Lurške, pet ulic stran od cukrarne. Zvila sem se v kotu, obleka mi je služila kot blazina, vsenaokrog mene so smrčali brezdomci. Zavzdihnem. Brewerjeva mi je všeč, resnično mi je. Želim si, da bi ji lahko pomagala. »Žal mi je,« rečem. »Le … le spokorila bi se rada za svoje grehe.« LVIII Rachel, prva žena Tini me ni bilo treba dolgo prepričevati, naj grem v Vegas. Resnica je namreč, da sem imela občutek, kot da se ruši svet, ko sem pomislila, da bi se sama vrnila na ranč. In tako sva se pravzaprav takoj odpravili na pot, v Blakovem starem Chevyju. Niti toliko se nisva ustavili, da bi vzeli oblačila, kar me je na neki način spominjalo na pobeg z Domačije, ta drugi. Ko mi je dejansko uspelo. V avtu je vonj po laku za nohte. Pogledam konice Tininih prstov na volanu, sveže polakirani so. Očitno si jih je pobarvala, medtem ko sem bila na stranišču v restavraciji. Tina naju vozi proti zahodu, mimo mogočnega kraterja bi-ghamskega rudnika bakra. Nagnem se skozi okno, da bi ga bolje videla. Slišala sem, da je veliko fantov z Domačije delalo v njem. Tudi od daleč se brezno zdi gromozansko. Zagotovo je vsaj tri kilometre široko, v koncentričnih krogih se spušča vse globlje in globlje v zemljo, spominja na gledališče za velikane. Vedno sem si predstavljala, da je krater oranžen, a je bež in prekrit z belo skorjo, ki spominja na sol. »Neverjetno, kaj?« reče Tina, ko se obrne k meni in vidi, kam gledam. »Najbrž je v vseh gorah veliko bakra. Slišala sem, da se vidi celo iz vesolja.« Z obraza si odpihne lase. »Sploh ni čudno, da si nekateri ljudje domišljajo, da so bogovi,« še doda, a bolj sama sebi, »ko imajo v rokah orodje, s katerim izkopljejo pol sveta.« Vem, da misli na Blaka. Voziva se po državi in razmišljam, kako lepo je tukaj zunaj in da pravzaprav nikoli nisem imela priložnosti, da bi si ta svet ogledala. Jantarni in rumeni pesek se razteza kilometre naokrog, posejan je s kepicami zelene trave. Gore iz rdečih in rožnatih skalnatih plasti se dvigajo v različnih oblikah, vrhove imajo nazobčane, a ravne. Pot je tako dolga, da imam resnično čas za razmišljanje. Podobe prihajajo in odhajajo. Blake na beli postelji. Ob vznožju stojijo ženske, nosijo ohla-pna bela oblačila. »Brez obleke vam mora biti prijetno,« reče Blake. »V tem prostoru golota ni greh.« Ženske slečejo oblačila. Šele sedaj opazim, da je polovica med njimi še deklic. Dve sta komaj najstnici s štrlečimi prsmi in le redkimi sramnimi dlačicami. Blake leži zleknjen, opazuje jih, drži se za mednožje. »Bog želi, da ste vzburjene,« reče puncam. »Pomagajte druga drugi.« Prikima jim. Dekleta se začnejo otipavati med seboj, ljubeče se božajo. Nekatere so videti, kot bi se vdale v usodo, druge so zmedene. »Povem vam,« reče Blake, »lahko ste srečne, damice, da ne veste, kakšni so brezverni moški.« »Hvaležne smo, da ne vemo,« ubogljivo zamrmra rjavolaso dekle in pogleda ostale. Blake pomigne rjavolaski. Zdaj lahko vidim njen obraz, morsko zelene oči. Melissa je. »Pridi sem,« ji reče. »Drugim lahko pokažem, kaj mi ugaja.« »Neverjetno, kaj?« Tina me pogleda in prekine tok mojih misli. »Na začetku, ko mi je Blake dvoril, sem se vozila tod. Ničesar ni bilo, razen mene, neskončne ceste in valeče se rdeče-rožnate puščave. Občutila sem radost, veš. Spomnim se, da sem razmišljala, da ta pokrajina ne more naključno biti takšna. Nekaj tako čudovitega ne more biti naključno. Morda je bilo celo to tisto, kar me je na koncu prepričalo v spreobrnitev,« še pove. Nasmehnem se ji. Te Tinine plati nisem še nikoli videla. Te-mni lasje ji plapolajo v vetriču, ko cesta izginja pod nama, zdi se, da leti. Sva približno na pol poti do Vegasa, ko Tina nenadoma dramatično ustavi. »Nekaj sem se spomnila,« reče. »Tukaj počakaj.« Sedim v avtu in gledam za njo. Potem se nagnem proti vozniškemu sedežu in preverim, ali je Blakova pištola še vedno tam. Ozrem se, da se prepričam, da me Tina ne more videti. Izbrskam pištolo in jo skrijem pod zadnji sedež. Takrat me prešine, da je imel Blake nekje v avtu tudi lovsko puško. Obrnem se, da bi jo poiskala, ko se na široko odprejo vrata. Tina sede v avto in mi nekaj spusti v naročje. Telefon. »Hej,« reče, »kaj si pa počela?« »Nič. A nisi rekla, da ne smeva uporabljati telefonov?« rečem in zamenjam temo. »Policija naju bo izsledila.« »Predplačniški je,« reče Tina. »Ne da se ga izslediti,« še pojasni, ker jo prazno gledam. »Z njimi se lahko pogovarjava med seboj. Tega sem se naučila v dneh, ko sem se prodajala,« še doda in si s čela popravi pramen las. »Pa le nisem tako neumna, kot izgledam, kaj?« »Nikoli te nisem imela za neumno.« Pogleda me. »Ha, seveda. Poslušaj,« reče, »odkrita bom s tabo. Nekoč sem bila zelo slaba oseba. Ne pretiravam. Morala sem se naučiti preživeti, razumeš? Svoje občutke sem morala potlačiti. Naučila sem se, da mi ni bilo mar. Ne zase ne za koga drugega. Lagala sem, kradla, samo da sem dobila naslednji fiks. Tudi … tudi nekaj prijateljev sem izkoristila.« »Nihče ni popoln,« rečem. »Jezus ti bo odpustil, ampak najprej si moraš odpustiti sama.« Tina me pogleda, potem spet gleda na cesto. »Veš, da je to najbolj mormonska stvar, kar si mi jih kdaj rekla?« Roko da z volana in se z roza nohtom popraska po nosu. »Povedati hočem le, da sva namenjeni nazaj tja, kjer sem odraščala, in da boš morda videla mojo grdo plat. Takrat ko sem se prodajala za denar, ti ne bi bila všeč.« »Tudi zdaj mi nisi.« Tina me preseneti, ko nagne glavo vznak in se zasmeji, da razkrije delček plombe. »Več kot leto sem čakala, da boš to priznala,« reče. »Vsaj is-krena si, končno.« S sijočimi nohti potapka po volanu in pohodi plin. »OK, preglejva načrt,« reče, ko brziva naprej. »Načrt imaš? Kakšen pa? Da se pripeljeva tja in potrkava na vrata?« »Ne modruj. Poslušaj, če bi rada, da se razumeva, prenehaj s tem sranjem, prav? Resno mislim. Prenehaj z zajedljivimi pripombami.« »Ti pa nehaj biti tako … tako zaletava v vsem.« Ne vem natančno, od kod prihaja ta odkritost. Verjetno je kriva kava. »Prav,« reče, »premirje. Pretvarjali se bova, da se marava. In prav imaš glede načrta. Potrkali bova na vrata. Bolj ali manj.« Spreleti me srh, dlačice na vratu mi stopijo pokonci. Sprašujem se, kako globoko v zadeve o Domačiji je zabredel Blake in kako za vraga bom to skrila pred Tino. LIX Tina, sestra-žena Sinoči sem kar malce obžalovala, da sem dala Rachel kavo. Med potjo je imela bleščeč pogled, rahlo strašljiv. Poleg tega je, ko sva se okrog polnoči ustavili, da bi malo zaspali, celo uro brez prestanka govorila o najinem odnosu, za namige, da se moram malo spočiti, se sploh ni zmenila. Zdaj je zgodaj zjutraj, še vedno je tema, ona pa spi na sovoznikovem sedežu. Diha zelo globoko, kot bi njeno telo hotelo smrčati, pa mu um tega ne dovoli. Do Vegasa imava morda še kakšno uro. Pokrajina se je spremenila. Lepa mavrica utaških ploščatih gora in medenega peska se je spremenila v rdečo. Zlobnejšo. Šopi trave so pokončnejši, naravnost bohotijo se. Prepričana sem, da je tudi zrak drugačen. Utah je spokojen, kot bi prežvekoval travo. Ozračje Nevade je živahnejše. Pogledam Rachel. Morda pa pokrajina spreminja ljudi, in ne obratno. Prižgem motor in speljem, trudim se, da je ne bi zbudila, vendar se predrami in zaspano mežika. »Do sončnega vzhoda bova v Vegasu,« rečem in gledam cesto, ki med pospeševanjem brzi mimo. »Hm … OK,« reče in si pomane oči. »Super.« Dolgo se molče voziva. Lepo je. Kot bi bili pravi prijateljici. Čudno se mi zdi, ker po tej poti potujem z Rachel. Kot bi moje življenje teklo nazaj. V daljavi na horizontu kukajo prvi sončni žarki. »Če ta Dakota dela v nepremičninskem poslu, je ne bi morala poznati?« vpraša s tem svojim neprepričljivo brezbrižnim tonom. »Ne,« osorno odvrnem. »Mislim, zakaj pa bi jo morala poznati?« Jezna sem, poskušam ugotoviti, zakaj me je najprej vprašala ravno to. »Bila je le misel.« Premleva. »Ta nepremičninski svet je majhen, kajne?« »Ne, ni,« odvrnem. »Nepremičninski svet je zelo velik. Veliko ljudi kupuje nepremičnine. Celo naš mož.« Nasmehnem se lastni šali. »Poslušaj, tole ne bo šlo, če mi ne zaupaš.« »Oprosti,« reče. »Nič osebnega ni. Vem, da je težava … moja vzgoja, najbrž. Vcepili so nam jo. Pomembna je zgolj krvna vez. Tudi Blake ni maral tega. Le nervozna sem. Še nikoli nisem bila v Vegasu.« Od šoka ostanem brez besed. Rachel je pravkar sama od sebe priznala, da ni popolna. »Je že v redu,« rečem. »Pazila bom nate. Ampak to še ne pomeni, da sva prijateljici.« »OK. Samo še nekaj,« reče Rachel, ko se v daljavi zaiskri obris Vegasa. »Točno!« Udarim se po čelu. »Nabaviti ti morava nekaj novih oblačil. Po Vegasu ne moreš hoditi takšna, kot da si pritavala iz Hicksvilla. Ne skrbi, na obrobju mesta je veleblagovnica. Ustavili se bova.« »Nisem mislila tega,« reče in se namršči. »Pač pa, kaj, če se motiš? Kaj, če je Dakota res samo nepremičninska posrednica?« »S prerijsko obleko in krempljasto pričesko? Se šališ?« Pogledam jo. »Tudi ti boš morala nekaj narediti s svojimi lasmi. Da ne bodo videti tako mormonski.« »Ne izgledajo mormonski.« Zveni užaljeno, a kot da ne bi vedela, zakaj. Odkimam. »Jezus, Rachel. Nisi nikoli opazila, da imajo ženske v Utahu poseben videz? Tukaj sva inkognito, se spomniš? V Vegasu absolutno nihče nima dolgih rjavih las s posvetljenimi kitami na hrbtu. Nič drugega bolj očitno ne sporoča, da si iz okolice Utaha. Kar verjemi mi.« »Lase sem si uredila za na pot,« reče in se z dlanjo nalahno dotakne las. »Spustila si jih bom, da bodo videti bolj vsakdanji.« »Rachel, oprosti, ampak tvoja pričeska je primerna za osemletne deklice. Brez zamere,« še dodam. »Je že v redu.« Voziva po prvih vegaških ulicah, verjetno bo Rachel zdaj dojela bistvo. Ker je to mesto zabave, se ob obcestnih okrepčevalnicah tre lepo oblečenih ljudi, ki jedo burite in pijejo bloody mary. Vsako dekle ima pobeljene ali pobarvane lase, ravne ali pa ji kodri obdajajo obraz. »Tudi naličila te bom, če želiš. In kupili ti bova lepo obleko,« rečem. »Velika rit še ne pomeni, da moraš odpisati lepe obleke. Poglej si Beyonce.« »No, točno to sem mislila, ko sem rekla, da si zaletava.« »Odlično. Komunicirava.« Naprej po cesti zagledam bencinsko črpalko, ki se je spominjam iz svojih vegaških dni. »Samo minutko mi daj,« rečem, zavijem na črpalko in ugasnem motor. »Napolnila bom rezervoar.« »Pa saj si ga že.« »Bolje je biti pripravljen. In morda sem malo nostalgična,« priznam. Rachel samo prikima. Dobro, da je tudi sama zatopljena v svoje misli. Sploh me ne pogleda, ko vstopim v prodajalno. Zato ne vidi, ko kupim škatlo krogel za pištolo v našem avtu in jih spravim v torbico. LX Emily, sestra-žena Ko sem hodila v srednjo šolo, mi je bil všeč Peter Brown. V razredu je sedel blizu mene in v zvezek je ves čas risal like iz starih risank. Vsak večer sem molila, da bi me opazil, vendar me ni nikoli. In veste, kaj? Takoj po zaroki z Blakom sem Petra čisto slučajno srečala v mestu in povabil me je na zmenek. Rekel je nekaj o tem, da sem čisto spremenjena. Enako se počutim zdaj. Po vseh teh letih pretvarjanja, da ne obstajam, sta me prišla obiskat gospod in gospa Nelson. Detektiv Carlson pravi, da želita plačati mojo varščino, ampak le pod določenimi pogoji. »Moja mama bo prišla sem in bo plačala varščino,« rečem Carlsonu. »Prav kmalu bo tukaj, boste videli.« Opazila sem, da se mu malce smilim. Nelsonova čakata, vidi se, da jima je resnično neprijetno. Gospod Nelson nosi obleko, kar se mi glede na okoliščine zdi čudno. Ampak verjetno nima veliko oblačil, poleg kombinezonov in bombažnih srajc, ki jih nosi v trgovini. Gospa Nelson ima oblečeno popolno zlikano karirasto obleko in čevlje, ki se ujemajo z njo, lase ima kot vedno natupirane in polakirane. Jaz svojih las ne bi nikoli spravila tako visoko, ker so zelo trmasti, pa tudi naravno svetli. Včasih sem molila, da bi imela rjave lase, da bi jih lahko pobelila in primorala, da stojijo pokonci. Ampak pričeska gospe Nelson danes ni videti tako zelo popolna. Narastek ima, neenakomeren. Kot bi ne bila več tako zelo skrbna pri beljenju. Tudi s svojim običajnim parfumom ni odišavljena. Oba se držita zelo resno, smilita se mi. Gospa Nelson se zdi zlomljena od žalosti. Proti meni sploh ne pogleda, kot bi se bala, da bo nekaj spustila z vajeti, če me bo samo pogledala, da bo začela kričati. Oba nepremično strmita v mizo. Gospod Nelson se odhrka. »Prišla sva se pogovorit s tabo,« začne. »Rada bi plačala varščino. To je veliko denarja. Zelo veliko denarja. Lahko ga dobim, a ne bo preprosto.« »Me hočeta izplačati, da na sodišču ne bi povedala nič slabega o Blaku?« Gospa Nelson je kar poskočila na stolu. Ha. Očitno me nimata za preveč bistro. Gospod Nelson vdihne, da se mu lica obrnejo navznoter in se vidi, kje mu na eni strani manjkajo zobje. Zadnji dve leti, tako je trdil Blake, je gospod Nelson trpel zobo-bol, čeprav je plačeval zobozdravstveno zavarovanje, ker bi ga gorivo za pot do najbližje klinike stalo trideset dolarjev. Gospod Nelson se poigrava z manšetnim gumbom na srajci. »Veva, da sta imela z Blakom težave … spolne narave,« reče in me pogleda naravnost v oči. »In da vama je škof Young dal … nasvet. Odvetniki takšne stvari obrnejo. Da zvenijo perverzno.« Predstavljam si ju na sodišču, kako vzravnano sedita, medtem ko družinsko ime vlačijo po blatu. Ne vem, zakaj, ampak ob tem se rahlo nasmehnem. »Resnica je,« reče gospod Nelson, »da Blake ni nikoli upošteval najinega mnenja.« Obraz mu trzne. »Z Rachel se je poročil, ne da bi se prej posvetoval z nama.« Debelo pogledam. Tega nisem vedela. »Z glavo skozi zid sta se lotila tega … tega prešuštva po svetih spisih.« Gospod Nelson ima čuden način govora. Ko govori s teboj, te sploh ne gleda. »Družini, ki ga je vzgojila, je nakopal sramoto. V svojem življenju ni garal niti en dan.« Zmaje z glavo. »Po vsem tem, kar sva z njegovo materjo storila zanj. Nikoli ni bilo dovolj.« Gospa Nelson položi svojo roko na moževo. Pogleda jo, kot da je zmeden. Ona me pogleda, a mukoma. »Škof Young nama je povedal,« spregovori, obraz ji trza od muk, »da si … da si tudi ti žrtev.« Ne vem, kaj naj ji odgovorim, zato samo strmim vanjo. Spet pogleda proč, kot bi se bala, da bo izgubila nadzor nad sabo. »Najinemu sinu sva poskušala dopovedati, da je poligamija napačna,« reče gospa Nelson, spet gleda mizo. Obriše si solze, a nadvse skrbno, z blazinico prsta, da si ne bi razmazala make-upa. »Ni naju poslušal. Bilo je … kot bi ga izgubila. In zdaj sva ga ponovno izgubila.« Zlomi se in začne čudaško pojoče ihteti, tudi nad make-upom obupa. Naravnost osupljivo jo je videti takšno, saj se ima gospa Nelson vedno zelo pod kontrolo. Kot bi gledala Spidermana s pivom v roki ali kaj podobnega. Pričakujem, da jo bo gospod Nelson objel, jo poskusil potolažiti ali ji rekel nekaj pomirjujočega. A jo zgolj resnično čudaško potreplja po rami, kot bi bila pes. Gospa Nelson se rahlo zdrzne in se umakne. Gledam ju in poskušam dojeti, kako jima je sploh uspelo narediti pet otrok. »Njegovo ime boš vlačila po blatu, kajne?« šepne gospa Nelson, uspe me celo pogledati. »Tako trdo sva delala … za njegova brata in sestri.« V obraz je bela kot stena. »Vse sem vzgajala v spoštovanju Boga in družine.« »Hudič,« nenadoma reče gospod Nelson, »hudič ga je premamil v skušnjavo. Ta Rachel ali Rayne ali kako za vraga ji je pač ime.« Krčevito stisne ustnice. »Prepričala ga je v nakup posestva s staro Domačijo na meji. Deset tisoč akrov! Ja ljubi Jezus, kdo pa potrebuje toliko zemlje? Blake je hotel, da bi jaz plačal polog. Kot da ni že dovolj, da sem porok za ta vaš ranč.« Gospod Nelson opazi moj začuden obraz. »Oh, a tega pa ni omenil? Ne, saj česa takšnega niti ne pričakujem. Blake je vedno rad igral pomembneža, ki poskrbi za vse, a resnica je, da mu nobena banka ne bi dala kredita. Nazadnje sem slišal, da se je Blake spečal z nekim tujim podjetjem, da bi kupil zemljišče. Z Italijani. Mafijci.« Pozabil je, da imam italijanske korenine. Gospa Nelson ga jezno pogleda, utihne. »Rada bi, da veš, da ti poskušava odpustiti.« Zveni hripavo. »Želiva si verjeti, da boš naredila, kar je prav. Po … vsem tem.« Pogledujem od enega do drugega. Kaj za vraga mi hočeta povedati? »Veva, da te je Rachel napeljala v to,« nadaljuje gospa Nelson. »Z nečim te drži v svojih krempljih. Hoče, da govoriš grozne stvari o mojem fantu.« Razjezim se. »Rachel zna biti resnično pasja,« rečem, »vendar skrbi za nas. Vi niste nikoli, gospa Nelson. Vi ste nas samo poniževali. Blake je imel vedno občutek, da ni dovolj dober za vas.« Togo obsedi. Na licih se ji pojavi rožnata rdečica. »To ni res,« reče, zdaj me odločno gleda v oči. »Na Blaka sem bila zelo ponosna. Premalokrat sem mu to povedala. Želim si, da bi mu lahko povedala …« Glas se ji zlomi, potrto zmajuje z glavo. Velika pričeska ostane negibna. Pogoltne. »Lahko ti pomagava dobiti odvetnika, če želiš. Da ti bo zagotovil najboljši izid.« »Le en izid si želim, gospa Nelson,« rečem. »Rada bi se spokorila za svoje grehe.« Gospa Nelson pogleda gospoda Nelsona, na obrazu se ji riše muka. »Mislila sem, da si malce bolj dostojanstvena. Dovolj slabo je že ….« Duši jo. »Dovolj slabo je že to, da ga ni več.« Do tega trenutka se mi je gospa Nelson smilila, zdaj pa nič več. »Vaš sin mi je zlomil srce,« rečem nadvse uradno. »Nikoli mi ni povedal resnice o življenju, ki me čaka. Zadnja štiri leta sem se umivala v lavorju. In še nekaj, gospa Nelson. Mislim, da ste bili skrajno kruti do njega, ko je odraščal.« Lahko vidim svojo mamo, kako me zaklene v spalnico, dokler se ne vrne oče. Vse tiste pravljice o princeskah, ki mi jih je povedala. »Mislim, da bi mu morali dovoliti biti, kakršen je hotel biti,« rečem, »namesto da ste ga silili, naj postane nekdo, ki ste si ga želeli vi. Veliko srečnejši bi bil in prihranili bi nam vso to zmedo.« Gospod Nelson vstane. Roke se mu tresejo. »Odloči se,« reče. »Druge ponudbe od naju ne boš dobila.« Gledam zdaj enega, zdaj drugega. Gospa Nelson me gleda upajoče, gospod Nelson razjarjeno. »Ne, hvala,« rečem, »ne potrebujem vajine pomoči.« LXI Tina, sestra-žena Zgodaj zjutraj je Vegas prav zabaven. Spominja na mesto zombijev. Ogromno ljudi hodi naokrog, a se tega najbolj ne zavedajo, če me razumete. Sijoče luči še vedno gorijo, a zaradi njih so ljudje videti še bolj neresnični. Rachel ima omotičen izraz na obrazu, prvič v življenju vidi Vegas. Mislim, da ne more dojeti, da se ženske resnično tako oblačijo in hodijo naokrog. Malo me skrbi, da si bo premislila glede tega, da bi poiskali Dakoto. Še posebej, ker je ura sedem zjutraj, ona pa v stari jeans jakni in bluzi preveč izstopa. To je bil eden od razlogov, da sem ji dala kreditno kartico in jo samo poslala v trgovino, da si kupi nekaj normalnih oblačil. Tukaj trgovine namreč ne spijo, spi pa posel z nepremičninami. Obstajal pa je še en razlog. Hotela sem napolniti pištolo pod voznikovim sedežem. Ampak Rachel se je zadržala veliko dlje, kot sem pričakovala, in tako sem se znašla v Vegasu, polnem starih skušnjav. Bodi iskrena, reče posmehljiv glas. To je glavni razlog, zakaj si hotela priti sem. Za jutro je tudi zelo vroče. Še posebej za jesen. Na to sem pozabila. Tod se vreme spreminja po svoje. Malo topleje, malo hladneje, vsake toliko si premisli, a nič hudega. V Utahu so letni časi točni kot ura. Bleščeče sonce, naliv, zmrzal. Točno ob uri, kot naročeno. Na robu parkirišča opazim neznano svetlolasko. Vede se nekoliko sumljivo, kot bi se bala, da ji nekdo sledi. Opazujem jo, ko se smuka okrog avtomobilov. Zadnjič sem bila tukaj z Blakom, malo pred poroko, in prepričala sem ga, da morava imeti dekliščino oziroma fantovščino, samo midva. Čeprav je bil z drugima ženama ves resen, je bil Blake veliko bolj zabaven, kot je pokazal. Za eno noč se je prepustil, da ga vodim po grešnem mestu, pila sva tekilo in videla marsikaj žgečkljivega. Seveda se Blake ni napil ali kaj podobnega, je pa po grlu spravil kozarček. Spomnim se, da sem ga gledala v oči, rekla sem, da čakam, da bo poletel kot raketa. Samo zasmejal se je in rekel, da se tako počuti vedno, ko je z mano. Povedal mi je še nekaj drugih stvari. O svoji misiji v Mehiki. Spomnim se, da mi je bilo zelo hudo zanj. Bila sem že v priporu in čakala na sodbo, ampak iskreno, kar je dal skozi on, je zvenelo veliko hujše. Od zore do mraka je razmišljal samo o Bogu. V zaporu ti je dovoljena vsaj svoboda razmišljanja. Ne dobiš nemogoče naloge in ne veljaš za brezbožnega, če ti je ne uspe opraviti. To ga je zlomilo, je rekel Blake. Dobivati je začel razjede na želodcu in izpuščaje na koži, tako obupano si je prizadeval, da bi vsaj enega človeka spreobrnil v veri. Potem pa je njegova skupina izvedela za fanta v Washingtonu, ki je izpeljal štiri krste tedensko. Blaka je to zlomilo. Spomnim se, da sem mu rekla, da je dober človek. Da Bog ni pozabil nanj. Zdaj se mi zdi, da se je vse to zgodilo nekomu drugemu. Sploh ne morem podoživeti takratnih občutkov. Veste, česa pa se spomnim? Drog. Tistega blazno obupanega življenja, ko ni pomembno nič. Morda se vam zdi to noro. Ampak jaz preprosto ne znam biti normalna. To me še najbolj plaši. Če odraščaš z enim odprtim očesom, ker prežiš na nevarnost, na neki način ostaneš brez vsega, ko nevarnost izgine. Ves čas si napet. Verjetno sem zato pristala na drogah in na ulici. Naveličala sem se nenehnega razmišljanja. O vsem, na kar moram paziti, kdo se bo prikazal na vratih in jih razbil. Mislila sem, da sem pametna, ko mi je uspela kakšna malenkostna prevara in sem za črtico koke zapeljevala tujce, potem pa, sploh ne vem, kdaj, me je posrkalo vase. Očitno lahko v kazinu izgubiš še na druge načine, ne samo pri kockanju. Zdi se, da blondinka hodi proti meni. Nisem osredotočena nanjo, temveč na spomin, ki me prešine. Spomin na poročno noč. Blake si je zaželel striptiz v nekem cenenem modrcu, ki ga je kupil. Trudila sem se odmisliti, da z mano ravna kot z vlačugo. Rachel ni že dve uri in pol. Koliko časa pa potrebuješ, da kupiš nekaj oblačil? Premlevam možnosti. Fak. V mesto grem. Potem pa v svetlolaski na drugi strani parkirišča prepoznam Rachel. Vau. Ne morem verjeti. Rachel si je postrigla lase. Segajo ji do ramen, sijejo in so privlačno vzvalovani. »Oprosti, ker si tako dolgo čakala,« reče. »Bil je trenutek norosti. Videla sem frizerski salon in sem pomislila, zakaj pa ne?« »Hej, čudovita si.« Pobliže si jo ogledam. »Naj vidim. Aha, dovolila si jim, da popravijo tvoje pramene?« »Bolj ali manj sem jim pustila, da delajo, kar hočejo,« prizna. »Plačala sem s kreditno kartico. Nekaj je v tem mestu,« še doda, »zaradi česar sem nepremišljena.« »Čestitam. Videti si normalna. Pojdiva.« »Sva s kom dogovorjeni?« »Načrt imam.« LXII Tina, sestra-žena Obe sva bili nervozni, ko sva se približali nebotičniku, v katerem je imelo pisarno podjetje Las Vegas Real Estate. Srebrna ploščica pred vhodom je sporočala, da je v tretjem nadstropju. Pod ploščico in nad njo je bilo navedenih še cel kup uradnih nazivov podjetij. S čim se ukvarjajo, se iz njihovih imen ni dalo razbrati. Skozi ogromna vrata sva stopili v bleščečo vežo, polno sodobnih umetnin. Velika steklena stena gleda na pločnik z dre-voredom palm, na veliki tabli je oglas za lokalnega odškodninskega odvetnika. Kot manekenka osupljivo lepa receptorka sedi za pultom iz zloščenega betona. »Oprostite,« rečem, ko vstopiva, »gospa?« Pogleda gor, figa na zatilju se ne premakne niti za milimeter. »Obiskati želiva nekoga pri Busby Allsopu,« pojasnim, spomnim se imena enega od podjetij s seznama pred vhodom. Rachel me debelo pogleda. Mislim, da bi ji morala pojasniti svoj načrt. Verjetno se sprašuje, zakaj se zanimam za neko drugo podjetje in ne za Dakotino. »Prav.« Receptorka dvigne slušalko. »Ste dogovorjeni?« »Ne, vendar iščeva zagovornika za pravni primer. Jim boste sporočili?« Prikima, pritisne na gumb in govori v slušalko. »Aha, ja.« Pogleda naju. »Lahko greste gor. Četrto nadstropje.« Vrata zabrnijo, spusti naju gor. »Najlepša hvala, gospa,« reče Rachel. »Bog vas blagoslovi.« »Nehaj blagoslavljati ljudi,« zasikam. »V Nevadi bodo mislili, da si nora.« »Zakaj greva v neko pravno pisarno?« šepne Rachel. »Kako nama bo to pomagalo?« »Sprosti se, včasih sem to počela ves čas. Prišli sva noter, je tako? Izstopili bova v četrtem nadstropju in se po stopnicah spustili v tretje, kjer dela Dakota. Ni treba, da sva dogovorjeni.« Rachel molči, ko stopiva v sijoče dvigalo, a rahlo poskoči vsakič, ko se ustavi. Vse poteka gladko, sva na poti v Las Vegas Real Estate. Rachel zažvižga. »Tukaj je pa res veliko denarja,« reče in si ogleduje bleščeče fotografije stavb in vil. Dregne me. »Poglej,« pokaže na napol odprta vrata z medeninasto ploščico, na kateri piše Dakota Jessop. Primem jo za roko in jo povlečem za seboj v pisarno. Znajdeva se v pisarni moškega, ki prodaja stanovanja, a ne luksuzna. Široka miza iz mahagonija in ogromen usnjen stol, oboje je za nekaj odtenkov presvetlo, da bi bilo pravo. Na mizi je računalnik, eden tistih, za katere takoj ko jih pogledaš, veš, da so počasni, in tipkovnica z obrabljeno tipko 'briši'. Škatlica vlažnih robcev za brisanje zaslona je pripravljena na akcijo, eden že moli iz nje in čaka, da opravi svojo dolžnost. Na drugem koncu pisarne ob knjižni omari stoji moški. Ko vstopiva, se obrne. Z ničimer ne pokaže, da bi bil nad najinim prihodom kaj drugega kot nadvse vesel. »Vama lahko pomagam, dami?« Nasmehne se in obe vljudno pogleda. »Ja,« rečem, »iščeva Dakoto Jessop.« Prijazen izraz na njegovem obrazu postane še za odtenek prijaznejši. »Našli sta ga,« reče in si poravna suknjič. »Jaz sem Dakota Jessop.« Ogleda si naju od glave do peta. »Kako vama lahko pomagam?« LXIII Rachel, prva žena Dakotova pisarna je pisarna družinskega človeka. Na mizi ima sliko treh lepo oblečenih otrok in nasmejane svetlolase žene. Fanta nosita suknjič, lase imata čedno oblikovane z gelom. Deklica je oblečena, kot da je namenjena v cerkev ali na poroko. Na steni je cela vrsta certifikatov in dovoljenj za opravljanje poklica nepremičninskega agenta. Med njimi je tudi njegova fotografija, verjetno iz časa, ko je bil na misiji. Na sliki je nasmejan in v družbi še dveh fantov, objemajo se okrog ramen, nosijo pa ukrojene črne obleke in bele srajce. Zdijo se tako mladi, a so oblečeni kot možje. Pomislim na Blaka in zaboli me srce. »Sta prepričani, da sta na pravem kraju?« vpraša Dakota in se zaskrbljeno namršči. Tina ga zmedeno gleda. »Oprostite,« reče, »le to je, da sva … pričakovali sva žensko.« Dakotov prijetni nasmešek ne zbledi. »To pa bosta morali razčistiti z mojo mamo,« reče. »Verjetno ni nikoli računala, da bo Dakota Fanning postala tako slavna.« »Zanima naju,« reče Tina, »kakšne posle ste imeli z najinim možem.« Zveni napol obtožujoče, napol radovedno. »No, gospa,« reče Dakota in se vljudno nasmehne, »najprej mi boste morali povedati, kdo je vajin mož.« »Blake,« pove, »Blake Nelson.« Dakota prepozna ime, namršči se. Nenadoma me zgrabi panika, da ve za njegov umor. Novica je bila v vseh lokalnih časopisih. Je pripotovala tudi do Vegasa? »Rdeči lasje,« dodam, »precej čednega videza. Tisti teden po prazniku dela je bil tukaj.« »Seveda, ja. No, ne morem reči, ali je bil čeden. Prišel je zaradi nakupa zemljišča, kajne? Imam prav? Spraševal sem se že …« Oči mu begajo od ene do druge. »Mislim, da sedaj razumem.« Po-praska se po glavi. Še vedno pogleduje od ene do druge, potem očitno nekaj sklene. »Imata kakšen osebni dokument?« vpraša. »Da dokažeta, da sta res osebi, za kateri se izdajata?« Preplavi me olajšanje. Pobrskam po torbici in izvlečem vozniško dovoljenje. Tina stori enako, a se mi zdi, da je previdnejša od mene, saj mu dokument izmakne iz rok takoj, ko si ga ogleda. »No, pomagal vama bom po najboljših močeh,« reče Dakota, pomirjen, ker se je prepričal, kdo sva. »V poligamnem zakonu ste, kajne?« Oklene se me stari strah. Tina prikima. Dakota s pogledom ošine sliko na mizi. »Blake Nelson je rekel, da želi posest, kjer bo njegova družina na varnem,« je pojasnil. »Kjer se ji ne bo treba skrivati.« Zmedeno pogledam Tino. »Zakoni v Vegasu so drugačni od utaških,« reče Dakota. »Tukaj je poligamija nezakonita. Vajin mož se je nadejal, da bo našel zemljišče, kjer ne bi živeli izven zakona.« Sede za mizo in pokaže na dva stola. »Prosim, sedita.« Sesedem se. Misel, da je Blake iskal kraj, kjer bomo lahko vsi srečno živeli, me globoko gane. Obrišem si nekaj solz. »Se opravičujem,« rečem, »ampak Blake je … umrl. Nepričakovano. Tukaj sva zato, da bi ugotovili, ali je pustil kaj za seboj.« Dakotov nasmešek izgine. »Zelo zelo mi je žal.« Odpre predal in na mizo odloži škatlo Kleenex robčkov. »Izvolite.« »Hvala.« »Veste, vse tri je ljubil,« reče Dakota. »Vse to je bilo za vas. Da bi bile varne in srečne.« »Stvar je,« se oglasi Tina, »da ne veva, za kak posel je šlo. Upali sva, da nama boste povedali kaj več.« »Torej,« reče Dakota, »govora je bilo o sporazumu o vzajemni dobrobiti med nami in vašim možem.« »Po angleško.« »Za dogovor,« reče Dakota. »V zvezi s posestvom Domačije. Naša organizacija si … si zelo prizadeva, da bi kupila posest. Ampak seveda nismo edini.« »Ne razumem. Kdo bi hotel ničvredno zemljo sredi ničesar?« »Torej,« Dakota si poravna očala, »kot prvo, ne gre za ničvredno posest sredi ničesar. Posest omogoča več sto tisoč dolarjev vredne naložbe. Ceste, plinovod in podobno.« Tina si ogleduje nepremičninske fotografije. »Vi gradite kazine, kajne?« »Predstavljajo velik del našega portfolia, ja.« Dakota si poravna očala. »Ampak v Utahu je igranje na srečo prepovedano,« rečem. »Drži,« reče Dakota, »kar pa ne velja za Nevado.« Da bi bolj nazorno pojasnil, vstane in odide k zemljevidu na steni. »Posest Domačije leži približno tukaj.« S prstom pokaže na dolg pas na meji med Nevado in Utahom. Buljim v zemljevid. Sploh nisem vedela, da Domačija leži na meji z Nevado. »Kazini v obmejnih mestih so zelo donosni,« mi pove Tina. »Seveda se ne morejo primerjati z Vegasom, ampak prinašajo denar. Očitno veliko mormonov igra na srečo,« doda in pogleda Dakoto, kot bi iskala potrditev. Prikima. Prešine me, da je Tina o tej zadevi zelo dobro poučena. »Wendover je Salt Lake Cityju najbližji zakoniti kazino,« reče Dakota. »Letno obrne triinšestdeset milijonov dolarjev. Devetdeset odstotkov obiskovalcev se vozi uro in pol iz Salt Lake Cityja in povečini so mormoni.« Odhrkam se. »Želi vaše podjetje kupiti posest? In tam zgraditi kazino?« »Bojim se, da se o tem z vama ne smem pogovarjati.« Zdi se, da mu je za to iskreno žal. »Torej, pravite, da je posest vredna veliko denarja?« vpraša Tina. »Koliko? Na tisoče? Milijone?« »Odvisno od tega, koliko je nekdo pripravljen plačati,« reče. Tina ga nepremično gleda. Dakota razširi roke. »Posest je vladi trn v peti. Zaposlovati morajo šerifa, da jo čuva, bližnje mesto pa plačuje davek. Pričakujemo, da bomo lahko izpogojevali dobro ceno. Ampak vse to je zgolj teoretično. Posesti ne moremo kupiti.« Popravi si očala. »Zakaj ne?« vprašam. »Zaradi skrivnega pokopališča,« reče Dakota. LXIV Tina, sestra-žena »Posesti Domačije ni mogoče kupiti,« pojasni Dakota. »Zemljišča, na katerem so zakopana trupla, ni mogoče prodati, razumete? Ne brez izkopa, zakon tega ne dopušča. Pokopališča pa ni še nihče našel.« »Zakaj ne?« Od strani pogledam Rachel, a me ne pogleda. Dakota se odkašlja. »Le Prerok in njegovi najbližji so vedeli zanj.« Zdaj gleda Rachel. »Ti ljudje so ali mrtvi ali pa so izginili, ali pa, kot v Prerokovem primeru, ne spregovorijo.« Pogleda mene. »Ugibam, da najbrž želijo nekaj prikriti.« »Ampak saj so jih aretirali, kajne?« »So,« kima Dakota. »Zaradi več posilstev otrok, ugrabitev, izsiljevanja denarja od članov, spolnih napadov. Poleg vsega tega se človek vpraša, kaj sploh še ostane za skrivanje.« Vsi molčimo. »Če pokopališča ne morejo najti,« se oglasim čez nekaj trenutkov, »kako so potem tako zelo prepričani, da obstaja?« »Obstajajo poročila,« reče Dakota, »poročila o mrtvih. Čedno vodena, ni kaj. Policija jih je podrobno prečesala in večino preminulih je našla na pokopališču na sprednjem delu posestva. Ampak,« vdihne in izdihne, »za nekatere umrle je navedeno, da so pokopani na drugem pokopališču, prav tako na posestvu. Kje je to pokopališče, je bila skrivnost, poznali je niso niti ljudje, ki so vodili evidence.« Skomigne. »Težava je v tem, da je posest Domačije ogromna. Tri tisoč akrov, velik del je sama divjina. Potrebni bi bili meseci, celo leta, da bi prekopali celotno zemljišče.« Komaj sva dobro dojeli, kaj nama Dakota pripoveduje, ko je v zunanji pisarni zazvonil telefon. Sranje. Mogoče pa je receptorka ugotovila, da se nisva prikazali v pravni pisarni. Misel odrinem proč. Posvetim se Dakoti. »Torej, pravite, da se je Blake zanimal za nakup te posesti?« »No, morda bi lahko šlo za posebne okoliščine,« meni Dakota. »Nekdanji prebivalci imajo pravico nakupa, ne da bi bilo treba izkopati trupla. Blake je bil prepričan, da si je te posebne okoliščine zagotovil s poroko.« Rachel se čudno spači. »Na podlagi zakona o indijanskih pokopališčih, kajne?« rečem. »Tudi sama sem nepremičninska agentka,« še dodam, ker me Dakota presenečeno gleda. »OK.« Zaprem oči. »Torej. Blake je poročen z Rachel. Njo bi moral kljub temu vključiti, je tako?