JU* - f
Sr// - fl
SIOVKASkO BERILO

ČZh za
Velja $4. kr. G
NA DUNAJU.
V zalogi ces. kralj, bukev za šole pri Sv. Ani v Janezovih ulicah.
1853.
63644
• -j


\ 4 VI.
Božja vsegapričujočnost.
Psalm, poslovenil M. Ravnikar.
Gospod! pregleduješ, poznaš me! Veš me, naj sedim al' stojim!
V	moje misli mi gledaš od daleč, Naj grem al' ležim, me obdaješ; Vse moje pota, znane so (i.
Ni mi se besede na jezik, Glej, Bog! veš jo že vso. 7ja mano si, in si pred mano, Ter me z dlanjo pokrivaš. Prečudna je za-me tvoja ta vednost, Previsoka, ne morem do nje! Pred tvojim duhom kam hočem iti! Kam pobežim pred tvojim obličjem! Če stopim v nebesa, si v njih; Če si v brezno posteljem, pa si le! Na daničnih perotih zletim naj, Prebivam za poslednjim morjem; Tvoja roka me vodi tudi ondi, Derži me tvoja desnica! Rečem naj: t'ma me obsuj, Noč bod' dan pri mojih poslastili, Tudi t'ma ti nič ne otemni,
Po dnevino sija ti noč	Sn^Ki
Tema in luc ti st\ enaki.	"
V	tvojih bukvah so bili moji dnevi zapisani, ZaznamVani že tistkrat, k' noben'ga ni b'lo.
Jež in lisica.
Spisal M. Slomšek.
Bila je huda zima, da je drevje pokalo. Vsaka zver se v svoj koteč stiska. Medved v svojem berlogu, zajec pod svojim germom čepi, in lisica v svoji votlini kosti obira, ki Berilo.	1
si jih je od daleč nanosila; le ubogi jež s svojo ojstro suknjo ne more strehe dobiti. Vsakdo se ga boji.
Ves zmerznjen lisici na prag prileze in prelepo prosi, naj ga pod streho vzame, da ga velikega mraza konec ne bo. Hodi le dalje, veli lisica, bila bi nama luknja pretesna; išči si lepšega prostora. Imejte vsmiljenje, dobra mamka, prosi jež; ne bom vam nobene nadlege delal. Lepo čedno se bom v koteč stisnil, pa tiho tičal, da bom le na toplem; saj vidite, da sem strehe potreben. Kad bom vbogal, kar koli mi porečete.
Lisica, če ravno sama zvita, se da preprositi, in ježa pod streho vzame. Nekoliko dni sta se dobro pogajala; bil jima je kratek čas. Ko se pa jež svojega stana privadi, se začne iztegati in pikati ubogo lisico s svojo ternasto kožo. Lisica mu je jela očitati: Ali ne veš, kaj si mi obetal? Jež se pa le iztega, .in lisico vbada rekoč: Starka! če ti ni prav, pa drugam idi. Lisica se umika, dokler more; poslednjič pobegne; jež si je vso luknjo usvojil.
Taka se starim godi, ki svojim mladim prehitro gospodarstvo predajejo.
Kovač in krojač.
Spisal M. Slomšek.
Prinesel je krojač nekega dne svoje železo v kovačnico gret, in kovače gleda, dokler se mu železo beli. Moj Bog, je djal krojač, kako je mogoče le en dan pri takem delu preživeti? Se pri ognju žgati, vogelni sopuh požirati, težko železo obračati, od svita do mraka s kladivom mahati, da iskre križem letijo, Bog me varuj takego dela! Že zdaj me vašega ropotanja glava boli. Kako pa ti, prijatelj, ves dragi dan na enem mestu v dve gubi čepiš? mu kovač pravi. Sivanko drobno s persti der/ati, več ko milijon krat vba-dati, tanko gledati in vdevati, čudo, da še nisi oslepel, in da se ti ni lierbet usločil in persti oderveneli. Takega dela me Bog obvaruj!
Tako ima svoje težave vsak stan.
Pobratimstvo.
Spisal L. P i nt ar.
Mnogovejasti narod slovenski ima marsiktero lepo navado, ktera je živa priča, daje res se zmirom blago njegovo serce. Taka lepa navada je pobratimstvo, ktero je že od predavnib časov pri junaških Serbih doma. Ce si dva človeka za terdno obljubita, da bota na večne čase po bra-tovsko prijatelja, imenujejo Serbi to prijateljsko zvezo pobratimstvo. Po naše bi se ji pobratenje reklo.
Pobratimstvo je v navadi med starimi in mladimi ljudmi možkega in ženskega spola. Ce sta oba mo/.ka, pravi eden drugemu pobratim. Ce je pa eden možki, druga pa ženska, imenuje on njo posestrimo, ona pa njega pobratima. Serbom je pobratimstvo svetejše kot naj bližja žlahta, ter pravijo, da so si bratje le po kervi, pobratimi pa po Bogu v žlahti.
Da se v to posebno prijateljstvo večji del le dobri prijatelji in prijateljice zavezujejo, si menda vsak sam misli. Toda se tudi v časib primeri, da se v boju naj hujši sovražnik za pobratima izvoli. InSerbu je pobratimstvo tako sveta reč, da je koj pripravljen za svojega naj hujšega neprijatelja dati svoje premoženje in kri, če ga je za pobratima izvolil. Ce je pa kdo v smertni nevarnosti in kterega mimo gredočega pobratima imenuje in na pomoč kliče, mu mora ta na vso moč pomagati in biti pobratim njegov.
Kadar si pobratima obljubita, da bosta na veke prijatelja, gresta, če sta oba kristjana, v cerkev, da pred Bogom, duhovnikom in nekoliko pričami svojo obljubo poterdita. Pred oltarjem kleče namreč eden drugega trikrat popraša : „Primaš li Boga in svetoga Jovana?" Odgovor je vselej: tfPrimam.* Potem se v lice poljubita rekoč: „Od danas da smo do veka bratja 1" Toda pobratimstvo že tudi brez teh cerkvenih cerimonij velja. Kristjanom inMuhamedanom je pobratimstvo veljavno , če si le oba slovesno obljubita, „da če biti po Bogu bratja na obadva sveta.//
V starem mestu Mostaru je živel poturčenec, kteremu se je djalo Spaho Spaič. Bil je grozoviten človek, in je tako strašno razsajal po vsi okolici, da so se ga Turki sami ogibali. Se celo Alipaša Stojčevič se je tresel pred njim. Naj gerje pa je delal s kristjani. Pobijal jih je in jih pre-
1 *
moženje spravljal v svojo mavho, če je le mogel. Ce je srečal na cesti kristjana, ki je jezdil, je moral hitro s konja skočiti, s ceste pebegniti in se skriti v germovje, sicer ga je Spaičeva gorjača kozje molitvice učila, da mu je bilo gorje. Marsikterega kristjana je tako namlatil, da je moral zapustiti ta svet. Kakor strašno je bilo nekdaj Kranjcom ime hudega Kljukca, ravno tako je bilo ime Spaič Herco-govincom groza in trepet. Matere so otroke strašile rekoč: „Muči dete, Spaho pele."
Kamor koli je sel, je imel s seboj pištol, sabljo in gorjačo. Na herbtu pa mu je visela velika posoda napolnjena z žganjem. Bil je srednje, pa terščate postave, debelega vrata in velikih mustač. Njegove persi so bile zaraščene kakor hrastova skorja. Srajco je nosil zmirom odpeto, in roke je imel do komoleov gole. Njegov konj je bil vajen, da je koj rezgetal, če je le od daleč kakošnega konja začutil.
Goranci so kerščanska vas štiri ure od Mostara. V ti vasi je živel Gergo, ki je bil Spaiču kos. Cela Ilercogoviua pozna Gergota in njegove sosede, da so junaki slobodnega serca, ki se Turkov nič kaj dosti ne boje! Primeri se nekega dne, da Spaho Gergota; sreča na cesti, ter ga prav po turško našeška. Gergo molči in ne pove živi duši kar besedice od tega, kar je dobil. Po tem preteče nekaj časa, in Spaho gre spet proti Gorancom. Gergo pa je tudi ravno na potu iz Goranec, in gre v sosednjo vas k svojim prijateljem cerkvenega senjma obhajat. Drago praznično oblačilo ima na sebi. Pištole in nož se mu svetijo za pasom, puška in spleteni bič inu bingljata po plečih, in živi konj pod njim rezgeta. Tako napravljen jezdi in jezdi, kar zarezgeta Spai-čev konj, in Gergo vidi, da se bosta spet z gerdim trinogom srečala. Kaj pa bo zdaj, si misli, in hitro sklene,,Ne bom se ognil, ne, če je tudi po njem ali pa po meni." Spaho vi-diti, da Gergo s konja ne gre, cukne svojega konja za ujzdo, in se zakadi nad Gergota vpijoč: „S konja, kristjan, ali si že pozabil, kako sem te unkrat nabrisal?" Po tem spodbode konja, zgrabi gorjačo in se dere, kar more: „S konja, kristjan, če ne, bode druga! „Gergo pa se tega ne ustraši. Ustavi svojega konja, in reče pohlevno: „Prosirn te, mili aga, pojdi svoj pot. Ce jaz jezdim, jezdim svojega konja, in tebi nič hudega ne delam. Ljubi aga! pojdi v miru, od kodar si prišel."
Te besede trinoga strašno razserdijo. Toraj vzdigne gorjačo, in plane na Gergota kakor razdražen lev. Toda Gergo šine urno na tla, in kakor bi trenil, stoji za nekim drevesom. Zgrabi puško, meri na Turka, in vpije na vse gerlo: „Aga, poberi se mi s konja!" Spaič viditi, da je Gergo za drevo potegnil, misli, da se je v beg podal, in da je šala njegovo žuganje. Toraj se oberne k njemu in reče : „Kaj hočeš, kristjanče?" Ali Gergo ga več ne posluša, te-muč ga dene na muho, in vpije, da je strah: „Na enkrat s konja, če ne, je po tebi!" Turčin viditi, da se Gergo ne šali, in slišati, daje petelina nategnil, se pokori in zleze s konja na tla. Pa še komaj je stopil na tla, mu že Gergo spet veleva se spraviti nazaj. Jeza in serd ga tareta. Pa kaj hoče. Spet mora na konja. Toda komaj ga zasede, mu že Gergo spet ukazuje, da naj se pobere na tla. Tako ga je gnal devetkrat zapored s konja in na konja. Zadnjič je bilo Spaiču vendar že tega preveč. Toraj Gergota začne rotiti rekoč: »Da si mi po Bogu brat na obadva sveta, ili me se prodji (ali me pusti) ili me ubij." Gergo je pri teh besedah še zmirom za drevesom stal, napeto puško na lice prislonjeno deržal in rekel: „Jaz spoštujem Boga kakor ti, toraj ti prizanašam. Toda priseči mi moraš, da ne boš nikdar več nobenemu kristjanu nič hudega storil, in nikoli več nobenega silil s konja hodili."
Spaho mu vse to obljubi, in Gergo izgovarja stoje za drevesom turško prisego. Spaho pa jo ponavlja za njim.
Kadar je bila prisega končana, je bilo tudi pobratimstvo storjeno. Turčin gre svojo pot, Gergo pa dirja k svojim prijateljem. Pa nikomur nič ne pove, kako da je Spaiča sukal.
Celo leto prejde po tem, da Gergo ni šel v Mostar, ker seje vendar le bal, da bi se Spaič nad njim ne maščeval. Mesta se ogibati mu je bilo pa sitno. Toraj sklene: „Šel bom v Mostar, naj bode, kar hoče. Saj umreti tako enkrat moram. Brez maščevanja pa tako umeri ne bom." Obleče se tedaj v drage oblačila, osedla svojega konja in odrine v Mostar. Ondi hodi po tergu in kupuje, česar mu je treba za dom. Kar ga nekdo odzad za ramo potrese rekoč: „Bogte sprimi, pobratim I" Gergo se oberne, in vidi Spaiča vsega v orožju pred seboj. Na pervi pogled ga

groza obide, toda se kmalo userči in reče: „Aga! Bog daj dobro srečo." Ta ponižna beseda Turku ni bila po volji, in pravi: „Kaj to govoriš od nekega nga? Pusti to neumnost! Jaz sem pobratim tvoj." Te besede so Gergotu dale serč-nost, ter ga pozdravi po šegi prijateljev. Potem ga Spaho pelje na svoj dom. Mu pripravi gostji da je bilo kaj. Osem dni se gostujejo. Gergo sedi na pervem mestu, Turki pa okrog njega. Na razhodu da Spaič svojemu pobratimu lepili darov za njegove domače in drugo družino. Spaičevka pa mu daruje krasno srajco, svitice in drugih reči. Spaič mu sam konja pripelje. Zasede tudi sam svojega vranca, in ga spremi daleč z drugimi prijatelji vred, streljaje in pesme prepevaje.
Kadar pride domu, pove svojim rojakom, kaj in kako se mu je godilo. Niso se mogli temu načuditi. Osmi dan pripravi dva lepa vola, ju pokrije z erdečim suknom do lal, jima natakne na roge štiri jabolka pozlačene, ter ju pošlje svojemu pobrafimu v dar.
Od tega časa sta živela v prijateljstvu kakor rojena brata. Sla se obiskovala, in Spaho Spaič nobenega kristjana več ni terpinčil.
Nekoliko polskih pregovorov.
Zbral Fr. Miklošič.
Dober početek je pol dela. — Oko v serce okno. — Strah ima velike oči. — Na koircu jezika je pot. — Od hudega dolžnika vzemi tudi pleve. — Komur bog razuma dal ni, temu ga kovač ne skuje. — Ljudje so za nas zidali, mi pa za ljudi. — Lažje kakor šilo v žepu, ne more se dolgo zatajiti. — Bolje vrabelj v rokah kakor jerebica na veji. — Vodo zajema s sitom, kdor hoče učen biti brez knig. — V kerčmi, v kopeli, v mlinu, v cerkvi ne poznajo gospoda. — Pajek strupa išče, bčela pa meda. — Kdor je po letu len, strada po zimi. — Gospodje kakor hočejo, ubožci kakor morejo. — Boljša je slamnata pogodba kakor zlata pravda. — Ni moder, kdor veliko reči zna, ampak ta, kdoi' zna, česar mu je treba. — Težko je tistega voditi, ki sam ne hoče hoditi, — Cesar popraviti oe mo-
res, tiho v sebi terpi. — Živel ni, po komur lep spomin ne ostane. — Kogar se nesreča loti, ta si, vsekovaje se, perst zvine. — Ne tisti, ki počne, temuč tisti, ki doverši, slavo dobi.—Ne vemo, kar imamo, dokler ga ne izgubimo.— Kdor mali dar hvali, temu se vekšega hoče. — Kogar ni sram, s tem se ne pajdaši. — Kdor se prijatelja hoče znebiti, naj mu denarjev posodi. — Kjer je veliko grešnikov, tam je težko strahovati. — Kakor ti spoštuješ starše svoje, bodo tebe spoštovali deca tvoja. — Kdor hoče, temu nič ni težko; kdor ne hoče, vse. — Lep črevelj vidiš, ali ne veš, kje me gloje. — Begeč človek mnogo sveta prehodi, ali prijatelja ne najde. — Ne maram za velik lonec , ker se iz malega najem. — Male grehe grizemo, velke cele požiramo. — Povsodi dobro, ali doma naj bolje.
Nekoliko pisem.
Spisal J. K a v ralll, 1. Nehdo se zagovarja zavoljo dol^rg-a molčanja.
Prečastiti gospodi
Vaše očitanje, da Vam nisem že tako davno nič pisal, mi priča očitno , da me preveč v čislih imate, čeravno ne vem, kako in zavoljo česa mi je ta čast dospela; toliko pa vem , da je nisem vreden. Kes je, da sem predolgo molčal; ali spodobno Vas prosim, ne zamerite mi, saj me uzrok, ki me je od pisanja odbijal, tako hudo kori, da bi s tem lahko naj večjo pregreho izbrisal. Nečem Vam vsega na dolgo in široko razkladati, ker se bojim, da bi se Vam z dolgim zagovarjanjem bolj zameril kot s svojim dolgim molčanjem. Obetaje, da prihodnjič ne bom več tako zanikaren, prosim pohlevno, da bi mi samo za zdaj še odpustili in dovolili še dalje imenovati se
Vašega
prepokornega
J. J.

2. Sporočilo očetu, da mu je sin umeri.
Blagorodni gospod!
Lahko da se čudite temu pismu z neznanim podpisom, lahko da Vas mika vediti, kaj Vam neznanec piše.
Pisavec tega pisma je součenec in prijatelj Vašega dobrega sina Kazimira, s kterim se je v Gradcu soznanil in sprijateljil. Brat brata mislim da ne more bolj ljubiti, kot sva se midva ljubila. Vesele se pa pošteno ž njim sem si sto in stokrat mislil, kako dobri, kako blagi morajo tudi starši biti, ki imajo tako dobrega, tako blapega sina. Sto in stokrat sem si želel sreče in časti, tudi njih poznati ;vali na žalost mi se ta serčna želja doslej še ni izpolnila. Se težje mi je pa pri sercu, da mora pervo moje pismo neveselo novico oznanjati. Vendar se nikarte prestrašiti, da Vara na zdravju ne škoduje.
Tako veselega in zdravega človeka še nisem vidil, kakor je bil Vaš predobri sin, predvragi prijatelj moj, s kterim sem toliko veselih ur preživel. Čudno se mi je toraj zdelo, ko sem zadnje dni vidil, da se ga je nekaka otožnost lotila. Menil sem, daje kako žalostno novico iz domi dobil; ali rekel je, da ni Tožil se mi je, da mu ni nič kaj dobro, in da ga serce boli, kakor da bi se velike nesreče bal, ki ga bo doletela Tolažil sem ga izbijaje mu to misel iz glave z besedami, da je morebiti kaj takega jedel, kar mu težko kerv dela, da se je tudi meni že večkrat tako godilo, pa me je spet brez nevarnosti minilo. Oveseljeval sem ga po vsi svoji moči, ali zahman ; nisem ga mogel oveseliti. Znalo se mu je da boleha, in na zadnje je moral leči. Poslal je po zdravnika, ali vsem zdravilom ukljub bolniku neče odleči. Predvčeranjem sem ga vprašal, je li Vam sporočil, da je bolan, in če ni, bi li smel jaz to storiti. Zahvalivši se mi za prijateljsko ponudbo, me je prosil, da bi me bila volja drugi dan malo pogledat priti, češ, da mu bo morebiti do jutri koliko toliko odlaščalo, in da bova potlej pisala, ker se boji, da bi se starši preveč ustrašili. Ali ko pridem drugi dan v jutro k njemu, mu je bilo še hujše. Naglo sem poslal po zdravnika, kteri je neutegoma prišel in novo zdravilo zapisal. Ali bolnik če dalje bolj oslabi, in pol ure pozneje — ob osmih v jutro — natisne v mojih rokah prijazne svoje
oči na vekomaj. Njegove zadnje besede so bile: „0 preljubi moj oče! premila moja mati! ali Vaju na tem svetu ne bom več vidil?" — Grenke srage so ga polile; potem ni več zinil.
To Vam nagloma sporočujem, da lahko še za časa v Gradec prispete in ljubega sinka vsij mertvega še vidite. Tolažiti Vas ne morem, ker sam tolažbe potrebujem; vendar naj Vam v tolažbo povem, da za Vašim pridnim Kazimirom, ki je bil v vseh šolali po pravici naj izverstnejšim prištevan, vsi součenci kakor za bratom svojim žalujejo, posebno pa njegov naj večji prijatelj
Vaš
prepokorni __J. J.
3. Prijatelj razžaljenemu prijatelju, da bi se zdo-brovoljila.
Dragi prijatelj!
Dozdeva se mi, da si od zadnjega prepira še zmirom hud na-me, in da se me ogiblješ. Preljubi moj! kdo je pravo terdil, se nečem dalje pričkati; le tega te spominjam, da so se najne misli zastran poglavitnih, naj imenitnejših reči vedno ujemale, da ne bi Lilo toraj lepo in pametno, ko bi se zavoljo take mervice razperla in staro prijateljstvo razderla. Ne zameri, da te spominjam tudi vodila: ako smo soperniki čije misli, ne smemo biti soperniki osebe. — Ce te tako dobro poznani, kakor mislim, vem, da ti je že žal, da si se pustil jezi tako premagati, in da kakor meni, tudi tebi težko dene v razpertijivživeti. Zavoljo tega svetujem, da se jutri o navadni dobi v S., ki pri kamniti mizi snideva, in se ondi hladne kervi z lepa pomeniva, svoje naskriž-misli poravnava, in staro prijateljstvo še bolj uterdiva. Da ti odkritoserčno povem, vedno sem te čislal, da nobenega svojih prijateljev tako; neizrečeno bi me toraj žalostilo, ako te ne bi smel več med svoje prijatelje šteti. Nadjaje se, da bos na imenovani kraj o rečeni dobi za terdno prišel ali pa drugi kraj in dobo izvolil, po vsakem pa mi odpisal, ostajam
tvoj
verni prijatelj J. J.
4. Odpis na sprednji dopis.
Preljubi prijatelj !
Tvoje pavabilo mi je tako z voljo, da mi ne more bolj z voljo biti; zakaj tudi meni je strašno težko delo, s prijateljem v razporu živeti. Da sem bil pa nesrečnega prepira, iz kterega je zamera prišla, sosebno jaz kriv, sem med tem popolnoma sprevidil, in bi se bil že s teboj spravljati začel, ako me ne bi bila odbijala ravno misel, da sem vsega jaz kriv. Prelepa ti toraj hvala, da si me tako prijazno prehitel in pervi roko k spravi podal. Svest si bodi, da me jutri na imenovanem kraju za časa najdeš. Ni se nama treba več poravnavati , ker je že vse poravnano. Ti si bil toliko dober, da mi nisi zameril, jaz pa zdaj vidim, da nisi zadnjič ti za-kalil, ampak jaz, popolnoma v nemar pustivši pametno vodilo za učeni prepir in sploh za prepir zavoljo naskriž-mi-sli. Kolikokrat sem že poprej premišljeval, kako žalostna bi bila na svetu, kako pogostoma bi se prijateljstva razdirale, ljubezen v sovražtvo spremenjala, ako bi človek človeku ali celo prijatelj prijatelju zavoljo perve nasprotne misli za-merjal in ga čeititi začinjal.
i,Vsaka glava ima svojo misel." Ta je resnična; ali težko je v prepiru razsoditi, ktera misel je resnična ali prava. Kolikokrat sem premišljeval, da človek ne sme zahtevati, da bi vselej njegova obveljala, da mora tudi misli drugih ljudi poštovati, ne pa se jim, ako niso naših misli, posmehovati, nikar jim zamerjati, jih zaničevati ali celo sovražiti, zato ker sem se že večkrat prepričal, da je bila misel kterega človeka, ki sem menil, prepiraje se, da je kriva, — prava, moja pa, ki sem menil, da je prava, — da je bila kriva. In glej, predragi prijatelj, vsemu temu premišljevanju ukljub sem se zadnjič tako spozabil! — Zdaj se kesam in sramujem; ali kar se je zgodilo, se je zgodilo; toda naj me to zagovarja, da se ni meni pervemu. Ne zameri toraj 5 prihodnjič bo bolj na-se pazil in te še bolj kot dosehmal ljubil
Tv°j
odkritoserčni prijatelj
J. J,

plot o vanje
po slovenskih krajih.
Spisal M. Verne.
Pol ure od Postojne je stranska cesta skozi gojzd, čez vasi Unc in Rakek v Cerknico in dalje na Bloke in v Kibnico. Od tod je v Cerknico še malo več kot dve uri, in tu najdeš spet drugi čudež narave, znamenito cerkniško jezero. Dasiravno ni vse res, kar se je nekdaj od njega pripovedovalo, je to jezero vendar resnično velik čudež narave. Trikrat sem bil že o raznih časih v tistih krajih ga ogledovat, in vselej sem ga drugact uasel. Fer-vikrat sem se v čolnu po njem vozil, pa «»daj nisem nekoliko korakov od kraja nič vode »idil, ker je gosto bicje in trava čež-njo rastla in jo zakrivala; drugič je bilo razun cemuna, po kterem cerkniški potok teče, popolnoma suho; in tretjič sem pred štirmi leti polno vode vidil. Hacquet ga je v svoji „Oryctographia Carnioliae prijateljem naravoslovja dobro popisal. 1	Pod jezerom, kakor tudi pod visokim Javormkom,
r ki ga na južni strani obdaje, so mnogi predori, velike . 1 jame in votline in berž ko ne podzemeljsko jezero, le 1 podzemeljske votline in jame so zakladnice jezera. Ko se 4 ob dolgo vedrem, suhem vremenu voda va-nje steče, so , tla jezera lepa ravna dolina, kjer se veliko sena nakosi in na severni strani tudi orje in proso ali kaj drugega seje.
Jezero je v navadnem stanu vode čez poldrugo uro k* dolgo in čez pol ure široko; osuši se pa. ko voda od^ - tekati začne, v treli ali štirih tednih. Voda pa odteka v X razne jame, naj prej v veliko in malo Karlovco, potem v K Svinjsko Jamo, v Laški Studenec, v Vodonos, v Keseto in 1 " v mnogo drugih. Kadar pa deževno vreme nastopi in ^ dolgo terpi, se lepa dolina spet v jezero spremeni in z vodo napolni, in sicer v časih v malo urah in tako naglo, da ljudje, ki se z ribstvom pečajo, komaj ujdejo. Posebno silno vre voda iz Vranje Jame in ii Suhe Dolce. Mnogokrat se jezero tako napne, da bližnjim vasem, po-^ sebno Jezeru in Dolenji Vasi, veliko škode stori in celo 1 ^ ljudi prežene.
K

