Štev. 17.	V Trstu, 10. septembra 1893.	Letnik YI.
0 občih jezikih Avstro-Ogerske.
V	poslednjih delegacijah je sedaj uže pokojni skupni vojni minister Bauer gledč armadnega jezika češkim delegatom dal odgovor, s katerim pripoznava jedino nemški za skupni vojni jezik; udal pa se je V pogledu na madjarščino na neke vstopke ali koncesije, in sicer vsled tega, da je pripoznal ogersko državno pravo, isti liip zatrdivši, da on ne pozna nika-kega češkega prava. Pristavil je, da, ko bi Čehom dovolili češčino v armadi, potem bi to zahtevali tudi Slovenci, in to tla vendar ne gre.
V	posledici je skupno vojno ministerstvo dejanski podelilo madjarščini nekaj koncesij, sosebno za medsebojno občevanje različnih vojaških gosposk. S tem pa so jo privedli do tega, da gospodujeta sedaj v Avstro-Ogerski dejanski dva skupna jezika, in nju se ni ubranila niti jedna in ista skupna vojska. In temu dejstvu se niso ustavljali niti najviši faktorji monarhije.
To dejstvo je jako pomenljivo, ker kaže samo na sebi, da jedna in ista državna celota v smislu celokupne monarhije, pod jedno in isto dinastijo, more izhajati na vse bistvene strani z dvema skupnima jezikoma. S tem je tudi dokazano, da dva skupna jezika nista ce-lokupnosti cesarstva opasna; drugače bi se bila vsaj pred vsem drugim dinastija, kot prva in najviša zaščitnica cesarstva, branila do skrajnosti tudi samo priznanju, kamoli dejstvenemu gospodovanju dveh skupnih jezikov za skupne potrebe monarhije.
Oba sedaj obča jezika v' cesarstvu sta zajedno samo dejstvo, ne pa dokaz neizogibne potrebe. Kakor je sedanji duvalizem le dejstvo, katerega ni bilo nekdaj, in katero utegne dobiti kedaj zopet drugo obliko, ne da bi prestalo cesarstvo kot celokupuost, takisto ni možno dokazati, da bi imela sedaj obče rabljena skupna jezika veljavnišo podstavo, nego je dejstvo teh jezikov samo po sebi. Neizogibnosti ni ne tu, ne tam, in moglo bi glede na obče jezike v cesarstvu biti tudi drugače.
. Za eislitavske Slovane pa je rabljenje dvojih
občih jezikov v jedni in isti celokupnosti monarhije še posebno važno, in to v pogledu na boj, v katerim se je.pojedinim slovanskim narodom boriti za svojo narodnost in svoj jezik. Tostranski Nemci, sosebno nem-ško-liberalni in nacijonalni, zatrjujejo v jedno mero, da nemški kot obči ali skupni jezik je državna neizogibna potreba („eine Staatsnothwendigkeit"). Slovanski narodi morejo po svojih pristojnih zastopstvih preprosto zavrniti to neosnovano trditev s tem, da državno neizogibno potrebno je le to, česar se ne morejo izogniti v pogledu na skupno cesarstvo, torej celokupnost obeh polovin jedne in iste državne jednote.
Duvalizem dokazuje, — in ta duvalizem sami nemško-liberalui in nemško-nacijonalni Nemci podpirajo nepretržno od začetka pa do današnjega dne — ta državna oblika dokazuje dejstveno, da za celokupnost ni nemščina neizogibno potrebna, da monarhija more brez opasnosti obstajati tudi pri rabljenju dveh občih jezikov celo do armadnih potreb. Ako dokažejo nemške stranke nasprotno, da je poleg nemščine rabljenje madjarščine tudi kot skupnega jezika celokupnemu cesarstvu opasno, potem se utegnejo slovanski narodi eislitavske polovine razgovarjati glede na pretenzije, ki jih obseza logika nemških strank, drugače pa nikakor ne.
Važno postane tako zavračanje nemških pretenzij z nova sedaj, ko nemško-liberalna stranka predloži uže te jeseni poseben jezikoven načrt, v katerem izvestno postavijo nemški kot skupni državni jezik s solističnim dokazovanjem, kakor da bi bil ta jezik neizogibno potreben za državne interese. Pri tem dokazovanju modro zamolče, da pod državo umevajo oni zgolj tostransko polovino, ne pa celokupnega cesarstva. Slovani pa so bili, so in bodo na stališču skupnega cesarstva, ka-koršno so še v poslednjem desetletju zagovarjali in pri-poznavaii ne le n. pr. pokojni grof Thuii, ampak sedaj tudi uže pok. pl. Ant. Schmerling.
Rekli smo uže, da sedanje rabljenje dvojih občih
jezikov v cesarstvu ima le podstavo dejstvenosti, ne pa neizogibnosti. Ravno to pa sili k vprašanju : Ali sta nemški in madjarski jezik najprimerniše občilno sredstvo tudi potem, ko bi priznali potrebo ne jednega, ampak dveh občih jezikov v cesarstvu?
Obči jeziki imajo pri vseh večih ali manjših narodih dotične narode za seboj; to se pravi, oni se vstvaijajo in razvijajo na podstavi narodnih jezikov. Drugače je njih rabljenje ne le obče umetno, ampak preumetno, pretežavno, za skupno naseljenje dotičnih narodov protinaravno in velika zapreka občemu kulturnemu razvijanju. To kaže jasno n. pr. rabljenje latinščine v srednjem veku pri neromanskih narodih.
V Avstro-Ogerski obseza nemški narod okolo četrtino naseljenja; poslednje je torej znatna naravna podstava nemškemu jeziku ; madjarščine pa ne rabi kot materin jezik niti šestina naseljenja monarhije ; prav za pi-av le kaka osmina. S stališča primernosti mora se madjarščina kot obči jezik skriti pred nemščino, a tudi ta, ko bi zavladala kot obči jezik v vsem cesarstvu, bi silila tri četrtine naseljenja monarhije ukloniti se jej ter bi tako obtežila kulturno razvijanje tridesetih milijonov duš raznih narodnostij, in v tej ogromni skupini bi trpele največ slovanske narodnosti, ker je njih naseljenja dobra polovina v cesarstvu. Kultura slovanskih narodov je v Avstro-Ogerski zaostajala, oziroma še zaostaja zlasti zaradi tega. ker so se učni zavodi od zdolej na vzgor strojili z obzirom na izučevanje nemškega kot skupnega jezika. Ista kultura zaostaje tudi dandanes pri duvalistiški obliki, ko se kulturno razvijanje slovanskih narodov obtežuje v cislitavski polovini s poučevanjem nemščine, v ogerski polovini pa z vsiljevanjem madjarskega pouka. Kot kulturna država, kot država, ki stremi širiti civilizacijo celo zunaj svojih mej, sosebno proti vstoku, naše cesarstvo vendar ne more za veke ostati pri takih občih jezikih, ki se kažejo po vsem neprimerni in so zapreka občemu napredku civilizacije.
Kar se dostaje prava sedanjih dejanskih občih jezikov, je isto jako šepavo. Latinščina je poprej vladala v mejah cesarstva, in na Ogerskem dalje, nego v tostranski polovini. Nemški jezik ima vsaj veče tradicije, se je dejanski uvajal, ali zakonitega prava kot obči jezik nikakor nima, in sedanja tostranska ustava nikjer ne govori o nemškem kot občem ali državnem jeziku. To ustavo bi bilo treba še le prelomiti, porušiti, da bi se nemški jezik vsilil kot zakonit obči ali državni jezik. To pa ne gre, ne more iti, ker je ista ustava podeljena svečano od sedanjega monarha tudi za njegove naslednike. To, da se nemški jezik rabi, širi in vsiljuje kot državni jezik, ne daje še veljave zakonitosti, in zakonitost bi mogla nemščina doseči, ako se stvar izvrši ne potom sile, ampak ustavnosti, jedino po dogovorih pristojnih
zastopstev vseh narodov, torej pred vsem slovanskih, ki imajo dejansko večino naseljenja v cesarstvu.
Sicer pa kaže sedanje dejstveno rabljenje dveh občih jezikov v cesarstvu neposiljeno na vprašanje: Ali bi ne bilo možno v resnici uvesti v cesarstvu dveh občih jezikov, toda primerniše odbranih ? Proti nemškemu kot jednemu takemu jeziku bi se s tega stališča ne dalo mnogo ugovarjati, ker ima tradicije, znatno število naseljenja, veliko kulturo velikega živega naroda za seboj ; ta bi se dal porabiti kot~ skupni jezik morda celo za odlomke narodnostij, ki ne spadajo pod veče sorodne skupine v cesarstvu. Jedino za ogromno slovansko naseljenje bil bi nemški kot skupen jezik neprimeren, ako se d& tukaj pomagati drugače. A vredno je, da bi državniki avstro-ogerski mislili, kako bi jo popravili na to stran. Oni sami morajo čutiti, da vsiljevanje bodi si nemškega, bodisi madjarskega kot občega jezika slovanskemu naseljenju kakih 20 ali še več milijonov duš, je vendar ne le nenaravno, ampak naravnost proti vsakemu civilizatorskemu napravljenju. Tu bi bilo pač prikladniše, da bi se ravnali anologno, kakor pri nemških plemenih, katerim so, kljubu velikim razlikam njih narečij, izbrali jedno kot skupno narečje ter je polagoma razvili v sedanji občenemški literaturni jezik. Državniki avstro-ogerski dolžni so bili uže davno sami misliti nato, kako bi skupnemu slovanskemu naseljenju cesarstva omogočili jedno slovansko kot skupno narečje, in pri tem bi jim bili pomagali gotovo slovanski lingvisti in voditelji. Taka odločba bi bila na nepreračunljiv dobiček interesom celokupne države. Pokojni zgorej imenovani skupni vojni minister Bauer bi ne bil pri takem ustrojenju odvračal zahteve češkega, slovenskega in drugih slovanskih narodov glede na rabljenje njih jezikov v polkih naše armade: bil bi imel pred seboj dejstvo z jedne strani nemškega, z druge strani pa jednega slovanskega kot skupnega jezika za celokupne državne potrebe. Ne bilo bi mu potreba delati koncesij nasproti rabljenju madjarščine v skupni vojski, in ne bi bil imel skrbi zastran poljščine, češčine itd. po vojnih šolah, ker namesto teh bil bi običajen poleg nemščine jeden sam slovanski jezik kot obči jezik za administrativne, dogledno tudi vojne potrebe.
Pok. Bauerju videlo se je, da mu je neprijetna mnogojezičnost v vojnih učnih zavodih ; on, ko bi bil tak videl rabljenje samo dveh kot občih jezikov v državi, bil bi zajedno spoznal, da je laže polke uriti po 2 glavnih skupinah, jedno s pomočjo občega nemškega, drugo pa s pomočjo jednega občega slovanskega jezika. Tak ustroj bi podajal tudi slovanskemu naseljenju cesarstva podstavo za naravno kulturno razvijanje, z druge strani pa najprimerniše olajšave za vsakovrstno državno upravo vključno z vojaško. Naravniši bi bil tak ustroj uže zaradi tega, ker bi se manjšine in odlomki raznih narodnostij uklanjali dvema občima jezikoma,
katera bi imeli dve glavni in največi narodni (nemška in slovanska) skupini, v tem ko se sedaj sili največa, t. j. slovanska skupina k učenju nemškega in madjar-skega jezika, katera govoriti nasproti Slovanom dve manjšini, kateri niti skupno ne obsezati toliko naselje-nja, kakor slovanska skupina.
K temu je povdarjati še znanstveno stališče, s katerega je smatrati madjarščino jezikom manjše vrednosti, nego pa slovanščino, katera je znanstveno v isti vrsti, kakor nemščina. In vrhu tega bi se po takih 2 občih jezikih najprimerniše razdelile dvi vrsti kulture kakoršni predstavljati nemška in slovanska skupina; to ostane na veliko in v celoti resnično, če tudi je priznati, da je vstočna slovanska kultura, torej sosebno avstro-ogerskih Slovanov uže mnogo trpela in izgubila pod tisočletnim vplivom zapadne romansko-germanske kulture
Avstro-ogerski državniki so pa doslej v največem nasprotju s tu razkritim nazorom o primernosti nemškega in jednega slovanskega kot občih jezikov za ce-lokupnost cesarstva. Česar ni želel minister Bauer in ne more želeti noben njegov naslednik, to ravno se vrši v cesarstvu glede na jezike. Namesto da bi se sorodni jeziki pospeševali v smislu približnega zjedinjenja vstvarjajo se do današnjega dne ravno v slovanski skupini novi jeziki. Gališkim Rusom se vsiljuje nov, fone-tiški pravopis ter se s tem skuša ločiti jih v še veči meri od skupnega jezika. Srbom se je takisto stari pravopis popačil, in v Bosni se vstvarja sedaj „bošnjaški" jezik. V tem ko se Nemci drže strogo svojega etimologiškega pravopisa, kolikor so ga zasadili prvotno, priporoča in
vsiljuje se nekaterim Slovanom fonetiški pravopis. V tem ko Nemci rabijo svoja narečja jedino za omejene, krajne in lokalne potrebe, a se poslužujejo na zunaj in od plemena do plemena izključno občenemškega li-teraturnega jezika, vstvarjajo se Slovanom omejeni pokrajinski literaturni jeziki, in se delajo vsakoršne zapreke, da bi se oni ne poprijeli kakega kot skupnega literaturnega jezika. S takim napravljenjem se obča kultura obtežuje ali celo na neke strani onemogočuje med slovanskimi narodi Avstro-ogerske, država sama pa se ravno s tem oddaljuje od primernega sredstva jednega skupnega slovanskega jezika, kateri bi najprimerniše in tudi najpravičniše pomagal i njej rešiti jezikovno vprašanje glede na vsakatere skupne državne in vojaške ali potrebe skupne armade.
Preveč so jo zagazili, da bi bilo misliti kmalu na povrat k boljšemu ustrojenju občih jezikov v Avstro-Ogerski; razvidno pa je, da državniki obtežujejo sami najbolj vsakovrstno upravo, dokler se drže dosedanjega napravljenja. No, niti slovanski voditelji niso toliko modri ali odločni, da bi v celokupnem državnem interesu dovolj opozarjali na napake in neprikladnosti pri sedanjih občih jezikih. Sedaj, ko izroči Plenerjeva stranka v državnem zboru poseben jezikovni načrt, bila bi primerna prilika izpregovoriti temeljito in odločno tudi gledč na obče jezike, a tudi gledč na škodo, ki se godi tudi državnim in ne le slovanskim kulturnim interesom s tem, da se slovanski jeziki cepijo in vstvarjajo še nadalje, namesto da bi jih približevali in krčili na manjše število.
Poslanec Šuklje o notranji politiki.
Deželni in državni slovenski poslanec prof. Šuklje je sklical 26. avgusta v kranjsko dolenjsko Novomesto shod svojih volilcev, pred katerimi je v obsežnem govoru poročal o svojem delovanju ter pretresal sedanje položenje na Slovanskem in notranjo avstrijsko politiko.
„Slov. Narod" je priobčil njegov govor, kakor tudi to, kar je za Šukljejem na istem shodu govoril dr-Slane. Tržaška „Edinost" je presojala govor dolenjskega poslanca v obče in sosebno v pogledu na notranjo politiko. Kritiko o poslednji je „SI. Narod" ponatisnil po „Edinosti" ter pristavil, da se zlaga z njo. „Novice" so pa v posebnem članku razpravljanje Šukljejevo odobrile, oziroma pohvalile. Ker spada prof. Šuklje poleg kanonika Kluna med te državne poslance slovenskega naroda, za katerima hodijo malo ne vsi drugi, katera torej nekako vodita slovensko politiko v osrednjem parlamentu, je zares primerno, da si slovenske novine, po-gostoma dobro ogledajo nazore, kakor obče priznano, nadarjenega poslanca Šukljeja.
V Novomeškem govoru se je prof. Šuklje predstavil svojim volilcem ne le kot obče znanega stalnega oportunista, ampak tudi velikega separatista, oziroma partikularista. Pri tem, какб on sodi o sedanjem domačem prepiru med tako zvanimi konservativci in liberalci, in o vzrokih izpremembe notranje politike, pokazal se je posl. Šuklje kot tak, ki ali je v resnici kratkoviden in plitev ali pa smatra svoje volilce kot slepe in površne, torej take, za katere je dober navadni, če tudi po dejstvih in po drugi kritiki uže davno pobiti argument. Bodi si prvo ali drugo resnično, na take puhlusti ni molčati, in to tem manj, ko je slovenska inteligencija imela prilike slišati uže verojetniša pojasnila o vzrokih domačega slovenskega razpora in izpremembe notranje politike.
