162
Še nekaj od uvurkov.
Ker se že precej dolgo o v rokih, virokih in urokih govori, naj tudi jaz povem bvojo misel. V slovenskih goricah na Štajarskem sem mod prostim ljudstvom vselaj slišal izgovarjati viivurki, vurčen je, vurčiti. Mislim, da bi tedaj uvurki bila prava pisava, ker se, kakor ježe g. Terstenjak omenil, na Štajarskem v mnogih krajih u na začetku besede vselej vii izgovarja, kakor v ust a namesto usta itd.
Viivurki ali uvurki, vurčen, vurčen, viirčiti, vurčiti vse te besede so iz jedne korenine v ur k. Tedaj vse krajine, kjer se čuje izgovarjati vurčen, vurčen, vurčiti, vurčiti pričajo, da bi uvuruki bila prava pisava. Oni kraji pa, kjer se govori vročiti, vročen, vroči ji v ne morejo besede vrok iz teh besed izpeljavati, kakor g. Terstenjak pravi, tedaj uvurki. Pri besedi viivurki je, kakor jaz mislim, koreniki v ur k slovka vii v pisavi u pristavi jena; tedaj ne vroki, ne vi rok i pa tudi ne uroki, temuč uvurki. Vurki, Beschreiung, in vurčiti. beschreieu, najdemo tudi v Janežičevem slovniku.
Človek človeka vurči, ako ga preveč dolgo ojstro gleda. Vurčenega začne glava boleti. Slovenci si za uvurke vode napravljajo. Vzemejo piskerc vode in veržejo v njo živega oglja, če so oglji na dno pali, je človek vurčen. Vurčen mora vodo narpred iz piskra piti, tedaj pa ž njo oči umiva in čelo, in tako ozdravi.
Človek pa more tudi ž i vin če vurčiti, posebno mlado. Ko je tele ali žrebe na svet prišlo, se nikdar hvaliti ne sme; kdor ga pervokrat gledat pride, more pljuniti in reči: ^ti gerdoba".
Človek pa more tudi nežive stvari vurčiti; tako posebno ženske, kadar za gosti ali za letnico pogače pečejo, rade hišo zaklenejo, da jim, kadar mesijo, nihče testa ne vurči, ker vurčeno testo noče kipeti in kruh ni nikdar lep.
K. M.