Cerknica, zal terg, po klerem se jezero imenuje, je na severni strani pol ure od jezera, pod visokim golim hribom, ki mu Slivnica pravijo. Ta terg je v poprejšnjih časih mar-sikakšna nesreča zadela. Razun da je večkrat pogorel, so ga tudi Turki od leta 1520 do I06O, tedaj v 40 letih, trikrat razdjali. Starodavna cerkev, ki noj više na griču sred terga stoji, je bila terdno obzidana , pa ne vem , če jo je tabor, ki ga nekoliko še stoji, o turških napadih ropa obvaroval ali ne. V Cerknici so v letu 1833, nekoliko prej ko sem tje prišel, na nekem vertu poln lonec starih majhinih srebernih denarjev izkopali. Nekoliko jih je gospod Detoni, ki je nekdaj v Postojni z menoj v šolo hodil, tudi meni podaril; pa sem jih bil zanemaril in skoraj pozabil, ker takrat nisem časa imel, se s starinoslovjem pečati. Ko jih pa pozneje bolj natanko ogledam , najdem da so denarji nekdajnih Oglejskih patriarhov; toda moji — devet jih še imam, druge sem razdal — so vsi le Pancerovi in Tekovi ali patriarhov Antona Pancera in Ludovika žlahtnega Tek-a. Kam so najdeni denarji prešli, ne vem, in močno mi je žal, da si nisem bolj prizadeval, jih več dobili, ker morebiti, da niso bili vsi omenjenih patriarhov, temuč tudi drugih, in morda bi se bila dala lepa nabira za kakšen muzeum napraviti.
Ko sem na poprejšnje potovanje po tistih krajih mislil, me je skoraj sram bilo, da nisem šel tudi Ložke okrajine gledat. Lož, nekdaj terg, od leta 1477 pa mesto s pravico k zborom Kranjskih stanov odbornika pošiljati, nima sicer nič posebnega; toda bi bil vidil, kje je nekdaj blizo sedajnega mesta (na griču nad starim tergom) starodavna terdnjava Terpo stala. Nekteri terdijo, da je tudi Metulum, ne-kdajno terdno mesto, ki ga je cesar Avgust po silno junaški brambi razdjal, blizo Loža ali prav za prav na Blokah bilo, kjer namreč vas Metulje stoji.
Takrat sem hodil iz Cerknice po nekakšnem silno ster-mem klancu naravnost na Bloke, kjer sem se pa le malo pomudil, in iz Blok po neki slabi poti poleg Lužarjev na-zdol v globoko dolino, izktere sem že po noči v Lašiče prišel. Iz Lašič sem šel drugo jutro po lepem polju in prijetnih gajih silovitega Turjaškega Grada gledat. Temu znamenitemu gradu, ki je bil že leto 1067 sozidan, seje o silnih časih, ko se je pravica le s pestjo delala, mnogo pretnemb
•t- . pripetilo. Ze leto 1140 ga je Oton Ortenburški razdjal, in 50 let potem Adolf Turjaški spet sozidal; ali komaj je deset let preteklo, ko so ga Ortenburščani, hudi protivniki Turjaščanov, leta 1200 že spet razdjali. 70 let pozneje sta ga grofa Peter in Volk še lepše spet sozidalu ; pa leta 1511 ga je potres poderl, in še le leta 1570 ga je Trajan Turjaški vnovič krasno sozidal. Iz tega slovitega grada izhajajo mnogi odrasleki rodovine grofov in knezov Turjaških , in grad je od nekdaj v posestvu te rodovine stal.
V gradu, kjer so me prijazno sprejeli, sem ogledal izbe, s posebno radostjo pa kapelico in majhino izbico, v kteri je bil Dalmatin, napčno „Juri Kobila" imenovan, nekaj časa skrit, — in tudi orožnico, toda brez orožja, ker se le nekoliko mečev in drugih revnih reči, ki jih je erja že na pol končala, v nji hrani. Vendar pa sem v ti izbi sosebno znamenit spominek najšel, namreč glavi nekdajnega poglavarja Kranjske dežele Herbarta Turjaškega in njegovega adjutanta, Miroslava Višnjegorskega, ki so ju Turki v bitvi pri Bu-dasku 22. kimavca 1575 ubili. Po svoji divjaški navadi so jima glavi odsekali, ji v Carigrad poslali, tu pa oderli in s slamo natlačili. Turjaška rodovina je glavi za osem jezer zlatov odkupila in iz Carigrada nazaj dobila, in to je hvale vredno. Bližnji terg in priprosti kmetje spomin, daje Andrej Turjaški 22. dan rožnika 1593 Turke pri Sisku hudo otepel in premagal, še dan današnji o svetem Ahaci ju slovesno obhajajo. Lep izgled, kako naj junaške domoljube in njih spominke častimo!
Atila, Alboin in Arnulf v Ogleju.
(Iz Poveslnice goriške nadškofije Fr. Blažiča.)
Ko je Oglej naj bolj slovel in se vera kerščanska na vse kraje razširjala, ga je 452. leta strašna nesreča zadela. Kdor je v posvetni zgodovini kdaj liste samo preobračal, že ve od Alila, kralja Iranskega, ki je bil šiba božja ne samo našim ampak tudi drugim deželam. Iz merzle Azije pripodivši svoje divje in sirove trope, bolj tolovajem, roparjem in morivcom kot rednim vojakom podobne, dere ž njimi na Francozko. Pri reki Mami pa se mu ustavi Aectj, hraber

korenjak, v kterega žilah je še stara rimska junaška kri tekla. Pri Salonu se verne Atiia, v bitvi premagan in pobit, na Ogersko nazaj. Poln življenja in ognja ne more brez vojske, brez prepira in bitve živeti, in zbere spet novo ker-voželjno trumo. Na tatarskem čverstem vrancu jahaje pred tema in tema borivcov, jih pelje proti bogati Italiji. Oglej s terdnim naklepom, rajši življenje izgubiti, kakor suženj tujim gospodarjem streči in kakor rob ječati, se mu upre. Kakor ogenj z malo iskrico raznečen poslopje za poslopjem požiga in cele mesta in njih bogastvo in dragocenosti uničuje, tako Atila na čelu svoje trume dere, bije in mori; ustaviti ga ne more ne prizadevanje človeško, ne ojstro orožje, ne eno ne drugo orodje jemu v bran pripravljeno, ne tekoča kri pobitih, ne šumeči ropot nesrečnih prebivavcov, mili jok nedolžnih otročičev, ne tužni stok umirajočih. Ljuto in viharno dere naprej. Oglej je premagan. Zastonj je močen jez derečemu hudourniku, ki z visoke snežene gore privalivši se, celo globoko vkorenjene skale s sabo vlači, močno zi-dovje podira in se penast v kipečem hrupu po planjavah in livadah razliva. Tako podira Atila Oglejce v prah, in pobitih bratov kri se toči potokoma po ulicah premaganega mesta. Kakor vihar leta strašni vojvoda od konca do kraja. Poslopja gore, ogenj šviga, nadstropje poka, strehe padajo in vse mesto se v sip in drobni prah vali. Ni skoraj kamna več verh kamna. Kolikor prebivavcov se je z orožjem v rokah upiralo, morajo vsi z življenjem plačati svojo derznost, žene in otroci so plen premagavca in v suži^6st odpeljani. Tako strašno je bilo to nesrečno mesto obiskano in brez milosti razdjano. Kar je zlobnemu kralju hunskemu in njegovi divji in sirovi tropi ostalo, so poslej Longobardi uničili. Terdoserčni Alboin je leta 568 več divjih in sirovih narodov združil in iz Ogerskega jih pelje proti Italiji, da bi novo kraljestvo ustanovil. Poln ponosne nade zre 011 z visokega hriba (Monte Reggio) lepe rajske kraje laške dežele, ktero želi v svojo oblast pripraviti. Strah in trepet sprcletuje serca laških kmetov in meščanov. Ni ga, ki bi se upal strašnemu sovražniku v bran postaviti; ni ga, ki bi bil pogumen, svojo domovino kervoželjnega nasprotnika oprostiti, ni ga, ki bi se vzdignil, da bi sebe in svoje oslobodil. Obupni in brezserčni beže prebivavci Italije. Alboin jemlje mesto za mestom,
premaga čez tri leta Pavijo, in gospodari po zgornji Italiji. Pa Alboin ne vlada dolgo; čez tri leta in pol ga je rekla lastna žena njegova Rozamunda na skrivnem umoriti, in tako mu je povernila njegovo hudo ravnanje ž njo, ko ji je iz črepinje njenega umorjenega očeta piti ponujal rekoč: „Pij s svojim očetom." Ko je bil leta 592 Agilulf vojvoda Longo-bardov, je to ljudstvo posebno proti rimski cerkvi divjalo, ter tudi v Ogleju še ostale kamnate in druge podobe in vse, kar je na rimsko cerkvo spominjalo, serdilo in terdoserčno uničilo.
Odselej se Oglej , tako silno ponižan, ni mogel več vzdigniti, le majhina vas je bila, polna podertije in ostankov nekdajne slave.
Golobje domači.
Spisal J. Navratil.
Golobov poznajo učeni sedemdesetero plemen. Tukaj je govorjenje le od domačih. Kakor izhaja vsa domača živina od divje, tako izhajajo tudi domači golobje od divjih, jim skoro popolnoma podobnih, ki so si jih naši spredniki svoje dni privadili, kakor kuro, konja, vola in vse domače živali.
Golobje imajo mehek, droben, raven, samo na koncu zgornje polovice malo zavihan kljun. Glava je malo ploščata in majhina. Perja so večji del zagorelo-pepelnatega, po vratu pa višnjevega , zelenkastega in zlatastega, ki se tako lepo spremenja, da je veselje gledati. Drobne, erdeče, pri neklerih kosmate ali kocaste nožice niso za tekanje pripravne. Golob bolj počasi hodi, kinkaje z glavo, ki jo ne-kterim greben olepšuje. Toliko bolje pa s svojimi dolgimi pe-rotmi leta. Leta naglo, lepo, lahno in precej visoko. So kaj mirne živalice, ki večji del le v tov&rsiji s seboj žive. Zato pa golob in golobica sama v golobnjakn težko ostajata. Dom zapustivši se pridružujeta večjim družinam. Razpirajo se malokdaj. Ne branijo tujim golobom ž njimi zobati, še kuram, mišim in podganam ne. Zavoljo te miroljubnosti so stari pravili, da golobje nimajo žolča, ali ni taka. Včasih se vendar le spopadajo in s kljuni hudo kavsajo. Razkačena
starka se tudi človeka loti, in ga s kljunom kavsaje, s perotmi otepa. Tudi snago golobje neizrečeno ljubijo. Le gledaj goloba po blatni cesti bodečega, kako gleda, kam bo stopil. Berž ko se kaj pomaže, ne neha čediti.
Zobljejo golobje zlasti pšenico, ječmen, grah in gra-hor. Radi si letajo na njive živeža iskat, kodar v velikih tropah veliko škode narejajo. Dostikrat se kopljejo, v časih v pesku; ali pa zavoljo tega na dež hodijo in na eno stran legajo, perotnico druge strani kviško mole, da jih dež spodaj škropi. To jim je tako prirojeno, da še celo divje golob-čke zgodaj iz gnjezda vzete v tičnici lahko k taki legi pripraviš, proso lahno in neprenehoma na-nje izpuščaje. Dozdeva se jim namreč, da gre dež.
Golob in golobica se imata tako rada , da se dostikrat iz svojega golžuna pitata. On guči, glavo in ves sprednji konec sklanjaje in vzdigovaje.
Ona iznaša po dve beli jajci, malokdaj tri ali štiri, in sedi na njih po 16 do 19 dni. Popoldne jo po 4, 5 ur on nameščuje, da se ona naje, se izkoplje i. t. d. Po noči sedi on poleg nje in jo varuje.
Mladički so, ko iz lupine izlezejo, samo s posameznimi rumenkastimi kocinicami poraščeni. Pervi dan ne uživajo ničesar, in mirno pod materjo leže. Drugi dan in še kakih 5, 6 dni po tem jih pitajo stari z nekako sirasto, mehko rečjo iz golžuna. Pozneje pa morajo vse zobati, kar jim starši dajejo. Za 9 dni spregledujejo; v 14, 15 dneh so s perjem že vsi obraščeni; za štiri tedne že letajo.
Golobje imajo pri nas na leto po šest do deset krat mlade. Preračunano je , da golob in golobica v štirih letih lahko štirnajst jezer 762 mladih zaredita. Meso golobje je ljudem prav v slast. Zavolj tega , in ker se tako množe, jih derže.
v
Čudno je, da golob svoj dom lahko najde, ako ga tudi dan daleč preneseš. Pred nekoliko leti je bil dobil neki Ljubljaučan iz Kamnika štiri golobe. Komaj jih v Ljubljani v svoj golobnjak vtakne, izlete prec vsi štirje in se zaženo kviško, da jih je bilo komaj viditi. Nekoliko časa se pod nebom verte; potem pa jo urežejo vsi štirje na gorensko stran. Drugi dan Ljubljančan glas dobi, da so golobje v Kamniku. Kdor hoče, da golobje v novem golobnjaku
ostanejo, naj jim va-nj hlebček dene, narejen iz posušene ilovice, janeža in pa meda. Ostali bodo. Francozi in drugi urnejo neko pleme golobov tako izuriti, da pisma od mesta do mesta čez sto ur daleč naglo po zraku prenašajo. Leta 1829 so bili v Lipsku 29 takih pismonoscov izpustili. Prileteli so v mesto bftik.l32 ur daleč v 10 urah in prenesli pisma.	.žZtlli&b
Viri pozabljivosti.
Spisal Um e k.
O, da bi se mogel, reče Milostin, iz potoka pozabljivosti napiti, in tako na enkrat vsega žalostnega spomina se osloboditi, ki mi neprenehoma moje življenje greni! — Tvoja želja se lahko spolni, pravi stari Zoran. Tri dni hoda od tukaj je velik lipov log, kjer puščavnik, moj stari prijatelj, prebiva. Pojdi k njemu, on te bo peljal k studencu.— Milostin se tedaj odpravi na pot, in pride tretji dan zvečer do imenovanega pušča vnika Ta ga prav prijazno sprime in berž ko ime svojega prijatelja, zasliši, obljubi, da mu hoče prec drugi dan željo izpolniti. Mirno posluša puščavnik Mi-lostinov popis življenja in pelje po majhini večerji trudnega popotnika v posteljo iz maha in lipovega listja narejeno, da malo počine in se na jutrišnji pot pokrepča. — Komaj so pervi žarki solnca skozi goste veje svetega loga prederli, konča puščavnik svojo juterno molitev, in se odpravi s svojim gostom na odločeno mesto. Z večer prideta na visoko planino in v neko z gostim logom obraščeno dolino, kjer so trije studenci izvirali.
Na mestu pravi puščavnik, in vzame iz nedra zlat kozarec : Glej, to so studenci pozabljivosti, ali samo iz enega se sme piti, zdaj si izvoli! Ako si usta z vodo pervega zmočiš, boš vse nesreče in nadloge, ktere so ti kdaj tvoje življenje grenile, pozabil, pozabil bos nevoljo svojih mladih let, pozabil svoje nestanovitne, toda zraven tudi zveste izgubljene prijatelje. Tako govorivši, poda starček Mi-lostinu napolnjeni kozarec, ali on ga ne prime, ampak po-praša: Bom li tudi, ako iz tega studenca pijem, svoje blažene mlade leta pozabil in drage čase, ktere sem s svo-Berilo.	2
jimi prijatelji v edinosti in rajski prijaznosti užival ? To se ve, tudi te boš pozabil. Pojdiva tedaj le k drugemu studencu, reče Milostin, kako bi se jaz mogel samo zato, da pretečene težave pozabim, toliko sladkega spomina iznebili!
Prav tedaj, reče puščavnik, in natoči kozarec iz drugega studenca, in mu ga poda rekoč: Ako pa iz tega piješ, boš vse pregrehe svojega življenja pozabil. Milostin nagne kozarec in hoče piti, pa hitro se premisli in reče svojemu vodju: Ali mi nisi sinoč pravil, da te je ravno vest, ki le je zavoljo pregreh pekla', na pot modrosti in kreposti pripeljala, in da je ravno iz tiste grenkosti cvet kreposti pognal? — Rekel sem, odgovori puščavnik, in Milostin — izlije vodo po pesku.
Pri ti priči se prikaže serčno veselje na bledem licu sivega starčeka ; on stopi k tretjemu, ter mladenču natočeni kozarec daje. Povejte mi, pravi zdaj Milostin, lastnosti tega studenca. Ta ima lastnost, odgovori puščavnik z velikim veseljem, da boš prec vse razialjenja svojih neprijaleljev pozabil, lil vse napake, ktere ti je njih hudobnost storila. Zdaj poklekne Milostin pred starčka, vzame iž njegove roke kozarec bistre vode, in ga popije. Sladek mir se razlije tudi po njegovem sercu, in to pitje je ugasilo grenki spomin sovražnega razžaljenja.— Ko se potem domu verneta, reče še puščavnik: ,, Ljubi mladeneč ! ne misli nikoli na razža-ljenje hudobnega sveta, in gotovo boš z osodo zadovoljen, v miru in pokoju živel vse dni svojega življenja."
Matica. "' A
Iz kranjskega bčelarceka.
Matica je nekoliko vekša in veliko dalja od delavnih bčel, razločuje se od njih tudi po barvi, in je mati vseh drugih bčel Zato je ž n jeno izgubo tudi vsak panj izgubljen, če ni v njem za novi zarod druge matice, ali pa če se mu ne da druga matica. Silno rodovitna je matica, in zamore v enem lelu nad 60.000 bčel roditi. Njena rodovitnost se ravna po njenem zdravju, po podobi njenega života, posebno pa po njeni starosti.
Matica živi navadno šest do sedem, tudi osem let, in
je perve tri leta veliko rodovitnejša kot pozneje, zakaj v četertem in petem letu roji že tri ali šliri tedne kasneje kot ktera mlajša, in v šestem in sedmem letu po navadi ne roji več, in če prav roji, ne more več leteti, temuč pade pred ulnjakom na tla. V osmem ali še daljnem letu starosti, velikokrat že prej, njena rodovitnost se zlo zmanjšuje, in ona stavi vekši del le trotovsko zalego, kar je gotovo znamenje velike starosti in nepripraVhosti; večji del matice to dobo umirajo.
Da se pa starost matic more za gotovo vediti, morajo bčelarji bukvice imeti, da se leta matic zapisujejo va-nje. Ali matica pervih rojev, ker zmirom stara matica ž njimi hodi, se ne sme imeti za mlado v tistem letu izleženo, ako ni roj pevski, to je, roj z mlado matico, ktera prej poje. Skušen bčelar pa že tudi iz barve in druge životne podobe ugane, koliko bi utegnila matica stara bili. Matice enake starosli pa morejo navadno le bčele same razločiti, ker ni vsaka za-nje, temuč izmed vee matic si izvolijo eno, menda najstaršoin naj rodovitnejšo;za druge pa, če jih je še toliko, ne marajo, temuč rajši na stari panj nazaj hodijo, kakor da bi sprejele na mesto izvoljene drugo. Zato se mora pri po-lavljanju odvečnih matic paziti, da se jim ne vzame prava, to je, od njih že izvoljena. Naj bolje storiš, če tako dolgo počakaš, da bčele matice, kar jih je odveč, same odžend, zakaj bčele preganjajo te matice že dostikrat precej privsajanju roja, večji del pa jih odganjajo v novem panju zad, kjer se na večer ali jutro drugega dne v hišice poloviti dajo. Le ne smeš nikoli dveh matic v eno ječo zapreti, ker bi ena drugo umorila.
Neizmerno ljubezen bčel do matice budi menda njena jim prijetna dišava, ker od vseli strani va-njo tise in jo objemajo. Ako matica umre ali pobegne iz panja, kar bčele precej začutijo, postaja velika žalost in zmešnjava med njimi. Ako po njeni izgubi ni več zalege, in tedaj tudi več upanja ni, novega gospodarja dobiti, ne neha samo vsa delavnost med njimi, temuč gube tudi vse veselje živeti, in popolnoma obupajo, da zadnjič vse lakote pomerjd, ali jih pa, ko matice iščejo, druge pomorijo. Matica ni le poglava-rica svojega ljudstva, temuč prav za prav duša in življenje celega panja. Po njeni smerli pogine tudi vsa družina,
8 '

Dalje ima matica tudi kakor druge bčele želo, pa ga nikoli ne rabi, razun v smertni nevarnosti, ko bi jo pritisnil, ali pa bojevaje se s kako drugo matico.
Delo in lenoba.
Po J. Šiiiadeck^flHt-poslovenil J. Navralil.
Lenoba ni le škodljiva napaka mladine, ampak ako človeku v navado pride, je vse žive dni gnjezdo velike nesreče, pregreh in hudodelstev; to priča življenje vseh ljudi, to pričajo dela vseh narodov.
Po lenobi zanemarja človek vse v sebi doverševati, se skazuje nehvaležnega stvarniku in natori, zakopuje darove telesa in razuma, ter narašča, da bo iž njega ničkoristen ali celo škodljiv ud družbe, privaja se zanikarnosti in zanemarjanja dolžnosti, brez kterih ne more na svetu nihčer biti, si napravija dolg čas, ki mu je vse žive dni stanoviten mučivec, kteremu utekaje se meče navadam in veselicam v naročje, ki mu zdravje, srečo, sčasoma pa tudi poštenje jemljejo. Ni se treba tedaj čuditi, daje pervi, sirovi po-stavodajavec atenski Drakon postavanje naj ostudnejšim pregreham prištel, in na-nj ravno tako kazen postavil kakor na uboj očeta.
Delo in miarljivost vas bo pripeljala do srečnega uspeha v opravkih, uspeh pa do ljubezni k nauku. Srečen uspeh je pa v nauku vsaka premagana težava, vsaka nova misel in zasledba po modrem opazovanju, vsako jasno in srečno premišljevanje poznanih reči. Vse lo nam izurja razum, nas napolnjuje z radostjo in tolažbo, nas navdaje z veseljem do novega prizadevanja, tako da nam daje delo po sreči dodelano povoljno plačilo, in rodi ljubezen do dela na dalje. Kdor pa hoče srečo v delu imeti, mora vediti, kako drag je čas, in ž njim dobro gospodarili znati. Brez tega vodila se bo morda dolgo ukvarjal in trudil, pa nič koristnega ne opravil; to pa človeka izdeluje, mu moč, zdravje in življenje na nič deva. Človek je po postavi natore stvar delavna; kdar mu moči ojačajo in dozorijo, jih je treba premikavati in rabiti. Pretezati eno, ne goditi drugi, napravija neprijetnost.

Ne maraje za to vodilo v razdeljevanju časa za delo in počitek, za opravila in veselice bomo imeli namesto počitka dolg čas, namesto dela muko , namesto veselja otožnost. Življenje je tedaj prijetno, slobodno in koristno, kolikor to na nas stoji, vendar ni to nasledek samo dobrega gospodarjenja s časom. Po spolnovanju te postave bi bile hišne reči v lepšem redu. dolžnosti bi se natančneje spolnovale, iz dela in preudarkov bi bilo več koristi, v naukih več dogna-nih resnic, v razveseljevanju več prijetnosti. V vaših letih, ki so doba dela in nauka, naj vam bo mar, da časa ne tratite. Trati pa človek čas, bele si glavo s praznimi mislimi, posfavaje ondaj, kdar mu je misel slobodna in delati voljna, odkladaje delo na drugi čas, potem pa naglo in brez potrebne pazljivosti delaje; trati človek čas, ne razdeljevaje dela po redu, naglo in pogostoma zdaj tega, zdaj unega dela se polotovaje. Tako neredno delo, ki nima nobenega uspeha, ne more človeka na nič natvezti. Ni je pa revnejše stvari od mladega človeka, ki se ničesar stanovitno ne derži. Vse se mu zdi mervično in dolgočasno; za-nj je samo kratkočasovanje z različnimi veselicami na izgubo časa. Za-nj bi se moral ves svet kakor človeška ribica vedno ponavljati in spremenjati, da bi mu mogel vse visoko segajoče želje razbijati in uterjati. I)a se te škodljive navade obvarujete, morate čas po vrednosti ceniti in ga gospodarčno rabili. Ne ostajajte pri tem, kar bodete od učenikov slišali in v bukvah brali, trudite se marveč to sami marljivo premisliti in opisati ; zakaj dobro je povedal Bakon, da je po branju človek zmožen, po pisanju pa da nastaja premišljav in učen. Tako ne bodele iz nauka samo očitne koristi dobivali, temuč se že iz mlada delavnosti privadili, ki je naj lepša lastnost dobro odgojenega človeka, ktera ga še na stare dni osrečuje. Delajte in trudite se, da bi svoj narod podpirali, podučevali in razsvetljevali s pridobljenimi terdnimi znanostimi. z modrim razsodkom, z bistro glavo, z nepokaljenim poštenjem, z neoskrunjeno krepostjo. Ce je bilo in je še takih ljudi, kterih ime in spomin je ljudstvu slovenskemu na sramoto, naj mu bodo pa vaše imena na čast in slavo. Premilostljivi naš vladar vam je omislil dosti pomočkov; zidajte mu na svoji razumnosti, modrosti in kreposti večen spomin hvaležnosti.

./	/O Pl
— 22 <-7-
L i p a.
■Ctrt	v s
Po J. Kohanovskaoiu, poslovenil Fr. Miklošič.
.p-
Prijatelj, sedi se pod mene, in oddahni si, Ne bo te tukaj gorko peklo solnce, veruj mi, Naj lih stoji nad nama; naj vse dreva senčieo Ljudem, živalim potnim, zevajočim kratijo; Prijetno hladni vetri tukaj zmirom vejejo, Slaviči tukaj in škcrjsnci vedno pojejo, Marljive bčele s cvetja mojega dišečega Med zbirajo za mizo ljubega mi soseda, In s tihim svojim šumom delam dostikrat tako, Da v mili moji senci potniki zadremljejo; Res jabolk sladkih ne rodim, vendar me gospodar Časti kot verta hesperidskega naj lepši dar.
i v a 11.
Spisal M. V e i-1 o v e c.
Gospodu Bogu je dopadlo naj prej zelišča, trave in drevesa, potem vse živali, in kadar je bilo že vse za-nj pripravljeno, tudi človeka ustvariti. Brez rastlinja bi ne bile mogle živali, brez živali in rastlinja pa tudi človek ne živeti. V našem cesarstvu je sedem in trideset miljonov duš, na vsem svetu blizo jezero miljonov, tako da se za vsak udarek človeške žile po ena duša iz tega sveta loči. Dajmo zdaj, da bi danes ta dan vse živali poginile, ali bi bilo še mogoče človeštva na svetu živeti? Kdo bi nam pridelke domu in iz doma na terge vozil? Kako bi kupčija šla, ali se blago iz dežele v deželo prepeljevalo? Kako bi neki zemljo, zlasti žitne polja, brez živine obdelovali? Kaj bi pa nam polja brez živinskega gnoja dajale? Kaj bi tedaj prodali? Na miljone ljudi se živi zdaj z ribstvom ali lovom zverin; kako bi se neki ti za naprej preživljali? Kje bi mi jemali potrebno meso, mleko, maslo, sploh vso zabelo? Kako bi bilo za naše obuvalo? ali bi ne morali vsi cokel nositi ali celo bosi hoditi? S čitn bi se neki po zimi oblačili, ko bi nič več volne in kožuhovine ne bilo? Kakor hitro bi tedaj vsa živina, vsa živa stvar poginila, bi moralo tudi človeštvo, saj večji del poginiti, in ko bi ravoo
• <. C,
& zli 23 ^A^
liekteri serčnejši in močnejši ljudje nekoliko časa dalj na svetu ostali, kako težavno bi jim bilo njih življenje, ker bi morali vse naj težje dela, ki jih jim zdaj živina opravlja, sami s svojim životom opravljati? Kako dolgočasno bi jim bilo na svetu, če bi jim nikdar več bčelica ne zabren-čala, volek ne zamukal, škerjanec ne zapel ali slavček ne zagodel? Ko bi čez deset let potem, kadar bi bila že vsa živa stvar poginila, človek, ki je bil na-njo vajen, jag-nje ali saj eno muho zagledal, kako bi mu neki pri sercu bilo? Ali bi se od veselja ne zjokal? Ni ga ne človeka na svetu, da bi bil že od vseh strani in prav do živega premislil, kako brezštevilne in neizrečeno velike dobrote nam stvarnik po živini deli. Ker nam živina naj težje dela opravlja, k obilnim zemeljskim pridelkom po mnogih potih veliko pripomaga, nas živi, obuva in oblači, se spodobi, da človek, ki ima v sebi iskro božjega uma, tudi to hvaležno spozna.
Ce bi bila vsa živina divja ostala, bi se po previdnosti "božji, kakor vsa taka še dan današnji, sama živila. Pred tri sto petdesetimi leti so Evropejci Ameriko našli: že v tistih časih so pb nekoliko živine sem ter tje proste izpustili na neizmerne senožeti, po kterih raste trava do pasa velika; živina, spet divja', se je tam tako pomnožila, da se zdaj nahajajo črede od pet do deset jezer glav zlo plahega go-vedja ali konj. Ker je pa v takih krajih še celo malo ljudi, je ne morejo drugači k pridu pripraviti, kakor da jo streljajo, odirajo in nje kože prodajejo; veliko takih kož pri-peljujejo od leta do leta v Terst. Tisti, ki so pervi živino ukrotili in si jo pridružili, so bili že dobro bistroumni; iz ukrotene živine so si priredili velike črede drobnice, goved ja, s cašom tudi kamel in konj; s takimi večkrat zlo velikimi čredami so hodili skerbno zmiraj za pašo iz enega kraja v drugega, v šolorih s kožami pokritih so pri svojih čredah stanovali, in od njih so bili prevideni z vsem živežem, z obuvalom in z obleko. Veliko kasneje, kadar so se bili že ljudje zemlje poprijeli irt vselili, so bili drugi tudi močnega duha zmislili, živino k jaslim privezovati, in so jo k naj težjim delom vpregali, kakor se še dan današnji godi, da živina namesto človeka in jernu k pridu naj težje dela opravlja. Ko si je pa človek živino ukrotil, da mu dela.
da ga z mesom, mlekom in zabelo redi, da mu daje obuvalo in obleko, je očitno, daje on tudi dolžnost na-se vzel, v božjem imenu za-njo, to je, za nje živež, za nje zdravje in življenje skerbeti.
Kakor človek, so tudi vse živali iz duše in telesa; velik razloček je pa .ta, da ima človek um, po kterem je Bogu v rodu, in se lahko do svojega stvarnika povzdigne, in da njegova duša je neumerjoča in po božji podobi ustvarjena. Tudi živalim je modri in dobrotljivi stvarnik duše, pa umer-joče dal, tako da zlasti žlahtnejše imajo po pet občutkov kot človek; imajo po svoji lastnosti večjo ali manjšo razumnost, spomin in voljo; zamorejo marsikaj premisliti, prijetno od neprijetnega razločiti, eno izvoliti, drugega se ogniti ali zavreči; imajo nagnjenja k dobremu in slabemu, zaderžujejo se in vse razsojujejo po svojih nagnjenjih; čutijo veselje in bolečine, po pervem hrepene, pred drugimi pa večkrat na vso moč beže. Mnogoverstne živali neutrudoma delajo, in izpeljujejo z nedopovedljivo umetnostjo čudo lepe dela. Mnoge je stvarnik še z bolj tankimi počutki kot človeka previdil; ali ne najde pes po disku ali sledu svojega gospodarja ali kako njegovo izgubljeno reč po več ur daleč? ali ne zagleda orel iz visokega neba zajca na ložu, ali kačo, ki se v travi solnči?
Dušne lastnosti marsiktere živali so pravi, vsega posnemanja vredni izgledi. Ponižnosti in krotkosti jagnjeta, razumnosti, ljubezni in zvestobe mnogoterega psa ali konja, marljivosti in delavnosti bčelice ali mravljinca se nič ne sramuj vedno pred očmi imeti; nič, celo nič ti nevbo škodovalo, če se kaj dobrega tudi od živine naučiš. Človek je sicer po božji podobi ustvarjen, pa vendar večkrat pri njem ne nahajaš take zvestobe, odkritoserčnosti, usmiljenja in posebno hvaležnosti tako čiste, brez vse hlimbe in hinavšine, kakor pri mnogoteri živali. Kako udani so ti tvoji voliči, ko vedno za-nje skerbiš, in le z lepa ž njimi ravnaš? Ce prideš na senožet, kjer se pasejo, in če rumenčeta ali jelenčeta pokličeš, kar rep bo kviško vzdignil in pribezlaje k tebi pritekel ti roke lizat!
Slovo od mladosti.
Zložil F. Prešeren.
Dni mojih lepša polovica kmalo, Mladosti leta, kmalo ste minute; godile vi ste meni cvetja malo, Se tega rož'ce so se koj osule, Le redko upa solnce je sijalo, Viharjev jeze so pogosto rjule: Mladost, vendar po tvoji temni zarji Serce britko zdihuje, Bog t' obvarji!
Okusit zgodaj sem tvoj sad, spoznanje, Veselja dokaj strup njegov je vmoril; Sem zvedil, da vest čisto, dobro djanje Svet zanič'vati sc je zagovoril; Ljubezen zvesto najti, kratke sanje, Zbežale ste, ko se je dan zazoril, Modrost, pravičnost, učenost, device Brez dot žal'vati v i d i I sem samice.
Sem vidil, da svoj čoln po sapi sreče, Komur sovražna je, zastonj obrača; Da veter nje nasproti temu vleče, Kogar v zibeli vid'la je berača; Da le petica da ime sloveče, Da človek toliko velja, kar plača ; Sem vidil čislati le to med nami, Kar um slepi z gollijami, lažami.
Te vidit', gerje viditi napake, Je sercu rane vsekalo kervave : Mladosti jasnost vendar misli take Si kmalo iz serca spodi in glave, Gradove svitle zida si v oblake, Zelene trate stavi si v puščave, Povsod vesele lučice prižiga Ji up golfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih perve sap'ee bode Odnesel to, kar misli so vstvarile, Pozabi koj nesreč prestanih škode In ran, ki so se komaj zacelile,
Dokler, da smo brez dna polnili sode, 'Zuče nas v starjih letih časov sile. Za (o, mladost, po tvoji temni zarji Serce zdih'valo bo mi, Bog t' obvarji!
Nekoliko basni.
Spisal Fr. Metelko.
I. Kmet in sinov|.
Oče vidi med svojimi sinovi velik prepir, zastonj jih je k miru in ljubezni opominjal. Nekaj drugega si tedaj zmisli: sesti jim reče, in ukaže prinesti veliko šib. Vse šibe v butaro zveže, ter jim jih daje zaporedoma, da naj jih vsakteri skusi prelomiti. Ali vsak se je zastonj vpiral, nobenemu jih nabilo moč prelomiti. Zdaj jih oče razveže, in jim jih reče po samezi lomiti, in kmalo so bile vse zlomljene. Nato jim oče pravi: Glejte, ljubi sinovi, to sera vam v izgled dal: dokler boste v ljubezni med seboj združeni, ne bodo vaši sovražniki nič opravili nad vami ; ako boste pa v razpertiji, gotovo vam povem, vas bodo zaporedoma pokončali.
Edinost slabim stvarem veliko moč daje, razpertija pa mogočne v nič pripravlja.
2. %ola in oje.
Vola vprežena sta voz vlekla; oje se pa pritoži, da preveč terpi, in vola krega in zmerja, da sta mu nehvaležna, ker ju je prej, dokler je še rastlo, s svojimi vejami redilo. Ali je to po pravici, mu pravita vola, da naji nehvaležnosti dolžiš? Ker naji slišiš od teže zdihati, in vidiš, kako neusmiljeno naji tepo, s kolikim trudom, da komaj sopeva, tebe in voz vlečeva, bi vendar moglo spoznati, da prisiljeua to delava.
Ne jezi se nad njim, kdor ti neradovoljno kaj soper-nega dela.