« »Torej,« Dakota si popravi očala. »Potreboval bi ženin rojstni list. Verjetno tudi podpis. To področje je precej sivo.« Zamislim se. Nečesa se spomnim. »Poznate to gospo?« Izvlečem list z zrnasto fotografijo. »Na tem listu sta vaše ime in telefonska številka,« pojasnim. »No, pravzaprav sva domnevali, da ste vi ona.« »Ja, vsi poskušamo najti to osebo,« reče. »Vsi nekdanji prebivalci Domačije prisegajo pri Bogu, da ne vedo ničesar o pokopališču. Ampak nekdo nam je povedal, da ta gospa morda ve za določene grobove. Težava je, da nihče ne pozna njenega pravega imena.« Namršči se. »Poznajo jo le kot teto Meg. Imela je opravka z zdravniško oskrbo.« »Medicinska sestra,« reče Rachel s čudnim monotonim glasom. »Teta Meg je bila medicinska sestra.« »Tako je.« Dakota tleskne s prsti. »No, nam so rekli, da je bila medicinka, ampak verjetno je zanje pomenila isto. Domnevamo, da si je naziv dala sama, izobrazbe najverjetneje ni imela nobene. Mislite si o tem, kar hočete.« Pogledal je Rachel in sprevidel, da govori z nekdanjo prebivalko Domačije, zato se je zastrmel v mizo. »Kolega je uredil ta dosje in mislim, da imam njeno originalno sliko nekje tukaj … Oh!« Dvigne svetlečo fotografijo – spominja na srednješolsko. Le da so vse učenke mlade ženske v prerijskih oblekah pastelnih odtenkov, zapetih do vratu, obleke pa jim segajo do gležnjev. Prav vsaka ima lase visoko spete in spletene v kite, ki jim padajo po hrbtu. Mnoge med njimi imajo ustnice naličene s svetlo roza šminko, za katero se zdijo premlade, vse pa se široko nasmihajo, kot da bi bilo od tega odvisno njihovo življenje. Na sredini stoji žareče nasmejan fant z rjavimi lasmi, nosi strogo ukrojeno obleko. »Prerok s svojimi ženami,« reče Dakota in pogleda sliko. »Na posestvu je povsod polno slik, podobnih tej. Očitno so hoteli, da bi člani mislili, da ne morejo narediti niti koraka, ne da bi jih kdo videl.« Žalostno zmaje z glavo, potem pogleda Rachel. »Ste v redu, gospa? Vam prinesem kozarec vode?« Rachel je videti, kot bi jo zbil tovornjak. »To je on,« reče. »To je moj oče.« Iztegne roko in s prstom potapka na obraz desno ob njegovem. »In to je ona. Teta Meg. Bila je njegova žena.« LXV Emily, sestra-žena Peljejo me v posebno sobo, da bi pridobili mnenje psihologa. Namesto plastike so v njej udobni mehki kavči in lesene mize. V vtičnici pri tleh je antični osvežilec zraka, sijoče rumen, da v sobi diši po gorečih cvetovih. Gospa psihologinja je zelo lepo oblečena, ima očala z zlato-črnim okvirjem in lepo oblikovane našminkane ustnice. Predstavi se kot gospodična Truman. »Živijo.« Nasmehnem se in ji ponudim roko. »Zdi se, da ste veseli, da me vidite, gospodična Martinelli,« reče. »Sladkarije so tukaj,« pojasnim in pomignem proti krožniku M&M bonbonov, »vidite?« Zgrabim pest bonbonov in si jih hitro stlačim v usta, še preden lahko kaj odvrne. »Postrezite si.« Še bolj se nasmehnem. »Torej, gospodična Martinelli,« reče, »vam lahko rečem Emi-ly?« »Seveda.« Grizljam bonbone in se udobno namestim na kavč. V priporni celici je samo trda postelja in tam je takšen dolgčas, da bi najraje kričala. Postavi mi nekaj vprašaj o življenju na ranču in o razlogih, zakaj sem ubila svojega moža. Zanima jo tudi ta reč z disciplino. Kako pogosto, kako močno. Vprašanja, na katera se mi ne ljubi odgovarjati. Mislim, da se dolgočasi, ker dobiva le enobesedne odgovore, saj presedla na spolno dinamiko, kot jo poimenuje. »Torej ste se vse tri postavile v vrsto in čakale, katero bo izbral?« Vidim, da se trudi zveneti nevtralno. »Ja.« Pojem še nekaj M&M-ov. »Ampak najpogosteje je izbral Tino.« »Vas je to motilo?« »Ne.« Zavijem z očmi. »Mislim pa, da je zelo motilo Rachel.« Razumevajoče prikima. »Ste bile ženske ljubosumne med seboj? Zaradi Blaka?« »No, veliko smo se prepirale,« rečem. »Ampak proti Rachel ne more zmagati nobena.« Zdi se, da jo je to presenetilo. »Mi lahko, prosim, pojasnite, kaj hočete s tem povedati?« Priviham nos. »Hočem reči … Blake in Rachel. Ves zakon se je vrtel okrog njiju. Drugi ženi sva bili le za popestritev.« Molči, zato povem še več. »Blake je rad zbadal Rachel, ona pa njega. Na neki način sta drug iz drugega izbezala najslabše. Najbrž je ljubezen včasih takšna.« »O kakšnih stvareh jo je zbadal?« Skomignem. »Ne vem. Hotel je Rachelino naklonjenost. Potem pa se je zdelo, da ji ne more odpustiti nečesa drugega. Kot bi se ti dve reči bojevali med seboj.« Gospa terapevtka se nasloni nazaj, s svinčnikom se tapka po ustih. »Zelo zgovorno,« pripomni. »Kakšno pa je imel Blake mnenje o otrocih? Si jih je želel?« »No, vsi smo si želeli otrok … tako da …« »Ko sva že pri tem,« terapevtka se je nagnila malce naprej, »se vam ni nikoli zdelo čudno, da nobena od vas ni spočela? Torej, zanosila?« »Ja, ne zgodi se vedno takoj,« ji povem. »Najprej moraš biti čist v srcu, da te Bog blagoslovi z otrokom.« »To vam je rekel vaš mož?« »Ja.« Počutim se malce neprijetno. Kot v razredu, ko nisem poslušala učiteljice. »Pa veste, kako se spočnejo otroci?« vpraša. »Kaj je spolni odnos?« Čutim, da zardevam. »O tem se ni lepo pogovarjati.« Nelagodno se presedem. »Pa veste, da mora moški ejakulirati v žensko, da bi prišlo do nosečnosti?« »Ja.« Pogledam v strop. »To vem.« Ko pogledam nazaj dol, nekaj piše. Oddahnem si, da ne govori več o umazanih stvareh. In v tistem hipu me nekaj prešine. O vrsti za v spalnico. Če ni izbral Rachel, da bi spala z njim v glavni spalnici, jo je tlačila mora ali je celo hodila v spanju. Neke noči, ko sta bila Tina in Blake zelo glasna, sem odšla ven na zrak. Našla sem Rachel, ki je ob svojem skladišču kopala luknjo, lopata se je lesketala v mesečini. Mislim, da sem jo vprašala, kaj počne. Ko me je pogledala, sem bila šokirana. Nekaj je bilo zelo narobe z njenimi očmi – bile so brez leska, kot mrtvečeve. »Kopati moram,« je rekla Rachel, »preden opazi.« »Kaj moraš kopati?« sem šepetaje vprašala, kot bi bila na njeni strani. Ugotovila sem, da pred Blakom nekaj skriva. Rachel si je obrisala čelo. »Zakopati jo moram na rdečem pokopališču,« je prav tako šepetaje odvrnila. »Ali pa bodo ugotovili, kaj sem naredila.« »Se je Rachel o tem pogovarjala z vami?« vpraša terapevtska gospa. Prazno strmim vanjo. »O težavah v spalnici,« pojasni. »Z Blakom.« »Em, no, saj mi ni mogla ravno veliko povedati, se je pa trudila. In tudi smilila sem se ji.« Igram se z robom majice. »Rekla je le, em … Rachel je rekla, da se je tudi njej na začetku zdelo strašljivo, da pa se človek navadi in potem postane lepše.« Gospa psihologinja me gleda resnično zamišljeno. »Rachel je uporabila besedo strašljivo?« Prikima. Spet potapka s svinčnikom. »Je Rachel vedela, da vas Blake kaznuje? Telesno?« V prsih začutim čudno kepo. Kot bi se moja čustva do Rachel in čakanje, da se domov vrne oče, prepletla. »Mislim …« Za hip pomislim, preden odgovorim. »Mislim, da je Rachel zelo dobra v tem, da ne vidi stvari, ki jih ne bi smela videti.« LXVI Rachel, prva žena Ob tej fotografiji me je preplavil skrajno čuden občutek. »To je fotografija Preroka in njegovih žena,« pojasnim Tini. »Kaj? Vse so njegove žene?« Tina strmi vame. »Pa saj to je grozljivo. Sploh niso odrasle.« »Mislim, da je bila najmlajša stara štirinajst let.« Sliko si pobliže ogledam. Fotografija je barvna in sijoča, na njej je Prerok, obdan s šestdesetimi ženami. Moj oče. Lase ima počesane na čelo in nosi staromodna očala. Ko ga gledam, kako se smehlja, bi sliko najraje raztrgala na koščke. Povzročila bi mu takšno bolečino, da se ne bi nikoli več nasmehnil. »To je moja mati,« rečem in s prstom pokažem na žensko, ki stoji čisto zadaj. »Bila je drugorazredna. Prerok se je poročil z ženami moških, ki jih je izključil, in bila je ena izmed njih.« »Nič ne razumem.« Tina guba čelo in me gleda. »Potemtakem je bila teta Meg tvoja … tvoja mačeha?« Lahko vidim, o čem razmišlja. Kako je mogoče, da nisi vedela, kdo je? »Ni bilo ravno tako,« pojasnim. »Prerok je imel več kot šestdeset žena. Le približno deset jih je živelo skupaj z njim v veliki hiši. Te je imel najraje. Živele so v razkošju. Na voljo so imele vse najsodobnejše pripomočke. Mi navadni ljudje smo živeli veliko težje, z njimi se nismo veliko družili. Videvali smo jih le pri skupnih molitvah v templju na Domačiji. Prerok se je na ta način hotel izogniti ljubosumju.« Dakota stopi korak proč od naju, kot bi se trudil biti vljuden in naju ne bi poslušal. Ampak seveda je to v tako majhni pisarni nemogoče. Znova pogledam Preroka. Na tej fotografiji je teta Meg v poznih dvajsetih. Lase ima za ušesi spete v kiti, visoko nad čelom. Poskušam si jo predstavljati v običajnih oblačilih in z običajno pričesko. Z Domačije sem odšla pred desetimi leti. Teta Meg jih ima sedaj okrog štirideset. »Torej … teta Meg je bila ena izmed njegovih žena?« vpraša Tina. »Prva,« rečem. »Prav gotovo je bila prva. Prva žena sedi na Prerokovi desni strani. Bežno se spominjam, da je prva žena zanj opravljala določene stvari. Lagala je zanj. Rada je govorila, da ga je videla lebdeti med spanjem in podobne oslarije. Stvari, zaradi katerih je ostajala najbolj priljubljena. Verjetno ji je bilo kar težko, ko je morala tekmovati z vsemi tistimi mlajšimi ženskami. Ko je vse skupaj pristalo na sodišču,« dodam, »se mi zdi, da je bila prva žena obtožena, da je med poročnimi ceremonijami držala dekleta.« »Si prepričana, da si v redu?« vpraša Tina. »V redu sem.« Zmajem z glavo. »Le to je, da … Prerokove žene so načeloma ubrale dve poti.« Pogledam Tino. »Ali so zapustile Domačijo, morda celo pričale na sodišču, če so bile pogumne, in poskušale normalno zaživeti.« Kot jaz, pomislim, in prešine me, kako se mi je uspelo v tolikšni meri oddaljiti od vsega tega. »Ali pa,« nadaljujem, »so postale nekako radikalne. Kot bi si Prerokovo zaporno kazen razlagale kot preganjanje svojega živega svetnika.« Po glavi mi roji kup misli. Na glas rečem: »Zakaj je imel Blake njeno sliko?« Pogledam Dakoto. »Bojim se, da se mi niti ne sanja,« reče in skomigne z rameni. »Najbrž jo je Blake iskal v Waynard's Creeku,« pripomni Tina. »Upal je, da jo bo lahko vprašal, kje je skrivno pokopališče. Potem pa je natisnjeno fotografijo uporabil, da je na zadnjo stran pripisal telefonsko številko nepremičninske agencije.« Začutim olajšanje. Seveda, to zveni smiselno. Nikoli se nista srečala. Bog, prosim, da je res tako. Prešine me podoba tete Meg, kako gola stoka pod mojim možem. Nisi resnična, ji divje rečem. Vrni se v svojo škatlo. Prešine me še nekaj drugega, kar tisti hip glasno izreče Tina. »Zakaj bi Blake iskal skrivno pokopališče?« vpraša. »Če je posestvo želel kupiti, je bil do tega pravno upravičen, ker je bil poročen z nekdanjo prebivalko Domačije. Zakaj bi lovil umazane skrivnosti?« »Blake je bil globoko veren,« rečem. »Morda se je želel prepričati, da na tisti zemlji ni ničesar, kar bi ogrozilo naše duše.« Morda pa te je hotel z nečim držati v pesti. S čimer bi te do konca življenja prisilil v ponižnost. Tina me gleda, kot da se nekaj ne ujema. Spet pogledam sliko. Dakota se prestopi, kot bi si želel, da bi bil nekje drugje. »Kje je Prerok zdaj?« vpraša Tina. Imam občutek, da besede 'oče' noče uporabiti. Mislim, da je Tina šele v tem trenutku dojela, kako sprevrženo otroštvo sem imela. »V zaporu,« rečem. »V zaporu je. Obsojen je bil za petnajst posilstev mladoletnic. V zaporu bo do smrti.« Obrnem se k Dakoti. »So vaši kolegi uspeli najti to teto Meg?« »Ne.« Odkima. »Ne, kolikor vem.« V hipu se vame spet prikrade stari strah. Če je teta Meg še vedno živa, če je Blake prišel v stik z njo … Zaprem oči, a ne pomaga. Zmanjkalo je škatel. LXVII Tina, sestra-žena Rachel se oprime mize. Izgleda, kot da bo vsak čas bruhnila. »Gospod,« se potrudim reči kar se da mirno. »Je Blake z vami sklenil dogovor o nakupu te posesti?« »Tega vam ne smem povedati,« reče Dakota. »Naši dokumenti so zaupni.« »Mrliški list imava,« rečem. »Zakonodaja države Nevada navaja, da ste ob predložitvi mrliškega lista dolžni izročiti vsakršne dokumente, povezane s preminulim posameznikom, če to zahteva sorodnik ali policist.« Rachel me občudujoče pogleda. Počasi prihaja k sebi. »Prišli sva iz Salt Lake Cityja,« reče Rachel. »To je dolga pot.« Dakota okleva. Pogled mu zdrsne na fotografijo na mizi. »Ne morem vama pomagati,« reče in pogleda proti vratom. »Ampak čisto slučajno ravno odhajam, kupil si bom sendvič. Ne bo me približno dvajset minut. Sami bosta našli pot iz pisarne, prosim pa vaju, da ne brskata po tisti veliki zeleni omari, prav?« Z Rachel molče prikimava, skorajda ne moreva verjeti, kakšna sreča se nama je nasmehnila. »Bog naj vas blagoslovi,« šepne Rachel, ko odide, in tokrat je ne popravim. Ko se vrata tiho zaprejo, zdrviva k omari. »Zakaj misliš, da nama pomaga?« vpraša Rachel, ko najdeva predal z oznako M-N. »Tudi on je v poligamnem zakonu,« rečem. »Si opazila, da ima na mizi sliko, ki jo lahko gleda le on? Ko sva vstopili, sem jo za trenutek videla. Ženske stojijo tako, da bi lahko bile tete ali kaj podobnega. Ampak vse so njegove žene. Štiri ima.« »Ampak v Nevadi je prepovedano imeti več žena,« reče Rachel. »Če je nekaj prepovedano, to še ne pomeni, da ljudje ne obsojajo,« rečem. Izvlečem predal. Z Rachel se spogledava. Ne vem, kaj upam, da bom našla, a iznenada sem odločena, da bom nekaj zagotovo odnesla s seboj. »Tukaj,« rečem, občutim mrzel srh. »Blake Nelson.« Preprosta plastična mapa. Rachel jo odpre in obrne nekaj vrhnjih listov, nepremičninske zadeve. Obraz ji preplavi olajšanje. »Si pričakovala kaj drugega?« Motrim njen obraz. »Oh, le … ne želim si še več slabih spominov,« reče. »Odleglo mi je, da gre zgolj za nepremičninske reči. Nobenih družinskih fotografij.« Suho se zasmeji. »Izvoli,« reče in mi poda spete papirje. »Ti jih preglej, bolje se spoznaš.« »Je dogovor?« »Najbrž.« »OK.« Prelistam papirje. »No … zdi se, da je podjetje Las Vegas Real Estate Blaku dalo ponudbo. Zagotovilo bi denar za nakup Domačije, Blake pa bi jo kupil na podlagi … svojih zvez.« Skrivaj pogledam Rachel. Njen obraz je brezizrazen. »Po opravljenem nakupu bi Las Vegas Real Estate Blaku plačal … deset tisoč dolarjev.« »Dobil ne bi nobenega dela zemljišča?« »Ne.« Obe sva tiho. »To ni ravno podobno Blaku, kaj?« se čez nekaj časa oglasi Rachel. »Kazini, mafijske firme, ki mu plačujejo usluge. Kljub vsem napakam je imel Blake svoja načela.« Prvič sem jo slišala priznati, da Blake ni bil popoln. »Bolj pomembno je, da je ravno posest tisto, kar je hotel,« rečem in obračam papirje. »Ničesar ni, kar bi nakazovalo, da je ponudbo sprejel,« dodam. »Morda jo je zavrnil.« Pogledam Rachel, da preverim, ali je tudi ona tako besna kot jaz. Vsi smo živeli iz rok v usta, Blaku je bila ponujena zajetna vsota gotovine, on pa nam je vse to zamolčal. »Ti ni tega nikoli omenil?« vpraša Rachel. »Tudi ti si v nepremičninskem poslu.« »Ne.« Razmišljam o njenih besedah, vendar nočem, da bi Rachel to videla. Ne vem, ali je sočutna ali ošabna. »Če je imel Blake na podlagi poroke pravico kupiti posest,« izpostavi Rachel, »ali to ne pomeni, da jo imaš tudi ti pravico kupiti? Če Vegas dopušča poligamne zakone, potem imaš ti enako pravico za nakup posesti, kajne? Na podlagi zakona.« Grdo jo pogledam. Njeno namigovanje mi ni všeč. »Z Blakom sva imela duhovni zakon,« rečem. »Zakonito nisva bila poročena. Zato prenehaj razmišljati o meni kot o črni vdovi, ki je kovala zaroto, da bi se dokopala do denarja, ki ga naš mož ni imel. Če si morda pozabila, sem jaz tista, ki plača večino naših računov. Ni za kaj, mimogrede.« Rachel pogleda stran, obrne še nekaj papirjev. »Osebni dokument,« ugotovi. »Podatki o naslovu.« Zagledam kopijo Blakovega vozniškega dovoljenja. Zastane mi dih. Takrat je bil mlajši, bakrene lase je imel za odtenek svetlejše, imel je manj peg. Na obrazu ima izraz, kot bi mu bilo nerodno stati pred kamero, se pa zaveda, da se mora smehljati. Za trenutek mu vrnem nasmešek. »Z njim sem šla, ko se je šel slikat,« pove Rachel razneženo. »Zdi se, kot da je od takrat minila cela večnost.« Obe molčiva. »Ni bil popoln,« rečem čez nekaj trenutkov, »ampak bil je naš, je tako?« Rachel prikima, obriše si solze. Obrne še nekaj papirjev. Kup fotografij. Posnetki nepremičnin, še več dokumentov. »To ni vse,« rečem. »Zemljevid manjka. Zemljevid z označenimi mejami posestva je vedno del mape. Ni ga.« Premlevam, kaj to pomeni. Skrivno pokopališče. Manjkajoči zemljevid. In nekaj, zaradi česar je nekdo umrl. »Je to Domačija?« Pobrskam med fotografijami. Rachel zajame sapo. Prikima, oči ima prikovane na sliko. Najprej me preseneti izgled Domačije, spominja na drugorazredno zimsko letovišče. Vse lesene koče in ceste so enake in iz enakih materialov. Kot ceneni Disneyland iz petdesetih, prepuščen propadanju. Prav vse je brezosebno, niti vrata ali nabiralnik ne izstopajo. Enako velja za notranjost. Na vseh hodnikih je cenena zelena preproga. Na vseh preprostih štirikotnih vratih je okrogla medeninasta kljuka. »Dokaj strašljivo,« dahnem in obračam fotografije. »Kot mesto duhov.« Na fotografijah je nešteto praznih hodnikov, polnih prevrnjenih stolov in razmetanih dokumentov. Kot bi vsi odšli v naglici. Posnetki prostorov so turobni, temačni, na stenah je plesen, oprema je zelo skromna. Sobe me spominjajo na srednjo šolo. Prostor za prostorom, razlike med njimi skoraj nobene. Potem pa se posnetki spremenijo. Tam je trinadstropna brunarica, spominja me na oglas za smučarsko središče v Whistlerju. »To je Prerokova hiša,« pojasni Rachel. »Nam ni bilo dovoljeno vstopiti vanjo.« Še več fotografij, ki prikazujejo prostrano kuhinjo, podobna je kuhinji v restavraciji. Bele preproge. Široko stopnišče. Pogledam Rachel. Zdi se, kot bi bila v transu. Velika postelja s prečno desko pri vzglavju. Na njej je izrezljan napis: 'Ostani ljubka'. Še več spalnic, precej osnovno opremljenih, a veliko lepših od prejšnjih. Sledi kar nekaj slik bele sobe. Dolgo si jih ogledujem. Vse v sobi je snežno belo, od visokega izrezljanega stropa do preprog. Stene prekriva bel opaž, od višine pasu navzgor, na njem je enak vzorec kot na obokanih vratih. Spominja me na otroško sobo žene kakšnega mafijca, vsa čista, mehka in brezmadežna je. Na sredini je bela postelja. Nadvse visoka je in zelo čudaška. Dviga se visoko nad tlemi, ob njej je oblazinjena pručka, dolga in na videz mehka. Posteljo spremlja neki pridih žrtvovanja, zdi se mi grozna. Je za eno osebo, ob straneh pa ima lesene stranice, ki se jih da dvigniti. »Marička,« šepne Rachel. »To je to. To je postelja iz mojih sanj.« Skozi okno za nama zasije luč. Modra, utripajoča. Sranje. Stopim k oknu, a vem, kaj bom videla. Pred stavbo stojijo trije policijski avtomobili. LXVIII Rachel, prva žena Tina je prava profesionalka v izmikanju policiji. Ne more si kaj, da me ne bi potegnila za seboj, ko tečeva po stopnicah navzdol. Morala bi biti prestrašena, a v resnici se mi malo vrti. »Semkaj.« Tina naju vodi navzdol vse do kletnega parkirišča. »Policija nadzoruje vse izhode,« pojasni. »Ve, da sva prišli peš, tako da bo najbolje, da odideva z avtom.« »Čakaj malo, ali nameravaš …« Tinin pogled se ustavi na majhnem fordu. Pobrska po torbici in izvleče zložljivo krtačo za lase. Odpre jo, gumijasti del položi čez ključavnico in s pestjo udari po njej. »Te stare sisteme centralnega zaklepanja se da odkleniti s polovico tenis žogice,« pojasni. »S takšno zložljivo krtačo za lase tudi, povrhu pa ni sumljiva, če ti kdo preišče torbico.« Odpre vrata. »Sedi v avto.« »Ne morem …« »Potem pa nič,« reče. »Predaj se. Meni je vseeno.« Z očmi divje pogleduje naokrog in prešine me, da je v takšnem stanju ni dobro pustiti same z avtom v Vegasu, glede na njene pretekle težave z drogami. Sedem na sovoznikov sedež. »Kaj, če naju policija ujame?« Zapnem si pas. Preveva me stara groza, kot da sploh nikoli ne bi izginila. Ne dovoli, da te ujame policija. Odpeljala te bo proč. Tina se zasmeji. »Policije se bojiš? Srečnica. Tam, od koder prihajam jaz, se bojimo zvodnikov.« Zažene motor. Pravzaprav sem rahlo razočarana, ko Tina počasi odpelje s parkirišča. Nadejala sem se, da bova ven zdrveli v žaru slave. Ampak verjetno ve, kaj počne. Točno o tem razmišljam, ko ustavi pred zanikrnim barom v delu mesta, ki definitivno ni del turističnega območja. S telefonom naredi posnetek registrske tablice. »Ko bova na avtocesti, bom policiji poslala posnetek,« pojasni. »Da bo lastnik vedel, kje ga lahko najde. Nikomur nočeva nič slabega, kajne?« »Prijazna tatica,« zamrmram. »No, ja,« reče Tina in si odmakne lase s čela, »dandanes verjamem v karmo.« Ogleduje si bar pred nama. »Tukaj naju policija ne bo nikoli iskala,« reče in me odvleče proti vhodu. »Tina, bar se dejansko imenuje Potop,« zasikam, ko me zvleče pod neonske luči. »Stilski je.« »Zakaj pa so potem tla lepljiva?« Stopim pod znak, na katerem piše: Nikoli ne zapremo. Znotraj je temno, strop je nizek, povsod po stenah so nalepljeni podstavki za pivo, veliko je grafitov. Težko jih je prebrati, a eden pravi: Pij na svoje grehe. »Tina,« šepnem, »to je svetoskrunstvo. To je svetoskrunski kraj.« »Nehaj šepetati, zaradi tebe bova sumljivi.« Odvleče me k praznemu pultu, za njim stoji natakarica s pirsingom na ustnici. »Živijo,« pozdravi Tina. »Em … mormonki sva.« Točajka jo zdolgočaseno pogleda. »Pokažita rob garme.« Tina stisne obleko k telesu, da se pokaže rob. »Vidite? Tudi ona jo nosi.« Enako stori z mojo obleko. »OK,« natakarica se zasuče na petah. »Prvo pijačo časti hiša.« Nalije nama tekilo. Tina potisne bankovec v kozarec za napitnine. »Alkohol nama je dala zastonj?« šepnem Tini v uho. »Vegas pač,« se zareži Tina, vešče vzame kozarčka in naju odpelje do nizke zamaščene mizice. »Mormonski torki. Vsi, ki pokažejo rob garme, dobijo zastonj pijačo. Vegas, mesto greha.« O vsem tem premlevam, ko naju Tina posede in izvleče dokumente, ki sva jih vzeli v Dakotovi pisarni. »In mislila sem, da ti bo prav prišel požirek alkohola,« reče, »medtem ko mi boš povedala, kaj je ta bela reč.« Tina položi fotografije na mizo. Šok je izginil, nadomestilo ga je nekaj drugega. Olajšanje. Nobenih fotografij klinike ni bilo. Ničesar, kar bi vodilo do pokopališča. Le ta grozna bela postelja s svojimi zlobnimi namigovanji. Fotografije povlečem k sebi. »Spomnim se določenih stvari,« povem. »Delčkov. Ampak še več stvari … še več stvari se spominjam zdaj, ko Blaka ni več.« Pregledam fotografije. S pogledom drsim čez slike sob. Hodnikov. Brez družin se mi zdijo manj znani. Le kot obris spomina, in ne resničnost. Ampak soba z belo posteljo je točno takšna, kot se je spominjam. Nič ni prestavljeno. Za hip si dovolim vrniti tja. Teta Meg. Obraz tete Meg. Ne morem. Dvignem tekilo in jo zvrnem. Žge me. Zaleti se mi in zakašljam. Tina me nalahno udari po hrbtu. »Opomni me, da tega ne storim nikoli več,« dahnem. »Ni problema,« reče Tina. »Zastonj dobiš samo eno, druge pa ti ne bom kupila. Morda pa te bom počastila s pečenimi perutničkami, če boš pravilno odigrala.« Pomežikne mi. Spet pogledam fotografije. Tekila me žge v želodcu, rahlo se sprostim. Stojim v kotu bele sobe. Ne bi smela biti tam. Ravno sem hotela oditi, ko so se vsi zgrnili vanjo. Skrila … skrila sem se za zaveso. Takrat sem ga slišala, govoril jim je, naj se postavijo v vrsto, jim pojasnil, da bodo občutile duha. Tudi ona je bila tam. Teta Meg. Vodja orkestra. Razvrščala je dekleta. Potem je stopila korak stran od njih, a videlo se je, da se jim želi pridružiti. Z roko čudaško boža Blaka po hrbtu, ampak on ne gleda nje. Pod njim leži dekle. Nima jih več kot štirinajst. Sope in se giblje nad njo. Ona hlipa, v očeh ima solze. Teta Meg jo drži za ramena. Postane mi grozljivo slabo. »No, povej,« mirno reče Tina. »Meni lahko zaupaš. Česa o tej beli sobi se spomniš?« »Pomagaj ji, Meg,« dahne Blake in se hitreje premika. »Ne misli na bolečino,« reče dekletu, »misli na nebesa.« Ampak glas. Možakarjev glas ni pravi. Takrat me zadene kot strela z jasnega neba. Postelja, dekleta. Moški v beli sobi. Ni bil Blake. LXIX Emily, sestra-žena Policistka Brewerjeva me odpelje nazaj v sobo za zaslišanja in razpreda o tem, kaj lahko pričakujem. Kako me bodo kasneje danes ali jutri zjutraj premestili v zapor. Ves čas me sprašuje, ali ji imam za povedati še kaj. Takrat se nama pridruži Carlson. Stanje med njima je še vedno rahlo napeto, le da se zdaj zdi, da sta del iste ekipe. »Moram priznati, da je zame prvič,« reče Carlson in se pogladi po obriti glavi. »Običajno dokazujem krivdo obtoženih.« Zmaje z glavo. »Ampak Brewerjeva misli, da ste sicer krivi, a da krivda ni vaša. Zaradi nekakšnega zlorabljanja v družini in tako dalje. Kar zadeva mene, mislim, da nekoga ščitite.« Ne odgovorim, a očitno Carlsona to ne moti. »Rad bi, da si nekaj ogledate,« nadaljuje in sede. Izpod pazduhe vzame prenosnik in ga odpre. »Mislim, da morate vedeti vse o osebi, ki jo ščitite.« Prenosnik obrne proti meni. »Vam je Rachel kdaj povedala, da je na začetku letošnjega leta obiskala zapor?« Tako zelo sem šokirana, da sploh ne odgovorim. Detektiv Carlson samo prikima. »Obiskala je svojega očka. Midva ga poznava kot dobrega starega Preroka Ambrosina. Najbrž ste ga videli v poročilih? Petnajst posilstev mladoletnic? Dosmrtna zaporna kazen.« Počasi prikimam. Ko sem bila še deklica, je bila zgodba zelo odmevna. Prerok Ambrosine je bil čeden fant, zelo lepo je govoril. Moja mama je pravila, da ima maslen naglas. Tudi ko je pričal na sodišču, je zvenel prijazno in nadvse prepričljivo, pa tudi veliko citatov iz Biblije je navedel, znal jih je na pamet. Oči je imel temno rjave, skoraj črne. Zaradi njih je bil videti nedolžen, kot da še muhi ne bi storil nič žalega. Moja mama je rekla, da bi se izmazal, če ne bi obstajali posnetki. Še kar ne morem verjeti. Da je naša Rachel odraščala tam. Ko sva govorili o tem, po izgredu glede rojstnega lista, mi je rekla, da ni bilo tako hudo, kot so prikazali na televiziji. Sicer so res živeli zelo siromašno, ampak otroci so bili večino časa zunaj, jezdili so in podobno. Iz njenih ust je zvenelo prijetno. »Torej, Rachel je obiskala zapor,« reče detektiv Carlson, »približno takrat, ko so vašega moža videli večerjati s skrivnostno damo.« Pomolči. »Policistka Brewerjeva je dobila namig,« s palcem pokaže nanjo, »zato smo ga preverili. Ni bilo takoj na prvi pogled jasno, da je bila Rachel Nelson, ker ima Prerok Ambrosine še vedno veliko žena.« Prikima, začudeno ga namreč gledam. »Ja,« mrko reče, »veliko žensk še vedno verjame, da so njegove nebeške žene. Obiskujejo ga v zaporu, potem pa njegove besede pretihotapijo do majhne skupine čudakov v Waynard's Creeku. Precejšnja zmeda, kaj?« Samo prikimam. »Tukaj imam posnetek Rachelinega obiska,« pritisne gumb za predvajanje. »Kakovost sicer ni dobra, a zadošča, da boste dobili predstavo.« Nagnem se naprej, fascinirana, čeprav nehote. Gledam sobo za obiske s številnimi mizami. Za eno sedi visok moški v oranžni trenirki, roke pred seboj ima vklenjene. »Vidite to brazgotino na njegovem vratu?« Carlson pokaže nanjo s prstom, kot kakšen oskrbnik živalskega vrta. »Ta tako imenovani Prerok se je nekaj dni po prijetju poskusil obesiti.« »Ni takšen, kot je bil na televiziji,« rečem. Sprememba je strašljiva. Podoben je zmešanemu starcu z obrito glavo in z brazgotino na licu, temne oči ima blazne. Čeprav je slika slaba, vidim, da je Rachel nervozna. Ampak ko se približa mizi, za katero sedi Prerok, nervoza izgine. Kot bi mislila enako kot jaz. Zgolj zmešan starec je. Ko Rachel sede, se zdi, da se nekaj nekdanje Prerokove karizme vrne. Sedi pokončno in se očarljivo smehlja. Zdi se, da je Rachel zaradi tega rahlo nejevoljna. Kot bi k njemu prišla z nekim načrtom in jo je silovitost njegovega značaja ujela nepripravljeno. »O čem se pogovarjata?« »Zvoka ni,« prizna Carlson. »Pazniki niso bili preveč pozorni nanju. Le enemu se je zdelo njuno srečanje malce drugačno od ostalih obiskov. Spomni se, da je Rachel poskušala Preroka prepričati, naj dovoli svojim sledilcem, da sprejemajo miloščino, ker ženske in otroci stradajo, Prerok Ambrosine pa je kar naprej ponavljal, da je Božji sel na zemlji in da bo Jezus poskrbel za tiste, ki si to zaslužijo.« Nekoliko se odmaknem. »Pogovarjala sta se približno pet minut. Sedaj pa si oglejte ta del.« Carlson prevrti posnetek naprej. Prerok se skorajda ne premakne, medtem ko se govorica Rachelinega telesa popolnoma spremeni. Hipoma se vzravna in se z rokami oklene mize, kot bi pravkar izvedela neko resnično strašljivo novico. »Kaj mislite, da se je zgodilo?« vpraša Carlson in me pozorno opazuje. Počasi odkimam. »Ne vem.« Carlson zapre prenosnik, pogleda me naravnost v oči. »Vam je vaša sestra-žena povedala za ta izlet?« Odkimam, počasi. »To ni ravno malenkost, kaj? Rachel v zaporu obišče zločinskega posiljevalca, pa tega niti ne omeni. Mislim, ali se naj ne bi ve žene ljubile med seboj?« Čutim, kako mi trzne obraz. »Ste vedeli, da sta vaši sestri-ženi v Vegasu?« vpraša Carlson. »Obmejna policijska kamera je posnela registrsko tablico vašega družinskega Chevyja. Policija ju bo vsak čas prijela. Dolgo ju več ne boste mogli ščititi.« Pogledam ga, poskušam ugotoviti, ali blefira. Nemogoče je vedeti. »No, dogovorila sem se za še zadnje srečanje s psihologinjo,« reče Brewerjeva. »Ocenila bo, ali ste v dovolj dobrem stanju, da stopite na sodišče.« Spet pogleda Carlsona. »Za vaše dobro upam, da niste.« LXX Tina, sestra-žena Zdaj ko sem spet v vegaškem sluzastem baru, se mi zdi najbolj zabavno, da se ni spremenilo nič, razen vsega. Nad biljardnimi mizami še vedno svetijo medlo zelene svetilke. Na igralni plošči leži nekaj oguljenih krogel. Ta poznani vonj, ko se odprejo vrata – zatohel pridih po alkoholu, pomešan s čistilom. Razlika je v tem, da mi zdaj ni več všeč. Hvala bogu za tekilo, kajti karkoli že je Rachel skrivala, zdaj prihaja na plano. »Spomnim se, da sem bila v tej sobi,« reče. »Vse je belo. Tam je ta … postelja, točno na sredini. Bela …« Utihne in zajame sapo. »Ne bi je smela videti in resnično resnično me je bilo strah. To je Njegova nebeška postelja.« »Hej,« ji rečem, »v redu je.« »Grozne misli imam o tej sobi,« nadaljuje Rachel, prime se za čelo. »Umazane misli, o Blaku. Bil je v tej postelji, skupaj z vsemi tistimi mladimi puncami. No, saj veš, zabaval se je z njimi.« Rachel zardi do ušes. »Misliš v troje?« vprašam. »V kaj?« »Dve punci, en fant.« »Em, najbrž,« reče Rachel. Izdihne, da izboči lica. »Le da s kakšnimi sedmimi ženskami. Dekleti, pravzaprav. Nekatere so bile še mladoletne. Mislila sem, da se mi bo zmešalo,« tiho nadaljuje. »Resnično. Videvala sem te prizore.« Pomežikne, kot da jih želi odgnati. »Kot porno film, ki ga nisem mogla ugasniti.« Močno dvomim, da je Rachel kdaj videla kak porno film, a ne bom je prekinjala. »Ena od deklet v postelji je bila moja polsestra,« pove. »In teta Meg – tudi njo sem videla.« Očitno jo ta del še posebej muči. »Vsi so, saj veš, počeli tisto. Z Blakom.« Med prsti vrti kozarček. »Le da ni bil Blake. Motila sem se.« Zmaje z glavo, kot da še vedno ne bi videla jasne slike. Namrščim se. »Kako to misliš? Da si se motila?« »Jaz … ne vem. Kot da bi napačno sanjala ali se spominjala.« Spet zmaje z glavo. »Ne vem, kako se je zgodilo, ampak znašla sem se v tisti beli sobi in gledala eno izmed njegovih seans nebeškega ugodja.« »Nebeškega ugodja? Tako je rekel temu?« Počasi prikima. »To je … nagnusno. Prerok je v belo sobo pripeljal izbrane žene, vse so se slekle in … se lotile posla. Rekel jim je, da je takšna Božja volja.« »In ti si to videla? Čakaj … a ni bil ta moški tvoj oče?« »Ja, ampak kot sem rekla, ni bil oče, kot ga imajo normalni ljudje.« »To govoriš napačni osebi.« »Hočem reči, da sem ga v življenju srečala le trikrat … morda.« Postane zamišljena. Kot bi se spomnila nečesa, česar niti pod vplivom tekile ne bo priznala. »Rachel.« Svojo roko položim na njeno. »Saj s teboj ni počel ničesar, kajne? Lahko mi poveš.« Rachel zelo hitro odkima. »Ne, to je verjetno edina stvar, ki je ni zagrešil. Razmerje s svojimi hčerkami. Na izbiro je imel dovolj mladih punc, zato najbrž ni čutil potrebe.« Tišina. »Torej …« vprašam, »torej si jih zalotila?« Naguba čelo, kot bi hotela spodbuditi spomin. »Na neki način. Mislim, da sem hotela priti nekam drugam. Tega dela se ne spomnim dobro. Ampak teta Meg je bila tam in videla me je. Preroku je rekla, da moram oditi.« Izdihne. »Pravo olajšanje je vedeti, da s tistimi dekleti ni bil Blake. Niti predstavljati si ne moreš, kako me je to razžiralo. Kot bi se ne mogla zanesti na svoj um.« Namršči se in strmi v mizo, mene pa prešine, kako malo je Rachel komurkoli zaupala. »Teta Meg je ostala zvesta Preroku,« reče. »Je ena od žena, ki je radikalizirala druge. Ti ljudje še vedno živijo tam zunaj,« doda. »V Waynard's Creeku, v varnih hišah …« Rachel me pogleda, obe razmišljava o fanatični ženi. Misli preusmerim k Blaku, česa vsega je bil zmožen. Kaj, če je izsledil teto Meg? Morda je rekel kaj napačnega in si jo nakopal na vrat. »Torej, ta teta Meg,« glasno razmišljam, »kot prva Prerokova žena resnično verjame, da je njen mož nekakšen Jezus na zemlji … Misliš, da bi ubijala zanj?« »Odvisno,« reče Rachel. »Od česa?« »Če je to od nje zahteval ali pa ni.