ALBERT ZERJAV: Ideje i problemi. (Spisal Miljenko V i d o v i č , založila bi- blioteka »Uzgajatelja« v Sarajevu, cena 30 Din.) Življenje kot vseobčen pojav vesolj* stva je večno gibanje, čigar ritem se od dne do dne stopnjuje in ojačuje ... Povojna doba je rodila kopico navdu^ šenih reformatorjev na vseh poljih ljud^ skega žitja in bitja. Nov svet idej pije sta* rim nazorom in predsodkom življenske so^ kove, da bo zastarela ljudska miselnost mo= rala ugasniti za večno. Menda nobeno polje človeškega duha in razuma ni občutilo in preživelo toliko potrebnih potresnih sunkov kakor ravno pedagoško znanstvo, čigar površina še da= nes ni izravnana in ustaljena. Pedagoško gibanje se še vedno nahaja v najintenzivs nejšem znaku iskanja, tipanja in prehoda nasproti zahtevanim vzgojnim idealom. Dozdeva se mi, da je ta intenzivnost giba= nja najlepša in najdostojnejša proslava sto* letnice smrti socialno=pedagoškega genija ~ I- H. Pestalozzija: nadaljevati in obenem lzpopolnjevati vzgojni ideal v njegovem duhu. Ni smela trditev, če pravim, da je pri nas najvernejši Pestalozzijev naslednik pravi liudski vzgojitelj, Miljenko Vidovič, avtor gori imenovane knjige. Njegov, v najširše dimenzije zasnovan pokret je zanimiv iz dveh ozirov: iz etičnosidejnega (vzgojni ideal) in socialnospedagoškega vidika (me« toda), ki se podpirata in izpopolnjujeta med seboj. (Lomocentralni sestav). Nietz« schejevega nadčloveka, ki išče zemeljskega ugodja v imenu sile in zločinov (Ohne Grausamkeit kein Fest, ali Leiden sehen tut wohl, Leiden machen noch wohler ...) ni identikovati z Vidovičevim — novim člo* vekom, ki je rasni tip panslovanske dušev« nosti (čuvstvo, miroljubnost, dobrota lju^ bezen ...). Nas kot učitelje predvsem zanima di» daktična plat Vidovičevega pokreta, ki se očituje v sarajevski Centralni školi za od* rasle v mesečnih zvezkih Dopisne šole, ker pobija pedagoški diletantizem in didaktični mehanizem. Nam niso toliko merodajni zu= nanji uspehi (izpiti, diplome, dosega udob« nejšega eksistenčnega položaja), temveč notranji: čvrst moralen karakter človeka. Iskati sebe v svojem lastnem notranjem svetu in ne v pojavih in stvareh izven sebe. Kult vzgoje in pouka je — kult človeka: srca, duha, volje... Od znotraj na vzven (iz središča) skozi srce in razum k značaju kot sistemu energično izvedenih načel. Vzgoja vseh produktivnih sil gojenca na podlagi principov samodelavnosti, doživljas nja, vsestranosti (potrebe resničnega iivljenja), daje v Vidovičevem zavodu rast voluntativnosemocijalni in moralno=etični naobrazbi kot izhodišču za rojstvo novega človeka. Že večkrat dokumentiran dokaz uspeha Vidovičevega kulturnosvzgojnega si« stema je v razmerju z materijalnosformalnis mi rezultati v državno službenem vzgojnem prizadevanju (strokovne in srednje šole) kakor 2 :1, dočim pa je časovno razmerje študija kakor 1: 4. Na prvi hip paradoksalna trditev, ki pa jo dokazi pobijajo. Kdor se hoče natančnejše informirati o organizaciji šole in metode vzgoje in po« uka, temu priporočam, sicer malo razvle« čeno, a vredno delo S. Ljubunčiča: Vidovi« čeva škola. (Zaloga »Uzgajatelja«, Sara» jevo). Poljudno«znanstveni vmesečnik »Uzgjs jatelj« in propagandno«informativni tednik »Novi Čovjek« sta organa Vidovičevega kulturnosetičnega in socialno=pedagoškega pokreta in pričata o živi potrebi in dovzet* nosti prosvitljenja najširših ljudskih plasti v svrho idejne in kulturne preorientacije (etiziranje življenja, resnična izobrazba in socialnost, vsečloveško dobro ...). V času odsotstva duše v vseh kulturnih tekovinah, ko nas obdaja neprijetna atmosfera sodobnosti s svojim balastom in ko ga« zimo antične kreposti in vrline, nam je ure= dil tov. Kamilo Brossler niz Vidovičevih člankov in razprav v knjigo z naslovom: Ideje in problemi. To niso suhoparni eseji teoretika in znanstvenika, ki živi daleč od življenja, nego so poljudno iznešene misli, kjer v enakomernem ritmu pulzira življenje tostranstva in ki odkrivajo niče* vost materialističnega simbolizma nasproti veličini vere v zmago božjih poslank: Les pote, Resnice in Ljubezni... Osobito neka« teri sestavki ličijo duhovnemu poletu juna^ škega pesnika, ko se mu duh druži z bo= žanstvom Vsestranstva in opaja ob akordih čiste življenske lirike. Lahko pojmljivi in kritično osvetljeni zaključki pisca razpravic imajo na mnogih mestih svojevrstno noto: sugestivno moč, ki se ji z lahka ne moreš odtegniti. To je redek pojav kontakta med pisateljem in čitajočo publiko v današnji znanstveni literaturi. Vrsto člankov in razprav dele poglav* ja v zaokrožene enote. (Veličina čovjeka, Problemi života i kulture ... itd.). Da niso razprave razvlečene, je le knjigi v korist. Zlasti članki, razpravljajoči o metodi vzgoj* nega udejstvovanja, osebnosti učitelja, or« ganizaciji šole in ljudske prosvete, dajo uči« teljstvu priliko, poglobiti se v vzgojno pro« svetne probleme, ki nas dnevno srečujejo. Dodajem, da je učiteljski poziv Vidoviču — prirojen življenski poklic, ki sega v pod* ročje — umetniškega ustvarjanja... Knjiga dosega svoj namen zlasti kot poljudno modrovanje, ki je v pretežni meri dostopno mentaliteto širšim narodnim pla* stem. Zato bi knjiga morala postati ljudska čitanka, a poedini sestavki bi morali polniti marsikatero stran srednješolskih čitank in to predvsem na naših učiteljiščih, ki po tuji krivdi bolehajo, dokler jih ne bo ozdravila korenita reforma. Hvaležni smo, da se je naša znanstvena literatura pomnožila z novo in dobro knjigo in širen svet naj ji bo odprt...