List 41.
Domovina mnogovrstnih sadežev.
Marsikteri izmed naših sedanjih kmetičev bi rad vedel in izvedel: od kod je prišel k nam ta ali uni sadež, o kterem prosto ljudstvo misli, da je naš že od nekdaj. — Hočem jim tedaj vstreči in jim za kratek čas navesti domovino nekterih imenitniših in nam zel6 potrebnih sadežev.
Jabelka so prišla iz Sirije in Egipta na Grško, od tod pa na Laško in iz Laškega so se razširjala naprej po svetu. Rimci so jih poznali le 29 plemen, in tisto drobno jabelko, ki se še dandanašnji „Api" imenuje, vzasadil je „Apij" na Laško.
Cešplje ali slive so v Siriji ali Armeniji doma; ob času križarskih vojsk so jih zaplodili na Francosko in Nemško. Tista sliva, ki se še dandanašnji „dama-ščanka" imenuje, doma je iz mesta Damaska. Nekdaj so izjutrovih dežel le samo suhe slive v Evropo vozili.
Crešnje so dobili najpoprej v Rim iz Ponta v mali Aziji. Neki „Lukul" jih je 100 let pred Kristusovim rojstvom iz azijskega mesta „Cerasus" prinesel v Rim; od tod se v latinskem jeziku še dandanašnji črešnji „cerasus" pravi. Leta 40. so prišle crešnje na Angleško. — Lavorove ali lorberjeve crešnje so se imenovale tiste prijetno grenkljate crešnje, ktere so Rimci cepili na lavorjevo drevje.
Hruške so najboljše prišle iz Aleksandrije, iz Numidije, Sirije in Grškega. Plinij jih je poznal že 34 plemen. Tiste prijetno-dišeče hruške, ki se „berga-mote" imenujejo, so prišle še le ob času križarskih vojsk iz Perzije ali Turčije v Evropo. — Bergamot je turška beseda in se po našem pravi: „kneginja".
Breskve smo prejeli iz Perzije; ob času imenitnega latinskega pisatelja „Plinija" je bilo znano, da so breskve v Perziji strupene, da pa zgine ta strup iz njih, kedar se presadijo v tuje bolj severne kraje. Breskvova jederca tudi pri nas niso brez strupa, in sicer tistega, ki se „pruska kislina" (Blausaure) imenuje.
Marelice so v Aziji doma. Kakih 40 let pred Kristusovim rojstvom so prišle v Rim, in od tod so se razširile dalje po svetu. Najprva murba na Francoskem je bila h koncu križarskih vojsk blizo „Moutelimarta" vsajena; še dandanašnji varujejo hvaležni Francozi to murbo, ker iz njenega semena pridelana drevesa dona-šajo vsako leto Črez 100 milijonov frankov za svilo, ki se na Francoskem prideluje. Leta 1564 je vrtnar Franc Praukat prve murbe zasadil okoli mesta Pariza, kterih se je že leta 1606. štelo blizo 4 milijone dreves.
Oreh so ob času rimskih vojsk iz Perzije prinesli v Rim; od kodar tudi ime „laški oreh" (walsche Nuss). — Veliki orehi so iz Ponta, zato se tudi imenujejo „pontiški orehi". — Ali takih orehov vendar ni nikjer drugod, kakor jih imajo Rusi v Krimu. — Najslavniši velikan stoji po popisu A. žl. Grimm-a v dolini Baj-darski poleg Balaklave. Starosti tega oreha cenijo ne-kteri na več 1000 let, in morebiti so že grški naselniki s sadjem njegovim kupčevali v Rim. Vsako leto nosi 70 do 100.000 orehov; lastnina je peterih družin, ki vsako leto mirno dele med seboj bogati pridelek. Blizo tatarske vasi „Partenit" so neki tudi taki velikani, kterih sad redi eno ali dvoje tartarskih rodo vin. Pravijo tudi, da meri obsežek takega drevesa po 20 črevljev in da znaša pridelek vsako leto po 150 do 200 tolarjev.
Mandelnovo drevo raste divje v Aziji m Afriki, iz Grškega smo dobili mi k nam prve mandelne.
'Pomaranče so rastle nekdaj Je v Mediji in Perziji, znane pa so že silno dolgo. Ze pesniki starodavnih časov so stavili njih domovino v vrte „Hesperid" v Afriki, to je, v vrte tistih 3 Vil, od kterih pravljica pripoveduje, da so v vrtu Juninem varovale „zlata jabelka", ki brž ko ne so pomaranče bile. Prvotno drevo naših evropejskih pomaranč, pravijo, da še stoji v vrtu grofa „Lovrenca" vLizaboni; leta 1548. je bilo ondi vsajeno z več drugimi vred, ki jih je Janez de Kastro" iz Indije v Evropo prinesel; pa vse druge so vsahnile, samo to drevo je ostalo.
Limone ali citrone so tudi kakor pomaranče, prišle iz Medije in Perzije.
Kutine so tudi v jutrovih deželeh doma; iz Kaa-dije ali Krete so prišle na Grško,   odtod pa na Laško.
Smokve ali fige so iz Azije, pa tudi iz Afrike prvič prišle na Grško. Na Francosko jih je prvi pri-sadil cesar Julijan Odpadnik, ko je še namestnik v Galiji bil. Plinij tudi piše, da na bregu kaspiškega morja je eno figovo drevo vsako leto po 270, in še včasih več mernikov smokev rodilo.
Lešniki debelejši so prišli iz Ponta na Grško in Laško, in od ondot k nam; pri nas pa so se kakor vsaki drugi azijatiški sad zavoljo mrzlejega podnebja v drobnejše sprevrgli.
Dine so iz južne Kalmukije k nam prišle.
Buče ali tikve so iz azijatiškega Rusovskega.
Rdeče grozdiče ali ribezelj je iz Grškega otoka „Zante" v 16. stoletji na Angleško zaplodeno bilo.
Akacija je v južni Ameriki doma, in se je odtod zaplodila po vseh delih sveta.
Redke v je v Kini doma.
Česnek je iz Azije, in če s ni k (Schnittlauch) iz Sibirije na Rusovskem k nam prinesen.
Spinačo   nahajamo  leta 1351  prvikrat  med postnimi jneniškimi jedili.
Čebula je iz perzijske dežele „Kilan" v naš del sveta prinesena. V domovini njeni vaga ena čebula po 3 funte. Na amerikanskem otoku „Hispaniola" imenovanem, rastejo čebule po eno ped dolge.
Lan je neki iz južnih goratih krajev Evrope prvič prišel na Slezko; zato že od nekdaj slovi šlezko platno.
Konoplja se je iz izhodnje Indije zaplodila v Evropo.
Bombaž ali pavola je prišel po Feničanih in Kartaginčanih v Evropo. Na Nemškem so ga predli že v 10. stoletji.                                                    „Besed."
328