« LXXI Rachel, prva žena Tekila je tako pospešila stvari, da jih komaj dohajam. Delčki so se sestavili. Bela soba. Klinika. Na sredini vsega tega pa je … škatla. Podobna veliki praznini, kjer bi moral biti spomin. Le da je ta škatla, ta škatla, drugačna. Barvo ima. In obliko. Je modra škatla za čevlje, v katerih so na Domačijo dostavljali velika naročila šolskih balerink. In stoji točno na sredini tistega, česar se moram spomniti. »Tako sem zmedena zaradi vsega,« rečem Tini. »Kot da ne morem razločiti, kaj je spomin in kaj so sanje.« Podrgnem si lica. »Mislim, da sem bila na kliniki,« ji povem. »Na Domačiji. Ta spomin je luknja. Ne vem. Gre za neke vrste doma narejeno bolnišnico. Spominjala je na bolnišnico, ampak stvari niso počeli, kot bi jih morali. Spomnim se … spomnim se, da sem ležala v postelji, počutila sem se ujeto. Kot da ne bom nikoli prišla ven.« Pogledam Tino. Verjetno se mi spomin na tisti strah odraža v očeh, saj me prime za roko. »V redu je,« reče in stisne ustnice. »Na varnem si.« Pogoltne. »Bila si v bolnišnici?« »Teta Meg je bila tam,« šepnem. »Mislim, da je počela stvari … ne spomnim se.« Zatisnem oči, na vso silo se poskušam spomniti česa konkretnega. »Bilo je vroče,« rečem z zaprtimi očmi. »Tako vroče, da sem mislila, da sem v peklu. Spomnim se, da mi je rekla … Teta Meg je rekla, da imam vnetje.« Naslednjega dela Tini ne morem povedati. »Vnetje imaš,« mi reče teta Meg. V rokah, na katerih ima zelene gumijaste rokavice, drži nekakšne ostre klešče. »Zato tako grdo smrdiš tam spodaj.« Prestavi se k vznožju postelje in prebode me grozljiva bolečina, kot bi mi v mednožje potisnila iglo. »Si bila samo ti v bolnišnici?« vpraša Tina. Odkimam. »Zraven mene je bilo še eno dekle. Melissa. Poznala sem jo. Ko sva bili še deklici, sva se skupaj igrali. Mislim, da je bilo tam še nekaj deklet, a od blizu jih nisem videla.« Preneham govoriti. Klinika je imela klet. Dekleta so odpeljali v klet. Nikoli se niso vrnila. Kar naenkrat se prikažejo prizori. Stopnišče. Bolnišnično, strmo. Vonj po belilu, zaduham še nekaj hujšega. Tam izginejo. Odpelje jih v klet, a se ne vrnejo. »Si OK?« Tina me prime za ramo. Vdihnem. »Preprosto ne vem, ali se spominjam resničnih stvari ali zgolj sanj.« »Misliš, da bi to lahko bile samo sanje?« »Tako je menila moja terapevtka. Mislim, zveni precej nerealno, a ne?« »Ne vem,« reče Tina. Pogleda me. »Meni vse tvoje otroštvo zveni rahlo neresnično.« Spomini se prebujajo, grozijo, da me bodo preplavili. Zaslišim terapevtkin glas. Kaj je bilo v tisti kleti, Rayne? Zakaj si bila tako prestrašena? Refleksno obrnem še nekaj fotografij. Spet me grabi stara panika. Da skoraj ne morem dihati. »Hej,« zavpije točajka. »Če misli bruhati, jo peljite ven.« »Preverite lonček za napitnine, gospa,« zavpije Tina, roke si da okoli ust. »Dvajset dolarjev je koda za 'daj nama mir, prekleto'.« Točajka se vrne k loščenju kozarcev, nekaj si momlja. »Hvala,« rečem. Nekaj v Tinini grobosti se mi zdi zelo pomirjujoče. Kot da ji ne bi bilo mar za nič, kar odslovi vse, kar ji ne ustreza. Zajamem sapo. »V glavi imam vse pomešano,« rečem. »Zaradi tistega pred vsem tem. Pred nebeško posteljo. Bila je … klet. V njej je bilo nekaj resnično grozljivega.« Zaprem oči, želim si, da ne bi bilo resnično. Spet je tam škatla, pokrov je tesno zaprt. Moder karton, štirikoten, stoji točno na sredini med kliniko in nebeško posteljo. »Mislim, da je teta Meg vanjo vodila dekleta,« rečem. »Mi-slim, da sem tudi jaz šla tja dol. Le da se ne spomnim.« Stresem z glavo. »Kot bi mi manjkal velik del spomina. In bojim se, da če se bom spomnila, se bom sesula ali znorela ali nekaj.« Ali šla v zapor ali me bo kdo ubil. Spomnim se, kaj mi je rekel Prerok, ko sem ga obiskala v zaporu. »Če bo kdorkoli izvedel, te bodo strpali v zapor, kot so mene.« Pusti pri miru, Rayne, mi pravi glas v glavi. Nočeš, da bi kdorkoli izvedel, kaj si naredila. LXXII Emily, sestra-žena Spet sem pri gospe terapevtki. Skodelica z bonboni je spet polna. Odpravim se naravnost k njej. »Mi lahko poveste kaj več o vašem sobivanju,« reče, »pred smrtjo vašega moža?« »OK.« Rahlo sem razočarana, ker ne postavlja vprašanj o meni, a že prav. »Sodišče zanima,« pojasni in si nekaj zabeleži, »vaše duševno stanje. Ali ste bili v to sobivanje prisiljeni? Je bil kdo v družini dominanten, je imel vse pod nadzorom?« »Jaa,« dahnem. »Rachel.« »Rachel Nelson?« »Aha.« Zavijem z očmi. »Ona določa vse, barvo posteljnine, kako morajo biti zložena oblačila, kaj bomo jedli za večerjo, vse.« Terapevtka si zabeleži še nekaj. Govorim naprej o vseh zlobnih stvareh, ki jih je počela Rachel. »Zelo zanimivo je, da govorite o Rachel,« reče gospodična Truman. »Ste že kdaj slišali za institucionalno sociopatijo?« »Je to mogoča neka zdravstvena reč?« Nasmehne se. »Na neki način. Zgodi se pri mladih članih kultov ali članih druge generacije. Ljudem, ki potlačijo pomembna čustva. Človeški um se prilagodi skoraj vsaki situaciji. Če je v to prisiljen, se bo naučil, da ne registrira sočutja. To opazimo pri mladih, ki odraščajo v slabih soseskah, v katerih prevladujejo tolpe in mafija. Gre za preživetje. Človek preprosto mora ugasniti določene stvari.« Prikimam, a če sem iskrena, ne razumem najbolje, o čem govori. »V kultih, v kakršnem je živela Rachel, vidimo matere, ki zatrejo naravni instinkt, da bi zaščitile svoje otroke. Namesto tega gledajo nanje kot na podaljšek sebe. Meje se zabrišejo in ne znajo več ločevati med sabo in njimi.« Gubam čelo, trudim se razumeti. Ne vem, zakaj, ampak v mislih zagledam mamin obraz. Bi rada, da bi te ljudje imeli za vlačugo? »Potem postane normalno, da otroke prisilijo, da ubogajo njihovo voljo,« nadaljuje gospodična Truman. »V svojih glavah vidijo le uresničevanje lastne volje. Enako kot maratonec govori svojim pljučem in razbolelim nogam, naj prihranijo moč za finalni šprint.« »Hočete reči, da se je to zgodilo Rachel?« »No, vi bi znali na to bolje odgovoriti. Ste imeli občutek, ko ste živeli v istem gospodinjstvu, da na vas ni gledala kot na posameznico s svojimi lastnimi potrebami?« »Oh, absolutno. Seveda.« »In vaša mati? Je bila tudi takšna?« Vprašanje izreče nekoliko prehitro, za moj okus. »Imela sem najboljšo mater na svetu,« rečem. »Odpovedala se je vsemu, da je lahko skrbela zame.« Nasmehne se. »Kaj je smešno?« vprašam, »Nič, čisto nič. Bi še malo bonbonov?« Vzamem jih nekaj, pomirjena, opazim, da imam prste obarvane modro in rdeče. Očitno se mi potijo dlani. »Policiji ste omenili, da vam je Rachel povedala za nočne more, ki so jo mučile?« vpraša gospodična Truman. »Ni mi ravno povedala. Včasih je ponoči hodila okrog hiše. Bilo je dokaj strašljivo. Govorila je vse mogoče, o nekih škatlah. Em ….« pogledam proti stropu, »in govorila je o beli postelji.« Gospodična Truman se nasloni nazaj, kot bi tehtala, ali naj mi nekaj pove ali ne. Po rdečih ustnicah se tapka s svinčnikom. »Spremljala sem proces proti tako imenovanemu Preroku z Domačije,« pove. »O njem je pisalo v časopisih. Kot dokaz so objavili fotografijo bele postelje. Našli so dokumente, da je dal Prerok to posteljo narediti po naročilu za svoje poročne ceremonije. Zahteval je premične stranice in plastične rjuhe. Da je lahko počistil, kar je storil tistim nesrečnim dekletom.« Jezno strmim vanjo. V želodcu imam grozen občutek. »Rada bi šla nazaj v svojo sobo.« »Emily,« reče terapevtka, »če ne govorite resnice, če niste ubili Blaka, to pomeni, da ga je ubila ena od vaših sester-žena. To je zelo pomembno, lahko ji pomagamo. Rachel.« »Kako ji lahko pomagate?« Ravno hoče odgovoriti, ko se odprejo vrata. Na pragu stoji Brewerjeva, zadihana, kot bi do sem tekla. »Vam lahko kako pomagam?« vpraša gospodična Truman, vsa sladka, čeprav se vidi, da je slabe volje. Brewerjeva zakoraka noter, v roki drži natisnjen list papirja. »Gospodična Martinelli, lahko preverim eno podrobnost?« Ne vem, kaj naj ji odgovorim. »Dobra detektivka ste, kajne?« reče Brewerjeva. »Vrhunska. Ali obstaja kak kraj, kjer je vaš mož hranil osebne dokumente, proč od posesti?« Verjetno to pomeni, da so ga iskali, pa ga niso našli. »Blake je imel še drugo službo,« povem Brewerjevi, ugaja mi, da želi, da ji pomagam pri raziskovanju. »Delal je kot hišnik v templju, ker smo bili z denarjem na tesnem.« Ne povem pa ji, da je Blake tam hranil svoje dokumente. O nepremičninah. Med njimi je bil Rachelin rojstni list, ampak papirjev si nisem dobro ogledala. Zaklenjeni so v njegovi omarici v templju. Namesto tega rečem: »Policija ne sme preiskati templja, kajne? To smete le s pisnim dovoljenjem škofa.« »Na podlagi tehtnega razloga lahko dobimo sodni nalog.« »Pa imate tehten razlog?« »Upala sem, da mi boste vi pomagali pri tem.« Pomaha s papirjem v roki. Postanem malce sumničava, morda pa gre za trik. »Ko smo preiskali ranč,« reče, »smo vse popisali. Našli nismo ničesar obremenilnega. Ampak vaš mož je imel veliko … opreme v skednju.« Imam vtis, da je hotela reči krame. »Veliko časa smo porabili, da smo vse popisali,« reče, »in zdaj, ko sem dobila poročilo, me je nekaj zmotilo.« Pomaha s papirjem. »Zdi se, da je vaš mož imel set zelo imenitnih elektronskih ključavnic.« Spomnim se, ko je Blake prinesel domov te ključavnice iz nekega podjetja, ki je bankrotiralo. Rekel nam je, da je tehnologija začetek apokalipse. Ko bo prišel konec, nam je rekel, nam bodo ti ljudje poskušali prodati svojo od boga pozabljeno tehnologijo, a vredna ne bo niti vreče suhega graha. Brewerjeva še vedno govori. »Tri smo našli v škatli, v kateri bi morale biti štiri. Imate kakšno zamisel, kje bi lahko bila manjkajoča ključavnica?« Počasi povežem stvari. Prav gotovo se je tako počutila Cagney, ko je spoznala, kako je zločinec zakrivil zločin. Dostop na prstni odtis. O tem je govoril, ko je domov prinesel ključavnice. Da ima vlada načrt, da bi nadzirala vsa vrata, ven pa bi spuščala samo ljudi, ki bi se strinjali z njeno miselnostjo. To je bila neka vera, verjeli pa so v vesoljce. In Blake nas je poskušal zaščititi tako, da bi ugotovil, kako ključavnice delujejo. Potem bi jih lahko premagali. Te električne ključavnice so delovale na prstni odtis. Kot iztirjen vlak me zadene, da je vse povezano. Blakovi prsti. Blakovi prsti so izginili. LXXIII Tina, sestra-žena Poigravam se z idejo, da bi naročila še eno rundo tekile. Rachel govori o resnično norih zadevah. In ta Domačija je tako prekleto čudaška, da sploh ne dojemam vsega. Že sama misel, da so bili otroci stlačeni v tiste umazane sobe. Skrite postelje za najstniške neveste. Kar dlake se mi naježijo. Mislila sem, da sem v maminem narkomanskem stanovanju jaz imela slabo otroštvo. Ves ta čas sem bila jezna na Rachel, ker je bila zaprta vase. Zdaj si želim, da bi bilo spet tako. In takrat me prešine. Ščitila nas je. Kot mama. No, ne kot moja mama, ampak saj veste, kaj hočem povedati. Torej, Rachel govori o tej kliniki in misli, da je bila zaprta v njej. Ta strašljiva medicinka je tam nekaj počela z dekleti. Vozila jih je v klet in potem so izginila. Vsega sploh ne dojamem. Rachel me pogleda. »Kot bi me nekdo naučil, da ne razmišljam o tem. In vedno se pojavi ista fraza. Z močjo Jezusa Kristusa,« reče bolj sebi kot meni, »ti ukazujem, da me pusti pri miru.« Imam vtis, da se je Rachel spomnila nečesa zelo pomembnega, a tega noče deliti z mano. »In vse to breme nosiš sama?« vprašam. »Žal mi je. Resnično mi je žal. Usrana žena sem bila. Verjetno sem bila zatopljena v svoje stvari in zdelo se je, da imaš vse pod nadzorom …« Ne reče nič, le kozarček vrti med prsti in strmi v prazno. »OK, torej obstaja klinika,« rečem, »in ta ženska z visoko spetimi lasmi. Menijo, da ve, kje je pokopališče. Medicinska sestra je. To vse drži, kajne?« Rachel ne odgovori. Pomislim, da ji je mogoče slabo zaradi alkohola. Dvignem svoj kozarček tekile in ga izpraznim. »Si zato tako ponorela, ko so mi škifi hoteli pokazati poročila tvoje terapevtke?« jo vprašam. »Si se bala, da bom mislila, da si čez les?« Tako dolgo čakam na odgovor, da že pomislim, da so se ji zaradi alkohola sfižili možgani. Končno spregovori. »Terapevtki sem povedala …« vdihne, kot bi se bojevala z občutkom izdaje. »Povedala sem ji, da … da sem bila napadena,« reče. »Ko sem bila stara petnajst let.« Takoj ko Rachel reče 'napadena', vem, da ne govori samo o tavajočih rokah. Pogleda me, oklevajoče, kot da misli, da ji ne bom verjela. »Hej, jaz tudi,« sočutno rečem. »Grozno, kaj? Moja draga mama je v hišo pripeljala vse sorte izmečkov. Prekupčevalce, zvodnike. Skupaj so se zadeli in ona je izgubila zavest. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo nekaj zgodilo. Imela sem srečo, zgodilo se je le enkrat,« še dodam. »Šla sem na policijo, ampak mi niso verjeli.« Odpihnem si lase z lica. »Mislili so, da jih hočem prelisičiti, da bi dobila zastonj namestitev.« »Mene je napadel bratranec,« reče. »Njegova mama je rekla, da sem jaz kriva in dala mi je toliko zaušnic, da sem začela krvaveti iz nosu. Rekla je, da bo pobila moje sestre, če bom komurkoli povedala.« Zažvižgam. Uboga Rachel. »Počutiš se umazano, kajne,« sočutno rečem in pogledam Rachel. »Počutiš se umazano, ker se je zgodilo ravno tebi, in neumno, ker ti nihče ne verjame.« Prikima, njene poteze se rahlo sprostijo. Sežem k njej in jo primem za obe roki. Nekaj trenutkov molčiva. »Najbolj čudno pa je, da na Domačiji ni bilo vse slabo,« reče Rachel. »Bili smo družina, skupaj smo delali za isti cilj. Spominjam se, da sem bila večino časa obdana z ljubeznijo. Težko življenje nas je zbližalo v molitvi. Bilo je poživljajoče. To pogrešam.« Stisnem Racheline prste. »Vem, kako se počutiš,« ji rečem. »Enako je, ko se zadeneš z isto družbo. Z njimi si povezan v eno. Le ti in tvoji prijatelji proti svetu, kajne?« Rachel se nasmehne. Malce sem pričakovala, da bo užaljena. Stara Blake-Rachel bi bila. »Nisi bila ti kriva, veš,« nadaljujem, »ko je Blake zapadel v svoja mrka stanja. Ni bila tvoja krivda. To je bil le … del njegove osebnosti.« Nekaj časa obe molčiva, izgubljeni v spominih na Blaka. »In kaj bova zdaj?« vpraša Rachel. »Mislim, ali nisva ubežnici ali nekaj takšnega?« »Ah, ne.« Zaigram, ker če so tisti trije policijski avtomobili prišli po naju, potem naju ima nekdo za pravi živini. »Se bova pa izognili mejnemu prehodu, za vsak primer,« še dodam. Rachel se mi resnično toplo nasmehne. »Vesela sem, da sem šla s teboj,« reče. »Vesela sem … da sem videla vse to.« »Tekila govori namesto tebe. Naslednjič se boš hotela mečkati z mano.« Zareži se. »To bi bila srečna.« »In ta ženska? Teto Meg mislim. Lahko bi bila del vsega tega, kajne? Nečesa … zloveščega. Jo poskusiva najti?« Rachelin nasmešek izgine. Imam občutek, da zelo previdno izbira besede. »Vsi z Domačije so duhovi, kar zadeva normalno družbo,« pove. »Še posebej ženske. Nobenih služb, nobenega zdravstvenega zavarovanja, ničesar.« »Kaj pa, če obiščeva Domačijo? Morda bo to spodbudilo tvoj spomin. Gre za velik zapuščen kraj, daleč od avtoceste, a ne? Morda boš celo lahko našla to pokopališče, ki ga vsi iščejo.« Nekaj se zgodi z Rachelinimi obraznimi potezami. Mikro sprememba. Za hip se mi zdi, da vidim … bes. A tako hitro izgine, da podvomim, ali sem ga sploh videla. Prešine me, da Rachel ve nekaj, česar mi noče povedati. Je zgolj občutek, a močan. Noče, da bi kdorkoli našel to pokopališče. »Na tisti kraj imam slabe spomine,« hladno reče. »Ne grem tja.« Ton njenega glasu mi pravi, naj odneham. Počutim se zapuščeno. Kot da sem jo našla, pa me je zapustila. Bar je hladen in prazen. Le jaz sem v njem, čisto sama. »Si OK?« vprašam, da bi jo predramila iz zamišljenosti. »Ble-da si.« »Mislim, da kava ni bila dobra zamisel.« Dlan si položi na čelo. »Grozno me boli glava.« In potem je ni več tam. Rachel je zdrsnila v tisto čudno praznino, v katero včasih odide. Demoni v omari, je pravil Blake. Rachel ima veliko demonov omari. »Greva,« rečem. Vem, da jo je najbolje pustiti pri miru, ko je takole razpoložena. »Pojdiva nazaj do avta.« Vstanem, ko me nekaj prešine. »Hej,« rečem, »mi daš mapo?« Rachel jo potisne proti meni. Prelistam jo. »Veva, da določeni dokumenti manjkajo,« rečem. »Zemljevidi in podobno, reči, ki jih pričakuješ v celostni mapi.« Sveženj fotografij si pridržim pred usti. Dobim zamisel. »Se spomniš,« vprašam Rachel, »da je zadnje čase Blake vse dokumente nosil v svojo omarico v templju?« LXXIV Rachel, prva žena Spomnim se, da je bil Blake zelo na trnih, ker je Emily brskala po njegovih stvareh, potem pa je začel svoje dokumente nositi s seboj v službo. Nato se je začel veliko ukvarjati z vlado in vladnimi uslužbenci, ki so se infiltrirali v Cerkev, kar je pomenilo, da smo bile kmalu priča enemu izmed Blakovih katatoničnih stanj na kavču. Ampak Tina govori same norosti. Poskuša me prepričati, da bi vlomili v najbolj sveto stavbo na planetu. »Tina, to je vendar tempelj,« ji rečem, z živci sem na koncu. »Najbolj svet kraj na zemlji. Strela, saj ne moreva kar tako iti tja in brskati po njem. Ne morem verjeti, kako lahko sploh predlagaš kaj takšnega.« Besna sem nanjo. Da niti ne omenjam, da sem povsem izčrpana. Rada bi šla domov in se dodobra odpočila. Zdi se mi, da ne morem narediti niti koraka več. »Ti dokumenti v Blakovi omarici so najbrž zgolj gospodinjske zadeve.« »Zakaj pa jih potem ni hranil doma? Zakaj bi jih hranil nekje, kamor ne moreš brez dovoljenja?« »Zato ker ni hotel, da bi se vznemirjale zaradi dolgov.« »Torej, ti misliš, da je zgolj naključje,« vztraja Tina, »da je naš mož odnašal papirje v tempelj? Potem pa je kar naenkrat mrtev?« »Že tako imava dovolj težav. Policija ve, da sva prekršili pogoje varščine,« izpostavim. »Nisva prekršili pogojev varščine,« prezirljivo prhne Tina in ob moji neumnosti zavije z očmi. »To bi veljalo, če se ne bi prikazali na sodišču, tepka. Le narobe sva razumeli, do kod lahko greva,« reče in zamahne z roza nohti. »Te zadeve morava prepustiti policiji,« trmarim. »Škifi brez obilice rdečega traku ne bodo prišli v tempelj,« vztraja Tina. »Biti moraš član Cerkve in imeti dovoljenje. Noben škif se ne bo odpovedal odmoru za krof in se ubadal s tem, če ima na mizi priznanje osebe, ki je v priporu. Da sploh ne omenjam,« pramen črnih las si popravi za uho, »če gre za neko zakrivanje sledi, potem lahko do Blakove omarice pride kdo pred nama. Policija potrebuje sodni nalog, da lahko vstopi v tempelj. Ampak midve ga ne potrebujeva.« Pomislim na svojo tempeljsko dovolilnico – na roko napisano izkaznico, zelo podobno stari knjižnični. Dovolilnica Svetih iz poslednjih dni je kot znak čistosti, ki članom dovoljuje vstop v tempelj, kamor sleherniki ne smejo. Velja vse življenje, razen v določenih okoliščinah, preveč groznih, da bi o njih sploh razmišljala. Tisti dan, ko sem dobila dovolilnico, sem bila zelo ponosna. Dobila sem jo po uradnem krstu. Resnično sem se počutila čisto. Kot bi mi Bog dal nov začetek. Tina ne razume. Ne morem tvegati, da bi jo izgubila. »O templju govoriva,« rečem. »Niti sanja se ti ne …« »A res? In ti vedno na dan privlečeš to sranje. Raje ubogaš moža, kot bi branila svoji sestri. Resnično boš dopustila, da gre Emily v zapor, ne da bi se sploh oglasila. Lepim majhnim lažnivkam se v zaporu ne godi najbolje, Rachel, verjemi mi. In takoj ko bo postopek sprejema zaključen, ni poti ven. Saj razumeš to, kaj?« Emily me je videla, ko sem hodila v spanju. Slišala me je govoriti v spanju. Tina me besno motri. Jezno jo gledam, stiskam pesti, v meni vre. Najraje bi ji dala zaušnico, jo zlasala. »No, kaj zdaj?« vpraša. »Me boš potisnila po kakšnih stopnicah?« Točajka strmi v naju. »Nič takšnega,« ji reče Tina. »Le neko mormonsko zadevo obdelujeva.« Natakarica skomigne in se loti urejanja steklenic. Naslonim se nazaj. »Tega ne zmorem več, Tina. Žalovati morava, OK? Iti skozi proces. Domov bi šla rada. Bila sama s svojimi mislimi. Molila.« »Prosim.« Tina me gleda z velikimi očmi. »Prosim, Rachel. Preprosto se mi bo … zmešalo, če ne bom vedela. Kaj, če ne bova preverili, potem pa bodo ti, karkšnikoli že so, dokumenti nekam izginili?« »Nekaj razčistiva,« rečem. »Ti misliš, da se je Blake zapletel v neko zadevo, povezano s posestvom. Da so ga zaradi tega ubili. In da je v njegovi službeni omarici dokaz, da je tako?« Upam, da bo sprevidela, kako neumno vse skupaj zveni, a ni tako. »Če je v gradnjo kazina vpletena mafija,« razpreda Tina, »je za njih mala malica, da pospravijo človeka, ki jim kvari načrte. Kaj, če je Blake sprejel njihov denar, potem pa se ni strinjal, da bi tam postavili kazino?« Molčim, zveni verjetno. »Potem pa je tukaj še ta teta Meg,« nadaljuje Tina. »Veva, da jo je Blake iskal. Morda jo je našel. Morda se je prestrašila, da bo razkril neko izprijeno temačno skrivnost Domačije. Nekaj v zvezi s skrivnim pokopališčem. Pogovori se s Prerokom in on ji naroči, naj pospravi Blaka. Naredila bi vse, da pomaga Preroku, je tako? Še sama si rekla, da je vozila dekleta v neko klet, potem pa so izginila.« Zaprem oči, v trenutku mi je žal. Modra škatla za čevlje je še vedno tam. Ampak sedaj je znotraj kartonastih sten rumeno pe-ščeno pokopališče. Grobne gomile. Veliko jih je. Močno stisnem veke, odženem prizor. »Če ne bova pogledali, ne bova nikoli vedeli,« pritiska Tina. »To me bo preganjalo. In če bo Emily obsojena, jo čaka smrtna kazen.« Grozljivi prizor mi kot led obstane v srcu. »Če obstaja vsaj majhna možnost, da tega ni storila … Prosim. Rotim te. Tu notri imam toliko sranja.« Potapka se po glavi. »Stvari, ki sem jih naredila. Ni več prostora za neko prekleto krivdo.« Masiram si senca, trudim se trezno razmišljati. »Če ti pomagam,« rečem, »boš odnehala? Boš sprejela, da je Emily priznala in da ne gre … za nobeno noro zaroto?« Tina odločno prikima. »Častna.« Pljune na dlan in mi jo ponudi. »Nisem zares pljunila,« reče, ko vidi moj izraz na obrazu. Stresem ji roko. »Prisezi,« rečem in jo pogledam v oči. »Prisezi na Boga.« »Prisežem na Boga,« resno reče Tina in dvigne roko. »Če mi boš pomagala vlomiti v Blakovo omarico in ne bova našli ničesar, bom pustila to sranje pri miru. OK?« Izdihnem. »OK.« »Misliš resno, da je v templju kaj, kar bo policijo pripeljalo do morilca?« vprašam. »No, če ne bova preverili, ne bova nikoli vedeli. Prav tako ni nobene potrebe, da bi komu lagali,« doda Tina in mi pomežikne. »Po tvoje bova naredili, saj veš. Ne bova jim povedali resnice.« Dlan si položim na čelo. Še vedno imam glavobol. »Če bova to naredili,« sklenem, »potem bova naredili tako, kot se spodobi.« Tini se razjasni obraz. »Prekle… Seveda bova.« »Drugačna oblačila potrebuješ.« »Prosim?« »Noter želiva priti, ne da bi naju kdo opazil, je tako? No, ampak ti … ti si dokaj opazna.« »Prosim?« Prešine me, da Tina zase meni, da se oblači neopazno. No, v primerjavi z mini krili in petnajstcentimetrskimi petami v Vegasu se najbrž res. »Kaj pa je narobe s tem?« vpraša in povleče kratek roza pulover, ki privlači poglede na njene C-košarice. »Garma se ne vidi, kajne? To zahteva spodobnost, je tako? Če pa kak fant opazuje moje breskvice, je pa to njegov problem.« »To je res,« potrpežljivo rečem, »ampak veliko ljudi je bolj staromodnih. Kaj pa, če bi ti kupili nekaj manj vpadljivega? Pa tudi lase si spni, kot to počnejo drugi.« »Pa saj se šališ. Pričakuješ, da bom oblečena kot ti?« »Če nočeš izstopati, seveda. To je klasičen izgled. Široki rokavi in telovnik s tankimi naramnicami. Vsa dekleta jih nosijo.« »Ja, tega nisem mogla nikoli razumeti.« »Preprosto je, to je eno. Pa tudi malo seksi.« Rahlo pomigam z rameni. »Prosim?« »Tvegam nesmrtnost svoje duše,« rečem. »Nosila boš bluzo s širokimi rokavi. Od tega ne odstopam.« LXXV Tina, sestra-žena Carlson se takoj oglasi. »Sranje, Tina. Ne vesta, da vaju išče policija? Šli sta čez mejo, za božjo voljo. Zaprli vaju bodo, ko vaju dobijo. Obe.« »Dajte no, Carlson. Tudi sami mislite, da je nekaj na tem, a ne?« rečem. »Nekaj več?« Tišina. »Ste dobili podatek, ki sem vam ga poslala?« »O ženi, teti Meg?« vpraša. »Preveril sem, ampak niste mi dali ravno veliko. Imate celotno ime?« »Ne še.« Zavzdihne. »Tina, na slepo bom ugibal, da tam zunaj nista našli četrte žene.« »To ravno ne, veva pa, da se je Blake tik pred smrtjo z nekom dobil, z žensko. No, izkazalo se je, da ima ta Domačija veliko okostnjakov v omari. Dobesedno. Tam je neko skrivno pokopališče, ki si ga želijo najti vsi nepremičninarji, da bi lahko kupili posest. In Rachel se je marsičesa spomnila. Med drugim, da je bila tam klinika, kjer so ženskam počeli stvari.« »Rachel vam je to povedala?« Zaradi brezbrižnosti v njegovem glasu se počutim precej nemočno. »Ja, ampak poslušajte. Se vam ne zdi, da bi nekaj takšnega hoteli prikriti? Bili pripravljeni moriti?« »Mislite, da nekdo poskuša ohraniti skrito neko skrivnost? Da je ubil Blaka, da ne bi vohljal naokrog?« »Zveni verjetno.« »Približno toliko kot teorija Brewerjeve o ključavnici na prstni odtis,« reče Carlson. »Prosim?« Carlson pridušeno zakolne. »Pozabite, da sem kaj rekel.« Ampak jaz sem že dva koraka naprej. Set ključavnic na prstni odtis, ki jih je Blake prinesel domov, ker je upal, da bo razvozlal biometrijo. Nanje sem čisto pozabila. Domnevala sem, da Blake tudi. Ampak njegovi prsti so izginili, kajne? Kaj, če je eno izmed teh ključavnic odnesel v tempelj in jo namestil na svojo omarico? »Ste še tam?« vpraša Carlson. »Aha.« »Naj vas ne zanese,« reče Carlson. »Je le še ena slepa ulica. Kot sem rekel Brewerjevi, da z mrtvimi prsti ni mogoče odklepati ključavnic.« Skoraj lahko vidim Carlsona, kako zmajuje z glavo. »Razen v filmih. Vse skupaj zveni kot dobra zgodba,« nadaljuje, »in vedno ko slišim dobro zgodbo, se vprašam, kdo ima razlog, da jo želi povedati. Še posebej ker ni nobenega oprijemljivega dokaza.« »Blake se je sestajal z nepremičninskim agentom, ki ve za skrivno pokopališče,« povem. »To je dokaz. Lahko preverite.« Sledi dolga tišina. Izkoristim jo. »Preiskali ste Domačijo, kajne?« vztrajam. »Našli ste nepojasnjene mrliške liste, je tako?« Poskušam se spomniti, kaj je o njih povedal Dakota. Skoraj lahko slišim Carlsona, kako tehta, ali mi lahko pove. A mi najbrž ne bo. »No, našli smo veliko dokumentov,« reče. »Verjetno zato, ker so bili tamkajšnji ljudje dovolj neumni, da so se takoj zapodili vanje in jih poskušali uničiti. Verjetno veste, da smo našli dokaze o mladoletnih porokah. Veliko. In še cel kup drugih stvari. O rojstvih in smrtih.« »O smrtih, ki se niso ujemale?« Trdno držim telefon. »Moj kolega je našel seznam imen. Približno petdeset ljudi je prejelo poseben krst. Zabeleženo je bilo, da so pokopani na drugem pokopališču kot ostali. Bil je dokaj prepričan, da so to ljudje, ki so poskušali pobegniti in so jih ujeli. Morda celo usmrtili.« »To je razlog, da bi prikrili obstoj pokopališča, kajne?« rečem, zdaj vsa navdušena. »Zaradi umora bi lahko nekdo pristal v zaporu. Morda so tudi Blaka ubili, ker je preveč vedel.« Carlson zavzdihne. »Tina, priznam, da ideja o skrivnem pokopališču zveni zanimivo, ampak v zaprtih skupnostih ni redkost. Imajo se za več od navadne družbe, prepričani so, da ne potrebujejo tega, kar imamo mi. Potem nekaj ljudi umre naravne smrti in po kakšnem letu ali dveh pridejo do spoznanja, da potrebujejo primerno pokopališče. In takrat spoznajo, da potrebujejo vse sorte dovoljenj in podobnega in da so kršili zakon. Ker nočejo, da bi jih dobili in kaznovali, prvo pokopališče prikrijejo in določijo novo, tokrat z vsemi državnimi dovoljenji. Rezultat je skrivno pokopališče, a resnica je, da gre zgolj za človeški idiotizem in za nič zloveščega.« Molčim, premišljujem. Čeprav tega nočem priznati, zveni verjetneje kot pa neka morilska zarota. »Tina, če odmislite vse, kar vam je povedala Rachel, boste dobili precej dolgočasno zgodbo. Žena postane ljubosumna in ubije moža. To se nenehno dogaja. Najbolj pa me skrbi, da se naokrog podite s psihopatko. Psihopatko, ki morda načrtuje vaš umor in svoj pobeg. Drži, da je Rachel Nelson spremenila svoj videz?« »Zamisel je bila moja,« rečem. »Ste prepričani? Ali zgolj želi, da tako mislite?« Molčim. Če pomislim, se je v bistvu res Rachel odločila, da bo spremenila pričesko. Jaz sem hotela le, da si kupi nekaj oblačil, ki ne bi bila s stojnice na tržnici iz devetdesetih. »Mislim, da se je zgodilo nekaj, zaradi česar je umrl Blake,« trmarim. »V puščavi smo bili samo mi, ampak če bi nekdo to resnično hotel, bi lahko Blaku sledil ali kaj podobnega.« »Ne, ne bi.« Spet ga lahko skoraj vidim, kako odkimava. »Nemogoče. Cesta čez prazno puščavo je dolga šestdeset kilometrov. Mislite, da ne bi opazil avta za seboj?« »Potem pa s pomočjo GPS-a,« rečem. »Sistem zemljevidov je uporabljal za službo. Beleži, kje je bil. Kaj, če je kdo preveril, kje vse je bil, in mu sledil?« Carlson pomolči. »Sistem GPS posameznih poti ne deli s centralnim sistemom. Recimo, da je imel vaš mož nameščeno neko super verzijo, ker je imel za šefa še posebej velikega kontrol frika. Ampak to bi prst uperilo na nekoga v njegovi službi. Bi si prodajalec strojev za konzerviranje hrane lahko ustvaril smrtne sovražnike?« »Morda pa je kdo drug vdrl v sistem,« ugovarjam. »Nekdo, ki ima visok položaj v mafiji ali celo v Cerkvi. Če je na tem posestvu nekaj zelo pomembnega, potem je to mogoče.« »Vse to zveni skrajno neverjetno. Zakaj bi ga obesili s pasom? Se vam ne zdi to preveliko naključje?« »Morda pa so imeli dostop do njegovega telefona.« Moji argumenti postajajo vse bolj trhli. »In so hoteli prikazati, kot da je bila ena od nas.« Carlson zavzdihne. »Rad bi vam pomagal, resnično, ampak najbolje, kar lahko storite, je, da se vrnete. Da vas zaščitimo. Rachel tudi.« Pomislim na policijsko postajo. Na hiško, v kateri smo živele. Na moževo krsto. Ni šans, da grem nazaj. Še zadnjič poskusim. »Poslušajte, me smo poznale Blaka. Vemo, da se ne bi kar tako dobival z neko žensko. Ni bil takšen. Ni imel prijateljic, s katerimi bi šel nekaj prigriznit. Kirkerjeva okrepčevalnica je bila njegova posebna restavracija za zmenke.« Dolga tišina. Pomislim že, da je Carlson odložil. »Poklical bom tja,« reče, »prav? Če imajo varnostne posnetke, jih bom zahteval in si jih ogledal.« »Hvala.« Pogoltnem, odločena, da bom poskusila srečo. »Kaj pa seznam imen, ki jih je vaš kolega našel na Domačiji?« »Te papirologije nisem urejal jaz.« »Lahko pa preverite?« Carlson zavzdihne. »Ne morem …« »Lepo prosim.« Spet tišina. »No, prav. Prav. Milijonov papirjev ne morem pregledati, bom pa poklical kolega, OK? Preveril bom, ali se česa spomni. Ampak samo zato, ker ste me prosili.« Nasmehnem se. »Eden dobrih ste,« rečem, »veste to?« »Ja, vem. Samo ne povejte drugim.« »Obljubim.« Oklevam. »Kaj sledi zdaj? Kaj se bo zgodilo z Emily?« »Žal mi je, da vam moram to povedati, ampak omenja, da bo zahtevala hitro sojenje. Kar zadeva sodbo, ne izgleda najbolje.« »Ampak … zmešana je, imam prav? To lahko vsak vidi.« »To ni Nevada, gospodična Keidis.« Spet se je spremenil v običajnega škifa, ki me naziva po priimku. Preseneča me, da se ob tem počutim, kot da sem nekaj izgubila. »Ljudje ne verjamejo v norost. In tudi morilk svojih mož tod ne sprejemajo najbolj prijazno.« LXXVI Emily, sestra-žena Google mi je resnično všeč. Edina dobra stvar, ki jo je zame naredila terapevtka, je ta, da mi je dovolila nekaj časa preživeti na internetu, preden bi me odpeljali v pravi zapor. Seveda nimam nobenih strani na družbenih medijih in podobnih reči. Vse te stvari mi pravzaprav vzbujajo slabe spomine, predvsem na srednjo šolo. Preden sem postala takšna, kot sem zdaj, so me zlobne punce zbadale, da sem kot žuželka in da imam izbuljene oči. Imam zamisel, da bi morda začela pisati blog o tem, kako je biti v zaporu ali kaj podobnega. In ko sem začela raziskovati, kako se to naredi, me je začela boleti glava. Zato sem si raje ogledovala recepte za torte. Ena se imenuje piñata, ima sladko sredico in plasti mavričnih barv. Naravnost srčkana je. Nekega dne jo resnično želim narediti. Moram se naučiti hitreje brati recepte. Tako zelo sem zatopljena v sestavljanje črk, da sploh ne opazim detektiva Carlsona, ki prisede k meni. »Živijo,« reče, »bi šli na sprehod? V zaporu za to ne bo časa.« Že hočem reči ne, ko seže v žep. »Slaščice imam,« doda in pomaha s čokoladicama. Vstanem. »Hej,« se oglasi policistka in naju nejevoljno gleda. »Ne sme ven, to veš. Ob petih jo moram odpeljati v zapor.« Carlson pogleda na uro. »Deset minut in dobila jo boš nazaj,« obljubi. »Lahko jo tudi vklenem, če želiš.« Policistka zmaje z glavo in mu pomigne, da me lahko odpelje ven. Takoj ko prideva na hodnik, mi da čokoladico. »Ukvarjal sem se s teorijo, da ščitite Rachel,« reče, medtem ko najini čevlji pozvanjajo na gumijastih tleh. »Skupaj s Tino.« Nasmehne se mi. »Muči vas odnos z mamo, kaj? In ker je Rachel tako zelo materinska … no, to mi je dalo misliti.« Z roko brska po žepu, kot bi razmišljal o cigareti, potem preneha. »Potem pa sem po telefonu govoril s Tino,« nadaljuje in se namršči. »In zdaj ne vem. Ne morem se otresti misli, da morda vendarle je nekaj na tej teti Meg. Morda je vašemu možu iskala ženo ali pa ga je izsiljevala z nečim, kar je storila Rachel.« Ob zadnjih besedah me gleda naravnost v obraz. »Kakorkoli,« povzame, »Tini sem obljubil, da se bom pozanimal.