3. Bolnik in zdravnik.
Bolnika je vprašal zdravnik, kako mu je kaj bilo po noči. Celo noč, mu odgovori, sem se potil. To je že dobro, pravi zdravnik. Drugo jutro mu pove bolnik, da gaje celo noč merzlica tresla. Nič ne maraj, mu reče zdravnik, to je dobro. Tretje jutro ga spet popraša zdravnik, kako je kaj spal. Nič nisem spal, mu odgovori bolnik, po vseh udih me je fergalo. Nič se ne boj, mu reče zdravnik, to je prav dobro; zdaj bolezen slovo jemlje. Ko zdravnik odide, pride prijatelj bolnika obiskat, in ga popraša , kako se kaj čuti. Tako dobro, mu reče bolnik, da od zgolj dobrot me bo skoraj^ konec.
Človeku sosebno težko de , ako spozna, da mu resnico prikrivajo in ga z lažjo tolažijo.
4. Osel in koza.
Nekdo je osla in kozo vkupej redil. Koza je bila pa oslu nevoščljiva zavolj njegove boljše klaje ; zato mu pravi, da se bo z vsakdanjo vožnjo in nošo ves poterl, in mu svetuje, da naj se obložen, kakor bi božjasten bil, nalašč ob tla meče, potemtakem bo potlej brez dela živel. Oslasti osel je kozi verjel; kar v jamo telebne^ in se tako pobije, da na pol merlev obleži. Gospodar ročno po zdravnika pošlje. Ko ta bolnega osla ogleda, mu to vraštvo zapiše: kozje pluča na drobno sosekajle, ter jih oslu dajte užiti; to mu bo precej pomagalo. Gospodar kozo hitro zakolje, in osel se zgaji.
Kdor drugim jamo koplje, se sam va-njo pogrezne.
Nekoliko iz kratkega popisa zgodeb
Indija nov Polnočne Amerike.
Spisal M. Baraga.
Zgodbe Amerikanov se začinjajo od 12. dneva mesca kozoperska leta 1492. Ta dan je bil namreč Krištof Kolomb nov del sveta najšel, ki se Amerika imenuje, in kteri je bil do takrat Evropejcom in drugim ljudem, ki v Aziji in Afriki živijo, popolnoma neznan.
Ko je bil Kolomb ljudem pot do novega dela sveta pokazal, je precej veliko Evropejcov tje hodilo, da so drugih neznanih krajev zemlje iskali, ali pa da so se tam vse-Ijevali.
Gotovo je, da takrat, ko so Evropejci do Amerike prišli, so že po vsi Ameriki ljudje prebivali. Kdaj in pa od kod so pervi prebivavci v Ameriko prišli, se ne more povedati. Zgodbe amerikanskih narodov pred letom 1492 so nam popolnoma neznane. Naj verjetnejše je, da so ameri-kanski Indijani iz Azije v Ameriko prišli, posebno, ker sta ta dva dela sveta v polnočni strani v nekterih krajih komaj štirdeset angličanskih milj narazen in Indijani s svojimi čolni še po več kakor po štirdeset milj daleč hodijo. Tudi to ozko morje med Azijo in Ameriko premerzuje, da je mogoče po ledu čež-nj priti.
Pervi Evropejec, kteri je Polnočno Ameriko obiskal, je bil Janez Kabot. (John Cabot), ki je bil v letu 1497 od angličanskcga kralja tje poslan. On se je pa le toliko časa tam mudil, da je zemljo nekoliko pregledal, in se je kmalo spet v Angličansko verni].
V	letu 1524 je bil francozki kralj nekega Laha v Ameriko poslal, naj bi nekoliko zemlje za francozkega kralja v posestvo vzel. On je prišel v deželo Florida, in potem, ko je veliko Polnočne Amerike obhodil in ogledal, je šel na Francozko nazaj.
V	letu 1584 jeAngličan, po imenu Walter Raleig^. pervi poskusil v Polnočni Ameriki selišče napraviti, ker je 180 Angličanov v Polnočno Ameriko, in sicer v deželo Virginijo,
4 preselil, in je htel, da bi vedno tam prebivali. Pa to selišče ni dolgo terpelo za to, ker vseljenci nisovhteli zemlje obdelovati, ampak so le zlata in sreba iskali. Živež, ki so ga bili s seboj pripeljali, je pošel, in so morali potrebno hrano od Indijanov kupovati, namreč za evropejske reči zamenjevati. Pa to ni moglo dolgo tako biti. Po pretečenih dveh letih so tedaj to selišče popustili in se v Angličansko vernili.
Ti vseljenci so se tisti čas, ko so v Polnočni Ameriki prebivali, od Indijanov tabak piti navadili, ker pred iznaj-denjem Amerike v Evropi tabak ni rastel. Ko so tedaj h Amerike v Evropo nazaj prišli, so tudi veliko tabak« iq
tabakovega semena s seboj prinesli, in potem so zaceli še drugi Evropejci tabak sejati, ter ga piti ali kaditi in šnofati, kakorvje še zdaj ta neumna navada med nami.
Se le v letu 1607 je bilo pervo stanovitno selišče v Polnočni Ameriki, v deželi Virginiji, ustanovljeno, in od tega časa so začeli Evropejci navade in šege, ter dušne in telesne lastnosti Indijanov nekoliko bolj spoznavati. Od tega, kar se je z Indijani pred tem časom godilo, nam ni veliko znanega.
To leto pa je Krištof NewDort.Cs 105 Angličani v Polnočno Ameriko prišel, in seje ustavil v deželi Virginiji, v tistem kraju , kjer se potok James v morje izliva. Potem seje s svojimi preseljenci po tem potoku peljal in je prišel do lepega kraja, kjer so vsi ti Angličani ostali in vedno prebivati sklenili. Mesto, kterega so si vseljenci delati začeli, se imenuje Jamestown. Kmalo je še več drugih Angličanov za njimi v ta kraj prišlo.
Sosednji Indijani so se zdaj začeli za svojo deželo bati, ko so vidili, da je vseljenih Evropejcov če dalje več. Niso se sicer še z Evropejci vojskovali, pa vendar tudi niso bili več prijazni ž njimi. Vseljenci so tedaj morali svoje mesto z debelimi v zemljo zabitimi koli ograditi, da se jih Indijani niso mogli neprevidoma lotiti.
Eden izmed poglavarjev tega selišča, po imenu Janez Smith, je šel nekega dne z nekoliko ljudmi daleč od mesta v deželo Indijanov, da bi jo ogledal. Ko so ti Evropejci nekoliko čas« po svojem potu šli, so na enkrat veliko Indijanov zagledali, kteri so jih od vseh strani obdali in se jih lotili. Evropejci so se sicer branili, pa so bili kmalo premagani in pobili ali pa vjeti.
Čudno je, kar se je pri ti priložnosti z Janezom Smithom zgodilo. Bil je precej v začetku boja od nekega divjaka s puščico ranjen. Pa je hitro z levico tistega Indijana prijel, ki mu je prej pot kazal, in ga je kakor skit proti puščicam svojih sovražnikov pred seboj deržal; z desnico je pa svojo puško vzdignil, in je štiri Indijane pobil, ki so blizo njega prišli. Med tem se je zniiraj nazaj pomikal in je mislil, da bo kmalo nevarnosti odšel. Ali prišel je v močvirni kraj, in seje tako globoko vderl, da se ni mogel več braniti, in tako je bil od Indijanov vjet. Da bi ga ne bili precej umorili, je
f
hitro tistim Indijanom, ki so ga deržali, magnetno iglico v lepi slonokosteni škatljici podal, in jim je začel z znamenji in z besedami, kolikor je v indijanskem jeziku zamogel, lastnosti te jglice razlagati, ktera se zmirom proti polnočni strani obrača. Čudili so se temu in so škatljico pazljivo ogledovali. Pa kmalo so se začeli spet pogovarjati, kaj hi s tem vjetim Evropejcom storili. Po tem so ga k nekemu drevesu privezali, in so se že pripravljali ga s svojimi puščicami prebosti, kar je na enkrat tisti Indijan, ki je škatljico deržal, zavpil: „Peljimo ga rajši k našemu kralju." Spet so ga tedaj odvezali, in so ga s častjo k svojemu poglavarju Povhatanu peljali. Ta je svoje svetovavce k sebi poklical, in Smith je bil od vseh k [smerti obsojen. Zdaj so ga na kraj peljali, kjer so imeli navado hudodelnike pobijati. Tukaj je bil velik ploš-kamen, na-nj je moral Smith glavo položiti, in Povha-tan gaje htel sam ubiti. Debel in težek kol ali bitje prijel, in ga je že vzdignil',* da bi Evro]tfjcu glavo zdrobil, kar je na enkrat njegov a mlada hči, po imeiu Pukahonta, vsa prestrašena k njemu skočila in zavpila. Potem je pred Evropejca in svojega očeta Povhatana pokleknila in je s povzdignjeriiiui rokami prosila, da hi ga ne umoril. Povhatan je bil od tega tako omečen, da je precej kol iz rok djaL Kavno tako se je Smith tudi drugim okoli stoječim smilil, in sklenili so mu prizanesti, in so mu še celo čez nekoliko časa pripustili spet k svojim ljudem nazaj iti.
Vendar so Indijani in evropejski preseljenci spet mir in spravo med seboj sklenili, in tudi res dve leti mirno živeli.
Povhatan je bil posebno imeniten poglavar pri Indijanih Polnočne Amerike. Gospodoval je čez trideset indijanskih rodov v deželi Virginiji. Vsak rod je sicer imel posebnega oblastnika, pa vsi ti oblastniki so bili Povhatanu podložni, in so mu vsako leto nekoliko jelenovih ali serninih kož, turščice, kufra in drugih reči v davek dajali, ktere reči je vsaki izmed njih od Indijanov svojega rodu pobiral.
Povhatan je imel na štirih krajih v svoji deželi take hiše, da je v vsaki nekoliko časa v letu stanoval. Vsaka hiša je bila 150 erevljev dolga, in tudi veliko širša in visokejša kakor hiše drugih indijanskih oblastnikov. V takih hišah je stanoval s svojimi ženami in s svojimi služabniki. Tudi je
imel zmirom štirdeset ali petdeset naj močnejših vojščakov pri sebi, da so ga varovali, ali da so bili njegova životna straža. Ponočni čas je moral na vsakem voglu hiše eden izmed teh vojščakov stati, in vsake pol ure„so se morali eden drugega klicati, da ne bi kteri zaspal. Ce bi kteri ne bil odgovoril, je bil precej tepen.
Ta mogočni indijanski poglavar ali kralj je imel pa še tudi drugo prav terdno in iz debelega bervanja narejeno hišo, ktera je bila z visokimi v zemljo zabitimi hlodi ograjena in v kteri je svoje zaklade hranil. Ta hiša je bila 150 črevljev dolga in primerno široka. V nji je imel kožuhovino, kože, žito in druge reči, ki jih je v davek prejemal, in tudi svoje loke, puščice, šlpte in bojne kole ali gorjače. Na vsakem voglu te hiše je bil lesen malik, izmed kterih eden je bil podoben zmaju, eden medvedu, eden leopardu, eden pa človeku.
Veliko žen je imel v svojih hišah, izmed kterih mu je ena vselej na desni, ena pa na levi strani sedela. Pred vsako jedjo mu je ena izmed njegovih žen v leseni posodi vode prinašala, da si je roke umival, ena mu je pa tičjega perja podajala, da se je brisal. Kadar seje ktere žene naveličal, jo je od sebe spodil, in je drugo namesto nje vzel.
V letu 1609 se je med Indijani in preseljenimi Evropejci spet sovražtvo začelo, in Povhatan ter jegovi svetovavci so sklenili vse Evropejce na enkrat pokončati. Mislili so jih namreč ponočni čas, kdar si Evropejci niso bili tega svesti, neprevidno in tihoma zalesti in pomoriti. K veliki sreči Evropejcov je pa Povhatanova hči, po imenu Pokahonta, ta sklep svojega očeta zvedila. Sla je tedaj v temni noči skrivaj v mesto Jamestovvn k Evropejeom, jn jim je povedala, kaj da mislijo Indijani storiti. Evropejci so se tedaj pripravili, se Indijanom z vso močjo v bran postaviti, in kadar so Indijani prišli in vse Evropejce k bojevanju pripravljene vidili, se jih niso upali lotiti, in so spet v svoje gojzde nazaj šli.
Indijanska deklica Pokahonta je potem v mestu James-to\vn pri Evropejcih ostala^ in neki imeniten poglavar evro-pejskega selišča, po imenu Rolfe, jo je v zakon vzel. Zlo so se veselili, ko so to pervo ženitev Evropejca v Polnočni Ameriki obhajali. Nekoliko let potem je šla Pokahonta s
svojim možem v Evropo v Angličanskov se je k kerščanski veri spreobernila, in je bila kerščena. Cez nekaj časa je pa spet v deželo Virginijo nazaj šla, in je tam umerla. Njeni mlajši so še zdaj imenitni žlahtniki v ti deželi.
Veliki poglavar evropejskega selišča v Virginiji, kteri je vidil, kako veseli so bili Indijani, da je Evropejec Indijanko v zakon vzel, je želel, da bi se več vseljencov pri Indijanih oženilo. Tudi Indijani so prišli po storjenem miru s svojimi hčermi, in so jih Evropejcom v zakon ponujali. Pa noben Evropejec ni htel več Indijanke vzeti, kar je Indijaue zlo jezilo, ker so iz tega sklenili, da Evropejci Indijane zaničujejo in sovražijo.
V letu 1620 je bilo drugo angličansko selišče v Polnočni Ameriki ustanovljeno, in sicer v deželi Massachusetts. Ko so preseljenci do tega kraja šli, so nektere izmed svojih tovar-šev na suho poslali, da bi dobrega kraja za selišče iskali. Ko so ti nekoliko časa po suhem hodili, so srečali nekoliko divjakov, kteri so se Evropejcov tako ustrašili, da so hitro zbežali, in se niso dali več viditi. Tudi so našli Evropejci nekoliko jerbasov polnih turščice, klero so s seboj vzeli in jo spomlad v svojem selišču posadili ali vsejali. Po dolgem iskanju so zadnjič našli kraj, kteri se jim je za selišče dober zdel. Začeli so tedaj na tem kraju mesto delati, in so to mesto Plymouth imenovali.
Dasiravno se Indijani teh evropejskih vseljencov niso noben krat lotili, so bili vendar Evropejci, ker jih je bilo malo, zmirom v skerbi in v strahu. Da bi se jim ne bilo treba bati, so si toraj prizadevali zavezo sprave in mira z Indijani skleniti, kar se je tudi res mesca sušca 1621 zgodilo.
Veliko manjšo srečo je pa evropejsko selišče okrog mesta Jamestowna v Virginiji pri Indijanih imelo. Vseljencov je bilo zmirom več, in so se zmirom dalje v deželi razširjali. Mislili so , da se jim ni treba Indijanov nič več bati, ker je bilo njih število že tako obilno; toraj jim ni bilo veliko mar, kaj Indijani delajo, in so bili brez vse skerbi. Dasiravno so lahko iz lastne skušnje vedili, kako zviti in prekanjeni da so Indijani, so vendar vse v nemar pustili, kar bi jih bilo zamoglo njihovih zvijač in njihovega zalezovanja obvarovati. Tako so, postavim, Indijanom več pušek dali, za to da bi
jiui pomagali zveri po gojzdih streljati. Tudi so pripustili, da so Indijani vsako uro v hiše Evropejcov priti smeli, ker so hteli ž njimi dobri prijatelji biti. To je dalo Indijanom priložnost zvijačen sklep storiti, se nad vsemi Evropejci zmaščevati.
K nesreči Evropejcov so Indijani tudi prav umnega in prebrisanega vojvoda dobiji. Ta vojvoda je bil Opehankanov, naslednik sovražnega Povhatana, kije v letu 1618 umeri. Opehankanov je imel vse lastnosti, daje lahko imeniten vojvoda divjakov bil. Bil je serčen, močan, uren in neizrečeno prebrisan. Tudi je bil rodovine imenitne pri Indijanih, in od vseh tako čislan, da so ga Indijani cele dežele Vir-ginije v svojega poglavarja izvolili. Toraj so ga angličanski pisarji, ki so takrat živeli, tudi indijanskega cesarja imenovali.
Ko je bil Opehankanov v velikega poglavarja virginskih Indijanov izvoljen, je precej sklenil vse evropejske vseljence pokončati, ker so bili njegovemu veličastvu in njegovim go-spodovavskim naredbam nekoliko na poti. Štiri leta so se Indijani tihoma k temu pripravljali. Za vsak indijanski rod je bil kraj odločen, kamor so se morali potem pred začetkom boja vsi Indijani tistega rodu podati, ker Evropejci so bili že takrat po vsi deželi razširjeni, in so imeli že več vasi in majhinih mest.	•
Dva in dvajseti dan sušca 1622 je bil k izpolnjevanju tega sklepa odločen. Zjutraj se je vsak indijanski rod na svoj kraj podal. Evropejci so bili še zmirom nepripravljeni, ker si niso celo nič domišljevali, v kaki nevarnosti so. Ko je pa poldne prišlo, kar Indijani tudi brez ur iz visokosti solnca dobro vedo, so na enkrat od vseh strani nepripravljene Evropejce obsuli, in so brez razločka starosti in spola pobijali, kolikor so jih mogli najti. V nekterih vaseh so bili Evropejci tako pokončani, da ni noben živ ostal. Tako je bilo v eni sami uri 347 mož, žen in otrok pomorjenih.
Morebiti da bi ne bil noben Evropejec te dežele smerti odšel, ko ne bi bil neki spreobernjen Indijan ene ure poprej v mestu Jainestovvn sklepa in misli svojih rojakov razodel.
Kolikor je Evropejcov še po deželi sem ter tje raztro-šenih ostalo, ki so se Indijanom bili odtegnili, so potem vsi v mesto Jainestovvn pribežali, in niso nič drugega mislili, ka-
Berilo.	3
kor kako bi Indijanom njih hudobijo povernili. Zgodbe pričajo, da so izglede zvijačnosti, nezvestobe in kervoželjnosti, ktere so jim Indijani pokazali, zvesto posnemali. Zdaj so tudi Evropejci sklenili, vse Indijane v Virginiji pokončati. Lovili so jih kakor zverino, in ko so Indijani v svoje gojzde zbežali, kamor Evropejci niso lahko za njimi hodili, so jim sporočili, da, če hočejo spet iz gojzdov priti, se jim ni treba nič bati, ker mislijo Evropejci spet v miru in spravi ž njimi živeti. Tem besedam so Indijani verjeli, in so v svoje poprejšnje kraje k Evropejcom prišli. Zdaj so pa Evropejci tako storili kakor poprej Indijani. Na enkrat so namreč v vasi in hiše Indijanov planili, in so vse Indijarie pomorili, kolikor so jih dobili. Le malo Indijanov je v gojzde zbežalo, kjer so pa skoraj vsi od lakote pomerli. Nekoliko indijanskih rodov je bilo popolnoma pokončanih.
Leta 1635 seje spet drugo angličansko selišče v deželi Konektikut začelo. Sosednji Indijani so začeli kmalo Evropejce tega selišča sovražiti in so več posameznih evropej-skih vseljencov pomorili. Tako so nekdaj dvanajst Angličanov, kteri so se bili od selišča nekoliko dalje po deželi spustili, popadli, in so tri izmed njih umorili, drugi so bili ušli. Drugi krat so nekoliko vseljencov, kteri so na polje delat šli, obsuli, ter šest mož in tri žene ubili, dve deklici pa s seboj vzeli, in tudi nekoliko goveje živine poropali.
Dve leti po začetku tega selišča so divjaki sklenili, Evropejce v tem kraju popolnoma pokonča.ti. Njih vojvoda je bil Zasakoz, Postavili so tedaj na enem kraju sedemdeset koč, so ta kraj z bruni obgradili in svoje žene, otroke in vse svoje reči v to ograjo spravili. Evropejci so se tudi k vojski pripravljali, in dasiravno niso imeli več kot devetdeset svojih vojščakov in sedemdeset Indijanov, ki so Evropejcom pomagali, so vendar sklenili se Indijanov precej lotiti. Leta 1637 so se Angličani s svojim vojvodom Maso-nom ponočni čas prav tiho indijanski ograji bližali, in so hteli indijane nepripravljene zalesti. Ali pes, ki so ga s seboj vzeli, je začel tako močno lajati, da so se Indijani v ograji zbudili in so začeli vpiti: Ovanoks! Ovanoksl (to je: Angličani! Angličani!) Hitro so vsi Indijani svoje orožje zgrabili, in so se tako dobro branili, da Angličani proti njim niso nič opravili, in da so še sami v nevarnost prišli,
od Indijanov, kterih je veliko več bilo, premagani in pokončani biti. Zadnjič so pa vendar Angličani med koli verzel ali luknjo zagledali, so hitro v ograjo planili, in so indijanske koče zažgali. Ker je bil velik veter, seje ogenj hitro po vseh krajih razširjal, vseh sedemdeset bajt seje kmalo vnelo, in vsi ljudje, ki so bili v njih, so zgoreli. Kar jih je zbežalo, so bili od Angličanov pobiti, in le prav mžrlb jih je ušlo.
Zdaj so šli Angličani še drugih Indijanov iskat, ki niso v ograji bili. Ko so k njim prišli, se je hud hoj začel: Indijani so se dobro branili" pa ker so slabo orožje imeli, se niso mogli Angličanom dolgo ustavljati, in jih je bilo toliko pobitih, da jih je od vsega tega rodu komaj 200 ostalo, kteri so se Angličanom podvergli in prosili, da bi se jih Angličani usmilili in jim zanesli. Angličani so jih potem med druge indijanske rodove razdelili, s kterimi'so v miru bili.
Po tem hudem bojevanju so imeli Evropejci dolgo časa mir od svojih divjih sosedov. Da bi bili še bolj brez skerbi, so se Evropejci vseh selišč v Polnočni Ameriki v posebno družbo sklenili, in med seboj zavezo storili, da, če bi se Indijani kakega selišča lotili, mu hočejo vse druge selišča na pomoč priti, in se vse skupaj Indijanom v bran postaviti. Ta zaveza je bila storjena 19. dan velikega travna 1643.
Ko so Indijani to združenje in to sklenitev vseh selišč zvedili, so spoznali, da soper Evropejce ne bodo več veliko opravili, in veliko indijanskih poglavarjev je prišlo k vse-Ijencom, in so ž njimi mir sklenili.
Sprememb a.
Zložil J. Hašnik.
Pozdravljam vas, ptie'ce, Ki 'z daljne dežele Ste k nam priletele; $o toljk' preletite, Se meni odkrijte, Kaj vidile ste.
Povejte mi, ptič'ce, ' Kje rož'ce rastejo. Ki zrnirom cvetejo?
»Krog cvetje se vidi, Pa kmalo ga spridi Vročina in mraz."
Povejte mi, ptič'ce, Kje solnčice sije, Oblak ga ne krije? »Po hudem viharji Naj lepši so žari,
Je dan, pa je noč."
Povejte mi, ptič'ce, Kje radost stanuje, Nihčer ne žaluje? »Veselja je dosti, Pa več še britkosti,
Je smeh, pa je jok."
Povejte mi, ptič'ee, Na kterem li mesti Prijat'lji so zvesti? »Je zvestih pač malo, 5 Zmed dvajset golfalo Devetnajst te bo."
Povejte mi, ptič'ce, V katerem li kraji Je sreča naj raji? tjO sreča je sitna: Se prav stanovitna, Nikoli ni b'la,u
O ptič'ce preljube! Kot vi, tud' mi gremo, Postati ne smemo; Nikomur ostaja Na svet' se ne daja, Spremenja se vse.
Pesem od setve.
Zložil Rodoljub L e d i n s k[i.
Pridno in nentrndljivo Orjemo vsak svojo njivo,
S peljem gor in dol grede; Saj velja perst razvaliti In jo skerbno vso zdrobiti, Kakor grobu setve gre.
Vsak z drevesom se ponaša, Za počitek nič ne vpraša,
Dokler vse storjeno ni. Lemež, čertalo, le rijta, Mater zemljo nam vplodita, Da v nji zerno se vmnoži!
Qko v zemljo obernimo, Z njo se dobro soznanimo, Ona naj nam mila bo! Saj nam večno ni živeti: Vsjanim biti, v grobu stleti Je tud' nam odločeno.
Obetavno zerno sejmo, In v odperte grobe glejmo,
Da se delo nam prav vda. Kar je vs'jano, zabranajmo, Kar umerlo, pokopajmo, In zaupajmo v Boga !
Milo solnce bo sijalo, Nebo topel dež dajalo
Na nezmožno zelenjad; Sneg bo padal in zakrival Setev, in v,svoj plašč zavival Naših njiv prihodnji sad.
Zlato žito bo zorelo, Kamor seje zerno delo;
Saj je zvesta mati, perst: Kar v njo deneš, ni zgubljeno, V trohljivosti prerojeno
Verne setev boljših verst.
Kar umerlo je pred nami, To le dremlje v hladni jami, Setev vsjana od Boga; Dalj s'cer čakati bo treba, Da razpade grobov gleba, Da ta setev pride 'ž tal.
Kdor to setev obžaluje, Ver'vaj, večno ne trohnuje,
Kar umerlo je 'zmed nas: Umerjoči prah telesa Klije v jami za nebesa,
Sad za vekovečni čas!
.,mii«o[.jY «M ajjuuN -nlisTf
V
Živinsko telo.
Spisal M. V e r l o v e c.
v t
Živali, ktere si je človek od naj starših časov ukrotil, da mu pomagajo delati in ga rediti , živino imenujemo. Iz tega namena je Bog za mnoge kraje sveta, ki so med seboj zlo razločeni, tudi razne živali vstvaril. Naj več je menda take živine po svetu, kakor je ravno pri naš imamo: ovac, koz, govedja, konj, oslov in svinj. V jutrovih deželah so si tudi kamele pridružili in jih udomačili, da jim čez neizmerne peščene ravnine kupčijsko blago, vsaka po deset do štirnajst centov in po deset do štirnajst milj daleč na dan prenašajo; pa ne samo to, ampak kar je nam ovca, govedo in konj, je Arabcu kamela; njegova bogatija so velike črede kamel. V jutrovih Indijah so si ukrotili tudi slona, da ga krasno okin-čanega pri posebnih veselicah visoki gospodje jezdijo in da prinaša k armadam, kar je potrebnega. V Laponiji, naj bolj severni in merzli deželi, so premoženje gospodarja velike črede neke jelenu podobne, pa grivate živali, ktera po zimi samo ob mahu živi, ki si ga spod snega s svojimi rogi koplje. V Ameriki imajo živino, ki ji lama pravijo in ki nekoliko je kozi, nekoliko kameli podobna; ta je neizrečeno pohlevna, pa tako mehka žival, da, ako bi jo preveč obložil ali hudo ž njo ravnal, bi to pričo na tla padla in poginila.
Živinske telesa so zložene kot človeške, iz veliko med seboj razločenih mehkih in rahlih organov, obešenih in privezanih na kosti, ki so s kožo pokrite; dasiravno so si enaki organi pri mnogoverstnih živinskih plemenih zlo-podobni, so vendar tudi v velikosti in v drugih primerah močno med seboj različni, tako da se vsako živinsko pleme od drugih plemen po svoji podobi razločuje. Ovca ima oči, ušesa, jezik, pluča, serce, jetra, čreva i. t. d. kakor konj ali vol, vendar nekoliko drugači; toraj je vsaki drugi živini nekoliko podobna, nekoliko pa tudi od nje različna.
Živinsko meso je naj boljši in tečnejši živež za človeka. Iz živine puhti po njeni velikosti po več ali manj funtov na dan, in ona vleče v se po serkajočih luknjicah skozi kožo veliko živeža iz zraka. Kakor pri človeku, prihaja tudi pri živini po dihanju zrak do kervi v plučih; iž njenega serca teče kri po eni žili v pluča, po drugih iz pluč nazaj v serce; po eni se toči kri iz serca po celem životu, in dve jo vodite iz celega života nazaj v serce; živali imajo možgane v glavi in živce ali nerve po celem životu kakor človek. Nobena hrana ne more živine rediti, dokler se ne raztopi; iz črev serkajo nevidljive pijavčice, kar je za-nje, in pošiljajo v podobi mlečnega soka v kri, kri pa živi vse nje organe.
Živina, ktero si je človek ukrotil in udomačil, se ne more več popolnoma po svojem počutku ali nagnjenju ravnati kakor v prostem stanu, v kterem je za to tudi zdravejša bila; zdaj vklenjena ali vprežena ne more leči, kadar bi htela, k jaslim privezana ne more jesti ne piti, kar in kadar bi se ji /.ljubilo. Kadar je tedaj živina ukrotena od ene strani mnoge za človeka koristnejše in jemu služivnejše lastnosti zadobila, si je tudi od druge strani, pa večji del po nemarnosti človeka, mnoge bolezni naključila, za ktere bi bila menda v prostem stanu malo vedila.
Sveti Martin.
Zložit P.
Na berzem konjiču do daljnega grada Dolžnost brez počitka junaka podi;
Lepo„se mu sveti oklep in čelada,
Se lepše se duša njegova svetli, Pokriva še sneg vse gore in doline, v Kot jeklo od sreza so pota terde;	§
Že dolgo hiti, pa ne vidi grajščine;
Konj dirja, da podkve se daleč glase.
Zlo huda je zima, in sever zlo brije, Si s konjika mladega lasci igra; Ce ravno se v plašč prav široki zavije,
Da bi ne ozebel: vse nič mu ne zda; Veršeti mu veter ne neha k»obrazu,
Naj v roki obrača le Sftt kakor če, Naj brani tako še se hudemu mrazu, Ubranil se vendar nikakor mu ne.
Pa glej, kaj sedi tam na zemlji ledeni?
Za germom zmerzuje, oh, starček ubog, Trepeče v raztergan' obleki platneni,
Zdihuje, da b' Bog ga otel iz nadlog, K vojščaku, oh, smili Bogu se, zteguje
Oterpnjeno, merzlo in suho roko, Ga s solznim očesom milo pogleduje,
Mu s hripavim glasom naznanja prošnjo.
In berzega konja koj jezdec ustavi,
Serca uevsmiljenega ni ta vojščak. uLe mirni bodite," zdaj starčiku pravi,
Solze si otira preblagi junak, Pa naglo po meč si nabrušcni seže,
(Strahoma ga gleda ubožec na tleh) In plašč, ko bi trenil, na dvoje prereže, Da revežu enega kosov obeh.
nTo nate! pa va-nj se skerbljivo zavijte/
Z besedo prijazno to reče mQŽu, »Kar morete, mrazu se hud'mu branite,
Se v revi presilni 'zročite Bogu. Podaril bi tudi vam rad kaj denarja,
Pa v žepu ga nimam okroglega več; Do našega se mi mudi poglavarja,"
Je rekel, na konju on jaše že preč.
S premertimi udi do grada prijaha,
Ogernjen mu s kosom je plašča život,
Ki vihan od vetra po strani mu maha; To viditi, truma zažene grohot.
»Kaj, temu je pamet se mešati jela!"
„ Tak zasmehovaje mu pravi derhal;
»Se blesti bo glava njegova začela,
Gotovo pol plašča po pot' je prodal,"
Ne 'zmeni za to pa mladeneč se blagi; Kar bebci mu pravijo, nič mu ni mar.
Počitka zdaj išče v stanici predragi, In san se mu bliža, dobrotljivi dar.
Pa komaj da tam on v pokoju zadremlje, On sanja prijazno, čudežno sladko,
In dušo podoba nadzemeljska vnemlje, Da vidilo take nikdar ni oko.
Zveličarja vidi v nebeški svitlobi,
K' je nam v odrešenje na križu umeri;
Vse, kamor se koli ozre, je v bliščobi, In zdi se mu, kot bi bil raj se odperl.
Zasliši glasove, ki v angeljskem kori Pojo neprenehoma Večnemu čast,
Ker on le moči vse je vdihnil natori,
Ki milost nam daje in v čednostih rast.
Erdeče ugleda sterme ogrinjalo,
K' ogrinja nebeškega kralja telo;
Z nebeškim občutkom ga to je navdalo, Solzice veselja mu stop'jo v oko,
Ker vidi, da kos le-ta plašča je tisti, Ki dal'ga na potu je revežu bil:
Izmakne mu duša se v radosti čisti
V nebo, kjer plačilo bo vsmiljen' dobil.
»S tem plaščem je mene mladeneč ogernil" Je rekel zdaj trumam nebeškim Gospod,
»Zatoraj resnično mu to bom povernil, Ker rad zveseluje uboge povsod.
In kadar mu nitka življenja izteče,
Ga bom v veličastvo neskončno uzel,
Da tudi prihodnje se čase poreče:
Kdor reveža sprejme, bo mene sprejel !•
Izviri toplote.
Spisal K. R ob i d a.
Izviri toplote soSolnce in ogenj, derganje, kemijsko djanje, življenje in elektrika.
1.	Da je solnce izvir toplote, nas skušnja uči. Celo po zimi grejejo solnčni žarki; po letu pripekajo in sence iščemo, da bi se ohladili. Ako gorkomer v senci dvade-seto stopnjo kaže, ti bo na solncu kmalo trideseto stopnjo kazal. Položi enako velike zaplate belega, zelenega in černega sukna na sneg, koder solnce sije: vidil boš, da se sneg pod černo zaplato naj bolj, pod zeleno manj, pod belo še manj topi. Tedaj se gorkota solnčnih žarkov ravna po barvi tel, na ktere padajo. Ce je barva temnejša, bolj serka solnčne žarke in telo se bolj greje. Solnce pa tudi železo bolj greje kot les ali slamo ali volno. Take skušnje nas učijo rabiti razne tela, kadar hočemo razno toploto zbuditi. Černe in goste obleke nam po zimi, bele in redke nam po letu služijo.
Na strehi, ktera proti solncu leži, se sneg rajši topi kakor na ravnini, in sicer zato, ker solnčni žarki na streho bolj na ravnost padajo kakor na ravnino. Vinograd proti solncu lepo nagnjen daje boljše vino kakor raven vinograd; vinska terta na ozidju tudi tam dozori, kjer nobenega vinograda ne vidiš, zakaj solnčni žarki jo grejejo ne le, kadar na-njo padajo, ampak tudi, kadar jih zid odbija. Zato pravimo, da se grozdje na ozidju lepo kuha. Na visokih gorah je solnce manj vroče kakor v dolini, ker je zgoraj zrak tankejši kakor spodaj, in ker na gori vedno veter piše, ako ravno je dolina mirna,
2.	Pastirji si ogenj delajo, les na lesu dergaje. Derganje zbuja tedaj tako gorkoto, da se les vname. Ako terd kamen hitro dergneš s kresaloin, odletijo koščeki jekla tako vroči, da gobo vnamejo. Pri vozih, v mlinih se reči, ktere se dergajo, grozno sogrejejo: treba je jih z vodo hladiti ali z mastjo prevelikega derganja varovati, sicer bi se vnele. Pri vertanju se sveder, pri žaganju se žaga sogreje, in treba je jih hladiti ali mazati, da ležje tečejo. Ako nož na suhem brusu brusiš, se bo tako sogrel, da se ti popači, ne na-brusi. Kadar nas v roke, v noge, v učesa zebe, jih derga-*
mo, da se ogrejejo. Kuj merzlo železo s težkim kladivom, in sogrel ga boš. Prižigavni klinčki se vnamejo, ako jih malo dergneš.
3.	Pri kemijskem djanju se toplota zbuja, kar vidimo, kadar živo apno z vodo poškropimo. Po mešanju vode z žveplokislino taka vročina nastaja, da posoda lahko poči: toraj je treba počasi lijati žveplokislino v vodo. Gnoj. v kterem je stelja zmešana z vodo in z živalskimi odpadki, se močno grejeJjadar te reči gnjijejo in razpadajo. Mokro seno, debelo "sjoženo, začne gnjiti, in tako vročino dela, da se lahko vname: toraj se mokro seno ne sme debelo kopiti. Suhi cegli, ktere devamo v mokro seno, vlačijo mokroto na se. Tudi pod zemljo se po kemijskem djanju gorkota zbuja, ktera vodo sogreva. Tako postajajo toplice. Morebiti da se tudi vulkani po kemijsko vnemajo. Žveplo in druge tela, ki so pod zemljo, se zedinujejo s pomočjo vode. Pri kemijskem zedinjenju se vročina zbuja, ktera vodo v sopar spre-menuje, sopar se pa napinja, in zemljo predira, spod zemlje puhti, in ž njim vred plamen skoz špranje šviga, in sogrete ali raztopljene tel a na kviško letijo. Gotovo je; 'da vulkani vekši del pri morju in na otokih stojijo in nekteri celo morske ribe na kviško mečejo. Sopar, kteri spod zemlje duška išče ali skoz vulkane buči, zemljo trese ali potres napravlja. Saj vekši del slišimo, da je kaki vulkan goreti začel, kadar je bil potres po daljnih deželah.
4.	Življenje gorkoto budi. Poseben vzrok živalske gor-kote je dihanje, pri ktereni se v plučih zrakov kislec z vo-glecom v vogelno kislino, in z vodnecom v vodo zedinnje. Zbujena gorkota gre iz pluč v kervi po vsem truplu, in ga greje. Več ko ima kri v plučih vogleca, več kisleca se ze-dinuje v vogelno kislino in vekša gorkota postaja. Ker prebiva vci v merzlih krajih več gorkofe potrebujejo, morajo skerbeti za več vogleca v kervi. Več vogleca pa prihaja v kri iz hrane, ktera več vogleca ima: zatoraj se ti prebi-vavci vekši del z mesom živijo. Njih hrana je meso ustreljenih živali, ujetih rib, slanina. Mi živimo v srednje gorkih deželah, toraj naj bo naša hrana meso in rastline, in sicer nam po zimi bolj sluzi več mesa , po letu več rastlin. Kdor se bolj trudi, in vekši del pod milim nebom živi, več gor-kote gubitedaj mora za močnejšo hrano skerbeti, za novo
gorkoto; kdor mirno v hiši sedi, manj hrane in manj močne potrebuje. Kdor ne živi po teh postavah, si kerv kvari, vodenico, skernino in druge bolezni redi.
5. Da elektrika svetlobo in gorkoto dela in celo užiga, nas blisk uči.
Križanske vojske.
Spisal M. Vertovec.
Konstanstin Veliki, ki seje pervi izmed ajdovskih cesarjev k sveti veri spoznal, in svoj cesarski sedež iz Rima v novoso-zidani Carigrad prestavil, je v začetku štertega stoletja vse preganjanja za vero prepovedal, kristjane pomiril in skerbel pravemu, živemu Bogu častivno službo vpeljati. V ta namen je ukazal na svoje stroške sozidati v Bimu cerkev svetega Janeza v Lateranu, ki jo še dan današnji imenujejo pervo celega sveta; prelepo božjo vežo v Carigradu ; ravno tako tudi krasne in drage cerkve v Jeruzalemu nad božji grob, v Betlehemu, kjer je bil Jezus rojen, in na oljski gori, kjer se je v nebo vzdignil. Od tačas so bližnji in daljni kristjani, zlasti iz zahodnih dežel, če dalje bolj te svete mesta v Judeji pobožno obiskovali, Gerški cesarji, nasledniki Konstantinovi, so radi vidili dan na dan vekše število božjepotnikov v Jeruzalem prihajati, zakaj veliko denarjev so iz večernih dežel prinašali in jih po cesarskih deželah popuščali.
Saraceni, arabskega roda in muhamedanske vere, ki so bili od sedmega stoletja svete mesta pod svojo oblast spravili, niso kristjanov nadlegovali, marveč jim v Jeruzalemu lastnega patrijarha in očitno božjo službo dovolili; tudi jim se je dobro zdelo, da so božjepotniki iz zahodnih krajev veliko denarjev donašali. Ali število romarjev, ki so iz večernih dežel hodili božjega groba in drugih svetih mest obiskovat, je zmiraj vekše postajalo, zlasti h koncu devetega stoletja, ker so kristjani menili po pregovoru: jezero in ne več jezero let, da tačas bo konec sveta. Ne le samo prosti ali ljudje nizkih stanov, tudi imenitni knezi, žlahtniki, škofje, menihi i. t. d. so na božjo pot v Jeruzalem ali posamezno ali pa večkrat tudi v zlo velikih trumah
hodili. Marsikteri med njimi so tleli od tako žive pobož-nosti, da so želeli v tistih svetih krajih svoje življenje skleniti , in tam v sveti zemlji zakopani drugega gospodovega prihoda pričakovati. Saracenom, ki so bili bistrega uma, je pa zadnjič tega preveč bilo; bali so se od kristjanov kakega punta ali tudi kake vojske, so začeli jim tedaj davke nakladati in jim na mnoge viže zabavljati.
V devetem stoletju so prišli divji Turki, tudi muha-medanske vere, ki so Saracene zapodili in svete mesta pod se spravili. Turki so pa kristjane hudo stiskali in strašno ž njimi ravnali: cerkev božjega groba so spremenili v muha-medanski tempelj in iz cerkve gospodovega vstajenja so naredili konjsko štalo. Od božjepotnikov so terjali zlo veliko dacijo ; kdor si je ni upal plačati, ni smel v mesto. Mnogi bolj siromaški romarji, ki so prišli čez leto hoda daleč svetih mest obiskovat, so morali, od težavnega pota in stradanja posušeni in oslabljeni, božjega groba ne vidivši, pred mestnimi vratmi ostati, kjer so brez tolažbe, mestno ozidje pobožno kuševaje, v revšini pomirali.
Papež Silvester II. je že konec desetega stoletja v imenu jeruzalemskih kristjanov vse verne opominjal in prosil, da naj se vzdignejo in v jutrove dežele podajo svetih mest iz rok nevernikov rešit. To opominjanje je bilo pa še tačas čez in čez v nemar puščeno. Med tem so romarji še zmiraj v velikih številih svete mesta obiskovali, po polu pa nazaj in doma zlo tožili, kako hudo da Turki kristjane stiskajo in kako prav da bi bilo, kristjanom v svetih mestih na pomoč iti. Papež Gregor VII, možak krepkega duha, je želel kristjane jutrovih dežel, ki so se bili že blizo dve sto let poprej skujali in samovoljno od rimske cerkve odločili, spet pod svoje peroti spraviti, in iz Jeruzalema sčasoma sveto vero naprej po vzhodnih deželah razploditi. On piše 1074ga leta nemškemu cesarju Henriku, da naj se vzdigne svetih mest rešit, da on sam mu hoče v ta namen 50,000 že pripravljenih mož dati. Ker pa je cesar tačas mnoge druge silne opravke imel, ui iz tega nič bilo, in vse je pri starem ostalo.
Cez dvajsti let kasneje gre Peter, iz francozkega mesta Amiena doma, za voljo svojega samotnega življenja tudi puščavnik imenovan, na božjo pot v Jeruzalem. On
je bil že nekteri krat prej, o časih bolj prijetnih za kristjane, svete mesta obiskal, in vidil z lastnimi očmi, v kakošnih strašnih stiskah, v kakem zaničevanji! in rev-šini se svete mesta in jeruzalemski kristjani znajdujejo. To ga tako užge, da serčno stopi k Simeonu, patrijarhu v Jeruzalemu, se za to menit. Ta mu reče: ,/iVa gerškega cesarja, kterega so Turki že večkrat premagali in mu veliko dežel vzeli, ne gre se celo nič pri tem zanašati; ko bi hteli večerni krisfjanski kralji in knezi kristjanom v j nI lovili deželah na pomoč priti, bi bilo celo lahko svete mesta Turkom oteti." Peter ga poprosi za pisma v ti reči na papeža, gre na večer pred odhodom i?, mesta še k božjemu grobu molit, in po noči v sanjah se mu je zdelo, da sliši glas z neba rekoč: „Vstani, vstani berž in skerbi, da se bo moja zemlja iz rok nevernikov otela." On se zdaj krepkega zadosti misli, otetje svetih mest in jeruzalemskih kristjanov srečno izpeljati.
Peter podviza, gre na ravnost v Rim,. poda pisma papežu Verbanu II. in mu še živo z besedo dopove, v kakošnem revnem stanu da so svete mesta, in kako hudo da Turki kristjane stiskajo in tarejo. To čuti, gane in omeči Svetega Očeta do solz, on reče zdaj Petru: ,/Pojdi! nagovarjaj in napravljaj kristjanske ljudstva, njih kralje, kneze in veljake k velikemu delu, k sveti vojski; za vse drugo bom že jaz sam> skerbel." Peter, zdaj tako zapoved od papeža dobivsi, hodi od mesta do mesta, od dvora do dvora, bos, gologlav, od posta in truda sčinjžer), da je suhi pošasti podoben, in v raztergani suknji, v kteri je bil svete mesta obiskal. Božjo razpetje v roki derže pre-dig-a v cerkvah, na tergih in poljih. Ognjeni pogled iž njegovih globoko vsajenih in vnetih oči slednjega presune; kdor ga čuje, meni, da preroka glas sliši, in ostermi; človeštvo se da po večernih deželah grozno za božjo čast vneti. Veliko je že bilo vojsk na svetu, pa le iz napuha, iz jeze in sovraštva, iz lakomnosti ali za drugih posvetnih dobičkov voljo; zdaj pa edina misel, božji grob in druge svete mesta nevernikom oteti, vse večerne kristjanske narode tako vname in spodbode, da so ljudje iz kraja pripravljeni vzdigniti se, v jutrove dežele iti iu se za gospodovo čast in za svete mesta poganjati. Sivi starčeki
poiščejo svoje z-erjavelo orožje; fantiči se vadijo sulico krepko deržati in se ž njo zaganjati, Povsod se govori in dopoveduje od velikih znamenj: tukaj padajo zvezdice z neba kot sneg. tam vidijo na nebu ognjen pot proti vzhodnim deželam; verh vsega drugega razglasijo še, da mogočni cesar Karel Veliki, ki so ga bili že blizo tri sto let poprej k očakom v grob položili, je zdaj v Ahenu od smerti vstal, da bi sam sveto vojsko v vzhodne dežele vodil. Ako ni bilo ravno vse to res, vendar priča, kako goreče da so se dali ljudje tistih časov za božje reči vneti, in da so se bolj za božjo čast, kot za posvetne dobičke poganjali.
Kadar je bil Peter svojo naročbo opravil, povabi Sveti Oče Verban II. velik cerkveni zbor v Piacenzo na Talijanskem sušca mesca 1095ga leta. Toliko škofov, žlaht-nikov in drugih gospodov se je bilo sošlo, da so morali pod milim nebom se meniti. Ako so ravno v tem zboru poslanci gerškega cesarja Aleksija Komnena terdili, kako silno in potrebno da je Turka, ki se zmirom na vse kraje širi, v strah djati, in ako so ravno mnogi talijanski gospodje vpili, da so pripravljeni na sveto vojsko se podati, vendar ni bilo še v tem zboru nobenega pravega sklepa storjenega.
Za malo mescov kasneje gre Sveti Oče Verban v Kler-mont sred Francozkega, kjer se je »bil na njegovo povelje drugi velik cerkveni zbor sošel: prišlo je bilo skup trinajst nadškofov, 200 škofov. 4000 opatov, proštov in drugih duhovnikov, in zravno njih še 30,000 knezov, vitezov in drugih deželnih gospodov. Vsred zbirališča pod nebom je bil visok oder napravljen s častljivim sedežem ali tronom. Papež stopi na-nj, od svojih kardinalov spremljen; Peter začne na njegovi strani pervi govoriti, in povzdigne svoj glas, o zlo veliki tiholi, za božji grob, za svete mesta, za kristjane v Jeruzalemu in za božjo čast s tako gorečnostjo kakor še nikoli, da sam grozno omečen in ganjen je. moral umolkniti. Vsem se solze uderejo, eni zdihujejo, drugi stokajo slišati, kaka nečast da se božjemu grobu godi. Zdaj se vzdigne in konča jeremitovo govorjenje in sain Sveti Oče reče: //Ne bom obrisal vaših solz; rajši izjočimo, moji bratje, grenko žalost, ki jo čutimo zastran gnjusobe
na svete mesta; pa gorje, gorje nam, če drugega nimamo od solz; gorje nam, če še dalje pustimo zemljo našega, gospoda v rokah ognjušenih nevernikov! Ni prav ne, da bi slepi Turki gospodovali po krajih, kjer je bil naš izve-ličar rojen, kjer je živel in za naše odrešenje terpel in umeri. Iz Jeruzalema nam je beseda gospodova došla. O vernite se, potočiči svete vere, nazaj k svojemu studencu. Ali si bo moral gospod drugih vojsčakov obuditi ? Ali hočete čast, pod njegovo slavno bandero vojskovati, drugim pustiti? Ali vendar ne, izdramite se iz svoje tož-ljivosti! Na noge, vi junaški žtahtniki! v jutrove dežele z vami! tam maščujte velike krivice nad neverniki; tamkaj spokorite svoje rope, požiganja in mnoge nad mirnim človekom storjene moritve. Vi odertniki ubogih vdov in sirot; vi divji razbojniki in gladni jastrebi; vi, ki ste svoje roke naj rajši s kervjo svojih bratov omadeževali, berž z vami v vzhodne kraje čistit svojih mečev s kervjo nevernikov! Vi dozdaj hudičevi vojščaki, postanite zanaprej vojščaki živega Boga! Nič se ne bojte pod njegovo sveto bandero! Vzdignite se tedaj in pojdite tje: mi vas zaro-tujemo, ali vendar ne mi, sam gospod vas zarotuje. Vi žlahtniki in drugi vojščaki, vi bogati in ubogi, vi vsi, kakor ste se tukaj sošli, vzdignite se! Nobena zaveza, ne do žen, ne do otrok, ne do blaga vas nikar ne zader-žuj. Spomnite se besedi gospodovih: kdor očeta in mater bolj ljubi od mene, ta ni mene vreden; in, kdor zapusti hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali ženo ali otroke ali njive za mojega imena voljo, bo stokrat toliko prejel in večno življenje posedel. In da ne bo celo nobena skerb vaših sere pri tem žalila, vsi vaši so od zdaj pod skerbjo, varstvom in brambo svete cerkve. Ravno tako oznanujemo tudi vsem, ki bi se prederznili, vam na sveti vojski ali vašim doma kaj zabavljati, vas ali jih kaj oškodovati, kletev svete cerkve!'1' Zadnjič je še zapovedal, da vsi, ki se bodo na to vojsko podali, naj si dajo na desno ramo iz erdečega sukna ali žide križ pripeti ali prišiti, da se bodo po njem od drugih ljudi ločili. Kdor si je pa dal tak križ na ramo pripeti, je bil, kakor da bi bil prisegel na sveto vojsko iti; od tod so se tedaj ti vojščaki križanci imenovali, in te vojske križanske vojske.
Kadar papež izgovori, vstane grozno velik hrup in vpitje po vsem zbirališču: Bog če! Bog če! Ta beseda postane navadna, se ž njo eden drugega na križansko vojsko vnemati in spodbadati. Zdaj poklekne škof Adhemar pred papeža in ga poprosi mu dovoliti, da bi na sveto vojsko šel; papež ga izvoli pri ti vojski svojega namestnika, in mu pripne erdeči križ na desno ramo. Od visokih gospodov je bil mogočni grof Rajmund iz Tuluza pervi, ki je za križ poprosil; za njim jih je še na jezera pristopilo in križ vzelo. Vse je htelo v jutrove dežele iti ; pomenili so se pa bili in besedo si dali, da na Veliki Šmaren 109fga leta se hočejo vzdigniti.
Zdaj vstane veliko gibanje in rožljanje po vseh zahodnih deželah; umetni kovači imajo dela, da ne vejo kam ž njim, ne samo z orožjem, namreč zlo velikimi in težkimi meči, sulicami in strašnimi okovanimi tolkavnicami, ampak tudi z železno oklepo za vse žlahtnike, ki so bili od glave do pet z železom oblečeni. Eni so popredali svoje lepe premoženja po zlo nizkih cenah, da potreben denar za tak pot in vojsko dobijo; drugi so zastavili iz enakega namena svoje grajščine ali cele knežije kraljem ali drugim knezom. Judje si delajo s posojilom grozno velike dobičke. Marsikteri menijo, da jih ne bo več nazaj, in da si bodo, če ne unierjejo, s svojo junakostjo v vzhodnih deželah dovolj novih g raj š čin, knežij ali še celo kraljestvo pridobili, zapišejo tedaj svoje glavne imenja bližnji žlahti ali prijateljem Tako je na cerkve, škofije in samostane v tistih časih zlo veliko premoženja prišlo. Veliko jih je bilo, ki so šli iz prave goreče, pobožnosti na križansko vojsko, da bi se za svoje grehe vredno spokorili in svoje duše ohranili; ali drugi so šli, da bi s takim potom ob enem vse svoje dolgove poplačali. Kdo bi jih neki po jutrovih deželah lovil! Mnogoteri so se s tem posojevavcom umaknili, zakaj ostro je bilo od cerkve prepovedano, križanca, dokler ni domu prišel, po posojilih ali tudi po obrestih praskati. Nejevoljni menihi, ki so se samotnega življenja in domače pokorščine naveličali, preveč stiskani kmetje, vsi taki in enaki so zlo radi erdeči križ na desno ramo si pripeli. Kaj bomo še rekli? tudi potepuhov in vlačugarjev, tatov in razbojnikov, ostudnih in zaničljivih izveržkov ženskega spola se je bilo Berilo.	4
na cele trume križanski armadi pridružilo, in je šlo v Ju-deju, ne ravno vselej ostro se spokoriti, temuč večkrat še bolj razujzdano živeti in vekše grehe delati kot poprej doma.
V spomin Cirila in Metodija.
Zložil P. H icinger.
Kdo sta častita moža? je podoba ko Grecije mnihov; Ino pa vajuo blago? bukve helenskc so skor .
rKličejo naju, pravita, knezi slovenski; neseva Vero pa knige svete', kakor umevne so jim.«
Draga sta brata Ciril pa Metodij.^ Kako saželeli Nju Sloveni že so slišati božji nauk!
O pač naglo prišla je tje bila do meje slovenske, Jela cveteti lepo vera je Kristusova.
Zdaj med ljudstvo sejat nove besede nebeške Bliža se Italijan, bliža se tudi Bavar.
Ali po rodu le-teh ni jezik; umeti ne more Njih Sloven besedi: vnet za resnico pa je.
Vama neznana ni govorica preblaga Slovena,
Glas mu je vajnih ust kot materinski sladak.
Zbrati z vama hiti pod znamenje križa se narod, Srečno nebeški mir z vajnih izvira mu ust.
Z glasi domač'mi Bogu čast daje kot Gerk in Latinec; Kar razodel je Gospod, bere po svoje celo.
Če za višjo edinost Sloven se k latinščini druži, On ne pozabi nikdar, kar se j' po vaju učil.
Sveta moža! še prosita za rod, ki sta kdaj ga vodila, V njem duh vere da bo vedno nezmagan ostal.
A l b o i n.
Po talijanskem.
Ko je Alboin s svojimi trumami prišel na mejo Italije, je hitel na planine in zagledal pod nogami prekrasne ravnice, ki bodo skoro njegove. Ko se jim bliža, meča mu potegniti ni treba, ker gore ne branijo tistega, ki serca nima v bran se postaviti. V Furlaniji pod svojo oblast spravi Civi-
♦
dal di Friuli, in svojega vnuka Gisulfa v tem mestu za vojvoda pusti; po njegovi prošnji mu nekoliko longobardskih rodovin preda in cele črede berhkili kobil. Pavel, nadškof oglejski, pobegne na otok Grado, s seboj vzemši zaklad svoje cerkve. Benetčani bežijo, zavetja iskaje po mlakah in malih otokih, ki se nahajajo tam, kjer se Po v morje izliva. Manj preplašen, Feliks, Trevizanski škof, pred Alboina stopi, in mu uroči ljudstvo svojega mesta in imetek svoje cerkve. Alboin ga usliši,prebivavcom mesta žali ne stori, in poterdi, kar je cerkev imela. Longin, gerški eksarh, v Raveni sedi, in drugega nič ne dela, kakor Cesarejo, mesto bliz Ravene ali morebiti predmestje Ravensko, s palisadami obdaje. Longobardi v VicenŠp, v Verono in skoro v vse mesta Bencinskega kraja brez odpora vnidejo; samo Padova, Cre-mona in Monselice se braojjo, ker imajo nekaj vojščakov in živeža. Tudi Mantova se ustavi, in Alboin le po dolgi obsedi si to mesto prisvoji; tedaj seje tudi nekoliko drugih mestudalo: Trient, Brescia, Bergamo, Milan. Iz poslednjega mesta škof Honorat z veliko duhovniki v Genovo pobegne. Longobardi priderejo v Ligurijo, ali ne morejo pod svojo oblast spraviti obzidanih mest, Genove, Albenge, Sa-vone in drugih. Obsedejo Pavijo z vekšim delom svoje armade, z manjšim pa osvojijo Tortono, Piacenzo, Parmo, Reggio, Spoleto, nekaj Toskane in Umbrije in morebiti nektere mesta v Ankonskem kraju. Leto še ni preteklo, in že je ^podveržena skoro vsa gornja in srednja Italija.
Čuditi se moramo naglosti, s ktero so Longobardi toliko deželo obladali; da bi pa v teh istih letih ljudi imeli in utegnili še Francijo napadati, se ne bi verjelo, ako nam tega ne bi verjetni možje pripovedovali. V Franciji so Bur-gundčaue srečali in jih veliko potolkli, nekaj jih tudi v sužnost s seboj odpeljali. Longobardi in Saši so še drugi krat priderli, uni do Embruna, ti do Riez-a; ali takrat so bili pobiti, in Saši, da si življenje rešijo, so morali obečati, da se, ves plen popustivši, v Italijo vernejo, od todi pa se spet podajo pod oblast Sigiberta, svojega poprejšnjega gospodarja. Verjetno je, da so v tem istem letu Saši, s seboj peljaje žene in deco, zapustili Longobarde in prek planin odšli; morebiti so ob tem času Longobardi tudi napravili beneventsko vojvodstvo, kterega pervi vojvoda je bil nekiZotto.
4 *
Po treh letih in nekterih mescih se je Pavija udala: Alboin, razkačen zavoljo tako dolge obsede, se je zarotil, da vse prebivavce pokonča; ali pri vhodu v mesto pod Alboinom konj pade, in ni bilo moč ga vstaviti z vsem kričanjem in tepenjem. Neki vojščak reče tedaj kralju : Gospod, spomniti^se tega, kar ste prisegli; prekličite, in lahko vzidete; saj je ljudstvo kristijansko. Alboin prisego prekliče, konj na noge skoči, in kralj v mesto vnide, in nikomur nič zalega ne stori. Prebivavci, taki milosti se začudivši, k njegovi palači tečejo, lepših časov si svesti. Kratko je bilo Al-boinovo kraljevanje v Italiji: po treh letih in šest mescih gospodovanja je umeri leta 574. Nekega dne gostuje v Ve-roni z velikaši svojega narodaLongobardom je vino všeč, in na laško vino so brez mere lakomni. Alboin ga hudo pije, in, skoro brez pameti, ponudi Rozarnundi, svoji ženi, piti iz lubanje Kunimundove, rekši, naj veselo pije s svojim očetom. Rozamunda pije; ali grozovitna ponuda se ji v seroe vcepi, in ona pri očetovi glavi prisegne, da se nad Alboinom bode maščevala. Helmihis, kraljev oproda, je deležnik njenega maščevanja ; ali Helmihis, kteremu je Al-boinov pogum znan, Peredeja tovarša si pridruži, grozovitega človeka, korenjaka velikanske postave. Rozamunda prilike čaka; željo maščevati še zaderžuje bojazen. Nekega dne, bilje dvajset osmi mesca junija, Alboin nekaj zapo-jen vstane od obeda, in v svojo izbo pride, da leže. Rozamunda gaje spremila, in kadar ga je vsenjila, da vrata v palači zapreti, in vojščakom zapove, naj odidejo, da kralja ne izdramijo. Kadar je Alboin zaspal, ona odpre dveri, pripelje Peredeja, in ga podbuja kralja umoriti. Pri pervem hrumu Alboin na noge skoči in meč prime; ali ni ga mogel iz nožnic potegniti, ker ga je bila Rozamunda k ročniku privezala; da si ravno že ranjen, zgrabi stolček in junaški se brani; ali na vseh straneh zboden pade in v svoji kervi umre. Strašne prigodbe še ni konec. Ko se je Alboinova smert razglasila, so Longobardi žalostni, Gepidi pa se radujejo, ker se je Rozamunda nad Alboinom zavoijo njihovega kralja Ku-nimunda maščevala. Rozamunda, derzna, oznanuje, da je Helmihis njen mož, in ga Lougobardom za naslednika na kraljevskem sedežu ponuja. Tolika prederznost žalost Longobardov v jezo spremeni; spominjajo se poguma in drugih dobrih
lastnosti pokojnega kralja in govorijo, da se hočejo maščevati nad Rozamundo. Rozamunda,to slišavši, pribežišča išče; ponujajo ga ji Gerki v Raveni. V noči, s svojo hčerjo, s Hel-mihisom, Peredejem in z nekterimi vernimi služabniki se na barko poda, s seboj vzeraši kraljevski zaklad, in pride v Raveno. Longin, gerški eksarh v Raveni, jo sprejme in, zakon ji obetaje, jo nagovori, da bi umorila Helmihisa. Ro-zamunda ga posluhne, in Helmihisu kupico vina ponudi; ali pri pervem požirku ta čuti, daje smert pil; kar je ostalo, Rozamunda sama mora izpiti, in oba umerjeta v malo hipih. Eksarh zaklade Longobardov, Rozamundino hčer in Pere-deja pošlje gerškemu cesarju; dar je cesarju všeč, in Longin dobi bogastvo in čast.
Pandirek.
Popisal J. Navratil.
Pandirki ali potapljavci so povodne ptice, lične in živahne, ktere naj rajši po srednje gorkih in po merzlih deželah žive, iz teh pa na zimo v une prehajajo. Nekaj posebnega na njih je to, da imajo ploskaste noge s ploskastimi kremplji in s takimi parkljici, ki niso s plavno kožico zvezani, ampak ž njo samo prevlečeni, in da jim noge celo na zadnjem koncu rastejo, zavoljo česar ta ptica skoraj po koncu hodi. Perje se jim jako sveti, rep jim je zlo kratek. Plavati znajo tako dobro nad vodo kakor pod vodo; v časih na vodi celo spijo in valijo; zakaj, če prav v terstju gnje-zdijo, plava vendar gnjezdo prosto po vodi in je zmirom mokro. Jajca, kterih po troje, tudi po šestero izvaljujejo, so jim bele, mladički progasti in morajo več let čakati, da dobijo tako lepo perjiče kakor stari; nekterim na glavi in na vratu čuden pernat lišp raste. Potapljajo se pandirki z nerazpetimi perotmi, pod kterimi v časih svoje mlade s seboj pod vodo jemljejo. Letajo neradi, kadar pa morajo, precej visoko, naglo in glasno. Nekdaj, ko so ljudje njihovo lepo perje namesto kožuhovine rabili, so jim jako po življenju stregli.
Čopasti pandirek, tudi velki potapljavec imenovan, je malo manšji od race, po verhu černo-erjav, spodaj pa bel.
Staremu izrašČa dvojnat čop na glavi: od tod njegovo slovensko ime, na vratu pa širok žolt obrastek iz perja. Čopasti pandirki žive ob ribab in drugih povodnih živalicah, naj rajši po sladkih vodah, in plavajo lahko neprenehoma po šestdeset korakov daleč pod vodo.
Čopastemu so podobni tudi srednji, uhasti in drugi pandirki. Srednji pandirek, ki ima čern obvratnik, erjav čopek, in tak sprednji del vrata, je po velikosti pervi^ za njim. Uhasti so po 13 do 14 palcov dolgi in imajo za očmi na obeh straneh čopek erjavega perja, da se ti zdi, kakor da bi ušesa imeli. Po naših krajih in po sredini nemških dežel jih je veliko, izlegajo po troje, tudi petero belih jajec in požirajo kakor vsi drugi pandirki radi svoje perje, kar je tudi znamenitna posebnost teh ptic.
Mali pandirek ali potapljavec je samo po 10 do 11 palcov dolg, gladke glave brez čopa in brez obvratnika, po herbtu in po goltu černo-erjav, na obeh straneh glave in pod goltom erdečkasto-erjav, po persih in trebuhu pa pe-pelnat. Po naših rekah , jezerih in ribnikih jih je obilno viditi.
V*	--T3K3
Ljubezen do prijatelja.
Iz ger.škega.
Dioniziju, vladarju v Sirakuzah, je neki Fintija, pita-gorejec, po življenju stregel: k smerti obsojen prosi Dioni-zija nekoliko časa, ker bi pred koncom rad svoj imetek v red spravil, in mu ponudi prijatelja za poroka. Vladar je prepričan, da na svetu ni človeka, ki bi za prijatelja se v ječo podal; ali Fintija pozove enega izmed svojih znancov, Da-mona po imenu, pitagorejca, kakor on sam, in ta neodna-šama Dioniziju postane porok za Fintija. Nekteri so zlo hvalili toliko ljubezen do prijatelja , drugi pa kakor nepremišljenost in neumnost grajali: ko pa je napovedana ura prišla, so se prebivavci Sirakuz stekli, naj bi vidili, jeli bode Fintija prijatelju zvest ali ne. Ko se je odločena ura že iztekala, ko še Fintija ni prišel, in ko so vsi mislili, da ga več ne bode, glej, priteče v zadnji hip, ko so mu že prijatelja k smerti peljali. Vsem se je to prijateljstvo čudežno
Sf< ' 2?	ft r>
,	fHS............'	/

