PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 137 136 Rok Andres O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI V pasijonskem letu 2015 se je v sklopu spremljevalnih dogodkov ob uprizoritvi Škofjeloškega pasijona, zgodila tudi strokovna debata, pogovor o treh različnih pristopih k režiji besedila p. Romualda Marušiča. Pasijonska pisarna in Slovenski gledališki inštitut sta povabila režiserko Meto Hočevar ter režiserja Aleša Jana in Milana Goloba, da bi spregovorili o svojih vidikih soočanja z uprizoritvijo oz. umetniško realizacijo Romualdovega pasijona. Meta Hočevar je režiserka in scenografinja, pedagoginja in avtorica, njeno umetniško pot zaznamujejo (zdaj že zgodovinske) scenografske izvedbe tujih kla- sičnih del, še posebej pa scenografska podoba vrste uprizoritev slovenske drama- tike. Kasneje se je uspešno preusmerila tudi v režijo. Škofjeloški pasijon je na odru SNG Drama Ljubljana režirala v sezoni 2000/01. Seveda ni šlo za prvo postavitev pasijona v »gledališki škatli«. Pred njeno sta se zgodili še najmanj dve: uprizoritev Tineta Debeljaka iz leta 1936, ki jo je pripravil s prosvetnim odrom Škofja Loka, na prostoru za sedanjo šolo, pred naslikanimi kulisami Mestnega trga; druga pa je uprizoritev Škofjeloškega pasijona v Slovenskem stalnem gledališču Trst v sezoni 1964/65 in v režiji Mirka Mahniča. Iz ohranjenega gradiva lahko izhaja, da je bila režija Mete Hočevar najbolj gledališka in najbolj avtorska, v uprizoritev je na pri- mer v postmodernističnem principu besedilu dodala odlomke slovenskih dram- skih del Ivana Cankarja, Slavka Gruma, Gregorja Strniše in Dominika Smoleta. Aleš Jan je radijski in gledališki režiser ter pedagog, njegov opus radijskih iger za otroke in odrasle, radijskih oddaj, literarnih večerov … je zelo obsežen, name- sto naštevanja dodajmo, da je za svoje delo prejel več kot 30 nagrad doma in v tujini. Njegova režija Škofjeloškega pasijona iz leta 1992 za radijski medij (Radio Slovenija), je še danes vznemirljiva poslušalska izkušnja, saj z dožitveto interpre- tacijo, glasbo in zvočno podobo prinaša fokusiran in zahteven pogled na pasijon. Milan Golob pripada mlajši generaciji slovenskih gledaliških režiserjev, študij je končal v letu 2012 v letniku mentorjev Matjaža Zupančiča in Borisa Ostana. Uprizoritev Škofjeloškega pasijona v izvirnem okolju leta 2015 je bil projekt, ki že zaradi svojega kulturno-umetniškega pomena pomembno zaznamuje njegovo profesionalno pot. Izhodišče pogovora v Slovenskem gledališkem inštitutu, ki sem ga vodil Rok Andres, so bili trije različni pristopi, s katerimi so se v preteklosti soočili rež - iserji in se še soočajo, ko se Škofjeloški pasijon vsakih šest let uprizarja na uli- cah Škofje Loke. Kot smo zapisali v vabilo na dogodek 10. 3. 2015: »Škofjeloški pasijon namreč ni samo najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, je tudi prva režijska knjiga v slovenščini, tako rekoč drama s praktičnimi napotki za uprizoritev, vtkanimi v besedilo. Stališče, ki ga zavzame ustvarja- lec, vedno izhaja iz želje, da bi beseda zaživela v polni gledališki razsežnosti«. Prav to izhodišče se nam je zdelo bistveno. Kadar govorimo (pišemo) o gleda- lišču, še posebej gledališču druge polovice 20. stoletja in naših dveh dekad 21. stoletja, govorimo o gledališču režiserja ali režiserskem gledališču. Gledališko ustvarjanje torej gledamo preko osebe (ki vodi ustvarjalni proces) skozi katero se videnje besedila izkristalizira in se praktično izkaže kot uprizoritev. Režiser je osrednje osišče gledališča našega časa in pristop k uprizoritvi se zgodi skozi njegovo vizijo (ob sodelovanju avtorske ekipe: dramaturga, scenografa, kostu- mografa, skladatelja …), ki jo črpa iz besedila pred seboj ali problemov v obče. Na tak način so tudi trije režiserji Hočevar, Jan in Golob, ustvarili svojo vizi - jo, realizirali svoj uprizoritveni koncept Škofjeloškega pasijona in vsak pristop je (kot umetniško delo samo) legitimen. Ustvarjalec mora koncepte presojati skozi različne kategorije, med katerimi so tudi tako tehnicistični kot npr. ma - terialni in prostorski pogoji, ciljno občinstvo … V našem primeru pa je bila odločitev za koncept podana že z izbiro medija: radio, profesionalna produkcija na opremljenem gledališkem odru (v črni kocki) ter procesijska uprizoritev z amaterskimi igralci v izvirnem prostoru. Vsem trem je enotna beseda, v večini ostalih lastnosti se razlikujejo, a vendar s tem vsi trije režiserji dokazujejo, da je pasijon brezčasna umetnina, ki lahko živi skozi različne pristope, modele in medije (nenazadnje ga je mogoče tudi naslikati, posneti, animirati …). Ne glede na dejstvo, da je pod Unescovo zaščito Škofjeloški pasijon tak, kakršne- ga si predstavljamo iz časa njegovega začetka, pa nas ne sme oddaljevati od vedenja, da gre pri dramskem besedilu za nepopolno ubesediljenje, nepopoln skript, ki se v polnosti realizira šele skozi uprizoritev. Zato potrebujemo vedno nove uprizoritvene poskuse pasijona, da bi se njegova vrednost večala, odpirala prostor novim gledališkim raziskavam (tako praktičnim kot teoretičnim) ter bi se prek njih širilo sporočilo, kakor ga je v začteku 18. stoletja zapisal magister procesionis Romuald Marušič. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 139 138 POGOVOR Pred začetkom pogovora nam je pozdravne besede namenila direktorica Slo- venskega gledališkega inštituta gospa Mojca Jan Zoran, ki je pogovor uvedla s ključnimi zgodovinskimi poudarki iz tradicije uprizarjanja Škofjeloškega pasijona. Njenim besedam je sledil ogled kratkih odlomkov in treh različnih izvedb Škofje- loškega pasijona. In sicer prizor Paradiž (Paradish) v radijski različici, v izvedbi Drame SNG Ljubljana in Škofjleoškega pasijona iz leta 2009 (r. Borut Gartner). Rok Andres: Dragi gostje, če dovolite bi začeli s tem pogovorom kronološko. Najprej se prestavimo v leto 1992, ko je nastala radijska igra gospoda Aleša Jana. Pa me v bistvu najprej zanima gospod Jan, to bo sila neumno vprašanje, ampak zakaj Škofjeloški pasijon in radijska igra, zakaj ste se ga takrat odločili napraviti v radijskem mediju? Aleš Jan: Ne, to sploh ni neumno vprašanje. Naj takoj poudarim, da je ena iz- med dolžnosti nacionalne radijske postaje, ne le pri nas ampak tudi po svetu, ta, da neguje kulturno dediščino in kulturo nasploh. Ko smo začeli razmišljati o ciklusu uprizoritev starih slovenskih besedil, smo se pogovarjali tudi o začetkih slovenske dramatike. In v začetke zagotovo sodi Škofjeloški pasijon. Moram priznati, da to ni bilo prvo srečanje radia in pasijona, to je treba povedati zaradi zgodovinske objektivnosti. Prvo srečanje radia in pasijona je bilo leta 1931, torej ob samih začet - kih radia, ko je profesor Kuret 1 pod vodstvom direktorja Radia Ljubljana gospoda 1 Niko Kuret (1906–1995), etnolog in raziskovalec. Koblarja 2 v živo uprizoril nekaj podob. Naslednje tako srečanje je bilo leta 4. no- vembra 1976, ko je za ciklus »Začelo se je z Matičkom 3 « pod naslovom Baročno gledališče na Slovenskem Jože Javoršek napisal scenarij za pregled celotnega Ško- fjeloškega pasijona. Potem je prišlo nekakšno mrtvilo, oziroma čas v katerem se o pasijonu nismo kaj dosti pogovarjali, nato pa sta se zgodili dve stvari. Leta 1987 je izšla knjiga o Škofjeloškem pasijonu in začele so se, ne bom rekel politične spre - membe, nekakšno gibanje o omejevanju nacionalnih kultur; Škofjeloški pasijon je kar naenkrat postal aktualen. Ne aktualen samo kot starejše gledališko delo, ampak aktualen glede svoje vsebine. Zato smo se v aprilu 1992 odločili, da bomo posneli Škofjeloški pasijon. Prvo snemanje je bilo 6. maja, takoj po prvomajskih praznikih, zaključek - zadnja montaža je bila 13. avgusta, na programu pa je bil 7. oktobra 1992. Zanimivo pri tem projektu je, da so bili vsa sredstva in vse produkcijske ener- gije uporabljeni tako, da niso motili takratne redne produkcije. Škofjeloškemu pasi- jonu dodeljena dodatna finančna sredstva so bila kasneje vključena v redni prora - čun igranega programa. Odgovor na začetno vprašanje: »Zakaj radio kot kultura?« se skriva tudi v mnenju BBC-ja, da je narod toliko kulturen, kolikor ima kulture v medijih. Tako na radiu kot na televiziji je ena temeljnih funkcij kulturni program. Moram pa omeniti, da je bil projekt Škofjeloški pasijon na začetku predviden tudi za televizijo in za gledališče, ne samo za radio, saj so bile vse pogodbe, glasba, iz- vajalske pravice in drugo, odkupljene vnaprej tudi za TV in gledališko produkcijo. R. A.: Kako ste se lotili priprave priredbe ali pa predloge za radijsko igro? Ta- krat je izšla tudi knjiga, prepis prof. Jožeta Faganela. Ali ste imeli svojega lektorja, ste adaptirali, kako ste se soočili s tem besedilom? A. J.: Vzeli smo ga kot vsako dramsko besedilo. Edina stvar, za katero sem se odločil, je bila, da ga bomo realizirali oziroma uprizorili v integralni obliki, od za- četka do konca, čisto vsega brez kakršnih koli posegov. Celo didaskalije smo skušali čim bolj adekvatno ponazoriti. Seveda to ni bil stil nekega baročnega gledališča ali kaj podobnega, to se na posnetku sliši, bil pa je že stil nekega začetnega ekspresi- onizma ali česa podobnega, na primer intenzivnega radijskega igranja in montaže ob uporabi zvočnih efektov ter posebej za to napisane glasbe. Želja je bila eno- stavno predstaviti Škofjeloški pasijon kot sestavni del slovenske gledališke tradicije, kulture, zgodovine in kot igro s konotacijo, ki lahko odzvanja še v današnjem času. R. A.: Ena izmed takih zanimivih stvari pri vaši radijski igri je glasba. In tudi učinki, slišali smo recimo grom, strelo … Kako ste pristopili do tega? Ste glasbo dali napisati skladatelju, kje ste dobili navdih za tako glasbeno podlago, kako ste se odločili za uporabo teh efektov? 2 France Koblar (1889–1975), litararni zgodovinar, urednik, kritik, prevajalec. 3 Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Arhiv Slovenskega gledališkega inštituta PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 141 140 A. J.: Vsak medij ima svoje specifične izrazne možnosti. Pri zvočnem mediju je glasba zagotovo ena takih izraznih možnosti. Pri Škofjeloškem pasijonu je bila glasba pojmovana kot sestavni del ambienta, nečesa, česar se vizualno ne da nare - diti. Mi ga nismo mogli postaviti, kakor je vidno na sliki Škofjeloškega pasijona, ki jo je naslikal Boris Kobe in je v lasti SLOGI-ja, v krog ali kaj podobnega, kakor je bilo predvideno za prvotno uprizoritev na ulicah Škofje Loke, ampak je bilo treba te prizore uprizoriti in umestiti v neke določene zvočno opredeljene prostore. Zato je skladatelj Jani Golob napisal avtorsko glasbo za simfonični orkester, za mešani zbor in za soliste. Vsi izvajalci so sodelovali v okviru svojih rednih delov- nih obveznosti, zato ni bilo visokih stroškov, je pa bil velik organizacijski napor. Ima pa ta glasba neko posebno noto. Postavljena je bila v čas ali pa v iskanje časa kot spoznanje že znanega, preteklega, kar je na glasbenem področju v zgodovini že obstajalo; po drugi strani pa smo si želeli narediti scensko ilustrativno glasbo, ki ponazarja tudi gibanje časa in prostora. Jani Golob je uporabil celoten korpus, ki ga je imel na razpolago, enkrat malo več, drugič malo manj. V glasbenem delu bi izpostavil dva odlomka, oziroma dve sekvenci, ki sta zagotovo specifični. Prva sekvenca je uvodna glasba, ko se ljudje zbirajo, in je narejena kot nekakšen uvod, vzpostavljen preko