« Diham zelo mirno. Prišla sva do konca hodnika. Carlson se ustavi pred oknom z ojačenim steklom in s pogledom na škrlatne gore in modro nebo. Med kilometri puščave in skalami s položnimi vrhovi v daljavi je peščica manjših stebričastih skal oranžne barve. Blake je vedno govoril, da so katedrale narave, meni pa so se zdele preprosto zlobne. Nevarne. Pokončne in ostre, kot bi hotele reči ne dotikaj se. Tudi nizki kamni čudnih čepečih oblik so grozni kot troli. Zdaj so mi bolj všeč. Niso sami krivi, da so takšni. »Lep razgled,« pripomni Carlson. Kakšno minutko tako stojiva. »Težava je v tem, da teta Meg ni dovolj, da bi človek lahko zadevo raziskal, razen če želi najti kup slaščičarn,« reče Carlson in gleda skozi okno. »Z Brewerjevo nisva našla nobenih prestopkov in kršitev, le kup stvari, povezanih s Prerokovim sojenjem. V podrobnosti se ne bom spuščal, dovolj bo, da omenim posnetke poročne noči, ob katerih so porotniki jokali.« Potapka se po glavi. »Potem pa je Brewerjeva dobila bistro zamisel. Kaj, če se je teta Meg pisala enako kot Rachel? Morda sta sorodnici. In tako smo iskali Meg Ambrosine. In veste, kaj smo našli?« »Kaj?« Zelo me zanima. »V našem sistemu nič, ko pa smo vnesli ime v Googlov iskalnik, smo zadetek našli med zahvalami v neki knjigi. Napisana je bila približno takrat, ko je bil Prerok obsojen. Knjigo je napisala Moroni Brown, naslov pa je Resnica, Očetova iskrena pripoved. Med zahvalami se zahvaljuje Margaret 'teti Meg' Ambrosine za njeno resnico.« »O čem pa govori knjiga?« Zdaj sem resnično radovedna. »Ah, v bistvu sporoča, da so vse ženske, ki so pričale proti Preroku, lažnivke. Svojo hčer označi kot domišljavo. Knjiga ni bila dobro sprejeta,« še doda in se bežno nasmehne. »Nekaj mnenj z eno zvezdico in ničesar, s čimer bi lahko nadaljevali. Ampak,« odhrka se, »zdaj smo dobili celotno ime. In ko smo ga vnesli v sistem, je bila med zadetki kartoteka.« Pomolči, da bi poudaril težo besed. »Margaret Ambrosine je bila aretirana zaradi ustrahovanja prič v času sojenja Preroku. Obtožnice sicer ni bilo nobene, so pa žene, ki so sodelovale s policijo, pred svojimi domovi našle obešene mrtve vrane. Na eni hiši so bila polomljena tudi okna.« Roke vtakne v žepe. »Prav tako je Margaret 'teta Meg' Ambrosine pričala proti mnogim ženam, ki so pričale med sojenjem Preroku. Rekla je, da so rojene lažnivke. Ja, saj vem, kako zveni.« Carlson me spet pogleda. »Zato sem govoril še s kolegom, ki je naredil seznam vseh mrliških listov, ki so jih našli na Domačiji. Takrat je našel seznam imen, ki jih ni mogel povezati s pokopanimi, ampak takrat smo to in še kup drugih čudaškosti opustili.« Spet pomolči. »Vprašal sem ga, kje je našel seznam. Veliko se ne spomni, se mu pa zdi, da v nekem zdravniškem poslopju. Podobnem kliniki. In seznam je bil med dokumenti, ki so pripadali ženski, kar je bilo zelo nenavadno. Kaj več mi ni znal povedati, ko pa sem mu poslal fotografijo tete Meg, ki jo iščeta vaši sestri-ženi, je bil prepričan, da so bili omenjeni papirji njena last.« Čakam, da bo povedal več. Srce mi močneje razbija. »Problem je, da je teta Meg izginila.« Tleskne s prsti. »Puf. Ni je več.« Usta imam suha. »Mi imate kaj za povedati?« vpraša Carlson. »Če ja, potem je zdaj pravi trenutek. Je mogoče, da oseba, za katero mislite, da jo ščitite, navsezadnje le ni storila tega?« »Gospodična Martinelli?« Na hodnik je prišla policistka iz sobe z računalniki. »Čas je potekel.« Carlson me pospremi nazaj, meni pa misli v glavi brzijo sem in tja, na eno samo se ne morem osredotočiti. Ne morem vedeti, ali me poskuša prelisičiti. Preden me preda policistki, ki dvigne glavo od pisanja sms-a, me še zadnjič otožno pogleda in mi zdolgočaseno pomigne, naj počakam. Šele ko Carlson že odide, policistka ugasne mobilnik. Za ozadje ima sliko sebe in dveh deklet, morda starih enajst in petnajst let, objema ju okoli ramen. Hčerki, najbrž. Vse tri žarijo, stiskajo se med seboj. Policistka opazi, da si ogledujem sliko in telefon spravi v žep. Čudno me pogleda. Odločim se. Carlsonu moram povedati resnico. Morda sta Rachel in Tina v nevarnosti. »Počakajte!« Pogledam policistko. Umirim se. Se nasmehnem. »Hočem reči, bi lahko za trenutek govorila z detektivom Carlsonom? Pomembno je.« »Mislim, da smo za vas prilagodili že dovolj pravil,« odvrne. »Te vaše lepe oči me ne ganejo, lepotička. Zadnjih dvajset minut lahko preživite na internetu, če želite. Kakor hočete, meni je vseeno. Niti minute več. Potem pa greste v zapor za velike punce.« LXXVII Tina, sestra-žena Ob čudovitih dneh je Salt Lake City skoraj nadrealističen. Saj poznate nove arhitekturne modele? Ravne in škatlaste, kot bi jih izrezali iz pene, s popolnoma okroglimi zelenimi drevesi in širokimi cestami ter tu in tam kakšen avtomobil. Takšen je. Zato se mi zdi še toliko bolj čudno, da sem tu. Oblečena kot vsakdanja prebivalka. »Ljubka si,« reče Rachel. »Veš, pravijo, skromno se oblači in ljudje bodo prej opazili tvojo postavo, kot pa če takoj vse pokažeš. Sicer se nisem nikoli prepričala, da je to res,« še doda, »ampak za nekoga, ki izgleda kot ti, deluje. Skrivaš ozek pas in vse okrog njega.« Odobravajoče prikima. »In tvoje oči so resnično krasne.« Pogledam se v ogledalo. Počutim se razbarvano, bledo. Kot bi mi odstranili vrhnjo plast. »Izgledam, kot da mi je slabo.« »Ne, pa ne.« »Oblečena sem kot petošolka.« »No, potem sem jaz tudi. A nihče ne strmi v naju, kajne?« Rachel mi je kupila obvezno utaško uniformo, majico s širokimi rokavi in telovnik s tankimi naramnicami. Lase mi je po-česala v ohlapno figo in jo spela z ozko črno gumico za lase. Sploh si nisem podobna. Ampak Rachel ima prav – nihče me ne gleda. Nihče. Počutim se nekako ničvredno. »Si si premislila?« vpraša Rachel in povleče rob svoje bluze. Nervozna je. Nisem prepričana, da je verjela moji teoriji, da je Blake morda namestil ključavnico na prstni odtis na svojo omarico. »To ni dovoljeno,« je rekla. Kar samo po sebi ne pove veliko, Blake je počel veliko nedovoljenih stvari. »Nisem si premislila,« rečem. Vendar to ni res. »Sploh veš, zakaj to počneš?« me prijazno vpraša. Zato ker nočem verjeti, da si ga umorila ti, Rachel. Zato ker bom znorela, če ne bom nečesa naredila. Rachel rečem: »Le vedeti moram, prav?« Pogledam proti najvišjemu zvoniku. Pred mano so velika zlata vhodna vrata. Na obeh straneh je okno z motnim steklom. Sodobno. Pred vhodom sta kvadratna stebra iz kvadratne opeke. Nad njima s kovinskimi črkami piše: Slava Gospodu. Božji hram. Pred vhodom postopa nekaj ljudi. Sprehajajo se, čakajo družine, fotografirajo. Odpraviva se proti vhodu. »Ne morem,« reče Rachel. »Ne morem vstopiti v tempelj in kradoma hoditi tam, kjer mi to ni dovoljeno. Če kdo izve, bom izključena. Vse lahko izgubim.« »Obljubila si,« jo opomnim. Rachel prikima, pogoltne. »OK,« reče. Stopiva skozi vrata, v hipu naju objame hladen zrak. Mimo naju hodijo ljudje, v rokah držijo dovolilnice. Pri vratih stoji varnostnik in se v rdečem ramenskem ogrinjalu trudi izgledati sveto. Ko vstopiva, stopi proti nama, da bi se prepričal, da nisva turistki, ki jim vstop ni dovoljen. Z Rachel mu pokaževa dovolilnici, pomigne, da lahko greva naprej. Veža je večja od katedrale, bela, spokojna, veliko je pozlate, da je videti kar malo kičasta. Tla so marmorna, ujemajo se z marmorno mizo, na steni je freska zamolklih barv, Jezusa, ki se sreča s preroki na gori. Spominja me na interier določenih vegaških kazinov, iz štukatur in barve. To bi bil nebeški kazino. Nobenih visokih stav, sveži prigrizki. Ozrem se naokrog. Gruče ljudi, ki se pripravljajo. Na eni strani velike veže neveste in njihove družine čakajo na pečatno ceremonijo. Na drugi strani vznemirjeni ženini. Mladi moški in ženske čakajo na krst in blagoslov. Zdaj ko sem tukaj po lastni volji in brez ceremonij, ki bi me živcirale, se mi zdi čudovito. Vsi ti verni ljudje pridejo skupaj, ker verjamejo v nekaj večjega od sebe. Iztegnem svojo dovolilnico in pomignem Rachel, naj stori enako. Očitno okleva, zato jo primem pod roko in jo napol vlečem s seboj k mizi. Pomaham z najinima izkaznicama – svetima dokumentoma, ki ju je lastnoročno napisal škof Young in nama dajeta dosmrtno pravico za vstop v tempelj. Ženske jih dobijo na poročni dan. Moški jih dobijo, ko zaključijo svojo misijo. Verjetno to pove dovolj. Preplavi me znano vznemirjenje. Počutim se kot takrat, ko sem bila mlajša in sem uživala Vegas. Pa še nekaj drugega je. Zamotim se. Ne razmišljam o Blaku. Velika podzavestna žalost je zakrita. »Na Smithovo poroko sva prišli,« rečem. Cerkvenik naju zgolj bežno pogleda in pomahne z roko, naj greva naprej. »Zlagala si se cerkveniku,« šepne Rachel. »Le bela laž je,« rečem. »Sicer bi morda preverili, ali bova resnično vstopili v sobe za osebni razmislek. Tako pa bodo manj zagreti. V Bibliji nikjer ne piše, da ne smeš lagati,« dodam. »Omenja le lažno spoved, je tako?« »Lažna spoved je laž,« zasika Rachel, ko jo vodim mimo več resnobnih moških v oblekah. »Pomeni točno to.« »No, ja, ne bodi malenkostna,« rečem. »Svete spise bere vsak po svoje.« Zgrabim jo za roko. »Biblija tudi pravi, da Bog pomaga tistim, ki si pomagajo sami,« rečem. »Pridi.« Sva na polovici hodnika in ko greva mimo napisa Samo za zaposlene, se Rachel ustavi. »Tina, si opazila?« reče in pokaže proti stropu. »Nobenih kamer. Nikjer. Se spomniš, da je Blake venomer govoril o kamerah?« Ustavim se, tega se res spomnim. Blake se je vrnil domov, bil je čisto iz sebe, govoril je o vladi, ki se je infiltrirala v tempelj, da so v vseh prostorih za zaposlene kamere in da snemajo vsak njihov korak. Rekel je, da ne bo dolgo, ko bodo iznašli način, kako priti v naše glave. Premlevam, sprašujem se, koliko Blakovih nazorov sem prevzela. Pogledam Rachel. Nemogoče je reči, o čem razmišlja. In to me spet spomni na tisto, kar mi že ves čas ponavlja Carlson. Da je to zgolj slepa ulica. Kaj, če je za Blakovo smrt kriva le besna žena, dovolj blazna, da je ubila svojega moža? LXXVIII Rachel, prva žena Nobenih kamer ni. Blake nam je lagal. Preprosto osupla sem. Ves ta čas. Zanašala sem se nanj, da mi govori resnico o zunanjem svetu. Moral bi skrbeti za našo varnost. On pa je hodil domov z vsemi temi divjimi zgodbicami o kamerah in vladnih zarotah. Tega preprosto ne morem dojeti. »Pridi,« reče Tina, »poglejva, kaj je v Blakovi omarici.« Pustim ji, da me vodi, moževa izraba zaupanja me še vedno žre. Morda pa se je zmotil. Morda so bile kamere naročene, niso pa jih še namestili. Ampak to ni to, kar nam je govoril. Kolena se mi šibijo. Kar vesela sem, da je Tina z mano. Ona gre nezadržno naprej. Kot bi jo vse to podžgalo, ji dalo novo energijo. Ko vstopiva v notranje svetišče, postanem oprezna. Ko sem bila še deklica, mi je mama pokazala slike templja v Salt Lake Cityju. Dolgo sem verjela, da predstavlja nebesa. Ogromne bele špice so bile natančno takšne, kot sem si predstavljala nebeško kraljestvo. Ni mi bilo najbolj jasno, kakšna so druga, manj nebeška svetišča. Za tiste mormone, ki ne prakticirajo poligamije. Zagotovo so lepa – vedno sem si jih predstavljala kot domačna, z veliko preprogami in udobnimi zofami, a brez belo-zlatega razkošja najsvetejšega med svetimi. V tempelj sem prvič stopila, ko sem se poročila. Tisti dan je bil strašljiv in čudovit. Kamorkoli pogledam, se mi zdi, da me vse spominja na Blaka. Kot bi me mučili neki spomini nanj. Takrat sva namreč bila srečna. Ob tem me prešine, kako nesrečna sva bila na koncu. Oziroma kako nesrečen je bil on. V primežu nuje, da bi nas zaščitil, je izgubil nekdanjo lahkotnost. Notranjost templja je nekaj najlepšega na svetu. Vse je iz snežno belega marmorja. Stopnišče, ki se vije navzgor in povsod naokrog, krasi ograja iz mahagonija. Veliki viseči lestenci. Še vedno mi jemlje sapo. »Hej! Oprostite!« Joj, ne. »Oprostite, gospa?« Pogoltnem in se obrnem, proti nama hodi mlad cerkvenik. Vidim Tinin izraz, domnevam, da v sebi preklinja, a se odzove na svoj način. S širokim nasmeškom na obrazu. »Če sta prišli na poročno slavje, ne gresta v pravo smer,« pojasni. »Hvala,« reče Tina, »vendar moj mož dela tukaj kot skladiščnik. Zjutraj je pozabil sendviče, ker pa sem s sestro ravno namenjena v mesto, sem pomislila, da bi mu jih dala v omarico.« Kot dokaz dvigne torbico. »Oh, OK,« se nasmehne. »Potem pa kar naprej po hodniku, dami. Na koncu so velika vrata, ne moreta jih zgrešiti. Naj vaju nebesa blagoslovijo,« še doda. Tina se očarljivo nasmehne v zahvalo. »Otročje lahko,« zamrmra, ko hodiva naprej. »Če bi mormoni vodili stvari v Vegasu, bi bila zdaj že milijonarka.« Prideva do dvojnih diskretnih belih vrat z oznako Samo za zaposlene. Tina jih brez oklevanja odpre. Nad njenim pogumom sem napol očarana, napol prestrašena. Ko vstopiva, zagledava vrsto zaklenjenih omaric. Na nobeni ni pogrešane ključavnice, ki jo je omenjal Carlson. »Nikjer nobene ključavnice na prstni odtis,« tiho reče Tina. »Morda pa je imel Carlson prav. Slepa ulica.« Preletim imena na omaricah. Blake Nelson. Celo ta majhen dokaz o obstoju Blakovega sveta me napolni z žalostjo. Tokrat se prvič zavem, da škatla, v kateri je spravljena njegova smrt, v moji glavi ne bo večno zaprta. Zdaj ko sem tukaj, je ne morem ohranjati zapečatene. Tina s pogledom sledi črkam, dokler ne uzre imena, na katerem že počiva moj pogled. 'Blake Nelson'. Silovito dahne, kot balon, iz katerega spustimo zrak. »Tukaj je,« ponovi s tihim glasom, prsti ji zastanejo na kovinski ploščici. Nekaj sekund molčiva, zatopljeni vsaka v svoje misli. »Resnično misliš, da bova kaj našli?« vprašam. »Mogoče,« prizna. »Ampak vse smo vedele, da Blake v tempelj odnaša stvari, ki jih je hotel pred nami skriti.« »To so bili zgolj … računi.« Tina samo ukrivi obrvi in odkima. »No, če ti tako praviš. Še vedno ne vemo, s kom se je takrat dobil na kosilu, kajne? Z blondinko, ki je sprožila govorice. Morda je odgovor tukaj.« Potapka po omarici. Ne odgovorim takoj. Namesto tega rečem: »Kakorkoli, kako jo bova odprli?« Prav smešno je, da na to sploh še nisem pomislila. Vprašanje Tino predrami iz trenutne otrplosti. »Saj je samo omarica,« se nasmehne. »Rachel, pravkar sva vdrli v najsvetejšo stavbo v Salt Lake Cityju, omarica ne bo noben problem.« LXXIX Emily, sestra-žena Zdi se, da ura na policijski postaji bije še posebej glasno. Kot da odšteva minute mojega pripora, zato se težko osredotočam. Sedim pred sliko piñata torte in čakam, da se izteče moj čas na internetu. Ker sem že za računalnikom, sklenem, da se bom pozanimala o teti Meg. Pritiskam tipke, natipkam Margaret Ambrosine, Domačija. Med zadetki se njeno ime prikaže med zahvalami, kot je rekel Carlson. Njegova zgodba drži. Z lica si odpihnem pramen las, razmišljam, kaj to pomeni. Začnem klikati po straneh. Nič, nič, nič. Potem pa najdem zadetek. Vau! Gremo, Cagney! Ime tete Meg se prikaže na neki strani s komentarji. Nekdo je objavil govorice o sadistični babici na Domačiji, ki je med porodom ženske prisilila, da so rodile s prekrižanimi nogami in pustile dojenčke umreti. Ampak nobena živa duša se ni odzvala. Komentar je bil dodan že davno, napisal pa ga je nekdo s čudnim šifriranim imenom. Besedila je veliko in bolijo me oči, zato kliknem nazaj in se z miško pomikam navzdol po ostalih zadetkih. Verjetno je tole prebrala tudi policija in izločila kot nepomembno. Nobenih sledi. Pogledam na uro, ostalo mi je samo še deset minut časa. Očitno zelo počasi tipkam. Ne bom še odnehala. Počasi natipkam 'teta Margaret Ambrosine'. Prikaže se nekaj zadetkov z informacijami, ki jih že poznam. Rahlo se našobim in poskusim še nekaj variant. Teta Meg. Teta Ambrosine. Meg Ambrosine. Nič. Prst držim na puščici, strani letijo naprej, dokler ne pridejo do nesmiselnih zadetkov. Še pet minut. Očitno je to to. No, vsaj poskusila sem. Že se hočem vrniti k receptom za torte, ko se spomnim Ra-chelinih nočnih mor. Govorila je o grobovih in kopanju. Bila je zelo skrivnostna. Kaj je govorila Rachel, ko se je v spanju pogovarjala z mano? Kaj točno je rekla? Pokopati jo moram na rdečem pokopališču. Ali pa bodo odkrili, kaj sem naredila. Pazljivo natipkam 'rdeče pokopališče' in 'domačija', nato pritisnem enter. Tam je. Čisto na vrhu. Citat v naslovu. 'Rdeče pokopališče ne obstaja. Prava resnica je, da sem bila vpletena v izginotje grešnikov na Domačiji. Prva žena Ambrosine.' Tam je tudi slika. Prst mi otrpne nad miško. Marička. Očitno teta Meg piše blog. Mrzlično tipkam, vendar me grabi takšna panika, da sploh ne morem dobro brati. Kolikor lahko razberem, gre za strani in strani zavračanja mnogih obtožb, njena slovnica je še slabša od moje. Pravi tudi, da ni nikoli ustrahovala nekdanjih članic, ki so hotele izdati skrivnosti in pričati proti Preroku. Pogledam na uro, preplavi me obup. Policistka že hodi proti meni in maha z lisicami. Zmanjkalo mi je časa. LXXX Tina, sestra-žena »A nisi rekla, da ti omarica ne bo povzročala težav?« zasika Rachel. »No, te mormonske omarice so bolj zavarovane, kot se zdi. Še posebej tukaj, kjer nihče ne krade.« Popravim si pramen las, ki mi je pobegnil izpod gumice, in raztegnem sponko za papir, ki jo nosim v torbici. Buljim v majhno ključavnico, obračam konec sponke. »Te cenene ključavnice se ponavadi hitro vdajo,« precej nervozno rečem in stresam vratca. »Še nikoli se nisem tako namučila.« Omarica glasno ropota. Rachel se prestrašeno ozira naokrog. »Tina,« skoraj hlipajoče reče, »odkrili naju bodo.« »In?« Še enkrat močno stresem vratca. »Kaj je najhujše, kar naju lahko doleti? Da naju bodo zaprli?« Rachel me očitajoče pogleda, potem po prstih odide do vrat. »Nikogar ni,« reče, zveni mirnejša. Obupana še zadnjič močno potegnem vratca. Ključavnica se obrne in sponka zdrsne globlje, zatič popusti. »Pa nama je uspelo,« rečem. Preplavi me val čustev. Kot bi si jih ne hotela priznati. Pa si resnično želim videti, kaj je notri? Pošteno si oddahnem, ko v omarici ni nič Blakovega. Nobenih oblačil, nobenih poznanih stvari. Ne diši po njem. Za hip pomislim, da sem vlomila v napačno omarico. Čisto zadaj so neki papirji. Vzamem jih ven. Kopije zemljevidov. Meje posestva. Pravni papirji. Roke se mi rahlo tresejo. »Madonca,« rečem in zmajem z glavo. »Izgleda, da je resnično to storil. Blake je sklenil dogovor in kupil zemljišče Domačije.« Pogledam Rachel. »Plačano je bilo veliko predplačilo.« »Kakšno preplačilo?« vpraša Rachel. »Bili smo povsem brez denarja.« »Zdi se, da je z Las Vegas Real Estatom sklenil drugačen dogovor. Zemljišče so si razdelili pol-pol. V zameno so plačali polog. Slab dogovor,« še dodam. »Stavim, da je denar zagotovila nepremičninska agencija.« »Zveni podobno Blaku,« mirno reče Rachel. »Bil je preponosen, da bi sprejel denar od kogarkoli, ki ni član Cerkve. Kako misliš, da je nameraval poplačati posojilo?« »Kolikor poznam našega Blakeyja, je verjetno mislil, da mu ga bo priskrbel Bog.« Obračam papirje. Na tla pade nekaj pamfletov. Oglasi za orodje za izkopavanje. Podobni tistim, ki jih na kredit kupujejo kmetavzarji, ki upajo, da bodo naleteli na zlato ali nafto. »Čakaj, čakaj. Pa smo tam, mislim, da sem našla odgovor.« Zmajem z glavo. »Blakey, Blakey, Blakey.« Rachel dvigne nekaj brošur cenene opreme za izkopavanje, kopače in sortirnike. Oglasi ponujajo 50-odstotni popust in kredit brez jamstva. Na drugi strani so primeri ljudi, ki so s temi stroji obogateli. »Baker,« reče Rachel in pomaha s kopijo 'Kopanje bakra na dvorišču'. »Do bakra je hotel priti.« »V Utahu ga je veliko,« rečem. »Prav gotovo je na polovici dvorišč v državi, ampak to ni kako-hitro-obogateti načrt. Vse nas bi prisilil, da na žgočem soncu kopljemo, kaj? On pa bi se vozil naokrog v nekem velikem bagru.« »Ja,« zagrenjeno reče Rachel. »Blaku bi bilo bolj podobno, da bi kupil dvorišče, polno nevarnih in napol delujočih strojev, ne da bi o vsem skupaj sploh razmislil, nato pa bi prepustil meni, da ugotovim, kaj bi se dalo izkopati.« Rachel ima prav in roko na srce, točno tako je deloval naš zakon. Rachel je mirno skrbela, da so stvari delovale, medtem ko je Blake skakal od enega norega načrta do drugega, vmes pa ga je grabila temačna paraliza. »Ampak to izloči vsaj en motiv, a ne?« izpostavim. »Blake ni oviral načrtov s kazinom. Podjetje Las Vegas Real Estate bi dobilo nevadsko polovico.« »Iskanje bakra pomeni prekopavanje zemlje,« poudari Rachel. »Če je tam pokopališče, bi ga sčasoma našel. To bi nekdo hotel prikriti, imam prav? To je motiv, kajne? Ohraniti zločin skrit.« »Najbrž že.« Berem dalje. »Dogovorjena cena znaša malo čez sto tisoč dolarjev. To je dobra cena za tako veliko posest.« V roki držim pismo, ki ga dobiš tik pred prenosom lastništva. »Le nekaj dni ga je ločevalo, da bi postal lastnik svoje polovice.« Brezskrbnost dobro igram, v resnici pa me žge, da o vsem tem nisem imela pojma. Očitno svojega moža vendarle nisem dobro poznala. Zraven papirjev o prenosu lastništva je še kup drugih dokumentov. Še več fotografij Domačije, ki pa se mi zdijo malce čudne. Na njih je zapuščena bolnišnica. Videti je strašljiva. Par okrvavljenih zelenih rokavic je posnet ločeno od drugih. Seštevam dve in dve – klinika, o kateri je govorila Rachel – ko mi slike iztrga iz rok. »Kaj je tole?« vpraša Rachel. »Daj, pomiri se,« rečem. »Jezus, si v redu?« Takšna je, kot da jo bo kap. »To je to,« zašepeta. S prsti se počasi dotakne podobe. »Tukaj sem bila. V tej kliniki.« Začne jokati. »Resnično je,« reče. »Res se je zgodilo.« LXXXI Rachel, prva žena Vidim lahko samo tiste zelene rokavice. Polnijo me z grozo, ki meji na neresnično. Kot bi bila spet tam in ne bi mogla ven. Rumen pesek pod nogami. Moška me nosita. Iz mednožja mi kaplja kri. Pridemo na del Domačije, ki ga nisem še nikoli videla. Stavba. Drugačna od ostalih, ogljeno črna, obdana z valovito pločevino. Takoj me je postalo strah. Vedela sem, da me čaka nekaj slabega. Slišala sem že za bolnišnice na obrobju. Na splošno je veljalo, da si jo obiskal le, če si umiral. Vrata se odprejo in tam stoji. Teta Meg. »Prinesite jo noter,« reče in zmajuje z glavo. Takšne notranjosti še nisem videla. Tla je prekrival gladek vinil, povsod so bile postelje z železnimi nogami. Vse je bilo videti zelo čisto. Pravo nasprotje razpadajočim lesenim hišam, v katerih smo živeli mi. Molče sem preštela deset postelj. Postelje so bile vedno vir zabavnih misli. Dekleta smo odraščala z bujnimi zamislimi o tem, kaj se dogaja v njih. Moška sta me postavila na tla in me napol odvlekla do ene postelje, za menoj je na tleh ostala krvava sled. Takrat sem zagledala plastičen koš za smeti. Pokrov je bil le priprt in strašno je smrdelo. V košu so bile s krvjo prepojene papirnate brisače. Bila sem na smrt prestrašena. Hotela sem iti v kopalnico, a vedela sem, da tega ne smem zahtevati. Ob meni se je pojavila teta Meg, na obleki je imela krvav madež. Nadela si je par zelenih gumijastih rokavic. Teta Meg me pogleda. »Poredna si bila,« reče. Pogled na to fotografijo je osvobodil spomine. Na klet v kliniki. Kraj, ki ga ne bi smela videti. Tina me prime za roko. »Grde stvari je počela,« zašepetam. »Teta Meg.« Teta Meg odide v klet. V rokah nosi modro škatlo za čevlje. »V redu je,« reče Tina. »Zdaj ti ne more storiti ničesar hudega. Jebena psihopatka,« še silovito doda in frcne podobo na sliki. Ob Tinini jezi se bolje počutim. Varnejšo. Vsa dekleta smo se zelo bala tete Meg. Tina obrne fotografijo. Na hrbtno stran je prilepljen kvadraten listič. Na njem je s pisalnim strojem napisano: 'Zdravstveno poslopje.' Že samo pogled na fotografijo vzbudi čudne spomine. Spomnim se žensk s starimi pisalnimi stroji na Domačiji, ki so pisale nalepke in poročila. Skorajda lahko vidim strogo žensko z visoko pričesko, kako lepi ta listič. Zunaj sem, hodim po rumenem pesku. V rokah držim škatlo, strah me je. Prerok me lovi. Ukradla sem nekaj zelo dragocenega. Škatlo hoče. Teta Meg … mi pomaga. Pomaga mi jo skriti. Poda mi lopato in si položi prst na ustnice. »Ne bom mu povedala. To bo najina skrivnost,« reče. Začnem kopati. Takrat pa se na široko odprejo vrata skladiščnikove pisarne. »Tukaj sta,« reče cerkvenik z recepcije. »Vratar mi je povedal, da iščete skladiščnikovo pisarno, meni pa sta rekli, da sta prišli na poroko.« Obtožujoče naju gleda. »Torej?« Pogledam Tino, obupano si želim, da bi naju rešila iz zagate. Tina naju lahko reši. Vem, da lahko. Mora. Niti predstavljati si ne znam, kakšne bodo posledice, če naju ne spravi iz tega. »Vdovi sva,« reče Tina, »poligamni zakon. Veva, da Cerkev tega ne odobrava, hoteli sva le stvari pokojnega moža. Je v tem resnično kaj slabega?« V očeh ima solze, trepeta. Tako prepričljiva je, da me nelagodno prešine, da bi lahko vsakogar prepričala, da bi ji karkoli verjel. Cerkvenik stisne ustnice. »Škof, ki je izdal vajini dovolilnici, je danes tukaj. Poglejmo, kaj poreče.« Namiguje na nepredstavljivo. Nevede sklenem roki in začnem moliti. Ne, prosim, ne, prosim. Naj škof Young ne izve. »Tukaj sta!« zavpije. »Hvaležen vam bom, če boste to uredili, gospod.« Ne, ne, ne. Ampak prepozno je za molitev. Na pragu se prikaže škof Young. Ko zagledam njegov razočaran obraz, zlezem vase. Najraje bi se zvila v klobčič in umrla. »Le po Blakove stvari sva prišli,« zašepetam. »Žal mi je.« »K sreči sem bil v svoji pisarni,« reče, »in sem se lahko osebno odzval. Seveda sem vedel, da se motijo. Rachel Nelson ne bi nikoli, nikoli, prelomila svetih zapovedi svetega templja.« Bežno pogleda Tino. »Hvala, da zaupate vame,« vedro reče Tina. Sploh ni smešno. Slabo mi je. Zabave je konec. Tini sem pu-stila, da me vodi in na dan so privreli vsi ti boleči spomini. Vse, kar se je iz tega izcimilo, je le sram, ki ga občutim. Škof Young odkimava z glavo. »Zdaj je prepozno za opravičila,« reče. »Pokazali sta skrajni prezir do Božjega hrama. Lagali sta. Poškodovali sta lastnino Cerkve. Vlomili sta. Ni mi treba omenjati, da bom obvestil policijo. Če se ne motim, sta obe pogojno na prostosti, tako da ne vem, kaj si bodo mislili.« »Ne počnite tega,« reče Tina. »Ničesar nisva naredili. To so najine stvari. Tehnično gledano. Le Blakovo omarico prazniva, je tako, Rachel?« Ne morem je pogledati. »Prosim vaju, da odideta,« reče škof Young. »Nisem si mislil, da bom doživel, da bo članica Svetih iz poslednjih dni na tak način vlomila v svoj lastni tempelj,« reče v slovo. »Še najmanj za vas, Rachel. Pokvarili ste se.« Jezno motri Tino. »Celo večnost bom tukaj,« reče in mu pomaha. »Dajte svoji kelnarici napitnino.« Zmedeno jo gleda. »Stara vegaška šala,« reče Tina, da bi mu pomagala razumeti. »Od starih komedijantov, ki so nastopali po barih – 'ves teden bom tukaj, zato dajajte dobre napitnine'. Ne poznate? Očitno tega ne vedo vsi.« Škof Young besno naguba obrvi. Iztegne zajetno roko. »Prosim, predajta svoji tempeljski dovolilnici. Nimata več pravice vstopiti vanj. Takoj odidita, obe.« »Ne!« Moj svet se je sesul. »Prosim, škof Young!« »Ona ni nič kriva,« hitro reče Tina. »Vse to je bila moja zamisel.« Škof Young ne umakne roke. »Prosim vas,« reče Tina. »Zapustila bom vero, naredila bom, karkoli želite, le Rachel ne prizadenite. Njej veliko pomeni.« Škof Young odkima. »Njena dolžnost je bila, da se upre skušnjavi,« reče. »Odločila se je, da je ne bo spoštovala. Rachel, takoj mi dajte dovolilnico.« LXXXII Emily, sestra-žena Policistka, ki je ne maram, me vozi v velik zapor. Peljeva se skozi ograjo za ograjo. To je verjetno edini kraj v Utahu, kjer se ne vidijo rdeče gore. Modro nebo se zdi brez njih malce izgubljeno. Ničesar razen kremastih oblačkov ni, na kar bi se človek lahko osredotočil. Milijon vprašanj imam, a nikogar ni, ki bi mu jih lahko zastavila. Vedno znova se vrača misel, da bi teta Meg lahko bila morilka. Sodelovala je pri izginotju ljudi, morda obstaja skrivno pokopališče, in tudi Rachel ve zanj. Kaj, če … je Blake našel dokaz o tem, kaj je naredila teta Meg, medtem ko je poskušal kupiti Domačijo? Morda mu je celo Rachel povedala. Kaj, če se je teta Meg srečala z Blakom v Kirkerjevi okrepčevalnici, ga prosila, naj zavoljo Rachel na vse skupaj pozabi, on pa jo je zavrnil? To bi bilo Blaku nadvse podobno. Moram priti v stik s Tino in Rachel. Če je teta Meg tam nekje zunaj, sta morda naslednji na vrsti. Policistka se ozre k meni. Očitno nisem videti najbolje, saj rahlo prhne in reče: »Pravi zapor pa ni tak kot na televiziji, kaj?« »Moram govoriti z detektivom Carlsonom,« rečem. Obrne se naprej. »To ste že povedali.« V zaporu me odpeljejo na sprejem, silijo me, da se slečem. Paznica se razjezi, ker nočem sodelovati, in na koncu me morajo držati tri, da neham brcati. Ena od njih si nadene bolnišnične rokavice in mi vtakne prst v rit in prepričana sem, da to ni dovoljeno. Ko ji to povem, le zakolne in mi pove, da nisem prišla sklepat prijateljstev. Dajo mi najmanjšo zaporniško obleko, ki jo premorejo, pa še ta mi je prevelika, in bombažne copate, v katerih je zelo težko hoditi. Nato odprejo vrata hodnika, ki smrdi po belilu in slabem milu. »Srečnica,« reče paznica. Njen obraz me spominja na žabo. »Še pravočasno boš ujela kosilo.« Čisto na koncu hodnika razločim velika steklena vrata, ogro-mno jedilnico, spominja me na srednjo šolo. Vsi ljudje, ki so tam, me pogledajo. Imam zelo slab občutek. Pomislim, da bi rada k Rachel. K Rachel in Tini. Rachel bi me najbrž oštela in bila vsa gospodovalna, ampak nikoli ni bila resnično grozna kot punce v srednji šoli. Nikoli mi ni pljunila v lase ali mi za majico potisnila napol pojedenega sendviča. »Hočem govoriti z detektivom Carlsonom,« rečem. »Poslušaj, princeska,« nesramno reče paznica. »O tebi vemo vse. Dovolj si se zabavala, ko si nas vlekla za nos, policisti in celo psihologinja so s teboj tratili svoj dragoceni čas, da bi jim povedala resnico. Zdaj pa je čas, da se soočiš s posledicami. Nič posebnega nisi. Nisi pomembna. Ko boš vstopila skozi ta vrata, boš le ena izmed zapornic. Prej kot boš to dojela, lažje ti bo. Kolikor je meni znano, ne greš nikamor. Če bi svojemu detektivu rada kaj sporočila, sporoči svojemu odvetniku, naj ga jutri pokliče.« »Takrat bo mogoče že prepozno.« Najraje bi se zjokala od obupa. »Prosim. Rachel je morda v nevarnosti. Tista ženska, teta Meg, je nekje tam zunaj. Morilka je. Morda je ubila tudi mojega moža.« »Samo malo, a zdaj pa praviš, da ga nisi ti? Ravno sedaj, ko vidiš zapor od znotraj?« Zmaje z glavo. »Žal mi je, ampak tako ne gre. Priznala si zločin.« »Kaj pa moj telefonski klic?« »Si ga že izkoristila.« »Prosim,« rečem. »Lagala sem. Zdaj govorim resnico.« »No, to je težava z lažmi, kajne?« reče. »Nihče ti ne verjame, ko govoriš resnico.« Prime me za roko. »Greva.« »Čakajte!« zaslišim za seboj. Obrnem se k sprejemnemu pultu. Še nikoli v življenju mi ni tako zelo odleglo. Policistka Brewerjeva. Policistka Brewerjeva je tukaj. »Očitno še nisva zaključili, gospodična Martinelli,« reče Brewerjeva. Žabi podobna paznica se mršči in motri Brewerjevo. »Carlson jo je aretiral,« naposled reče. »Ne morem je predati vam.« »Carlson je na poti,« reče Brewerjeva. »Govorite z njim, če želite.« Izvleče telefon, a ženska ga ne sprejme. »Popisali smo jo že,« reče. »Prepozni ste.« »Vrača se v pripor,« vztraja Brewerjeva. »Izpišite jo.« »Tega ne morem storiti.« »Potem pa mi dovolite, da se pogovorim z njo,« hitro reče Brewerjeva. Sledi napeta tišina, paznica se odloča, do katere mere ji bo otežila stvari. Zdaj mi je žal, da sem jo brcala v stegna. »Dvajset minut,« naposled reče. »Niti minute več. Potem jo bom odpeljala v celico.« Brewerjeva prikima. Prime me za roko. »Carlson je dobil posnetek kamere iz Kirkerjeve okrepčevalnice,« reče in me povede na stran. »Vemo, s kom se je dobil Blake.« LXXXIII Tina, sestra-žena Tisti trenutek, ko so se debeli prsti škofa Younga oklenili njene dovolilnice, je iz Rachel izpuhtela vsa bojevitost. Naravnost neverjetno. Kot bi postala čisto druga oseba. Prisežem, da so se ji spremenile tudi obrazne poteze. Kot bi izginila. Nenadoma je postala deklica, ki prosi za očkovo naklonjenost. In veste, kaj? Včasih je to počela neprestano. Z Blakom. Tudi takrat, ko se je resnično obnašal kot kreten, kot gospodar hiše, ki vse ve. Pravzaprav sem besna, ko pomislim na to. Cerkvenik vzame papirje, ki sva jih vzeli iz Blakove omarice. In potem naju poskuša diskretno odpeljati iz templja, vsi namreč strmijo v nas. Nisem si mislila, da mi bo toliko mar, saj so mi že večkrat pokazali vrata. Verjetno je tako zato, ker Rachel dobesedno umira zraven mene, živo zardeva in sploh ne pogleda, kaj se dogaja okoli nje. Takoj ko prideva ven, ko prestopiva zadnjo stopnico, se Rachel sesuje. Sesede se na zadnjo stopnico in začne silno jokati. Nagnem se k njej, da bi jo objela okrog ramen, ko me pogleda. Oči ima rdeče, besno me gleda. »Kako si mogla?« obtožujoče izbruhne. »Rekla sem ti, da ne moreva vdreti v tempelj. To je sveti kraj! Z Emily imata neke divje zamisli o prstnih odtisih in o neki … zaroti.« »Oprosti,« rečem, čeprav mi je le napol žal. Rahlo sebična je, Emily je vendar v zaporu. Hočem reči, Bog ve, da imava dobre namene, kajne? »Mislim, da morava odnehati,« reče pokroviteljsko. »Sprejeti morava Emilyjino priznanje. Zagrešila je zločin. Nič nisva naredili, le težave sva si nakopali.« »Saj se šališ, kaj? Emily je nedolžna. Saj jo vendar poznaš.