Venec legend
(Nabral Fr. Kralj)
1. Trobentica.
Pozdravljena mi bodi, nežna trobentica, ti prvi klicar  lepc pomladi! Kako zaželeno te pričakuje vsakdo, da prikliješ iz napol še otrple zemlje in znaniš svetu lepše dneve, gorkejše čase! A ti nisi samo znanilka cvetočc dobe, ti si tudi čudotvorna cvetlica. O tem naj priča sledeča dogodbica.
Pred leti in leti, ko še nas nobenega ni bilo na svetu, pascl je o prvih pomladanskih dneh na visokih rebrih pobožen pastir svojo živino. Ni bilo ravno še mnogo paše. a bilo je že polno trobentic. In te je z nedolžnim veseljem in z otroško pobožnostjo nabiral in na nje piskal sledečo drobno pesmico:
O jagelc, jagclc zlat,
O daj, da pridem v grad,
Da dvignem tam zaklad,
Denarja si naberem polno                             -       i
Za mater svojo bolno!               .                         j
Tako je piskal in lahna meglica tuge  in  žalosti • mu je obscnčila rožni obrazck. Imel je namrcč   doma -   •
5
bolno mater, in rad bi jo ozdravil. Slišal je že večkrat različne pravljice o zakladih in o raznovrstnih zdra-vilnih močeh pomladanskih cvetlic.
Ko je tako piskal, zažari se nakrat krog rvjega, in angelj Božji stoji v vsej svoji krasoti prcd njim. In nebeški sel mu govori: ..Vsemogočni je čul tvoj krilati spev, v katerem prosiš za zdravje materi. Bodi ti prošnja uslišana. Vzemi trobentico, na katero si rav-nokar piskal, in mi   sledi."
Pred njegovimi očmi se je odprla skala in prišla sta v duplino, kjcr je bila skrinja polna ovčjih zob. Teh zob mu veli angelj nabrati in mu še pravi: ,.Nikar ne izgubi jageljca, kojega v roki držiš. Z njim boš vedno našel ta zaklad!" Nato angelj izgine. Pastir pa je bil pred skalo, in v žcpih jc imel polno ovčjih zob — a ne, polno zlata, ker so se zobje mahom v zlato spremenili. Pastir pogleda okrog, a živine ni nikjer. Prestraši se in hiti iskat  živino,  dokler  je   ne najde.
A pri tem ni pazil na trobentico, katero mu je zabičal angelj varovati, in pri iskanju živine jo je zgubil. Pač jo je dan na dan iskal, a je ne najde. Pa kaj to! Saj je vendar imel toliko zlatih cekinov, da je lahko plačal zdravnika. Mati mu je ozdravela, in še jima je ostalo denarja, da sta lahko živela.
A zaklad pa še čaka v gori, da ga kdo odkrije. Morda se vam posreči, moji čitatelji! A nikar se ne trudite, saj imatc v srcu dražji zaklad, doklcr ste po-božni in pridni, kakor je bil ta pastirček. Ne li?
2. Jabolko.
Tudi jablana nas razvescljuje: pomladi s svojim belo - rudečim in duhtečim cvetjem, po leti s svojo gosto, hladno senco in jeseni — no, saj veste, kaj bi pravil, kar vam vsem najbolj godi na jablani. Kaj naj bi vam tudi prinesel sv. Nikolaj, če ne bi bilo jabolk? Kako bi vas razposajenčke mati utolažila, če ne bi bilo jabolk? Lepo in dobro je jabolko, o tem smo vsi pre-pričani, a jaz vem še za neko jabolko, ki jc pa lepo, in zraven tudi — drago, in to je zlato jabolko.
6
Kajpada, če vi pozlatite za Božič z zlato peno jabolko, da je daste novorojenemu Zveličarju v dar, to še ni Bog ve kako dragoceno, a lepo je pa že. Dragoceno pa je, ako je vse \z čistega zlata in zraven še debelo. O takšnem jabolku vam bom jaz zdaj le povedal legendo.
Aleksander Vdliki je bil mogočen in slaven kralj, ki je živel več ko tristo let pred prvim Božičem. Podjarmil je veliko dežel in premagal mnogo ljudstev. V znamenje svoje mogočnosti je dal napraviti zlato jabolko. Iz vsake podjarmljene dežele je vzel kosec zlata, katerega je dobil v dotični deželi, in iz vsega je vzraslo precej debelo jabolko. Ko bi je jaz ali pa kateri izmej vas imel, menim, da bi smel biti zado-voljen; tako smo pa tudi zadovoljni, čeprav nimamo Aleksandrovega zlatega jabolka, kali?
Ali nihče ne živi na vekc, in tudi Aleksander ni; narobe, še prav mlad je umrl, in je moral pustiti dra-goceno jabolko svojim naslednikom.
Po mnogih ovinkih in čudnih potih je prišlo   to jabolko naposled tudi v roke treh Modrih.   Ti   so  je prinesli v dar novemu judovskemu kralju, Zveličarju.. Tako je prišlo to jabolko res v roke najmogočnejšega kralja sveta.
A kaj se zgodi! Mali Jezušček vzame jabolko v svoje božje roke, in v tem trenotju — oj čudo! — se spremeni zlato v prah. S tem je hotel pokazati, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, ni blesteče, da on neče daril, ampak človeških — src. A če se je tudi izpremenilo jabolko v prah, naj nam ne bode žal zato, saj smo dobili v Kristusu dragocenejše jabolko, ki nam je v srečo in blagor na veke.
3. Vrba.
Mrak je bil. Lahen vetrič je vel sem od gore in mi je božal lice, ko sem se sprehajal po samotni poti. Pri poti pa je rasla večno tožna vrba-žalostinka. Turobno in žalobno je povešala svoje tanke veje k tlom in tužno so vršela peresa mej seboj v večernem vetru.^Rad bi bil  zvedel  vzrok  njene  vedne  tuge. In
7
vrba — zdi se mi — mi je tiho šepetaia žalostno povest, ki jo tu sporočam.
,.Dva dogodka sta se vršila v človeški zgodovini z mojo pomočjo: jeden najbolj sramoten in drugi najbolj žalosten, kar jih jaz vem in kar jih ve ves zemski rod. Na mojih vejah se je obesil apostol Kristusov, izdajalec Juda. To je najsramotnejši trenutek mojega bitja in žitja.
In s šibami, katere so narezali na meni, so bičali mojega Stvarnika in Gospoda. To je najžalostnejši do-godek mojega življenja. Zato sem pa odslej vedno otožna in sramotno se pripogibljem k tlom, ker sem jaz pripomogla Odrešeniku, da je toliko več trpel. To je vzrok moje večne žalosti, ali razumeš >...¦'
Tako je šepetala vrba žalostinka in še tožnejše završala s svojimi listi. In jaz sem razumel njeno žalost in odšel zamišljen domov.