Posl. Šuklje se ni dotaknil zunanje politike, in vendar bi moralo biti tudi njemu znano, daje sedanja notranja tudi cislitavska politika v popolni zavisnosti od zunanje politike, in da ista zunanja politika odločno po-
seza cel<5 v slovenski domači razpor, ki uže nekaj let razsaja najbolj na Kranjskem. V tej zavisnosti, v tej zvezi je ključ pojasnilom, neugodnim pojavljanjem in iz-premembam ne le nasproti Slovencem, ampak tudi Čehom, gališkim Rusom in občemu položenju avstro-ogerskih Slovanov in našega cesarstva samega. S pogledom na zavisnost notranje od zunanje politike je še le možno presojevati pojedine metamorfoze notranje politike in tudi mnogo medsebojnih prepirov raznih slovanskih narodov. S pomočjo tega ključa ni le možno pravično soditi, oziroma odobravati mladočeško politiko, ampak tudi obsojevati vso dosedanjo politiko državnega poslanca Šukljeja in njegovih tovarišev, ki sede v Hohenvvartovem klubu ; možno je odločno zavračati oportunistiško politiko tistega poslanca Šukljeja, ki še le sedaj vidi čas, ki bode menda njega in njegove tovariše silil v opozicijo; samo da hoče on še nekoliko počakati ter s tem rešiti lojalnost svojega postopanja. Po njegovem so ti, ki so sedanji sistem obsodili uže mnogo let poprej ter dosledno pristopili k opoziciji, menda — nelojalni; on jedini reši lojalnost postopanja slovenskih poslancev s tem, da prejde s tovariši v opozicijo še le pri poslednji pojavi sedanjega sistema, katera pojava bode imela za slovenske oportuniste značaj sile, zaradi katere ne bode možno več hoditi v zvezi z nemško levico in pa poljskim kolom!
No, da prejdemo k nekaterim točkam, opustimo tukaj Šukljejevo sofistično zagovarjanje valute in vinske klavzule ter omenimo najprej njegovo trditev, da domačega ražpora ni treba bilo. Gotovo ne! Ali ta razpor dobiva svoje netilo od zunaj, kar je najbolj razvidno iz znanega skupnega pastirskega lista od jeseni 1. 1887.
Znano je, kaka kvalifikacija se zahteva dandanes od teh, ki hočejo postati visi pastirji med slovanskim naseljenjem našega cesarstva v obče, in da se nahajajo taki svečeniki, ki odgovarjajo zahtevani kvalifikaciji, je neoporečno, a za slovanske narode tužno dejstvo.
Škofi postajajo po imenovanju sicer vodje domače konservativne politike in so načelniki in zapovedniki podrejenim, „konservativno" politiko uganjajočim organom; z druge strani so pa ti visi hierarhi sami organi njim nadrejenih politiškili organov. Kdor hoče torej prav presojevati današnji domači prepir ne le na Slovenskem, ampak tudi drugod, mora smatrati te vrste razporov kot posledico, katero zahteva in jo je z vspe-hom dosegla viša politika, ki seza izza mej in zopet čez meje našega cesarstva. S tem, da so spoznali najprej na Češkem ta mnogovrstni vpliv visoke, notranji nadrejene politike, pridobili so si Mladočehi, tudi brez vidnih vspehov, nepreračunljivih zaslug za državo in slovanske narode, in vspehi te mladočeške opozicije bi bili še veči in tudi za posl. Šukljeja razvidni, ako bi bili on, njegovi tovariši, v obče Hohenvvartov in še kak
drug klub imeli istočasno isto spoznanje in voljo, stopiti v jednako opozicijo ter pridružiti se Mladočehom, kakor so to z dobrim zgledom pokazali členi nezavis-nega hrvatsko-slovenskega kluba.
Žal, da prof. Šukljeja silijo še le najnovejša dejstva k takemu spoznanju, vendar še ne k odgovarjajočemu dejanskemu koraku.
Drugače pa posl. Šuklje primerno, jednako z. narodnimi novinami, kaže na neprikladost domačega prepira in na neveljavnost razlogov, s katerimi vzdržuje klerikalna stranka ta prepir na Slovenskem, sosebno na Kranjskem; saj razmere na Slovnskem niso take, kakor n. pr. med Nemci z močno, vse drugače barvano liberalno stranko. No dasi je ta del Šukljejeve kritike dober, umesten vendar ni ravno od njegove strani. On jo je uže tolikokrat zasuknil po raznih vetrovih, da narodna stranka ni uže vedela več, pri čem, da je ž njim, in da so bili momenti, ko je visel ta slovenski zastopnik bolj v klerikalnem ali konservativnem taboru, nego pa v narodnem. Tudi napravlja nekako čuden vtis ostro, dasi zasluženo kritikovanje klerikalne stranke od takega poslanca, ki sedi v državnem zboru v jednem in istem klubu s kanonikom Klunoin, torej nekakim očitnim vodjo in zagovornikom konservativne stranke na Slovenskem. V Hohenvvartovem klubu je jedro konservativne stranke našega osrednjega parlamenta; kako bode to jedro postopalo nasproti posl. Sukljeju, kedar bode zagovarjal interese slovenskega naroda, kakor jih razume on! Tu bi doslednost od prof. Šukljeja zahtevala vse kaj drugega, kakor pa vstrajanje v konservativnem kljubu Dunajskega parlamenta.
Suklje pravi: „Jedno je naglašati pred vsem : stara desnica je vsled prevrata na ČeŠKem razdrobljena, in dandanes ni nobenega upanja, da bi se zopet mogla zjediniti". Iz teh stavkov je razvidno, da Šuklje bi še želel take desnice, in da obžaluje, da je preobrat na Češkem provzročil njen razpad. V tem se kaže funda-mentalno napačna politika prof. Šukljeja, kajti ravno v tem, da je razpadla neslovanska desnica, je največa. sreča za nadaljnje razvijanje, četudi bode to razvijanje, kakor priznava sam prof. Šuklje, začasno ali morda tudi dolgo silno neugodno za slovanske narodnosti. Največa zasluga Mladočehov je v tem, da so razdrobili poprejšnjo desnico, kakor bi bila največa njih napaka v tem, ko bi oni pripomogli k obnovljenju iste desnice. •Poleg Poljakov je Hohenvvartov klub omogočeval poprejšnji „železni obroč" ; ta dva kluba sta, vsak po svoje, tudi dandanes protislovanska kluba, in je le kratkovidnost vzrok, da tega ne izprevidi ali noče pripo-znati posl. Šuklje, in da vsled tega še sedaj sedi mirno v Hohenvvartovem klubu, dasi priznava sam, da niso slovenski poslanci v tej dobi ničesar dosegli s pomočjo tega kluba.	, +
Sistem notranje politike, kakor smo videli, je tra-.
jen", vsporedno trajen, kakor zunanja politika. Vsled tega dejstva, ki se more dokazati kot istinito s stoterimi dokazi in pojavljenji, je pač najivno trditi, kakor da bi bili mogli Mladočehi slučajno pri glasovanju o dispozicijskem fondu izpremeniti notranjo politiko. Veče najivnosti si pač ne moremo misliti.
.Grof Taaffe je pri vsem, kar je, vendar sluga zunanje politike; on ne more delovati proti njej, tudi ko bi imel voljo zato. Nasprotno, on je bil spreten dovolj, da je prejšnjo desnico vodil tako, da se niti ni zavedala pravega pomena, ki je v trajni zavisnosti notranje po-? litike od zunanje. V resnici je bilo težavno takoj spoznati pomen nastopa Taaffejevega in še bolj postopanja pri njegovi politiki. Poslednja se je razkrivala le polagoma po raznih dejstvih; očitniša pa je postala še le po objavljenju pogodbe med Nemčijo in Avstro-Ogersko. Odtlej bi bil moral pač tudi prof. Šuklje spoznati, kaka smer, bodisi prikrita ali razkrita, je prav za prav v notranji politiki. Šuklje vidi še le v sedaj možnem združenju nemške levice s Poljaki preobrat sistema, ki bi naposled tudi njega s tovariši prignal v tabor opozicije ; v resnici pa je ta sistem bistveno jednak od nastopa Taaffejevega, torej od istih dnij, ko se je zaključila pogodba med Nemčijo in našo monarhijo.
Po takem je pač bistveno jednako, kake alijancije se vrše s pomočjo Poljakov v Dunajskem parlamentu ; kjer so Poljaki, tam je pomoč za protislovanski sistem, in ta sistem je bil protislovanski tudi tedaj, ko so Poljaki skupno postopali s Hohenwartovim in staročeškim klubom; poprej so se Staročehi potrebovali, sedaj take slovanske pomoči ni potreba. Vsled tega je možno trajni, nepremični sistem tudi očitniše razkriti, torej tudi očitno izvršiti združenje Poljakov z nemško levico. A če ostanejo Hohenwartov klub in slovenski poslanci, členi tega kluba, pri dosedanji politiki, so moralno mnogo odgovorniši, nego pa Staročehi v poprejšnjem železnem obroču; kajti poslednji niso mogli doseči toliko spoznanja, kakor ga morejo imeti sedaj Hohenvvartovci, in torej tudi prof. Šuklje z ostalimi slovenskimi členi tega kluba.
Radi beležimo, da Šuklje pripoznava potrebo, da se uredi zamotano jezikovno vprašanje. K temu pristavlja: „Baš mi Slovenci najbolj čutimo, da nas čl. XIX., izražajoč golo načelo brez prave dispozitivne vsebine ne varuje, da mu treba pred vsem omisliti izvršilni zakon, sicer ostane vedno na potrpežljivem papirju, in nikoli se ne iznebimo mučne jezikovne borbe". O jezikovnem predlogu, ki ga namerja ponoviti Pienerjeva stranka, pravi, da ga bode treba dobro ogledati, „ali če bode podoben prednikom svojim, predlogu Scharschmidovemu in Wurmbrandovemu, potem je bolje, da nadaljujemo vsiljeni nam boj ter odklonimo nasvete, kateri merijo zgolj na naše podjamiljenje".	., ч
O tem predmetu smo mi .v 16. št. „Slov. Sveta"
govorili na uvodnem mestu in kazali, da defenziva na to stran od slovanske strani je slabša, nego ofenziva, t. j. mnogo bolje bi bilo, da bi slovanski voditelji in zastopniki izdelali svoj načrt, tak, kakoršen bi odgovarjal nameri in smislu čl. XIX. drž. osnovnih zakonov. Šuklje po lastnih besedah ne pričakuje nič dobrega od Plener-jeve stranke, in vendar se pripravlja le na upor <proti' neugodnemu predlogu.
No tudi od Šukljeja samega na to stran bi ne> mogli se nadejati odločilnega, zadostnega. On povdarja potrebo rešitve jedino jezikovnega vprašanja, v tem ko, do cela prezira vprašanje o organizaciji za narodno: zaščito; on te mnogovažnejše in celo odločilne točke pri čl. XIX. ne pošteva, dasi ta člen obseza uslovja za zaščito narodnosti in jezika vsakega naroda, in sicer narodnosti, kakor je dostojno po pomenu in važnosti, na prvem mestu.
Izvršenje tu mišljenega člena XIX. v smislu naci-jonalne avtonomije, torej narodne organizacije, kakor jo zahtevata člen, Šukljeju niti na misel ne pride; on bi bil srečen, da bi se rešilo zgolj jezikovno vprašanje, ter ne pomisli, da bi v tem pokopali pravi smisel čl. XIX, s tem pa tudi izkopali, kljubu jezikovni rešitvi, — grob slovanskim narodnostim! Da, prof. Šuklje je bil toliko drzen, da je pred leti v „Praški Politik" prorokoval v posebnem članku, da nacijonalna avtonomija je še daleč od izvršenja, v oddaljeni bodočnosti, in prvo nemško liberalno židovsko glasilo „N. Fr. Presse" mu je v tej točki z največo radostjo pritrjevala! Taka je, s poslanci, kakoršen je prof. Šuklje, se ve da ne pridemo nikdar do izvršitve čl. XIX.; te vrste ljudje nimajo pri svojem oportunizmu ne časa, ne volje, ne poguma da bi sami odločili se za predlog, po katerem bi se zares rešilo jezikovno in narodnostno ali, bolje, narodnostno in jezikovno vprašanje. Za to kardinalno in odločilno delo treba je drugih mož, nego je partikularistični in separatistični zastopnik Šuklje.
Šuklje pripoznava potrebo izpremembe volilnega reda, toda za občo volilno pravo on sedaj še ni, in to zaradi tega, ker po njegovem bi bil skok prenagel, ker v slovenskih pokrajinah ni še veleobrtnije, torej ni še za nas vprašanje aktuvalno, in naposled, ker „moramo uvaževati naše zaveznike na desnici ter ne smemo jili žaliti zgolj radi nekega, teoretičnega načela".
Tu se zopet kaže doslednost, prvič slovenskega separatista, ki pošteva jedino to, ali je, ali ni še razvita velika obrtnija na Slovenskem-, kaka je med drugimi Slovani ali v obče, o tem se on ne zmeni; več mu je drugič za to, da ne žali svojih zaveznikov, pred vsem se ve da — Poljakov, potem Hohenwartovcev samih. Da pa je z napadi na naše Klunovce žalil zajedno nemške Hohenvvartovce, to mu ne beli glave. Tudi to ga ne skrbi, kako naj bi se volilni red ponaredil za vsak narod ,y skupnosti, ne. pa jedjno za. posamične
pokrajine, tudi to se ne kaže njemu za sigurno bodočnost pojedinih narodov nikakor potrebno ; no pri načelnem nasprotniku nacijonalne avtonomije, pri poljskem zavezniku je to tudi jako — umevno.
Tak je torej politiški razum slovenskega poslanca Šukljeja; tak razum je vsaj razkril svojim volilcem. Niti jedne besedice ni izpregovoril o potrebi solidarnosti slovanskih zastopnikov; niti slovke nisi slišal o tem, da narodnostno in jezikovno vprašanje je treba rešiti za vse narode jednako in istočasno ; niti jedenkrat ni pošteval ostalih slovanskih narodov kot takih in organizacije za vse te narode.
Da, Šuklje tira v Dunajskem parlamentu s proti-slovanskimi zavezniki protislovansko politiko, s Poljaki in Hohenwartovci. A da so poslednji jednako v proti-slovanskem taboru, to dokazuje vsa zgodovina Hohen-wartovega ali sedanjega konservativnega kluba. Oba kluba se bratita v parlamentu in pri banketih ob zavrženih zasedanjih, in zakaj ne? „Conservative Correspon-denz". organ Hohenwartovcev, poroča, da poslednji ho-
čejo tudi sedaj posebe izkazati svoje simpatije k poljski frakciji; saj je to le izraz „Antente cordiale" obeh po njiju principih sorodnih klubovV teh dveh kolobarjih torej se posl. Šuklje dobro počuti, tema je zvest pristaš, in ni čudo, če mu tu od vsega Slovanstva ostaje jedino skrb za slovenske pokrajine v smislu omejenega, da lokalnega partikularizma in po največ separatizma specifičnega njegovega razuma.
Take politike imajo Slovenci sedaj na Dunaju, in Šuklje se prišteva še k najboljšim. Razvidno je, da slovenski narod in sosebno njegovo novinarstvo ima še mnogo, mnogo zadač, da vzgoji druge vrste zastopnikov, kateri bodo kazali drugačno doslednost, ne v oportu-nizmu, tudi ne v protislovanskem separatizmu, ampak v razumu za skupne kulturne interese slovanskih narodov naše države. Slovanski kulturni program je sedanjim slovenskim zastopnikom deveta briga ali pa nepoznana dežela. Mladina slovenska, vzgojuj se, pripravljaj se, da nekdaj primerniše, dostojniše zasedež stole sedanjih slovenskih zastopnikov!
SLIKA.
Široki se ribnjak lesketa,
Zeleno ga drevje obdaje. Veselo pa stara raca vesla,
Za njo pa se rivajo race mlade. Oči se veselja mladim iskre,
Perutami mašejo vse nad vodo, Glavice zavijajo, lišpajo se:
Saj videle pač so mlado gospo I
A modra stara raca svari,
Na delo otročad milo zove, Razlaga življenja modrost in skrbi, Da modro delo z zabavo druže. Saj vsaka vendar sama že ve:
Življenje je muke in dela polno, Iskati je treba hranice vse
Od ranega jutra tam v noč še temno.
Ponavljajo race nauke modre,
Z glavicami kimajo, vse že vedo. Naukom pritrjajo goske mlade:
Vsak dan jih od mamice svoje čujo. In sliši se račji in gosji krik,
Da ribice male in večje hite, Da čule bi modrost vsaj za kak mig, Kako se tu race in goske uče.
Saj težka je za nje življenja modrost:
Nedolžne si plavajo, se vesele, Na nje pa preži življenja ostrost: Jih ščipljejo raki in ščuke love.
Komaj pa posveti solnce ljubo,
Veselo ribici srce igra, Da kar bi skočila si nad vodo, Ne misli: nevarna je igrica ta.
A goske in race ribe uče,
Da goske učene in modre so, Da goska lepše, ko jastreb poje,
Kako pa ribice neme pojo ? Modrosti se čudijo ribice vse,
Hudo pa, hudo ali vsako boli, Da ribica nema nikdar ne pove, Kaj glavica njena uči se in ve ?
Le žaba ne sluša ni gosek ni rac, V rogozju na blatu modra čepi, In briše široki si potni obraz,
Ter žabe krog nje sedeče uči : Ne slušajte ve modrosti sveta!
Saj veste, kako je ta svet zapeljiv, A veste: čaplja koj pričaplja, Pogin pa pripravi žabi genljiv.
Široki se ribnjak lesketa,
Zeleno ga drevje obdaje. Visoko nad njim se jastreb mota, Po gosko si švigne: starica je'. In goskice, račice vse le kriče,
Krdelo pa žabje v vodo hiti! Le ribice bistre se nič ne boj6
Ter gledajo, kaj se na svetu godi ?