zdelo, Dionizij krivca oslobodi in oba prijatelja prosi, naj ga kakor tretjega v družbo primeta.
V neki deželi je bilo hudobno in divje ljudstvo, ki za pravičnost ni maralo. Bil jim je kralj tujega rodu, kteri, hote poboljšati njihovo zlobnost, je ostro ž njimi ravnal; ali oni se spuntajo in pokončajo vso kraljevo rodovino.
To storivši se zberejo volit vladarja in druge oblastnike, in po mnogih navskriž besedah jih postavijo; pa komaj so jih bili izbrali, že so se jih naveličali, ter so tudi te pobili.
Ljudstvo, znebivši se tega novega jarma, se več po drugem ni ravnalo kakor po svoji divji naravi; vsi so sklenili, da ne bodo zanaprej nikomur pokorni, da naj vsakdo nad tem čuje, kar je njegovega, ne pečaje se za reči drugih.
Ta edinogjasni sklep je bil prebivavcom jako pogodi; govorili so: „Cemu mi je hoditi na kervavi boj za druge ljudi, ki mi niso mar? rajši bom samo na-se mislil; jaz bodem srečno živel, naj se drugim doLro godi ali ne; priskerboval si bodem, česar je meni potreba, ne maraje za to, naj bi tudi vse druge revšina terla."
Bil je čas njive obsejati: slednji je rekel: „Ne bom obdeloval več polja kakor za toliko žita, kolikor ga za svoje življenje potrebujem; vekši pridelek čemu bi mi bil; zastonj se ne čem truditi."
Zemlja tega malega kraljestva ni bila enaka: bili so suhi in gorati kraji, in spet drugi, nižje ležeči, ktere je več potokov pomakalo. To leto je bila huda suša, tako da višje zemlje niso čisto nič prirodile, v nižavi pa je bila letina preobilna; tako so gorjani skoraj vsi gladu poginili, ker jim terdoserčnost bogatinov ni privoščila nič od svoje obilnosti.
Drugo leto je močno deževalo; na hribih so nenavadno veliko pridelali, nižje kraje je pa voda zalivala. Polovica ljudstva je spet kričala: pomagajte, lakota; ali ti
\
Brezzakonje.
Po Montesqiiieu-u poslovenil M. G i g a l e.
t
nesrečniki so naleteli na tako terde duše, kakor so lanj-sko leto oni sami bili.
Neki pervak te dežele je imel ženo, sosed mu jo upleni. Nastane velik prepir, in po mnogih gerdih besedah in pretepih se dogovorita, da pravdo nekemu rojaku izročita, naj jo razsodi. Gresta toraj k njemu, ter mu hočeta vsak svoje razkladati: „ Kaj je meni mar, jima ta odgovori, kterega izmed vaju je ta žena? imam dela na svojem polju; bom mar svoje reči na strani puščal in vama razpertije poravnaval? ne nadlegovajta me dalje." To izrekši ju zapusti in gre na polje delat. Ugrabnik, močnejši od unega, se je rotil, da žene nazaj ne da; drugi pa, živo ranjen po krivičnosti svojega soseda in po terdosti sodnika, se je vernil domu ves obupen, ko zagleda žensko od studenca gredočo, in zvedši, da je ona žena sebičnega in brezčutnega sodnika, jo odpelje na svoj dom.
Še je bil mož premožen, gospodar sila rodovite zemlje, ktero je s vso skerbjo obdeloval. Dva izmed njegovih sosedov se zmenita, ga izpodita iz hiše in posedeta njegove polja; pogodita se med seboj, da se hočeta braniti soper vsakterega sovražnika; ino za res ostaneta nekoliko mescov gospodarja te zemlje. Ali eden izmed nju, nezadovoljen s polovico, ubije svojega tovarša, ter se sam vsega polja polasti. Toda tudi njegovo gospodarstvo ni dolgo terpelo: druga soseda ga napadeta; preslab, se obema braniti, pogine.
Drug deželan, malo da ne ves nag, zagleda volne, ki je bila na predaj; popraša, po čem je. Tergovec reče sam pri sebi: „Po pravici bi ne mogel pričakovati od svoje volne več denarjev, kakor kolikor jih je treba za dva mernika pšenice ; pa jo hočem za štiri krat toliko predati, da zamorem za-njo osem mernikov pšenice kupiti." Treba je bilo se udati in plačati kup. „No, zdaj bom vendar imel pšenice," pristavi tergovec. „Kaj pravite?" povzame tujec; ,,potrebujete pšenice? jaz je imam na predaj; samo nad ceno se utegnete nekoliko ustavljati; pa kaj morem za to, ker veste, da je zdaj žito tako drago in povsod ljudje stradajo; no, vernite mi moje denarje, pa vam mernik pšenice dam; ceneje je ne dobite od mene, če bi imeli gladu umreti."
L
57
Med tem se morivna bolezen vname in se če dalje bolj po deželi razpasuje: umeten zdravnik pride iz sosednega kraljestva in jame tako pripravne vraštva dajati, da so vsi ozdraveli, kteri so se jemu zaupali. Ko bolezen potihne, gre zdravnik od hiše do hiše k tistim , ki jih je vračil, in terja svoje plačilo ; ali vsak nm ga ukrati. Se poverne v svojo deželo ves speban po dolgem potovanju; ali koj po tem zve, da se v nehvaležni deželi ravno ta bolezen-še z večjo močjo pokazuje. Zdaj pribite sami po-nj, ne čakaje njegovega prihoda, j,,Poberite se," jim reče, nepravični ljudje, vi nosite v svoji duši mnogo pogubnejši strup od unega, za kterega iščete vraštva; "vi niste vredni mesta na ti zemlji, ker nimate natore človeške in so vam neznane zapovedi pravice. Bal bi se Boga razžaliti, kteri vas strahuje, ako bi se njegovemu pravičnemu serdu ustavljal."
Tako je to ljudstvo poginilo po svoji lastni hudobiji, po brezzakonju.
Kertek je gosenica tistega metulja, kteremu po latinski myrmecoleon formicarius pravijo. Kertkov metulj je po palcu dolg, černo-erjav , in ima štiri mrežaste perotnlce, mušjim podobne. Od življenja metuljevega nič posebnega ne vemo; znamenitno je pa življenje gosenice njegove, tudi pri nas dobro znane in wkertek" imenovane. Nate popis čudne živalice.
Kertek je kakega pol palca dolg, erjav, debel, in neu-kreten viditi. Glavico loči od pers, persa pa od zadnjega konca globoka vreza. Glavica je ploskasta, spred nekoliko širja, lopatasta, se lahko obrača in ima ostre čeljusti ali klešče, po dolgem zakrivljene in zobate. Zgornje so na spodnji strani po dolgem votle. V to votlino se zasekujejo ščetinaste spodnje čeljusti tako na polno, da jih je težko ugledali. Na korenu zgornjih sterčijo velike tipalnice, spodaj majhino tipalo ustnično. Čudno je pa. da živalica nima ust, in da drugim živalicam, ki si jih za živež ujema, kerv ali sok z votlino izpiva, ki ji je med zgornjimi in zdolnjimi
Kertek.
Popisal J. Navratil.

