552 Laszlo Nagy (1925) ZELENI Ne izpridijo se drevesa, trave, plevel, ANGEL ne izpridijo se zelene žile mezg in mahov, (Odlomek) prirohnel je Zeleni angel na hišo, v kateri sem se rodil, zaznamoval je hišo in njen svet z znamenji usode, prišel je Zeleni angel z besnečimi zelenimi konji, njih prsi vdrejo skoz ograjo pred osirotele jasli, z orjaškimi zelenimi biki, ki bodejo v zid, 553 Madžarska lirika šestdesetih let počasi popadata apno, omet, angel se smeje, njegove kruleče svinje napolnijo vrt s prašiči, trop svinj je šeboje, rože, angel se reži, množice njegovih drobnih mladičev, podplataste in rocicaste zavzamejo sleherni kot, zakaj moj oče, ki je bil zvezda trdnega orodja, je prednje položil predpotopno opravo, vso belo. * Razprodaja, ni obstanka za vas, moji spomini, črede moje duše, skozi odprta kostna vrata poletite v razsekani svetlobni nazaj tja, popadajte nazaj tja, koder sem vas pobral, pojdite, jaz ne grem več nazaj, namesto mene poginite, popadajte v peklensko zvenenje listov, ve žive podobe: ti jezdi spredaj, arabska kobila z ažurnimi lasmi, z rubinastimi očmi, ki si čez mojo glavo, ko si preskočila otroka, ki se je igral, prenesla ožilje svojega trebuha, svoja napeta vimena, bolj dišeča od tuberkuloze, ko boginja leti spredaj, reži si pot skoz zrak, blagoslovljena s svojim sladkim mlekom, ti bleščeča dvojica iz pravljic, izbljuvam te s tvojimi modrimi lasmi, kronasto, s plapolanjem zlate srajce zariši parabolo na pooblačeno nebo, na svileno nit, cvilečo struno, za sabo vleči vrvež premaganih hudobnežev, črne babnice, plavžastogrle zmaje, satana, krvavotrobaste mline, morilce, otrokojedo svinjo, oddalji se, pero mojega časa čudežev, ti čarobno, ti, ki si mi v žalosti na usta izžgečkljalo toliko nasmeha, da se je pred mano veliki hrib razcepil z grozno grimaso, joj, da za žalovanje nimaš več moči dvigniti mavrice, rosa bo tvoj panj, črvi kipijo na tebi, niti ne bo bajke o vas, moji bajavci, verigasta četa, z rogatim bikom, mnogosvečnim oltarjem, s čudodelno ritmiko zaročljaj nazaj, zmečkaj se, tvoj plamen, ki žge kralje, bom za vedno ugasnil, poberite se iz mene, moji prazniki, pogačasti namiznoprtasti, velike noči praporaste, z zvonovi, blazno ognjene binkošti, zamenljive srečne strasti, 554 Orsolya Gallos moje jeze, ki klofutajo cerkev, moje rdeče srajce, odplavajte, labodi mladosti s te. onimi lasmi Dostojevskega, zgroženo odletite nazaj kot gosi, ki jih je udarila električna žica, padite v zeleno, moje ljubezni, tam se zbegajte, vi z belimi oblekami, Marijini konji v sprevodu, ki jih z lilijo, s trakom vajeti žene kip, ve vojaške dekline s strojnico, ki sem vas v materinem koritu z umazanije svetovne vojne okopal na ljubezen, slecite si oklepaste nedrce v koritu in poletite nazaj v akacijev log, izpiham te, ti veliko rožnato krilo, cvetlica cvetlic: cigansko dekle, tvoja stegna so že med trnjem, z mravljasto-dvoriščnim spominskim očesom le ne glej izza listja, vse sem že dal domov — to je bila smrt spomina, popotnik, ko boš hodil ondi med njihovimi listi slonouhljastih razsežnosti, v omotici pajčolanov, trobelik, v globini kričečega morja listov, v nagrizenem zastoru sončne svetlobe, če te ni strah in če tvoja domišljija zmore, zagledaj gnijočo pravljico, mit, čudovite postave mojih dvajsetih let, ležeče na trebuhu, z obrazi, ki rijejo v odpadlo listje, razprtih kril, rok, zagledaj jih z njih nosovi, zaritimi v zemljo, zlate čevlje, zaročeno roko, minule čase, s piščaljo, bobnom, truščem zvezd jih več ni mogoče prebuditi, nočem jih prebuditi, nikoli ne žalujem za njimi!