glasbe ter preko zbiranja ljudi, ki bodo prišli gledat ta pasijon. Druga glasba, ki je zanimiva, ker je izredno močna, je glasba mrtvaškega plesa. Narejeni sta bili dve varianti. Prva, tako imenovana krajša, je bila narejena za radijsko uprizoritev in druga, še enkrat daljša, za vizualno uprizoritev, za ples. Poanta mrtvaškega plesa je v tem, da je bil avtor pater Romuald rojen blizu Hrastovelj in je to fresko v Hrastovljah poznal. Navaja jo v didaskalijah svojega besedila. Glede na to, da baleta v zgolj akustičnem mediju ne vidimo, je Golob ustvaril glasbo za ples, ki je po obliki in shemi zelo podobna Ravelovi skladbi Bolero, ki se začne z enim inštrumentom in se v času trajanja izvajanja plesa dograjuje in dopolnjuje. Med vsako glasbeno frazo smo postavili interpretacijo igralke Štefke Drolc (v pasijonu je imela vlogo Smrti), ki je napovedala, kakor piše v didaskalijah, katera figura (oseba) je na vrsti – vsaka teh figur pa je imela s sabo še partnerja - smrt. Mrtvaški ples je postal zvočna podoba v didaskalijah opisanega plesa. Končni finalni del je en velik veliki Amen, zadnja podoba z grobom, kjer se vse konča in glasba postane pompozna, skoraj bi lahko rekel, simfonična pesnitev. R. A.: Prej, ko smo se pred začetkom pogovarjali, ste omenili, da ste šli določe - ne efekte snemat tudi v naravo ven iz studia. A. J.: V radijskemu mediju zmeraj stojimo na stališču, da ni pomembno od kod pride zvok, važen je njegov učinek. In tega različnega zvoka je zelo veliko. Nekaj smo snemali zunaj, zlasti hojo po pesku, približevanje in tako naprej. Tam, kjer je bilo treba sinhronizirati s tekstom, smo snemali na Kureščku. Vendar je večina efektov (gromi, konji, veter, bičanje itd.) iz radijskega arhiva, ki je izredno bogat. Ne bi mogel reči, da je bilo vse snemano zunaj, sploh ne, in tudi želje po tem ni bilo. S temi zvoki, ki jih imamo na razpolago, smo samo hoteli ustvariti fikcijo. R. A.: Sicer zdaj gotovo naslednje vprašanje je namenjeno vsem trem, ampak lahko zaenkrat samo vi odgovorite, ostala dva pa naj premislita. Ta ogromna za- sedba teh 75 govorjenih likov, to je zelo težko obvladljiv korpus, sploh za upri- zoritelja in bi se znalo zgoditi, recimo v radijskem mediju, da bi prišlo do neke nerazumljivosti, do zmede. Kako pa ste se s tem soočili? A. J.: Mi smo zavzeli stališče, da Škofjeloški pasijon v radijskem mediju ni samo dokument literature ampak je tudi dokument slovenskega igralca. Za vsak lik sem vzel samostojnega igralca, po enega govorca. Zanimivi so statistični podatki. Vse se je takrat vrtelo okrog številke 271, ker smo snemali točno 271 let po prvi upri- zoritvi pasijona. Nastopilo je 71 igralcev iz vseh slovenskih gledališč, 7 poklicnih pevcev ljubljanske opere, 12 članov posebej za ta projekt sestavljene avtorske eki- pe ter 182 članov orkestra in zbora. Če seštejemo, je bilo nastopajočih 272 oseb. Na koncu smo še ugotovili, da je bilo število ur, ki smo jih porabili za ta projekt, 275. Se pravi, vse skupaj se je vrtelo okrog te številke. Lahko bi rekel, da je izvedba Škofjeloškega pasijona v radijskem mediju hkrati tudi pomemben dokument, zapis igralske smetane tistega časa. R. A.: Gospa Meta Hočevar, vi ste pripravili tudi priredbo za vašo uprizoritev v ljubljanski Drami leta 2000. Kakšen je bil pa vaš problem s to množico, ste sploh imeli to težavo? Meta Hočevar: Moje ukvarjanje s Škofjeloškim pasijonom ima predzgodbo. V osemdesetih letih smo trije arhitekti, Jurij Kobe, Aleš Vodopivec in jaz pripravljali projekt svečane osvetlitve za Ljubljano. To je bil čas, ko je bila Ljubljana zelo dolgo - časno mesto, predvsem njen stari del. Precej sem razmišljala o oživitvi starega dela mesta od Ribjega trga, Novega trga in in ostalih arhitekturno zanimivih uličic in trgov brez zanimive vsebine, bile so popolnoma nekaj drugega kakor so danes. Utrnila se je misel oživiti mesto z igrami na prostem, predvsem s Škofjeloškim pasijonom kar v tistem času ni bilo možno. Potem je leta 1991/92, ko so se časi spremenili, Škofjeloški pasijon postal zanimiv in zaželjen. Sama sem imela takrat v glavi že vrsto drugih pro- jektov in sem se odločila, da se lotim Škofjeloškega pasijona pozneje. In sem deset let počakala. In tu moram opozorit na drugi vzrok mojega zanimanja, na prepis Škofjelo- škega pasijona Jožeta Faganela. S Faganelom sva se o pasijonu veliko pogovarjala, saj je bil dolgoletni lektor pri vseh mojih uprizoritvah in jasno, tudi pri Škofjeloškem pa- sijonu. Poleg literarne vrednosti besedila, je pasijon tudi prostorsko zanimiv, čeprav je eden bistvenih elementov tega besedila jezik. Tu je Faganel seveda mojster. Tekst me je zanimal predvsem kot odrska preveritev, ker ga razumem in berem kot eminenten gledališki tekst z dialogi, z odnosi, z dramaturgijo in vsem, kar spada na oder. Tako PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 143 142 smo ga tudi postavljali. Seveda je bistvena razlika med postavitvijo pasijona v ekste- rieru, kjer se dogodki pomikajo po mestu, in gledališkim odrom, kjer gledališki oder prevzame vse prostore in je gledalec statičen. K projektu sem povabila tudi Ljobo Jen- če, ki se ukvarja z ljudskim petjem in je med dvema podobama pela Marijine pesmi. Jezikovna podoba jezika Škofjeloškega pasijona se je izjemno lepo zlila z njeno pesmi- jo. Nastala je zelo zanimiva in nenavadna uprizotirev. Vprašali ste me pa v resnici … R. A.: … kako ste pripravili priredbo? M. H.: Ukvarjala sem se predvsem z dialogi in posameznimi slikami. Ko izlu- ščiš iz teksta bistvo, torej dialoge, se izkaže, da gre za odličen gledališki tekst, ki zaradi načina postavitve nikakor ne konkurira predpisani pasijonski postavitvi. Bila je odlične igralska zasedba ljubljanske Drame, sami