čeljustmi. Oči, jako drobnih, ima na obeh straneh robate glavice v dveh majhinih kupcih po sedmero, nožic pa šestero; na obeh straneh pod persmi po tri. Zadnji dve ste veliko manjši od pervih štirih. Mehki zadnji konec života, po kte-rem mu rastete dve versti kosmatih bradavic, je dalji od pervega in jajčast, zad tanak , zgoraj vampast, zdolaj pa ploščat. Vsa živalica se zdi človeku čudna in neukretna, ne more zares naglo taziti. Zato si mora živalic za živež po zvijači loviti in dobiva tako naj berznejših in močnejših v svoje klešče.
Po nekterih krajih, kodar je veliko zverine, napravljajo ljudje jame , da zveri va-nje padajo, in jih tako ujemajo: ravno tako dela tudi kertek. Za njegove jamice je pa le suh, negručast pesek, da se zernje lahko ruši, ako se ga kdo kolikaj dotakne. Zato nahajamo kertke samo po suhih krajih, nad kterimi zid, skale itd. vise, ki branijo, da jim dež jamic ne razdira in da se pesek ne sprijemlje. Jamice za sta-nišče in za lov si narejajo kertki po tri četertine palca globoke, zgoraj po palcu široke, zdolaj pa vozke, tako da so majhinim lijem podobne.
Gledati jih, kako si jamice delajo, bi gotovo vsakega mikalo. Izvolivši si pripravno mestice, razriva kertek, po-mikaje se sem ter tje, pesek z zadnjim koncom, kakor da bi oral, in dela po tem takem brazde, okoli kterih na zadnje raz ali okroglo brazdo vrezuje. Po tem se počinja, skoraj ves pod peskom skrit, tako na okoli sukati, da se če dalje bolj kolobarjevi sredini bliža, z lopatasto glavico pesek neprenehoma na višek prek raza metaje, kteri velikost jamice zaznamenuje. Naklada si pesek na glavo s sprednjo nožico. Kamenčke, ki so mu pretežki, da bi jih z glavico izmetal, potiskuje v stran med pesek, ali jih pa spodlezuje, da mu na herbtu ostajajo in jih tako iz jamice iznaša. Kadar jamico, večji del za uro, naredi, se skriva na dnu pod pesek, da mu samo glavica s kleščicami izpod njega moli, in čaka na miru, dokler ni kakove živalice blizo. Večji del prihajajo mravlje, ki povsod marljivo lazijo. Komaj se je pa ktera do jamičinega roba približala, se ji suhi pesek že izpod nog izmikuje, in ona se grozovitnemu sovražniku na ravnost v klešče vali. Ako se pa tudi mravlja na steni uderži, da do dna
ne zderči, ji to vendar malokdaj pomaga, zakaj urno meče mali kervolok zdaj z glavo pesek za njo, kteri jo na dno v morivske klešče podira, če tudi je že uhajala. Se nekoliko hipov, in morivec ji je kerv izpil, prazni mešiček pa iz jame vergel, ktero potem popravlja, ako je kaj poškodovana. Z muhami in bčelami se dolgo ruje, pa jih vendar le premaguje. Da se umetulji in popolnoma zgodi, mu je boje precej časa treba; zakaj metuljevka izlega jajčica po letu ali v jeseni, pa so vendar drugo poletje goseničice še prav majhine, tako da ni misliti, da bi se tisto, ampak še le drugo leto pužile, kar se junija ali julija mesca godi. Ako avgusta mesca pesek iz poprejšnjega lija izmečeš, najdeš na dnu kepico, manj kot pol palca debelo, po verhu s peskom posuto, pod kterim se pa lepo, svetlo, belo svilasto predivo leskeče, v kterem puža zavita leži, poleg pa počena lev gosenice. Za štiri tedne, upuživši se, se kertek umetuljuje.
Ribar in riba.
Po A. S. Puškinu.
Nekdaj živel je s svojo staro ženo Jlibar pri kraju morja sivega; ^ivela sta v ubogi svoji bajti Zc polnih trideset in leta tri. Lovil je v morju ribe sivi starček In žena predla v bajti noč in dan ! Enkrat u vodo starček mrežo verže, Al' glej, u mreži blato le ima; On drugi krat n vodo mrežo verže, Al' glej, u mreži travo le ima; On tretji krat u vodo mrežo verže, U mreži, glej, 'ma zlato ribico: Ni riba, kakoršne vsak dan lovijo. Ribarja milo prosi ribica, S človečjim glasom sladko tako pravi: Odpusti v sivo morje me nazaj, Odkup ti dragi dala bodem xn se, Ti dala bom, kar koli si želiš! Kak' ostermel je vbogi dobri starček!
Ribari trideset in leta tri,
Pa riba govorila ni nikoli.
On ribo mahoma nazaj pusti
U sivo morje, pa ji tako pravi:
Id' srečno, zlata moja ribica,
Odkupa tvojega si jaz ne voščim;
Veselo plavaj v sivem morju spet,
In Bog ti daj dni starih doživeti.
Ribar se verne k stari ženici,
In, kar se mu zgodilo je, razloži.
Vlovil sem danes zlato ribico,
Ne prosto ribo, ampak lepo zlato;
Ko mi, je govorila ribica,
Domu se prosila je v sivo morje,
In dragi odkup mi obetala,
Obetala, kar bi serce želelo;
Odkupa od nje vzeti nisem h(el,
^fazaj pustil sem jo u sivo morje.
Zenica zlo je moža kregalai
Bedak, neumnež, kaj storil si nama!
Zakaj od nje odkupa nisi vzel?
Naj bi ti saj korito bila dala,
Glej, naše je razbito že celo.
Ribar se k morju sivemu koj verne,
Kjer vale meša lahka sapica.
Pri kraju morja počne ribo zvati,
In koj priplava zlata ribica:
Povej, ti česa treba je, o starček?
Pohlevno starček odgovarja ji:
Naj se ti smilim, moja ti kraljica,
Glej, žena me je hudo 'zkregala,
In starcu vbogemu ne daje mira:
Korita novega ji treba je,
Ker naše staro je celo razbito.
Ubožcu ribica odgovori:
Domu se verni, starček moj, veselo,
Korito novo bota dobila.
Ribar ko k starki svoji v bajto stopi,
Korito lepo novo je že tam.
Še več se žena z vbogim starcom krega
Bedak, neumnež, malopridnež ti,
'Z korita koliko koristi bode?
Nazaj se k" ribi verni, norec ti,
Pokloni se ji, 'zprosi hišo nama.
Ribarček pride k morju sivemu, In veler lahko ziblje morske vale, Ribar spet počne ribo klicati, In koj priplava h kraju zlata riba: Povej, ti treba česa, starček moj? Pohlevno starček tako odgovarja: Naj se ti smilim, naj, kraljičica! Še več se Žena moja z mano krega, In trapi mene starca vbogega, Ker lepo hišo rada bi imela. In zlata odgovarja ribica: Domu se verni, starček moj, veselo, Ker lepo hišo bota dobila. Ribar se k svoji vbogi bajti verne, Od vboge bajte več ne sleda ni. Pred njim je lepa nova hiša stala, Iz kamna hiša visok dimnik 'ma, In vrata 'ma iz hrastovega lesa; Pri oknu stara žena mu sedi. Al' moža kregati še zdaj ne henja: Bedak, neumnež, malopridnež ti, Zakaj si nama hišo le izprosil ? Nazaj se verni, prosi ribico: Več kmetinji sc meni biti noče; Odšle čem biti žlahtna kneginja. Spet pride k morju sivemu ribarček ; Se voda nekaj je znemirila. Ribar spet počne zlato ribo zvati, In h kraju koj priplava ribica. Povej, ti česa treba je, o starček? Pohlevno starček odgovarja ji: Naj se ti smilim, moja ti kraljica, Še več je mene žena kregala, In noč in dan mi mira več ne daje; Kmetica prosta noče biti več, Temuč bi rada kneginja postala. Ill odgovarja zlata ribica : Domu se verni, starček moj, veselo. Poln upa se ribar domu poda, In kaj tam vidi! visoko palačo: Na linah stara žena mu stoji, U drag in topel kožuh oblečena, Zlat čepeč se na glavi ji sveti, Okoli vrata se blišči ji biser,
Na rokah so ji zlati persteni, Na nogah so ji lepi dragi črevlji; Pred njo stoji pohlevno služkinje, Jih bije, ljuto jih za lasi vlači. Ribar tedaj ženici govori: O kneginja, poklanjam se pred tabo, Zdaj bode zadovoljno serce ti. Na njega zdere zdaj se žena, Pri svinjah da mu malo službico. En teden mine, drugi teden mine, Še bolj je obnorela žena mu. Spet k zlati ribi starčeka pošilja: Na noge, k morju, reci ribici, Da kneginja jaz dalje biti nočem, Mogočna cesarica biti čem. Ribarček pri ti priči se prestraši, Najedla si se, žena, norih gob ? Ne veš ne stopati, ne govoriti, Smejalo bo se ti cesarstvo vse. Ribarka začne zlo se togotiti, Id za ušesa vdari koj moža: Kaj, boš se derzno ti prepiral z mano, Ribar ti vbogi, z žlahtno kneginjo! Na noge, k morju, ako z dobra nejdeš, Po sili te peljali bodo tje. Ribarček k morju se tedaj napoti ; Kipelo je od vetra silnega. Ribar spet počne zlato ribo zvati, In koj priplava h kraju ribica. Povej, ti česa treba je, o starček ? Ribar pohlevno odgovarja ji: Naj se ti smilim, moja ti kraljica, Ker zdaj še žena zadovoljna ni: Ne hoče kneginji se ji več biti, Mogočna cesarica biti če. Tako mu riba na to odgovarja: Domu se verni, ljubi starček moj, Naj tvoja žena bode cesarica. Ribar se uruo vernil je domu, Pred njim stoji cesarska, glej, palača, V palači vidi svojo ženico; Sedi za stolom kakor cesarica, Dvorjeniki ji mnogi služijo, Zamorskega ji vina nalivaje ;
Biškote le in povitice je;
Okoli nje se vidi grozni* straža,
Ki z bradljami je oborožena.
To viditi, se starec zlo prestraši,
Pohlevno cesarici klanja se:
Naj mogočnejša svitla cesarica,
Saj zdaj ti serce zadovoljno bo!
Al' ona moža kar,nič ne pogleda,
Temuč ga 'zgnati -Ifpred oči veli.
Služabniki pritečejo poslušni,
In starca brez milosti ztepejo.
Pri dvereh še pridere grozna straža,
Skoraj bi reveža posekala.
Vse ljudstvo se mu je na glas smejalo:
Kar si zaslužil, to se ti godi.
In teden mine, teden drugi mine,
Še več je žena obnorela zdaj.
Po moža si dvorjenike pošilja,
Ga najdejo, pred njo ga peljejo.
Mogočna tako pravi cesarica:
Na noge, k ribi urno verni se,
Več cesarici se mi biti noče,
J£er v sivem morju hočem vladati,
Živeti hočem zdaj v prostranem morju,
Naj meni služi zlata ribica:
Bi rada sem ter tje jo pošiljala.-
Ribar ne sme se ji ustavljati,
In ves pobit besede kar ne čerhne.
Na potu spet ie k morju sivemu.
Ko k vodi pride, strašna burja rjuje,
Serditi vali kviško kak' kipe!
Na suhem tudi, se ribar prestraši;
Al' vendar počne ribo klicati,
In koj priplava h kraju zlata riba.
Povej, ti česa treba, starček moj ?
Naj se ti smilim, moja ti kraljica,
Kaj čem z nezadovoljno ženo si!
Več cesarici se ji biti noče,
!Ker v sivem morju hoče vladati,
Živeti hoče zdaj v prostranem morju,
Da bi ji zlata riba služila,
Bi rada sem ter tje jo pošiljala.
Ničesar riba ne pregovori,
Po vodi samo plesnila je z repoin,