Iz poezij Fr. Levstika.
Želje
Ko k mojim ustom bi jenkrat
Ti usta svoja položila, Poljuba dva ali tri podat', Ali vzeti dovolila,
Naj bi cesarska krona se
Na glavi mi svetila, Ne del nerad z glave bi je Za tako slast plačila!
Izvirnik.
ж e л ia.
Ko k моих yctom 6u жлкрат
Tu уста свои подожила, Полиба два алт, три нодатг, Алб взати доволила,
Haii бн цесарска кржна са
На глав& ми св^тила, Не дкл нерад з главе бн ia За такж сласт плачила!
ЛамурстЛ.
Ж е л a н i е.
О, еслнбг ти хотв разг иенл
Всл вспихну†бн поцкловала, Три иоцклуа или два
Дала илl огб нена бн взнла:
Хот[, главу царсгаи би в1шецЂ
Мн1; покршвалг и украшалг би, Охотно снмћ 6т> его TBoii жрсцг, Теба же сладко д^аовалг би.
фр. Целестинг.

Iz
Krčevinskih potočni c.
ELEGIJA.
Ni nam vsa nada še proč, le upajmo, dragi rojaki,
Da bo inači ta svet in na njem drugi ljudje. Mnogo trpljenja je nam delila prebritka usoda,
Britko trpljenje naj v slast s časoma se premeni. Kdo ve, zakaj le nekim ljudem bi bilo trpeti?
Kdo vč, zakaj bi vseh sreč broj bil le nekim ljudem. Ni bil ljubljenec Slovan usodi od svoje zibeli;
Mačeha bila mu prej; mačeha mu je sedaj. Je-li na svetu baš on izvoljen, da vedno bi trpel ? Mora baš zaničevan biti v ponižnosti on ?
Много шнлости y Bora, — Besi граннцг его дгобовв!
Homjakov.
Morajo li njegovo posest napadati tujci ?
Kdo jim je dal to oblast ? Kdo jim podelil to moč ? Stresimo — saj je že čas — z ram breme žulečega jarma
Dosti nas dolgo teži, dosti nam dela nadlog. Nam bo gotovo v pomoč od Boga brezmejna ljubezen,
Ki jo vsem ljudstvom deli, kar jih na zemlji živi. Milost njegova porok nam bodi njegove pomoči,
Milosti take Slovan vreden je bore trpin, Da bo pretresal trepet vsem srca sovražnim nam ljudstvom, Kakor nam tresel doslej srca pred njimi je strah.
Božidar Flegerič.
Doktoru Malinitu.
Nije šala neizmjerna slava, Sirom zemlje što se tebi poje : Рб se svieta tebi pokorava, Kapelani grozno te se boje!
Svaki fratar znade ime tvoje, Dično ime doktorskega lava! Seminarci ljute biju boje, Boblje tvoje, sve za tudja prava!
A ti bane, satrle te mane, Što te rese više no vrline, Oj fratarski divni kapetane !
Ti na jadne jauk domovine, Što pretužne boravi nam dane, Ti se smiješ, prvi njezin sine!
Dobre voljice
Prigodni Ciceroni. Zborom divni velikani, Ali tvorom još neznani ; Malo vriedi, vendar vriedi: Tko ih čaje, možda sliedi — Te, što može, i učini, Da koristi domovini.
Ali,..
Hrvat i Slovenac Jedna krvca, jedan rod — Ali ka slobodi Nije njima jedan hod.
S raznih razloga. Šta če kobcu pjesan slavuljeva? Šta milošta vuku jaganjčeva? Šta li oslu čar i miriš cvieča ?
Al je vendar slavulj kobcu mio, Mrkom vuku janjac crn i bio, Oslu cvieče, pjesnikova sreča.
Liepa ostavsina.
Umro pjesnik velikaš, Čast i dika, ponos naš; Kako rodu dobar bio, Sve je njemu ostavio : I romanci i baladi Neizmjeran, divan broj, Silnu silu lirskih sklada, O slouodi epski poj; Vrhu toga četir sina, Ubio ih Davor-bog: Dva su Švabe, dva Latina, Sram ih jeste otca svog.
Dr. A. pl. Budievoj.
Sta M koja najvolila'?
Pala magla na livadu, U toj magli tri djevojke. Jedna drugoj govorila,
B i s e r j e i a 1 e m o v i.
Šta bi koja najvolila. Najstarija govorila: „Ja bis blago najvolila" ; A srednja je govorila:
Koliko ih ima, koji zuadn 11» izllst po koju kraenu narodnu pjesmu?
„Ja bi' ruo1 najvolila"; Najmladja je govorila: „Ja bi draga najvolila — Ti češ blago potrošiti,
Ti češ ruo poderati, Ja ču s dragim živo vati.54
Hiba i djevojka.
Djevojka sjedi kraj mora Pak sama sebi govori: „Ah, mili Bože i dragi! Ima Г što šire od mora ? Ima' 1'; što duže od polja ? Ima Г što brže od konja? Ima 1' što sladje od meda? Ima I' što draže od brata?"
Govori riba iz vode : „Djevojko luda budalo ! Šire je nebo od mora, Duže je more od polja, Brže su. oči od konja, Sladji je cjelov od meda, Draži je dragi od brata."8
Postelju sam namjestila.
Postelj u sam namjestila,9 U nju leči neču,.10 - Ako li bih ja i" legla, Pozvati te neču.
Ča" je Mare letni dan delala?
Ako li te i pozovem, Pokriti te neču.
Ako li te i pokrijem, Ogrlit te neču.
Ako li te i ogrlim, Poljubit te neču.
Ako li te i poljubim, Ugriz ti te neču.
Ako li te i ugriznem, Zabolit te neče.
Ako li te i zaboli, Umrijet mi nečeš.
Majka Maru preko mora zvala: „Jesi Г Mare, te rube oprala?" „„Nišam, majko, neg" stoprv'4 počela"
1 volim = ich vili lieber, najvolim = ich will am liebsten.
—	1 bi - bih. 3 v. op. 2. — 4 ruo — ru&o — v. u zadnjem broju op. 12. sub „Kraljevič Marko i orao" — v. op. 3. — 5 Prspd.: JJajstarija govorila: „Ja bih prsten najvolila"; A srednja je govorila: „Ja bih pojas najvolila"; A najmladja govorila: „Ja bih Janka najvolila. — Prsten če se razkovati, Pojas če se razderati, A Janka če meni bjti, Janka biti čak do vleka"- — 6 ima = je (es gibt).
—	' ima T—izg.: imal — 8 Prspd.: „Bre, ne luduj. tico sevdeliio! oire nebo od mora sinjega, Brže oči od konja viteza, Draži dragi
Maj
Na gospodskom trgu u malenom gradiču sve vrvi od svieta. Bit če se dogodilo nešto važna — epohalna. Što je ? Zaustavio se tamo Taljan sa majmunom. Liepi majmun — okretno zviere. Na glavu nakrivie „chepi", iz crvenih gačica viri mu dugi rep, a dlakavo mu tjelo pokrio crveni frak sa zlatnim pucima od mjedi. Ulovio ponosno šapom drvenu sabljicu — pozdravlja kapicoin svjetinu, puca ko vojnik, al najviše se ljudi čude, gdje
„Ča si, Mare, letni dan delala?" „„Pri moru sam ružice trgala, Puna njedra i puna rukavca.""
...... ' ,	!	r
od brata jedina". 9 U varijantu glasi prva kitica: „Spravila sam večericu, Večerati neču". Onda je „Postelju sam namjestila, U nju leči neču" druga kitica. — Mjesto „Postelju sam namjestila" pjeva se takodjer: „Prostrla sam posteljieu". — 10 Kiticam se pripjeva: „Kato, zlato, u nju leči neču", „Kato, zlato, pozvati te neču", „Kato, zlato, pokriti te.neču". itd. — 11 ako bi i = če tudi.— 13 ča = što. — 13 neg — nego — ampak, temveč. —- 14 stoprv = še le. —
Priredio Dr. Trnoplesar.

m u n.
se on na gospodarev mig digne i ustrmi ko ,baka" pred gospodinom ,kapralomu. Čemu se taj sviet čudi?...
... Da zaviri u stanovitu evropsku sabornicu, vidjeo bi taj sviet, kako se tamo na višji mig digne i ustrmi čitava legija baš kulturnih i umnih ljudi. A taj na noge vriedi nešto više od majmunovog dizanja, njim se kroji sreča čitavom jednom narodu po slobodnoj volji i razumu tih dresiranih majmuna!
J?. Katalinič-Jeretov.
В0Р0ТЂ.'
Спатв uopa,3 св^ча сгор^ла; Да и тш, моа краса,' Голова отлжелк.та, Кудрн лкзутх на глаза.4 Стан!. вотг тутг передг иконои,6 R постелвку стану6 етлатв. Не, ciitmu7 же кластв цоклонн,8 Богородиду читатв.9 Видишв, глазки-то б^днлжки10 Такт> и црослтсл уснутБ,
Iz F e t o v e*) muze.
Толбко воротг у рубашки1' Надо" прежде разстегнутв, „Отчего" же, нлнл," надо ?" Надо, другх мои, чтобг тобои, Не сводл свлтого взгллда, Љобовалсл'5 ангелв твои. Твои храннтелв, анге.п, Божш, ПрилетаетЂ по ночамх, Какг и ти, дитл, пригожш,16 Толвко" крилвл" цо плечамг. КакЂ твок онђ видитг душку,
ВоротЂ вскрнтг и тихг гвои сонг: Тихо справа на подушку,20 Улибалсв,21 слдетЂ онђ. А" закрнта душка, сдрлчетг" Душку воротг, смутни" снн: Ангелв взгллнетг u заплачетт., СлдетЂ сђ л£вом еторонн, Надг тобои, Господнл еила! Даи, a ворогв распушу. Ужб подушку л крестила«5 — И тебл перекрешу . . .
*) Glej št. 1. „Slov. Sv." 1893.
1 воротнркг, vrat = vratnik (koler). 2 врема, čas. 3 красота, lepota. 4 очи. 5 Podoba božja v omarici s steklenimi dverci, v kotu prirejena, pred njo večna luč (lampica) tli. * начн.у. J hiti. 8 кла-Hiiitca. становигвса, на код4ни poklekniti. 9 moliti „Ceščeno Marijo". 10 sirotke, sirotice (oči). 11 srajčka, srajČica. 12 je treba (= надобно, potrebno). 11 zakaj (že «= neki, pa, pač — kaže nevoljo).14 нанмса,
varuhinja, prav za prav pa slovenski otroci te premile domače šarže ne znajo; i tukaj ta zanimivi tip domače prisluge gine in gine,.. 15 radovati se nad. " lep, fleten (пригоднии, brauchbar). 17 le, samo. 19 perute. 19 если, когда, če, ko. 20 blazinka, ozglavjice " smehljati se. 22 Sledeči stavki so uslovni do: 23 skriti. 24 moten, težak (strašne sanje). 21 križati, prekrižati, a dalje bo prekrižati. '
„Зд'к-1, n всл noaaiff, п вса правда1 того, теперв2 уже изчезиувшаго' бита; зд^св весв битг и вс£ основн бнта етарои деревнн.1 КакЂ-будто и зту д^тскуго5 ст> божницеи,6 откуда, осв^ценние мертцакцеи ламдадкои, гллдлтх темнние лнки' свлтнхг сг пконђ, переходшцихт. изђ рода вг родг, плпго," такуго точло,9 какал сиасла'" длл Россш Пушкпна, и ребенка," окруженнаго атон атмосферои ти-шинн, сиоконствјл, тихаго и теплаго релипознаго чув-сгва, ребеика, растуцаго среди природн, среди просто-
1 resnica, istina. 2 sedaj. s izginiti. 4 te besede po slovenski
ni možno izraziti, ker Slovenci si brez lastne skušnje ne morejo
misliti i predočiti tega, kar je Rusu деревна njegova. To ni nemški
Dorf, tudi ni slovenska vas (ves), pač pa je nekaj takega, kar čuti
marsikateri ubogi slovenski šolarček v nemškutarski šoli in v nem-
душнаго бнта, среди простодушнаго народа, чтобн когда нпбудБ сђ лгобовк) нзобразатв н зту лрироду, и дтотг на-родЂ во всен пхг иоззш и правдн ..." Литер. - крнт. очерки 10. Елагнна. Русск. Б$ст. Маи 1893.
Moj additamentum pa naj bode : „Ko bi v teku vekov od ruskega naroda ne obranilo se ni jedne bet-vice pomimo (razun) zgorej navedene pesmice, ruski narod bi vendar le ostal, kar je : narod veliki, daro-viti, bvezsmrtni . . .
škutarskem mestu, če britko joče in stoče pred počitnicami: „Kedaj me neki pustč domov, domov na pečko, v štibelček ...?!". s otročja soba. * omarica z raznimi podobami božjimi. 7 Podoba. • glej zgorej št. 14. 9 ravno. 10 rešiti. 11 otrok.
Božidar Ivorcov.
Br* atovska
SANJE.
Kdo se ne spominja iz svojih prvih šolskih let po vseh knjigah tiskane povesti: „Bratovska ljubezen?" Kdo se ni čudil sinoma Albrehta I. in njune medsebojne ljubezni ?
Nekaj sličnega sanjalo se mi je nocoj. Prikazal mi se je v sanjah sodnik-mož resen in strog. Pred njim sta stala dva moža različne visokosti. Sodnik piše in piše, naposled privzdigne vendar glavo in gleda sedaj jednega, sedaj drugega s prodirajočim pogledom. Ker mu oba gledata naravnost in neustrašeno v oči, vpraša: „Kak6, da sta dva tukaj ? Zatožen je samo jeden, da je bil pri slavnosti Slavjanskega blagotvoriteljnega ob-ščestva v Petrogradu, kateri izmed vaju je ta?"
„Jaz !", odgovorita jednoglasno oba.
Začuden ju gleda sodnik in začudeno gleda viši mož manjšega, na kar reče visoki mož: „Torej tudi Vi, mislil sem, da sem bil sam".
Sodnik: „Kdo izmed vaju je govoril one veleiz-dajske besede?".
Manjši mož: „To niso veleizdajske besede, to je samo pozdrav brata bratu (kateri ostane brat, in če je razkolnik desetkrat), simpatija je to do bratov, ki govore nam slični jezik; to je pozdrav, kakor pozdravlja pošten avstrijski Italijan svoje brate na poluotoku, kakor
ljubeze n.
pozdravlja pošten Nemec svoje sorodne brate tam gori v Germaniji".
Torej, Vi ste Anton Jakič, ki se je drznil--"
„Ne, to sem jaz, gospod sodnik", pravi viši mož prepričevalno.
„In kdo ste Vi ?", vpraša sodnik manjšega moža.
„Jaz sem oni, katerega tožijo, da je govoril pri Slavjanskem blagotvoriteljnem društvu veleizdajske besede".
„Prosim, to sem jaz".
„Ne, to sem jaz ..."
Vzbudim se, solnce mi je uže prisijalo v sobo. Zaprem zopet oči, da bi mi sanje ne izginile iz spomina, da bi se mi še jedenkrat pokazala plemenita moža.
Istega dne dobim „Rimskega Katolika", kjer dr. Malinič, ne da bi ga kdo vprašal potem, ovaja z razprto tiskanimi besedami brata svojega Antona Jakiča radi pozdrava bratom Rusom ob priliki, ko je praznovalo Slavjansko blagotvoriteljno obščestvo svojo petindvajset-letnico.
Ovaduštvo pa je lastnost in sicer tako grda, da se ne more oprostiti niti tako nizki stvari, kakoršna je ženska!
Sanje moje pa so bile, žal, le slepilne sanje.
o+6.
JR I C H.1
Napsal Jar. Vrhlick^.
V železničnim kupe II. tridy2 sedšla proti sobč dvč	Hezke« dšti, tak mezi dvanacti a patnžicti lety.
devčata.5 Jela4 patrne» — dle čern^eh kožen^ch map s Starši, na poliled vdžnejši" černovldska sympatickčlio obligatnim zlat,ym „Musik" pohozenych6 na vedlejšim7 ovalu, sedšla klidne,! na svčmsedadle; mladši, koketni sedadle — ze školy nebo9 z ustavu9 nekam blizko za blondynka tupeho16 nosiku" a šelmovskych18 oči vrtšla
Prahu k rodičum10 na letnim bytš" meškajicim."
se neust&le" šukajic20 hned21 nčco v pfiručni" cestovni"
kabelce," hned na sitfce" nad jich hlavami, kde odpo-čivaly jejich parasoly. Posud" divky nepromluvily.27 Starši prohližela28 s klidem29 Madon z rdmfi'0 svych vyhližejicich31 vukolni,32 jistš" stokrat procestovanou« ne pravč35 maleb-nou3" krajinu, mladši byla cele zaujata*7 svym šukanim.38 Konečnč vytdhla39 z kabelky dva pomeranče a s usmi-vavym" posunkem4' nabizela42 jeden svč družce. Tato odmitla v&žnym posunem. To mladši nezarmoutilo.« Položila si jeden pomeranč do klina" a naloupla druhy! Odhrnula bilymi prstiky pl&tek" kary" a pohroužila" radu" perlovych91 zoubku do krvaveho masa. Brzy se všaks°jeji posud51 usmšvny obličej" zakabonil« a sou-časnš» bleskurychle" letžl nakousnuty pomeranč ote-vfenyms« oknem. Divka selila po drahem. Byla však juž patrnš rozmrzela" prvnim nezdarem/8 druhv pomeranč v puli roztržen brzy nasledoval59 svčho prvniho sou-druha.«0
„Ale, Louiso, coM to dšl&š", ozvala se pfijemnym62 altem černovlžiska, takhle vyhazovat"3 pomeranče, to je prece« opravdu hrišne!"