dobri interpreti zapisa- nega jezika, Z Juhom 4 , Bibičem 5 , z Mojco Ribičevo, z Nahtigalom 6 , Hribarjem 7 , ki so se s pomočjo Faganela res posvetili pravi izreki. Sama sem zasnovala tudi sce- no, kostume je zasnovala Jasna Vastl, ki sem ji bila mentorica pri njeni diplomski nalogi na ALUO, kjer je za diplomo delala Škofjeloški pasijon. Priredba besedila je temeljila na ohranjanju dialoga, brez ponavljanja posameznih replik, ki so v klasični postavitvi, kjer se oder premika med množico nujni, da je zgodba vsem gledalcem vzdolž poti razumljiva. Če poenostavim, poskusila sem zgostiti doga- janje. Ta predstava sploh ni bila dolga. Dramaturg je bil Igor Lampret, prizori so bili zanimivi, atraktivni in tudi smešni, moram reči. Križanje je bilo na koncu zelo zanimivo. Me je pa seveda zanimala predvsem likovnost oziroma, kako neke vrste prostorsko longitudinalnost prevesti v enost, v en prostor. R. A.: Kaj se zgodi, ko gre iz vozov v škatlo? Kaj se zgodi, ko procesija ni več procesija ampak postane …? M. H.: …postane teater. Zelo preprosto. R. A.: Je bil ta poskus preveritve gledališkosti uspešen? M. H.: Po kritikah in odmevih sodeč je bil zelo uspešen. Tudi v Trstu je bilo že prej narejeno tako. Mislim, da je treba tak tekst preverjati na različne načine. Tako kot samo verbalno, torej slišno, tako tudi skozi gledališki oder. Ne govorim, kaj je do- bro ali kaj je slabo. Mislim pa, da je prav, da se v originalni postavitvi ohrani v Škofji Loki, saj tja spada. Predstavo v Drami smo uvedli s spuščeno glavno zaveso, ki je bila kopija znane slike Škofjeloškega pasijona Borisa Kobeta, in tako vpeljali predstavo. R. A.: Koliko uprizoritvene svobode ali pa koliko uprizoritelj pri takem tekstu, ki ga dojemamo zelo kanonsko, sveto, napol relikvalno, koliko je te svobode čutiti oziroma koliko je človek omejen, ko se sooči z nečim takim? 4 Boris Juh (1935), igralec. 5 Polde Bibič (1933-2012), igralec. 6 Andrej Nahtigal (1942), igralec. 7 Zvone Hribar (1957), igralec. M. H.: Omejen si s svetopisemsko zgodbo, ki je temelj vsake postavitve, z la- stno etiko in moralo, s tem, kaj ti nekaj pomeni, kako jo spoštljivo preneseš v da- našnji čas, oziroma v svoj čas, v moj čas in ji ne odvzameš bistva ali jo spremeniš.... Ne vem, kaj je zdaj sodobno, jaz razmišljam iz sebe. In predvsem se mi zdi zelo, zelo važna interpretacija. Ker čustva so bila takrat pred 2000 leti in so danes ista. Samo tehnologija se spremenja. In s pomočjo drugačne tehnologije lahko neko tako zgodbo, postaviš tudi v zgoščen prostor, ki to ravno omogoča. Spominjam se procesij, ki so šle za vsako veliko noč iz cerkve. In te procesije so se še ohrani- le. Gre za načine upodabljanja svetopisemske zgodbe. Mislim, da gledališki oder omogoča zgoščenost dogajanja in zgodbe. Ni nujno, da odvzema vzdušje. Gleda - lišče je v osnovi vedno temeljilo na ustvarjanju vzdušja, pa naj gre za pasijonsko igro, karneval, ali sodobno dramo, tragedijo ali komedijo. Pomembno je, da se ohrani zgodba. Na kakšen način je prikazana ali povedana, je v drugem planu. R. A.: Morda bi vas vprašal še kot scenografko. Škofja Loka, si predstavlja- mo: je zgodnja pomlad, pozno popoldansko sonce, malo se mrači, ko se uprizarja pasijon tam okrog velike noči. Kulise so izjemne, prostor že sam živi. Kako pa zasnovati scenografijo na odru? M. H.: Mislim, da je nesmiselno prenašati na gledališki oder Škofjo Loko. Se tudi ne da, ker odrski prostor ne more biti ilustracija. Pač pa mora ponujati ena- ko vzdušje, kot ga taka zgodba zahteva. Tehnično bi sicer z novimi tehnologijami lahko, samo ne vidim pravega smisla. Ti drugače gledaš iz dvorane na oder kot pa recimo, če pride po cesti kompozicija vozov. To je neka druga vizura, nek drug od- nos, neka druga izkušnja, drugačno doživetje, ki ga gledališka dvorane ne more na- domestiti. Ker pri pasijonu, to se pravi zunaj, je zelo pomembno, kakšno je občin- stvo. Ti si odvisen od vseh, ki so okrog tebe. Ta množica, ti so po svoje tudi igralci. To vzdušje, ki ga ponuja posamezna podoba, se prenaša na ljudi in ljudje začnejo to živeti. Je čisto nekaj drugega. To je tako iskreno, da se tudi publika tega naleze. R. A.: Pa če greva zelo konkretno glede te scenografije, en vtis smo dobili, se spomnite ali je bila zadaj ena velika tema? M. H.: Ne, ni bila tema, bilo je dogajanje, bili so dialogi, bila je svetloba, bila je pesem, bil je gledališki dogodek. R. A.: … enkrat prihodnjič, kajne? M. H.: Ne, saj mora nekje biti, to vem. R. A.: Milan, da še tebe malo zaslišimo. Kaj ponuja Škofjeloški pasijon leta 2015 na ulicah Škofje Loke tebi kot režiserju. Kaj je zanimivega? Milan Golob: Veliko je zanimivih vidikov. Na primer tradicija. Škofjeloški pa- sijon se po toliko letih še vedno dogaja v istem mestu, še več, prav na istem trgu kot nekdaj. Dogajalni prostor povezuje preteklost s pasijonsko sedanjostjo in mu omogoča, da se še vedno razvija. Škofjeloški pasijon se v današnjem času uresniču - PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 145 144 je med tremi deležniki. Škofjeloška občina, ki omogoča finančno in organizacijsko podstat, potem je tu seveda duhovni vidik, katerega čuvarji so loški kapucini in kapucini nasploh ter nenazadnje je tu še ta brezimna množica stotin in stotin pasijoncev, prostovoljcev iz Škofje Loke ter okolice in iz obeh dolin (nekdanje t. i. Loško gospostvo). Nadalje, če si ogledate plakate in bandere, je spodaj zapisano 1721-1999. In to je zame tisti osnovni gabarit, skozi katerega lahko razumemo sodoben Škofjeloški pasijon, ki se dogaja 2015 v Škofji Loki. Deloma gre za poskus vzpostavitve Ško- fjeloškega pasijona kot so pasijoni s tradicijo v tujini, v Nemčiji, recimo znameniti Oberammergau, potem češki Tabor. Se