ZAPISKI.
SLOVSTVO.
Naše jezikovno edinstvo. Z državnim ujedinjenjem se je pri nas iznova pojavilo vprašanje, kakšno naj bo razmerje med slovenskim pismenim jezikom ter srbohrvaščino. Nekdo je predlagal, naj se slovenščina opusti in sprejme hrvaščina (E. Rakovec, Čas, 1921, str. 97), nekdo drugi je predlagal: »Opustimo zdaj polagoma vse, kar nas brez potrebe loči od Hrvatov • in Srbov« (D. v Domu in svetu, 1919, sir. 180; primerjaj tudi F. G. v Bogoslovnem vestniku, I, str. 112). V imenu velike večine slovenskih prosvetnih delavcev pa je nasproti takim težnjam zaklical dr. Kraigher: »Tudi jaz sem Jugoslovan, navdušen Jugoslovan! Ampak — ti mi greš predaleč, ljubček! Vkljub ljubezni do bratskega jezika mi je slovenska govorica — sladkost!« (Umetnikova trilogija, 1921, stran 108.)
Vprašanje o razmerju slovenščine ter srbo-hrvaščine se pretresa med nami že nad 90 let in torej ni novo. Zanimivo je, da tudi razlogi, ki jih navajajo zastopniki posameznih struj, niso novi, ampak so se v teku 90 let že neštetokrat ponavljali. »Premalo nas je,« zato naš narod »nima sam v sebi vseh pogojev za daljnji kulturni razvoj,« vzdihuje Rakovec (r. t., str. 101). 2e 1.1848. je navajal ta razlog M a c u n : »Slovensko knjižestvo po mislih mojih ni mogoče. Odkod pa le hočemo u slovenskem jeziku prozaičko, odkod pesničko berilo zložiti?... Ako ne hočemo dušni heloti ostati, ... morali bomo se misli, kakor da bi kedaj slovenska literatura cvela, za časa braniti; ker je vkanljiva...« (Slovenija,  1848,  12.)   Enako Kobe:   Slo-
venci »ne morejo sami za se literature imeti poradi svojega majhnega števila« (Slov. bčela, 1850, str. 140). Iz podobnih razlogov so se oprijeli ilirstva tudi Matija Majar, Razlag, Kočevar-Žavčanin in drugi. Danes navajali take razloge se res pravi »lajati in tace lizal',« kakor je Prešeren že pred 90 leti označil tako ilirstvo. Zgodovina slovenskega naroda je pokazala, da si lahko tudi majhen narod z vztrajnim naporom ustvari visoko kulturo. Saj smo vendar Slovenci v slovstvu in splošni ljudski prosveti — torej v vsem, kar se z narodnim jezikom da doseči — prekosili Srbe in Hrvate! Tako se torej ni varal Svetec, ko je pisal: »(Mi) se slovenščine terdo in zvesto deržimo ... Toraj smo tistim na-sprot, ki nas v ilirstvu utopiti hočejo, dobro vedoč, da je takova poguba samih sebe ne samo nepotrebna, ampak tudi izobraženju našega naroda škodljiva« (Slovenija, 1850, str.  16).  —     •
Zmagala pa je pri nas struja, ki je poudarjala, naj bi se naš pismeni jezik b 1 i -ž a 1 srbo-hrvaščini. 2e 1. 1849. je podal Cigale načela slovenskemu pismenemu jeziku: »Ako... dobimo med slovenskim narodom več oblik ene baze, si izvolimo tisto, ki nas z brati Iliri, ki nas z drugimi Slovani veže, ki je po slovnici staro-slovenskej« (Slovenija, 1849, 415). Po tem načelu se je zvršila znamenita Svetčeva pravopisna preosnova 1. 1849., ki je bila podlaga Levstiku, Škrabcu in Pleteršniku, in na tem načelu sloni naš pismeni jezik
Vendar pa so se tudi tu ustanovile neke meje, katerih pismeni jezik ne sme prestopiti, če nočemo pretrgati zveze s preteklostjo. 2e 70 let velja načelo, da ne spre fe mamo     srbsko-hrvatskih
139
besed in rečenic, za katere imamo sami dobre slovenske, in drugič, da ne sprejemamo takih, ki niso slovanskega izvora.