1 Hrich = greh — 2 trida = razred — 3 devče = dekle
—	4 jeti = peljati se — 5 patrne (adverb.) — razvidno — jela patrne — die = peljali ste se, kakor se je razvidelo — iz ... .
—	6 pohoditi — vreči — 7 vedlejši, adj. od vedle — poleg — 9 nebo = ali — ' ustav = zavod — 10 rodiče = roditelji — 11 byt = stanovanje — 12 meškati = muditi se = 13 hezky — lep — 14 važny — resnoben — 15 klidnv = miren — " tupy — top — 17 nosik = nosek — " šelinovsk^ = vragolast, neporeden
—	19 neprestano — 20 sukati = iskati — 81 hned — hned = sodaj — sedaj — " priručni = priročen — 21 cestovni =« pčten 24 kabelka = torbica — " sitka => mreža — 26 posud = doslej
—	21 mluviti = govoriti — 28 prohllžeti = pregledovati — 22 klid = mir — 30 ram = okvir — 31 vyhližeti = izgledati — 32 vukolni, adj. od vukol = okrog; vukolni krajina = okolica — " jiste = gotovo — 34 cestovati ч potovati — 35 ne prave = ne ravno, baš — 35 malebny = slikovit — 37 zaujat = zabavljen — 58 šukani gl. 20 — 39 vytahnouti = potegniti — 40 usmivavy •= smehljajoč se — 41 posunek >= pogled — 42 nabizeti = ponujati
—	43 zarmoutiti ■= žaliti, žalostiti — 44 klin = krilo — 45 platek
„Eli, co, prvni byl nahofkly65 a druhy se špatne6® loupal, kdo by se s tim zlobil", a co bylo hfišneho na tom ? Ty prece nevšfiš snad", že jest пејаку hrich — dšlat prece smim všecko, co сћсГ", pokud" smim a moliu. A to takč™ budu73 dšlat", dodala s energickym pfizvukem.74
V tom zapiski vlak. Dšvčata bjda na sve stanici.75 Sebrala rychle76 parasoly a mapy a zmizela7' se stu-patek78 jak sen.
Vida79, pomyslil jsem schoulen80 v koutš sousedniho, pouze«1 polovični pfičkou82 pfepaženelio83 соирб, to dčvče nevffi v hrich, bude dšlat vždy84, co bude chtit, — pokud bude smšt a moči.
Jaki81 to utČšend moralka! Jaka vyhlidka'6 do budoucnosti!
Dnes ješ te«7 trha pomeranče, za par let bude trhat srdce sentimentalnich mladikflv a ještš za par let exi-stenci a blaho88 rodiny. A bude to delat klidnč, pokud bude moči — dšlat se to smi, nebot89 na to neni na-hodou90 paragrafa.
košček — 4S kura = lupina — 47 pohroužiti = pogrezniti — 48 rada = vrsta — 49 perlovy = biserni — 10 však = pa — 11 posud gl. 26 — 51 obličej = obraz — 53 zakaboniti =» zatemniti
—	14 současne = sodobno — 55 bleskurychle = hitro kakor blisk
—	58 otevieny = odprt — 57 rozmrzely = čemeren — 58 nezdar = nevspeh — 59 nasledovati = slediti — 60 soudruh = tovariš
—	" co = kaj ali kar (rel,) — 62 рпјетпу = prijazen — " vy-hazovati = vun metati — C4 piece = vendar — 65 nahorkly -= grenki — 66 špatn = slabo — 67 zlobiti se = jeziti se — snad = menda — 69 že = da — 70 chci = hočem — 71 pokud = dokler smem in morem — 72 taM = tudi — 73 budu =« bodem
—	74 piizvuk = naglas. — 75 stanice = postaja — 78 rychle — hitro — 77 zmizeti «= izginiti — 78 stupatko = podnožje — 79 vida = glej — 80 schoulen = stisnen (shuljen) — 81 pouze = samo — 82 piička = ločilna stena, pregraja — 93 p"epaženy = pregrajen — 84 vždy = vselej — 85 јаку = kakšen — 86 vyhlidka = pogled — 87 j stj = še — 88 blaho = blagor, sreča — rodina = rodbina, družina — 89 nebo = kajti — 90 nahodou =- slučajno.
Priredil F. S.
Nekaj o ruski
Važnost ženske omike priznava se uže davno tudi v Rusiji. Ta omika napreduje stalno, ter je dosegla znamenitih vspehov. Sme se pa reči, da tu delujejo vsi sloji v lepem soglasju.*) Trije uradi upravljajo ženske šolske zavode in šole v obče: urad ustanov carice Marije, duhovni urad ter ministerstvo narodnega pro-sveščenja. Najvažneje uredbe carice Marije so razni, odlično ustrojeni internati. Odgojenke dobijo tu lepo omiko, da po tem v življenju nastopajo kot zares omikane ženske, ali pa služijo kot učiteljice. Ti zavodi so pod
Primerjaj tudi v 13. št. „SI. Sveta" 1893 poročilo: „Petro-grajske srednje in više ženske šole itd." Op. ur.
ženski omiki.
posebnim pokroviteljstvom sedanje carice. Visokostoječe gospe jih vodijo, in visoki uradniki so členi „opekun-skega" (oskrbniškega) soveta, ki upravlja vse. Druga vrsta zavodov tega urada so ženske gimnazije, kjer se uče po tri leta bodoče učiteljice, potem ko so preje uže 7 let hodile v svoje ženske gimnazije. Omenjeni 31etni tečaj ima tri oddelke: oddelek ruskega jezika in literature, oddelek tujih jezikov in oddelek matematičnih znanostij. Učenka, zvršivša ta tečaj, dobiva svedoštvo, po katerem sme učiti omenjene predmete v 4 nižih razredih gimnazij, a inostrane jezike v vseh razredih ženskih gimnazij in progimnazij.
Med ženske šole duhovnega urada je treba šteti „ženska eparhijalna učilišča". V njih je bilo lani do 13 tisoč učenk, ki so hčere duhovnikov in služečih pri cerkvah v obče ter se tu pripravljejo za ljudske učiteljice. Taka učiteljica služi včasi v kakem „gluhem" selu za 12 r. na mesec in s prostim stanovanjem, tako, da res le ljubezen do stvari omogočuje toliko požrtvo-vanje.
„Ministerstvo nar. prosveščcnija" imelo je 1891. 1. 342 učilnic z 62.529 učenkami. Zastopane so tu vse vrste ženskih učilnic od najnižih do — vseučiliščnih ženskih tečajev. Ti uajviši tečaji imajo posebno zgodovino. L. 1869. dovolilo je to ministerstvo celo vrsto javnih predavanj o zgodovini, iilologiji (jezikoslovju) in prirodnih znanostih. Od učenk niso zahtevali posebnega predbežnega znanja. L. 1872. odprl je profesor mosk. vseučilišča Gerje (Gerrieux?) svoje više dekliške tečaje, na katerih se je posebno poučeval ruski jezik, r. literatura in r. zgodovina. Najvišim ukazom 1876. 1. dovoljena je bila osnova viših ženskih tečajev za razne predmete v nekih vseučiliščnih mestih, in leta 1876. in 1877. bili so ustanovljeni taki tečaji v Petrogradu, Kazani in Kijevu. Tečaji v Petrogradu, Kijevu in tečaji prof. Gerje bili so 41etni, a v Kazani 21etni. Vsi ti zavodi so bili privatni, ter jih je nadzoroval tečajem aka-demičnega leta posebni „pedagogiški sovet". Občnih pravil niso imeli ti zavodi. Še le 1. 1879. začeli so pripravljati občna pravih, za više ženske tečaje, ali jih niso sestavili, ker je 1. 1880. odstopil grof Dm. Tolstoj. L. 1884. sestavljeno je bilo po „najvišem povelju" po-verjenstvo, da izdela najboljo osnovo za višo žensko omiko. A vsprejem novih slušateljic je bil prepovedan tako, da jih 2 leti niso vsprejemali. Še le meseca junija 1889. odobrili so predloge omenjenega poverjenstva in v septembru istega 1. začeli so vsprejemati slušateljice na Petrograjske više ženske tečaje na novih osnovah. Dele se ti tečaji na 4 leta in imajo 2 oddela: zgodovinsko-filologični in matematični. V zgodovinskem-filologičnem oddelu čitajo se predmeti: veronauk, psihologija, logika, zgodovina filozofije, ruski jezik, zgodovina stare in nove ruske literature, „teorija slovesnosti" (poetika), slovanski jeziki in literature, obča literatura, ruska zgodovina, zgodovina slovanskih narodnostij, stara zgodovina, zgodovina srednjega veka, nova zgodovina, zgodovina umetnosti, latinski jezik in literatura, V matematičnem pa se čitajo: veronauk, obči tečaj matematike, analitična geometrija, algebrajska analiza, differencijalno in integralno računanje, astronomija, fizika, organična in neorganična kemija, fiziška geografija, analitična mehanika.
Vidimo torej, da so programi teh tečajev obširni. Soglasno pa trde, da to ne škodi vspehom. L. 1891. bilo je na teh tečajih 385 slušateljic in sicer v zgodo-vinsko-filologičnem oddelu 298, a v matematičnem 87.
Lehko je umevno, da slušateljice rajše pohajajo prvi oddel, če tudi so matematične razprave jako zanimive in obdelujejo tudi najbolj abstraktne zadače. Zanimivo je, da predavajo v tem zavodu tri ženske, in sicer vse matematiko v širjem smislu: gospa Šif prepodaje matematiko, g.a Srdobinska fiziko, g.a dr.a Bogdanovska kemijo. Pravijo, da v zgodovinsko-filologičnem oddelu zanima slušateljice posebno filozofija in ruska zgodovina, in dotične njih razprave odgovarjajo zahtevam stroge znanosti in kažejo obširno znanje dotičnih izvorov in literatur. Neke slušateljice dobro znajo ta ali drugi slovanski jezik ter so n. pr. dobro prevajale bolgarske ali srbske narodne pesme.
Za te tečaje dajeta svoje prispevke ministerstvo nar. prosveščenija in mestni zastop, ali samo 6000 r. na leto, potrebujejo pa vsaj 60.000 r. vsako leto. Okolo 54.000 r. dobivajo od šolnine, ki pa ni velika in od dobrovoljnih doneskov občinstva. Ti dobrovoljni prispevki so jako raznovrstni: graditelj npr. ni zahteval plače, da je sezidal hišo za te tečaje, a tečajem dveh let, ko je vsprejem v tečaje bil obustavljen, čitala je večina profesorjev brezplačno.
Viši medicinski tečaji bili so osnovani leta 1872. Čudno je, da jih je zasnovalo vojno ministerstvo pri svojih vojaških bolnicah, to pa za to, da bi dobilo ženske zdravnike in milosrdne sestre za postrežbo ranjencem. Obžalujejo pa, da so ti tečaji bili zaprti 1. 1888., najbolj radi tega, ker ni bilo denarjev za nje. Za to pa so bili povečani tečaji na Petrograjski porodnišnici. Prvi ženski zdravnici bili ste gospe Suslova in Kaše-varova.
To je kratka črtica ruske ženske više obuke.
O ruskih ženskih govorilo in pisalo se je uže mnogo. Hvalijo jih, pa tudi svareči glasovi so se čuli, in sicer najbolj v dobi 601etih let, ko je osvobojenje v obče in zapadni vpliv spravil na površje tudi žensko emancipacijo. Ne da se tajiti, da so tedaj marsikatere ženske svojo zadačo razumele krivo, posebno one, ki so se pustile v politične agitacije in v oni socijalni ra-dikalizem, kateri je propovedoval znani Černyševskij, ki je tudi zakonsko zvezo napadal ter v literaturni kritiki boril se proti idejalizmu za površno razumljeni utilitarizem. Na srečo se je rusko ženstvo v svoji celini otreslo nezdravih teženj in pojmov ter iskreno želi plo-dotvornega dela na korist narodu in državi. Vč pa, da ona prejšnja težnja, da bode ženska po svojem razvitju in položaju jednaka možkemu, ne odgovarja sami pri-rodi ženske. Sedaj vidijo bolje in bolje, da imata možki in ženska na vsakem polju dela dovolj, in znanost ruske ženske ne odvrača od domačega ognjišča, ne ruši več rodbinskega življenja. Saj se dogaja večkrati, da se ženi profesor s profesorico itd., a rodbinsko življenje se jači in krepi, saj je bilo in je, hvala Bogu, še sedaj, to smemo trditi, vzor celega ruskega naroda in velika
njegova moč. Ako pa omikana žena ume duševno življenje svojega moža, ako ume kulturne zadače svojega naroda in jih po svoje vrši z ljubečo dušo, izpolnjuje
svojo zadačo gotovo lepo, in dela za ono harmonično razvitje obeh spolov, ki je bil in je iskal najboljih gotovo tudi pri nas.	Dr. Fr. Celestin.
X> O P I S I.
V Kumenu na Štirskem, 4. sept.
(Slepota „nemške" inteligencije, in nekateri slovenski zaslepljeni „razumniki'.) V požidjenih nemških glasilih se nahajajo neredkokrat nasprotujoči si članki v jedni in isti številki in večkrat celo na jedni in isti strani, tako da se more le čuditi človek pri trohici zdrave pameti, kako je vendar možno, naši „misleči" nemški inteligenciji požirati take podlosti kot „neovergljivo" resnico. Tako se n. pr. nahajata v Graški „Tagespošti" od 4. julija t. 1. št. 182. na prvi strani dva članka, ki po smislu odločno nasprotujeta drug drugemu. Prvi članek udriha po voditelju koroških Slovencev in njegovem organu („Miru") ter ga nazivlje „hujskača nasproti šoli in učiteljem" ; v tem ko z drugim podobnim člankom proslavlja in obžaluje ravno takega narodnega voditelja erdeljskih Nemcev (Sasov), umršega evangelj-skega škofa Georgija Daniela Teutscha, ki je bojda bil glavni voditelj erdeljskih Nemcev, kateri trpijo krivico od strani Madjarov, če tudi nikakor ne v taki meri kakor koroški Slovenci od strani Nemcev. Hvali ga posebno še zato, da je spisal: „Zgodovino erdeljskih Sasov za saški narod", s katero je bojda „znal spodbosti saški narod k največi narodni delavnosti".
No, ko bi se predrznil voditelj koroških Slovencev spisati za poslednje jednako zgodovino, šteli bi mu to naši lažiliberalci uže za velik greh in ga obdolžili ve-leizdajstva. Ko bi bila naša nemška inteligencija, čita-joča lažiliberalne časnike, v resnici „prosvetljena" in „misleča", morala bi pri čitanju takih neopravičenih nasprotujočih si člankov vsaj vprašati: nimajo li slovenski cerkveni dostojanstveniki ravno tako pravo in dolžnost, poučevati in braniti svoje rojake nasproti tujim navalom, kakor je imel imenovani voditelj erdeljskih Nemcev nasproti Madjarom ? in ali se ne godi morda koroškim Slovencem veča krivica od strani Nemcev, nego erdeljskim Nemcem od strani Madjarov ? Dobro prevdarivši navedene točke morala bi priti do prever-jenja, da pravi hujskači so jedino le požidjeni lažiliberalci, kojih glasila nemška inteligencija čita toliko hlastno in nepremišljeno.
Člankar Graške „Tagespošte" je podal v navedenem članku tudi odlomek članka iz Celovškega „Mira", ki se tako glasi: „Po postavi se ne sme nikdar siliti, da bi se tujega jezika učil. Kjer so torej med Slovenci nemške šole, bi vsak oče lehko rekel: Mojega otroka ne smete siliti, da bi se moral učiti tujega jezika, in ga ne dam v šolo. Ko bi jih v jedni fari deset ali dvajset tako govorilo, kaj bi jim mogli potem storiti ? Po postavi čisto nič; morale bi se jim osnovati slovenske šole. Tako bi Slovenci dosegli lahko vse svoje pravice, ko bi vstrajno postopali". K temu pa pristavlja nemški list: „Hujskanje podleje tirati (Die Hetze frechen treiben), je nemožno". Na srečo je večina naših slovenskih kmetov uže prerazumna, da bi jih mogle zavesti nelepe take zvijače.
Če je voditelj koroških Slovencev zares podal v „Miru" navedeni članek, potem on ni storil nič drugega nego svojo dolžnost, da je namreč pokazal svojim rojakom prava, katera jim gredo po zakonu ali postavi; vsaj je to delal tudi voditelj erdeljskih Sasov nasproti Madjarom še v nekoliko veči meri, kakor trdi sama „Tagespost" na isti strani, ter proslavlja zato zadnjega, v tem ko tako nesramno psuje prvega, ki pa ima vendar ravno take zasluge kot zadnji.