« »Mislila sem, da sem poznala Blaka. Izkazalo se je, da ni bilo tako.« »Dobro veš, da govoriš neumnosti. Sama si se odločila, da ne boš videla, česar nisi hotela videti, si pa vedela, da obstaja. Poslušaj. Ni važno, kaj pravi policija. Imeli sva svoje vzpone in padce, in če bom morala na sodišče, bom položila roko na Biblijo in prisegla, da Rachel Nelson ni ubila svojega moža, prav?« »Tega ne bi nikoli zahtevala.« To pove s čudnim glasom. Kot da mi ne bi hotela ničesar dolgovati. In šele zdaj resnično dojamem. Tudi zaupa mi prekleto ne. »Čakaj, čakaj malo. Hočeš reči, da misliš, da sem morda jaz ubila Blaka?« »Le … samo razmišljam. Vse to je zame novo. Misel, da je imel Blake rad … določene stvari.« »Oh, a misliš, da jih ni imel rad? Da je bila ideja moja? Da sem ga jaz prepričevala v davljenje?« »Pomiri se.« Ozre se čez ramo. »Pojdiva proč od templja. Morda si bo škof Young premislil …« »Jebenti, te samo to skrbi? Za jebeno dovolilnico?« »Ni ti treba …« »Jebi se. Če se mi bo zahotelo, bom preklinjala. Gre za način izražanja in za prikaz čustev, o čemer ti nimaš pojma.« »Točno zaradi tega te Blake ni cenil,« blekne. »Vse hočeš sama, kaj? Nisi mogla za pomoč prositi policije?« »Da me Blake ni cenil?« Najhuje je to, da ima prav. »A res? No, naj ti povem, da ni tebe nikoli povabil v posteljo zaradi kola, ki ga imaš zapičenega v rit.« »Zaradi tvojih perverznih igric je umrl!« »Prosim?« Tako sem besna, da bi jo lahko ubila. »Odnehaj,« zasika in vstane. »O ne, ne bom odnehala.« Zgrabim jo za roko. »Tole bova razčistili. Dobri mormoni tako rešujejo zadeve? Misliš, da sem šla in – kaj? Ga zvabila v neko čudaško in nevarno sranje? Šlo je po zlu in … No, in potem? Povej mi!« »Morilno orožje bi lahko vrgla v reko. Kot je namignila policija.« »In moja oblačila? Če predpostaviva, da so bila umazana od krvi?« »Stroj za konzerviranje v skladišču. Tisto noč ga je nekdo uporabil. Jaz ga nisem.« Pogleda me, izzivalno. »Pa saj ne morem verjeti, jebenti,« siknem. »Pa ti resnično ne zaupaš nikomur, prekleto.« »Kako bi ti lahko zaupala?« vpraša. »Ves čas lažeš. Mislim, da sta se z Blakom skupaj lotila tega nepremičninskega posla.« »Seveda,« zajedljivo odvrnem. »In potem sem ga ubila, ker to pa res zveni smiselno.« »Ne vem, kakšna je nepremičninska zakonodaja,« reče Ra-chel. »Morda pa je ta kazino obetal veliko denarja. Mogoče … mogoče Blake ni hotel kazina, ti pa.« »Ti si resnično razmišljala o tem, zakaj bi jaz ubila Blaka?« To je pa višek. »In ti nisi pomislila, da sem ga morda jaz ubila?« odvrne Rachel. »Me imaš res za tako zelo neumno, da misliš, da ti bom verjela, da nisi?« »Jaz … pa saj ne morem verjeti. Veš kaj, kar sama se znajdi. Vedno si se, jebenti. Jebi se, Rachel Rayne Nelson, skupaj s svojimi skrivnostmi in ostalim sranjem. Veš kaj? Imaš se za visoko in mogočno, kaj, jaz sem pa le izmeček? Misliš, da si bila tako popolna žena? Bistvo zakona je zaupanje, psica. Kar pomeni, da si bila ti najslabša žena na svetu.« Obrnem se in odvihram proč. »Kam pa greš?« »Kaj te briga.« »Tina, počakaj.« Zdi se skesana, počuti se krivo. »Saj sploh nimaš avta. Naj te vsaj peljem.« »Mislim … da bi še sedla s tabo v avto? Znam skrbeti zase. To sem počela ves čas, ko se je tvoj suhceni Prerok poročal z deklicami.« Zdrzne se, kot bi jo udarila. Besede obžalujem. Ampak za to je prepozno. Spet sem stara Tina in nihče se ne bo nepoškodovano izvlekel. Samo ne hodi mi blizu. In kaj bom zdaj? Avto bom ukradla, to bom naredila. Ukra-dla bom avto in odpeljala se bom naravnost v center mesta. Nadaljevala bom tam, kjer sem končala, ko sem šla nabavit meth. In nihče, absolutno nihče, mi tega ne bo preprečil. LXXXIV Rachel, prva žena Samo domov si želim. V dom, ki sva ga v puščavi ustvarila z Blakom. Odločim se, da se bom odpeljala na ranč, v upanju, da bom tam našla malo miru. Molila bom. Po najboljših močeh se bom poskusila sprijazniti z vsem. Resnica je, da me je sram. Ker se nisem nikoli zavzela za Tino, čeprav se ona zame je. Jezna sem nase in slaba vest se me oklepa kot ledeni prsti. Kot bi se name zgrnila vsa žalost, ki sem jo tiščala na stran. Ko sem tekala naokrog in iskala namige, da bi odkrila stvari o Blaku, sem pozabila na žalost. Ostrigla sem si lase, vedla sem se, kot da se vse to dogaja nekomu drugemu. Bila je zgolj motnja. Zdaj me izguba napada z vseh strani. Stvari, s katerimi se moram sprijazniti. Na ranču smo bili le mi. Ne vem, kaj si naj mislim. To prav gotovo pomeni, da sem za marsikaj kriva sama. Toliko bolečine bi bilo prizanesene, če bi odprla oči. Tinine besede me bolijo. Daj no, Rachel, saj veš, kakšen je bil Blake v resnici, kajne? Prešine me, kako slabo sem ravnala z Emily. Vedno je bila bolj gostja kot žena. In če sem povsem odkrita, gostja, ki je go-stoljubnost dodobra izkoristila. Če je kdaj izrazila svoje mnenje o kakšni Blakovi nepremišljeni zamisli, kako bi izboljšal življenje na ranču, sem se vedno postavila na stran svojega moža in mu dovolila, da je za svoj načrt za konec sveta trošil naš denar. Spomnim se, da sva si z Blakom vedno odkrito izkazovala naklonjenost, kar je moralo biti za Emily še posebej težko, ker je imela svoje težave, osebne narave. Ko je prišla Tina, sem bila prisiljena spoznati, kako težko je biti priča temu. Kako hudo je, ko se tvoj mož z nekom ob boku postavi proti tebi. Emily se nisem nikoli opravičila. Zdaj je verjetno prepozno. Ves čas premlevam o tem, rada bi razumela, kako se je počutila. Kaj jo je pripeljalo do tega. Zdaj sem namreč prepričana, da je kriva Emily. Prisilim se, da si predstavljam prizor. Emily, ki zateguje pas, in Blaka, ki mu pojemajo moči. Emily noče izpustiti pasu. Če ga bo, bodo sledile posledice. Ko končno izpusti pas, je že hladno. Sonce zahaja. Od njenega moža je ostal le kup mlahavega mesa. Muči jo radovednost, zato stopi bliže k njemu, usta ima rahlo razmaknjena. Pas, s katerim jo je nekoč tepel, ima zategnjen okrog vratu. Roke ima mlahave, nemočne. Emily popade črn bes. Pograbi sekiro in … ostalega se ne spomnim. Le potu in krvi. Vsa šokirana se zavem, da je globoka jeza, ki jo čutim, moja. Želja, da bi zamahnila in povzročila bolečino. Občutim jo. Odpuščati. Odpuščati z razumevanjem. Slike se vrstijo še naprej. Emilyjin presunjen obraz. Sekira. Nekako premore moč, da ga vleče za pas, potegne ga na drevo. Brin je močan, a se krivi, kot bi ji pomagal. Potem gre najbrž v skladišče, da bi oprala okrvavljena oblačila. Ali sem bila jaz tista, ki je premaknila gumbe na stroju, da je voda zavrela? Ustavim avto. Šele zdaj se ovem, da se nisem vozila proti ranču. Pred mano je velika ograja, žičnata, razteza pa se daleč, do koder mi seže pogled. Posest je ogromna. Na kovinski plošči je obvestilo. Vstop prepovedan. Ne približujte se. Visoka napetost. Oddelek za javno zdravje, Utah. Tega znaka nisem videla še nikoli. Glavnega vhoda nisem še nikoli videla s te strani. A kljub temu kraj poznam. Pripeljala sem se na Domačijo. LXXXV Rayne Ambrosine, stara petnajst let Tako zelo me boli, da mi je slabo. Bruham v kovinsko vedro ob postelji. Teta Meg mi daje mrzle obkladke na čelo. Tako je žareče, da mora obkladke nenehno menjavati. Obnaša se drugače. Zaskrbljena je. Vsa vročična pomislim, da zato, ker umiram. Slišim glasove. Moški glas, a besed ne morem razločiti. »Transfuzijo potrebuje,« reče teta Meg. Še več momljanja. »Dala sem ji antibiotike, najmočnejše, kar jih imamo.« Teta Meg zveni odločno. »Primerno oskrbo potrebuje,« doda. »Boljšo od moje.« »Pazi na svoj ton,« reče moški glas, precej glasneje. »Ne pozabi, s kom govoriš. Pojdi in moli za ponižnost, prosim, Meg.« Kljub bolečinam pogledam teto Meg. Namrščena odide. Na gorečih prsih začutim tople roke, hočem se jim izmakniti. »Polagam roke,« zaslišim enoličen moški glas. »Ponižno te prosim, gospod Jezus Kristus, ozdravi to žensko, če misliš, da je tega vredna. Vrni nam jo.« Prepoznam glas. Prerokov je. Če si je vzel čas, da bi me pozdravil, mu moram biti hvaležna. A mislim lahko le na to, da se hočem znebiti rok. Žgejo me. Napnem vse sile in odmislim vročino. Nekje med neznosno vročino in enoličnim blagoslavljanjem Prerok izgine. Skozi napol priprte oči zagledam žensko pri vratih. Je ena od starejših, na njej so znamenja številnih porodov. Obraz ima otrdel od utrujenosti, pod očmi temne podočnjake. Rob obleke ima scefran, čevlje prelepljene z lepilnim trakom. V rokah drži dojenčka, zavitega v umazano odejo. Čudno se premika in piskajoče diha. Kot bi hlastal za zrakom. Izpod odejice mu visijo modrikaste nožice. »Enako je kot prejšnjič,« reče ženska teti Meg. »Takrat si mi pomagala.« S hrbtiščem dlani si obriše nos. »Jaz ne morem,« doda, »preprosto ne morem. Prejšnji teden smo dobili novo ženo in v tisti sobi je dvajset otrok, Meg. Polovica jih je v plenicah. Shramba je čisto prazna in hranim jih samo z rižem, kadar ga imam. Malčki so preveč lačni, da bi zaspali, zato sem vse noči pokonci …« Pogleda negibnega otroka v naročju. »Ta otrok je blagoslov,« reče teta Meg. »To veš. Je preizkus tvoje stanovitnosti.« Kotički očes ji trznejo. Dojenček se začne daviti. »Š, š, š,« reče ženska. Obrne sveženj in otroka potreplja po hrbtu. Daveči zvoki ponehajo, zamenja jih žalostno stokanje. Izraz na obrazu tete Meg je kamnit, v očeh ima odsoten pogled. Prikima. »Daj mi jo,« reče in iztegne roke. »Posebno napravo potrebuje,« začne blebetati ženska, ko da otroka iz rok. »Nekaj, kar ji bo očistilo pljuča. Imaš kaj takšnega tukaj?« »Poskrbeli bomo zanjo,« reče teta Meg. »In ne mara koruznega zdroba,« pove ženska in si obriše oči. »Takoj ga izpljune. Le ovseno kašo poje.« Dojenčico poljubi na obraz, teta Meg pa si jo namesti na roko. Oči se jima srečajo, obe sta tako žalostni, da ju je hudo pogledati. Mati prva umakne pogled. »Tukaj počakaj,« ji reče teta Meg. Odkoraka k vratom, ki vodijo v klet, in izgine skoznje. Vrne se brez otroka. Namesto njega drži škatlo piškotov. »Vzemi jih,« pridušeno reče. »Iz Prerokove shrambe so. Nikomur ne povej, da sem ti jih dala.« Ženska prikima, obriše si solze. Radostno pogleda piškote in jih spravi za obleko. »Hvala,« dahne, zveni olajšano. »Meg, ne morem ti povedati …« Dotakne se prepovedanih piškotov. Zazvoni zvonec. »Pojdi,« strogo reče teta Meg. »Da ne boš zamudila opoldanske molitve.« Obrne se proti večji sobi. »Vstanite, dekleta,« zadoni njen rezek glas. »Izmed vseh morate ve še posebej močno prositi za Božje odpuščanje.« LXXXVI Tina, sestra-žena Tempeljski trg in zelene trate so že daleč za menoj. Po pravici povedano, sem se izgubila, čeprav ne vem, kako. Salt Lake City je kot kvadratna škatla, prepredena z ravnimi cestami. Hočem ostati jezna na Rachel, a jeza popušča in v ospredje silijo druge stvari. Idiotka si, Tina, prekleta idiotka. Ženska, ki je vodila rehabilitacijo, je vedno ponavljala, da je prvo pravilo ne zaljubi se. Namreč, ko zaključiš program, si dovzeten. Dovzeten za lepe besede prvega, ki pride mimo. Življenje imaš obrnjeno na glavo, vleče te naprej. Meni, tepki, se je glava zavrtela, še preden sem zaključila z rehabilitacijo. Klasična Tina, kot bi rekla moja mama. Nekdo mi reče 'ne', jaz pa tisto storim, še preden pove do konca. Prepoznam pročelje ene izmed trgovin, dokaj prepričana sem, da sem že blizu Ria Grandeja. Roko potisnem v torbico, kot sem to počela v Vegasu, da preverim, ali imam denar. Imam približno trideset dolarjev. Dovolj bo. Sem že v Riu Grandeju in takoj opazim gručo ljudi, za katere vem, da mi bodo pomagali. Spet preštejem denar, še malo. Kar naenkrat predme skoči mlad moški. Še preden se lahko odzovem, se mi široko smehlja. »Oprostite, gospa, vam lahko vzamem minutko časa za pogovor o Jezusovih besedah?« Najraje bi prasnila v smeh. Če to ni prekleti misijonar, ves čeden in poštirkan v črnem suknjiču in kravati. »Gospa, ste v redu?« Strmi vame, resnično zaskrbljen, kot da bi mu bilo iskreno mar zame. »Ja.« Potlačim solze, ki mi silijo v oči. »Em, sem že članica Cerkve,« še dodam in se poskušam nasmehniti. »Prepozni ste.« Resnobno prikima. »Potrebujete prevoz?« vpraša. »Ne vem, če veste, ampak to je zelo nevaren del mesta za damo, ki hodi sama naokrog.« Pogled mi zdrsne proti skupini dilerjev, ki postopajo le kakšnih petnajst metrov stran. Blake je vedno govoril o spoznanjih. Božjih znamenjih. Tako me je osvojil. Bil je tako prekleto prepričan, da nama je usojeno, da sva skupaj. Bog mu je povedal. Rahlo stresem z glavo, nasmehnem se. »Seveda,« rečem. »Prevoz mi bo dobro del. Me lahko peljete nekam, kjer lahko najamem avtomobil?« Sicer nisem prepričana, kako bom to izpeljala, glede na to, da imam prazno kreditno kartico in nobenega osebnega dokumenta, ampak če mi Bog resnično pošilja sporočilo, mu bom dala priložnost. Če me resnično želiš obvarovati pred samo seboj, potem mi priskrbi avto, pa se bom odpeljala naravnost domov in se opravičila Rachel. Misijonar počasi odkima. Ha! Torej meth zmaga nad čudeži. »V tem trenutku so cene najema zelo visoke,« reče in znova odkima. »Veste kaj,« doda, spet se smehlja. »Zakaj si ne bi izposodili mojega avta?« »Em … prosim?« Strmim vanj, me zajebavaš? Na ramo mi položi roko, sploh me ne moti. »Članica Cerkve ste,« reče, »in, oprostite, videti ste zelo vznemirjeni, pa tudi avto potrebujete. Božja pota so skrivnostna. Morda sem tukaj zato, da vam pomagam. Kakorkoli, gospa, če vas ne moti voziti se v kripi, si lahko izposodite moj avto. Bivam v bližnjem misijonu, zato avta trenutno ne potrebujem.« »Hvala,« rečem, »ampak vašega avta si ne morem izposoditi.« »Nočete sprevideti, da vi meni delate uslugo?« vztraja, še vedno se prijazno smehlja. »Še nikogar nisem spreobrnil. V štirih mesecih. Dopustite vsaj, da naredim nekaj dobrega. Člani Svetih iz poslednjih dni smo družina. Samo v ponedeljek ga vrnite v enem kosu.« Debelo pogoltnem, v avtu tega prijaznega mladeniča se ne bi mogla zadeti. Če sprejmem njegovo ponudbo, bom ostala čista. Dolgo ga gledam. »Verjamete, da Bog pošlje angele, da se vmešajo, ko so ljudje povsem na dnu?« Hrepeneče pogledujem k dilerjem. »Ja, gospa, verjamem. Zato delam v tej četrti.« Ponudi mi ključe. »Moj avto je tam.« Oči zavijem proti nebu in zmajem z glavo. Prekleti drekač. LXXXVII Emily, sestra-žena »Veseli me, da ste si premislili glede ustrelitve,« reče detektiv Carlson, ko sediva za plastično mizo v čakalnici. »V zvezi s tem imam slabe novice. Ali pa dobre, odvisno, kako gledate nanje.« Prikima Brewerjevi, ki odpre prenosnik in obrne zaslon proti meni. »Izkazalo se je, da pri Kirkerju imajo nadzorne kamere,« reče, »in tudi zelo dobro razporejene. Nekaj časa je trajalo, a uspelo nam je najti vašega moža in skrivnostno damo.« »Kdo je?« Pričakujoče se nagnem naprej. Brewerjeva pogleda na zaslon, se namršči in posnetek prevrti naprej. Pritisne na gumb za predvajanje. »Se je imel Blake na kosilu navado srečevati s svojo materjo?« vpraša Brewerjeva. »Aha,« prikimam. »Vsak drugi torek. Dobivala sta se v palačinkarni na obrobju Tucknotta. Gospa Nelson ima rada sveže sadne nadeve.« »Zdi se, da sta ta torek naredila izjemo,« reče. Šele sedaj razločim človeka na zaslonu. Eden je Blake. Kljub črno-belemu posnetku razločim rdeče lase. Druga oseba ima visoko natupirane blond lase. Adelaide Nelson. Stisne me pri srcu. »Očitno jo je peljal h Kirkerju,« razočarano rečem. »Gotovo ju je videl nekdo z dolgim jezikom, Blaka in blondinko. Seštel je dve in dve in dobil pet.« Če ne bi bila situacija tako zelo resna, bi se smejala. Mor-monska skupnost je opravljiva in zdolgočasena, da je ta nesmiselna govorica o Blakovi aferi obkrožila polovico mesta. Morda je Blake zaradi nje celo umrl. A v resnici vse skupaj ne bi moglo biti bolj nedolžno. Poskušam dojeti, kaj to pomeni. Tina in Rachel zgolj tratita čas, ko iščeta skrivnostno svetlolasko, ki ne obstaja. »Žal mi je,« reče detektiv Carlson, »resnično. Ve ženske ste nas napeljale na to. Očitno sem vam nasedel, kot vsi drugi. To sem Tini ves čas poskušal dopovedati. Nobene velike skrivnosti ni. Nobenega skrivnega srečanja ni bilo, nobene zarote.« Pobliže si ogledam posnetek. Razločim namrgoden obraz gospe Nelson, z vilicami nabada nekaj na krožniku. Verjetno je jezna, ker ni dobila svojih najljubših vafljev. Blake je vedno bil mamin sinko, iskal je njeno pohvalo. Zdi se, da je ni nikoli dobil. »Če sta se dobila izven mesta,« pripomnim, »morda nista hotela, da bi kdo slišal, o čem se pogovarjata.« »Se strinjam,« reče Brewerjeva. »Vidite tole? Mene spominja na dokumente za nakup zemljišča. Ugibam, da je Blake poskušal prepričati svojo mamo, naj prosi očeta za plačilo pologa za nakup Domačije, in ni hotel, da bi kdorkoli kaj slišal in povedal gospodu Nelsonu.« Pogledam še bliže, prav ima. Blake ima pred seboj kup papirjev. Gospa Nelson ima pred seboj odprto svojo Mormonovo knjigo in zdi se, da mu bere iz nje. »Preverili smo tudi Blakov GPS,« reče Carlson. »Tina meni, da bi lahko nekdo sledil njegovemu avtomobilu,« doda, ker ga prazno gledam. »Nihče ni vdrl vanj in vaš mož ga je le redko uporabljal. Očitno je poznal vse poslovne poti.« Čutim, kako vse polzi proč. Vse uganke, preiskava. Navsezadnje gre samo za resnično življenje. Ah, ja. »Kakorkoli.« Carlson se nasloni na stolu nazaj. »Po vsej državi so nameščene kamere za prepoznavanje registrskih tablic in vemo, da se je Rachel Nelson pred približno pol ure odpeljala na Domačijo, kmalu zatem ko je vlomila v odvetniško pisarno v Vegasu in v Blakovo omarico v templju. Tja smo poslali policijsko patruljo, ki jo bo v eni uri pripeljala sem.« Možgane mi začne grabiti leden občutek. »Po mojem poskuša Rachel prikriti dokaze, kar meni sicer zelo ustreza. Forenziki so namreč pravkar potrdili, da ste nedolžni.« »Kaj?« »Tako je. Imamo nekaj pametnih fantov, ki so naredili nekaj izračunov z vašo višino in načinom, kako je žrtev visela na drevesu. Izkazalo se je, da je nemogoče, da bi vi ubili svojega moža. Torej … razen tega, da vam grozi kazen za tratenje našega časa in oviranje preiskave, lahko greste.« »Ne, počakajte.« Zaprem oči. »Motite se,« rečem. »Prizanesite nam.« »Ampak … lahko uporabim računalnik?« vprašam Brewerjevo. »Nekaj vama moram pokazati.« Precej naveličano me pogleda. »Samo prisluhnita mi,« rečem. »Če je teta Meg v tisti kliniki počela stvari, verjetno poskuša to prikriti, je tako? Hočem reči, morda je osumljenka, četudi se z Blakom ni dobila na kosilu.« »Lahko bi imela motiv,« reče Brewerjeva in pogleda Carlsona. »Težava glede vaše teorije je, da so vse Prerokove žene izginile. Preprosto ni jih.« »A-a.« Odkimam. »Teta Meg ima blog. Videla sem ga, malo pred tem, ko se mi je iztekel dovoljeni čas na internetu.« S Carlsonom se spogledata. On rahlo nagne glavo. Brewerjeva okleva, globoko vdihne, potem obrne prenosnik proti meni. »Pohitite.« Carlson pogleda na uro. »Še malo in pripeljali bodo Rachel.« LXXXVIII Rachel, prva žena Vrata so ogromna – in daljša, kot se spominjam. Beli železni stebri, ukrivljeni v lok, verjetno je nekdo mislil, da bodo zato videti domačna. Kazijo jih zašiljene špice in črn napis: Vstop prepovedan. Zalotim se, da se sprašujem, kje so kupili vrata. Predstavljam si očeta, ki obišče neko trgovino v Vegasu, ki izdeluje ogromne kovinske reči. Dotaknem se železnega stebra. Barva se lušči, tam so ostanki belega lepilnega traku. Zdi se, kot bi bila stebra v nekem trenutku prelepljena s papirji. Zdaj se spomnim, da sem tisto noč, ko sem odšla, slišala šelestenje papirja v vetru. Mislila sem, da so demoni – še zadnje opozorilo, preden bi se odpravila v pekel. Opazim listič, ki se še vedno drži stebra. Tako star je, da je sporočilo skoraj nečitljivo. Vendar uspem razbrati nekaj besed, prilepilo ga je gradbeno podjetje iz Salt Lake Cityja. Zdi se, kolikor lahko razberem, da gre za sodno odredbo, ker poslopja ne izpolnjujejo varnostnih predpisov. Verjetno je Domačija dobila cel kup takšnih obvestil, pa se zanje ni zmenila. Nogo zataknem v kovinsko ograjo, kjer se lok ukrivlja in je dovolj nizka, da jo lahko preplezam. Drugo nogo previdno zavihtim čez zašiljene špice in skočim na drugo stran. Pred vsemi tistimi leti sem naredila ravno obratno. Takoj ko se dotaknem tal, me preplavi nadvse čuden občutek. Kot bi prišla domov. Zaobjamejo me duhovi preteklosti. Stojim na široki kamniti cesti. Pred mano se dviga stražni stolp. Pozabila sem nanj. Je trdna šesterokotna stavba, visoka le dve nadstropji, stoji približno petnajst metrov od glavnega vhoda. Zgornje nadstropje ima stene iz stekla. Spodnji del je betonski in ima stara razpadajoča vrata. Ko smo bili otroci, smo se tukaj igrali, tekali smo okrog stolpa. Trikrat v nasprotni smeri urinega kazalca in dobil te bo hudič. Nikoli nismo niti pomislili, da so le tri metre nad nami moški s puškami. Vedeli smo, da nas varujejo. Da skrbijo, da ne bi nihče nepovabljen zmotil našega načina življenja. Čisto na vrhu je vrtljiva luč. Spomnim se, kako je svetila v nočeh. Ostani v postelji, Rachel. Niti ne pisni. Približam se vratom stražnega stolpa in primem za kljuko. Vrata se odprejo, ven udari zatohel in prašen suh zrak. Pritličje je prazno. V zgornje nadstropje vodi lestev. V ravni puščavi, ki se razprostira kilometre daleč naokrog, ni potrebe po visokem stolpu. Povzpnem se v nadstropje. Nekoč so ga obdajala okna, a zdaj so skoraj vsa polomljena. Razbito steklo mi hrešči pod nogami. Na tleh ob nogah zagledam zdelano doma narejeno staro brošuro. Poberem jo in obrišem prah z nje. Velika in preprosta naslovnica sporoča Barvajmo skupaj. Takšne preproste reči smo brali kot otroci. Pravo vezano knjigo sem prvič videla, ko sem zapustila Domačijo. Obgrizeni listi so speti s plastično spiralo. Spomnim se stroja, s katerim so v tiskarski sobi delali luknje za spirale. Moja mama je delala z njim, pa tudi nekaj drugih žena. Obrnem prvo stran. Ko obračam strani z nasmejanimi punčkami v prerijskih oblekicah z zavihanimi rokavi, ki pomagajo pomivati posodo in pobirajo kokošja jajca, me preplavijo spomini. Pod slikami so navodila: 'Ostani prijazna', 'Takoj ubogaj'. Zaprem brošuro, pozornost spet preusmerim na okolje. Od tod lahko vidim celotno posestvo. Propadajoči vrhovi streh se zdijo tuji. Zelo dolgo je že, odkar sem bila tukaj, moj pogled se je prilagodil zunanjemu svetu. Razkropljene lesene hiške bolj spominjajo na tabor kot pa na bivališča. Prevelike so in preveč narazen, preveč različne. Kot bi nekdo mednje postavil gigantsko ogledalo, ki jih s svojim odsevom še podaljšuje. Čeprav se zdi kraj prostoren, so široke ceste in velika poslopja zavajajoči. Veliki notranji prostori so bili nabito polni, v njih je pozvanjal šum otroškega življenja in iztrošenih mater. Proti koncu tudi sestradanih, živeli so le od tega, kar je ostalo v glavni shrambi, potem ko so Preroka in njegove škofe odpeljali. Prepoznam glavne prostore, v katerih je živela naša družina. Sobo smo si delili še s tridesetimi drugimi materami in njiho-vimi otroki. Za peščico hiš se dviga debelo obzidje iz belega cementa, ki ločuje običajne prebivalce od Prerokove ogromne brunarice na drugem koncu posesti. Celoten kraj se mi zdi tuj, kot da ne bi bila še nikoli tukaj. Verjetno sem pričakovala, da bo vse skupaj bolj slovesno. Namesto tega pa sem kot tujka v nepoznanem kraju. Zaradi tega se počutim osamljeno kot še nikoli. Vsenaokrog so posejani silosi. Strmim v daljavo, poskušam prepoznati stvari, ki sem jih gledala skozi okno svoje spalnice. Sem bila bliže ali dlje od shrambe pšenice? Naš tempelj, zgradili smo ga sami, stoji na sredini, prav tako je narejen iz belega cementa. Prostoren je, spominja na grad v obliki stolpa, naokrog se vije bela ograja. Od templja vodijo poti, ki tvorijo mrežo. Prešine me, da postavitev Domačije temelji na Salt Lake Cityju. Tudi to občutim kot izdajo. Kot bi odrasli kopirali neki drugi kraj – boljši – a nam niso tega nikoli povedali. S kotičkom očesa ujamem nekaj utripajočega, rdeče, belo in modro, odbija se od rjavih hiš in cest. Obrnem se in v daljavi zagledam policijske avtomobile. Tako daleč so, da spominjajo na mežikajoče hrošče, pa vendar ta pot vodi samo na en kraj. Čez približno dvajset minut bodo na Domačiji. Potemtakem so me našli. Če resnično mislim to storiti, se vrniti tja, potem mi zmanjkuje časa. Spustim se s stražnega stolpa in se peš odpravim naprej po prašni poti. Pogledam proti tlom, spomnim se, kako sem s škornji brcala kamenje. Takoj ko zagledam hiše, moje noge prepoznajo pot. Vedo, kam gredo. Ko se približam prvi dvonadstropni družinski hiši, prepoznam podrobnosti, za katere sploh nisem vedela, da se jih spomnim. Stebri za privez konjev, nad vrati napis 'Samo možje', vodni hidrant, prepuščen rji. Spomnim se dne, ko so ga prebarvali v belo, skupaj z vsemi drugimi hidranti in pipami. Zdaj ko na njih ni avtomobilov, se zdijo ceste še širše. Tu in tam na glavni cesti leži prevrnjena šolska miza ali stol. Po licu mi začnejo teči solze. S hrbtiščem roke jih obrišem, a še kar tečejo. Zdaj ni več poti nazaj. Na rdeče pokopališče pojdem. LXXXIX Tina, sestra-žena Po vsem tem času se odpeljem nazaj na ranč, strah me je biti sama. Verjetno me je Bog vendarle nagovoril. Morda sem upala, da se bom pobotala z Rachel, ampak njenega avta ni tukaj. Ustavim, ugasnem motor in stopim ven na razbeljena prašna puščavska tla. Niso ravno peščena, prsti je ravno dovolj, da zmede kakšnega optimističnega kmetovalca, da bi redil živino, preden obupa in odneha. Če zgrabiš pest te prsti, ti bo stekla skozi prste in pustila za seboj umazan madež. Z roko si zakrijem oči pred soncem. Ljubo doma. Obdajajo me kmetijska poslopja, razkropljena in brez reda. Kovinska staja za živino, v kateri je imel Blake svojo delavnico. Naš velik skedenj s puščajočo streho, v katerem je Rachel konzervirala hrano. Vsenaokrog so nametani različni strojni deli, skupaj z reševalskim stolpom, ki ga je od nekod pripeljal Blake. V zadnjem delu je stara lesena kmečka hiša, od daleč spominja na prvovrstno sliko. Trikotno dvorišče, dvoje oken, vhodna vrata. Stene so gole in brez ograje, pred hišo je le nekaj cenenih grmovnic, ki se borijo za preživetje. Ko se približaš, na pročelju med starimi opaziš nekaj novih desk in temne lise na strehi, kjer je Blake zamenjal strešnike. Na sredini se dviga velik opečnat dimnik, kot bi nekdo začel zidati z velikimi upi in bi mu zmanjkalo dobrih materialov. Pravi miš-maš, ampak učinkovit. Najbrž velja enako za nas. Vsaj deloma. Odkorakam do vhodnih vrat, nekoč so pripadala neki mestni hiši – štiridelna notranja vrata z okroglo kljuko brez ključavnice. Vstopim, v nos mi udari vonj po puščavskem prahu. Ker ni bilo nikogar, ki bi ga brisal in pometal, se je tanka plast prahu že nabrala na škripajočih tleh, naši majhni okrogli jedilni mizi in na velikem kamnitem ognjišču. Zdi se, da sta se prahu izognila majhen zdelan kavč in Rachelina kvačkana preproga, kot bi poznala kak trik divjega življenja. Zdaj, ko sem tukaj sama, malce obžalujem, da nisem šla v center mesta. Počutim se ranljivo in izpostavljeno. Poznam veliko načinov, kako ne razmišljati o stvareh. Mislim, da sem pričakovala, da se bom vrnila na ranč, kakršnega se spominjam. Da bomo vse tri tukaj in bomo krožile naokrog kot tri lune, ki krožijo okrog sonca, in se trudile, da se ne zaletimo druga v drugo. Da se bomo prepirale. Zveni zjebano, a je boljše kot nič. Ker ni nikogar, na kogar bi se lahko jezila, ni ničesar, s čimer bi zakrila misli v svoji glavi. Resnica je, da sem odvisnost od drog zamenjala za drugačno odvisnost. Za ljubezen. Vero. Bistvo se ni nikoli spremenilo. Preveč boleče, kaj? Običajnemu človeku je to težko pojasniti, ampak odraščanje z mamo, ki ji ne bi moglo biti manj mar zate … Dejansko sploh ni tako zelo slabo, ker se vsaj tebi zdi normalno. Težava, tista najtrdovratnejša, si ti. Kar narediš iz sebe. Posledično si drugačen, in če si sam nisi všeč, no, to je resnično težko. To je bil vedno problem z nama z Rachel, mislim vsaj, ko razmišljam o starem ranču. Mešanica trdoživosti in odvisnosti. Objemi me, odrini me. Rachel ima to v sebi. Emily tudi. Podobne smo napisu na majici, ki sem ga nekoč videla: Enake, pa vendar različne. Vse te misli se mi kopičijo v glavi, v želodcu pa mi kruli. No, če bom prespala tukaj, si bom morala sama pripraviti nekaj za pod zob. Pomislim, da bo tokrat prvič, odkar sem tukaj. Sploh ne vem, kje je kaj. Nenadoma sem globoko hvaležna Rachel. Zagotovo je bilo naporno, vse to kuhanje in nakupovanje. Gojenje zelenjave, vlaganje. Morda mi res ni bilo všeč, kar je postavila na mizo, sem pa najbrž cenila, da mi o tem ni bilo treba razmišljati. Začnem brskati po majceni kuhinji. Bolj je podobna kuhinjski niši, kot se jih spominjam iz dni, ko sem spala v brlogih kreka, je pa bolj čista, seveda. V njej je plinska jeklenka, enojni gorilnik, stara zdelana ponev. To je približno vse, poleg majhne mizice na koleščkih, velika je približno toliko, kot moja roka, za rezanje in pripravljanje hrane. Vse to sem že videla, nisem pa resnično videla, kako za vraga s tem pripraviš kosilo. To najbrž pojasni, zakaj Rachel ni bila bolj domiselna. Zdaj, ko sem sama soočena s temi napravami, dejansko mislim, da je bila Rachel v kuhinji naravnost genialna. V edini omarici je nekaj zavojčkov rezancev in pločevink juhe, ampak enostavno se nočem soočiti s tridesetminutnim čakanjem, kolikor bi trajalo, da grem iskat vodo in jo zavrem. Odpravim se v shrambo. Verjetno je v njej kaj vloženega, kar lahko pojem kar z žlico iz kozarca. Rachel to seveda ne bi bilo všeč. Ona bi hotela, da vzamem vsaj enega od njenih plastičnih krožnikov z motivi Salt Lake Cityja ob različnih urah dneva. Rachel je vedno izbrala zoro. Zmešana Emily se je pretvarjala, da je pozabila, in je izbrala ta krožnik, če je Rachel zamujala z vročo jedjo. Enkrat sta se celo molče sprli, držali sta isti krožnik in vlekli vsaka na svojo stran, bilo je za crknit smešno, ampak na Blakovem obrazu je jasno pisalo, da se ne smem smejati. Si bila ti, Rachel? Si ga zalotila, kako si ga pri reki meče na roko? Je bila kaplja čez rob, da je tisti večer izbral Emily? Si našla seksi perilo, ki mi ga je kupil? Ne morem se otresti podobe Rachel, kako z ledenim pogledom v očeh vihti morilno orožje. Kako ga udarja po mednožju. O takšnih stvareh smo se punce šalile, ki smo skupaj delale na ulici v Vegasu, o tem, kaj vse bi počele Janezom, ki so nas pretepali. Ni šlo ravno za šalo. Bolj za sanjarjenje. Pomislim na poročno noč. Ko sem Blaka prvič videla brez oblačil in sem na njegovih dimljah opazila brazgotine, ki jih ni nikoli omenil. Opazil je, da strmim. Rekel je, da je bil operiran zaradi neke spolno nalezljive bolezni. »Le mladostniški spodrsljaj na moji mehiški misiji. Ne skrbi.« Bila sem šokirana. Spala sem z veliko moškimi, pa še nikoli nisem slišala za spolno prenosljivo bolezen, ki bi bila tako huda, da bi zaradi nje moral na operacijo. Predstavljala sem si najstniškega Blaka, ki umira od sramu in prosi Boga, da bi ga čudežno ozdravil, dokler se ni stanje tako zelo poslabšalo, da je moral v bolnišnico. Ko sem ga vprašala, ali hoče reči, da ne more imeti otrok, me je osuplo pogledal. »Mislil sem, da ljubiš mene,« je rekel. »Nisem vedel, da gledaš name kot na napravo za spočetje otrok. Mislil sem, da si drugačna.« Pogledala sem svoje ceneno poročno perilo. Čas je, da se soočiš z dejstvi, Tina, reče zlobni glas v moji glavi. Dobra si samo za eno stvar. Če bi rada, da bo ta zakon us-pešen, se loti dela. »Poslušaj, srček,« sem rekla in se lažno nasmehnila. »Pozabi vse to. Udobno se namesti, jaz pa bom zate malce zaplesala.« Blake je nekoliko pomirjen legel na posteljo. Obrnila sem se, da si je lahko ogledal mojo zadnjico v tangicah. »Pridi sem,« je rekel, sopel je. »S čim sem si zaslužil takšno srečo?« je še dodal. »Moja seksi nova žena.« Objel me je in poljubil. »Sedi name,« je šepnil in se igračkal z mojimi spodnjicami. »Ne, ne tako. Obrni se.