Bistriška Teloh, božična roža Sneg pada, pada, pada... Strehe hišic v belini po-čivajo, gozdovi so vase zagrnjeni, gore drhte v mrzlem, belem objetju. Nebesa so se odprla in na zemljo je stopil Jezuš-ček. Po zemlji hodi: skozi revne vasi in bogata mesta, mimo osamelih. bajt in ponosnomrzlih hiš. Srca boga-tinov odpira in užiga v njih. ljubezen do sočloTeka-trpina. Osrečuje pa tudi s svojim božjim ognjem človeka-siromaka, da v trenutku izbriše iz svojega raz-žaloščenega srca krivice, ki jih je požiral v težkih uiah: bedo, ki mu je risala po obrazu s trdo roko globoke brazde; krvave kapljc, ki so padale v srce ubogega, zatiranega, oropanega sreče. Jezušček za kratek hip svetonočne sreče dviga vse v nebesne višave. Blagoslavlja, tolaži, ljubi, a najbo-žanstveneje se dotika njegova božja Ljubezen malih,, najmanjših. Sirotna zibelka se zamaje. Otrok v njej se sladko zasmeje. Jezuščkova sveta Ijubezen boža čelo sirotnega otroka, ležečega v kupu cunj, da se oči, vdane v hip sreče, zasmejejo: o Jezušček! — Mrzle izbe postajajo gorke, mračne sobe zableste v luči, trda srca v hipnera ganutju- drhte, inehke duše ob čudežnem dotiku ne- vidnega Jezuščka jokajo. To je na sveti yečer------— To je oni blaženi hip, ko Jezušček — rojena Lju-bezen — stopi na zemljo, pogleda v srce človeku, od-pije iz njegove duše tiho, najtišjo tajno trpljenja, gorja in veselja. Zažare oči v oknih, zažare lučke v očeh otrok, čela očetov se za hip razjasne in srca mater molijo veliko molitev k njemu — Jezuščku za srečo svojih otrok. Tako je nekoč stopal Jezušček nepoznan skozi borna sela, razsipna mesta, objemal mračne bajte, ogreval osamljene koče. Kamorkoli je dahnil njegov božji dih, je vzklila sreča: oči otrok so zažarele v pre-čudnem ognju, žalostni so zaupali, nesrečni zakipeli v moči, srca očetov v zdravju zadihala, duše mater v darovanju vzkipele. Božje ročice so sipale srečo, mir, zdravje na blatno, revno zemljo. In Jezušček je šel truden po dolgem romanju skozi svet... Zemlja utruja, pogledi v bolečino in skrb, žalost in bedo prosijo miru, oddiha... Zvonovi zvone, hiše so v lučkah potopljene, zemlja sanja svojo svetonočno sanjo, zasnežena pota se v le-poti noči tope. Jezušček — kam boš položil izmučeno glavico, kje bo božje srce odpočilo od zemeljskega gorja? Na desni sanja bel gozd ... Že pozdravljajo Trliovi smrek in jelk. Tja, tja! V gozdu. Visoke smreke drhte, goli hrasti šume, nizki bori trepetajo. Ali čutijo božjo Dobroto — Je-zuščka? Tiha skrivnost polzi med drevesi po gozdu, lepota stopa po belcm snegu. Božja ljubezen išče pro-storčka za svojo trudno glavo. Vse belo, belo, mrzlo. Pod visoko zasneženo smreko rase izpod snega močna bilka proti nebu. Rase in se širi. V obUki dlani so se razprli okrog nje zeleni listi. Vseokoli bel, mrzel, trd sneg, a tu zeleno življenje s tišino prežeto, ki vabi k počitku. »Daj mi počitka, rastlinica zelena! Pomiri mi trudno glavo, razveseli žalostno srce, ki je romalo po zemlji in je gledalo veliko trpljenje, toliko bede!« Zašume zeleni listi, razširijo se listne ploskve, nizko do tal seže roka — veja zelene jelke — da zavaruje posteljico Jezuščku. Jezušček spi... V svetem molku moli gozd svojo svetonočno molitev, med iglami in golimi vejami dihajo angelci in mu grejejo ležišče. Tisoč zlatih zvezdic pleše po njegovi posteljici — vse žari, vse blesti. Šepetajo si drevesa, drhti osamljeno grmičje, vsepovsod plava svetonočna misel. Zemljo objema sen svete noči, zvonovi čudovito zvone in Jezušček sanja. V sanjah objema vse revne in bolne, vse žalostne in tepene, a najiskre-neje objema srca otrok. Jezušček spi in sanja. V sanjak trosi veselje, seje srečo in rosi po žalostnih potih in visokih klancih svoj sveti blagoslov. Vled nebom in zemljo plava sveta noč, blažena noč. — — J Jutro se je zbudilo iz noči. V nirazu je še vse dremotno in pusio. Jezušček vstaja. Ljubeče po-gladi rastlinico po trdih. zelenih listih in jo zahvaljuje v svojem božjem srcu za prostorček. Bet se zgane, zeleni trdi listi zašume: Daj mi cvet, en sam cvet, o božja Ljubezen, ki bo tako neizmerno sladak kakor današnja noč in tako čudežno krasen! Daj mi to, o Jezušček, meni daj to, da bo ostal za vedno v gozdu spomin na tvoj svetonočni počitek. Nežno, sladko se dotakne Jezuščkova ročica rast-linice in božja usta govore: »Ne boš več brezcvetna! Iz tvojega srca naj požene bel cvet, čisto bel kot sneg, a malo naj šine po njem rahlo-rožnata barva, tako rožnata, kot je bil moj smehljaj, ko si mi ponudila sredi mraza in snega sebe za ležišče. Sredi cveta pa naj bleste zlate nitke — zlate lučke svete noči.« Beseda uliva blagoslov, božje srce ustvarja cvet svoje Ijubezni... V svečani tišini se zasmejejo listi, po gozdu vzklijejo belorožnati cvetovi — teloh ali božična roža. Vi, otroci, jo poznate, to rožo — kurjica je. Izpod snega vas kliče, pozdravlja in srečne so vaše ročice, kadar jo utrgajo. To je bilo tisti čas, tisto sveto uro, ko je Jezušček hodil po svetu.