K poslednjim besedam „Tagespost" treba je še opomniti, da so nekateri „prerazunmi" slovenski kmetje od strani lažiliberalcev v resnici zaslepljeni, da imajo le „pravico" v šoli nemški učiti se, to jim je vse; ali se pa tudi kaj naučijo ali ne, zato se niti ne zmenijo. Oni so „preverjeni", daje vsa sreča slovenskega kmeta zavisna jedino od nemške šole, ter da je ljudska šola namenjena jedino zato, da bi se slovenski otroci naučili nemški, in da „z nemščino se pride po celem svetu", in kdor zna nemški, ta „vč in zna vse". To je vsa modrost teh, katere imenuje „Tagespost" slovenske „razumnike" (nemškutarje).
Taki slovenski „razumniki" pa bi si morali glede na vse to staviti naslednja vprašanja: 1. Ali je nemščina slovenskemu kmetu v resnici neizogibno potrebna in koristna? 2. Ali se nauči slovenski otrok v šoli toliko nemški, kolikor zanemari in zamudi vsled tega svoj slovenski jezik ter računanje, krščanski nauk in druge važne predmete, za koje je osnovna ali ljudska šola po pravici namenjena ? 3. Ali ne daje nemška šola med Slovenci pravico nemškemu tujcu nad slovenskim domačinom ? 4. Ali je slovenskemu kmetu na korist, da se zateka vsako leto na tisoče slovenske mladine k „Nemcem", samo zaradi tega, da bi se izvežbali v nemščini, katere so se v šoli naučili le klatiti nekoliko ? Ko bi imenovani slovenski „razumniki" zaresno premislili navedene točke, morali bi priti do naslednjega prepričanja: 1. da nemška šola slovenskemu kmetu ni le nepotrebna, temveč v mnogem pogledu celo škodljiva. 2. da se slovenski otroci v nemški šoli ne le nič ne naučijo nemški, temveč zamudijo in zanemarijo pri tem svojo slovenščino in vse druge predmete, koje je vsakemu človeku neobhodno znati potreba, in za katere je določena začetna šola. 3. nemška šola pri Slovencih daje pravo nemškemu jeziku nad slovenskim, a to pravo nemškega jezika daje tudi pravo nemškemu tujcu nad slovenskim domačinom, v uradu in v vsem javnem življenju. 4. Da se zateka leto za letom na tisoče slovenske odrasle mladine k „Nemcem" tlako delat, samo zato, „da bi se naučili nemški" ; tudi t, i je krivo tisto veliko in prazno hrepenenje po nemščini, ki seje otroci v šoli niso mogli naučiti toliko, kolikor bi bilo „treba", ter so se naučili le nemščino ljubiti, svojo slovenščino pa zaničevati itd. Da mora iti slovenskemu kmetu vsled nedostatnih delavnih močij gospodarstvo rakovo pot, to se razume samo po sebi; in da mora slovenski kmet
vrhu tega še gojiti mlade ljudi, ki grejo služit k „nemški'' gospodi v mesto in trge, in je primoran rediti stare izrabljene, ki so se uže dovolj „naučili" nemški, in da so jih „Nemci" uže kot stare izrabljene, in mnogokrat tudi v vsem izkažene ljudi potisnili nazaj na slovensko slovenskemu kmetu na žlico itd., je iz tega tudi razvidno.
Take „koristi" nam torej donaša nemška šola, v kateri učitelji slovensko deco pri najboljši volji niso mogli naučiti toliko nemški, da bi jim ne bilo treba potem hoditi še „na nemško".
S tem pa ne trdimo, da se nekaterim Slovencem ni treba učiti kakega tujega jezika; toda ljudska šola ni namenjena in tudi nikakor ne more podati otroku znanja kakega tujega jezika; ona je le namenjena in zadoščuje jedva (komaj) zato, da se otroci v njej izvež-bajo v književnosti materinega je ika ter neobhodno p itrebnega računanja in še drugih važnih predmetov, katere otrok v šoli pri uku tujega jezika navadno zamudi in zanemari vse. Kdor se je v šoli v književnosti svojega materinega jezika naučil dobro, ta se potem na podstavi tega, zunaj šole zasebno lahko nauči vsakega tujega jezika, katerega ravno potrebuje, torej ne samo
nemškega; samo naj si kupi slovnico dotičnega jezika ki je urejena za samouke, in kmalo se polasti tujega jezika v mnogo veči meri, nego bi se mu to posrečilo v ljudski šoli, in ne bode mu potem treba hoditi med tujce. Toda tujega jezika se pameten človek poslužuje le tam, kjer mu poslednji more v resnici kaj koristiti, tam, kjer s svojim jezikom nikakor ne more izhajati; povsod drugod pa daje svoji materinščini prvo mesto, in se nikdar ne ponaša s tujo suknjo, kakor to delajo, žal, slovenski nemčurji iz gole neumnosti in baharije. Kdor pa veruje, da je možno prodreti samo z nemščino „skoz celi svet", kakor nam to prepovedujejo požidjeni nemški preroki, ta naj se vpraša: Čemu se neki Nemci učijo zasebno in v viših šolah tujih jezikov, kateri jim gotovo niso priljubljeni ? Vidi se torej, da je vse to le prazna vera in neumnost, s katero nas sleparijo nem-škožidovski lažiliberalci.
Ta preprosto napisani članek ni namenjen slovenski izobraženosti, temveč, podaje ga pisec v zaresno premišljevanje slovenskim zasljepljencem, katere člankar Graške „Tagespošte" nazivlje slovenske „razumnike" ter jih s tem le slepi.
Z

L S
T E
Iz črnogorskih spominov.
Dober vtis takoj napravijo na potnika odnošaji med kneževini domom in Črnogorci. Vse je nekako patrijarhalično, oziroma idilično. To si mogel opazovati tudi ob Obodski proslavi, in pred mojimi očmi se je pripetilo mnogo slučajev, ki dokazujejo prijetne in ljubeznjive razmere med Gospodarjem in podaniki.
Prestolonaslednika Danila, čilega mladeniča, si videl često na erlavni cesti razgovarjati se z raznimi Črnogorci. Ko je povabil še pred slavnostjo mnogoštevilni odbor na večerjo pred glavnim hotelom Cetinjskim, čakal je isti odbor prestolonaslednika, a ko je ta došel, in ni bilo še obeda na mizah, kar zakliče knez Danilo med odbor : „Pojdimo nekoliko šetat", in vsi so vstali, ga obkolili pa tli ž njim na čelu in v pogovoru sprehajat se po ulici. Jednako so pozneje s kratkimi, preprostimi zdravicami napivali njemu in drugim. Ni se kazalo, da bi se tresli z glasom ali kakor si bodi bali, kar naravnost so vstajali pa izrekli, kar so mislili.
Ko so jednega večera mladeniči dolgo prepevali blizu dvora, stopi knez pred nje, da jih ustavi z besedami: „Za nocoj je dovolj; mladeniči, ščitite, varujte si grla". In vse se je potem razšlo. V dan glavne slavnosti na Cetinju je bila pa proti večeru dirka najprej s konji, potem pa bosonogih mladeničev. Poslednja dirka je bila za me nova, in radoveden sem bil, kako se bode vršila. Bila je velika ravan, daleč zad so posedali preprosti kmečki mladeniči, bolj spredej ob strani je bilo podstrešje z odrom, kjer so gledali dvor, diplomati, odlični in posebe odlikovani gostje. Na ukaz so mladeniči vstali ter hkratu začeli teči po ravni; a ko so slišali glas, da naj se ustavijo, tekli so nekateri še dalje, in tako se ni vedelo, kateri je bil najboljši tekelj. (V Čepovanu na Goriškem poznajo to besedo za nekdanje Schnelllauferje, ljudi, kateri so tekali pred kočijami raznih knezov. Pis.) Morala se je torej
dirka ponoviti; to pot so se ustavili v isti trenotek vsi, in videti je bilo, da dva sta pretekla daleč vse druge. Obstala sta blizo v isti daljavi, takč da zmaga je v resnici pripadala obema. Jeden zmagovalcev je tekel takoj h knezu, kateri mu je brzo podelil določeno orožje. V tem priteče tudi drugi, oddaleč glasno opominjajoč, da je on zmagalec. Najbrže se je bal, da ne dobi ničesar; knez smehljaje se reče: Zmagalec je bil oni, a ta bližajoč se, zavpije: Za Boga milega, jaz sem bil prvi; jaz sem dobil, meni tiče! Knez segne po revolverju ter reče: če je takč, pa na! in izroči mu revolver med občim smehom zbranega občinstva.
Na Obodu po cerkvenem opravilu stopi knez pred cerkvijo med množico ter zapali smodčico ali takč zvano cigareto, no v škatlji so mu pošle, kaj stori? Ne da bi le omenil, kaj se mu je dogodilo, vrže škatljo med vojake ali po vojaški oblečene Črnogorce; jeden jo je vjel in jo začel takoj nakladati s cigaretami, a ker jih ni imel sam dovolj, dal je škatljo okolo. Ko so jo napolnili, stopi jeden pred kneza, pokloni se ter mu vrne škatljo. To je pač značilno dovolj, a knez ne puši samo iste vrste domačega tobaka, kakor njegovi prostaki, ampak se ravna tudi v kroju popolnoma po narodnih šegah. In kakor on, tako tudi njegovi sinovi.
Knez si je napravil tik dvorca prostoren vrt, ki je zasajen z mladim drevjem. Na tem vrtu se izprehaja on in ves dvor, in ko je proti večeru godba, pridejo na vrt tudi diplomati, naobražen1 Črnogorci in drugi. Tu knez in sinovi nagovarjajo različne osebe in se razgovarjajo ž njimi; vse je tu neprisiljeno, bolj naravno in prikupljivo. Knez nagovarja preproste ljudi tudi ob potih; pravijo, da dobre hvali, neukretne pa pokara, če je potreba. Такб ima narod zaupanje v Gospodarjev dom, ga ljubi in je navdušen zanj. Pesem, ki proslavlja kneza in črno Goro prepeva narod od srca in z največo radostjo.
Ruske drobtinice.
„Mosk. V6d." št. 204 t. I. opozarjajo, daje vpliv Berolinske borze na tečaj ruskega rublja sedaj uničen. Dogajalo se je pa to iz raznih povodov. Prvi vdarec vsemogočnosti Berolinske borze gledd ruskega rublja storil je Bismarck, ko je začel vojsko proti ruskim vrednotam. Ruski papirji izginili so iz Berolina. Najnoveje naredbe ruskega finančnega ministerstva zajezile so še bolj mogočnost nemške špekulacije na tečaj rublja. A carinska vojna, katero je' začela Nemčija proti Rusiji, je pa popolnoma uničila vpliv Berolinske borze na tečaj ruskih vrednostij in sicer za to, ker je kupčija z ruskim blagom morala skoro popolnoma prenehati. Vendar po starem običaju na Zapadu včasih še poštevajo tečaj ruskih vrednot na Berolinski borzi. To je tembolj čudno, ker je platežna bilancija uže sedaj na korist Rusiji, t. j. Rusiji morajo več plačevati, nego ona drugim, predlagajo torej, da bi ruska drž. banka inostr. mest. rnenjice kupovala sama, ali za neznatno nagrado (komisijo) prepuščala nekoliko te operacije tudi privatnim bankam, katere bi pa po tem ne mogle razvijati one pogubne igre, ki ie toliko škodila Rusiji, ko so domači bankirji v zvezi z Berolinskim> igrali na škodo ruskemu kreditu. Tako bi met. zaloga rasla v državni banki ter bi počasi dorasla tako, da bi lehko menjali pap. rublje na srebro ali zlato, iu bi se ustanovilo ono tako potrebno ravnotežje vrednostne jedinice (jednote) in trgovine v obče.
Ako bi ne vspela nova pogajanja med Rusijo in Nemčijo, pojde pa rusko žito preko Romunske in na Donavo. Tam se bo mešalo z romunskim, bolgarskim, srbskim in avstrijskim, da ne bode možno vedeti, odkod je ? To pa uniči Gdansk in Rraljevec (KOnigsberg) in bode neizmerno škodilo Nemčiji.
— Učeni N. P. Semenov piše v „Ruskom Vestniku" obširno razpravo: „O крестннскомг сословш вђ Poccin". Sosebno zanimiva je zahteva, katero je tudi pisec teh drobtinic povdarjal večkrat, da se mora čuvati ruskim kmetom njihov občinski posjed (Mip%). da ne pridejo kmetje kapitalizmu in revščini v pest. Osvobojeni državni kmetje dobili so obilo zemlje od države, ki je dobro spoznavala važnost blagostanja teh kmetov. Drugi del kmetov, tako imenovanih tlačanov, ki so bili nekako lastnina gospodov, graščakov, dobili so sicer ukazom 19. febr. 1861. 1. svobodo in zemljo, ali so bili prepuščeni svoji — usodi pod javnim vplivom zapadnih idej. A država je mogla prevzeti na sebe skrb za neizkušene te ljudi, da bi sicer ostali svobodni, a bi ne mogli zapravljati zemlje in — svobode. To zadnjo misel zagovarjal je Jurij P. Samarin, ali brez-vspešno: zmagale so zapadne ideje, in kmetje, ali občine dobile so zemlje v svojo last. Sedaj uže mnogi priznavajo, da je to bila zgodovinska zmota, vsled katere kmetje in njih zemlja prihajajo v velike stiske, tkoro „tont comme chez nous". Senator Semenov misli, da se ta zmota da še popraviti, se ve da ne lehko. Prenagel zgodovinski korak popravlja se težko. Od te prenagljenosti trpeli so in trpd ne samo ruski kmetje, marveč tudi „dvorjani", katere je država tudi bila prepustila njih usodi. Po osvobojenju kmetov
Ci Mipy no Himci, голому рубаха.
bil je zakrit (odstranjen) „опекунскш сов^гб," ker so preje dvorjani dobivali nedrag denar na posodo. Vlada se je sicer kmalu opomnila (čez kakih 7 let), ali storila ni veliko: dopuščala je snovanje privatnih bank tudi za hipotekami kredit. Banke so se množile, ali mnogo pomogle niso, najbolj pač za to, ker so iskale le dobiček. (Gl. „PyccKiii Вксишкг" c. г. К)лб, str. 153. i si.)
— Znani nam Iul. Nikolajev razpravlja v „Mosk. Ved." št. 201. t. 1. o „fantaziji i dejstviteljnosti". Po najboljih ruskih pisateljih in misliteljih zaključuje N., da ruska težnja za višim je drugačna, nego na Zapadu. Evropejec da se tudi v svoji domišlji opira na resničnost, kakor sta se opirala n. pr. Pourrier in Owen; borč se na Zapadu za kruh. Domišljija ruskega človeka pa teži više. Ruski mislitelji iščejo besedo, ki bi nas jedinila, a ne kruheka, radi katerega se borimo mi. Taka jedineča beseda more biti sama visoka misel, ki sega više, nad našo zemljo. Samo taka misel neti v človeški duši ono ljubezen, katera se ne briga ni za svoje in teži više ter more omogočiti zares človeške odnošaje, človeško srečo na zemlji. Ali ravno ta visoka misel daje Eusom ono veliko občutljivost vesti zi pravico in resnico in ono globoko bol v srcu, ce ne vidi resnice in pravice, a ker se v zapadni Evropi pod vplivom novih idej izgublja ta visoka misel, postaje gluha tam tudi vest: ljudje iščejo le moralne udobnosti, „izgubili s i pa uže moralno odgovornost vsakega človeka za vse zlo sveta in življenja11.
— Лњмци er, Pocciu. Очерки историческаго разпитш и настоагцаго положеша в^мецкихг колоти на »rt и восток^ Poccin. A. A. Вели-ЦБша. Изд. „Русскаго В^етника". Спб. 1893. To je zbornik razprav, iz katerih so bile nekatere uže ocenjene v „Slov. Svetu", kakor so izhajale. Opazilo jih je rusko razumništvo in tudi vlada. Nemci so se razmnožili v Rusiji : tesno je bilo od njih najprej ruskim činov-nikom, sedaj pa postaje tesno tudi ljudstvu v mnogih krajih. Stopaje iz kroga priljubljenega služebnega favoritizma v široki krog zasebnih gospodarskih odnošajev, utrdili so se nemški posestniki najprej na vstoku in jugu Rusije. Po osvobojenju kmetov začeli so se ti Nemci mešati javno in tajno v duhovno življenje ruskega kmeta. Sedaj je očitno, da mnogokje pritiskajo Nemci na gospodarsko in duševno življenje z vso brezobzirnostjo, katera jim je lastna, in to ne more biti pravilno: zavedni Rusi tega mirno trpeti ne morejo. Sam pisatelj pravi, da visoko ceni Nemce in njih kulturo v Nemčiji, a ne v Rusiji. Za to sovetuje, da bi prepovedali Nemcem nakup zemljišč na jugu, ali ukrenili kaj drugega, da bi se odpomoglo zlu. Vlada je res zadnji 2 leti izučavala stanje nemških naselbin, in gotovo ukrene svoje na korist ruskemu narodu. V obče moramo reči, da je za nemške naselbine probudil gotovo tudi Velicyn živo zanimanje, in to je velika njegova zasluga. Rusi takih vprašanj ne rešujejo naglo ali strastno, marveč zrelo premišljeno. Za to se jc nadejati, da rešitev tega vprašanja ne bode krivična, ni za Nemce, a tudi ne za Ruse, stare gospodarje v teh krajih.
