508
Oton Zupančič: Jutro.
kakor še malokdo; še fraz mi ne bo treba tratiti, da bi se odtrgal od Angele sedaj, ko bi malo drugače pogledali, če bi hotel imeti še ljubico za kratek čas . . .«
Skoro zavriskal bi bil, ko je šel, s sabljo ob tlak se zadevajoč, po trotoarju: »Živela, Jančnica! Ljubic dobim sedaj druzih obilo, tudi takih, da mi ne bo nikdar dolgčas!«
(Konec prihodnjič.)
L
Jutro.
eli dan na okno trka s prsti srebrnimi. Ah mladost ti moja  zlata, vrni se, vrni mi!
Vrni se z radostjo svojo, sanjami, nadami, z lahkovernostjo nedolžno, s sladkimi vadami.
Kot večerna zlata zora ti si odplavala, moja duša po teminah bolna je tavala,
0^^^
hrepeneča po jasnini, da odpočine tam: tak mirno gorijo zvezde vrhu višine tam.
Zvezde svetle, nedosežne . . . Ali zdaj dan je prišel s krono demantno na glavi ali zaman je prišel:
V moji duši so vstale sence iz polnoči — kje so zore, da bi pregnale te sence iz polnoči ?
Oton Zupančič.
Vprašanje.
JeSdor se te dotakne, draga,                Kdor se ti umakne, draga,
v mislih le —                                    naj umre!
niti Bog mu ne pomaga:                  Nisi li pošteno, vraga,
naj umre!                                            ti dekle?!
Oton Zupančič.