/
(n v morju globokenOpotdnila. iRibar pri kraju odgovora čaka, i Al' ga ne more se dočakati. >Ko verne se domu, spet bajto vidi, (Palača je ko dim izginila; Na pragu stara spet sedi ribarka, Razbito pred seboj korito 'ma.
Vf^A/ff :	c/UOL
Vir, Kambiz in Darij.
Spisal M. V e r t o v e c.
Med Babilonskim v Predaziji in med vzhodno Indijo je na prostor štiri krat več sveta, kakor je našega cesarstva. Ta svet je sem ter tje gorat, po njem je zlo velikih in visokih planjav, ki se verste z neizmernimi peščenimi puščavami, pa tudi zlo rodovitnimi deželami. Te dežele, akoravno, ker gojzdov nimajo, suši podveržene, dajejo vendar dosli konj, kamel, oslov in mezgov, tudi ovac, dajejo vseh navadnih rudovin, veliko pitomega sadja, zlasti žlahtnih tert i. t. d. Kakor je bila breskev, ktero Talijani še zmiraj po njeni domovini tfpersico" imenujejo, že davno iz tistih dežel k nam prinesena , tako smo dobili tudi od tam v poslednjih časih novotertno pleme i zlatorumenimi, dolgatimi jagodami, pa brezpelkev: pravijo mu Teheran, po imenu zdajnega glavnega mesta v Perziji.
Od nekdaj so razpadali ljudje v teh krajih v kočovnike, v kmetovavce, tergovce in vojščake.
Med vojščaki so bile nektere zlo imenitne rodovine, rekli so jim Pasargadi, izmed kteri h so kralje in njihove naj višje služabnike in deželne poglavarje volili. Vojskovali so se naj raji, večji del na konjih. Cez te dežele in njih neizmerne peščene puščave je šla od silodavnih časov, in gre še dan današnji velika azijska kupčija, in sicer po kamelah v velikih tropah. Da se je pa po teh karavanah iz Indije, Babilona, Tira in Egipta marsiktera znanost in umetnija v te dežele zanesla in da so že v neznanih časih vsaj v rodovitnejših krajih ljudje dobro omikani bili, ne gre dvomiti.
i » 2