C.
^——
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele :
Volitev v Tolminu. O dopolnilni volitvi v deželni zbor Goriški izvolile so občine Tolminskega okraja dne 5. t. m. soglasno grofa Alfreda Coronini-ja. Ta sijajni izid svedoči o politiški zrelosti in narodni zavesti volilcev, in je zajedno najboljši odgovor raznim listom, na čelu jim „N. F. Presse", ki so toliko pisali o „italijanski stranki" (na čisto slovenski zemlji) in o „hudem volilnem boju".
„Slov. pol. društvo v Mariboru" je imelo 8. t. m. v Mariboru občni zbor ter sklenilo nekaj važnih resolucij; o teh v bodoče.
V Kostanjevici na Dolenjskem je poddružnica sv. Cirila in Metoda imela krasno slavnost. Udeležilo se je je mnogo dijakov, zajedno členov ferijalnega društva „Sava", potem druge posvetne inteligencije in več svečenikov s Štir-skega, kakor tudi preprostega naroda. Domači, kranjski sve-
čeniki, kakor se ume dandanes samo po sebi, so se odlikovali pa s svojo — neprisotnostjo. Pomenljiva je bila vsa slavnost zaradi čistega narodnega značaja, zajedno v smislu slovanskega kulturnega programa. Najlepši moment je bila maša s propovedjo pri „Sv. Materi Dobrega Sveta" nad Kostanjevico. Vč. stolni vikarij Mariborski, Ljud. Hudovernik, odličen rodoljub, je imel propoved ter v njej dokazoval z navdušeno besedo iz evangeljskega nauka o krščanski ljubezni, da mora pravi kristijan vsegdar ljubiti tudi svoj narod, kakor je tudi Spasitelj naš najprej in najbolj ljubil svoj hebrejski narod, in kakor vsak človek najbolj ljubi te, kateri so mu najbliži: roditelje, brate, itd. Pri veselici so odposlali brzojave biskupu Strossmajerju v Slatino, Einspielerju v Podklošter, Aškercu v Mozirje in dru. Mencingerju v Krško. S kratka povedano: bil je to izreden narodni praznik.
Vladika Strossmayr podaril je „Kadigoju", društvu za podporo visokošolcev, za sedaj 1200 kron, „Družbi sv. Cirila in Metoda za Istru" 1000 gld. in pevskemu društvu „Kolo" v Zagrebu pa 400 gld. Vsako da,rilo spremljalo je lastnoročno pismo, v katerih prevzvišeni vladika odobruje blage namene društev, blagoslavljajoč jih in želeč jim najboljši vspeh.
Vodnikova slavnost. Dne 27. pr. m. slavila se je na Koprivniku na Kranjskem stoletnica župnije in ob jednem spomin neumrlega prvega novoslovenskega pesnika Valentina Vodnika. Po slovesni službi Božji opisal je v jedrnatem govoru zasluge Vodnikove profesor Ljubljanske realke g. Fr. Leveč. Med udeležniki bilo je poleg posvetnega ra-zumništva sosebno mnogo duhovščine.
Gosp. Lacko Križ, Hrvat, Čabranin, boraveči nekoliko godina medju nama, ljubio braču Slovence svim žarom rodoljublja svoga, ne samo zborom, nego i tvorom. Ljubio braču ? Njemu Hrvat i Slovenac, Slovenac i Hrvat kano da su jedno, što ne da razdieliti u dvoje.
... ne samo zborom, nego i tvorom. Koje ga ovdješ-nje družtvo ne poznaje ? pače, koje družtvo nije, po moguč-nosti, podpirao ? Ali osobitih zasluga imade kano tamburaš, največe kano član, u zadnje doba, ravnatelj dramatskoga odsjeka. — Tko ga je vidio par puti na pozornici, mora mu priznati, da se po n.joj znade kretati vanredno dobro, da je taj veliki diletant malen umjetnik.
Pred nekoliko dana otišao u Pulj, kamo je pozvan ravnateljem novo-osnovane „vinarske zadruge".
Uvjereni smo, da če na novom svojem boravištu, ne samo majstorskom vještinom ravnati hrvatskim poduzečem, nego i osnovati čim prije, u družtvu s prevrlim doktorom Janežičem, „hrvatsko dramatsko kolo u Pulju". — Zdravo i sretno!
Kranjski čebelar Milialj Ambrožič iz Mojstran dobil je na čebelarski razstavi v Haidelbergu svoje 87. odlikovanje. Ta svetovnoznani čebelar pošilja svoje čebele po vsej Evropi, v Ameriko in celo v Avstralijo. Na raznih razstavah dobil je doslej uže 38 svetinj, 19 denarnih in častnih daril in 30 častnih in priznanskih diplom.
Fran Gestrin kot leposlovec. Pokojni Gestrin porodil se je dne 1. decembra 1865. 1. v Ljubljani. Dovršil je tamošnji gimnazij leta 1884., potem se vpisal v pravniško fakulteto Dunajskega vseučilišča. Z Dunaja preselil se je v Gradec, kjer je dovršil modroslovne nauke in se pripravljal na profesorski izpit. Leta 1890. nadomeščal je prof. Spin-čiča na učiteljišču v Gorici, potem je služil nad leto dnij kot suplent na Mariborskem učilišču. Prvič je stopil pred javnost leta 1884. v „Ljubljanskem Zvonu", kateremu je
ostal zvest sotrudnik do zadnjih dnij. Poslednje njegove pesniško delo bila je „Balada o prepelici", objavljeno v 8. štev. „Lj. Zv"., iz katere glasi v krasni obliki izražena britka slutnja bližajoče se smrti. Najboljše svoje pesniške proizvode izdal je letos v posebni, v našem listu posebe omenjeni zbirki. Izmed večih njegovih del v nevezani besedi omenjamo povesti „Iz arhiva", mnogo pa je manjših novel objavil „Slovan". Sodeloval je pri „Slovenskem Narodu", kjer se je skrival pod imeni: „Ivan Gornik", „Svoboda", „Skalar", „A. P.", objavljajoč sosebno prevode iz češčine in ruščine. Za „Dramatično društvo" v Ljubljani preložil je okolo trideset iger, izmed katerih navajamo samo „Valensko svatbo", igro „Naš prijatelj Njeklužev", „Nora", „Pokojni Toupinel" in dr. Še na smrtni postelji bavil se je s prevajanjem Lor-tzingove opere „Der Waffenschmied", in Vrchlickega „Barvaste črepinje". Namerjal je tudi spisati izvirno dramo, obljubil je za letos „Lj. Zvonu" dve veči povesti: „Rešilni angelj" in „Zimska roža", toda prerana smrt je posegla vmes. Ako pomislimo, da je Gestrin marljivo delal skoraj do zadnjega vzdi-hljeja kljubu britki zavesti, da mu ni pomoči in da mora v rani grob, in ako pomislimo na nenavadno plodovitost mla dega moža, potem še-le moremo pravo ceniti nenavadni talent Gestrinov in njegovo ljubezen do svojega rodu. Mnogo, mnogo je izgubila slovenska književnost ž njim !
b) ostali slovanski svet.
Cesar je odpotoval 3 t. m. k velikim vojaškim vajam v Galicijo, od koder je šel 8. t. m. k jednakim vajam na Ogerskem. V Jaroslavu je na nagovor okrajnega načelnika kneza Jurija Czartoryskega odgovoril: „Z odkrito radostjo sem slišal iz Vaših ust, da si prizadevati obe narodnosti tega okraja v složuosti delovati skupno za blaginjo skupnosti. Ne oddaljujte se nikdar od te poti, na kateri je blagoslov za vso deželo". Dež. maršalu Sanguszkotu pa je odgovoril: „Srečen sem, da bivam zopet med vami, v deželi, katera Mi daje vedno in ob vsaki priliki toliko dokazov zvestobe, ljubezni in domoljubja, v deželi, katere zastopniki imajo v vseh za-stopih pred očmi s pravim, globoko čutjenim domoljubjem poleg interesov dežele tudi interese monarhije. Porabim torej danes to priliko, da bi jedenkrat zato izrekel Svoje priznanje in Svojo cesarsko zahvalo. Za Svoje izborno in srčno odnašanje k deželi imam se zahvaliti modremu in patrijo-tiškemu postopanju zastopnikov te dežele. Ne morem pa, da bi pri tem ne omenil s posebnim zadovoljstvom izbornega, modrega, trdnega in cilja se zavestnega načina, s katerim se upravlja dežela". S poslednjimi besedami je cesar pokazal na namestnika grofa Badenija. Cesarjeve pohvalne besede so povod mnogoterim razpravljanjem po novinah ; levica nemška se podviže, da bi pač pridobila Poljake na svojo stran, in da bi tako gospodarila ona s Poljaki. No cesar je razodel svoje veselje nad zatrjenjem, da v iednem okraju gališkem postopati složno in skupno poljska in ruska narodnost. Listi galiških Rusov poprašujejo, ali morejo Poljaki trditi, da postopajo oni v smislu složnosti in skupnosti. Taka složnost, pristavlja „Dilo", more se doseči jedino na podstavi jednako-pravnosti, nikakor pa z malenkostimi. Koliko je pa nade, da privoli poljski šovinizem v popolno narodno jednakoprav-nost, je našim čitateljem le predobro znano. Presvitli cesar govoril je na Ogerskem tudi z raznimi škofi. Čanadskemu škofu Desevfiju odgovoril je na njegov pozdrav med ostalim: „Ne dvomim o tem, da goji rimsko-katoliška duhovščina tudi v teh krajih verski mir in slogo brez razlike narodnosti in vere". Grško-katoliškemu škofu Pavlu je rekel, da se Njegova očetovska skrb razširja na vse podanike brez
razlike narodnosti in vere, da je sicer pretirani šovinizem in njegovi izgredi daleč od pravega domoljubja, a vendar želi, da vlada sloga med narodnosti mi in da se spoštuje državna osnova in nje zakoni. Izrazil je svoje prepričanje, da ga bode tudi škof podpiral v izpolnjevanju te dolžnosti, radi česar mu se izkreno zahvaljuje na izraženej udanosti. Pozdravu škofa grško-vstočne-romuuske cerkve je odgovoril, da ljubi vse svoje podložnike brez razlike narodnosti in vere in izrekel svojo nadejo, da škof bo odvračal svoje vernike od pogi-beljnega ščuvanja, katerega smoter je zavesti ljudstvo. „Ako tudi Vaš jezik ni isti, vendar je dolžan vsak narod stremiti za slogo z ostalimi narodi, kakcr tudi spoštovati zakone in ustanovo, kajti le tem potom more se doseči mirni razvoj narodov in doseči blagostanje".
Gališki maloruski rndikalci sklicali so kmetski shod v Horke, pri katerem se je sklenila resolucija za vpeljavo splošnega volilnega prava.
Maloruska semenišča. Iz Levova poročajo, da ne misli vlada odpreti še letos duhovska semenišča v episku-piji Pfemyslavski in Stanislavski.
Otvorenje prvega muzeja hrvatskih spomenikov. Dne 24 pr. m. vršilo se je v Kninu slovesno odprtje „Prvega muzeja hrvatskih spomenikov". Med odličnimi gosti prispeli so: Nestor hrvat. arheologov prof. Sime Ljubic, prof. Petrograjskega vseučilišča Polikronije Agapjevič Sjrkov; arheolog dr. Jelič, zastopniki raznih hrvatskih listov, prof. Ivan Danilo kot odposlanec odbora kraljevine Dalmacije, razne občinske deputacije, rodoljubni duhovniki in poslanci hrvatskega kluba Biankini, Buzolič in Perič. Občina Kninska stavila je sicer slavnostnemu odboru raznih zaprek, a kljubu temu vršila se je slavnost dostojno. Dne 24. avgusta ob 8. uri zjutraj odpeljali so se gostje na vozovih iz Knina, da si ogledajo izkopine v Biskupiji, na Stupovem in Kapitolu. V Biskupiji ogledali so si gostje na pokopališču starohrvatske ostanke in razvaline basilike, pevski zbor pa je krasno odpel „Svobodi me Gospodi". Od tod krene sprevod na kraljeve Mirine, katere so zanima'e posebno prof. Sjrkova. Tu na kraljevih Mirinah pogostil je odbor udeležence s hladno pijačo in jedjo. Od tod gredo gostje dalje na Stupove, kjer so razvaline druge starohrvatske bazilike. Te razvaline stoje na zemljišču, katero je kupilo starinarsko društvo Kninsko, kljubu temu pa je bila sprevodu pot za-grajena, in občinski načelnik Stupovski zabranil je s pomočjo orožnikov prehod. Državni poslanec Biankini je v imenu gostov ožigosal to nadrisrbsko nasilstvo, toda načelnik mu ni dal dalje govoriti. Ker te točke programa torej niso mogli izvršiti, krene sprevod v kočijah dalje k baziliki Sv. Jerneja na Kapitolu. Med potjo ogledali so si gostje razna mesta, kjer vrši starinarsko društvo svoja izkopanja. Pri-šedšim na Kapitol je tolmačil društveni predsednik važnost in razpored bazilike, član znanstvenega odbora Radič pa je govoril o zgodovini in zgodovinsko-umetniški vrednosti vseh starohrvatskih stavbenih spomenikov, katere so si bili ogledali tekom jutra po Kosovem polju. Zatem krene sprevod po programu v Knin, kamor je došel ob 11. predpo-ludnem. Trogirska glasba je spremljala sicer sprevod ves čas, toda bilo ji je strogo zabranjeno svirati. Mesto Knin se je med tem praznično nakitilo. Točno opoludne otvoril se je muzej s slavnostnim govorom predsednika O. Maruna, zatem je pesnik in poslanec Buzelič blagoslovil zgradbo s hrvatsko molitvijo, in na to si je občinstvo ogledalo dragocene ostanke hrvatske prošlosti. Ob 1. uri pp. začela je glavna skupščina hrv. starinarskega društva pod predsedništvom Očeta Maruna. Najprvo prečitali so se mnogobrojni brzojavni pozdravi, potem pa se je razpravljajo o raznih formalnih vprašanjih
glede društvenega delovanja in uprave. Občni zbor je pooblastil predsednika, da izreče pismeno zahvalo vsem, ki so poslali zastopnike na zborovanje, posebno hrvatski vladi, odboru kraljevine Dalmacije itd. Bivši društveni podpredsednik dr Slade pa je imenovan z vsklicern počastnim članom. Po-poludne bil je banket v Branimirovi prastari trdnjavi. Obeda udeležilo se je 200 oseb. Vrstile so se razne, navdušene na-pitnice, posl. Biankini pa je krasno govoril o zgodovini stare kraljevine Hrvatske s posebnim obzirom na trdnjavo Kninsko. Slavnost završila se je krasno med splošnim navdušenjem. Četudi se ta slavnost ne more primerjati veliki slavnosti odkritja Gunduličevega spomenika, vendar je tudi ob tej priliki pokazal narod svojo samozavest in odločno voljo, da pribori svoji domovini priznanje, katero zasluži zbok svoje sijajne prošlosti.
Madjarsko nasilstvo. „Politik" je objavila te dni jako značilen dopis iz Budimpešte o postopanju Madjarov proti nemadjarskim narodom Vsa Evropa ve, kako postopa ogerska vlada proti Slovakom ; to pa, kar se počenja proti Bomuncem, je kar naravnost nezaslišano in skora neve-rujetno, da se more goditi kaj takega v ustavni državi. Odkar se je svoječasno vrnila romunska deputacija z Dunaja, žive Romuni v Tordi v večnem strahu in trepetu, kajti njih življenje in imetje ni nikdar varno pred madjarsko druhaljo. Sčuvanje nadaljuje se sistematiško, in pozivi na vlado za za-ščiščanje življenja in imetja so brezvspešni. Tordaški ma-djarski list je kar naravnost objavil, da prej ne bode miru, dokler se ne obesijo vsi romunski duhovni. Uradnik Tordaške romunske banke, Julij Vladuc, udeležil se je romunskega shoda v Hermanovem kot odposlanec Tordaških Bomunov. Takoj so sklenili Madjari kaznovati ga radi tega „izdajstva". O načinu kaznovanja razpravljalo se je javno, kajti oblasti ne zaščiščajo Romunov niti pred napadi na življenje. Tako je zvedela naklep proti Vladucu tudi njegova soproga, katera ga je o tem obvestila in posvarila. Vladuc je vsled tega izstopil iz železniškega voza še pred Tordo in se skril pri nekem prijatelju. Fanatična druhal preiskala je ves vlak in vse prišedše vozove, in ko Vladuca ni našla, odpravila seje podirat njegovo hišo. Razbili so okna, iztrgali okvirje in vrata, razbili s kamenjem vse pohištvo in še-le, ko so začeli razdirati streho, posegli so orožniki vmes, katerim pa se je druhal tako ustavljala, da so bili prisiljeni rabiti orožje. Madjarski listi se vsled tega silno jeze na orožnike in obtožujejo jednega izmed njih, da je, kot Romunec, streljal brez povelja na Madjare. Zatem je šla druhal pred hišo 701etnega romunskega protopopa, razdejala njegov stan in ranila njega s kamenjem, razdjala je hišo zobozdravnika Chiorana, razbila mu vse orodje in pohištvo in konečno razrušila poslopja odvetnika Mesaroša, „h9tel Central«, celo hišo sodnika Mezeja in slučajno prazno hišo Batiu-jevo. Policija znala je seveda uže tri dnij poprej, kaj se pripravlja proti Bomunom, toda ni samo storila ničesar, da zapreči izgrede, marveč prisostvovala je celč razdejanju, ne da bi koga prijela. Neki mizarski pomočnik, katerega so bili ranili orožniki, rekel je: „To vam je lepa madjarska svoboda! Policija nas zove semkaj, potem pa streljajo na nas kakor na pse!" Drugi „rodoljub", imenom Janos Lelkeš, rekel je vpričo raznih svedokov : „Ako me pozovejo pred sodišče, povem, da je zvala policija mene in druge iz postelje, da storimo to, kar se je dogodilo". Razume pa se samo ob sebi, da o sodnijski preiskavi ni niti govora, kajti Madjari so se le razsrdili nad „izdajalci", ki se ne marajo pomadjariti. More se celo zgoditi kojemu napadenemu, da ga obsodijo — ker se je branil!