2e 1.1852. je poudarjal ta načela Svetec: »Izobrazujmo besedo ko doslej po narodu, z obzirom na stari jezik in narečja bratov, toda derže se pravih mej... Zmešnjave (t. j. brezpotrebnega mešanja slovenščine in srbo-hrvaščine, op. por.) nas bo obvarovala zdrava pamet naših bratov, ki se do zdaj še nič kaj ne pripravljajo, da bi nam na proti prišli... na jugu se ... le smejajo, med tem ko se Slovenci jezimo« (Novice, 1852, 35). Enajst let pozneje je Levstik z žalostjo ugotavljal, da se Hrvatje (še mnogo manj pa Srbi, op. por.) ne trudijo toliko kakor mi, da bi »sintakso in slovnico za-suknili, kakor hoče imeti pravo slovansko svojstvo« (Naprej, 1863, 211). In dalje toži: »Naše prizadevanje vsak dan jasnejše priča, kako želimo ... jezik osnažiti; kako ga sučemo, da bi se približali posebno Hrvatom, kolikor moremo: ali žalostna resnica je, — naj je nam ne zamerijo naši vrli bratje — da nam oni hite naproti dosti menj, nego mi njim« (prav tam, 267).
Po teh načelih moramo zavračati nepotrebno mešanje slovenščine ter srbohrvaščine in rabo neslovanskih besed in rečenic. —
Tu bi opozoril na nekatere ne slovanske izraze, ki so jih sprejeli nekateri iz srbščine.
1. Minister financ... pravilno: finančni minister. Srbi pogosto rabijo po romanskem načinu prilastek v rodilniku namesto slovanskega pridevnika, n pr. ministar finansija, ministar prosvete, m. saobračaja (prim. francosko: ministre des finances), profesor univerziteta.... Slovansko je: finančni minister, prosvetni minister, univerzitetni (vseučiliški) profesor itd. Na ljubljanskem južnem kolodvoru je visel belgrajski red vožnje od 1. juna 1921., kar je dobro francoski, prim. tableau de service; doslej je bilo slovensko: vožnji red. V Pirolu je škola igranja (plesna šola), kakor sem bral v romanu S. Krakova: Kroz bura, 153.           (Dalje.)
Dr. A. Breznik.
France Bevk: Pesmi. Opremil F r. Kralj. Gorica, 1921. Tiskala tiskarna »Tiskovnega društva« v Kranju. Cena 32 K, vezani knjigi 40 K.
Bevkova pesem ima vse vrline prisrčnega lirika, t. j.: lirika, ki skoraj nikoli ne odpre celice svojega srca, da bi v ognju vizionarnosti poletel preko sveta in prepadov ter se na robu vesoljstva proroško zagledal v sprevode nemih prikazni — temveč v tihi čuvstveni vdanosti motri v zrcalu svoj obraz ter je sklonjen nad srcem kakor dekle nad rožo (in tedaj je njegova pesem najbolj sveža in vonjiva, ker se je v njem spočela kdovekdaj in do rojstva srkala kri iz najdrobnejših vlakenc duše) ali pa, kot da ne ve prav, kaj bi iskal onkraj sten svoje celice, gleda skozi okno, da ga črtajo obrisi mimoidočih postav, luči in zvokov in ostane — prav zato, ker mu manjka poleta vizionarnosti, da bi zaslutil za vsemi temi postavami njih najbolj oddaljene odmeve — pri živčno-psi-hičnih dojmih, ki kakor megla vodo zakrivajo neizražene globine.
Znak take lirike je melodioznost in ekonomija izraza, ki napravi pesmi enotne in prozorne ter priljubljive in katero ceni človek tem bolj, če ve, kako težko je, vse meje razbijajoče čuvstvo vkleniti v nekaj kitic ali stihov. Seveda obstoji nevarnost v slučaju, če bi pesnik za vsako ceno hotel biti kar najbolj lakonski, da ostane doživetje obstriženo, okrnjeno in neizpeto do zadnjih senc, ki včasih največ pripomorejo do opojnosti in koprenastega podrhtevanja' v stihih.  —
Ob vzporednikih Zupančičevih je rasiel Bevk v svoj izraz, ki je nositelj vsebine in mora biti zato umerjen po njej; ne more biti vsebina samolasina, če je ne more ugnesti lasten izraz, ampak mora biti izposojen (podoživljen seveda) od drugih. Pri prvem oddelku je še jasen dih preteklosti na izrazu, čeprav ga že gorko pronicuje zvok njegove bodoče melodije. Te pesmi so sicer same na sebi lepe, toda premalo njegove (ali: nove), da bi bile žive za setev bodočnosti. Tudi njegove impresije so zapozneli, oziroma izzvenjajoči akordi polpreteklosti ter so zato obledele in brez pravega bleska.   V pesmih pa,   ki