Živimo pač v tako resnih časib, da moramo že sedaj misliti na svojo bodočnost, in sicer na boljšo bodočuost, kakor smo jo živeli do sedaj! Zaraditega si moramo pripraviti v ljudstvu potreben teren, to je: zainteresirati moramo Ijudstvo, da bo pričelo še bolje umevati naše težnje, naše želje in naše zahteve! V prvi vrsti pa dosežemo to najbolje in najhitreje s pomočjo svojega časopisja. Umevno, da ne razpolagamo s posebno vrsto časopisov, vendar pa imamo časopis, ki z njim lahko pridobimo med ljudstvcm dovolj zaslombe in ga brez truda tudi razširimo med svoje branja željno ljudstvo tako, da bomo v kratkem trdili, da se je to ljudstvo v istinitosti pričelo zaniraati za naše težnje, v prvi vrsti za ljudsko šolstvo. A tudi sami sebi moramo ustvariti tak list da bo nam »Učiteljski tovariš" postal res tovariš v pravem pomenu, to je »Učiteljski tovariš" natn postane nekak vademecum, nekak kažipot, kjer bo dobival vsak nekaj zase. Za sedaj se omejimo le na sledeče tri točke: 1) V svojih vrstah imamo prav mnogo dobrih, lahko rečemo, naravnost izbornih čebelarjev. Kako bi bilo, ko bi ti tovariši prijeli tuintam za pero in napisali to ali ono zanimivo razpravo za.Učit. Tovariša" ? Tudi vse zanimivosti iz čebelarskega življenja bi tu lahko dobile svoj prostor. Za to stroko bi se naj oglasil kak tovariš, ki bi prevzel uredništvo tega oddelka. Strokovnjakov na tem polju imamo dovolj! 2) Vrtnarstvo in sadjarstvo naj dobi v »Učit. Tovarišu" tudi svoj predel. Tu imamo ravno učitelji torišče, kjer dosežemo lahko prav mnogo, in ne morimo se, če trdimo, da je to naša stroka, kjer smo ravno slovenski učitelji merodajni! Tudi tu naj se zgiasi kak tovariš strokovnjak, ki bi prevzel uredniški del te stroke! 3) Tudi prirodoznanstvo ima ddkaj prijateljev med učiteljstvom. Koliko je lovcev, ribičev itd. med učiteljstvom. Koiiko ljubiteljev prirode dobimo med seboj! In kako se nam cUtša razvedri, če stopimo po mukapolnem pouku iz zatohle učilnice v božjo prirodo! Tuji ta stroka bi lahko dobila svoj predalček v našem glasilu! Koliko zanimivih stvari se lahko tu naniza! Iz vse slovenske domovine bi lahko dobili vsako leto natančen pregled, kako in kdaj, nas zapuščajo naše ljubke selilke; kdaj v kakem redu se spomladi zopet vračajo itd. Marsikateremu učitelju lovcu je sreča mila, da upleni kako redko divjačino ali ptico. Najčešče zapadejo take redkosti pozabljenosti, t. j. da se jih zavrže, namesto da bi jih poslali na tako mesto, kjer bi se lahko ohranile našim potomcem! — Uredniški del te stroke prevzame začasno prav rad pisec teh vrstic. Sedaj naj nam pa nihče ne prihaja s trditvijo, češ, čemu vse to; saj imamo za vse te stroke že svoje liste! Imamo jih, toda mislim, da se moramo vendar že enkrat pospeti na editio pametno in pravo stališče, da smo sami sebi najbližji in da z izvršitvijo tega de!a izpolnimo edino le program naše nZaveze", ker imamo v ,,Zavezinihu pravilih vendar razne odseke, ki naj na ta način pokažejo s\'oje življenjske sposobnosti! Pripominjanio pa konečno, da smo napisali te vrsticevizpodbudo onim tova r i šem, ki nas hočejo razumeti. — Upatno, da se tovariš urednik strinja s to mislijo! I va n Š e ga. Opomba uredništva: Gotovo! Ampak to ni odvisno le od nas. Naš list je last »Zaveze1-, in o ideji tovariša Šege mora prej govoriti nje vodstvo, ker ne pridemo tako brž do zborovanja delegacije, da bi ta izrekla svojo končno besedo. Sicer pa ima pravico govoriti vse slovensko učiteljstvo, združeno v nZavezi", saj smo prvič in zadnjič zanje in zaradi njega! S tem ga vabimo, naj se posluži te svoje pravice! — Razno vrstnost da listu zanimivost, ki je privlačna sila tudi za neučiteljske kroge. Če pridemo s svojim glasilom vanje, p r i d o b i m o vsestransko; o tcm ni nobenega dvoma! Šegova ideja pa zahteva razširjenje lista po obsegu, po uredniškem in iebniškem aparatu, černur je posledica zvišanje f inančnega bremena najmanj za polo-' vico, ker bi morali vsakemu listu dati vsaj še enkrat toliko priloge, ako ne jemljemo v račun drugih izdatkov (n. pr. poštnina). Teoretično stoje te materialne brige daleč za nioralnimi pridobitvami, toda v p r a k s i moramo najprej premisliti in preračunati p r v e, ker brez njih ni temelja za druge! Gradili bi na pesek in bi moraii prej ali s!ej skočiti v sedanjo tesno slrujo nazaj: tega nočemo! Naročnine absoiutno n i mogoče zvišati! Najenostavnejše bi bilo, da se število plačujočih naročnikov podvoji! S tetn bi bili pokriti vsi stroški in bi celo o znižanju naročnine lahko govorili! Da bi pa še dalje hodili ta križevi pot — ne, za nobeno ceno! Niti povedati ne momoremo, kaka strašna mora so ti večni oziri na neizprosni veto našega upravništva, ki nam kakor pravi pravcati strah vedno stoji za hrbtom ter otežuje in greni naše svobodno delo, da je ureditev vsake številke za nas resnično peklenska muka! Dobro, da je toliko hrušča in jadikovanja po svetu ; v njem se naši brezupni vzdihi neslišno in neslišano poizgube! (O drugih ozirih nitt ne govorimo!) — Vse to, kar je povedal tovariš Šega in kar dostavljamo mi, je treba dobro preudariti. Nudi se nam dobra prilika, da planemo narodu v srce, dvignemo in utrdimo svoj ugled ter v polnem obsegu služimo neposredno sebi, posredno pa domovini; a kako besedi dati meso in kri — to je sedaj naloga naših.tovarišev in tovarišic, ki znajo računati in misliti na bodočnost!