« To je bila moja poročna noč. In ko sem nekaj dni kasneje brazgotine omenila Rachel, je umolknila, kot bi rekla nekaj neprimernega. Takrat sem prvič spoznala, kako zelo sovražim Rachel. Sposobna je bila zanikati vse, kar bi lahko porušilo njen svet ugodja, ne da bi ji bilo mar za druge, ki so ob tem trpeli. Bila sem tako jezna, ker mi ni hotela povedati, da se mi je šele kasneje posvetilo, da je to pred mano skrival tudi Blake. XC Rachel, prva žena Zapuščena Domačija je tako bizarna, da mi jemlje dih. Vsaka pot, vsak kotiček je spomin, pozabljen in zdaj ponovno najden. Velikanska vrata skupne shrambe so na stežaj odprta. Ogromna, hangarju podobna notranjost je popolnoma izropana, prazne police kot tračnice tečejo v daljavo. Naše velike zelenjavne grede so povsem prepuščene puščavi. V stajah ni več konjev, tudi vonja po njih ni več. Vse je polno plesni in prahu, zanemarjeno. Hodim mimo velikega belega zunanjega amfiteatra, še vedno je le napol dokončan, počasi razpada, naokrog ležijo delčki ruševin. Počasi se barva tal spreminja v temno rjavo in rumeno, potem pa nedaleč proč pred seboj zagledam veliko poslopje, podobno kašči. Stene prekriva ukrivljena pločevina. Klinika. Dobrih pet minut mi vzame, da se prebijem skozi nizko grmičevje. Potka, ki se je spominjam, je že davno izginila. Ko se prebijam skozi razraščeno podrast, me v meča zbada trnje. Ta del je bil vedno divji, tudi ko smo še živeli tukaj. Od glavnih poslopij je bil dovolj odmaknjen, da so v njem ponoči prežale nočne živali. Postopoma se približujem kliniki, tla pod mojimi nogami spet postajajo drugačna. Zunanja meja posestva teče po stari rečni strugi. Pod čevlji mi hrešči prod. Spominjam se črnih skal in jantarnega peska. Puščavsko grmičevje je tod enakomernejše. Bledi rumeno-zeleni šopi trave se vzpenjajo po visokih skalah. Ampak rastje ni popolnoma prekrilo tistega, kar sledi. Majhne gomile rdečega peska. Veliko jih je in šopi trave jih le deloma zakrivajo. So le petnajst metrov stran od klinike. Kot otroci nismo nikoli razumeli, zakaj ne smemo priti sem. Zdaj vidim, vem, kaj je to. Rdeče pokopališče. Majhne grobne gomile. Kakšnih trideset jih je. Na eno celo stopim, ne da bi to opazila. Zato ga niso nikoli našli. Tujcu se zdi, da tukaj ni ničesar. Pokopališče je preraščeno, polno trnja, bledikavih trav in drobnega kamenja. Opaziš ga le, če točno veš, kaj iščeš. V srednjem delu so najstarejši grobovi. Imajo celo nekaj podobnega nagrobnikom. Doma narejene plošče, žgane v lokalni opekarni. Najprej vidiš enega, potem dva, potem pa spoznaš, da jih je na desetine in da se raztezajo daleč naokrog. Pogled mi zdrsne proti kliniki. Spominjam se. Temno je. Zlezem iz postelje in se opotečem do vrat, ki vodijo v klet. Izgubim ravnotežje, spodrsne mi na lastni krvi in izločkih. Zaletim se v zdravniški voziček in nekaj kovinskih pripomočkov zažvenketa po tleh. Čakam, čepim, molim, da ni nihče ničesar slišal. Pogled mi zastane na najbližji beli postelji. Dekletove oči se bleščijo v mesečini. Videla me je. Zelo počasi odkima, kot bi mi sporočala 'ne bom povedala'. V trebuhu me zgrabi boleč krč. Stisnem zobe, čakam, da mine. Potem primem za kljuko in odprem vrata, ki vodijo v klet. Pot po stopnicah navzdol je najnapornejša. Vsak korak je prava muka. Oklepam se ograje, molim za moč. Na dnu je medlo osvetljen prostor, smrdi. Kot bi nekdo vse polil z belilom, ni pa prekril še nečesa hujšega. Ledenega zraka. Mrtvašnica. Tam je kovinska miza, na njej niz krst. Približno pet jih je. Majhne so. Čedno so razporejene v vrsto. Na vogalu mize stoji kovinski lonček z medicinskimi instrumenti. Porodne reči. Dolge klešče, vlečne posodice. Krvava blazina. Zdaj sem na robu pokopališča. Novejši grobovi so označeni s kovinskimi označevalci, ki so del vrečk s semeni. Imena na ploščicah so napisana s prstom. Na nekaterih je samo datum ali droben odtis dlani. Kjer bi vrtnar napisal na primer 'buča' ali 'pesa', je načečkano Ambrosinova deklica, mrtvorojena, ali Fantek, star dva meseca. V resničnem svetu dojenčki ne umirajo tako. Ne v tolikšnem številu, ne tako hitro. Veliko ljudi nikoli ne obišče otrokovega groba. Šele ko sem se pridružila resničnemu svetu, sem dojela, da v Ameriki ni normalno, da otroci umirajo tako majhni. Najbrž so krive sorodstvene vezi. Spet pogledam kliniko. Sorodstvene vezi in malo pomoči. Zdaj sem na drugem koncu, pokopališče je za menoj. Tam je drevo. Ko pridem do njega, mi oči napolnijo solze. Sesedem se na tla, tako sem kot deklica sedela na predpasniku, ki sem ga nosila čez prerijsko obleko. Tukaj sem jo pokopala. Čisto potiho, da nihče ne bi izvedel, kaj sem naredila. Iztegnem roko in jo položim na grob. XCI Rachel, prva žena Stojim pred Veliko hišo. Sonce zahaja, ko si ogledujem ogromno Prerokovo rezide-nco, propadajoče hiše, območja za druženje in skrite prehode, ki vodijo tja, kamor ostali nismo smeli. Pročelje je labirint stopnic in balkonov, ki vodijo do številnih družinskih prostorov. Proti koncu se je pogosto zgodilo, da se je ena družina morala umakniti s svojega privilegiranega položaja v Prerokovi hiši, na njeno mesto pa je prišla druga. Vstopim skozi glavni vhod, tla na hodniku so iz belega marmorja, le da so zdaj umazana in polna smeti. Takrat zagledam kip. Gladek bel kamen. Moj oče, nesmrtno izklesan v kamnu. Stoji na visokem podestu. Upala sem, da delam prav, ko sem ga obiskala v zaporu. Povedala sem mu, da njegovi privrženci stradajo in da mora spremeniti svoj ukaz. Ampak vedno je znal zmagovati. Točno takrat, ko sem že mislila, da sem mu prišla do živega, je najprej utihnil, potem pa s svojim pojočim melodičnim glasom vprašal: »Kaj, če najdejo grob, kjer si jo pokopala, Rayne?« Od šoka sem otrpnila. Niti pomislila nisem, da se spomni. Na to sem že pozabila. Na majhne podrobnosti, s katerimi te je kaznoval. Dolgo gledam ta miren, v kamen vklesan obraz. Kipar ga je hotel narediti dobrohotnega, a mu ni povsem uspelo. Prisiliti se moram, da umaknem pogled. Za kipom je stopnišče, ki se vije navzgor. Vzpenjam se po njem, prispem do velike kapele s prostorno molilnico, kjer nam je bilo včasih dovoljeno moliti. Strop je zelo visok, belo-zlat, spominja na lepoto templja v Salt Lake Cityju. Dolge lesene klopi so neporavnane, veliko je prevrnjenih. V tem prostoru je lahko bilo naenkrat več sto ljudi, gnetli so se in ure in ure poslušali Prerokov enoličen hipnotičen glas. Nekdo je celotno zadnjo steno prekril z rjavim papirjem, podobnemu papirju za zavijanje. Stopim naprej, spomnim se. Nebeških fresk. Prekrili so jih zaradi grešnosti skupnosti. Vidim delček zelenega travnika, ki kuka ven. Odkorakam tja, zgrabim papir in ga strgam. Freska prekriva vso steno – nebeški hribi, kristalno čisti žuboreči potoki, sončni žarki in dobrohotni Jezus, ki vabi. Pridi z mano. Tukaj ni nobenih bolečin. Bolj vem, kot pa se spominjam, da je to skrivni opaž. Vodi v nebeško spalnico. Je le eden izmed mnogih vhodov. Bele postelje, bele preproge. Za to nebeško podobo se je Prerok prepuščal dolgim seansam s svojimi mladoletnimi nevestami. Iztegnem roko, da bi se dotaknila Jezusovega nasmejanega obraza. Ravno ko se moji prsti dotaknejo freske, zaslišim zvok. Prihaja izza stene. Kot bi v spalnici za fresko nekdo z nečim tolkel. Predstavljam si teto Meg s kirurškimi kleščami v rokah. Potem se njen obraz spremeni v Melissinega, ona pa leži v grobu in drži modro škatlo za čevlje. Srce mi pospešeno bije. Zdi se, kot da mi nasmejani Jezusov obraz nekaj govori. Ne boj se. V tej sobi se ti ne more zgoditi nič hudega. Prsti mi sami od sebe zdrsnejo navzdol proti luknji, ki se je spomnim. V njej se skriva kljuka skrivnih vrat. Spet slišim udarjanje. Glasno. Jezno. Nepovezano. Bum, bum, bum. Vdihnem. Pogumna kot Jezus. Ukrivim prst in potegnem. Delček freske se umakne, za njim se prikaže velika soba. Stisne me v grlu, ko zagledam znani prizor. Na stenah je lesen opaž, bela preproga je rumena od starosti. Soba je prazna. Nikogar ni v njej. Pogledam proti oknu na drugi strani. Razbito je. Nekdo ga je poskušal zapreti s plastiko in lepilnim trakom. Medtem ko ga gledam, zapiha veter, premakne plastiko, le-ta pa udari nazaj. Bum, bum, bum. Razen udarjanja plastike je soba tiha in zapuščena. V njej ni ničesar, razen spominov. Zdaj postanem pozornejša na podrobnosti. Postelje ni več. Plesniva preproga je polna raztresenih papirjev. Na drugem koncu je še en vhod, nekoč ga je zakrival lesen panel, a zdaj ga ni več. Tam sem prvič vstopila sem. Vhod je povezan z labirintom skrivnih hodnikov, eden vodi v klet klinike. V kotu je sredi kupa papirjev polomljen sef. Poberem nekaj strani. Seznami imen, datumov. Ne vem, kakšnih. Verjetno so jih že pregledali kot dokaze. Poročila o porokah. Liste spustim na tla. Potem opazim nekaj na steni. Bronasto ploščo, ki je takrat, ko sem se tukaj skrivala, ni bilo. Odidem k njej. Je spominska plošča Prerokovim ženam in otrokom, ki so umrli v veliki poplavi. S prsti drsim čez imena. Voda je z avtomobilom vred odnesla štiri ženske in dva otroka, kmalu zatem ko so Preroka vtaknili v zapor. Nihče ni vedel, kako bi počastili spomin nanje, verjetno je bil to začasen ukrep. Ko so Preroka prvič priprli, je prevladovalo splošno prepričanje, da bo Bog kmalu porušil stene zapora. Berem imena preminulih na plošči, enkrat, dvakrat. Pogled mi zastane na enem imenu. Margaret 'teta Meg' Ambrosine, prva prerokova žena. Ne morem verjeti. Teta Meg je umrla, pred skoraj osmimi leti. XCII Emily, sestra-žena Carlsonu na obrazu piše, da bi rad, da odneham. Kot da je upal, da me bo posnetek iz Kirkerjeve okrepčevalnice prepričal, da začnem sumiti Rachel, ali celo Tino. Počasi pritiskam tipke in čez nekaj časa me Carlson vpraša, ali mu ne bi raje povedala in bo on natipkal, zato naredimo tako. Zagledam stran, ki sem jo našla prej. Materina resnica. Blog tete Meg. »Tole,« rečem in pokažem, ko se prikaže link. »Tega kliknite.« Carlson klikne. Nekaj trenutkov oba strmiva v zaslon. Pred nama je resnično slabo napisana stran o tem, kako teta Meg kategorično zanika, da bi umorila grešnike, ki so zapustili Domačijo. Še posebej ne približno petdeset ubežnikov, ki so teto Meg obtožili, da je kriva za 'izginotja'. Zavrača tudi vse obtožbe in obsodbe proti svojemu možu, ker je 'živi svetnik na zemlji'. Naslednja stran je polna strahot. Trdi, da lažejo vsi, razen tete Meg in pomembnežev, ki so vodili Domačijo. Carlson klikne na povezavo 'dokazi'. Sledijo besedila, pretipkana stran za stranjo, ki pravijo, da Biblija dovoljuje poroko s trinajstletnimi dekleti. Teta Meg je ves ta odsek posvetila podpisom. So del pričevanj, ki jih je napisala teta Meg, z zavito pisavo, ki je še slabša od moje, v njih pravi, da so tako imenovane žrtve zlorab na Domačiji lažnivci. Čisto na dnu je podpis žrtvinih staršev, pribeleženo je še 'to je Božja resnica'. To je objavila. Kot preberem napisano, napol vstanem. Najraje bi prevrnila prenosnik. Carlson sedi, stiska čeljusti in pesti. »Najraje bi nekoga ubili, kajne?« reče in me pogleda. »Na svetu so resnično zlobni ljudje.« Zavzdihne. »Ste prepričani, da želite brskati naprej?« Sedem. Tole moram narediti, za Rachel. Cagney si ne bi dovolila, da jo premagajo čustva. »Kaj pa tale?« Pokažem na link 'Očiščenje svojega imena'. Prikaže se obsežno besedilo, Carlson poltiho zažvižga. Teta Meg navaja še druge obtožbe in razloge, zakaj je nedolžna. Še posebej omenja obtožbe Jacoba Walta, 'sina pogube'. »Kaj je 'sin pogube'?« vprašam Carlsona. Še močneje stisne ustnice. »Tako so pravili mladim fantom, ki so bili dovolj pogumni, da so pobegnili,« pove. »V bistvu pomeni, da si še slabši od nas brezbožnikov, ker poznaš resnico in jo zavračaš. Takšni gredo naravnost v pekel. Mnogi se spustijo v mamila. Ali pa se zaposlijo v gradbeništvu. Veliko izbire nimajo. Ste vedeli, da so ti fantje morali pri dvanajstih letih začeti delati za Preroka? Domačija je presegla vsa druga gradbena podjetja daleč naokoli, ker z delavci, ki za plačilo dobijo 'božjo slavo', ne more nihče tekmovati, kajne?« Berem dalje. Jacob Walt je očitno govoril z lokalnim časopisom, takrat ko so preiskali kult. Teta Meg je objavila citat: »Veliko otrok, rojenih na Domačiji, ima deformacije, zaradi katerih ne preživijo niti enega leta,« je Jacob povedal novinarju. »Razlog je v tesnih sorodstvenih vezeh. Bolj ali manj normalno je, da ima otrok razcepljeno ustnico in nebnico, ukrivljene noge, srčno napako ali težave z dihanjem. Starši z veliko otroki so tiste, za katere so vedeli, da ne bodo preživeli, predali teti Meg, ki je poskrbela zanje. In ko rečem, da je poskrbela zanje, mislim, da je poskrbela zanje. Otroško pokopališče se je zelo povečalo.« S prstom pokažem na zaslon. Carlson sedi čisto negibno, kot da ne more verjeti, bere znova in znova, premika ustnice. »Tukaj piše,« rečem, »da so družine, ki zanje niso mogle skrbeti, otroke odnesle k tej teti Meg.« S prstom kažem na citat, kot sem videla to početi njega. »Da je poskrbela zanje.« Postane mi slabo. Ob misli na tiste drobcene otročičke, ki so se borili za zrak. »No,« naposled reče Carlson, »verjetno to pojasni seznam pogrešanih imen s posebnim krstom.« »Zato je morilka, kajne?« rečem. »Kaj, če je Blake kaj odkril? Morda mu je Rachel kaj povedala ali pa je govorila v spanju. Kaj, če sta odšla tja in si ogledala posestvo? In sta našla skrivno po-kopališče, polno otroških nagrobnikov, in prišla do svojih zaključkov?« Carlson prikima, nato klikne na še nekaj povezav. Molče potapka po zaslonu. »Poglejte datum zadnje objave,« reče. Strela. Zadnja objava je stara osem let. Teta Meg Ambrosine na svojem blogu ni ničesar objavila skoraj celo desetletje. Iznenada postanem zelo utrujena. Kot da so se vsa moja upanja v hipu razblinila. »Ste zdaj zadovoljni?« vpraša Carlson. »Slepa ulica.« »Kaj pa … kaj, če se teta Meg nekje skriva?« vprašam. Carlson samo odkima. »Povedal sem vam že, da je izginila. Preverili smo. V Waynard's Creeku je ni. Svojega Preroka že leta ni obiskala. Po mojem je pobegnila iz države. Zatekla se je v neko varno hišo in poskusila zaživeti na novo. Morda je storila vse to, česar jo obtožujejo, morda ni. Lahko pa vam povem, da je že osem let ni v Utahu.« Razmišljam. »Torej me boste poslali domov?« »Najverjetneje vas bomo kaznovali zaradi oviranja preiskave, ampak zato ni nujno, da vas pridržimo. Tako da ja, eden od policistov vas bo zjutraj odpeljal domov. Razen če vas lahko pride kdo iskat?« Vrniti se moram, preden zaslišijo Rachel. Moram se vrniti na ranč. »Tina …« rečem. Odkima. »Poskusil sem že. Telefon ima izklopljen. Poniknila je. Še naprej jo bomo poskušali priklicati, ampak …« Pomislim, kaj to pomeni. Očitno Tini le ni uspelo ostati čista. Nekaj me prešine. Pomislim na osebo, ki bi me lahko peljala. Težava je, da je resnično, resnično ne želim poklicati. Zajamem sapo. Čas je, da požrem svoj ponos. »Kaj pa Blakova mama?« vprašam. »Lahko poskusite poklicati njo?« XCIII Rachel, prva žena Sedem. Kar na plesnivo preprogo, ne morem verjeti. Teta Meg je umrla med tisto poplavo? Ves ta čas sem mislila, da je živa. Da se srečuje z Blakom. Mu govori o mojih skrivnostih. Sploh ne morem dojeti, kaj to pomeni. Zagotovo pa vem nekaj – tisti majhni grobovi obstajajo. Mrtvašnica v kleti. Teta Meg se je uspela izmazati. Ne, Rachel, si rečem. V peklu je. Pekel ni dovolj. Bila je Prerokova ljubljenka. Živela je v razkošju, medtem ko smo ostali napol stradali. Kaj pa vsi tisti otroci, ki jim je bilo onemogočeno primerno zdravljenje? Koliko nemočnih dojenčkov je šlo v tisto klet in prišlo iz nje v škatli za čevlje? Pomislim na vse tiste ženske, ki so se obupane krivile pod bremenom velikih družin. Skrivno pokopališče. Majhne gomile. Že prej si mi pomagala. Otroci z napakami. Četudi gredo v nebesa, kako lahko to popravi muke, ki jim jih je povzročila, ko so živeli? Preplavlja me tako silen obup, da imam občutek, da me bo izdalo srce. Na zemljo je bilo poslano toliko nedolžnih duš, a izkusile so le trpljenje in prezgodnjo smrt. To se dogaja tudi zdaj. Medtem ko sedim tukaj, nekdo nekje otroku povzroča bolečino. Kakšen bog to dovoli? Ne morem se otresti misli, da je za vse to kriva Tina. Ona me je primorala, da sem se spomnila. Ona mi je povzročila vso to bolečino. Vstanem, noge se mi tresejo. Napor je osupljiv. Vidim, a hkrati ne vidim. Vem le to, da moram nazaj v veliko vežo. Priti moram do Prerokovega kipa. Spustim se po stopnicah, pridem v marmorno vežo in do kipa in … in zakričim. Skozi odprta vrata vidim ptice, ki prestrašene vzletijo. S pestmi udarjam po belem kamnu, brcam ga. Tolčem in udarjam, potem pa s tal poberem kamen in z njim udarim obraz. Z obema rokama se oklepam kamna in ga vihtim po nosu in ustih, znova in znova. »Z močjo Jezusa Kristusa,« zasopem, »z močjo Jezusa Kristusa ti ukazujem, da me pusti pri miru!« Z rokami se uprem ob kip in pritisnem, a se ne premakne. Poskusim ponovno, hlipam. Zapustijo me moči. Padem na kolena, ozrem se k poznanemu obrazu. Nos ima zlomljen. Moj nos, pomislim in preplavi me obup, enak nos imava. Kamen še vedno držim v rokah. Škatle v moji glavi se odpirajo. Odpravim se nazaj proti avtu. Policijskih avtomobilov še ni na cesti, kar pomeni, da so verjetno šli okrog gore. Speljem in zavijem na cesto, za katero po-licija ne ve, da obstaja. Vrniti se moram na ranč. Zdaj se spomnim. Spomnim se vsega. XCIV Rayne Ambrosine, stara petnajst let Sem v učilnici, pospravljam knjige, ko me začne boleti. Ne vem, kaj me boli, a se mi dozdeva, da je krivo tisto, kar se je zgodilo s stricem Frankom. Top, top, top. Čuden zvok. Sprašujem se, od kod prihaja, ko dojamem, da mi iz mednožja na linolejska tla enakomerno kaplja kri. Pogledam lužico, ki postaja vse večja, kapljanje se spremeni v curek. Prestrašena sem. Pričakovala sem, da me bo Bog kaznoval, a nisem pripravljena umreti. Začnem stokati in k meni priteče starejša sestrična Ardeth. Je v osmem mesecu druge nosečnosti, od teka je zaripla v obraz. »Oh, ljubi Jezus!« Prime me za ramena. »Rayne, saj vendar nisi? Reci, da nisi. Mama te bo ubila!« Ardeth je že poročena. Najbrž ve, kako izgleda splav. Pomaga mi oditi skozi zadnja vrata, da me nihče ne bi videl. Posede me in mi da zvito platno, da si ga držim med nogami. Potem, čeprav je visoko noseča, steče ven po pomoč. Tega me je najbolj strah. Potem se prikažejo moški, nagnetejo se okrog mene. Tudi Prerok je tam. Še nikoli mi ni bil tako blizu. »Ni bila poredna,« jim dopoveduje Ardeth. »Prosim, stric Ambrosine.« »Prav si naredila,« ji reče. »Pomiri se. Mi bomo poskrbeli zanjo.« Moška me molčeča in namrščena nosita po neravnih tleh, po zelo dolgi poti, vsaj meni se zdi dolga. Opazujem tla, na trenutke postanejo črna, zavem se, da vsake toliko izgubim zavest. Sprašujem se, ali me bodo kar odvrgli čez ograjo, kot izobčenko. A namesto tega pridemo do stavbe, ki je nisem še nikoli videla. Reč iz ukrivljene pločevine. Ko se približamo vhodu, me moška postavita na noge, opotečem se. Držita me pod pazduho in me napol odvlečeta skozi vrata. Za seboj puščam krvavo sled. »Meg!« zavpije Prerok. Zveni nervozno. Prikaže se ženska, ki sem jo videla le od daleč, ko je v templju stala ob Preroku. Lase ima počesane zelo visoko, v krono. Ko zagleda nesnago, ki sem jo naredila, debelo pogleda. »Prinesita jo noter.« Pomigne proti postelji. »Poredna si bila,« reče, zmaje z glavo in si začne natikati zelene rokavice iz lateksa. »Krvaviš,« še doda. Zastokam in ležem. Bolečina je grozljiva, kroži okrog medenice. Ko moška odideta, ženska napolni injekcijo in mi jo zarine v roko. »Hitro bo končano. Bolje, da ničesar ne čutiš,« reče. »Gospod ve, da boš dovolj trpela, ko boš poročena.« Preplavi me zlat občutek toplote. Evforična sem, lahka kot peresce. Bolečina izgine. Nasmehnem se, ko mi noge namesti na držali, zmanjka me. Sanjam, da me poljublja fant iz šole, ki mi je všeč. Potem se zbudim, tam spodaj se nekaj dogaja. Takrat zagledam Preroka, sklanja se nadme in se mršči. »Zakaj spušča takšne zvoke?« vpraša teto Meg. Nisem vedela, da spuščam kakšne zvoke. »Morfij je kriv,« mu pove. »Ne zaveda se, kaj počne. Pri splavih je lahko podobno odnosu med možem in ženo.« In potem občutim, kako iz mene zdrsne nekaj mrzlega. Oba se osuplo zdrzneta, strmita v nekaj med mojimi nogami. Teta Meg se prva ove. »Po škatlo grem,« tiho reče. Zaspim, medtem ko gledam, kako nosi modro škatlo proti vratom, ki vodijo v klet. Ko se znova prebudim, mi je tako nepopisno vroče, da pomislim, da sem prav gotovo v peklu. Rjuha je premočena od potu. Ob sebi zagledam prerijsko obleko s krvavim madežem. »Vnetje imaš,« mi pove teta Meg. »Posteljica ni šla v celoti ven. Zato tako grozno smrdiš tam spodaj. Poskusila bom dobiti ven, kar je še notri, a bo bolelo. Glede tega ne morem veliko storiti. Noče, da bi ti spet dala morfij. Misli, da je Božja volja, da trpiš za svoje grehe.« Zmaje z glavo, ne pogleda me. »Dala ti bom mešanico za lajšanje bolečin, ki jo imam na voljo,« tiho reče. »V glavi se boš čudno počutila, prav?« Verjetno sem omedlela. Naslednje, česar se spomnim, je, da ležim v postelji ob Melissi. Pravi mi, naj se ne bojim. Vse punce, ki so v kliniki, so imele splav ali so rodile mrtvega otroka. Prerok noče, da bi za to vedela širša skupnost. »Ščiti druge,« mi pove in me gleda z velikimi morsko zelenimi očmi. »Noče, da bi vedeli, kakšni se rodijo nekateri otroci.« Obe pogledava na drugi konec sobe. Teta Meg proti kleti vodi dekle. »Ena izmed Njegovih žena je,« pojasni Melissa. »In to je eden od Prerokovih skrivnih prehodov. Vodi do hiše.« Takrat spoznam, da skozi klet vodi pot od tod. XCV Tina, sestra-žena Počasi dojemam, kaj je pomenilo biti Rachel. Prva žena. Tukaj na ranču, bosa in sama, kilometre naokrog ničesar, razen puščave, z možem, ki se vrača ob sončnem zahodu. Morda bi si tudi jaz omislila družbo. Oziram se naokrog po majhni kmečki hiši. Majhen kavč, na katerem smo se tiščale vse tri in poslušale Blaka, ki nam je bral iz Biblije. Govoril je vsem, a si preprosto čutil, kaj govori tebi. Kot bi ti lahko videl v dušo ali nekaj podobnega. »Eva je bila Adamova družica. Njegova pomočnica. Njegova tolažba. Njegova prijateljica.« Po licih mi spolzijo solze. Po škripajoči lestvi splezam navzgor v naše drugo nadstropje. Je kot senik s tremi ločenimi prostori, eden je večji od drugih, dovolj velik za zakonsko posteljo, pred njimi je ozek hodnik. Odprem vrata glavne spalnice, debelejša so od ostalih – rabljena so, Blake pa jih je kupil, ker se je Rachel pritoževala zaradi hrupa. V spalnici je dvojna postelja, na dveh straneh se dotika stene, in omarica, kjer je Blake hranil moje perilo in druge osebne reči. Eva je bila skušnjava. Padla duša. Zapeljana. Dolgo gledam posteljo. Ko se po lestvi spustim nazaj, imam resnično poseben občutek, kot da sem ena izmed tistih Rubikovih kock in je moje občutke nekdo razvrstil na različna mesta. Eva je klonila svojim željam. Okusila je prepovedani sadež. Ampak Adam ni nikoli obupal nad njo, čeprav sta bila izgnana iz raja. Varoval jo je, nikoli je ni nehal ljubiti. Vidim nas lahko, kakšne smo bile. Oklepale smo se vsake Blakove besede. Tako močna prepričanja je imel, da sem si vedno obljubljala, da se bom poboljšala. Da bom bolj verjela. Nikoli mi ni uspelo. Ko smo zvečer slišale, da se približuje njegov avtomobil, si je Rachel poravnala obleko, da bi ga pričakala na vratih. Jaz sem občutila metuljčke v želodcu. Emily je postala vsa nemirna, kot bi ne vedela, kam naj sede. In potem je stopil skozi vrata in hiša je kar eksplodirala od čustev. Kot bi bila do vrha napolnjena z njimi. Ampak vedno je tudi nekaj manjkalo. Odtavam do shrambe. Kot pričakovano je polna čedno zloženih kozarcev. Sladka koruza, zeleni fižol, bučke in korenje. Tam je tudi vrsta sivega mesa. Drugorazrednega. Meča, prsi, vratovina, rame, lepo označeno in zloženo. Prestavljam kozarce bolj zadaj, iščem marmelado ali kompot, raje imam namreč sladko, ampak ničesar ne vidim. Na spodnji polici so le veliki desetlitrski kozarci. Napolnjeni s krompirjem in sladkorno peso. Visokokalorična izbira; opazim tudi, da je vložila štiri kozarce naenkrat. Za vsakega enega. Nenadoma me preplavi ljubezen do Rachel. Ves ta čas sem se spravljala nanjo, da je zatiralska in da hoče imeti vse pod kontrolo, ona pa je tiho spravljala hrano za vse nas, da bi je imeli dovolj, ko bo prišla apokalipsa. Nič se ni pritoževala, le rada nas je imela na najboljši način, kot je znala, in v zameno ni zahtevala ničesar. Vzamem kozarec sladke koruze. Očitno bo to moja večerja. Potem pa nekaj opazim. En kozarec se razlikuje od drugih. Pokrov je star, kakršnih Rachel noče uporabljati. Stoji sredi kozarcev, ki jih je vložila pred kratkim, kot bi ga nekdo namerno skril. Radovedna sem, počepnem, z obema rokama primem za petnajstlitrski kozarec krompirja in potegnem. Ne premakne se. Potiskam sem in tja, počasi se odlepi od police in kar naenkrat se prevrne proti meni. Čeprav je težak, ga ujamem in postavim pokonci. Kozarec za tem je tisti, ki se zdi napačen. Ni tako poln. Nekaj plava v njem. Izvlečem mobilnik in prižgem lučko. Osvetlim zadnji del police, v vseh kozarcih je krompir ali pesa, le eden je drugačen. Strmim v kozarec. Potrebujem kar nekaj debelih sekund, da dojamem, kaj gledam. Ko končno doumem, se opotečem nazaj, z roko si pokrijem usta, soj svetilke ponorelo poskakuje po stropu. V kozarcu plavajo trije odrezani prsti. XCVI Emily, sestra-žena Čez eno uro se prikaže gospa Nelson, a ji na obrazu piše, da ni vesela. Tako pač je pri Svetih iz poslednjih dni, preprosto moramo narediti, kar je prav. Katoliki imajo malo bolj proste roke. Nobene varščine ni potrebno plačati, zato takoj odideva ven k avtomobilu gospe Nelson in sedeva vanj. Ne govoriva veliko. Očitno je preveč jezna. Pomislim, da zna zelo dobro skrivati svoja čustva, zato ne vpije name, kot bi vpila moja mama. Nekoč mi je Blake povedal, da je gospoda in gospo Nelson slišal le enkrat, da sta se sporekla, takrat ko je gospa Nelson izvedela za polovični popust na neke salonarje v Walmartu in jo je gospod Nelson prisilil, da je morala dva dni čakati na tedenski izkupiček v trgovini, takrat pa so bili čevlji že razprodani. Zdi se mi, da je gospe Nelson zmanjkalo oblačil. Kot da ne bi imela neke posebne obleke za prevoz sinove vdove, ki je priznala, potem pa še umaknila priznanje, da ga je ubila. Oblečene ima bele kavbojke, ki jih nisem še nikoli videla, in preprosto majico, naličila pa se je v naglici. Blond lase ima spete v čop. Spominja na postarano kravjo pastirico. Morda pa je tudi gospa Nelson določene stvari enostavno izpustila iz rok. V mislih odtavam. O marsičem moram premisliti. »Verjamem v odpuščanje,« reče gospa Nelson, ko zapeljeva na puščavsko cesto. »Ne pravim, da bo lahko, Emily, bi pa rada, da veš, da se bova z gospodom Nelsonom zelo trudila.« Hočem se ji zahvaliti, a ne zveni tako. Resnica je, da nisem dobro razmislila, kakšen učinek bodo nanjo imele moje obtožbe. Zdaj se počutim sebično. Žal mi je, da nisem počakala, da bi me zjutraj Brewerjeva odpeljala domov. Na avtocesti sva, cesta brzi mimo naju. Pripravila sem se na dolgo tišino, ko me gospa Nelson nenadoma pogleda. »Rachel si poskušala zaščititi, kajne? Hotela si zavesti policijo. Da je ne bi zasliševali. Ampak ne morem razumeti, zakaj?« Pogledam skozi okno. Pa tudi nikoli ne bi razumela. Eno mater sem že izgubila. In to je najhujši greh na svetu. Če bi umrla, medtem ko bi reševala Rachel, bi me Bog očistil greha. Tako sem si vsaj predstavljala. Vendar se zdi, da tako ne bo šlo. Prava škoda, vem namreč, da država Utah vsakemu na smrt obsojenemu zaporniku dodeli petindvajset dolarjev za zadnji obrok, ki je lahko karkoli, vključno z Dominovo pico in največjo kokakolo. »Nikoli nisem razumela, kako lahko ima ta ženska takšen vpliv na ljudi,« reče gospa Nelson. Ne odgovorim, ker se mi ne obeta nič dobrega in ker zveni jezno. Ko se voziva naprej skozi divjino, postane gospa Nelson zelo bleda. Verjetno šele zdaj dojema. »Tukaj ste se torej skrivali,« zamrmra bolj sama sebi. »Saj je kar lepo.« Pomislim, da bi ji povedala, da se voziva po nekdanji rečni strugi, Blake je bil na to zelo ponosen, a si premislim. Te pokrajine si nisva nikoli skupaj ogledala. Enkrat me je odpeljal v narodni park Canyonland, kmalu po poroki, in bila sem razočarana, ker sem mislila, da bova obiskala kraj na Divjem zahodu, z bankami in salooni. Namesto tega pa sva prehodila milijon kilometrov do neke ukrivljene skale, s katere je Blake kazal na okoliške kraterje in govoril, da površje spominja na drug planet. Rekla sem, da mene spominja na velikanski tiramisu in da se je nekdo igral z žlico in naredil luknje v njem. Verjetno nisem najbolj rahločutno namignila, da sem lačna in da sem upala, da se bova ustavila v piceriji ob cesti, ampak iz nekega razloga je Blake postal nejevoljen, zato sva odšla. Gospa Nelson še vedno govori. »Blake je imel vedno rad gore, naravo … Na naše dvorišče je včasih prihajala majhna ptička in on …« Zmanjka ji glasu. Začne tiho jokati. Imam občutek, da motim njeno žalovanje. Kot da ne bi smeli sedeti tako blizu druga drugi. Gledam naravnost predse in med prsti gnetem rob obleke. Kradoma pogledam gospo Nelson. Nobenih jokajočih zvokov ne izpušča, le solze ji tečejo po licih. »Gospa Nelson,« tiho rečem, »lahko me odložite na robu posesti, ni vam treba iti vse do vrat.« Prikima, pogleda ne umakne s ceste. »Hvala,« doda. »Mislim, da še nisem pripravljena.« Ko se približava ranču, globoko vdihne, oči ji zalijejo solze. »Nikoli nisem obupala nad njim,« šepetajoče reče. »Vedela sem, da je nesrečen. Vse od Mehike. Ni se mogel osredotočiti na študij in diplomirati. Služba prodajnega zastopnika ga je spravljala ob pamet. Vem. Poskušala sem mu pomagati. Moj mož je rekel, da je moške treba pustiti, da sami popravijo svoje napake. Ampak če bi mu posodila denar, da bi končal šolanje …« Glas se ji zlomi. Ne odgovorim, ker mislim, da ji to ne bi pomagalo. Spomnim se, da je Blake govoril o tem, da bi se vrnil v šolo in dokončal študij računovodstva, potem ko se je poročil s Tino. Rachel se ni strinjala in s Tino sta se sporekli v zvezi s tem, katera drži Blaka nazaj, katera ga bolje pozna. Potem je Rachel privlekla na dan neko računovodsko knjigo iz knjižnice v Salt Lake Cityju in ko je Blake gledal vse tiste številke, se mu je najbrž začelo vrteti. Sledila je ena izmed njegovih črnih epizod, Tina pa ni tega nikoli več omenila. »Mislim, da je Blake hotel dobro, gospa Nelson,« ji rečem. »Nekatere stvari so bile pač pretežke zanj.« Prikima, v očeh ima hrepeneč izraz, kot da si resnično želi verjeti, da je bil njen sin dober. Ko prispeva do ograje, ki teče okrog našega posestva, se gospe Nelson na volanu tresejo roke. »Ste v redu, gospa Nelson?« jo vprašam. »Želite, da vam grem iskat kozarec vode ali kaj drugega?« Tako hitro odkima, da ji solze poletijo iz oči. »Nazaj moram,« reče, »mrači se že.« Obrnem se, da bi odprla vrata. »Bodo aretirali Rachel?« plane. Oklevam. »Mislim, da, gospa Nelson,« rečem. »Policija jo je šla iskat na Domačijo.« Vdihnem. »Gospa Nelson, žal mi je za to, kar sem storila. Za vse.« Togo in kratko prikima, kot da mi odpušča delno, ne v celoti. Potem pa, čisto iznenada, začne govoriti. »Veš, ko mi je Blake povedal zate, sem resnično menila, da je doživel razodetje,« reče. »Mislila sem, da boš nekaj doprinesla. Omilila Rachelin vpliv na Blaka. Potem pa sem te spoznala, te tvoje velike oči in še vso najstniško, brez trezne misli v tej trapasti glavi, in takrat se mi je posvetilo.« Od gnusa strese z glavo. »Blake je bil zgolj pohlepen.« Pogleda naprej, z rokami se oklepa volana, sedi zelo vzravnano. Žalostna je. Mislim, da je bilo to zelo grdo od gospe Nelson. Ampak če sem se česa naučila iz življenja s še dvema ženskama, sem se tega, da je resnično jezne ljudi najbolje pustiti pri miru. Izstopim iz avta. Gospa Nelson brez besed odpelje, pusti me samo sredi tihega puščavskega večera. Kar je pravzaprav dobro. Opraviti moram namreč nekaj stvari in nočem, da bi me kdorkoli videl. XCVII Tina, sestra-žena Ne znam vam povedati, kako dolgo sem sedela tam in strmela v tiste preklete odrezane prste. Vem le to, da se je zunaj stemnilo. Bila sem kot prilepljena. Najbrž se mi ni niti sanjalo, kaj to pomeni. Oh, sranje. Zaprem oči, trudim se ugotoviti, kaj za vraga to pomeni. Vse vodi k enemu zaključku. Ona ga je ubila. Rachel. Prsti plavajo v motni vodi. Koža je sivo-bela, razmesarjeno tkivo visi stran. Na enem členku je šop rdečkastih kocin. Pod njim je prstan. Blakov poročni prstan. Je sploh vedela, kaj počne? V mislih povezujem stvari. Rachel je tisto jutro, ko so našli Blaka, konzervirala hrano. To pomeni … Zaprem oči, da bi lažje razmišljala. Rachel je ljubila Blaka. O tem sem prepričana. Da bi ga ubila, je nesmiselno, razen … Krvna pokora. Misel me prešine iznenada. Kaj, če je Rachel ljubila Blaka, mislila pa je, da je zakrivil greh, zaradi katerega ne bo mogel v nebesa? Kar bi očistila le Blakova kri, ki bi padla na tla, ko bi umrl? Poskušam dojeti. Ali bi bila Rachel tega sposobna? Kakšen greh bi lahko zakrivil Blake? Iščem odgovore, a Biblije ne poznam dovolj dobro. Obstajajo trije neoprostljivi grehi. Umor nedolžnega. Drugih dveh se ne morem spomniti. Prešuštvo? Zaslišim ropot avtomobilskega motorja. To lahko pomeni le eno. Rachel je doma. Če samo pomislim, kako zelo sem si želela slišati ta zvok. To je bil najboljši del dneva. Zdaj pa sem na smrt prestrašena. Skobacam se na noge in grem k sprednjemu oknu. Prepozna sem. Je že parkirala. Ne morem se odkrasti ven, ne da bi me opazila. Sranje, sranje, sranje. Ne. Ni bila ona. Rachel ne bi nikoli ubila Blaka. Pretvarjaj se, da ga je, šepeta glas. Kako bi to storila? Pomirim se, razmišljam. Bilo je ni dovolj dolgo, da bi lahko odšla k potoku in se vrnila. V shrambi bi morala imeti rezervna oblačila. Pri večerji bi bila drugače oblečena, kasneje zvečer, ko ne bi bilo nikogar blizu, bi se vrnila in v stroju za konzerviranje oprala okrvavljeno obleko. Morala bi imeti jeklene živce. Kar strese me. Živela sem z njo. V vsakem trenutku se lahko odloči, da vem preveč. Vrata avtomobila zaloputnejo in zaslišim Racheline korake, a ne zakliče v pozdrav kot ponavadi. Počasi se vame prikrade strah, ko se zavem resničnega položaja. Sama sem, ujeta v puščavi. Nobenega telefonskega signala, kilometre naokrog nobenega člo-veka. Panika. Panika. Poskušam se zbrati. Odrasla si v brlogu metha sredi zvodnikov, si rečem. Znaš skrbeti zase. Borka si. Ampak strah je v bistvu vse, kar občutim. Noge se mi šibijo, roke imam mlahave in brez moči. Domisliti se ne morem niti ene prednosti, ki jo imam v primerjavi z Rachel. Ničesar. Pa jo imaš. Lagati znaš. Ona pa ne zna. Pretvarjaj se, da ne veš. Upaj, da ne bo postala nasilna. Ozrem se po prostoru, potem pa sedem na kavč, kot mi je bilo v navadi. V roke vzamem Biblijo, ki je vedno tam, odprem jo naključno. Besede so meglene. Kaj bi Rachel naredila, če Emily ne bi priznala? Podtaknila bi meni, najverjetneje. Nekaj tli v meni. Bes. V življenju so me ljudje vedno razočarali. Rachel sem zaupala. Prekleto, za trenutek sem ji iskreno zaupala. Mislim lahko samo na to, da bi bila spet takšna, kot sem bila. Ko nisem ničesar čutila. Kljuka se premakne in vstopi Rachel. Četudi ne bi pravkar našla tega, kar sem, bi me izraz na njenem obrazu vrgel iz tira. Videti je resnično posebna. Kot da ne bi bila ona. Niti malo si ni podobna. »Hej.