516                          GUSTAV STRNIŠA: V BOHINJU.
Življenje nas od Matere odloči, in boj in bolečine so le želje. Da bili z Materjo bi zopet eno.
V megleni in mirnomameči noči, Smrt dobrotljiva zopet vse pripelje v ljubeče, tajno nas naročje njeno.
GUSTAV STRNIŠA:
V BOHINJU.
Gorjanci nog težkih in znojnih obrazov,
Dekleta meč krepkih in nedrij kot vlitih iz snega —
drugje je li kje še zdaj toliko pristnih izrazov
in zdravja ter zraka planinskega kamor pogled mi zabega?
Gore se smejejo, ljubkujejo v solncu nebesa,
ko jih poljubujejo sapice belih oblakov —
Oko zastrmi: Zdaj, zdaj se odgrne blesteča zavesa
in v pravljic deželo zašel bom pijanih korakov!
Po poti mlad par gre, zardeva obraz krasotice, pogledu nje jasnem Rafael sam bi se divil; mladenič ponosen, kot kralj poleg svoje kraljice, šopek planink mu je mehki klobuček zasivil.
Sočnata polja! Mar so se vina napila, vse podrhteva opojno, me vabi, objema: tamkaj mejaška breza pozdravlja me — vila znanca prijazno v gozd me košati sprejema.
Slavec zapoje — trga iz duše glasove, pa se začudim: — Kdaj si ukral mi jih bratec — — Ne, saj le ti si jih tukaj navžil se naš svatec, ko si zagledal spet svoje prijazne domove —!
cg^