-M    201    »¦                                                  
Sv. Nikolaja dvojni dar.
®Wni(?^ naJ'ePŠe detinske praznike štejem god sv. Nikolaja. Ta dan se mi 5Jpfflg} zdi kakor majhen sodnji dan, in sicer iz treh vzrokov: zlobni otroci "^ se večkrat tega dnč zelo boje, pridni pa ga navadno željno pri-čakujejo; ta dan večkrat pri otrocih razkrije mnoge lastnosti, katere so bile poprej bolj prikrite; ta dan deli plačilo in kazen, čast in sramoto.
Jedna napaka,  ki je najhujša in  najpogubnejša pri otrocih in pri od-raslih, se o Miklavževem najbolj odkrije, namreč trraoglavost in nepokornost.         j To se je pri Mihovčevih v naši vasi prav jasno pokazalo lansko leto.   Pri Mihovčevih  imajo namreč dva decka,  ki si   po starosti sicer nista veliko         | narazen, a po pridnosti pa ze16, zel6. Mlajši, Štefek, je jako poslušen dečko;         ' za leto starejši Janko pa je silno nagajiv, neugnan divjak. Ko so mu lansko leto pred  sv. Nikolajem  rekli mati, naj se pridno priporoča temu svetniku          '
in naj se potrudi vsaj v tem času,  da bo kaj  pridnejši, ker sicer mu sveti
-»*    202    &t-
Nikolaj prinese šibico, ne pa daril. Kaj mčnite, da se je Janko kaj zmenil za to materino posvarilo? Nič, še bolj neposlušen je bil, še bolj len in na-gajiv; v čast sv. Nikolaju pa ni hotel nič moliti. Vse drugače pa se je vedel Stefek; močno je pazil, da bi v najmanjši reči ne žalil svojih dobrih starišev in z nobenim grehom se ne zameril ljubemu Bogu in njegovemu slavnemu služabniku, sv. Nikolaju. Seveda kakoršna priprava, tako je bilo tudi godo-vanje. V naši vasi sicer ni te navade, da bi sv. Nikolaj vidno hodil po hišah in javno izpraševal otroke ter po angeljih plačeval pridne in po parklju kaznoval zlobneže, marveč opravil je po noči kar natihoma in skrivaj ta svoj posel; pridnemu Štefku je prinesel lepo novo obleko, zlobnemu trdo-vratnežu Janku pa jako prilično šibo brezovko.
Sedaj se je pa še posebej pokazalo, da je za marsikaterega otroka god sv. Nikolaja res sodnji dan, ki razodene vsem po hiši in še sosedom daleč na okrog njegovo zlobnost. Janka ta Miklavževa kazen ni prav nič izboljšala, ostal je trdovraten in še celo veliko zlobnejši je bil ter začel posnemati grduna Kajna. Iz črne nevoščljivosti in jeze, da je bil bratec tako lepo ob-darovan, on pa tako sramotno kaznovan, je najprej Miklavževo šibo razlomil na drobne kosce in v ogenj vrgel; potlej je pa še iskal prilike, kako bi se znosil nad Stefkom, ali vsaj nad njegovo lepo obleko.
Nekega dne, ko je mislil, da ni nikogar doma, se je spravil nad Stef kovo lepo suknjico in jo začel z nožkom po šivu parati. V prvi jezi si je bil namenil, da jo kar vso razreže na kosce; a ko je pričel to lopovsko delo, sta se mu vendar-le zasmilila nova suknja in nje lastnik, da jo je jel parati le po šivu. Skoro je bil že odparal po jedni strani ves rokav, kar ga zalote babica pri tem zlobnem počenjanju. Kaj se je potlej godilo, nam precej na-tanko povč slika na oni-le strani: tužno presenečenje pri Štefku, ki objokuje rane svoje nove suknje; pri Janku pa spoznanje, da je poleg Miklavževe šibe tudi še kako drugo kaznilno orodje pri hiši. Tako so pa gorke padale, da so za več časa pregnale Jankovo razbrzdanost! Kako se je pa letos ob-nesla obletnica, še nisem utegnil natančneje poizvedeti. Čas bi že bil, da se popolnoma izmodri tudi Janko (pa tudi vsak izmed vas, kateri mu je kaj podoben) ter za stalno krene na cesto, po kateri hodi vzorni naš Stefek.
Internus