« Usta imam suha, a mislim, da zvenim OK. In takrat se spomnim. Kozarcev nisem pravilno zložila nazaj. Fak. Rachel brez besed zavije v majhno kuhinjo. »Si ti odprla shrambo?« vpraša s čudnim glasom. Vstanem, hitreje, kot sem nameravala. Tanka vrata so na stežaj odprta, kot sem jih pustila, le malo manjka, pa bi se videl tudi kozarec s prsti. Rachel mora narediti le en korak, pa ga bo zagledala. »Glede tega … imam zelo slabe novice,« hitro rečem. Rachel se sunkovito obrne, vznemirjeno me gleda. Komaj se zadržim, da ne stopim korak nazaj. Če bi bila kdo drug, bi preprosto vedela, da je na nečem močnem. Ampak Rachel ne uživa mamil. Kaj torej, za božjo voljo, se ji je zgodilo? »Em … mislim, da je policija preiskala tvoje skladišče,« rečem. »Ne vem, koliko se bo dalo rešiti.« Pogoltnem. Rachel dolgo samo stoji. S pogledom zdrsi proti shrambi. Potem se obrne in odide nazaj k vhodnim vratom. »Grem pogledat,« reče z enako mrtvim glasom in odide naravnost skozi vrata. Ne zapre jih za seboj. Gledam za njo, ko hodi proti velikemu skladišču. Kaj, jebenti, pa naj zdaj naredim? Prešine me misel, prej nagon. Skrij se. Skrij se in moli k Bogu, da bo Rachel mislila, da si šla na sprehod ali nekaj podobnega. Morda bom imela dovolj časa, da pridem do avta. V glavi naredim grob načrt. Skrij se. Steci. Vozi. Potem pa se spomnim. V Chevyju je pištola. Lovska puška. XCVIII Emily, sestra-žena Odidem k reki, kjer je Blake ponavadi lovil ribe. Na tem delu je močan pretok, verjetno ga je zato izbral, ker lep se mi ne zdi. Nasproti deroče vode je rjava skala, po kateri tečejo tanki curki, spominjajo na črne solze. In tam je ves skrivenčen in ukrivljen brin, pod katerim je sedel. Za hip se ustavim in gledam drevo. Zdaj nič ne visi z njega. Puščavske živali ali pa policija so počistile vse madeže krvi. Morda je veja, s katere je visel, nekoliko nižja, a je težko reči. Obrnem se k reki, ki teče mimo, vrtinči se v 's' oblikah. Malo naprej ob reki je obrežje skalnato, kamni so bolj ploščati, med njimi raste trdoživo grmičevje. Počepnem, rokav si potegnem čez roko in pod vodo bredem po nabrežju. Grmičevje ob reki je zelo nizko in zakriva prepleteno koreninje, ki je kot mreža zasidrano v rečni breg. Blake mi je nekoč to pokazal. Naravna skrivališča. Očitno v njih gnezdijo pižmovke. Vzame mi kar nekaj minut, z roko segam globoko med prepletene korenine. Pomislim že, da je reka odnesla tisto, kar iščem. Potem pa zatipam nekaj gladkega in trdega. Globoko med korenine je zarinjena majhna vrtna sekira. Previdno jo izvlečem, pazim, da imam roko ves čas prekrito z rokavom, da ne bi pustila prstnih odtisov. Policija je iskala dokaze v pametnih skrivališčih, ne v neumnih. Ta trik sem videla v tistem delu Cagney in Lacey, ko je izginilo morilno orožje. Ljudje so preiskali dno reke, če so domnevali, da je nekdo nekaj odvrgel vanjo, a prepričana sem, da ne prečesavajo rečnih nabrežin. In kot je rekla Cagney, katero teslo bi skrilo morilno orožje tik zraven žrtve? Ne morem si pomagati, da ne bi bila kar malo zadovoljna sama s sabo, ker sem pretentala policijo. Pogledam oster rob. Kri je izginila. Ne vem, ali to pomeni, da na sekiri ne bodo našli DNK. Pomislim na zadnji pogovor s Carlsonom. »Če je teta Meg izginila in če je tiste otročičke resnično uspavala,« sem ga vprašala, »ali to pomeni, da je ubežala roki pravice?« »Verjetno. Takšno je resnično življenje, dekle, ne pa takšno, kot ga prikazujejo na televiziji.« Prhnila sem skozi nos. »Ampak to, kar je naredila ona, je hujše od tistega, kar je naredil Prerok, kajne? In on bo do smrti v zaporu.« »Upajmo, da Bog resnično obstaja in da bo dobila svoje,« je rekel Carlson. »Morda pa je to že dobila. Po podatkih, ki jih imamo na voljo, je bila Margaret Ambrosine najprej poročena s Prerokovim osemdesetletnim očetom. Poročila se je pri rosnih petnajstih.« Pogledal me je. »Ko je starec umrl, je bila mala Margaret dodeljena njegovemu sinu, ki je postal Prerok. Kolikor nam je znano, je bila teta Meg prav tako mati, če lahko verjamete. Ampak imela je samo enega otroka. Nič ne nakazuje, zakaj je bilo tako, lahko zgolj ugibamo.« »Mislim, da ženska zaradi poroda ne postane samodejno mati,« sem rekla. »Materinska vez ne nastane vedno.« Carlson je gledal moje roke. Ovedela sem se, da zvijam pas na zaporniški obleki. »Ne,« je rekel, »najbrž res ne.« »Tako je, kot mi je povedala gospa terapevtka,« sem rekla Carlsonu. »Matere tako močno verujejo, da postanejo otroci zanje predmeti. Nekaj, kar bodo odnesle v posmrtno življenje. Podobno kot so stare faraone pokopavali skupaj z njihovimi sužnji.« Razmišljam o tem, v roki še vedno držim sekiro. In takrat ga dobim. Iskreno Božje razodetje v resničnem življenju. Želela sem si ga, odkar sem bila dekletce, in zdaj sem ga dobila. Počasi vstanem, debelo gledam, zevam. Vem, kdo je umoril Blaka. Takrat pa začutim udarec z lopato. Z glavo naprej padem v reko. XCIX Rachel, prva žena Prosim, Gospod, da je bila policija prijazna z mojim skladiščem. Olajšano zaprem oči. Ta kraj me pomirja. Vsa ta hrana, čedno shranjena. Starejšo zalogo hranim v hišni shrambi, toda tukaj je hrane dovolj za tri leta, morda celo več. Imam vreče pšenice in koruze, moko, riž, testenine. Večlitrske kozarce različnega mesa in kumaric. Tudi nekaj proizvodov Blakovega podjetja Survive Well, lotili so se namreč izdelovanja lastnih prehrambnih izdelkov. Zajamem sapo, poskušam dojeti vse, kar se je zgodilo. Škatla za čevlje. Moja škatla. V kleti. Karkoli že mi je teta Meg dala proti bolečinam, zaradi tega vidim oblike in vzorce, ki jih v resnici ni. Tudi glede krčev ne pomaga. Z eno roko se držim za medenico, da ne bi eksplodirala od bolečine. V mrtvašnici je nenaravno mrzlo, vonj po belilu pa je tako močan, da postanem omotična. Ne razumem najbolje, kaj gledam. Pričakovala sem, da bom tukaj spodaj našla skrivno pot, namesto tega pa vidim veliko majhnih škatel. Izdihnem in se spuščam po eno stopnico naenkrat, dokler ne pridem do nje. Modre škatle. Na njej je nečitljivo načečkano moje ime. Oklevam. Dvignem pokrov. Oči mi zalijejo solze. V škatli je najpopolnejše bitjece. Ni to, čemur bi rekli otrok. Nima vseh udov. Zvita je v klobčič, črne oči se ji bleščijo v svetlobi. Telo ji prekrivajo šopki mehkih dlačic. Nasmehnem se ji. Iztegnem roko in se je dotaknem. »Ni važno, če si mrzla,« šepnem. »Jaz sem preveč vroča in te bom ogrela, ti pa boš mene ohladila.« Takrat povežem stvari. Melissa mi je povedala za rdeče pokopališče v divje razraščenem grmičevju, kjer je zemlja krvavo-bakrene barve. Skrivni kraj, kjer pokopavajo otročičke, ki se rodijo prezgodaj ali se rodijo z napakami, ker ne želijo, da bi drugi izvedeli, kako pogosto se to dogaja. Če jo sedaj zapustim, bo to njena usoda. Pokopana bo na pokopališču, ki ga ne sme nihče obiskati. Brez oznake, brez ljubezni. V grlu začutim cmok. Dvignem škatlo. Zgoraj v kliniki zasveti luč. Zgrabi me panika. Potem pa na drugem koncu zagledam še en izhod, za katerega mi je povedala Melissa. Odpravim se tja, škatlo stiskam pod roko. Mislim lahko le na to, da jo moram skriti. Jo pokopati na nekem kraju, za katerega bom vedela le jaz. Ali pa bo izgubljena na skrivnem pokopališču. Nikoli več je ne bi našla. Opotekajoče hodim po nizu hodnikov, trdno držim škatlo. Težko hodim in vrti se mi. Bolečina je tako neznosna, da se moram nekajkrat ustaviti, se nasloniti na steno, gre mi na bruhanje. Na plano pridem v beli spalnici in sem že na pol poti proti vratom – skoraj sem že na varnem – ko vstopijo Prerok in njegove žene. Prestrašena se skrijem za zaveso in molim, da me ne bi nihče opazil. Obvarovati moram svojo škatlo. Od vročice se potim. Težko razmišljam. Bolečina je neznosna, v meni utripa, kot bi živela svoje življenje. Opazujem Preroka, kako vstopi v sobo. Kako se njegove žene postavijo v vrsto in se slečejo. Zdi se mi, da traja celo večnost, stokanje, zvijanje. Dekle za dekletom. Tako grozljivo je, da komaj prenašam. Tudi teta Meg je tam, kar se mi zdi skrajno neprimerno, nekatera dekleta bi ji lahko bile hčerke. Njene povešene prsi, motna koža in velika zaplata skodranih sramnih dlak se zdijo zato še toliko bolj grozne. Teta Meg me opazi. Slišim jo, ko šepne Preroku, da ne bi smela biti tukaj. Obrne se, zmeden, dojema le napol. »Hitro se vrni,« ji reče, se umakne, da lahko vstane in pomigne naslednjemu dekletu. Za hip mu pogled zastane na modri škatli v mojih rokah. Potem se loti naslednje žene v vrsti. Teta Meg naglo obleče obleko in me z mrkim obrazom odpelje nazaj po skrivnem prehodu. Nazaj v kliniko. »Saj ne boš spet pobegnila, kajne, Rayne?« me vpraša. »Če boš, ti ne bom mogla pomagati.« Samo strmim vanjo, zaradi vročice se mi vse zdi neresnično. Tesno se oklepam škatle. Dolgo jo gleda, potem pogleda mene. »Zunaj za kliniko je lopata,« mi šepne teta Meg, nagne se bliže k meni. »Ne bom ti sledila. Naredi, kar moraš narediti, in se vrni sem. Ne bom mu povedala. To bo najina skrivnost.« Prikimam, sploh ne morem verjeti. Nekako se opotečem ven. Poiščem mesto pod drevesom in izkopljem luknjo. Takrat zaslišim hrup. Korake, ki se približujejo kliniki. Moški glas. Prerokov. Škatlo išče. Prepričana sem. Išče mene in mojo škatlo. Sklenem roke in molim, tako močno nisem molila še nikoli. »Z močjo Jezusa Kristusa,« šepnem, »z močjo Jezusa Kristusa ti ukazujem, da me pusti pri miru.« Čakam, gorim, z lopato v roki. Čez nekaj trenutkov slišim korake, ki se oddaljujejo. Izdihnem. Bog me je uslišal. Vsa vročična in med neznosnimi bolečinami zapičim lopato v tla, izkopljem nekaj jantarne prsti. Ne spomnim se, kako sem izkopala preostalo. Morda mi je pomagala teta Meg. Vem le to, da je bil na neki točki grob dovolj globok, da sem lahko vanj položila svojo majhno škatlo. Zmolila sem, se ozrla čez ramo, potem pa sem škatlo hitro zasula. Vsa trepetajoča vdihnem in dvignem vrečo graha, ki jo je nekdo odložil na napačno polico. Storila sem zločin, o tem ni nobenega dvoma. Hočem reči, kdo pa lahko kar tako pokoplje človeške ostanke? Če bi kdorkoli izvedel, bi jo prestavil, ali še kaj hujšega. Jo izkopal in razrezal na koščke, poskušal ugotoviti, kaj se je dogajalo na Domačiji. Zakaj je obstajalo skrivno pokopališče. Vrečo graha potisnem na njeno pravo mesto. Želim si le, da škatla ostane tam. Pod drevesom. Naj spi. Zakaj mi ne morejo tega dopustiti? Brezbožniki ne razumejo vsega. Pred skladiščem zaslišim korake, obrnem se. Senca v puščavi. Srce mi bije nekoliko hitreje. Tina? Zakaj bi se kradla tod naokrog? Takrat zagledam svetlobo. Ene od naših kerozinskih svetilk. Poplesuje zunaj, potem pa zajadra naravnost proti meni, kot bi jo nekdo vrgel skozi odprta vrata. Panično odskočim. Svetilka zadene vrečo moke, kerozin se razlije in zagori. Vreča zaprasketa, objamejo jo plameni. Oči imam prikovane na ogenj, ko slišim, da se zaprejo vrata velikega skednja. Zvok zapaha. Kar nekaj trenutkov mine, preden me zgrabi strah. Tina me je zaklenila. Vreče žita gorijo, z njih se vije dim. Ujeta sem. Živo me bo zažgala. C Tina, sestra-žena Zunaj nekdo strelja. Hitro in potiho se povzpnem v zgornje nadstropje. Tukaj zgoraj so le naše tri postelje, za silo ločene. In majhno okno, s katerega se vidi daleč po širni puščavi. Tvegam in pogledam. In takrat zaslišim pok. Zagledam plamene, ki švignejo v zrak. Pomislim na Rachel. Onemogoča mi pobeg. Oba avtomobila gorita. Verjetno je streljala v rezervoar za gorivo in ga zanetila. Stisnem se ob steno. Potem se spustim na tla in zlezem pod največjo posteljo. Posteljo, ki sva si jo delila z Blakom, ko sva spala skupaj. Še več zvokov. Razbijanje, prasketanje ognja. Tehtam možnosti, kako bi prišla ven in pobegnila, ko se s treskom odprejo vrata. Ležim, niti dihati si ne upam, in poslušam drobne korake v pritličju. Še več lomečih zvokov. Rachel je prav gotovo v shrambi pod menoj. Slišim kozarce, ki padajo po tleh. Pobesnelo razbijanje. Rahlo obrnem glavo. Med talnimi deskami so razpoke. Zagledam popolno uničenje. Pokrovi, razbito steklo, zelenjava, tekočina. Zagledam kopito puške, ki zamahne po naslednji polici. Razbijanje poneha. Puška mi izgine izpred oči. Koraki po hiši. Polnjenje puške. Zaprem oči. Še nikoli nisem bolj kot zdaj verjela v Boga. Še nikoli nisem bolj goreče molila kot zdaj. Stopnica zaječi. Nato še ograja. Vzpenja se. Slišim eksplozijo, lomljenje stekla, kot bi gorelo skladišče. Predstavljam si kozarce vloženih kumaric, ki zavrejo, da pokrovi kar odletijo. Kaj to pomeni, kaj to pomeni? Skladišče je za Rachel sveto. Očitno se ji je čisto strgalo. Že hočem splezati izpod postelje in se ji nekako zoperstaviti, ko zagledam par škornjev. »Pridi ven, pridi ven, kjerkoli že si.« Ženski glas, pojoče šepetajoč. »Vem, da si tukaj, videla sem avto.« To ni Rachelin glas. Glas poznam. Poznam ga. Le umestiti ga ne morem. Nenadoma vame pogleda poblazneli obraz. Okrvavljene oči so široko razprte, manične, svetloba osvetli dlačice na bradi. Koža je pepelnato siva, spominja na masko. Cev puške meri naravnost vame. Ampak ne gledam cevi. Gledam obraz. Prepoznam ga. Blakova mati. Adelaide Nelson. CI Emily, sestra-žena Tok reke je močan, nosi me s seboj. Nikoli se nisem naučila plavati. Mrzla voda in spoznanje sta me tako presunila, da ju sploh ne razločim. Tik preden sem padla v vodo, sem nekako izkusila sveto znamenje. Kot bi mi Bog povedal nekaj o materah. Takrat sem spoznala. Gospe Nelson nisem povedala, kako se pride do ranča. Vedela je. Kot bi že kdaj bila tukaj. Verjetno je imela dokumente o nakupu posestva, saj sta bila z gospodom Nelsonom poroka. Koordinat kraja ni bilo težko najti. In spomnila sem se še nečesa, nečesa s posnetka Blaka in Adelaide Nelson v Kirkerjevi okrepčevalnici. Prisežem, da me je prešinilo kot sijoča zlata luč, ki jo je poslal Bog. Na mizi so bili papirji. Zdeli so se uradni, kot pogodbe. Stavim, da je med tistim kosilom Blake svoji mami povedal, da namerava kupiti posestvo Domačije. Četudi mu je škof Young grozil z izključitvijo, če bi jo kupil. Poskusila sem si predstavljati, kakšni so bili občutki. Kaj, če si se povsem odrekla svojemu življenju, da bi prišla v nebesa, v vsem ubogala svojega moža in se trudila, da bi ti otroci sledili … Potem pa tvoj najstarejši sin vse to zavrže. Se loti nekega neumnega načrta, zaradi katerega ga bodo vrgli iz Cerkve. Ni to nekaj, za kar bi bila pripravljena ubijati, da bi vse skupaj zaščitila? Saj vendar govorimo o večnosti. Pri Kirkerju je bila na mizi tudi Biblija. Morda jo je Adelaide prinesla s seboj, da bi z njeno pomočjo pregovorila Blaka. Čisto mogoče je, da jo je Blake vzel po pomoti, jo prinesel na ranč in nanjo pozabil. To bi pojasnilo, kako je policija na ranču našla Mormonovo knjigo s podčrtanimi odlomki o kopjih, prešuštvu in ne vem, o čem vse še. Krvna pokora. Očitno je Adelaide dlje časa razmišljala o tem. Če bi Blake umrl tako, da bi njegova kri padla na zemljo, bi bil obvarovan pred izključitvijo in očiščen vseh grehov. Tudi neoprostljivega greha, kot je prešuštvo. Krvna pokora očisti vse. Je kot zlata vstopnica, ki vodi naravnost v nebesa. Morda me je gospa Nelson zato potisnila v vodo. Nobene krvi. Voda me zalije, dušim se. Krilim z rokami in nogami, a reka je pregloboka, utrudim se. Tok me nosi s seboj. Iztegnem roke kot sveti Janez Nepomuk, utopljeni svetnik. Pomislim, da lahko mirno odidem. Ampak obraz težko ohranjam spokojen. Voda mi nenehno pljuska v oči. Potem pa začutim, kako mi nekaj močno povleče roko, da mi jo skoraj izpahne. Vrtna sekira. Ko sem padla v vodo, sem jo držala v roki. Očitno se sploh nisem zavedala, da jo še vedno držim. Zarinila se je v rečni breg. Zgrabim jo z obema rokama in se potegnem k robu, oprimem se šopa puščavske trave. K sreči je zakoreninjena dovolj globoko, da se lahko iz vode izvlečem na rdečo prst. Dobro minuto samo ležim, globoko diham, smejim se. Potem se zavem resničnosti. Vstanem, razmišljam, kaj naj storim. Zrem v puščavo, oči si zakrivam pred soncem. Razločim obrise ranča, starega reševalnega stolpa in drugih poslopij. Očitno me reka ni odnesla daleč. Ampak ne vem, ali je Adelaide še tam ali se je odpeljala domov. Bolje, da ne tvegam. Rachel je zdaj že v priporu. Tina se najbrž nekje v centru mesta zadeva. Izdihnem. Pot do civilizacije je dolga. Verjetno bom potrebovala kak dan, če se bom izogibala avtoceste. Če bom imela srečo, mi bo na obrobju Salt Lake Cityja kdo ustavil. Najbolje, da grem stran od reke, če bi se Adelaide slučajno vrnila. Vsa tresoča od mraza začnem hoditi. CII Tina, sestra-žena »Tukaj si,« reče Adelaide Nelson in se nasmehne z našminkanimi ustnicami. »Pridi ven. Ni se ti treba skrivati.« Puško spusti niže in mi nameri v obraz. »Takoj,« reče. Splezam ven, puškina cev je le nekaj centimetrov od mojih oči. Ljubi Bog. Uboga gospa Nelson je zaradi Blakove smrti zblaznela. »Gospa Nelson,« previdno začnem, »ne potrebujete puške.« Pogleda jo. Nato jo uperi vame. Dvignem roke. »Videla sem, kaj si počela mojemu sinu« reče. »Misliš, da mati nima tablice? Da ne preverja sinovih mailov? Ne gleda umazanih posnetkov, ki jih pošilja?« Za hip ostanem povsem brez besed. »Mislite, da sem jaz ubila Blaka?« »Videla sem, kaj si počela z njim. Videla sem vse umazane stvari. Vse sem videla.« Sranje. Najprej pomislim, da je v stanju, ko lahko takoj pritisne na petelina in ustreli. »Gospa Nelson, kar ste videli … ni bilo resnično, OK? Bilo … bilo je le pretvarjanje.« »Gnusiš se mi.« Ves obraz se ji skrivenči. »Za ženske, kot si ti, sploh ne obstajajo besede. Jemljete nam moške … naše dobre moške …« Sope. Puška ji trepeta v rokah. Za hip pomislim, da ji bo počil film in me bo ustrelila, a se zbere. »Jaz sem ga vzgajala,« zasika. »Da bi bil moj. Vse življenje sem trpela in prenašala vse. In ti misliš, da se lahko samo prikažeš in mi ga vzameš?« Odkimam. S puško pred nosom mi kaj drugega ne preostane. Besno me gleda. »Misliš, da si jaz nisem želela žena, da bi mi pomagale? Da bi me razbremenile?« vpraša. »Takšnemu življenju sem se odpovedala, ker sem vedela, da je tako prav. Naredila sem, kar sta od mene zahtevala moj mož in Cerkev.« Vrti poročni prstan. Ne meri več naravnost vame. Zdaj je pravi trenutek, da ji vzamem puško. Odločim se, da jo bom še enkrat poskusila spametovati. »Nisem ubila vašega sina, gospa Nelson,« rečem. »Ljubila sem ga.« Najprej hitro mežika, potem njen pogled spet postane blazen. »Seveda ga nisi ljubila,« odvrne, »ne tako, kot sem ga jaz. Ne dovolj, da bi … da bi naredila, kar sem morala narediti jaz.« Porodi se sum. Na kaj takšnega nisem še nikoli pomislila. »Veš,« zarotniško pove, »ves čas se mu govorila. Da je slab. Da je grešnik. Da so stvari, ki jih je počel s teboj, klic na pomoč. Blake je potreboval mene, da ga kaznujem za slabe odločitve. Da ga postavim nazaj na pot pravičnega življenja.« Debelo pogoltnem. Oči imam prikovane na puško, v njih se nabirajo solze. Mati bi za svojega sina storila vse. Kri na zemlji. Krvna pokora. Edini način, da neodpustljivi grešnik vstopi v nebeško kraljestvo. »Vi ste bili,« šepnem. »Vi ste umorili Blaka.« CIII Rachel, prva žena Zaradi dima težko diham. Ozrem se naokrog, iščem vodo, pogled mi zastane na skrbno zloženi hrani. Zmajem z glavo, odprem kozarec kumaric in namočim rokav v tekočino. Pridržim si ga pred usta, zdaj nekoliko lažje razmišljam. Najbolj me paralizira Tinina izdaja. To spoznanje me tako oslabi, da za hip pomislim, da bi zakorakala naravnost v plamene. Nikoli ne smeš nikomur zaupati, Rayne. Zaradi grozne vročine si premislim. Poskušam praktično razmišljati. Vrata so debela, zunaj je zapah s ključavnico. Stene so iz trdega lesa. Vode tukaj ni. Pogledam Survive Well 5000. Velik star konzervirni stroj, ki mi sega do pasu, rezervoar drži štirideset litrov vode. Odvijati začnem različne gumbe za uravnavanje pritiska. Skoraj že končam, ko me prešine boljša misel. Spomnim se Blakovega polovičarskega popravila pokvarjenega sistema za kroženje vode. »Vedno pazi, da spustiš pritisk iz stroja, Rachel. Če ga boš narobe nastavila, ga bo razneslo kot bombo.« Morda pa je bomba prav tisto, kar potrebujem. Razširim roke in objamem staro škatlo iz nerjavečega jekla, vlečem jo do najbližje stene in stiskam zobe. Do tja je le trideset centimetrov, ampak stroj je tako težak, da sem čisto brez sape, ko mi končno uspe. Kjer se je naprava zarinila vanje, sta na tleh dve globoki vdolbini. Prižgem grelnik. Voda v stroju začne malone takoj brbotati. Hitro zapiram ventile, skoraj do konca. Ko končam, je ena stran skednja v celoti v plamenih, stroj pa že divje poskakuje in se trese, skozi spoje hrešči para. Kazalec za pritisk silovito migota, varno območje, ki mi ga je določil Blake, je že davno presegel. Uhajajoča para pomeni izgubo pritiska, zato še bolj zategnem ventile, ob tem se opečem in kriknem od bolečine. Ne vem, koliko časa potrebuje voda v stroju, da preseže maksimalni pritisk. Jekleni zaboj ne kaže znakov, da se bo vdal. »Če si tam zgoraj,« rečem Blaku, »bolje zate, da so bila vsa tvoja opozorila na mestu. Sicer pridem gor in bom zelo huda.« Vročina tali stvari, zrak postaja zadušljiv, težko razmišljam. Občutek imam, da mi gorijo oči. Kašljaje se opotečem proti trilitrskim kozarcem vloženih kumaric in jih začnem metati v ogenj. Srce me boli, ker uničujem hrano, ki sem jo sama spravila. Lepo narezano okroglo korenje in bučke romajo v ogenj. Ampak ni dovolj. Pogledam stroj za konzerviranje. Glasno tuli, kot kričeč otrok. Ogenj je zajel lesena tla. Plameni se vijejo pod deskami, med njimi se dviga dim. Sklenem, da ne morem več čakati na stroj. Še zadnjič ga pogledam in se odpravim k vratom. Upam, da jih je ogenj dovolj poškodoval in oslabil. Vloženih kumaric je zmanjkalo, zato potisnem roko v okisano vodo rdeče pese. Zdaj ali nikoli. Zapodim se v vrata, z mokrim rokavom si pokrijem obraz. Ko se nemočno zaletim v vrata, vame udari tolikšna vročina, kot bi se zaletela v zid. Vrže me nazaj na sredino skednja, kožo imam opečeno, dušim se. Zdaj gorijo že tudi tla med mano in strojem za konzerviranje, odrezana sem. Tako ali tako je bila zamisel slaba, pomislim. Blake je vedno rad dramatiziral. Vrela voda ne more raznesti nekaj centimetrov debelega jekla. Lasje se mi začnejo smoditi. Potem pa zaslišim hreščeč pok. Zadene me oblak pare, oplazi mi levo stran glave. Na licu in vratu čutim mehurje. Od bolečine se zvijem in obrnem, ko na drugem koncu skednja oglušujoče zadoni. Nekaj me zadene v obraz. Potipam in občutim delček jekla, zapičenega v ličnico. Krvavim. Obrnem se. Survive Well je naredil luknjo v steno skednja in ga zalil z vrelo vodo. CIV Tina, sestra-žena Trudim se, da ne gledam puške, s katero mi gospa Nelson meri v prsi. »Vi ste ubili Blaka,« rečem, žalosti ne morem skriti. »Ubili ste svojega lastnega sina, ker ste prepričani, da je krvna pokora edini način, da pride v nebesa.« »Blake se ni hotel odreči nakupu tiste posesti,« odvrne Adelaide. »Škof Young bi ga izključil. Ampak Blake je silil z glavo skozi zid in sklepal posle s tisto sumljivo nepremičninsko agencijo. Od njih si je izposodil denar za polog. Blaka sem morala prisiliti, da sprevidi,« nadaljuje Adelaide, »da s svojim početjem tvega svoje mesto ob meni v nebesih. Le pogovorit sem se prišla. Le pogovorit. Vedela sem, da bo v petek lovil ribe. Mislila sem, da ga bom lahko spametovala,« reče in zmajuje z glavo. »Ampak Bog je imel drugačne načrte. Bog mi je pokazal sekiro, ki je ležala na tleh, kot bi me čakala.« Nenaden prizor me osupne. Blake v zadnjih trenutkih življenja, s palico v roki se odpravi lovit ribe. Je razmišljal o tem, kako zelo nas ljubi? Kako naj reši naše denarne težave? Si je zamišljal novo življenje na Domačiji? Nedaleč proč Adelaide parkira avto. Hodi po potki k reki, medtem ko Rachelin stroj glasno ropota. Na eni od zelenjavnih gredic leži sekira. V oči mi stopijo solze. »Kako ste mogli?« šepnem. »Družino moraš braniti, četudi s prelivanjem krvi,« reče gospa Nelson. »Tako pravi Knjiga.« To ni dobro. Gospa Nelson misli, da je neki bojni angel ali kaj podobnega. Družino brani pred skušnjavo. »Pogovoriva se,« rečem. »Prepričana sem … bila je zgolj nesreča, kajne?« »Rekla sem si,« pove gospa Nelson, »da hočem samo to, da mi Blake prisluhne. Potem bom odšla.« Postane mrka. »Rekel mi je, da je naše življenje brez radosti. Da je našel boljšo pot in da ga ne moremo ustaviti. Obrnil mi je hrbet, po vsem, kar sem storila zanj.« Obraz ji otrdi. Kot računalnik, ki se sesuje in se ponovno nalaga. Zdi se mi, da se je spomnila nečesa, kar bi raje pozabila. Predstavljam si Blaka, kako jo je odslovil, enako kot je nas, če se z njim nismo strinjale. Obrnil se je nazaj k reki, samozavestno, prepričan vase, da ga bomo vsi ubogali. Medtem ko je gledal reko, je njegova mati dvignila sekiro. Gospa Nelson prikima sama sebi. »Vsi bomo tam,« pravi, »drug ob drugem. V nebesih.« Nesreča je bila, si dopovedujem. Naval jeze. Potem se spomnim še drugih ran na Blakovem telesu. Odsekani prsti. Poškodovano mednožje. Škifi so rekli, da je šlo za mrzličen napad. Morda je iz Adelaide privrelo vse njeno grozno življenje. Ali pa je ves čas načrtovala, da bo umor podtaknila nam. Pomislim na Biblijo, ki so jo našli škifi. Vsi tisti odlomki so upravičevali nasilje. Kot bi se pripravljala na Blakov umor. Stopim naprej in poskusim zgrabiti puško. Adelaide je prehitra zame, stopi korak nazaj, stoji odločno. »Em … nima smisla, da me ubijete, kajne? Hočem reči, svojega fanta ste spravili v nebesa. Pomagali ste sebi in njemu, ni smiselno, da bi zdaj tvegali nesmrtnost svoje duše. Tudi umor je neodpustljiv greh, je tako? Skupaj s prešuštvom.« »Neoprostljiv je le umor nedolžnega,« odvrne. »Ve vse ste prešuštnice.« »Če me ustrelite, bo moja kri spokorila moje grehe.« Blebetam, poskušam jo prepričati. »In v nebesih bom skupaj z vami.« Stopi korak bliže. Gledam njen prst na petelinu. Čas je, da ukrepaš, sklenem. Moram tvegati vse in zgrabiti puško. Gospa Nelson je v petdesetih. Od prelaganja škatel v trgovini je verjetno precej močna. Telesno sem morda v prednosti. Morda nisem. Sem pa zmožna elementa presenečenja, ki je v spopadih pogosto vse, kar potrebuješ. »Blake je moral krvaveti,« se s čudnim odsotnim glasom oglasi Adelaide. »Kri je morala pasti na tla.« Pogleda me. »Zato te ne smem ubiti.« Preplavi me olajšanje. Mišice se mi rahlo sprostijo, načrt, da zgrabim puško, trenutno odmislim. »Lahko te le pustim umreti,« zaključi. Še preden dojamem, kaj se sploh dogaja, sune s puško proti meni. Zadene me naravnost v trebuh, cev mi zarine pod rebra. Zvijem se od bolečin, ona pa me silovito potisne. Opotečem se čez rob podstrešja. Pristanem na tleh ob dva metra in pol dolgi lestvi. Z vso težo padem na levo nogo, ki se boleče zvije pod mano. »Fak!« zakolnem v mukah in se primem za nogo. Gospa Nelson se mirno spusti po lestvi. Stoji in si me ogleduje. Sopem. Pride bliže k meni in me s cevjo puške sune v bolečo nogo. Zakričim. Moje kričanje nima nikakršnega učinka nanjo. »Prosim …« dahnem, »prosim, mislim, da je zlomljena.« »Brez krvi,« zadovoljno pripomni. »Tukaj zunaj imaš približno še tri dni.« Zaprem oči, po licih mi lijejo solze. Lahko le stokam in sopem kot ženska, ki rojeva. »Povej mi, kam je Rachel skrila sekiro,« še doda, »in prinesla ti bom plastenko vode.« Kar naenkrat imam usta popolnoma suha, kot da že umiram od žeje. Obliznem si ustnice. »Kaj … sploh ne vem, o čem govorite,« uspem spraviti skozi stisnjene zobe. »Rachelino vrtno sekiro sem pustila kot dokaz,« potrpežljivo pove gospa Nelson. »Policija je ni našla, torej jo je morala skriti. Policisti potrebujejo sekiro, da bodo lahko prišli do pravilnega zaključka.« Čisto zmedena sem. Rachel ni mogla skriti sekire, razen če je lagala o tem, kje je bila. Ampak Rachel ne laže. »Ne vem, o čem govorite,« rečem. »Rachel … Rachel je nedolžna. Podtaknili ste ji in šli boste naravnost v pekel.« Zadnje besede zavpijem. Gospa Nelson odkima. »Ve ženščine mi povzročate velike težave,« sikne, »a kmalu bo vsega konec.« V njenih očeh je blaznost, ki je bila tam že ves čas. Prej jo je skrivala za jezo. Zdaj je na površju. Krili z rokami. Ležem na tla, od bolečin škrtam z zobmi. Pomiri se, Tina, si prigovarjam. Nekdo bo prišel. Rachel. Škifi. Le molči, dokler ne odide. »Svojega fanta sem poslala v nebesa,« se oglasi gospa Nelson. »Tam zgoraj bomo vsi skupaj.« Zapre oči, kot da sanja. »Kot srečna družina.« »Se sploh zavedate, kako noro zvenite?« Ne morem si pomagati. »O nebesih govorite kot o prvorazredni namestitvi na letalu.« Molči, Tina. Molči. Gospa Nelson odide k vratom. Potem se ustavi, kot bi se nečesa spomnila. Odkoraka do majhne peči in odpre kerozinski plin. Ljubi bog, ne. »Počakajte!« zavpijem. »Prosim!« Tako zelo sem prestrašena, jočem, in zato se sovražim. Prekleta, živo me bo zažgala. »Bog govori z mano,« reče s svojim čudaško odsotnim glasom. »Nisem ga poslušala. Vem, kaj hoče, da naredim.« Pogleda me, sesedeno na tleh, nato zaneti vžigalico. »Brez krvi,« momlja in prikima. »Bolje se je prepričati,« še doda in odvrže vžigalico. CV Rachel, prva žena Po vseh štirih se splazim iz zadimljenega skednja, rana na licu me boli. Ko pridem ven, najprej globoko vdihnem svež zrak. Živa sem. Sploh ne morem verjeti. Stroj je resnično razneslo kot bombo. Očitno se je Blakovo navdušenje za nevarno mašinerijo končno obrestovalo. Vstanem in si obrišem saje z ustnic, poskušam dojeti, kaj se dogaja. Zagotovo se je Tini poslabšalo. Verjetno se je dokopala do nekih mamil in jih zaužila. Morda je ob pamet, ker je tako zadeta. Ali pa paranoična in misli, da jo hočem ubiti. Iz svojih misijonarskih dni se spomnim, da se odvisnikom to včasih zgodi. Sedaj sem mirnejša. Zveni smiselno. Resnica je, da ne prenesem misli, da bi lahko obstajal še kak drug razlog, da mi Tina to počne. Pomoč potrebuje, zaključim. Prosim, Bog, daj, da se iz tega obe izvlečeva nepoškodovani. Zagledam avto gospoda Nelsona, parkiran je malo proč od ranča. »Gospod Nelson?« Previdna sem, čeprav bi mi moralo odleči. Stari instinkti, najbrž. Nikoli ne bodi sama z moškim. Nikjer ga ne vidim. Potem pomislim, da je gospod Nelson v nevarnosti, če se je Tini res zmešalo. Pomislim na Blakovo puško v Chevyju. Počasi se odpravim tja, kjer sem parkirala. Iz ostankov gorečega avtomobila se vije dim. Nekdo je zažgal našega Chevyja. Stopim bliže. Prtljažnik se zdi nedotaknjen. Iz pločevine še vedno puhti vročina. V filmih eksplodira rezervoar za gorivo. Zamalo sem umrla v požaru, pomislim. Ni važno, dokopala se bom do tiste puške. Obliznem si prste, da bi jih zaščitila pred vročino, pritisnem gumb za odpiranje, odskoči. Prtljažnik se odpre, ven se lenobno vali dim. V prtljažniku je puška, vroča, a nepoškodovana. Vzamem jo ven, srce mi razbija. Preverim cev in se zahvalim Gospodu, da je nabita. Blake je vedno trdil, da je prazna, ampak vsaj enkrat mi ni mar, ker mi ni povedal resnice. Puško si obesim čez ramo in se odpravim k avtu gospoda Nelsona. Skladišče gori, naša zaloga hrane se spreminja v pepel. Počutim se, kot bi nekdo iztrgal del mene. Potem pa se odprejo vrata hiše in vsa presenečena zagledam Adelaide Nelson, ki stopi skoznje, za njo se vije dim. Nosi najljubšo puško gospoda Nelsona, vinčestrko, a tako lahkotno, da težko verjamem očem. Za trenutek sem popolnoma šokirana. Ja kako pa je ona prišla sem? Gospa Nelson ni bila še nikoli na ranču in ni ga lahko najti. Jo je pripeljala policija? Ampak nikjer ni nobenih drugih avtomobilov. Puško nosi tako naravno, kot bi bila vajena lova, kar se nikakor ne ujema s podobo, ki jo kaže ljudem. Gospa Nelson je presenečena, ko me zagleda, potem se poteze na njenem obrazu spremenijo. »Rachel!« zakliče. »Nazaj moraš. Ranč gori.« Trudim se dojeti. »Ste v redu?« nekako uspem vprašati in strmim v vinčestrko. »Kaj se je zgodilo? Kje je Tina?« Gospa Nelson napol steče proti meni, obličje se ji grozno spači. Izraz na njenem obrazu je tako nepričakovan, da se zamalo umaknem nazaj. Zaslišim glasno prasketanje. Ogenj je zadel lesene stene hiše. »Hvala Gospodu, da sem še pravočasno prišla ven.« Pogleda v nebo in se opoteče proti meni. Oči ima polne solz. »Tina me je primorala, da sem jo pripeljala sem,« reče in se prestrašeno ozira naokrog. »Potrebovala je prevoz in nisem je mogla zavrniti, čeprav nisem nikoli želela videti …« Glas se ji zlomi. »Nisem hotela priti sem,« zaključi. »Kjer je bil umorjen moj fant.