Nemščina v Dalmaciji. Splitski „Narod" piše v posebnem sestavku, da uže narodna zavest ne dopušča, da
bi vladal v Dalmaciji drugi jezik, nego hrvatski. Znaten del politiških uradnikov bavi se bolj s presajenjem nemščine, kot pa z materijalno povzdigo naroda. „Kaj nima — vpraša „N." — vlada v naši zemlji druge zadače, kakor pa ponavljati pogreške, katere je zgodovina uže obsodila mnogokrat ? Skrbite rajši za blagostanje narodovo, nego pa za tajne nemške slovnice !".
Evangeliški Slovaki. V Liptavskem Sv. Miklošu so imeli zadnje dni avgusta meseca v evangeliškem cerkvenem okrožju glavno skupščino. Odredilo se je uže v naprej, da bodo pri novih volitvah propadli neslovaški kandidatje, in da se ne glasuje niti za one, o katerih se le sumniči, da goje madjarske aspiracije. Uže med volitvami je naznanjeval predsednik episkop Baltik pogostoma napredovanje slovaške stranke. Madjarofilska manjšina propadla je povsem in kor-porativno zapustila skupščino. Izvestje moralo se je kljubu ugovarjanju predsednika konventa, episkopa Baltika, in Ma-djarov prečitati v slovaškem jeziku. Distriktuvalnemu kon-ventu izročil je gimnazijski odbor natančno izvestje o potrebi otvorenja gimnazija v Turč. Sv. Martinu s slovaškim naučnim jezikom. Poslopje stoji na razpolaganje, a denarja imajo tudi uže dovolj, vkupno 78,284 gld. Gimnazij imel bi se otvoriti početkom šolskega leta 1894-95, in v izvestju poživlja se korivent, da stori potrebne korake in da izposluje temu gimnaziju pravico javnosti. Prav umestno tolmačijo „Narodnie Novinv", kaj je bil vzrok dosedanjemu nevspehu slovaškega naroda. „Slovaška mehkost, dobrota, popustljivost, lahkoumna poverljivost, donašale so nam mnogo gorkih izne-nadenj. Mehkost napravila je iz nas neodločne ljudi ; zbok tega ne gremo dosledno za iztaknenim ciljem, marveč ostanemo na polovici pota, ali pa se vračamo, od koder smo prišli. Naša dobrota in popustljivost so krive žalostni izkušnji, da vidimo cele slovaške obitelji madjarizovane. Lahko-umni svoji poverljivosti zahvaliti moramo svoje nevspehe na politiškem polju. Sedali smo vsakemu na limanice, verovali smo vsaki lepi besedi in, čeprav so nas uže stokrat prevarili, vendar se nismo znali okoristiti s skušnjo iz prošlosti. Kdor je le hotel, varal nas je, a nam so se izpodmikala tla izpod nog, zanašali smo se udani v voljo božjo, zaupajoči v pravičnost svoje stvari in na konečno zmago, a pozabili smo, ali pa nismo marali za izrek: „Pomagaj si sam, in pomaga ti tudi Bog". Tem našim slabim lastnostim se imamo zahvaliti, da smo se dali večkrat potisnit iz takih zborov, kjer smo imeli dobro večino. Našli so se cel6 taki ljudje, ki so priporočali neke obzire, a mi smo bili tudi takoj tako spretni, da imamo obzirov proti onim, ki nimajo obzira niti proti našim prirodnim, niti proti našim po zakonu zajamčenim pravom*. Iztikajoč odločnost, katero so pokazali Slovaki na konventu v Liptovskem sv. Miklošu, završujejo „Nar. Noviny" : „Na stran z mehkostjo nasproti surovosti; nasproti drzoviti brezobzirnosti stran s popustljivostjo, nasprosti hinavstvu stran s poverljivostjo. K temu trdna volja in delo, in Bog blagoslovi naše počenjanje-'.
Nemški cesar se je mudil v Alzaciji in Lorenškem; Francozi pa se pripravljajo na slovesen sprejem ruskega bro-dovja v Tulonu. Trozveza ter Rusija in Francija ostre na-sp otstva med seboj.
Michael Hornik, pesnik, pisatelj in dejatelj lužiških Srbov je 1. sept. t. 1. praznoval svojo 60letnico. Učil se je nekoliko kot gimnazijast, potem pa kot bogoslovec na Praškem vseučilišču. Poleg bogoslovja učil se je tudi slovanskemu in primerjevalnemu jezikoslovju. On spada med največe slovanske pisatelje in rodoljube. Naj bi mu bilo dano še dolgo delovati na korist svojemu, sedaj toliko skrčenemu narodu in Slovanstvu!
Trozveza in Madjari. O hrupu, ki je nastal po avstrijskem časopisju vsled senzacionalnih Rimlerjevih izjav o pogajanju madjarske liberalne stranke z Rusijo za uničenje trozveze, sodijo „Новостн" tako-le: „Ni treba človeku biti uradniku \ avstrijskem ministerstvu zunanjih poslov, da skuje take izmišljotine, niti zastopnik skrajne levice v Ogerski. Zal, da so danes prav lahke take politiške mistifikacije. Koliko je tega, kar je evropsko novinarstvo tako smešno-resno pretresevalo ponarejene papirje Nortonove ? Očividno je, da politiška omika ne stoji na isti stopinji s perijodiškim novinarstvom. Rimlerjev čin odkriva neverojetno lahkoverstvo in prostodušnost takih politikov. Vrhunec pa je dosežen v tem, da je našlo avstrijsko novinarstvo v tej zadevi novo pansla-vistiško spletko. Za kakšne pa smatra to novinarstvo ruske politike? Stvar pa se more sploh raztolmačiti jako lahko. Avstrijskem novinarjem ni neprijetna zadeva Rimlerjeva in drugov sama ob sebi; neprijetno jim je le dejstvo, da se širi nezadovoljnost s trozvezno politiko. Ta nezadovoljnost vkoreniriila se je tudi v Madjarih, katere se je smatralo doslej neizprosnim nasprotnikom Rusije. Poslanec Pazmandy javno pripoznava v madjarskih listih, da ne nasprotuje samo on, ampak ž njim mnogo njegovih somišljenikov trozvezni politiki. Ako se ostane pri tej politiki samo še nekoliko let, ostanejo ji zvesti jedini Nemci. Ako ne bi dejanski obstajala ta nezadovoljnost, katero nahajamo tudi v delegacijskem govoru Kalnokyjevem, ne bi o tej zadevi niti dalje razpravljali".
Rusko brodovje v sredozemskem morju. No-voosnovano brodovje obišče tekom tega meseca francosko pristanišče v Tulonu. Brodovje šteje štiri oklopnice, katerim zapoveduje admiral Avelan. Te štiri oklopnice bile so do sedaj v Ameriki. Imenujejo se: „Nikolaj", „Admiral Nachihov", „Dmitri Danskoi" in „Rynda". To brodovje ostane leto dnij v sredozemskem morju.
Nov ruski konzulat. „Српска Застава" javlja, da je ustanovila Rusija nov generalni konzulat v Ueskiibu, glavnem mestu vilajeta Kosovega. Vodjem novega konzulata imenovan je Srb Lisevič, dosedanji konzul v Prizrenu. V Prizren je premeščen dosedanji ruski podkonzul v Smyrni, Srb Mihalj Adimovič
Trgovišče v Nižnem Novgorodu. Iz Petrograda javljajo, da namerja ruska vlada sedanje preprosto trgovišče v Nižnem Novgorodu preosnoviti tako, da sezida krasne pro-dajalnice. Te prodajalnice služile bodo v prvi vrsti razstavi leta 1896. Po razstavi pa ostane Nižni Novgorod trgovinsko središče.
Novo vojno pristanišče je ukazal napraviti ruski car v Libavu v baltiškem morju. To pristanišče je za rusko vojno brodovje posebne važnosti uže radi tega, ker tam moije ne zamrzne nikdar. Car izdal je vsled tega poseben ukaz, v katerem povdarja važnost Libavskega pristanišča za baltiško brodovje. Nadalje zaukazuje, „da je zbok razvoja mednarodnih odnošajev ruskih potrebno pristanišče v skrajnem vstoku za utrjenje pomorske sile". Izraža konečno svoje prepričanje, da bode baltiška hrabra mornarica odbila vsak po-skušen naval na rusko ozemlje, jamčila mirno rusko pomorsko gospodarjenje, in da bode stigla pravočasno tje, kjer bode to zahtevalo dostojanstvo Rusije.
Francoska, Rusija in trozveza, Pod tem zagla-vjem izdal je bivši profesor in književnik Geffcken brošuro, iz katere uže sedaj objavljajo raz -i listi izvadke. Geffcken pripoveduje, da se je sestal leta 1875. z Gorčakovim v Baden-Badenu. Tedaj bila sta, praa Geffcken, knez Bismarck in grof Moltke popolnoma sporazumljena, da se začne vojna s Francijo. Govoril je celo Geffcken z Gorčakovim o anek-ciji Alzacije in Lorene, kajti da ti dve pokrajini bodete
večnim novim virom nemirov za Evropo, v tem „ko je nam popolnoma ravnodušno, da li pripada ta zemlja Franciji ali Nemčiji". V istem smislu da se je izrazil tudi pokojni car Aleksander II. nasproti Viljelmu I. ob nju sestanku v Kielu. V svoji brošuri Geffeken kar naravnost predlaga, da bi se utelesila Lorena Pruski. Alzacija pa Badenski, tako bi ger-manizacija napredovala bolje, in Francija morala bi konečno sprevideli, da je odstop teb zemelj nemožen. Dalje trdi, da ste takoj po izgonu Battenberga iz Bolgarske nastojali Eusija in Francija skleniti dogovor z Italijo, po katerem bi pridobila Italija po prihodnji evropski vojski Trst in Trident, ako bi bila Italija njina zaveznica v bodoči vojski proti Nemčiji in Avstriji. Tedanji italijanski ministerski predsednik Depretis pa je odbil to ponudbo; od te d6be pa ste Eusija iu Francija delali na to. da zrušiti zvezo Italije z Nemčijo in Avstrijo. Kuski car da se je nekaj časa kolebal med vplivom Katkovim in Giersovim ; prvi je želel tesno zvezo s Francijo, drugi pa se ni maral za življenja Viljelma I. odreči misli na vsaj znosne odnošaje nasproti Berolinu. Car je bil bolj za misel Katkovo in je naročil Giersu, da se s tem sporazumi o daljnjem teku ruske politike, a Giers ni maral Katkova niti sprejeti. Ker se je car vsled tega silno razsrdil nanj, izročil je Giers svojo ostavko, toda car jo je odbil z opoumjo, da more on prav tako, kakor si izbira ministre, iste tudi odpuščati, kedar se njemu vidi to potrebno, a ne. kedar baš njim pride kaj takega na um. Da pa se ni objavil dogovor Italije z njenima zaveznicema, razjašnjuje Geffckeii s tem, da je v tem dogovoru zajamčeno Italiji vse njeno sedanje zemljišče, torej tudi Rim, to pa bi izvestno siabo vplivalo na Vatikan, ako bi se objavilo, sosebno z ozi-rom na katoliško Avstrijo. Nadalje misli Geffeken, da se nagiba sultan bolj k trozvezi. nego k Rusiji iu Franciji, ker drugače ne bi tako mimo gledal postopanja Stambulovega. Zatorej se nadeja Geffeken, da bode pomagala v bodoči vojni Turčija trozvezi, in da zmaga poslednja, je trdno uverjen.
Okrožnico ogerskim škofom je poslal te dni Leon XIII. Med drugim pravi ta enciklika, da se večajo opasnosti, ki žugajo veri na Ogerskem. Svari pred zakoni z nekatoliki; taki zakoni so opasni katoliški veri, ker utegnejo izvirati iz njih posledice, zaradi katerih se smatrajo potem pojedine vere jednakoveljavnimi. V tem svarilu je glavna točka, katera se obrača odločno proti cerkvenim predlogam, kakoršne namerja Wekerlejeva vlada na korist sosebno židovstva. Papež se neposredno nadeja, da v nasovetih. katere daje on škofom, mu pride na pomoč sam monarh, apostolski kralj. Zaradi tega pa se sedaj židovsko madjarsko časopisje huduje in bujska, da bi se stavile interpelacije v drž. zboru. Svečenikom priporoča papež, da bi se ne vtikali preveč v p o 1 i t i k o, ter se rajši spominjali opomina apostola Pavla: „Nihče, kateri se vojskuje za Boga, naj se ne zapleta v časna opravila, da odpade njemu, od katerega se je dal najeti". II Tim. II, 4.
Federalistični shod v Nemčiji. Nemška tako-zvana „stranka prava" sklicuje na 27. in 28. t. m. na federalističen shod v Frankfurt, katerega naj bi se udeležili tudi take politične osebe iz Avstro-Ogerske, katere so za odpravo današnjih politiških in narodnih razmer v srednji Evropi, na mesto katerih bi se osnovale druge, na federalistiškem temelju po načelu: Doli s centralizmom, a živil federalizem! Dotični odbor razposlal je zraven občnih okrožnic tudi posebnih, v katerih je rečeno, da se bode na shodu razpravljalo med ostalim tudi o h r v a t s k e m vprašanju. To pa ni verojetno uže zbok tega, ker je „stranka prava" jedino le pruska stranka, katera namerja z imenom federalizma privabiti Slovane na limanice, v resnici pa doseči svoj nemški
cilj. Ako se more federalizem vsiliti državam, v katerih bivajo razne narodnosti, ni pa primeren v takih, katerim je državna meja zajedno tudi narodna. Tako vlada n. pr. v Franciji in v Italiji najstroži centralizem,^ v tem ko si ne moremo lehko misliti c e n tr a 1 i s t i č n e S v i c e; v Avstro-Ogerski je pa centralistična misel naperjena baš proti svobodi in jednakopravnosti posamičnih narodov. Po novem načrtu sestavljali bi Pruska in Avstro-Ogerska „s r e d n j e-e v-r o p s k o državno zvezo", imeli bi obe skupno „zbornico knezov" (senat) in skupno „narodno zbornico" (državni zbor). Prva bi zborovala v Pragi, druga v Draždanih. „Zbornici knezov" bi predsedovala po redu „pruski cesar" in „avstro-ogerski cesar" tako, da bi bi! vselej jeden podpredsednik. kedar bi drugi predsedoval. No, to je jako najivna misel, ako se zahteva, da bi i mi Slovani pomagali „pruskemu cesarju* ugladiti pot do jadranskega morja!
Ruski finančni minister o nemško - ruski carinski vojni. Pri letošnjem rednem sejmu v Nižem Nov-gorodu zahvalili so se trgovci tje prišedšemu ruskemu finančnemu ministru Witteju na njegovi skrbi za pospeševanje obrti in trgovine. Minister je na to odgovoril med ostalim, da so splošno znani vzroki sedanjih trgovinskih razmer z Nemčijo. Rusija želela je resnično ogniti se tega. kar se je zgodilo in izrekla je tudi željo, da konča sedanje, za obe strani pogubo-nosuo stanje. Toda vroča želja, da se razprave mirno in srečno končajo, ne sme prezirati skrbi za bodočnost. Lahkomiselno bilo bi zatorej prevzeti v pomirjenje sedanjosti obveze, katere bi v bodočnosti utegnile škodovati ruski obrti. Rusija od Nemčije ne zahteva žrtev, ampak želi le, da Nemčija postopa z ruskimi izdelki ravno tako, kakor s pridelki drugih držav. Ako postavi Nemčija ruske izdelke na jednako stopinjo z drugimi, ji to gospodarsko ne more škodovati, kajti Nemčiji mora biti pač vse jedno. da li dobiva potrebnih pridelkov iz Rusije ali od drugod. Rusija imela je-jednako tarifo za vse držaje, toda Nemčija zahtevala je znižanje te 7.11 vse jeduake tarife. Zatorej zahteva Rusija, da ravna Nemčija ž njo, kakor z drugimi deželami. Sedanji dogodki so pokazali, kako javno mnenje v Rusiji in Nemčiji želi miru. To je izvestno tolaži ivo dejstvo, vsled česar moremo upati, da zmaga zdravi razum, na temelju katerega se moremo sporazumeti^ v medsebojnem spoštovanju.