pravi gre za pasijone, ki gledalcem ponu- jajo duhovno razsežnost, in se vsakih ponavljajo ciklično vsakih nekaj let. Recimo Škofjeloški pasijon na 6 let, Oberammergau na 10 let. Tu gre za dvojno, trojno kontinuiteto - časovno, v prostorsko in igralci (ki so verjetno v mnogih primerih potomci prvotnih izvajalcev). Vse našteto bi lahko v mojem primeru, z avtorskega vidika, to moram prizna- ti pred obema prisotnima eminentnima režiserjema, katerih učenec sem bil na akademiji, pravzaprav neke vrste omejitev. Ampak glede na to, da mi je bila že v začetku dana neka druga omejitev, se pravi, da moram upoštevati scenografijo, kostumografijo in sporočilo, karkoli že to je, Kokaljevega pasijona, sem si rekel ok, v redu. Kje pa lahko zdaj jaz najdem nekaj zase, kaj je tista draž, kaj je tisti osebni drive, ki mi omogoča, da najdem nekaj zanimivega … Svoj fokus sem usmeril na igralce, želel sem delati z njimi in glede na to, da je njihova struktura vzpostavlje- na, da jim je kontekst znan, da so pričakovanja do neke mere znana, torej lahko delam na relaciji z igralci. Odločil sem se, da bomo šli v klasičen režijsko-igralski pristop, kot ga poznamo iz institucionalnega gledališča. Se pravi: za začetek čim bolj temeljita lektorska vaja. V ta namen smo malenkost uredili jezik, ga pribli- žali sodobnemu jeziku, vodilo je bilo, da naj bo pasijon razumljiv. Da je razumljiv sodobnemu gledalcu, pri čemer nismo izumetničili stvari. Se pravi, še vedno nosi duha preteklosti, vendar smo sodobnemu človeku neznane besede zamenjali z ra- zumljivejšimi. Poskusili smo delati na tem, da je še vedno govorljiv, konec koncev je tukaj treba poudariti, da več kot pol od teh imenovanih 74 igralcev ni še nikoli nikjer igralo, druga polovica pa je igrala več ali manj samo na pasijonu. Zato je bilo po eni strani zelo veliko dela, da vzpostaviš govor, dikcijo, nato prezenco, potem da razložim vsa ta čustva in prehode … Po drugi strani pa je med temi, ki so že igrali, šlo za premikanje njihovih predstav, ki so jih imeli recimo ob uprizoritvi 2009 in pa 1999. Ves čas je potrebno krmariti med temi deležniki, ki sem jih omenil na začetku. Pasijon je na eni strani izrazito turističen, oziroma se z njim promovira Škofja Loka, torej delam z mislijo na to, da bo kontinuiteta trajala, to je zapisano tudi v nekih uradnih dokumentih, najmanj onkraj leta 2030. Na drugi strani so pričako- vanja kapucinov, ki duhovno podpirajo ta projekt, da pasijon ustrezno nagovarja duhovno raven občinstva. Na tretji strani so pa pasijonci. Tako velik projekt delati s prostovoljci, dejansko so vsi prostovoljci, od prvega do zadnjega, razen določe- nih avtorskih segmentov, recimo kostumografija, dramaturgija, režija, del sceno- grafije in tako naprej; vse te skupine ljudi so tam prostovoljno. Oni pridejo, že to vzame nekaj časa in seveda morajo tudi oni dobiti nekaj v zameno. Gre za občutek pripadnosti, in da lahko rastejo skozi pojavljanje. To je tisto, kar sklene povratno zanko, ko se ta krog s tremi naperami zavrti v celoti. R. A.: Mogoče bo zanimivo, če nam poveš kakšno številko, da vemo o čem pripoveduješ? M. G.: Po zadnjem štetju je igralcev, nastopajočih 913, 67 konj. 74 je igralcev, ki imajo tekst, 11 od tega je Kristusov, približno 8 do 10 Marij, takih in drugačnih, ker ni samo Marija (Marija Saloma, Magdalena, Kleopova in še ena Marija), po- tem statistov, nekje 200 se jih zbere, 7 premičnih odrov, ki jih nosi 140, pravzaprav jih je zaradi alternacij 160 igralcev, 200 križenoscev, 200 spokornikov pa verjetno sem še kaj pozabil. V ozadju deluje okrog 250 ljudi (reditelji, informatorji, vse lo- gistične stvari). Ogromen projekt in če se malo pošalim, smo verjetno »tam tam« s slovensko vojsko. R. A.: Mogoče koristi tebi tvoja formalna izobrazba, ta papir iz gledališke aka- demije ali je kaj bolj v napoto v tem primeru? M. G.: Ne, ni v napoto, ampak saj nekako sem poznal Škofjeloški pasijon, tudi to v kakšnih okvirih se bom gibal, izhodišča so bila dana in jasno začrtana. Bil bi razočaran, če bi bil tukaj z nekimi drugimi pričakovanji. Moram reči, da imam zelo veliko srečo. Imam občutek, da sem obkrožen z igralci, predvsem mislim na tiste, ki imajo besedilo in s katerimi preživim največ časa, da se lahko v njihovi sredi razvijam. Oziroma, po drugi strani jim lahko tudi sam veliko dam, skupaj s tabo kot dramaturgom, lektorjem, s koreografom in tako naprej, saj imamo z igralci poglobljene pogovore o njihovih vlogah. Pri nekaterih je napredek velik, nekateri se razcvetijo, nekateri pa se ob prvem srečanju s publiko potegnejo nazaj, grejo vase. Ampak, v celoti gledano smo napravili velik premik naprej, predvsem na področju jezika, seveda gre tu zasluga lektorju 8 , ki jih je tako močno dresiral, da bi vsaj ta učinek ostal. Zadnjič smo imeli v Sokolskem domu odprto bralno uprizoritev in je bilo zelo ganljivo, ker so se ti igralci, ki imajo tekst in ki praktično že 15 let igrajo v pasijonu, so sploh prvič cel pasijon slišali v živo. Ja, nikoli še niso slišali celega. Tudi vsi se še nikoli niso videli - poznali. Tam jih je bilo petkrat več kot je vas danes tukaj, trajalo je približno eno uro in je bilo zanimivo videti, kako 8 Ludvik Kaluža. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 147 146 besedilo pasijona »diha« brez prekinitev. Vidi se tudi, kje se jim je stvar usedla, kje so se zapirali, kje odpirali; tako da imamo sedaj še nekaj časa, da določene stvari dodelamo. R. A.: Gospod Jan in gospa Hočevar sta se s tem vprašanjem že soočila pred tabo ampak zakaj uprizarjati Škofjeloški pasijon? Onadva sta si takrat odgovorila, kako si pa ti odgovarjaš danes? M. G.: Zame je to ena taka čisto posebna izkušnja. Težko ubesedim svojo osebno izkušnjo, ker je tako veliko vidikov, ki se pojavljajo pri postavitvi pasijona. Vsakdo to dojema po svoje, jaz sem v tem še bolj naiven. Gre za velik izziv, kjer se osebnost malo prekali. Glede na to, da to ni čisto, ni samo gledališki projekt. Klasičnega režijskega dela je tukaj noter za približno 5 % - ampak pravzaprav v za- dnjih treh mesecih to zelo raste – namreč faza intenzivnega dela z igralci. Skratka, gre za izziv, rast… R. A.: Mogoče bi dali možnost še publiki, se je pojavilo kakšno vprašanje te- kom naših pogovorov? Alojzij Pavel Florjančič: Ukvarjam se s kroniko Škofjeloškega pasijona, pa me zanima, gospod Jan, če sem vas prav razumel, da je zadaj stala tudi Radiotele- vizija Slovenija, ki je zakupila pravico za snemanje. Leta 1987 je izšla Kondorjeva izdaja Škofjeloškega pasijona s Faganelovo fonetično transkripcijo. Izdana je bila v kar 1.000 izvodih, sozaložnik je bil Cankarjev dom. Od Gorana Schmidta, ki je imel v ediciji svoj prispevek, sem izvedel; to sem zabeležil tudi v naši reviji Pa- sijonski doneski; da je takratni predsednik Zveze kulturnih organizacij Slovenije poskušal organizirati in aktivirati ljudske odre oziroma ljudska gledališča s cele Gorenjske, da bi izvedli Škofjeloški pasijon v Cankarjevem domu. To bi lahko prekinilo tradicijo uprizarjanja klasičnega Škofjeloškega pasijona v Škofji Loki, Ljubljana pa bi s Škofjeloškim pasijonom dobila atraktivno predstavo, tako, kot je gospe Hočevar takoj prišlo na misel, da bi bilo dobro obogatiti sliko Ljubljane s pasijonskimi prizori. Menim, da je to zagotovo zelo vabljiva in zelo atraktivna vendar tudi nevarna zadeva. Če bi namreč Ljubljana resnično dobila Škofjeloški pasijon, je vprašanje, če bi se pasijon sploh še kdaj vrnil v Škofjo Loko. Ločani bi sicer dobili kot drugi gorenjski odri pri tem svoj delež, pač enega od prizorov, Škofjeloški pasijon pa bi postal slovenski projekt Cankarjevega doma ali Ljubljan- skega festivala … Zato me ta zgodba zelo zanima. Hvaležen bi vam bil za infor- macije in če bi mi stvari malo bolj dokumentirali. Na to misel me je sicer napeljal gospod Marko Marin, s katerim sem se o tem nekajkrat pogovarjal. Dejal je, da je bila takrat realna nevarnost, ker je obstajal nekakšen »gremi«, vplivna skupina v kateri so se o tem pogovarjali. Ob tej priliki je Marin decidirano izjavil, da to pa ne gre, da Škofjeloški pasijon tak kot je intergralen, Romualdov, sodi v Škofjo Loko. K sreči smo zatem v Loko dobili prodornega amaterskega režiserja Marja- na Kokalja iz Selške doline. Ta je dejansko prebudil Ločane, od katerih pa več kot 50 % ni verjelo, da bo Škofjeloški pasijon uspešen. Poznamo Debeljakovo uprizoritev Škofjeloškega pasijona leta 1936 v Škofji Loki. Takrat je Debeljak loško pasijonsko procesijo lahko imitiral, ker je Bara Re- mec naredila kolosalno sceno Mestnega trga na zadnji strani nove, pravkar zgra- jene šole. Debeljak se je od Kuretovega skrajšanja in posodabljanja besedila Ško- fjeloški pasijon vrnil k izvirnemu besedilu in ga celotnega uprizoril. Germanizme je izpustil ali poslovenil. Žal tega teksta v celoti še nismo našli. Kljub težavam je Debeljak verno poustvaril loško procesijo. Slike so prihajale izza šole in prišle pred publiko z arenskim avditorijem s tisoč gledalci. Skratka velika predstava s prav takim odrom, kakor ga imate, Milan, zdaj. To je, dolga rampa navzgor, več metrov odra in nato dolga rampa navzdol. Vsaka slika je prišla na rampo, odigrala svoj part, odšla in že ji je sledila druga. Zaradi zahtevnosti (konjenica) in pomanjkanja časa, niso uspeli ustvariti dosledno izvorne procesije. Bil je to velik, izredno po- memben, žal po krivici pozabljen slovenski gledališki dogodek. Mogoče bo ravno ta Debeljakova uprizoritev leta 1936 odločilno vplivala na uvrstitev Škofjeloškega pasijona na reprezentativni Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine člo - veštva. Prav zaradi tega prvega predvojnega pasijonskega stoletnega mostu. Med vojno in po vojni Škofjeloški pasijon pri nas ni bilo možno izvesti. Zato pa so bile drugi časovni most povojne uprizoritve Škofjeloškega pasijona čez mejo: Mahni- čev gledališki pasijonski triptih v Trstu in Benečiji, kjer je bil Škofjeloški pasijon samo en njegov del in v Globasnici na Koroškem ter pri naši diaspori v Argentini. Tako imamo za Škofjeloški pasijon skoraj desetletne pasijonske mostove od Debe- ljaka pa vse do Kokalja. Se opravičujem za ta daljši intermezzo, ampak to je izziv tudi za vas. Vse vas imamo za pasijonce, tudi vaše radijske iz leta 1992 in Kuretov radijski pasijonski most v Ljubljani leta 1931, ter še njegovega teatrskega v Kranju leta 1932 in 1933. Naše vedenje o Škofjeloškem pasijonu je potrebno s tem dopolniti. Zelo pa bom hvaležen, če nam bo uspelo iz tega srečanja danes narediti še en vzporedni pasijonski most. Upam, da se boste fotografirali, da bi lahko današnji dogodek objavili v naši reviji. Neposredno pred letošnjo uprizoritvijo Škofjeloškega pasi- jona se vam zahvaljujem za ta vaš teatrski angažma in pričakujem še nadaljnje sodelovanje. Hvala lepa! Mitja Feguš: Jaz bi samo g. Goloba vprašal, če bi se dalo tako skicirati, v ko- likih potezah, po čim se vaša režija razlikuje od režije Kokalja ali pa Gartnerja. Oziroma vaš režijski koncept. M. G.: Kokalj je svoj režijski pristop označil kot zgodovinsko-ljudsko rekon- strukcijo, pri čemer je treba upoštevati, da je po izobrazbi etnolog in slovenist. Tako je po eni strani združeval etnološki ljudski princip, kjer je na znanstveni na- PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Rok Andres, O TREH PASIJONIH, S TREMI REŽISERJI 149 148 čin poizkušal čim bolje rekonstruirati Škofjeloški pasijon, to mu je olajšalo reševa- nje praktičnih problemov, ki