« Hlipajoče vdihne, da bi se pomirila. Opazi, da znova zaskrbljeno pogledam puško. »Tina je vztrajala, da jo vzamem,« odgovori, čeprav je nisem ničesar vprašala. »Rekla je, da so na ranč morda zašli divji psi, ker je bila hiša tako dolgo prazna.« To zveni skrajno neverjetno. Čez njeno ramo pogledam goreči ranč. »In kje je zdaj Tina?« vprašam. Postane panična. »Tina me je napadla, hotela me je zapreti v hišo in zažgati.« Debelo pogoltne, od strahu ji trepeta obraz. »Najbrž je še vedno nekje v bližini. Takoj morava proč. Na policijo morava iti.« Pustim, da me odvleče stran od gorečega ranča. Preveva me grozljiva negotovost. Kot bi mi nekdo potegnil preprogo izpod nog. Kot takrat, ko sem prvič odšla od doma. Ko sem stopila na asfaltno cesto in sem čakala, da me udari strela. S spoznanjem, da je vse, kar veš, laž, se nič ne more primerjati. Tega občutka se nikoli popolnoma ne znebiš. »Mislim, da Tina uživa mamila,« pripomnim. »Pomoč potrebuje.« Adelaide težko govori, dušijo jo solze. »Rekla je, da bo tudi tebe zažgala v skednju. Od tod morava, takoj.« Obrazne mišice ji trzajo od navala čustev, ampak v njih je nekaj neprepričljivega. Spominja me na lutkovno predstavo. »Dve sva,« rečem, »in Tina je neoborožena. Prepričati se morava, da ni vzela prevelikega odmerka ali da si ne poskuša česa storiti. To je puščava. Lahko dehidrira, brez zavetja se lahko zelo hitro podhladi.« Obraz gospe Nelson se iz paničnega spremeni v nasmejanega. Iztegne roke. »Takšne stvari včasih zbližajo družino,« reče. »Človek spo-zna, kdo je resnično pomemben. Vem, da se nisva vedno razumeli. Vem, da sem te krivila za Blakovo smrt. Motila sem se.« Stisne me za roko, toplo, pomirjujoče. Z drugo roko obe drživa puško, jaz s prepoteno dlanjo, ona lahkotno, kot bi bila zgolj podaljšek njene roke. Smehlja se. »Če je moral umreti, da bi postali iskreni prijateljici, potem je takšna Božja volja. Družina sva. Za večno.« Sedem let sem čakala, da bi gospa Nelson sprejela to dejstvo. Zdaj, ko je te besede končno izrekla, zvenijo nekako plitko. Morala bi se počutiti kot v sedmih nebesih. »Veš, Rachel, blizu Teksasa živi poligamna skupnost,« doda. »Dobri ljudje so, v vseh ozirih, tam imam nekaj sorodnikov. Prepričana sem, da bo kakšna prijetna družina vesela nove žene. Če boš trdo delala in ubogala svojega moža, bo ta zadeva v nekaj letih pozabljena. In imela boš otroke, za katere boš lahko skrbela.« Za nama v ognjenih zubljih žari in prasketa ranč. Dim se dviga v velikih valovih. »Družino že imam, Adelaide,« odvrnem. »Le malo drugačna je od drugih.« Potem pa jo zagledam. Gospo Nelson, kot jo poznam. Pod lažno prijaznostjo se skriva ledeno jeklo. »Rachel, Tina je morilka. Ne morem dovoliti, da tvegaš svoje življenje.« Trdno me prime. Cev vinčestrke rahlo trzne. »Skupaj se odpeljiva v mesto. Šli bova na policijo.« »Ne.« Odtegnem ji roko. »Tine ne morem zapustiti. Mislim, da me ne bi namerno poškodovala.« Nenadoma se silovito odprejo hišna vrata. Tina se skotali na peščena tla. Plazi se, za seboj vleče nogo. »Rachel!« Pogleda me. Pogledam jo v oči, pogoltnem. Grabiti me začne dvom. Tina me obupano gleda, ko se po centimetrih plazi proti nama. »Braxtona je zapeljala,« reče gospa Nelson, »na pogrebu. Ogroža nesmrtnost duše vseh nas.« Nočem ji verjeti. Se pa spomnim, da je Tina šla z Braxtonom v tisto stransko sobico. Ko so me aretirali, ju ni bilo zraven. Tino pogledam v obraz in v trenutku spoznam, da je res. Srce mi obnemi. Vsi, ki jim boš zaupala, te bodo pustili na cedilu. Tujci. Brezbožniki. Tina se privleče bliže. Spustim puško, namerim vanjo. »Stoj,« ukažem. »Tina, ustavi se.« »Zlobna je,« se oglasi gospa Nelson. »Pridi z mano, Rachel. Vrni se k Božji luči.« »Rayne,« reče Tina, »me imaš rada?« Zveni grleno, hripavo. »Prosim?« Vprašanje je tako zelo nenavadno, da ne vem, kako naj se odzovem. Merim v Tino. Zaradi prisotnosti gospe Nelson težko jasno razmišljam. »Ne moreš ji zaupati,« reče gospa Nelson. »Kako naj ti zaupam?« s solzami v očeh vprašam Tino. »Lažeš.« Tina zakašlja. »Nisem vprašala, ali mi zaupaš,« odvrne, »vprašala sem te, ali me imaš rada. Če me imaš, Rachel, če me imaš, ustreli.« Gleda me v oči, mirno in odločno. »Ustreli,« reče. Gledam jo, od hlipanja me duši. Ne vem, kaj naj naredim. Gospa Nelson plane proti moji puški. »Ustreli!« zavpije Tina. »Zdaj!« Ne preostane mi drugega, kot da ji zaupam. Ustrelim. CVI Rachel Nelson Strel zadoni med gorami, prestrašene ptice poletijo v zrak. Tino vrže nazaj proti ranču. Zgroženo spustim puško, roki mi šineta k ustom. Kaj sem storila? »Kaj si storila?« vpraša gospa Nelson. »Mislila sem, da nekaj namerava,« zašepetam, »nisem …« »Krvna pokora,« kima gospa Nelson. »Hotela se je spokoriti za svoje grehe. Da bi šla tja, kjer je Blake.« Mislim, da Tina ne polaga veliko upov na krvno pokoro, ampak očitno si gospa Nelson domišlja, da vsi razmišljajo kot ona. Pogleda me, iz oči ji šviga bes. K Tini moram. Ne premika se. Njeno telo je v razsulu. Za njo gori ranč. »Vse si uničila,« reče gospa Nelson. »Ves moj trud z Blakom.« Jezik pomoli ven in si oblizne ustnice. Takrat se mi posveti. Oh, ljubi bog. Ona je ubila Blaka. »Tudi ti si moj otrok, Rachel,« šepne. »Zdaj to vidim. Bila sem slepa. Bog ni hotel, da bi šla po lažji poti.« Blakova lovska puška nekoristna leži na tleh. Kroglo sem porabila. Gospa Nelson dvigne svojo vinčestrko, nameri vame. Stisnem zobe, pripravljena na udarec. Zaslišim zvok, podoben kapljanju vode, in od nikoder se prikaže Emily, premočena do kože, zapodi se v gospo Nelson. Tako zelo sem presenečena, da se opotečem nazaj. Do takrat, ko ugotovim, kaj za vraga se dogaja, vidim gospo Nelson, kako s kopitom puške zamahne po drobni Emily, da pade po peščenih tleh. Gospa Nelson spet nameri vame. Pogled mi zdrsne k Emily, ki leži na tleh in kašlja, krvavi iz ust. »Ne boj se, Rachel,« reče gospa Nelson, »materina dolžnost je, da kaznuje svoje otroke. Vsega tega bo kmalu konec.« Puško uperi v Emily in nameri. »Stran od nje!« Mislim le na to, da moram rešiti Emily. In ker je edini način ta, da se postavim med gospo Nelson in ranjeno sestro-ženo, storim prav to. Gospa Nelson me besno pogleda. Zdaj mi meri točno v srce, prst drži na petelinu. Emily od osuplosti debelo gleda. Očitno do tega trenutka ni vedela, kako zelo jo imam rada. Prav smešno je, kakšno je življenje. Potem zagledam Blakovo puško, ki se kar sama od sebe dvigne s peska, se pomakne med noge gospe Nelson in se ustavi. Gospa Nelson zmedeno pogleda navzdol, potem pa dolga puškina cev švigne v zrak in jo udari v mednožje. Gospa Nelson se zvije, sope od bolečine. Za njo stoji Tina. Z obema rokama drži puško, kot bi v rokah imela palico za golf. Gospa Nelson se ozre čez ramo, še vedno sklonjena od bolečin. »Kako pa si ti …« spravi iz sebe. »Saj veste, kaj pravijo, gospa Nelson,« reče Tina in se nerodno nagiba na eno stran. »Pridne punce gredo v nebesa, poredne pa kamorkoli.« Zamahne s puškinim kopitom in udari Adelaide naravnost v čeljust, da se zgrudi na trda puščavska tla. Negibno obleži. »Da sploh ne omenjam, da se vegaške punce umazano borimo,« še zadovoljno doda Tina. Pogleda mene, potem še Emily. »Sta obe v redu?« »Le ustnico imam počeno,« veselo pove Emily, sede in si ogleduje kri na roki. »Tina, si ti v redu?« Strmim vanjo, sploh ne morem verjeti, da stoji pred mano. »Prej sploh nisi mogla hoditi.« Sklonim se in pomagam Emily vstati. »Ah, ja,« odvrne Tina, »hotela sem, da bi gospa Nelson mi-slila, da imam zlomljeno nogo. Ko v Vegasu plešeš za denar, se hitro naučiš igrati mrtvega ali umirajočega,« še pove in skomigne. »Le zvin je.« Emily vstane. »Hvala,« reče, si obriše kri z lica in debelo strmi v Tino. »Ampak videla sem, da te je Rachel ustrelila.« Stiša glas. »Je Bog ustavil kroglo?« Tina se zasmeji. »Ne. V Vegasu sem se poigrala z Blakovo puško, vstavila sem slepo kroglo. Glasno poči, a to je vse.« »Nisi mi zaupala?« dahnem. »Reciva le, da nisem debilna. Hočem reči,« zavije z očmi, »le kdo gre na izlet z osumljenko za umor in nabito puško?« Pogleda gospo Nelson, ki nezavestna leži na tleh. »Še sreča, da sem zamenjala krogli, kaj?« doda. »Pomislila sem, da se bo gospe Nelson strgalo, če me boš ustrelila, jaz pa bi dobila priložnost, da se ji prikradem za hrbet.« Namršči se in si z obraza popravi lase. »Presenečena sem, da je delovalo,« prizna. »Nisem si mislila, da imaš to v sebi.« Pomolči in priviha nos. »Veš, da smrdiš po kisu?« »Po kislih kumaricah,« odvrnem. Takrat v daljavi zaslišim sirene. »Našla sem teto Meg,« povem Tini. »Ali pa tudi ne. Umrla je. Že pred leti.« Iznenada dobim občutek, kot bi se mi lomilo srce. V oči mi stopijo solze, ne morem jih ustaviti. »Mislim …« hlipam, »mislim, da je morila dojenčke, ki se niso rodili zdravi, a je oblasti niso nikoli ujele.« Silovito diham. Pogled mi zastane na bakrenih gorah v daljavi. »Ne vem … Hočem reči, kako lahko obstaja Bog, če se dogajajo tako grozljive reči?« Tina me prime pod roko, Emily objame okrog ramen. Tako močno naju stisne k sebi, da boli. »Seveda obstaja Bog,« reče in se nasmehne. »Kako bi sicer lahko imela rada takšni čudakinji, kot sva midve?« CVII Pet mesecev kasneje Rachel Ambrosine-Nelson Izkazalo se je, da sem se motila. Bile smo prave žene, le mož je bil napačen. Tako da nam bo uspelo, meni, Tini in Emily. V zakonu je najpomembnejša komunikacija. Brez laži. O tem smo se veliko pogovarjale. To je nadvse pomembno, če želiš pomagati drugim ženskam. Prejšnji mesec smo dobile ključ od Domačije in zdaj ko smo se lotile dela, je sploh ne bi prepoznali. Videti je popolnoma drugačna. Ko smo vse tri stopile na puščavsko posest, nisem bila prepričana, da ravnamo prav. Tina je delala čudeže. Sploh ne vem, kako ji je uspelo vse tako hitro urediti, saj je bilo vse na Blakovo ime in je morala skozi nekaj resnično zapletenih pravnih postopkov o dedovanju. Mislim, da je zaigrala na karto žalujočih vdov. Ampak dejstvo, da smo resnično lastnice tako obsežnega posestva, smo dojele šele, ko smo prišle sem. Emily je tekala po sobah, vpila, ploskala in si prepevala zmešane pesmice. Rekla je, da preganja slabo energijo. S to šarado je odnehala šele, ko sva se s Tino zvijali in jokali od smeha. Iskreno, Emily je prava veseljakinja. Očitno nam te svoje plati ni nikoli pokazala. Opravljati mora družbeno koristna dela, ker je z lažnim priznanjem tratila policijski čas. Da bi bilo pravično, bi morala biti kaznovana tudi, ker je skrivala morilno orožje, ampak to sem raje zamolčala. Naučila sem se, da ni dobro vedno absolutno upoštevati pravil. Včasih si lahko kakšno stvar razlagaš po svoje. Emily je sekiro našla zgodaj tisto jutro in mislila je, da ščiti mene. Rekla sem ji, da bi me lahko imela za malce bistrejšo in bi lahko vedela, da jaz svoje vrtne sekire ne bi kar tako pustila nekje ležati. Kakorkoli, Emily družbeno koristno delo dobro dene. Pridobila je samozavest. Zdaj bi nam najbrž lahko rekli zatočišče. Mislile smo, da imamo veliko sob, ampak glej ga zlomka, prav vse so polne. In najboljše pri vsem tem so ženske. Takoj so poprijele za delo, čistijo in kuhajo, kopljejo in razvrščajo. Sranje je treba počistiti, kot bi rekla Tina. Moji ljudje so rojeni za to, verjetno, in k nam je prišlo veliko nekdanjih prebivalcev Domačije, naveličanih življenja v Waynard's Creeku. Pa tudi veliko drugih žensk pride k nam. Zdravljene odvisnice, ki se poskušajo izogniti nekdanjim razpečevalcem. Žrtve nasilja v družini. Nobene ne zavrnemo. Skrbelo me je za naše dobro ime, ker so nas mediji prikazali kot morilke moža, čeprav je resnica prišla na dan. Izkazalo se je, da je to eden izmed razlogov, zakaj so te ženske prišle k nam. Pomislile so, če smo se zoperstavile svojemu možu, potem lahko tudi njih naučimo, kako se postaviti zase. Kakorkoli, odlično sodelujemo. Tina nam pravi tri amigice. Ona ima čez pravne zadeve. Skrbi, da so naše gostje na varnem. Skrbi za vso dokumentacijo. Jaz se malo spoznam na gradbeništvo. Med odraščanjem v razpadajoči hiši se očitno veliko naučiš o tem, kakšna bi hiša morala biti, zato se jaz posvečam temu. Gradbenim zadevam. Skrbim tudi za naš majhen rudnik kovin in kamnin. Poleg bakra je tukaj tudi topaz in še nekaj drugih lepih dragih kamnov. Tina se je bistro domislila, da smo za začetek najele nekaj opreme in iz zemlje smo dobile dovolj, da smo začele izdelovati nakit. Emily je ugotovila, da ima dar za to, in meščani Salt Lake Cityja kupujejo njene izdelke za lepe denarce. O njej je bil članek celo v Salt Lake Tribune, o tem, kako Emily Martinelli-Nelson izdeluje pravljične reči bolj ali manj iz zemlje. Z dodatnim denarjem od prodaje bakra in poldragih kamnov zaslužimo dovolj za udobno življenje. Kljub temu pa še vedno rade same gojimo in konzerviramo svojo hrano. Včasih o naših izkušnjah predavam tudi na Brigham Young Collegeu. Lju-dje predavanjem radi prisluhnejo. Emily ima nešteto zamisli. Poleg izdelovanja nakita se v glavnem posveča kuhanju. Zadnje čase pripravlja torte s pokajočimi sladkorčki, ob katerih se preprosto moramo nasmehniti. To bi moralo biti del vsakega doma. Zabava. Presenečenja. S Tino razmišljava, da bi imele moža. Nekoga, ki bi se lepo vklopil v našo družino. Morda vdovec z otroki. O tem smo se pogovorile in vse si želimo vzgajati otroke. Pokazalo se je, da navsezadnje lahko imam otroke, in ker Tine nosečnost ne mika, bo ta padla name. Emily ponovna poroka ne zanima, raje je neodvisna. Bolj ji je všeč vloga velike sestre, si pa želi pomagati. V vsakem primeru pa moramo najprej izpeljati nekaj zadev. Emily za vse tri načrtuje potovanje v Italijo. Vedno se je želela naučiti italijansko in tudi na vse tečaje v mestu hodi. Tina bi nas rada odpeljala na odštekan izlet v Vegas. Niti sanja se mi ne, kaj vse se lahko zgodi, a povedala sem ji, da tekila odpade. Včasih razmišljam o Blaku. Pogrešam ga. Pogrešam celo njegove čudaške poglede na določene stvari. Na apokalipso, svete spise. Zdaj, ko žene bolj poglobljeno razmišljamo o sebi, sem se začela spraševati, ali je bil Blake deležen kakšne zunanje pomoči. Občasno so mi v tolažbo najbolj nenavadne reči. Na primer, razmišljam, da je Blake morda odšel v Waynard's Creek, ker mu vest ni dala miru. Globoko v sebi je mislil, da mi bo na neki način pomagal, če bo našel skrivno pokopališče. Tini se to zdi noro. Misli, da je Blake igral podlo igro, ker je potreboval moj podpis, jaz pa bi ga lahko zavrnila. Emily ni prepričana ne o enem ne o drugem. Resnice najbrž ne bomo nikoli poznale. Kdaj pa kdaj grem k drevesu, pod katerim sem pred toliko leti izkopala grob, in samo razmišljam. Ljudje vedo, da me tam ne smejo motiti. To je majhen kraj samo zame. Zanimivo je, da zdaj, ko imam svoj zasebni prostor, nisem več nenehno na preži. Proces je počasen, a počasi se učim biti bolj odprta. Svoji sestri-ženi spuščam bliže k sebi. Zagotovo pa nimamo prostora, da bi vsaka imela svojega moža. Preprosto ne vem, ali bi našle čas. Ko se oziram k zgodnjim dnem z Blakom, ko sva bila kot rit in srajca, je to za eno samo žensko prevelika odgovornost. Bolje, da si breme delimo. Novi mož bo morda potreboval nekaj časa, da se bo vključil v naš način življenja, a lahko ga izvežbamo. Pravijo, da je poligamni zakon kot kolo. Več naper kot ima, močnejše je, ko pa dodaš novo, kolo potrebuje nekaj časa, da spet gladko steče. No, naše kolo zdaj gladko teče, in kot pravi Tina, ljudje naj se nam raje umaknejo s poti. CVIII Emily Martinelli-Nelson Ko zdaj pomislim na vse to, se mi zdi noro. Rekla sem, da bi lahko posneli resnično dober film in da bi morale stopiti v stik s producenti, vendar mislim, da me Rachel in Tina nista vzeli resno. Tini sem povedala o teti Meg. Kar sta odkrila Carlson in Brewerjeva. »Očitno je bilo na Domačiji rojenih veliko otrok z okvarami,« sem ji rekla. »Veliko več, kot je običajno. Zaradi pretesnih sorodstvenih vezi. Ženske, ki niso zmogle skrbeti za takšne otroke, so jih predale teti Meg. Na tej točki so ti otroci izginili, nikjer več se ne omenjajo.« Tina si je začela praskati lak z nohtov. »Rachel pravi, da je bilo na tistem pokopališču vsaj dvajset grobov brez imen ali datumov,« je rekla. »Možno je, da je teta Meg mislila, da jim pomaga,« sem izpostavila. »Rešila jih je muk. Otroci so imeli precej hude okvare in bi najbrž mladi umrli. Morda je teta Meg mislila, da jih pošilja naravnost v nebesa. Da je to bolje, kot pa da živijo tako, da ne morejo normalno dihati ali požirati.« Potem sva obe molčali. Verjetno sva šele takrat dojeli. Kaj se je v resnici dogajalo. »Misliš, da lahko kaj dokažejo?« sem vprašala Tino. Medtem se je Carlson že dokopal do poročila mrliškega oglednika, ki je potrdilo, da je Margaret Ambrosine utonila pred skoraj osmimi leti. Voda je njen avto odnesla vse do Arizone, kjer ga je naplavila. Teta Meg je bila mrtva že dolgo, že zelo dolgo. »Morda lahko kaj dokažejo,« je rekla Tina, »morda ne morejo.« Potem mi je povedala, da je imela Rachel splav, ko je bila še najstnica. In da je skrivaj pokopala ostanke otroka, a se je ves čas bala, da je naredila nekaj kaznivega. »In v tem je težava, če vse držiš zase,« je rekla Tina in zmajala z glavo. »Če bi Rachel za to povedala komurkoli izven svojega zmešanega kulta, bi izvedela, da ne obstaja noben zakon, ki prepoveduje pokop splavljenega zarodka.« Kmalu zatem me je Rachel z avtomobilom odpeljala na dolg izlet. Rekla je, da mi mora povedati nekaj pomembnega. Sprva je blebetala in ovinkarila o tem, kaj se je zgodilo z gospo Nelson. Rachel mi je pojasnila, kako je policija zgrešila Blakove prste v kozarcu, ker Blakova mama ni pravilno izvedla procesa konzerviranja. »Potem ko je ubila Blaka in smo me spale, se je gospa Nelson najbrž odkradla v moje skladišče,« je rekla Rachel. »Verjetno je mislila, da je silno pametna, saj bi stroj za konzerviranje uničil vsako DNK in ostale sledi, vsi dokazi pa bi kazali name. Ampak če pokrova na kozarcu ne zategneš dovolj, se vsebina pokvari,« je nadaljevala Rachel in če sem iskrena, je zvenela preveč zadovoljna zaradi pomanjkljivih sposobnosti gospe Nelson, kot bi se spodobilo. »Tekočina postane motna. Ne vidiš, kaj je v kozarcu. Sčasoma se usedlina posede, a takrat ko je policija preiskovala ranč, se še ni. Konzerviranje je podobno umetnosti. Vsem ne gre dobro od rok.« Ob teh besedah se je sama pri sebi nasmehnila. Sklenem, da si Rachel po vsem, kar je dala skozi, zasluži to majhno zmago nad gospo Nelson. Potem ko mi je vse to povedala, je postala zelo resna in pomislila sem, da bova zdaj prišli do razloga, zakaj sva se odpravili na izlet. »Rada bi ti povedala,« je rekla in se namrščila. Ne na svoj Rachelin način, ko se ji koža le napol naguba, pač pa je iskreno nagubala čelo, kot še nikoli. »Žal mi je. Resnično mi je žal.« Nobenega 'Božjega odpuščanja' ali česa podobnega. Zgolj preprosto staro opravičilo. Nisem vedela, da Rachel to premore. Nasmehnila sem se ji. Pogledala me je od strani, še vedno namrgodena. »Na neki način sem te potegnila za nos. Hočem reči, ko si prišla v našo družino, sem uprizorila predstavo, kot da je vse super. A resnica je, da na tisti točki še nisem bila pripravljena deliti svojega moža.« »Naj ti ne bo hudo,« sem ji rekla. »Blaka si ljubila. Hotela si, da bi imel, kar si je želel.« Pomolči. »Ni bilo samo to. Resnično sem si želela, da se nama pridružiš.« »Res?« »Seveda. Dobila bi sestro-ženo, je tako? Je še kaj boljšega? Poleg tega pa si bila tako ljubka in … nekako umetniška. To sem resnično občudovala.« »A res?« Bila sem naravnost osupla. Globoko je vdihnila in izdihnila. »Veliko bolje je bilo, ko si prišla,« je nadaljevala. »Četudi se nisva razumeli, je bilo boljše. Ampak morala bi ti povedati. Morala bi ti povedati, da zna biti Blake oblastniški, in za dolgove. Da vodim gospodinjstvo na določen način. Mi lahko oprostiš?« »Ja, seveda,« sem rekla in se ji nasmehnila. »Pod pogojem, da greva na sladoled.« »Že vem, kam bova šli,« je rekla, »v Brigham Young Campus. Kikirikijev karamelni sladoled je najboljši, kar jih boš kdaj okusila. Še za domov ga bova vzeli, za Tino.« Ob sladoledu mi je Rachel povedala nekaj stvari o Blaku, ki jih ni omenila nikoli prej. Da takrat, ko sta se poročila, ni bil tako obseden s samooskrbo in pripravami na konec sveta. Kot da bi mu nekaj sfižilo možgane. Ne vem, ali ima Rachel glede tega prav. Morda, malce. Jaz mislim, da je bil glavni razlog stres, ki smo mu ga povzročale tri žene. Takrat se je kujal ali pa samo negibno ležal na kavču. Mislim, da ga je samo razjedala krivda. Ker nas je prepričal v poroko, potem pa ni izpolnil svojih obljub. Vedno znova se je navdušil nad kakšnim trhlim načrtom in vedno znova mu je spodletelo. Katoliki se kar spoznamo na krivdo, tako da vem, o čem govorim. Potem ko sva kupili še malo sladoleda za domov, mi je Rachel povedala za nakup Domačije. »Lahko jo spremenimo v zatočišče,« je rekla. »Veliko žensk, ki je pobegnilo z Domačije, je še vedno vpetih v nasilne zakone in ne poznajo izhoda. So brez zavarovanja, osebnih dokumentov, stalnega naslova. Same si ne morejo prislužiti denarja in so popolnoma odvisne od svojih mož. Lahko jim ponudimo nov začetek. Kraj, kjer bodo lahko zaživele po svoje.« Povedala sem ji, da mi je ta ideja zelo všeč. Nedolgo zatem je prišla policistka Brewerjeva, da bi nadzorovala moje družbeno koristno delo in da je potrdila, da Rachel pripada posebna pravica do posesti – v zakonu o domorodni zemlji je neka zanka, po kateri je Rachel njena prebivalka in ima zato pravico, da lahko posest kupi od države – za manj kot polovico tržne vrednosti. Prav tako podjetje Vegas Real Estate iz sočutnih razlogov ni zahtevalo vračila denarja, ki ga je posodilo Blaku, kar je pomenilo, da smo imeli bolj ali manj dovolj denarja, da takoj kupimo Domačijo. Vseh podrobnosti nisem razumela najbolje. Med nami rečeno, mislim, da sta Brewerjeva in Carlson uporabila nekaj zvez. Policistka Brewerjeva mi je povedala tudi, kaj se je zgodilo z gospo Nelson, potem ko so jo vso razjarjeno, tudi preklinjala je, odpeljali. »Še vedno se odločajo, ali je v stanju, da stopi na sodišče,« je rekla Brewerjeva. »Mislim, da iz nje ne bodo dobili ničesar razumnega. Odpeljali so jo na psihiatrični oddelek. Besnela je in vpila, da je opravljala Božje delo in da bodo v peklu pristali vsi, ki so ji stopili na pot. Ker pa gospod Nelson ni hotel potrditi njenega alibija na noč umora, je njena usoda bolj ali manj zapečatena.« Brewerjeva je zmajala z glavo. »Najverjetneje bo Adelaide zaradi lastne varnosti pristala v psihiatričnem zaporu.« »Očitno vse mame le niso prijazne,« sem rekla. Takrat me je Brewerjeva s svojimi lepimi očmi resnično žalostno pogledala. »Najbrž res ne,« je pripomnila. »Kako se razumeta z Rachel te dni?« To vprašanje me je presenetilo. »Dobro,« sem ji rekla, »resnično zelo dobro.« CIX Tina Keidis-Nelson Občutek imam, da smo vse tri meter višje. Še posebej Rachel. Te dni celo občasno predava na univerzi. O tem, kako so jo zlorabe med odraščanjem vodile, da si je izbrala oblastniškega moža. Resnično sem ponosna nanjo, ker vem, kako težko ji je odkrito govoriti o teh rečeh. Očitno tudi njej dobro dene, ker zdaj ves čas govori o njih, ne nosi jih več na plečih in ne skriva, kdo je v resnici. Rachel misli, da je Blake morda imel psihične težave. Kot me vse. Le da smo si me, žene, prizadevale biti boljše, druga za drugo. Rachel mi že najeda. Ona je bila tista, ki je poskrbela, da smo prijaznemu mormonskemu fantu kupili nov avto, saj je gospa Nelson njegovega zažgala, in ga v zahvalo obdarila s škatlo čokoladnih karamelnih bonbonov. Tukaj si gradimo novo življenje in obeti so resnično dobri. Rachel me je vpeljala v prekopavanje zemlje in konzerviranje hrane, si lahko mislite? Tega sicer ne bom nikoli izrekla na glas, ampak preprosto življenje mi je nekako všeč. Četudi s kopanjem bakra zaslužimo veliko denarja. Proti kuhinji nosim veliko pleteno košaro koruze, ko pri vhodu zagledam detektiva Carlsona. Takoj se mu nasmehnem, ne morem si pomagati. »Hej, vi.« Takoj začnem odklepati ključavnico. »Hej, vi.« Dvakrat me pogleda. »Hudiča,« reče in si me ogleda od glave do peta. »Prvič vas vidim oblečeno kot kmetovo ženo.« Pogledam svojo srajco. »A tole? No, ja, če si ves dan na soncu, se moraš zakriti, da te ne ožge.« Potipam tudi čop. »S spuščenimi lasmi pa se preveč potiš.« »Poda se vam,« reče Carlson. »Ste kot dekle iz tistega filma o konjih.« Počaka, da odklenem še zadnjo ključavnico in odprem velika žičnata vrata ograje. »Kako napreduje Fort Knox?« Pomaga mi zapreti vrata. »Čakamo, da pridejo namestit kamere in sistem zaklepanja na šifre. Medtem pa želimo, da se naše ženske počutijo varne, detektiv Carlson.« Nasmehne se mi. »Ah, kar Tate mi recite. Zdaj sva prijatelja, drži?« »Tate?« V mislih obračam ime, medtem ko zapiram vrata. »OK.« Razgleda se po posestvu. Poti so očiščene, lesene hiše prebarvane in popravljene. Dela je še veliko, a počasi napredujemo. »Pravimo mu nebesa,« rečem. »Interna šala. Si želite ogledati posestvo?« Pogled mu odtava proti zahodu, kjer v vetriču migotajo policijski trakovi. Prejšnji mesec so prišli naredit izkop na pokopališču. »Seveda.« Okleva. »Pravzaprav sem vam prišel povedat, kaj smo izkopali.« Za hip postane zelo užaloščen. »Veliko trupelc je bilo tam. Segajo celo v sedemdeseta.« Preplavi me globoka žalost. »Še veliko ostankov je moramo pregledati,« nadaljuje, »a zdi se, da je večina otrok trpela zaradi genetskih napak. Veliko jih ima povečano glavo, kar nakazuje na vodenoglavost.« Pomolči. »Ampak zadušitev ob vodi v možganih, krčih in oteženem dihanju ni redka.« Najine oči se srečajo. Lepe oči ima, pomislim. »Torej, bistvo je, da ne moremo biti prepričani,« povzame. »Ostanki so prestari. Morda je otrokom kdo pritisnil blazino na obraz. Morda so umrli naravno. Kdorkoli že je odgovoren, je mrtev ali pa je do smrti v zaporu.« Na dolgo izdihne. »Kot sem vam rekel, na Domačiji ni srečnih koncev.« Zdaj sva prišla že do glavne hiše. Vrata so na stežaj odprta, ženske hodijo noter in ven, smejijo se in se pogovarjajo. V zadnjem delu je velika kuhinja, iz katere prijetno diši. Kmalu bo čas za kosilo. »Ste prepričani o tem?« Nasmehnem se mu. »Meni se zdijo te ženske precej srečne. Še posebej tiste, ki so odraščale skupaj z Rachel. Veste, kaj pravijo te nekdanje prebivalke Domačije? 'Pekel obstaja, živele smo v njem, zdaj smo v Nebesih.'« Carlson se nasmehne. »Razumem, kaj hočete povedati. Mislim, da resnično počnete nekaj dobrega. Če bi se stvari lotili drugače, bi morda prej prišlo do spremembe. Ljudem bi morali pustiti, da odidejo na lastno željo, ne pa da so pobegnili pred streli iz pištol. Ampak naredili smo, kar smo, da bi zaščitili tiste otroke.« »Prav ste naredili.« Roko mu položim na ramo. »Če ne bi hitro ukrepali, bi trpelo še veliko deklet.« Carlson se bežno nasmehne. »Hvala. Hej,« doda, »slišal sem, da vas je obiskal gospod Nelson.« »Kako pa si to slišal?« Zgolj potapka se po nosu. »Torej … koliko denarja vam je dal?« Izdihnem, da se mi napolnijo lica. Spomnim se Racheline čudne zgodbe. Da se je gospod Nelson prikazal na vratih, ves čudaški, spominjal je na raka v lupini, ji potisnil ček v roke in mrmral nekaj o Božjem delu. Rachel je tako osuplo strmela v številke na čeku, da je komajda lahko še zaklicala 'hvala', preden je gospod Nelson divje speljal in izginil v oblaku dima. »Gospod Nelson nam je podaril dovolj denarja, da lahko izpeljemo nekaj pomembnih stvari,« povem Carlsonu. »Moraš ostati na kosilu,« dodam, »in si ogledati, kaj vse smo naredile. Resnično je drugače.« Prestopa se. Kradoma me pogleduje. Zelo srčkan je, ko to počne. »Veš,« reče in se popraska po vratu, »mislil sem, da bi kdaj šla skupaj na večerjo.« Celo večnost sem čakala na te besede. »Na zmenek?« se mu zarežim. Gleda v peščena tla. »Morda … če ti ustreza.« »Večerja zveni zabavno.« Nasmehnem se, potem se igrivo namrščim. »Saj nisi skrivaj poročen, kaj?« Vrne mi nasmeh. »Ne, gospa.« »Kako bi ti bila všeč množinska situacija? Da bi imela enega moškega le zase, je zame v tem trenutku pretežka naloga.« Pod pretvezo, da se je predal, dvigne roke. »Trenutno sem sposoben razočarati samo eno žensko.« Zasmejim se. »Morda pa te bomo naučile.« ZAHVALE In zdaj so na vrsti še zahvale. Kje naj začnem? Knjige so v celoti timsko delo in veliko srečo imam, da me je vso pot spremljala najboljša ekipa. Moj agent in prijatelj Piers Blofeld, ki me je spodbujal, me branil, delil z mano mnenja in bil nasploh agent, ki si ga vsak pisatelj želi ob sebi. Iz srca se zahvaljujem tudi ekipi pri Sheil Landu. V Veliki Britaniji gre zahvala kralju med uredniki, Emadu Akhtarju, ki me je osupnil s svojim trdim delom, odličnimi popravki in s svojo vedro in všečno osebnostjo. Enak kompliment si zasluži Lucy Frederick, zelo sem ji hvaležna za mnoge odlične zamisli, ki sem jih vključila v knjigo. Čisto razvajena sem postala, ker nisem imela le enega izjemnega urednika, temveč dva. V Združenih državah Amerike sem ostala brez besed ob navdušenju Shane Drehs, ki je knjigo prebrala v štiriindvajsetih urah in ponudila tako odzvanjajočo ponudbo, o kateri vsak pisatelj samo sanja – hvala, da ste mi omogočili, da se mi je ta posebna želja izpolnila. In, seveda, tudi za dodatne odlične popravke, ob katerih knjiga kar sije. Na obeh straneh luže gre zahvala izjemno pozornima Francine Brody v Veliki Britaniji in Diane Dannenfeldt v ZDA, ki sta opravili korekturo in v kaos vpeljali red. Najlepša hvala nadvse prijaznim ljudem v Inflatable Islanders Bookgroup za izjemno razširitev mojega knjižnega obzorja. Dokler nisem spoznala vas, o trdo vezanih knjigah nisem vedela pravzaprav ničesar. Lahko pa vam povem vse o tortiljah in oma-kicah. Še posebej se zahvaljujem Alys Brooker, ki je prva prebrala to knjigo. Na koncu se zahvaljujem še svojim prijateljem in družini. Svoji sestri (avtorici bestelerjev) Susannah Quinn, ki je ena tistih velikih (in podcenjenih) ljudi, ki vedno povedo resnico. Zaradi nje so vse moje knjige milijonkrat boljše na načine, ki jih sama sploh ne predvidim. Zahvaljujem se svojemu partnerju Simonu Averyju, ker je nasploh čudovit in eden mojih najljubših ljudi na planetu, seveda poleg mojih neverjetnih otrok, Natalie in Bena, ki pa bosta nekega dne planet tudi vodila. CATE QUINN Cate Quinn je novinarka, piše o potovanjih in življenjskem stilu za The Times, The Guardian in The Mirror, objavlja tudi v mnogih revijah. Osvojila je prestižno štipendijo British Art Councila za zgodovinsko raziskovanje. V svojih romanih povezuje vire z zgodovinskimi izsledki pričevanj iz prve roke. S šokantno osupljivim trilerjem Črne vdove je v hipu osvojila pozornost največjih angleških in ameriških založb, čez noč je postala literarna superzvezda, kmalu se nam obeta tudi filmska uprizoritev. Preberite še: Kate najstniške nosečnosti ni načrtovala. Ker pa je do nje prišlo, je odločno sklenila, da bo svoji hčerki namenila vso ljubezen, ki je sama kot otrok ni imela. Življenje matere samohranilke nikakor ni preprosto, na trenutke je celo nemogoče, a ravno zato je vez med njima še toliko močnejša. Becky hitro odraste in si kot nadobudna pripravnica pri uglednem časopisu začne utirati svojo pot v svetu. Kate ne bi mogla biti ponosnejša. Potem pa se zgodi nepredstavljivo in Katino življenje se spremeni za vedno. Je mogoče, da okruten preobrat ni bil nesreča? Medtem ko Kate obupano išče odgovore, povsem naključno odkrije zgodbo, ki jo je raziskovala Becky. »Prežeta s skrivnostmi, razkritji in lažmi.« (Library Journal) Nihče je ne more nadomestiti, kajne? Carrie je uspešna televizijska producentka, priljubljena in cenjena. Z možem Adrianom, nagrajenim scenaristom, sta že pred leti sklenila, da ne bosta imela otrok, a ko sta na vrhuncu svoje kariere, Carrie nepričakovano zanosi. Še bolj presenetljivo je, da se odloči otroka obdržati, kar je v tekmovalni filmski industriji skrajno tvegano. Na prizorišče stopi Emma, ki ponuja vse, kar si Carrie želi od osebe, ki jo bo nadomeščala, a prav kmalu začne dvomiti v iskrenost Emminih namenov. Kdo je Emma in kakšen je njen cilj v resnici? Laurino življenje je kot pravljica, dokler njenega sina ne omreži osupljivo lepa Cherry. Majhna laž, ki jo porodi obup, vodi v veliko in odvijati se začne družinska drama, polna bitk za naklonjenost, ki ne izbirajo sredstev. Napet psihološki triler, ki razkriva mračne globine človeških značajev. »Ostra, zlovešča in zasvojljiva.« (Sunday Mirror) Sestri Ellie in Abby sta kot dan in noč – bolj različni skorajda ne bi mogli biti. Vez med njima je trhla, tekmovalnost za materino naklonjenost, zavidanje in zamere iz otroštva ju spremljajo tudi sedaj, v tridesetih. In zdi se, da njuni materi Susanni to povsem ustreza, dokler njihovega življenja ne pretrese dramatičen zasuk z usodnimi posledicami. Prestrašeni in ranljivi sestri ostaneta sami, zaneseta se lahko le druga na drugo, kar zanju ob popolnem medsebojnem nezaupanju predstavlja še največje tveganje. Založba LYNX priporoča: * C. S. Quinn LOVEC NA TATOVE * Neil White SENCE TEMA OKOLI NJE NEDOLŽNI * Francesco Dimitri KNJIGA O SKRITIH REČEH * Susan Hill ŽENSKA V ČRNEM MAJHNA ROKA