^^fcC^j ^	i) f) j
- 65 -
V teh deželah je Cir, po očetu in materi kraljevske kervi, okoli 600 let pred Kristusom s svojo modrostjo, ju-nakostjo in velikostjo gospodovavskega duha novo kaj glasovito perzijansko kraljestvo postavil, uterdil in ga neizmerno razprostrauil; on je bil eden izmed tistih mož, po kterih previdnost božja v časih čudne prigodbe izpeluje in obličje sveta spremenuje. Naj prej napade Astiaga, svojega naj hujšega spodkopovavca in sovražnika, in mu vzame me-diansko kraljestvo, kije v poprejšnjih časih večkrat Asircom podložno bilo. Medianci, menda naj omikanejši, postanejo zdaj v novem perzijanskem kraljestvu pervi in naj imenit-nejši narod; zvesto pomagajo Ciru s svojimi hrabrimi konjeniki k vsem njegovim slavnim pridobitvam. Cir se vzdigne, zdaj veliko močnejši, nad Babilonsko, pobije Na-buhodonozorja kralja v kervavi bitvi, in ga obleže v njegovem glavnem mestu Babilonu. Babilonci se v svojem terdnem in zlo visokem obzidju nepremagljive menijo in bahajo; ali Cir jim odkoplje vodotoč, po kterem je voda v mesto tekla, in Perzijani planejo spešno v černi noči v mesto ravno med tem, ko Babilonci veliko godnino obhajajo in njihov' kralj posode, iz jeruzalemskega tempelna pobrane, nepristojno oskrunja. Perzijani Nahuhodonozorja ubijejo, in si slavno mesto s celim kraljestvom vred podveržejo. Da je Cir dom dovolil, iz sužnosti se na svoj dom verniti, in da jim je svete, po Nabuhodonozorju v tempelnu pobrane, posode izročil, je reč znana.
Tisti čas jeKrez, Lidijski kralj v Sardu prebivajoč, vse dežele Male Azije gospodoval; imeli so ga naj bogatejšega kralja na zemlji. Solon, glasoviti gerški postavodajavec, pride enkrat k njemu, in Krez, s svojo srečo se bahaje, mu kaže vse svoje neprecenljive zaklade zlata, žlahtnega kamenja in drugih dragotin: Solon mu modro reče: „iVihčer naj se srečnega ne čisla, dokler živi \" Ta se kralju nekoliko pokadi. Krez se prederzue Astiagu soper Cira z vojsko pomagati, ali prej ko Babilonce, ga Cir napade, strašno pobije, mu vzame vse dežele in zaklade, in ga obsodi k smerti ognja. Krez, privezan h kolu verh germade, ktero že zažigajo, zavpije z žalostnim glasom rekoč: „O Solon, Solon 1* Cir ga popraša, kaj pomenijo te besede, in ta mu pove, da je iz ustSotona, gerškega moderca,ko mu je vse svoje za-Berilo.	5
klade z radostjo kazal, izrek slišal, ki se glasi: „Nihčer naj se srečnega ne čisla, dokler živi \" Cir ostermi, premišljuje nekoliko, in ukaže ogenj urno pogasiti, Kreza s kola sneti, ter ga vzame na svoj dvor, in ga ima svoje žive dni svojega pervega svetovavca. Cir si je podvergel še toliko drugih de/el in ljudstev, da do tistega časa ni se še čulo od tako velikega krajjestva, kakor je bilo njegovo: med Egiptom. Srednjim, Cernim in Kaspijskim morjem in med Hin-dostanom ležeče, ni bilo manjše od Evrope. Vladal je gla-sovito trideset let: eni ga zlo hvalijo in visoko povzdigujejo; drugi pa časti in dežel lakomnega vojskovavca imenujejo. Umeri je, kakor eni pišejo, naravne smerti, drugi pa terdijo, daje v boju z Masageti konec storil, da kraljica tega ljudstva mu je dala glavo odsekati in da jo je sama v kerv potonila rekoč: wNapij se, napij kervi, po kteri te je zmiraj žejalo!" Diodor piše, da ravno ta kraljica ga je dala križati. Čudna reč, da od kralja, ki je v primeri z mnogimi drugimi v kasnejših časih živel in toliko kraljestvo utemeljil, se ne more gotovo zvediti, kakošne smerti je umeri. Tako temna je večkrat zgodovina!
Za Čirom nastopi njegov sin Kambiz, svojemu očetu malo, več divji zveri podoben. Iz živinske togote vse njegove dela izvirajo. Egiptovskega kralja brez nobenega uzroka in zgolj iz sovraživa sklene končati in se njegovega kraljestva polastiti: ko na meje pride, zve, da kralj je umeri; to nič ne pomaga, 011 gre dalje, pobije naslednika Psamenita, obleže Memfis, glavno mesto sred Egipta, ga vzame, razvali, kralja ubije, in kraljestvu tako konec stori, da so Egipčani Perzijanom čez dve sto let, potem pa drugim davke dajali, in nikoli več, pri vseh puntih, stanovitno samostalni bili, ampak tujim narodom služili. Krivična pridobitva Egipta mu ni bila še zadosti; on če tudi Etiopijo in cerkveno deržavo tempelna Amona v Libijski puščavi si privojskovali. Zato pošlje ogledovavce pod imenom poročnikov k etiopskemu kralju, kteri, jih misel spoznavši, jim reče: „dokler ne bodo Perzijani mogli mojega loka, kterega njih kralju pošiljam, tako lahko ko jaz napeti (napne ga v pričo njih) nikar naj se z Eti-opci ne vojskujejo; zahvalite se bogovom, pristavi še, da nam ni na misel prišlo, druge ljudstva z vojskami na-
t
padati/' To Kambiza tako razserdi, da, ako ravno ni armade s potrebnim živežem previdil, se vzdigne na Etiopsko ; ali brez opravka je, poln sramote, prisiljen nazaj priti, ker tako strašno lakoto je armada terpela, da je vselej po njih deset med seboj srečkalo, kterega izmed njih da bodo sneli. Svojega brata Smerdesa pa umori za to, ker se je edini med vsemi Perzijani prederznil lok napeti. Druga armada, v Libijsko puščavo poslana, je po strašnih viharjih s peskom zagernjena revno poginila. Tu začne Kambiza togota lomiti, da si hladi serce nad Egipčani in njih bogovi, ktere pred ljudstvom grozovito oskrunja.
Kambiz popraša enkrat enega izmed svojih ljub-čekov, kaj da ljudje skrivoma od njega pravijo; ta mu odgovori: wvsi se čudijo tvojim visokim in žlahtnim lastnostim, žal jim je le to, da ga v časih preveč piješ." Kralj odgovori: „brez dvombe menijo, da ini vino pamet meša; da pa to ni res, bodeš lahko kmalo se prepričal." Zdaj se napije na vso moč, in ukaže sinu svojega Ijub-čeka, v njega pričo, se na konec izbe postaviti in levo roko vzdigniti; on pa vzame lok, ga napne, reče, da bo na fantovo serce meril, sproži, ga v serce zadene, in veselo hohotaje zavpije: „ali se ne morem na svojo roko zanesti ?" Malopridni izver/.ek mu prilizljivo z vso neobčutljivostjo odgo vori: ,,,Sam bog Apolon bi ne bil mogel bolje zadeti." Taki so trinogi, taki prilizovavci! Kambiz je bil umoril svojega brata Smerdesa, zdaj cebne svojo sestro v trebuh, da meriva pade, umori tudi drugo sestro in mnogo prijateljev in služabnikov, tako da hud punt vstane. Med tem, ko gre z vojsko puntarjem nasprot, se po nesreči z mečem rani, in umerje. Egipčani so njegovo smert svojim bogovom pripisovali, ktere je pričo ljudstva zaničeval, in se veselili, da njih umorjeni kralj Psamenit je bil od bogov tako očitno maščevan. Glava puntarjev je bil neki mag ali modrijan, Smerdesu zlo podoben; ta oznani, da Kambiz ni svojega brata Smerdesa, ampak le podverženega človeka umoril, da Smerdes je on; polasti se tedaj vlade, zapre se v kraljev dvor, in nosi vedno čez ušesa pokrito glavo; skerbi tudi, da ga razun strežnikov nihčer ne vidi. Sedem naj imenitnejšim perzi-
5 *
janskim gospodom, iz kterih je naj vikši deržavni zbor sostavljen, se ta čudna zdi, sumijo golfijo, prepričajo se, da novi kralj je mag, kteremu je bil že Cir zavoljo velike pregrehe ukazal ušesa odrezati, ga pahnejo s prestola in umore, in iz sred sebe Darija Histaspa, Cirjevega zeta, po srečki v kralja izvolijo.
Darij je Perzijansko šest in trideset let in ne brez slave vladal, ako je ravno že preveliko kraljestvo z nepotrebnimi vojskami še poveličati si prizadeval; razdelil je deržavo v dvajset satrapij to je poglavarstev, in jih naj vikšim gospodom izročil; on je davke bolj primerjeno razpisal ; od mnogih ljudstev, ki so se ga bale, in kterih si ni bil še podvergel, je darila prejemal; on je pošte, kte-rim je bil že Cir začetek postavil, bolj uterdil, da se je na dvoru berž zvedilo, kar se je v velikem kraljestvu posebnega primerilo. Babilonci se mu spuntajo, on si jih pa podverže po zvijačah Copira, Babiloncom dobro znanega, enega izmed svojih naj vikših in zvestejših prijateljev. Ta si odreže nos in^ušesa, se raztepe in okervavi, da ni človeku podoben; tako pobegne k Babiloncom, se jim oznani naj večjega sovražnika perzijanskega kralja, kteri, kakor pravi, ga je takega naredil. Ti ga spoznajo, v mesto vzamejo in počasi mu vojsko izroče; s pervega Perzijane, po jim dani besedi, tepe in premaguje, ali zadnjič jim vso armado izda. Darij ukaže zdaj mesto razkopati in 3000 vikših veljakov živih križati. Copiru je pa dal v zahvalo vse prihodke Babilona.
Darij si je podvergel mnogo ljudstev na mejah vzhodne Indije, v severni Afriki, tako tudi Tracijo in Macedo-nijo, v JEvropi med Carigradom in Ogerskim ležeči deželi; s Sciti pa med Donom in Donavo nič ni opravil. Ti, ki niso imeli mest jih braniti, in ki so po nomadsko živeli, se mu zmiraj s svojimi ženami, otroci in čredami umikajo. Darij, tega nejevoljen, jih po naročnikih povabi, naj se ustavijo in ž njim skusijo; ali oni mu pošljejo ptiča, miško, žabico in petero puščic. Ujet Scit naročilo tako kralju razloži: „Dokler ne bodo Perzijani umeli kot ptiči v zrak, kot miši v zemljo in kot žabe v vodo bežati, jih bodo Sciti vse pomorili/' Darij se sramuje zdaj neumno začete vojske in beži s strašno izstradano armado nazaj.
Scili ga hočejo po straneh prehiteti in mu most razdreti, ali po nesreči zajdejo; gerški knezi, kterim je bil most v varstvo dan, ga nečejo, po svetu Miltiada iz Aten , končati. Tako jo za zdaj Darij še srečno unese, in sramovaje se pride v svoje stolno mesto Suzo. Gerki v Mali Aziji, siti zatiranja in velikega grabljenja perzijanskih poglavarjev, vstanejo in se spuntajo; s pervega srečni, vzamejo in še celo sožgejo Sardes, stolno mesto satrapa, ki jih je deri; zadnjič jih pa Perzijani premagajo, njih glavno in zlo bogato mesto Milet razrušijo, in vse jim podložne Glerke v Mali Aziji, ki so se bili jim spuntali, še z veliko večjimi davki obložijo. Akoravno je bil zdaj Darij gospo-dovavec v Aziji, Afriki in nekoliko tudi v Evropi, moral je vendar doživeti, da peščica junaških Gerkov je njega in njegove neštevilne armade v strah djala in ga ob čast in slavo pripravila.
Spoštovanje kruha na Češkem.
Isj Slovenske Bčele.
Kruh Čehi jako spoštujejo.Kadar stopi kak gost v hišo, mu koj s kruhom in soljo postrežejo: to veleva staročeska navada. Kruh sosebno „božji dar^ imenujejo, in vselej od njega z velikim spoštovanjem govore in lepo ž njim ravnajo: miza za kruh mora zmirom čista biti. Ne sme se načeti, preden se križ čež njega ne stori. Kdor s kruhom lepo ne ravna, tudi z ljudmi lepo ravnati ne zna, pravi češki pregovor. Komu kruha ne podati je toliko, kakor ga ne spoštovati. Vsaka drobtinica, ktera na tla pade, se skerbno pobere in se ali živini v kermo da ali pa se v ogenj verže. Jo z nogami poteptati bi bil velik greh. Pripoveduje se, da je neki kmet drobtinico, ki je na tla padla, iz prevzetnosti poteptal, potem je pa tista drobtinica tako zakričala, da je kmet čisto ogluhnil. — Kavno tako spoštujejo kruh tudi Slovenci.
Morska kača, pervič ujeta.
Poslovenil J. Navratil.
Dolgo dolgo se ni vedilo, je li velika morska kača na svetu, ni li. Nekteri so morskim popotnikom, ki so pravili in pisali, da so to strašno, izmed vseh živali naj daljo zver vidili, verjeli; nekteri pa so mislili, da je ta bosa, češ, da se je takim popotnikom le zdelo, ali pa, da so bili širo-koustneži, kteri nalašč pripovedujejo, koliko čudnega so po svetu vidili, da hi jih ljudje bolj v časti imeli. Zdaj pa vemo za terdno, da taka kača res živi. Karo! Seabury, zapovednik ladje, jo je leta 1852 v tihem morju ujel, in to zgodbo svetu s sledečim mičnim popisom lova in kače oznanil.
13. dan janvarja mesca 1852 v jutro pod 3. stopnjo širine, 131. stopnjo dolžine, ko smo proti jugu plavali, piše Seabury, zakriči sprednji stražnik prepevaje: „bela voda!" Na vprašanje moje, kje, mi je odgovoril: „na dveh mestih pred ladjo, miljo daleč." Mislim si. da se beli somi bližajo, kterih masti sem že davno želel , dam neutegoma jadra zategniti, ter se s teleskopom v roki na jambor vspnem. Ze več dni smo imeli tiho vreme, ali danes je počelo morje se nam z nevihto groziti. Pol ure sem gledal, pa nisem mogel ničesar ugledali; zato sem šel dol južinat rekši, morebiti da ss je stražnik pregledal. Jadra nategnjene pustivši sem podkormanu zapovedal, da naj pazi. Ali ravno ko hočem v stanico stopiti, zavpije eden izmed brodarjev: ,/Glejte, glejte, morske kače!" Vsi pogledamo za brodarjem na eno stran, ali ničesar nismo več vidili razun černe kože, ktera nam je tudi kmalo izpred oči izginila. Zdaj dam drogov in druge priprave v čolne vreči, da nam bi bilo vse pri roki. ako se kača spet prikaže. Nebo se je strašno oblačilo, bro-dar je nenehoma pazil; drugi tovarši so se mu smejali; kar zakriči, da se kača spet pokazuje. Berž se vspnem in ugledam kmalo naj znamenitejšo žival morsko, miljo daleč od ladje. Prec sem spoznal, da ni beli som, dasi nisem glave vidil ampak samo telo, ktero se je po vodi vilo kakor debela verv v roki človekovi. Vsi smo molče in pazljivo za njo gledali, kar se strašilo prav na verh vzdigne. Strašno dolgo je bilo. Kmalo pomoli kača tudi glavo in začne plašna
poprek plavati „To je res morska kača; v čolne!" sem zavpil. Brodarji pa niso prec marali, nobeden se ne upa v čoln izgovarjaje se; „saj je ne bomo mogli ujeli, samo izpe-hali se bomo in čas tratili/' Vnovič jim znpovem, da naj1 v čolne poskačejo, dopovedovaje jim, kolika čast nam bo, ako kačo ulovimo, zakaj drugači nam ne bo nihčer verjel, da smo jo vidili. posmehovali se nam bodo, in vsak bo rekel, za kaj je nismo ujeli. Spomnil sem se tudi, da jo bomo v kleri amerikanski ladjostaji lahko predali. Po teh in drugih besedah so vsi brodarji privolili razun dveh Angliča-nov. Uredil sem čoln, in vsak je šel na svoje mesto. Ko sem bil ravno tudi jaz v čolnič skočil, je začela kača begati. Mi naglo za njo; ali ker je proti vetru plavala, je nismo mogli doteči, in kmalo jo izgubimo izpred oči. Za uro ali kaj smo jo ugledali. Ali zdaj začne strašna burja pihati in kača se spet skrije. Za nekoliko časa se na tri četerti milje daleč od nas vnovič prikaže in plava, glavo visoko mole. Težko smo veslali, in že sem bil obupal, da bi jo prijeli, kar jo začnejo valovi k nam gnati. Vsi jenjamo veslati in se kači izzad bližati. Kormanu sem velel, da naj vse svoje žile napne, da ne poginemo. Ni dolgo terpelo, da veter strašno zver prav blizo prinese. Namignem enemu izmed brodarjev, da vstane. Ta vzdigne s hladnokervno derznostjo dolg drog, ter ga kači v herbet zasadi. Za hip se zaseka drugi drog v pošast. „Na vesla, junaki!" zdaj zakričim, ali prekasno ; zakaj ranjena in s tem razžaljena kača se zaganja ravno proti nam, strašno zijaje. Možje gerdo glavo ugle-davši, se tako preplašijo, da dva od straha v morje skočita. Jaz sem nehotoma svoj drog vzdignil in ga po sreči kači v desno oko zabodel. Ali s tem nisem mogel ubraniti, da ne bi kača na čoln udarila in ga na kose razdrobila. Več se nas je pogreznilo. Izpod vode spet do verha prispevši sem vidil. da je bila kipeča voda kervava. Ker se kača ni htela več pokazali, sem ukazal brodarju. da prime drogovo verv. Med tem sem se v tretji čoln vspel, v kterega so bili tudi drugi pobegnili. Kača se je na dno spuščala, zakaj verv se je naglo odvijala z vretena, ktero je na vodi ostalo. Berž smo še štiri vervi privezali, konec pa zavoljo večje varnosti na srednje dervo na ladji pripeli. Vse štiri vervi so bile 2000 sežnjev dolge. Verv se je že iztekala, pa se le še
odvijala. Zato skočim na ladjo, kjer sem z ostro sekiro čakal, da bi v sili verv posekal. Kar se neha odvijati, odvita pa izpod vode k verhu prihajati. Vsi smo pazili, kdaj in kako se bo kača prikazala. Po poldne okoli štirih je sapa na veliko veselje naše pojenjavala; ali ob petih se že zmrači. Vso noč ni nobeden očesa zatisnil.
Drugi dan v jutro ob štirih, potem ko je bila kača že 1(5 ur pod vodo, se jame verv naglo na vodo metati. Berž dam možem dobro južino, da bi se za delo okrepčali; ali preden počnemo južinati, zakriči kuhar: „je že izplavala!" Na hip smo na ladjo priderli. Res je bila kača že na verhu, ali nič drugega nismo še vidili kot velik gerd svitek na vodi. Napolnivši tri čolne z možmi, sem veslal do nje, in čeravno sem jo zbadal, se ni čisto nič zganila, in se tačas če dalje bolj do verha vzdigovala. Neprenehoma smo jo zbadali, žele zvediti, ali je še kaj živa ali ne. Iznenadi povzdigne, strašno sikaje, glavo proti nam. Berž odrinemo in gledamo iz daleč strašne pošasti smertno pojemanje. Nikdar nobeden izmed nas ne bo tega pozabil. Za kake pol ure je bila mertva, Brodarji jo zdaj, veselo kričaje, na verveh k ladji potezajo. Pritegnivši jo, se pogovarjamo, kaj bi ž njo. Po kratkem prepiru smo bili vsi te misli, da cele kače ne moremo v nobeno ladjostajo vvesti, zato bi bilo dobro, da konci kožo, kosti in glavo ohranimo. Preden smo se je pa lotili, jo je neki Skotec obrisal, korman pa jo izmeril; potem so jo brodarji razsekavali. Kača je bila možkega spola, 103 črevljev in 4 perste dolga, vrat po sredi merjen je bil širok 19 črevljev in 1 perst, pri plečih pa 24 črevljev in 6 perstov; naj debelejši je bil terbuh, posrednje mere 49 črevljev in 4 perste širok. Glava ji je ploskasta in podolgovata, kakoršne so kačje glave skoraj vse. Kože je bila po herbtu popolnoma černe, po straneh černkasto - progaste, po trebuhu žolte. Vprek trebuha je imela potezo nad dva črevlja široko. Kožo pregledovaje, smo na veliko žalost opazili, da je raztegljiva kakor somova, in da se zato ne more nabasati. Mast ji je lepa in čista kakor voda, in gori kakor naj boljši vinski cvet. Odsekano glavo sem zakopal v sol in si prizadevam, da bi jo nepohabljeno ohranil. Tudi kosti smo očistivši jih, vse shranili. V želodcu smo našli veliko ribic. Vredno je omeniti, da ji je bila ena
slezena tri črevlje dalja od druge. Zob smo ji vsega skup 94 izderli, ki so vsi ostri in v zdolnji čeljusti zakrivljeni. Imela je dva duška kakor som. Nadalje je imela štiri plavute, ki so pa bile debele in mesnate. Kosti, ktere so brodarji tri dni čistili, so zamoklo-žolte. Serce in eno oko sem po sreči oboje celo shranil.
Obnebje.
Psalm, poslovenil M. Ravnikar.
Veličastvo božje nebo pripov'duje,
Delo njegovih rok spričuje obnebje nad nami,
Dan g'a dnevu na glas oznanuje,
Ino noč ga daje noči na znanje.
Ni ga jezika, ni je besede,
Po kteri bi se glas njih razumevat' ne dal.
Po celi zemlji se klic njih razlega,
Njih ogovor do kraja sveta.
Postavil šator je solncu na nebu,
Kakor ženin iz svoje posflje prihaja,
Svojo cesto teka veselo kakor junak;
Od kraja neba izhaja,
Ino do drugega kraja okroži,
Pa njega pripeki se nihčer ne skrije.
Kratke povesti.
1) Čudežna skrinjica.
Neki gospodinji so se pri gospodarstvu vsakojake nesreče godile, in njeno premoženje se je z letom manjšalo. Šla je zatoraj v log staremu puščavniku svojih nadlog tožit, in je djala: Pri moji hiši vse naopak gre, mora biti kaka čara. Ali mi veste v ti nadlogi kako pomagati ? Puščavnik, bil je dober starček, ji reče malo počakati, ji prinese za-pečačeno skrinjico, in pravi: To skrinjico morate celo leto trikrat po noči in trikrat po dne po kuhnji, po kleti, vpo hlevih in po vseh hišnih kotih nositi; tako bo bolje. Cez leto dni pa mi skrinjico vernite. Dobra hišna mati je v skrinjico veliko zaupanje imela, in jo skerbno okoli nosila.
Ko je nekega dne že pozno v noči v kuhnjo prišla, so si dekle ravno bile pečenjak iz jajec naredile. Kadar je pervi dan s skrinjico v klet šla, sreča hlapca, ki je ravno htel ročko vina skrivaj odnesti. Kadar je po hlevih hodila, je našla krave do kolena v gnoju, konjem namesto ovsa le slamo položeno, in da niso bili osnaženi. Tako je našla vsak dan kaj za popravljanje. Kadar je leto bilo preteklo, se s skrinjico k puščavniku poverile, in mu vsa vesela pripoveduje, da je vse bolje. Ali pustite mi, prosi, skrinjico še eno leto, zakaj res čudežno moč v sebi ima. Puščavnik se temu nasmeje, in reče: skrinjice vam pustiti ne morem; ali skrivna moč, ki je v nji, naj vam ostane. On skrinjico odpre, in glej, drugega ni bilo notri, kakor košček papirja in na tistem zapisano:
Ce hčeš dobro gospod'vati, Moraš sam vse pregled'vati.
3) Trojni smeh na zadnjo uro.
Neki pobožen starček je umiral. Njegovi otroki ino vnuki so okoli smertne postelje stali. Zdi se jim. kakor da bi zaspal. Mežal je in se trikrat sladko nasmejal. Kadar spet pregleda, ga eden izmed sinov popraša, zakaj seje trikrat nasmejal. Brumen starček mu odgovori: k pervemu je vse veselje mojega življenja mimo mene prehajalo, in nasmejal sem se, kako ljudje take pene toliko cenijo. Drugi krat sem se spomnil vsega terpljenja v življenju, in razveselil sem se, daje prišel čas, kdar se mi bo ternje v rožice spremenilo. Tretji krat sem pa na smert pomislil in nasmejal sem se, da se smerti ljudje tako bojijo, ki je le angelj božji, kteri nas iz solzne doline terpljenja v prebivališče večnega izveličanja vodi.
Prihod Uskokov na Slovensko.
Spisal J. T e r d i 11 a.
Uskoki, zdaj večji del Vlahi in po veri staroverci imenovani, so ljudje serbskega roda, ki so iz Turškega zavoljo kerščanstva pobegnili, ktero se je ondi zatiralo; tudi se jim
tilnik, ki je bil od otročjih let sloboden. ni mogel jarma sužnosti navaditi, ktera je čez kristjanske Slovence na turški zemlji prišla. Zatoraj so v našo avstrijansko deržavo ustočili, od tod ime Usk-oki, in se ali na meji Kranjskega ob Kopi ali pa ob morju od Reke dol naselili, kjer so si v Senju močno terdnjavo napravili. Njih poglavno početje je bilo zdaj bojevanje s Turki, sčasoma so pa tudi, ko so si že na morju veliko barek natesarili, benečanske ladje napadati in ropati jeli. Benetke so se zavoljo tega avstrijanskemu vladarju pritožile, in ker to ni dosti pomagalo, so se proti Ferdinandu, vojvodu na Stajarskem. Koroškem in Kranjskem, bojevati začele leta 1012. Kmalo so Benečani nekaj gradov v Istriji in na Goriškem dobili, pa Slovenci prihitevši so jih naglo spet odti-rali. Zdaj so se več let le po malem pipali. 1615 sovražniki z veliko močjo proti Terstu udarijo. Pa med potjo napadeni sezveliko izgubo spet odmaknejo. Se to leto zagrabijo na zimo Mošeniško grajščino v Istriji, pa tudi tujim spodleti. Razkačeni planejo zdaj na Goriško, kjer se res mesta Gorice polastijo inGradiško obležejo. Štiri tedne je terpela oblega: Benečani so svojo slabost, terdnjavo užugati, pre-vidili in odšli. Konec leta J 616 se vname na Soči huda Litva, v kteri so sovražniki popolnoma pobiti. Pa kmalo pridejo še z večjo armado, in Gradiško vdrugič obdajo. Perva avstrijanska vojska, ki je terdnjavi na pomoč prihitela, je premagana bila; druga pa se skoz Benečane prebije, in v izstradano mesto nov živež pripelje, kar Gradiško reši in naklep sovražnika razdene. To je bila zadnja dogodba druge vojske z Benečani, ki je bila veliko manj serdita kol una perva, zatoraj smo jo tudi le v kratkem omenili. 1617 je bil z Benečani mir sklenjen. Noter do lega časa so Lahi hrepeneli zdaj ta zdaj uni kos od Slovenskega odtergati. kar bi bili brez dvombe dosegli, ako bi našim očetom ne bila oblast Avstrije dražja od benečanske, in jih roka čverstejša od sile krivičnikov.
Trije prijatelji.
Po Brodzinjskem.
Nekdo je imel tri prijatelje: dva je serčno ljubil, za tretjega pa ni nič kaj maral. Nekega dne dobi povelje, uaj
pride pred sodni stol, ker je bil hudo, pa po krivem zatožen. „Kteri izmed vas," reče k prijateljem, „pojde z menoj za pričo, zakaj hudo sem okrivljen, in kralj se jezi." Pervi prijatelj se prec izgovarja, da ne utegne iti, ker ima drugih opravkov. Drugi ga spremi do vrat, ondi pa se verne in odide, boje se sodnika. Tretji pa, na kterega se je naj manj zanašal, je šel ž njim, je govoril in izpričal, da je zatoženec nedolžen, tako da ga ni sodnik le izpustil, da ga je celo obdaroval. Tri prijatelje ima človek na tem svetu. Kako se obnašajo ti prijatelji o smertni uri, kadar sodnik na sodbo kliče! Denar, njegov naj boljši prijatelj, ga bo pervi zapustil, in ne pojde za njim še do mertvaške jame. Prijatelji in rodbina ga bodo spremili do nje, in se vernili vsak do svojega doma. Tretji prijatelj, na kterega je za svojih živih dni naj manj mislil, so njegove dobre dela. One same pojdejo za njim do sodnega stola, one ga bodo zagovarjale in mu usmiljenje izprosile.
Početek habsburške moči.
Spisal M. Vertovec.
Po smerti cesarja Friderika II. je na Nemškem vse strašno razpadalo. Nekteri knezi in škofje izvolijo bogatega Riharda, brata angličanskega kralja, za cesarja: ta se pripelje po Rajni, podari veliko denarjev lakomnim knezom, ki so ga za cesarja izvolili, se verne po Rajni spet domu, in ne pride nikoli več na Nemško. Drugi nemški knezi izvolijo za cesarja kastilijanskega kralja, Alfonsa X. Modrega, ki ni nikoli kraljestva si ogledal, ki bi ga imel vladati. Taka vlada je terpela na Nemškem 23 let: imenujejo jo interre-gnum t. j. brezvladje. V tem zlo žalostnem času brez vse vlade so vojvodi, škofje in drugi knezi z mečem v roki svoje zemlje in pravice širili, kjer se je koli dalo, nižje žlahtnike pod svojo oblast spravljali, tudi cesarske cole, mostnine in druge pravice na se potegovali.
Roparski vitezi so pa iz svojih na stermih holmcih so-zidanih gradov ob cestah in rekah na potujoče kupce pazili, jih zajemali, velike cole od njih terjali ali jih iz tega namena ječili, velikokrat pa tudi ubijali. Taki zmešnjavi le
nekoliko v okom priti, je bil kolonjski nadškof napravil v Vestfaliji skrivno, tako imenovano femsko sodnijo iz predsednika in več svetovavcov, pa tudi iz zlo številnih skrivnih bratov, ki so bili razkropljeni po vseh nemških deželah. Pišejo, da tudi knezi, vojvodi in še celo marsikteri cesar je bil v ti zavezi. Ko je brat zvedel zavžlahtnega hudodelnika, ga je zatožil pred femsko sodnijo. Ce ta ni prišel ob danem času pred njo, ki se je po noči in pod milim nebom spravljala , je sodnija enemu ali drugemu izmed skrivnih bratov naročila, takega hudodelnika ubiti, orožje pa, s kterim ga umori, na-nj položiti, v znamenje, daje od skrivne femske sodnije k smerti obsojen bil. Roparskim vitezom braniti se, so stopale cesarske slobodne mesta v zavezo med seboj, in si tudi vojščakov najemale razun tega, da je slednji meščan v sili moral tudi za orožje prijeti. Vojvodi in knezi, ki so si bili ob času brezvladja kar veliko sveta in pravic, pa le po krivem in le s pestjo pridobili, hrepeneči po neodvisnosti, so si bili svoje lastne deržavice utemeljili, ktere so, toda vendar s svetom stanov to je podložnih žlaht-nikov vladali. Tako so bili prišli cesarji toliko da ne ob vso svojo oblast, da jim je malo več kot čast ostala. Pri grozno veliki zmešnjavi po celem kraljestvu, pri kteri si je slednji žlahtnik z bojevanjem pravico delal, so vendar po smerti Rihardovi knezi zadnjič mislili si cesarja voliti. Kneza od doma bogatega in mogočnega niso hteli za cesarja imeti, da bi jim vsega ne pobral, kar so bili po krivem vkup zgrabili in pod se spravili.
Majnški nadškof je svetoval drugim knezom , Rudolfa Habsburškega, švajcarskega grofa, za cesarja izvoliti, ki bogat ni, kterega imetek v Elsasu in na Svajcarskem je zmeren. Njegova občno znana poštenost in pravičnost, veliko krat doskušeno junaštvo in modrost bi utegnile proti biti, da bo brezvladje po kraljestvu zadušil, in da bi utegnil tudi Otokarja srečno odbiti, mogočnega češkega kralja, ki je bil tudi Avstrijansko, Stajarsko, Kranjsko in Koroško po smerti Babenberške rodovine pod se spravil. Tudi drugi knezi, kakor Friderik Hohenzollernski, so bili za njegovo volitev; naj bolj ga je bila pa priporočila njegova pobož-nost in spoštovanje svete cerkve. Kadar je papežu vse zemlje in pravice pustil, za ktere so se poprejšnji cesarji ž
njim prepirali; kadar je nemškim knezom vse, kar so bili pod se spravili, nezmožen jim tega okratiti, poterdil, in kadar je Alfons Kastibjanski se cesarstva odpovedal. je bil Rudolf za kralja in cesarja spoznan: nemške kralje so že zdaj, ko bi tudi ne bili v Rimu kronani, cesarje imenovali; le Otokar, kralj češki, akoravno od cesarja trikrat v deržavni zbor k poklonu povabljen, ne pride. Rudolf skliče svojo armado, napade Otokarja na Avstrijanškem , in po mnogih kervavih bitvah ga zmaga, da se je moral Avstrijan-skega, Stajarskega, Kranjskega in Koroškega odpovedati, in vasalni poklon in prisego kleče odpraviti.
Imel je Rudolf .šest hčeri: petjih je bil oddal veljavnim vojvodom ali knezom, si jih prijatelje pridobiti. Komaj je bil Rudolf svojo armado razpustil, ko se Otokar kesa: peče ga, da je bil mir sklenil; tudi njegova vladoželjna žena ga šunta. Zdaj se vzdigne še z veliko vekšo močjo kakor pervi krat, in napade cesarja. Toda Rudolf ga zmaga na Moravskem polju, unkraj Dunaja: v ti bitvi so Stajarci Otokarja ubili. Tako je bil vojski konec postavljen in češka prevaga je bila over/.ena. Z dovoljenjem knezov podeli zdaj Rudolf Avstrijansko, Stajarsko in Kranjsko svojim sinovom z vasalno zavezo, in tako ustanovi slavno habsburško hišo in naše cesarstvo. Koroško jevdal Majnhardu Tirolskemu, svojemu zvestemu zavezniku ; Cesko in Moravsko pusti Ven-ceslavu, Otokarjevemu sinu, in mu da še eno izmed svojih hčeri za ženo.
Mnogotere zemlje in pravice je na Burgunškem cesarstvu nazaj pridobil. Ob času mira je hodil po kraljestvu in je povsod pravico terdil. Za mir je vedno skerbel; na Ti-rinskem je dal 29 roparskih vitezov ob glavo djati in 66 njih gradov razdjati; v enem letu je bilo tudi na Franškem in na Rajni 77 takih gradov razvaljenih in posutih. Ljudje so začeli pod njim v miru živeti in se svojega življenja veseliti; s svojo priprostostjo. s poštenostjo in pravičnostjo si je ljubezen in spoštovanje od vseh pridobil, tako da je narod njegovo smert v visoki starosti 1291 leta s solzami obžaloval. Se veliko let po njegovi smerti je bil pregovor na Nemškem, ki se je glasil: „Ta nima Rudolfove poštenosti." Po Rudolfovi smerti ne čejo knezi voliti Alberta, njegovega sina, za kralja ali cesarja, boje se njegove velike domače
moči; vabijo rajši Adolfa Nasavskega, pa slabo so bili opravili ; zakaj Adolf, od doma ubog. je od vseh strani po strašnih krivicali grabil; in z denarji, ki jih mu je bil angli-čanski kralj daval, armado soper francozkega kralja nabiral. Iz tega so se strašni domači punti vneli in vojske so po deželah razsajale, tako da so se ga vsi naveličali, od kraljevanja ga odvergli in Alberta Avstrijanskega za kralja postavili, ki je Adolfa v boju z lastno sulico prebodel.
Iz Device Orleanske.
Po Fr. Scliillerju poslovenil J. Kosezki. Predigra. Tretji nas l o p. Bertran s čelado. Tibo d' Ar k, Remon, Jovana. Rernon.
Molčite! Bertran gre, iz mesta pride. Poglejte, kaj le nese!
Bertran.
Vaj je groza, Se čudila orodju mojih rok Neznanemu V
Tibo d' Ar k. In res se čudiva. Od kod je (o? Zakaj prinesli ste To hudo znam'nje v naše mirne kraje ?
(Jovana se bliža.)
Bertran.' Sam komaj vem povedati,vkak' ta Merčes mi v roke pride. Zeleznino Kupoval sem na senjmu Vokulerskem ; Velika gnječa bila je, beguni l/j Orleana ravno prišli bili 7i novicami od vojske malopridnim'; Oslrašeno je ljudstvo skup derhtelo, In ko si prostor rijem po tesnobi, Erjava me ciganka naglo vstavi S čelado (o, in ostro me pogleda Rekoč: Tovarš! čelade iščete,
Vem, da je iščete. Le urno, nate! Pustim jo dober kup. Tu, primite! Ponudite vojščakom jo, ji rečem, Jaz kmet sein prost, mi treba ni čelade. Al' ona ne odjcnja in pristavi: Da bi čelade treba mu ne bilo, Ne more nihčer reči. Krov jeklen Je glavi več kot hiša zidana. Jaz se je branim, ona jo ponuja. Potem, ker lepa svitla, vredna glave Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič, In ko jo tak dvome po rokah sučem, Pomembo zgodbe čudne premišljujem, Mi zgine baba. Kakor trenil bi, Naprej odrine jo valovje ljudstva, Čelada pa ostane v rokah mojih.
Jovana
(željno in hitro čelado prime.)
Sem dajte jo!
Bertran. Orodje tako! Čemu? To ni deviški glavi ven'c in kinč.
Jovana
(mu jo vzame.)
Za mene dana, moja je čelada.
Tibo d' Ark. Kaj nek' ji v glavo pade?
Rem on.
Dovolite! Spodobi se ji res ta kinč vojaški, Ker možko serce bije v persih njenih. Se spomnite, kak risovolka je Premagala, zverino strašno, grozo Pastirjev vseh, in naših čred žeruha' Devica oroslanski čisto sama Se je borila ž njim, mu jagnje vzela, ' Ko že davil ga je v kervavem žrelu. Čelada ta je krila slavne glave, Od njene vrednejše ne more kriti.
Tibo d' Ark (Bertranu). Povejte nam nesreče nove vojsk; Kaj govorili so beguni?
B er t ran. Bog
Derzave vsiniii se, pomagaj kralju! Tepeni v dveh velikih bitvah smo, Francozke zemlje sred stoji sovražnik, 'Zgubljena je dežela do Loare. Zdaj združil celo moč je, vse armade, In orleansko mesto ž njim obsul je.
* Tibo d' Ark. Bog varuj kralja!
Bertran. Skupaj znesli so Iz krajev vseh orožja neizmerno; In kakor letne ure temni roji Bučel ulnjnka panj osipajo, In kakor iz višave černa megla Kobilic padši zemljo krog in krog Pokriva z neprevidnim mergoljenjem: Tak' je strašan oblak narodov bojnih Izlil se na poljane orleanske, In od jezikov tujih čudne zmesi Hrumi nerazumljivo krog ležišče. . Zakaj z vojščaki svoj'mi siloviti Burgun, deržavovladni, prišel je.
Tibo d',Ark. O žalostna nesrečna svada ta, Ki meč francozki drega v drob francozki
B ertra n. Kraljica stara tudi, Izabo, Prevzetna parška kneginja v jeklenem Jezdari oblačilu po ležišču, Z besedami slrupen'ini jezo zbada In serd narodov proti sinu svoj'mu, Ki ga nosila je pod lastnim sercom. Preslrašni Salsburi, serditi ris, Hivjaški stenoloin, obsedo viža, Z njim brat Icona, hrabri Lionel, In Talbot grozni, ki z morivnim mečem Kerdela v bilvah kupoma kosi. Sozidali so straže štir* visoke, Cez mest« v zrak moleče; Salsburi Berilo.
Na njih s pogledom mor želecim pazi, In šteje urne potnike po cestah ; Sto liber težkih krogelj neštevilno So vergli v mesto že; razrušene Ležijo cerkve, noterdamski tur'n Kraljevi slavno svojo glavo vklanja; Podkope s prahom strelnim so nasuli; Trepeee inesto, na oboku brezdna Peklenskega stoje, da zdaj in zdaj^ Se gromopočno vnelo bo, si svesto.
(Jovana željno poslušaje si dene čelado na glavo.)
Tibo d' Ark. Kje pa vojščaki hrabri bili so, Sentrailj, Lahu- in Francje ščit krepak, Junakoserčni Dunoa, da sovražnik Tak1 daleč je prisilil brez overka? Kje kralj je sam? mu mar ni 'zgubc take, Deižavnih muk, njegovih mest posipa?
B e r t r a n.