se pojavljajo pri postavitvi takšnega dela v soočenju z dejanskimi zmožnostmi tedanjega časa, razpoložljivih financ, organizacijskega ustroja in tako naprej. Kot slovenist je zelo dobro poznal dramaturgijo Škofjelo- škega pasijona, kar mu je omogočalo, da pri realizaciji ni izgubil vsebine. Imel je odlično strokovno podporo, ki mu je pomagala pri realizaciji. Npr. Marko Ma- rin za gledališko zgodovino, lektor Jože Faganel, Metoda Zorčič za dramsko igro, skladatelj Tone Potočnik in številni drugi. Gartner je 2009 razširili pasijon in ga utrdil tako med pasijonci, Ločani in povečal njegovo prepoznavnost v Sloveniji, saj je dobesedno preromal Slovenijo križem kražem. Sam gradim na zapuščini obeh mojih predhodnikov. Moj režijski koncept je kot prvo osnovan na jeziku, predvsem z mislijo, da se besedilo približa gledalcu v smislu večjega razumevanja. Gre za sodoben gledališki pristop k govoru, kjer ne vsiljujemo dobesednega, naivnega branja Škofjeloškega pasijona, ampak si do- puščamo nekaj svobode pri tem, da ga priličimo vsakemu posameznemu igralcu. Seveda to ne pomeni, da smo ga kvalitativno nižali, ne gre za potuho amaterskim igralcem. Nasprotno, želeli smo se približati ljubiteljskim izvajalcem, saj lahko le z razumevanjem in čutenjem pride smisel govorjenega besedila do izraza. Toliko glede jezika, druga polovica koncepta pa je, kot sem že prej omenil, delati z igralci. Ta igralsko-režijski proces je zame zelo pomemben, ker se mi zdi, da je, tako kot sta povedala oba moja predhodnika, Škofjeloški pasijon izrazito močno gledališko delo, saj ima zelo veliko tega naboja. Upal bi si celo tezo, da je Škofjeloški pasijon pravzaprav ne samo napisan, ampak zapisan s strani Romualda. Tako postane po- jem »ljudska« umetnost, bolj jasna, saj gre v resnici za talentirane posameznike, ki so pred 300 leti pasijon prvotno uprizarjali. S svojimi talenti in besedami so boga- tili izvirno biblijsko zgodbo oziroma pripovedovali zgodbo Škofjeloškega pasijona. V tem smislu nadaljujem to Romualdovo poslanstvo, izročilo, saj si do neke mere dovoljujem, da še naprej gradimo razumevanje vsebine Škofjeloškega pasijona in njegovega svojskega izraza, skozi igralsko metodo, skozi igralčevo telo. A. J.: Gospod Florjančič, mogoče vas bo moj odgovor malo razočaral ali pa mor - da tudi malo presenetil. Ko smo začeli, smo naredili integralno radijsko varianto in to je bila prva in edina želja. Takoj zatem se je pojavila želja, da bi projekt prenesli tudi v vidne medije, v TV in gledališki svet. Povezali smo se s Festivalom Ljubljana, ki je bil že takrat pripravljen dati vse svoje tehnične in človeške resurse za izvedbo tega gledališkega projekta. Istočasno smo se pogovarjali s televizijo, ker ima največji in najcenejši fundus in je bil na razpolago, zlasti kar se tiče kostumskega dela. Glede avtorskih pravic, ki sem jih prej omenil, so bile te avtorske pravice kupljene ne samo za pasijon v globalu, tako kot ste morda vi razumeli, ampak za uprizoritev, kjer bi nastopali isti igralci, isti ansambli, kakor v radijski varianti. To se pravi simfonični orkester, dirigent, avtorske pravice za komponista, pravice tonskih posnetkov itd… Nikakor, niti slučajno, nismo želeli pri tem izključiti Škofje Loke. Povedal vam bom nekaj podatkov, ki so dosti zanimivi. Premiera je bila 7. oktobra 1992 in takoj za tem je sledila okrogla miza, na katero so bili vabljeni tudi predstavniki Škofje Loke: dr. Metod Benedik, dr. Marko Marin, profesor Kuret, in drugi, kjer smo se že pogovar- jali o Škofjeloškem pasijonu. Za tem je bil v četrtek, 5. novembra 1992 ob 18. uri Ško- fjeloški pasijon predstavljen v kapeli Škofjeloškega gradu. T ja nas je povabil odbor za uprizoritev Škofjeloškega pasijona in Radio Slovenija je šel tja, da bi enostavno našli možnost tesnega sodelovanja. Takoj za tem, oprostite, da bom s temi datumi še na- prej odgovarjal, ampak, ker ste me že tako natančno vprašali, je prav, da natančno odgovorim. 15. oktobra 1993 je Občina Škofja Loka na osnovi teh naših pogovorov in v želji po sodelovanju med Škofjo Loko in Festivalom Ljubljana, razpisala natečaj za izvedbo Škofjeloškega pasijona. V imenu avtorske ekipe smo mi (Radio Slovenija in Festival Ljubljana) poslali ponudbo in sinopsis. 11. novembra 1993 je komisija podelila naši ideji uprizoritve drugo nagrado. Komisijo so sestavljali Alenka Bajželj, Metod Benedik kot predsednik in Meta Petrač. Prva nagrada ni bila podeljena. Is- tega dne smo na podelitvi nagrade imeli pogovor pri županu, takratnemu predse- dniku Izvršnega sveta Škofje Loke, gospodu Vincenciju Demšarju. Na pogovor so bili vabljeni vsi člani komisije in so se ga tudi vsi udeležili, namen pogovora pa je bil, da bi prišli do soglasja kako uprizoriti Škofjeloški pasijon v Škofji Loki s temi parametri, o katerih smo se že prej pogovarjali. Istočasno smo imeli tudi pogovore o možnosti, kako uprizoriti in vzporedno prenesti pasijon iz Škofje Loke tudi v Lju- bljano. Skratka, da bi bil uprizorjen v obeh mestih. Za tem smo imeli še enkrat, jaz osebno sem bil v Škofji Loki, predavanje o Škofjeloškem pasijonu v okviru Simpozija o Škofjeloškem pasijonu v Sokolskem domu in takrat sem popolno dokumentacijo o Škofjeloškem pasijonu predal vam in županu za objavo v reviji Pasijonski doneski, da bi bila ta zgodovinska pot bolj jasna. Čisto na koncu moram priznati, da še zdaj mislim, da je pravilno, da je Škofjeloški pasijon v Škofji Loki in poudariti moram, da je Škofjeloški pasijon vreden kot gledališko dejanje. Mislim pa, da Škofja Loka ni ekskluzivni lastnik tega dela. Morda je rešitev, kakršno je predlagal kolega profesor dr. Marin, da mora biti to v okviru Škofje Loke, pravilna in jaz ji ne ugovarjam, jo zelo podpiram in