Češke razstave. Za narodno češko etnografsko razstavo v Pragi delajo se velike priprave. Da se ista izvede enakomerno, prirejujejo se poleg krajevnih oddelkov okrajni oddelki, v katerih se vrše osrednja pripravljajoča dela. Takih okrajnih oddelkov osnovanih je doslej po vsej Češki do 120. Po deželi so bile uže početkom tega meseca razstave v Loučki, Šmichovem, Tausih, Lužcih, Strakovcih, Moravskih Budevicah in v Ruzvšu. Dalje bodo razstave v raznih krajih zadnje dni tega in prve bodočega meseca.
Češki narodni dan na kolu mbiški razstavi v Chicagu. Dne 12. avgusta imeli so Čehi na razstavi svoj „dan". Ta je bil najlepši narodni praznik, kolikor jih je videla razstava. Kakor poroča „Chicago Tribune", združilo se je preko 20 tisoč Čehov iz vseh krajev širne Amerike v presrčni praznik.
V slavnostnem sprevodu bilo je okolu 10.000 Čehov pod belo-rdečimi domačimi zastavami. Sprevod dospel je v razstavo okolu poludne; dve uri je bilo potrebno, dokler so prešli vsi udeležniki sprevoda skozi vhod; bila so tukaj pevska, telovadna, in šolska društva, strelci, češko-ameriški vitezi, veslarji, tajni redovniki svobode, dalje dobrotvorna in delavska društva in druge korporacije. Razna društva nosila so poleg zastav simbolična znamenja iz češke zgodovine. Posebno pozornost vzbujala so telovadna društva; bilo je 500
krepkih telovadcev in 300 deklic v telovadni opravi. Prva točka slavnostnega vsporeda bil je slavnostni koncert, v katerem je sviralo 114 glasbenikov pod vodstvom slovečih zlagateljev A. Dvofaka in Hlavača. Igrali so domače skladbe, med njimi ouverturo Smetanove „Prodana nevesta* in Dvofakove „Slovanske plesove". Ves program vzbudil je ne-opisno navdušenje. Po Dvofakovi simfoniji govoril je pod-guverner Jonas češko-angleški slavnostni govor, v katerem je povdarjal pomen vrlega češkega naroda v svetovni prosveti. Druga sijajna točka bila je javna telovadba, katere se je udeležilo več stotin možkih, ženskih in dečkov. Gledalcev bilo je na tisoče. „Te vaje — zaključuje „Chicago Tribune" — smemo smelo prištevati najboljšim, kar smo sploh videli v telovadbi. „Češki dan" je vsestransko jako lepo vspel in je bil vesel praznik ne le za brate Čehe, ki so šli iskat sreče onkraj morja in jo deloma tudi našli, ampak sploh za obiskovalce naše svetovne razstave".
Još jetlan hrvatski slikar. U predzadnjem smo broju „SI. Sv." progovorili o Celestinu Medoviču i Bogoljubu Gilardi-u, dva mlada slikara. što če domovini biti i u korist i u slavu. —- Danas nam je napomenuti trečega, O. Murat-a, Dubrovčanina, koji je izložio na „medjunarodnoj izložbi slikarstva i kiparstva" u Monakovu prekrasnu sliku „Cvietna nedjelja u Dubrovniku". Njemački listovi hvale veoma mla-doga Hrvata. Tu mi se ne može ino, več mi se hoče pregovoriti dvie-tri rieči o predmetu, što bi si ga imali odabirati naši mladi umjetnici u budučem življenju. Bogoljub Gilardi si je večo dobrao predmet (v. predzadnji broj) tako, da nije mogao bolje. I O. Murat naslikao hrvatsku sliku. Najbrže če i Medovičeva buduča slika biti hrvatska. — Da rečemo, što smo naumjeli: hrvatski slikari neka nam slikaju hrvatske slike, predstavljajuče prizore ili iz hrvatske povjesti ili iz hrvatskega sadanjeg života ; vrhu toga, tko se čuti pozvanim, neka se dade na ilustrovanje, osobito narodnih pjesama, što no su največa naša dika.
ZMES.
Kaj je šeuvanje proti Rusom. To je točka — pravi „Westfalische Reform — o kateri čitamo dan na dan v liberalnili socijalno-demokratskih listih, ki nam pripovedujejo o strašanskem trpljenju in preganjanju ruskih Nemcev. Poštenega človeka boli srce, čitavšega o prisilnem delu v nevarnih rudnikih. Premišljujmo pa stvar nepristransko, predno se pridružimo temu židovskemu kričanju. Oglejmo si natančneje „pošast" Siberijo. To je dežela, veča kot vsa Evropa, dežela, v kateri se najde sneg in led, v kateri pa tudi zori grozdje in drugo lepo sadje. Za hudodelnike leži pa neprijetnost le v tem, da jih pošilja vlada v rudnike, ležeče na se-verju. „To je nečloveško!", kriče Židje. Glede na nevarnost pa je vsakakor umestneje in bolj človeški, pošiljati v rudnike hudodelce, kot pa poštene ljudi. Prav pogostoma čuje se o nesrečah v rudnikih pri nas in drugod, katerih žrtre so vedno pošteni delavci, večinoma očetje, a nikdar se ne čuje, da bi bil kateri Žid med njimi. Marsikateri surovež, ki nabira svojo učenost iz židovskih listoT, vsklikne o takih prigodkih : „Zakaj pa se ti ljudje bavijo s tako nevarnim delom?" Kje je potem več človečnosti? V Eusij
kjer se uporabljajo hudodelci v rudnikih, ali v drugih državah, kjer kaznilnice tekmujejo tako s prosto obrtjo, da je poštenemu človeku skoro nemožno postaviti se na lastne noge? Omenimo še, da ruska vlada dovoljuje rodbinam obsojenih, da morejo iti ž njimi v pregnanstvo. Večina pregnanih se naseli po prestani kazni v Sibiriji, baveč se s kmetijstvom. V drugih državah se pa ločijo obsojenci od svojih rodbin. — Tako govori pošteui nemški list. Naj si zapomnijo to pri nas Mahničanci et consortes!
KNJIŽEVNOST.
„ Izlet v Carigrad". Spisal A. Aškerc. Ponatis iz „Slovenskega Naroda". V Ljubljani 1893. Tisk „Narodne tiskarne. Cena 20 kr., s pošto 25. (Z naslovno podobo po akad. slikarju Ljudevitu Grilcu). Kdor ni čital uže v „SI. Nar." „Izlet v Carigrad", naj si naroči to knjižico. Naš pesnik se je tu prvikrat občinstvu predstavil z večim spisom v prozi, v tem ko poznamo mi manjše prozajične spise uže od poprej. Tudi „Vienac" ocenjuje „Izlet v Carigrad" jako laskavo.
Izvestje Muzejskega društva za Kranjsko. Ureduje Anton Koblar. Sešitek 4. objavlja: A. Koblar: „Boj na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300 leti" (Dalje); Dr. Pr. Kos: „Nekoliko črtic o turških vojskah", prof. Scheinegg: „Slovenska osebna imena v starih listinah"; S. Robič: „Kranjski mahovi" in več zanimivih vestij pod zaglavjem „Mah zapiski". Na ovitku je konec na latinico prepisanih „glago-liških listin" od 1. 1559., 1566 in 1584; te same torej uže dokazujejo, da so gosposke, veliki gospodje dahovenskega in posvetnega stanu na Slovenskem uporabljali glagolieo Še koncem 16. stoletja.
,Danica", koledar i Ijetopis društva svjetojeronim-skoga za prostu godinu 1894. U Zagrebu. Tisak Dioničke Tiskare, 1893. Cj. 25 nvč. — Ta koledar, ki se tiska v 40 tisoč proizvodov, ima okusno zunanjo obliko in prinaša poleg lepega števila slik mnogo zabavnega in poučnega gradiva. Za tem je letopis društva sv. Jeronima, izvadek iz društvenih pravil in člančie o „Bratovščini hrvatskih ljudi u Istri" ter izvleček iz „Bratovščnih" pravil. Na prvem mestu je članek kateheta Stef. Koreniča: „ Pedesetgodišnjica bisku-povanja sv. oca pape Leona XIII." Dalje je črtica o mestu Mostarju v Hercegovini, kratka povest in zemljepisni položaj mesta. Strokovnjak Fr. Kuralt poučuje kmetovalce v članku: „Kako treba saditi američku ložu u vinogradima", in v posebnem člančiču nahaja se pouk o novem denarju : „O kruni — novom novcu". Dalje je članek o ilirskem prvaku, „Janku grofu Draškoviču", izvestje o „Spomeniku ve-likomu pjesniku Ivanu Gunduliču u Dubrovniku", ,životopis Krištofa Kolumba od Šandra Sengjergja, razprava o „Žigi-cama" od prof. dr. Julija Domca, prinesek iz popularne pe-dagogije „Uzgajajmo djecu" od Vjekoslava Koščeviča, ,Pabir-kovanje po Kneipovoj apoteki" od Milana Kučenjaka ia „Gospodarske sitnice. Naposled so pcmeSčene „Pričice" od Ivana i Ljubojeviča in „Smješnice".
J Gesuiti e l'eduoazione della gioventu nella Dalmazia. Per Peroslav Starigradski, alunno del seminario Zmajevič in Zara e del seminario diocesano in Ragusa. Bistampato dal „Diritto Croato", coH'aggiunta di altri capitoli e note. Zagabria 1893. A spese dell'autore. — Biservati tutti i diritti. Tipografia per azioni. Str. 62 vel. 8. Cena po pošti 40 kr. Ta knjižica obseza članke, ki razkrivajo, kako so je-zuviti vzgajali mladino v semenišču Zmajevič v Zadru. Avtor se omejuje samo na dejstva na določenem mestu, ne da bi se dotikal jezuvitskega reda kot takega ali drugih zavodov, ki so v rokah tega reda. Bazkritja pisateljeva so vzbudila senzacijo in niso ostala brez vpliva.
Просвјета. Лист за цркву, школу п поуку. Уређује Јован Сундечић. У кн>. дрног. државнои штампарнји на Цетињу. Годпна I. Stoji za Črno Goro 2, zunaj nje pa 3 gld., pojedini zvezki so po 40 kr. Zvezek X. obseza: Обод-ска прослава, од уред. — Пјесма поводом ободске четпрп-стољетнпце, лјевао Ј. Сундечнћ. —Рпјеч при светковпни 400-годпшњици прве српске штамрарпје на Ободу, од Сер-гија Шарак Нпкпћа, патр. синђела и уреднпка „Српског Сиона". Itd. Vsaka številka ima različnih, zanimivih razprav v smislu prosvete ; da je ta list posebne vrednosti, zato daje poroštvo uže ime urednika, slavnega pesnika Jovana Sundečiča.
Ceske dite patri do češke škohj. Napsal Jan Klecanda. Nakladem redakce Vyšehradu v Praze. 1893. St. 16 vel. 8. C. 5 kr. 25 kosov po 4 kr. To knjižico, ki je izšla tudi kot priloga vrlega , Vvšehrada", priporočamo sosebno tudi slovenskemu učiteljstvu in narodu v obče.
Jan Kollar 1793—1852. Sbornik stati o živote, pu-sobeni a literarni činnosti pevce „Slavy dcery". Na oslavu jeho stoletych narozenin redakd Františka Pastrnka vydaly Česky akademickv spolek ve Vidni a Slovensky akademicky spolok , Ta t ran-' ve Viedni. Cena 2 zl. Ve Vidni 1893. Tiskem I. Otty v Praze. Nakladem obou spolku. Str. 8o 283. Obseg med drugimi: Predmluva. — Svatopluk Čech: Proslov. — Pavel Križko: Jana Kollara detinsky vek a škoMrenie v Mošovcach i Kremnici. (Životopisne prispevky).
—	Dr. Murko: Listv Kolldra Kopijtarovi a Miklošičevi. — Jos. Kardsek: Jan Kollar ve Vidni 1849—1852. Fr. Bfly: Jak Slavy Dcera rostla. — W. Nehring: Poslanie J. Kollara o wzajemnosci Slowian w jeziku polskim. — Fr. Pastrnek: O starožitnickych spisech Kollarovych. — Fr. Sasinek: Povod Slovanov z Indie. — Michael Hornik: Jan Kollar a lažiscj Serbja. — Milivoj Šrepel: Jan Kollar i Hrvati.
—	D. S. Dordevič: Kollar i srpska kniževnost. — Tvan Franko: Literaturne vidrodžene poludnevoi Kusi i Jan Kollar. Itd. To knjigo kritika jako hvali; obseza pa tudi ne samo raznovrstnih, ampak tudi zanimivih in temeljitih spisov in proizvodov raznih slovanskih pisateljev in pesnikov.
Исторш епископовг трехг соединеннхЂ eiiapsiii, неремншлБСкои, самборскои п санодкои, отђ наЗдавнМ-шихг временг до 1794 г. По псточннкамЂ сочиненнаа Антошемг Добрннсгашх, парохозњ вх Валан-ћ. Лјбвовђ, 1893. Издано но собственоручному сппску бл. п. автора. НакладомЂ дра. Ивана А. Добранскаго. Типографј.т Стауро-иигшскаго Института подт> управлешемЂ Ж. 9. Пухира. Стр. XI+63+XVIlI-fl04+XIV+90. Сћ приложешеип, портрета автора. V 8. Cena gld. 1.20. Jako važno, redko delo, ki razpravlja na podstavi iztočnikov cerkveno zgodovino in tudi drugačno zgodovino galiških Busov.
Listnica uredništva,. Anonvmus nam piše iz Maribora: „Alojzija Korošca, nadepolnega sedmošolca na Mariborskem gimnaziju, požrli so 19. avgusta pri kopanju nevsmiljeni Mu-rini valovi. Bil je vzor slovenskega dijaka. O njegovih pisateljskih poskusih omenimo, da so letos jedno njegovo razpravo — v hrvatskem jeziku — pohvalili pri „Slov. Svetu". (Res je; spis je kratek, jasen, v jedrnatem slogu. Op. ur.) Priučil se je kot samouk hrvaščini, ruščini in poljščini; pri češčini prehitela ga je smrt . . .". — X. v Lj.: V posljednjih 3 številkah se je vrinilo več tisk. napak, ker zaradi neprisotnosti nismo mogli sami pregledati poslednje korekture. — G. C. na Štirskem : Vprašate nas, zakaj pišemo „Žid" ali „Jud", potem pa tudi priloge, izvedene od mest itd. z veliko začetnico. Drugi res pišejo „Žid", „jud" z malo začetnico, ker pošte-vajo to pleme ali ta narod bolj z verskega ali plemenskega stališča. Postavljajo Zide torej vspored s kristijani, katoličani, luterani itd. Mi stavljamo Jude pred vsem med plemena ali narode, kakor Slovane, Nemce itd., in ker pišejo Slovenci te z velikimi začetnicami, je dosledno, da dajemo tudi Židom ali Judom veliko začetno črko. Kar se dostaje pa tega. da pišemo mi Ljubljanski, Dunajski itd., prihaja od tod, ker smo pri teh prilogih od mest včasih v stiski in se bojimo, da bi ne bili jasni dovolj. Vzemite n. pr. mesto Gorica ; od tega mesta se imenuje vsa deželica, ki spada pod deželni zbor, Goriška, in stvari iz te dežele so tudi goriške; no, tudi kedar spada kaj tudi samo pod mesto Gorica, je to potem goriško. Kako naj torej razločujemo po glasu jednake, po obsežnosti kraja pa različne stvari? Zato smo menili ločiti stvari tako, da, kar spada jedino pod mesto Gorica, je Goriško, kar spada pa pod deželo s tem mestom, je goriško. Tak<3 bi mogli razločevati Salcburške in salcburške prebivalce, štajerske in Štajerske kovače, kranjske in Kranjske šole itd, Zaradildoslednosti bi kazalo to razliko označevati tudi, kjer ni tako potrebna. Vprašanje pa je, ali se hočemo ravnati v pismu po tem premišljevanju, aH pa samo opisovati, kjer bi ne vedeli, kedaj je govor samo o mestu, in kedaj tudi o deželi ali kraju, ki dobiva isti prilog od mesta. Naj razsodi to sodišče naših jezikoslovcev.
Listnica upravništva. Prosimo vljudno vse te, kateri so kakorkoli zaostali z naročnino, da bi poravnali sedaj svoj dolg, oziroma nam poslali na račun. Naj nam nekateri prihranijo neprijetno delo, da bi jih morali "terjati po drugih potih. Zaradi poravnanja naših stroškov pa mi nujno potrebujemo poravnanja naročnin.
1*01»ж»а,1г1сж k 16. št. „SI. Sveta".: Str. 304 na levi 29. vrsta zgorej: racijonalno nam. nacijonalno; str. 306, 7. kitica zg. !. v.: In svetel dan; nam. dah. V spisu: „Malo kritike" popravi: str. 292, b, 2. vrsta zdolej: „Zo^e" nam. „Zore"; str. 293, b. 9. v. zg.: „Philosophi" nam. „Philosophari"; str. 29-3, a, 13. v. zdolej: „Zamejčeve" nam. „Zamajčeve".
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld. •in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 18 kr. — Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo P. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Tisk tiskarne Dolenc. — Odgovorni urednik: Julij Mikota.