374                       AIOJZ GRADNIK: SOLNCE V BRDIH.
ALOJZ GRADNIK:
SOLNCE V .BRDIH.
i.
Nad Čavnom kakor baklja se užge, potem ves dan visi nad vinogradi; ves dan ga milo prosijo škržadi: žgi še, žgi še, žgi še, žgi še, žgi še!
In solnce odgovarja: Kaj bi ne,                               9
če res imate mene tako radi! Nam pa po čelu, licu in po bradi brez konca znojne kapljice polže.
Še zvečer, dolgo, težko je slovo. Stoji, stoji — še malo in še malo, potem v Italijo počasi pada.
In kakor da naenkrat je zažgalo Benetke, Videm in Oglej, nebo se rudeči od Trsta do Čedada.
II.
In kar umira — ono oživi: ptiče po zraku, trave in ljudi, log, vrt in popje trt in sad in cvet, da sad sladak je, ko najslajši med.
In med in žar se zopet spremeni v nemirno valujočo, vročo kri, ki vžiga noge, srce in pogled naših rjavih in gibkih deklet.
O, tudi moje nepokojne žile
so pile strup ta: še ko sem vesel,
mi zopet grenko sili iz očesa.
Ne vem, kako bi se oči sušile, kako bi hvalil pekel in nebesa, kako bi pekel in nebesa klel.