želim Škofji Loki, da bi bile v Loki redne uprizoritve. Moram pa omeniti še nekaj. Škofjeloški pasijon v radijski ali pa slušni izvedbi je prerasel samo raven radijskega medija. Izšel je na nosilcih zvoka, to pomeni da je še danes dosegljiv vsakemu, ki ga želi poslušati, integralno pa je objavljen tudi na spletu v okviru spletne strani SAZU za kar je poskrbel gospod Ogrin. Škofjeloški pasijon je bil eden izmed velikih izvoznih artiklov slovenske kulture za predstavi- tev Slovenije v mednarodnem prostoru. Doživel je veliko prezentacijo na medna- rodnem festivalu na Hvaru, resda v skrajšani varianti, bil je preveden v angleščino, 151 PASIJONSKI DONESKI 2018 13 150 kar do takrat ni bil, dosegel je velik uspeh na festivalu Santa Chiara v Assisiju in bil je predstavljen v okviru simpozija Pasijonske baštine na Hrvaškem in en del referata Franca Križnarja iz Škofje Loke ter en del mojega referata sta tudi obja- vljena kot dokument o Škofjeloškem pasijonu. Skratka, uspelo nam je in to je tisto, kar se mi zdi zelo pomembno, da smo Škofjeloški pasijon ne samo obudili doma, ampak smo ga tudi internacionalizirali. Čisto na koncu bi rad še dodal, da je do- bro in pozitivno, da je Škofjeloški pasijon prerastel osnovni religiozni moment ter ideološki namen in da je prišel na splošnejši gledališki prostor. S tem je dobil širšo sporočilnost, razširil si je prostor in je bolj razumljiv. Če dovolite, bi vam danes pokazal tudi režijski tloris uprizoritve, ki je, kot bo- ste videli, upošteval vse didaskalije in je kot shematični zapis podoben Kobetovi sliki in maketi. M. G.: Jaz bi mogoče še z druge strani podprl to, kar gospod Jan govori. Na- mreč ravno v režijsko-igralskem procesu, torej v zadnjih mesecih, po neštetih pogovorih, ki sem jih imel z igralci, pa s predstavniki iz občine in različnimi stro - kovnjaki; se mi vse bolj oblikuje [moje osebno] mnenje, da je Škofjeloški pasijon potrebno jemati kot čisto gledališko delo – par excellence. Konec koncev kako drugače bi ga pa lahko klasificirali? Edino to ustvarjalno izhodišče mu omogoča, da živi in da se razvija. Seveda lahko nanj gledamo partikularno, recimo žanrsko, saj ima elemente duhovne drame, ima elemente igre sveta iz srednjega veka, ima biblične vsebine, pa barok… Sedaj ob koncu dela s to igralsko ekipo me vse bolj zanima, poleg te »Kokaljeve«, ki je postala »uradna« uprizoritev na trgih Škofje Loke, tudi kakšni so ostali, možni derivativi Škofjeloškega pasijona. Sedaj vidim, da so možne tudi drugačne postavitve, recimo neprocesijske oblike Škofjeloškega pasijona. Mislim, da tako sobivanje različnih oblik, mogoče celo žanrskih oblik Škofjeloškega pasijona, nikakor ne zmanjšujejo vrednosti tega Škofjeloškega pasi- jona. Saj, če se prav spomnim, pasijon izvirno ni poimenovan Škofjeloški ampak samo Pasijon. Pridevnik »škofjeloški« mu kasneje pritaknejo drugi. Tako radijska verzija, kot uprizoritev v SNG Drami posedujeta to presežno dimenzijo Škofjelo- škega pasijona, ki se zrcali na obnebju večnih resnic. Zgodba se odvija v drugih prostorih in časih, ki jih je sposobna rekonstruirati edinole umetnost. In to je tisto, kar je potrebno poudariti, ker edino na tak način Škofjeloški pasijon lahko prerašča naš čas, naša razmišljanja, naše ujetosti. R. A.: Na tej točki bi rad zaključil z našim pogovorom, kar ne pomeni, da se naše druženje zdaj zaključuje. Najprej hvala gospe Meti Hočevar, gospodu Alešu Janu, gospodu Milanu Golobu, ki so bili tako prijazni, da so se odzvali vabilu Slo- venskega gledališkega inštituta in prišli z nami podeliti svoje izkušnje. Sedaj pa, če bo zanimanje, bo gospa Sandra Jenko v njihovi stalni razstavi odprla in pokazala tudi senzorialno maketo Škofjeloškega pasijona. Andreja Ravnihar Megušar DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2017 SKUPINA ZA PASIJON Z željo po ohranjanju »pasijonske kondicije« v letih od 2009 do 2015 so se po končani uprizoritvi Škofjeloškega pasijona aprila 2009 razvijali številni načrti in predlogi za ohranjanje pasijonskega duha in njegove tradicije. Ciklično uprizarja- nje je pravzaprav temelj za prenos Škofjeloškega pasijona iz generacije v genera- cijo. Občina Škofja Loka je sprejela tudi odlok, po katerem se rekonstrukcijo Ško- fjeloškega pasijona uprizarja vsakih šest let. Poseben pomen za oživljanje pasijona pa so predstavljale prireditve in aktivnosti v medpasijonskem času med letoma 2009 in 2015 in po uprizoritvi leta 2015. Na pobudo številnih prostovoljcev, čla- nov škofjeloških društev je bila v sodelovanju z Občino Škofja Loka ustanovljena SKUPINA ZA PASIJON. Prvo srečanje je bilo organizirano 30. novembra 2009 in tako vse nadaljnje dogodke in aktivnosti v medpasijonskem času združila v Dneve Škofjeloškega pasijona. Njeno delovanje je usmerjeno na oživitev ustvarjalnosti na področju uprizoritvene umetnosti, ohranjanje prisotnosti pasijona v mestu in okolici, organiziranje različnih aktivnosti in zagotovitev ustreznih prostorov za hrambo pasijonskih rekvizitov. Večji del prireditev je organiziranih v postnem času. Po končani uprizoritvi Škofjeloškega pasijona aprila 2015 so se prav tako raz- vijali številni predlogi za ohranjanje pasijonskega duha, še posebno mesto pa se je namenilo Dnevom Škofjeloškega pasijona, ki so bili organizirani že od leta 2010. Veliko moči in znanja se je namenilo vpisu na Unescov seznam, še vedno pa se je po izvedbi pasijona 2015 namenilo veliko pozornosti tudi aktivnostim v medpa- sijonskem času. Te vsebine pravzaprav pripravljajo in organizirajo loška društva. Občina kot nosilec Škofjeloškega pasijona nastopa kot koordinator dogodkov, le- -te pa ustvarjajo člani društev povsem prostovoljno, ki s srcem in pasijonskih du- hom pristopajo k pasijonu.