v
V Sinonu zdaj stanuje z dvorom svojim: Vojščakov manjka, stati v bran ni moč. Kaj vodjev serce, hrabrih dlan pomaga, Ko bleda groza trume vse mertudi? Strah neki, kakor od Bo«« poslan, Je o'lo naj serčnejših pogum omamil. Zastonj se klic kneževski oznanuje; Kot ovce plašno skup se stiskajo, Kjer zahrumi tuljenje volčje vollo : Tak' poznbivši staro svojo slavo, Beži Francoz v ozidje varnih gradov. En vitez samo, slišim govoriti, Je združil nekaj male»"a vojščakov, Šestnajst bander, in kralju ž njim se bliža.
Jovana (naglo)
Kako se imenuje vitez?
Bertran. Bodrikur. Pa težko vliitel bo sovražniku, Ki z dvema vojskama ga nasleduje.
Jovana,
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.
Bertran.
Od Vokulera komaj dan hoda.
Tibo d' Ark. Kaj tebi mar, deklina? Po rečeh Ti greš, ki tebi ne spodobijo se!
Bertran.
Zatoraj ker sovražnik premočan je. In kralj nas braniti več ne zamore, Edin oglasno v Vokuleru so Sklenili vdati se Burgunu. Jarma Tak tujega ne nosimo, ostavši V zarodu svojih kraljev; morda tudi Pod staro krono pridemo nazaj, Ce spet se vmirita Burgun in Francja.
Jo v an a.
S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno Rešivec bliža, spravlja se na boj. Pod Orleanom vragu sreča 'zgine, Dognana mera, zrel za žetvo je. Devica prišla z ostrim serporn bode, Ošabnosti bo setvo pokosila, Bo stergala njegovo čast iz neba, Ki je visoko zvezdam jo pridružil. Ne bojte se! Ne bežite! Ker preden Erž rumenila, luna polna bode, Ni konja več britanskega, da pil bi Iz bistrih vod Loare ponosite.
>.. B ertra n. Ah, čudeži se ne godijo več!
J o v a n a. Se še godijo. Bela golobica Letela bode, z orloserdom »grabna Te jastrobe Francozko tergajoče, Razdjala v nič prevzetnega Burguna, Deržave izdajavca; Talbota, Storočnega nebes naskakovavc*; Zasramovavna vere Salsburija; In te otokarje nesramne vse Ko čredo jagnjet bo pred sabo gnala. Gospod jo vižal bode, bojev Bog, On svojo stvar boječo je izvolil,
Bo razodel se po devici šibki,
Ker on je Bog, on sam je vsepremožen!
Tibo d' Ark. Duh kaki nek' obsedel je deklino!
Eemon. Čelada vnema ji pogum junaški. Poglejte! Bliskajo se ji oči, Kot dvojni plain se lici svetite!
J o v a n a. Da slavna ta deržava padla bi? Naj krasnejša, kar večno solnce jih Obsija, raj dežel, katero Bog Kot jedro lastnega očesa ljubi, Da ta nosila bi verige tujca? Tu spodletela je poganom sila, Tu pervi križ je stal, svetišče pervo, Tu prah počiva svet'ga Ludovika, Od tu otet je bil Jeruzalem.
B e rt ran. Jo slišite? Od kod ji prišlo to je Visoko razodetje? Oče d' Ark, Bog čudovitno res vam dal je hčer!
J o v a n a. Da mi bi ne imeli kraljev svojih, Ne prirojenih gospodarjev lastnih ? Da kralj bi nevmerjoč na svetu 'zginil, Ki sveti plug in pašnik ohranuje, Pnstote preobrača v njive plodne, Slobodo sužnom daje, mesta stavi Prijazno krog prestola svojega, Ki slabemu pomaga, hudim žuga, Ki, sam naj večji, ne pozna zavida, Ki človek je in angelj milosti Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež, Od zlata bliskajoč, je zapuščenim Zavetje varno, moč in milost se Na njemu družita, zločin se trese, Pravičnik bliža se zaupno, ino V njegovi senci z levom se igra. Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu Prededov svete ne počivajo
Kosti v deželi, al' jo ljubil bo ? Ki živel mlad z mladenči naš'mi ni, In nam ne zna po naše govoriti, Al' more oče svojim sinom biti ?
Tibo d' Ark. Bog varuj kralja in francozko zemljo ! Mi mirni kmetje smo, ne znamo z mečem Pečati se, ne konja bojnega Krotiti. Čakajmo vbogaje tiho, Nam koga dala zmaga bo za kralja: Saj sreča bojna je osoda božja, Gospod bo naš, kdor krono dene si Na glavo v Remi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Vsak premisli, kar ga tiče! Naj se prepirajo visoke glave Za zemlje last, za krone in deržave; Razrušenje občinsko nas ne straši, Stoje nam krepko pod in gojzdi naši; Naj ognja žar popili nam stališče, Sovražni konj naj žito potepta, Prihodnja pomlad novo cvetje da, In vzdignejo se urno nove hiše.
(Vsi odhajajo j-azun Jovane )
C e t e r t i nastop. J O V » 11 a (sama).
Obvaruj Bog vas, hribi ljubeznjivi! Dolin cveteč, prijazno tihi raj! Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi! Slovo Jovana jemlje vekomaj. Jovana gre, ozir še eden zadnji, Zelene trate, vam! Bog živi vas! In tebe drevje, vas studence hladne, In tebe, jek, doline sladki glas, Ki zvesto se z napevom pesmi snide; Jovana gre, in nikdar več ne pride!
Zapuščam vas na vedno večne čase, O mesta moje tihe radosti! Razkropile po hribih, jagnjeta, se, Pastirja zdaj in varha več vam ni! Že desna moja drugo čredo pase, Kjer na kervavein polju boj germi.
Od zgoraj dano mi je (o povelje, Ne tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horcbovi višavi
V	gorečem germu prikazuje se, Stopiti mu pred Faraona pravi; Ki Davida nekdaj, pastirja še, Zmagavca nad sovražnika postavi; Ki milost zmir pastirjem skazal je, Mi pravi tak' iz drevnega veršiča: »Ti moje boš na zemlji slave priča !"
»Ker kadar bo junake groza zvila, Se nagnil dan poslednji Francije, Mogočno boš moj Oriplam nosila; Kot urna žnjica zrelo stern podre, Ošabnega zinagavca v prah pobila, Mu stergala iz rok dobičke vse ; Z nadušenjein francozki rod navdala, In kronala v otetom Rcmu kralja."
Nebesa so mi znam'nje obljubile,
V	spomin gotov čelada prišla mi; Neznana moč iž nje mi teče v žile, Pogum herubski v sercu mi budi, Nevidne me v prepir ženejo sile, Viharno proč me bitve sla dervi; Vojaški klic zadeva sluhe moje,
Se spinja konj, in- bojna (romba poje!
Medved in cigan.
Po Do.sileju Obradoviču.
Privajenega medveda je cigan na lancu po fergu vodil , da je plesaje gospodarju živež služil. Nekega dne medved cigana zaprosi, ne bi li mu mogel kako rogov narediti, rekši da bi mu kaj lepo stali, zlasti kadar se po koncu postavi in po dveh nogah pleše. To je lahko, odgovori cigan, ali poprej si moraš dati ušesa odrezati. Ušesa odrezati? reče medved, umolkne, pa se kmalo spet premisli. Če ni drugači, veli, naj grejo ušesa! Siromak
■it
stisne zobe in zaječi, ali poterpi. Cigan se odpravi, najde nekake roge in se verne s svedrom in s sekiro. Dobro, da neseš roge, ali.čemu ti bo sveder in sekira? Cemu? da ti prevertam čelo in nabijem roge Da mi prevertaš čelo? hodi. da te ne vidim, pa nosi roge sam, jaz jih nečem. Oj, jaz bedak in tri krat bedak! ne maram, da sem tolike bolečine terpel in jih še terpim, temuč da moram zdaj brez ušes hoditi.
Ta basen uči: Nihčer naj si ne želi tega, kar ni za-nj; nihčer naj se ne vtika v to, česar ne ume.
Ii a v d o n.
Narodna pesem.
Ej stojaj, stojsj, Beligrad, Za gradom teč' erdeča kri, Za gradom teč' erdeča kri, Da b' gnala mlinske kamne tri.
Tam Lavdon vojvoda stoji, Kervavi meč v rokah derži; On hoče 'meti Beligrad, In turško vojsko pokončat'.
Ošaben Turk se mu smeji, In Lavdonu tak govori: Si prišel mene ti častit, Al' prišel zajcov si lovit?
■Ne prišel zajcov sem lovit, Al' prišel tebe sem častit: Te skoro s krugijami škropil, In s černim prahom bom kadil.
Cesarske puške pokajo, Turške gospe se jokajo ; Cesarski bombe mečejo, Se Turki 'z grada vlečejo.
Glej, tak mogočen Lavdon jc Premogel vse sovražnike ; In dokler Beligrad stoji, Naj slava Lavdona slovi.
Riba beluga Cacc'Penser huso).
Spisal J. Navratil.
Hiba beluga je jesetri, s ktero v en red spada, jako jako podobna, toda veliko vekša od nje. Naravoslovec Pal-las je popisal belugo, ki je bila 28 centov težka in kakih 40 črevljev dolga. Navadna dolžina pa znaša po 20 do 25 črevljev, naj vekša dolžina jesetre. Tudi se nahaja belug več kot jeseter. ^Po herbtu so beluge bele, po trebuhu belkasto-žolte. Ščiti, ki jih imajo po sebi kakor jesetre, starim odpadajo. Med verstami ščitov raste sem ter tje drobno koščeno, na verhu ostro zernje, in ob herbtuih ščitih leži versta zvezdastih ščitkov ali terdnih lukenj. Vse čreva so ji černkaslo-višnjeve, golt in želodec velika, mehur vampast, spred okrogel, na herbtišče s posebnimi vezmi pripet, po verhu bel. zdolaj černkast. V vertavkah so tri votline: pervo napolnuje nekak mleziv sok, kteri se od glave do plavute repnice razprostira in skuhan sterjuje. Ujete beluge nekako krulijo. To delajo tudi pritiskane.
O derstenju sušca in aprila mesca se preseljujejo v reke, po kterih se iker iznebujejo, derzaje se po terdnem dnu. Jajčniki ali ikerniki so silno veliki; v časih imajo po tri miljone jajec v sebi.
Beluga je jako požrešna riba V njenem želodcu nahajajo razun manjših rib tudi povodne ptice, morske psičke, terstje in kosčeke lesa.
Živi beluga v Kaspijskem in Cernem morju, kakor tudi po rekah, ki se v to dvoje morje iztekajo, sosebno v Volgi in Donavi, po velikih jezerih tatarskih, v reki Uralu i. t. d. V morju Baltiškem in v nobeni reki tega morja je še niso našli.
Beluge so prehajavke, ktere sušca mesca proti morskim bregom ver.šijo, kjer morsko vodo sladka voda oslaj-šuje. V reke se take veršela v časih tako zaganjajo, da jeze predirajo in da jih morajo s kanoni streljaje odganjati. Na zimo se ulegajo beluge po rekah versta vštric verste na dno, in lako prezimujejo. Preden sc v globočino * spušfajo, švigajo po verhu. Prezimovaje ne zauživajo nič | drugega kot mlezivino, iž njih kakor znoj puhtečo, riba ribo oblizovaje.
Mično popisuje Pallas navado, beluge v Volgi loviti. Beluge prehajajo, piše Pallas. prej kot jesetre v sladke vode derstit, vekši del sredi zime, dokler reke še led pokriva. O ti dobi narejajo iz kolov, ki jih povprek v vodo zabijajo, terdne zagraje, ktere belug ne prepuščajo. Samo na sredi ima zagraja luknjo, skozi ktero ribe lahko smu-kajo. Na drugi strani proti reki na obeh plateh luknje pa je kobalja iz desak tako napravljena, da vozki konec proti zagraji gleda. Na kraju vozkega konca kobalje puščajo votlino, ktera v spleteno, pred votlino postavljeno ograjo ali shrambo sega. Nad votlino je zapor, nad tem stoji na stolpih hišica, v ktero se hodijo ribarji, kadar nimajo zvunaj dela, gret in počivat. S čim ktera beluga skozi luknjo v spleteno shrambo priplava, kar ribarji po plahitanju vode soznavajo, spuščajo zapor pred votlino, da ne more nazaj. Nato vzdigujejo z vervmi na vretenih premakljive tla iz ograje, in zdaj ribo lahko povezujejo.
Gmelin je popisal posebno navado, kako beluge okoli Astrahana lovijo, ktere se o začetku zime po velikih votlinah primorja skrivajo, da bi ondot prezimovale. Ondaj se zbira veliko veliko ribarjev, ki si za vladanje lova vodnika in več podvodnikov izvoljujejo, kterim vso potrebno oblast in moč dajejo. Kodar je taka navada, ne sme nikdo belug kako drugači loviti. Veliko čolnov je pripravljenih, kakor da bi se na morsko vojsko napravljali. Tiho tibo se bližajo zdaj od vseli strani pribežališču ribjemu. Nihčer ne sme na glas govoriti ali ropotati; vse se mora na tihem goditi. Po danem znamenju pa začinjajo kričati in kričijo, da ne bi bilo germečega Boga slišati. Preplašene ribe begajo iz svojih lukenj na verh, in ribarji jih sačijo zdaj z mrežami in saki že prej nastavljenimi, da je veselje gledati. Tako jih na leto nad sto jezer ujemajo. Kozaki ob bregih Volginih prebivajoči jih pa po navadnih krajih , prebivši led, na dnu reke z drogi nabadajo in tako izpod leda vlačijo.
Meso ni nič kaj dobro, slabje kot drugih rib tega podreda, kakor jeseter i. t. d. Kakor iz jajec jeseternih, napravljajo ikro tudi iz jajec beluginib, ki do malega tretjino vse teže ribine znašajo, pretepaje jih z biči in pretiskovaje jih skozi rešeta, da se luščijo. Potem jo me-
čejo v sodičke. Za pozimsko jed jo nasuljajo, za poletno malo ali čisto nič. Tudi iz mehurja te ribe, namreč iz zno-tranje kožice mehurjeve, narejajo ribji klej, ki ima v nemškem jeziku po ti ribi posebno ime ,/HausenbIase." S klejem in z ikro Rusi dobro teržijo. Belugin kamen, ki ga nekteri drago plačujejo, sluje kakor zdravilo, pa po nezaslu-zenem. Kožo belugino rabijo Rusi po vaseh namesto stekla za okna.
Zložil M. Valj a vec.
Vbogljiv bil sem zmir vam, mati, Vbogljiv čem vam zmir ostati, Znajte, da mi vaše želje So in bodo zmir povelje.
V čast mi to je, v čast in slavo, Da grem branit očetnjavo; Spolnit' domovini želje Mi je radost in veselje.
Znajte, mati ; domovina, Znaj, da pravega 'maš sina; Čem junaka se skazati, Za junaka zmir veljati.
Kar so, Cesar, želje tvoj<3, To so tudi želje moje; Ti pa, blaga domovina, Priznaj zvestega me sina.
Grem na vojsko, grem na brambo, Domovini mili v hrambo ; Toča na te čem se vsuti, Kdo da sem, sovražnik, čuti!
Puško iinam kar pripravno, Meriti znam dobro, ravno, Kadar sprožim, pade eden, Smerli ne vbeži nobeden.
Meč imam, sukati zna ga Desna moja, da vse zmaga;
Petkrat mahnem, pet jih pade, Prav zadeti roka znade.
Ko pa vojska je končana, Zmaga v roke nam podana, Vernil hom se v oeetnjavo, Venean s hrabrenosti slavo.
Če od smertne padem rane, Od sovražnika poslane, Smerti bodem vmerl junaka, Oj, preslavna smert je taka!
Nate desno roko mojo, Mi k sMvesu dajte svojo; Naj poslednjič vas objamein, Ter slovo od vas uzamem.
Domovina, bodi zdrava! Sreča klij ti vedno prava; Naj grem, čas se boja bliža, Bog naj pote moje viža.
Pripovedke iz češke historije.
Spisal Fr. Miklošič.
Gosta tema nam zakriva naj starše zgodbe vseh, tudi naj izobraženejših narodov, le po malem ta tema odhaja, in več ko eno stoletje prehaja, prej ko nam jasna luč prave historije zasveti. To tudi ne more drugači biti. V pervi dobi se ljudje s silno potrebnimi rečmi pečajo: živeža si iščejo, proti divjim zverem se branijo, s sovražniki se bojujejo, in tako ne bi utegnili svojih zgodeb pisati, če bi ravno pismo imeli in na tisti stopnji izobraženosti stali, brez ktere zgodbe se pisati ne dajo. Kar iz perve dobe zgodovine naroda vemo, je z vekšino vzeto iz pisavcov drugih narodov, in se naj več tiče vunanje historije, kako je namreč ta narod in s kim se je bojeval, ktere dežele in mosta je plenil in tako dalje. Kar je od notranje historije do nas prišlo, se nahaja v pripovedkah samega naroda. Ali ko to, kar narod od svoje historije pripoveduje, ni nikoli napisano, temuč
v pameti naroda shranjeno bilo, si lahko vsak misli, da ne more vse, kar se tako pripoveduje , istina biti. Nekaj istine je pa tudi v teh pripovedkah, ali koliko, to preudariti ni lahko. Take pripovedke so tudi sledeče iz češke historije.
1. C eh i n Leh.
V naj starših časih sta v karpatskih gorah živela dva brata, Ceh in Leh. Ko so se ljudje tam za pašnike posva-dili, sta brata s svojimi ljudmi, okoli šest sto oseb, iz tistega kraja odšla in, novih selišč iskaje, se proti severu napotila: kneza sta pred ljudstvom jezdila in pred njima so nosili žolto zastavo, na kteri se je vidi 1 čern orel z razpro-stertimi perotmi. Zadnjič prideta v deželo Bojev, tam si njuni ljudje pod visoko goro šotore razpnejo, se počijejo in se ogledajo in vidijo, da je zemlja blažna. Brata na verh gore ideta, se ozreta in vidita zemljo rodovitno, polno šume, po tem najdeta tudi ribovite vode, in to vse svojcom oznanita. Drugi dan pri razsvitu pozove Ceh vse svoje pleme in vse, ki so ž njim prišli, sede na panj in govori bratu, prijateljem in tovaršem: Počinite tukaj in prinesite hvaležni dar bogovom, ki so nas semkaj pripeljali: to je dežela, ktero sem vam obečal, in ker je toliko prijetna in rodovitna, dajte ji zdaj ime. Tedaj so vsi, ki so ž njim bili prišli, kakor iz enih ust in kakor od boga navdahnjeni za-vpili: po kom bi se dežela^mogla imenovati, če ne po tebi, ki si nas vodil, po tebi,. Ceh! pravičnoje, da se po tebi imenuje Ceska to je Cehova dežela. Celi tedaj na noge vstane in oči k nebu vzdigne; in po tem se na zemljo verže in jo poljubi, in spet vstavši,roke k nebu vzdigne in zemljo blagoslovi, ki so mu jo bogovi dali. On je s svojim ljudstvom tiim ostal in se ž njim razprostranil, in ljudstvo je živelo mirno in delavno, pošteno in gostoljubno. Devet let po prihodu v češko deželo, ko je prostora za vse ljudstvo zmanjkalo, Leh od brata slovo vzame in s svojim ljudstvom proti solnčnemu vzhodu odide; k tistim pa, ki so ostali, ko so ga nagovarjali, naj predaleč od njih ne hodi, pravi: Dragivbratje in tovarši, tretji dan pred zorjo idite na visoko goroRip; kjerkoli da sem, hočem velik ogenj užgati; kjer ogenj in diui vidite, tam sem se naselil s svojimi Jjudmi. Tako se je zgodilo. Leh je pervo mesto, ki ga je na Češkem
sozidal, Kourim, to je po^ slovenski dim imenoval. Gora Rip pa, pod ktero se je Ceh s svojimi ljudmi naj pervič ustavil, se danes nemški zove gora Svetega Jurja. Ceh pa je še živel sedemdeset let in tedaj je umeri; vse njegovo ljudstvo ga je objokovalo.
2. K r o k in n j e g o v e hčeri.
Po časih Ceha in Leha je ljudstvo dobilo vladarja, ki se je Samo zval: to je bilo, kadar je kralj Dagobert med Franki vladal, Samo pa je gospodoval nad Cehi in Slovenci. Boj se vname med Snmo-tom in Dagobertom, kralja se snideta blizo Vogastisberga: tri dni se borita, veliko jezer ljudi pogine. Samo je premagal in na nič djal vso Dago-bertovo deželo. Po Samo-tovi smerti pa na Češkem ni bilo vladarja": vsako pleme je imelo svojega starejšina, ki so ga vladjka zvali. Eden izmed teh slarejšinov bil je Krok, ki je po modrosti in pravici v celi deželi slovel, in ljudstvo si ga je sodnika in poglavarja izvolilo. Nad Čehovim grobom so ga na Čehov stol posadili, njegovo palico mu v roke dali, glavo mu s Čehovo čepico pokrili in mu obečali, da vselej bodo njegovim postavam pokorni. Ljudstvo je svojega modrega poglavarja serčno ljubilo, in mu, res samo iz lesa, na visoki gori gradu podoben hram sozidalo, sebi pa okoli gore hiše napravilo, in grad in mesto sta se zvala Budeč. Po tem je Krok po celi deželi mesta sozidati dal, med temi tudi svoj grad Psary. Krok je bil ne samo pervi sodnik in poglavar dežele ampak tudi pervi duhovnik; imel je dar preroštva, kterega je svojim hčeram predal, ki jih je troje imel, vse čudežno lepe, in še modrejše, kakor jim je oče bil. Naj starša se je imenovala Kasi: ta je vedila vse moči zeli in kamenja, bila je izkušena v vračenju vsaklerih bolezni in v prerokovanju; mlajša hči, Teta po imenu, je učila ljudstvo bogovom gajev, rek in gor služiti in jim darove prinašati; najmlajša, pa tudi najlepša izmed sester, seje zvala Ljubuša: ta je svoje sestre tudi po modrosti presegla in pravilo seje, da na svetu ni žene ne moža, ki bi ji po modrosti enak bil. Po devetintridesetletnem vladanju je Krok umeri, in ljudstvo, ko je njegovo smert zaslišalo, je jokaje bežalo iz hiš in bajt, kakor bčele po matici. Ljudstvo jeKrokovo truplo poleg Čeha pokopalo in poleg Krokove
žene Nine, od nekoliko let že mertve, je v grob mnogo bogatih darov zdevalo, na grob velik kamen navalilo in se po njem milo jokalo.
3. L j u bu ša.
Kadar so po Krokovi smerti njegove hčeri svojega očeta imetek dobile, so pri delitvi vadljale. Kasi je dobila deželo proti severu, Teta proti zahodu, in Ljubuša proti vzhodu z očetovim gradom Psary imenovanim. Daleko po deželi je Ljubuša slovela in Jjudjevso k nji prihajali bodočnost zvedavaje in da bi jim sodila. Živela je lep izgled vsemu ljudstvu, in to si jejo enoglasno sodnico in kneginjo izvolilo. Ljubuša je grad Psary uterdila in razprostranila. Go-stokrat je tam na visoki pečini sedela, od svojih devic okro-žena, in zamišljeno dol v kraj gledala, sodila in prerokovala. Nekega dne je zapovedala, naj se grad več ne zove Psary, ampak Ljubin. Srebro in zlato, ki se je po deželi sem ter tje nahajalo r so k nji nosili, in ona je perva začela rudo kopati.
v	>
4. Železna miza.
Ko je Ljubuša nekaj časa v deželi vladala, jo je ljudstvo prosilo, naj bi se omožila. Tedaj je ljudi na zbor pozvala in jih opominjala, naj bi od te prošnje odhenjali. Ali ljudstvo je stanovitno pri svoji želji ostalo in hoče imeti kneza. Naj bode! pregovori Ljubuša, na noge, k vodi, ki seji Bela pravi, tam bote pri vasi Stadici našli njivo in na nji moža, ki oije z dvema brezastima voloma. Ta naj bo vam knez! Tedaj je izbrala trideset mož, pervakov cele dežele, jim zapove s seboj vzeti kraljevsko suknjo in plašč in novega gospoda iskat iti. Poslanci jo poprašajo, po kakem znamenju bi ga mogli spoznati in Ljubuša reče: vzemite s seboj mojega konja sivca, ki ga jašem; ta naj pred vami teče, ta bo moža zagledal in vam po lierzanju in drugih znamenjih oznanil, da je on, kterega iščete. Našli bote svojega kneza, ko bo na železni mizi obedoval, in bogovi mira vas bedo branili. Možje se na pot podajo: Ljubušin konj, ki pred njimi teče, dirja proti goram, k vasi Stadici, in tretji dan najdejo moža na njivi, ki z dvema brezastima voloma orje; pohlevno ga pozdravijo, ali on jim ne odgo-
vori. In konj začne herzati in pade pred kmetom na zemljo, ki se je klical Premysl. Ljubušini poslanci mu tedaj kneževsko suknjo in plašč pokažejo in mu oznanijo, kar jim je bilo naročeno. Pfemysl pa leskovico, ki jo je v roki imel, v zemljo vtakne in vole razpreže rekoč: vernite se, od koder ste prišli. Pri tem se voli v zrak k oblakom vzdignejo in tam v višini kratek čas visijo; skoro pa se spustijo in grejo proti pečini, ki se odpre; voli v predor vnidejo in pečina se kmalo zapre; in glej, iz pečine že vre vodica takega duha kakor iz stale Leskovica pa, ki jo je bil kmet v zemljo vteknil, je koj zeleno listje in tri mladike pognala; tudi tri lešnjaki so se pokazali. Poslanci Ljubušini to viditi so ostermeli; več pa še so se začudili, ko je kmet plug prekucnil, na lemeš kos kruha in sira djal, da bi obedoval, in tudi tujce povabil. Tedaj so vidili železno mizo, od ktere je Ljubuša govorila. Od leskovih mladik ste se dve poseh-nili in samo tretja je zelenela. Pfemysl vidivši, da se poslanci čudijo, jih vpraša: čemu se čudite? mnogi iz mojega zaroda bodo v ti deželi vladali, vselej pa bode le eden knez izmed njih. Vaši gospe ni treba bilo toliko hiteti. Ce bi vi bili prišli kasneje, ko bi že vso to njivo bil izoral, bi ta dežela vselej obilno kruha imela, in te mladiki se ne bi bili posušili. Tako pa bo v časih lakota. Ko so ga poslanci vprašali, zakaj na železu obeduje, jim je odgovoril: moj zarod vas bo z železnimi šibami tepel. Po obedu so Premysla v dolgo suknjo in plašč oblekli in mu nove solne obuli, on pa je vzel svoje stare, ki si jih je bil iz lipove skorje napravil in z lipovim ličjem sošil, in to k večnemu spominu odroda pervega kneza. Ko se je kneginjinemu sedežu bližal, mu je Ljubuša v lepi opravi s svojima sestrama in z vsem ljudstvom na proti prišla, ga prijazno pozdravila in si ga v zakon izbrala. Od njega, pervega kneza češke dežele, je prišla šega, da se je pri vsakem kronanju na češkem pred kraljem merica lešnjakov izsipala, ktere prebivavci vasi Stadice so dati morali, ki drugega davka niso imeli; pri kronanju so kralju tudi kazali kmetovske šolne iz lipove skorje, kteri so se kakor sveta reč od roda v rod hranili, da bi se kralju po pripodobi naznanilo, naj bi po sledili svojega prededa hodil. Le za husitskih bojev so se ti solni izgubili. Leskovica pa se ni osušila in še dan današnji jo kažejo v vasi Stadici.
5. Praga.
V drugem letu vladanja Premyslovega lep letni dan stopi Ljubuša s svojim možem iz grada Ljubina in od svojih služabnikov okrožena zleze na pečino, na kteri je že dostikrat prerokovala. Tudi zdaj v preroškem duhu govori: vidim v duhu mesto, kterega slava bode še do nebes segala. Tam v hosti, tri sto koračajev od todi, kjer potočec v dolinici teče in se v Voltavo vliva, tam , kjer sterma in kamena gora Petrin se vzdiguje, najdete sred loga moža, kteri prag za hišo teše in, ker tudi velikaši se priklanjajo na pragu, naj mesto, ki se bode tam sozidalo, se zove po pragu. Možje se na pot podajo, in ko v log pridejo, najdejo moža, ki je bil hrast poderl in ga teše; ko ga vprašajo, kaj dela, jim odgovori: prag. V tem kraju je tedaj sozidano bilo veliko in lepo mesto, ktero se po pragu zove Praga.
Zabavljica.
Zložil F. Prešeren
Apel podobo na ogled postavi;
Ker bolj resnico ljubi kakor hvalo, Zad skrit vse vprek posluša, kaj zijalo Neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti črevljarček se vstavi; Ker ogleduje smolec obuvalo, Remenov meni, da ima premalo ; Kar on očita, koj Apel popravi,
Ko pride drugi dan spel mož kopitni, Namest', da bi šel dalj po svoji poti, Ker črevlji so pogodi, meč se loti ;
Zaverne ga obraznik imenitni,
In tebe ž njim, kdor napčen si očitar, Rekoč: »Le črevlje sodi naj kopitar 1"
Marija Terezija.
Po H. Meynertu.
Po tako imenovani pragmatični sankciji, v ktero so bile poslednjič z domačimi deželami vred tudi vse večje evro-pejske vlade privolile, je prevzela Marija Terezija, omoživši se leta 1736 z vojvpdom lotarinskim Francom, po smerti očeta Karla VI. dvajsetega oktobra 1740 z nazivkom ,/kraljica ogerska in češka" vlado vseli dežel avstrijanskih. Drugi dan potem, ko si je bila moža Franca za sovladarja izvolila, t. j. 22. novembra 1740, so seji na Dunaju po stari šegi kakor možkemu vladarju poklanjali in ji vernost prisegali. S posebno priljudnostjo in redko lepoto si je mlada kraljica, ondaj v 24. letu, serca vseh, ki sojo vidili, pridobila.
Cesar Karel VI., ki ni imel možkega naslednika, je htel hčeri Tereziji z imenovano deržavno pogodbo nasledstvo zagotoviti. Ali komaj on oči zatisne, se oglašajo vladarji od vseh strani, tudi taki, kteri so bili pragmatično sankcijo podpisali, ter ji hočejo eni nekoliko, eni pa vse dežele vzeti.
Pervi je bil volitni knez parski Karel Albreht, ki seje vse dedine lastil, dasi se je bil, jemaje Marijo Amalijo, hčer cesarja Jožefa I., vseh pravic do avstrijanskih dežel odpovedal. Parski poslanec na Dunaju se je celo prederznil mahom po pogrebu Karla VI. vsem dvornim oblastim Dunajskim ukaze poslati, da morajo njegovemu gospodarju kakor pravemu nasledniku pokorščino obečati.
Francozka, že davno nakanivši Avstrijo podreti, je zdaj druge deržave marljivo soper Terezijo podkurjala. Ona je pregovorila kralja Filipa V., da se tudi on za vso dedino oglasi, ker je po Ani, ženi Filipa II., hčeri cesarja Maksimilijana II., iz špansko - avstrijanske rodovine izhajal.
Podpihovan po drugih se oglasi za dedino tudi kralj poljski, volitni kuez saksonski Avgust III., ki je imel hčer cesarja Jožefa I., Marijo Jožefo, za ženo, čeravno se je bil ž njo vred tudi on vseh pravic do avstrijanskih dežel odpovedal.
Kralj sardinski, Karel Emanvel III,, je htel imeti vojvodstvo Milansko, zato ker je izhajal iz roda Katarine, Berilo.	N	7
hčere Filipa II., kralja španskega, ktera je bila 1585 Karla Emanvela I., vojvoda savojskega, vzela.
Naj večja nevarnost pa je žugala iz Pruskega. Kralj pruski, Friderik II., kterega je bila Avstrija, ko mu je oče po življenju stregel, smerti rešila, se oglasi iznenadi za štiri knežije šlezke, dasiravno so se bili spredniki njegovi vseh pravic do teb knežij odrekli. Dobro vede pa, da ne bo mogel krivičnega terjanja drugači kot z vojsko dognati, zagrabi Friderik uemudoma^za orožje, in dere, vojske ne napovedavši, na ravnost v Slezijo.
Proti vsem tem mogočnim sovražnikom je bila Marija Terezija, ženska glava, sama, s slabo vojsko, brez tuje pomoči: zares prevelika stiska; toda serčna kraljica (cesarica je pozneje postala) ne obupa, in se možki ustavlja vsem, verovaje v pravico in v ljubezen podložnikov svojih.
Friderik je svojega poslanca, planivši že v Slezijo, na Dunaj odpravil s sporočilom, da ga je volja, Terezijo, ako mu vsaj spodnjo Slezijo prepusti, vseh zvunanjih sovražnikov braniti, ji dva milijona denarjev posoditi in možu njenemu k časti nemškega cesarja pomagati. Zapeljive ponudbe v toliki sili! Terezija jih možki zaverže, ker niso bile poštene. Berž zapove ^serčna kraljica vojvodu Brownu vojščake, kar jih je v Sleziji, zbrati; ali komaj 3000 jih nabere, in ne morePrusom ubraniti, da se ne bi če dalje bolj po Sleziji razprostirali.
Nepreplašena pošlje Marija Terezija vojvoda Neipperga nad prusko vojsko, ktero on v pervi bitvi blizo Molvice otepe, dasi je bilo naših veliko manj kot Prusov, dasi so imeli naši lesene, Prusi železne nabijavnike. V drugi bitvi blizo tiste vasi in tisti dan (10. aprila 1741) je pa premagal pruski vojvoda Schwerin naše, kterim so se bili leseni nabijavniki polamali. V takih revah in nadlogah je porodila Terezija (13. marca 1741) sina Jožefa. Kmalo za tem (26. junija 1741) si je dala v Požunu krono ogersko na glavo postaviti.
Ce dalje hujše se zbirajo hudourniki nad Avstrijo. Dokler Prus merzko po Sleziji gospodari in si mesto za mestom svoji, podpihuje Francoz vladarje evropejske proti Tereziji in napravi Španca, da se združi ž njim vred soper njo (18. maja 1841) s knezom parskim, kterim so sepozneje
tudi pridružili volitni knez falški, kolonjski in saksonski, kralj sicilijanski, sardinski in pruski Vse je bilo že dokončano, kako bodo Avstrijo raztergali, in komu bo kaj. Friderik je kupil od volilnega kneza parskega grofijo Kladsko za lepe denarje, dasi ni imel ta nikake pravice do nje. Tako je imel zdaj Friderik vso Slezijo v svojih rokah.
Med tem se vnema vojska z Avstrijo tudi od drugih strani. Avgusta mesca 1741 se vzdigne velika vojska fran-cozka, priruši s parsko na Zgornjo Avstrijo in vzame Li-nec, kjer se je dal volitni knez parski, ki je ob enem tudi po kroni nemškega cesarstva hrepenel, za velikega vojvoda avstrijanskega razglasiti. Francozi so bili prispeli v bližnje kraje glavnega mesta Dunajskega, ki se je že obsede balo. V ti hudi stiski gre Marija Terezija na Ogersko v Požun. Veličastno, v černo oblečena pride v deržavni zbor, toda ta dan ne z detetom sinom Jožefom, (kterega je pa dala pozneje enkrat v zbor prinesti) in toži, po latinski govore, poslancom ogerskim, pa ne le, kakor večji del mislijo, poslancom samo madžarskega, ampak tudi slovenskega naroda, svojo nadlogo. Iskreni govor in lepota mlade kraljice vžge zbranim poslancom in poslušav-com serca tako, da sablje potegnejo rekoč: ,/Moriamur pro rege nostro." Mož beseda so bili. Se tistega dne začnejo vojsko zbirati, denarje in druge potrebne reči za vojsko nabirati, ter spoznajo kraljičinega moža Franca za njenega sovladarja. Od vseh strani so vojščaki vreli Tereziji na pomoč. Franc Trenk, učen mož, pa serčan junak, je zbral sam na svoje stroške med junaškimi Serbi kerdelo strašnih šerežanov.
Med tem krene združena vojska parska, francozka in saksonska namesto proti Dunaju na Cesko in vzame Prago, kjer se da knez parski (7. decembra) za kralja češkega raz-klicati in kronati. Friderikv pomagaje Francozom in Parcom, jemlje s svojo vojsko po Ceskem in Moravskem mesto za mestom, grofijo Kladsko že poprej v svojo oblast dobivši. Imel je v rokah Kraljev Gradec, Pardubice, Litomerice, Boleslav in Olomuc. Tačas je Francija tako kovarila, da so volitnega kneza parskega (12. februarja 1742) za nemškega cesarja izvolili, kteri se je za Karla VII. štel.
V toliki revi se usmilite kraljice, od vseh strani po
krivici stiskane, vlada angličanska in holanška. Obe vladi, ki ste Tereziji že poprej v denarju pomagali, sklenete zdaj. sankcijo pragmatično tudi z orožjem braniti. Angličanska, honoveranska, pozneje tudi hesovska in holanška vojska gre za Terezijo v boj, Angličansko brodovje je branilo Spancom na Laško.
Z novo nado se vzdigne zdaj Terezija nad sovražnike. S 30.000 možmi, med kterimi je bila tudi jaka vojska po Ogerskem nabrana, stopa vojvoda Khevenhuller na ravnost na Parsko, ter se polasti, potem ko je bila naša vojska izgubljene mesta: Steier, Enns, Linec in Pasava sovražnim rokam preotela , glavnega mesta parskega ravno tisti dan (12. februarja 1742), kterega se je dal volitni knez parski v Frankfurtu za nemškega cesarja kronati. Berž je bila do malega vsa Parska v rokah Avstrijancov. Strašno so razsajali po nji šerežani Trerikovi, dokler so novega cesarja v Frankfurtu reve in nadloge terle.
Med tem prekorači (10. marca) francozko kerdelo Kajno in primaha na Parsko. Saksonci uplenijo terdnjavo Heb (Eger).
Dokler se mora^Terezija s Francozom in Parcom boriti, prilomasti Prus na Cesko in Moravsko, kjer je naše blizo Hotuzic (17. maja 1742) premagal, toda izgubivši veliko svojih, šestnajst zastav in 3000 konj. Po pogodbah mira sklenjenega v Berlinu.(28. julija 1742) je morala Terezija Frideriku skoro vso Siezijo in Kladsko prepustiti, Friderik pa obečati, da bo Angliji in Holandiji vse plačal, kolikor je bila ktera Avstriji posodila. Avgust III,, ki je brez dobička ostal, potegne zdaj z Marijo Terezijo.
Težkega serca je Terezija Siezijo izgubila, težko jo pogrešala; toda sto izgubo se naj nevarnejšega sovražnika znebi: z dvojnato močjo se po tem drugim brani.
Kmalo nato (16. decembra 1742 po noči) je moral Francoz iz Prage, kamor ga je bil Karel Lotarinski s knezom Lobkovicom zagnal, bežati. Za malo časa je Terezija spet vso Cesko v svoji moči imela; 12. maja 1743 so jo v Pragi za kraljico češko kronali.
Tudi kralj sardinski se zdobrovolji ž njo, preverivši se, da združencov ni volja pomagati mu, da bi Milan dobil, ter ji pomaga, prejemši za to ad kralja angličanskega pomoč v denarjih.
Kralj sicilijanski je mislil bratu Filipu z vojsko pomagati; ali Angličani ga prisilijo k nobenostranosti. Na zimo odpravi Filip drugo špansko vojsko na Savojsko.
Dokler so naši sovražnika iz Ceske trebili, se je Karel VII. Menihova polastil, ali za nekoliko mescov (9. junija 1743) mora pred našimi drugič iz svojega prestolnega mesta bežati. Francoz, ne maraje za-nj, jo unaša proti Rajni. Terezija je imela zdaj vnovič vse dežele parske v rokah. Prebivavci so ji morali pokorščino obečati, Francoz pa iz zadnjega kota bežati, kterega je vojska angličanska, hanoveranska, hesovska in naša, združene za brambo pogodbe pragmatične, 27. junija pri Dettingenu do dobrega posekala.
To daje Tereziji serce, Francoza še bolj ponižati; toda po needinosti seje namen, da bi KarelLotarinski v Francijo planil, pervič pokazil. Vojvoda Lotarinski se verne na Parsko. Špansko vojsko, ki je mislila s pomočjo Francozov razun Savoje tudi Piemont v pest dobiti, sta pa vojvoda Traun in sardinski kralj dva krat pobila (februarja in oktobra mesca 1743).
Zdaj mahne Ludovik XV. z Mavricijem Saksonskim na Nizozemsko avstrijansko in vzame z veliko vojsko več mest.
Med tem zadervi Karel Lotarinski Parce za Rajno, pretira Francoza in se bliža Lunevillu in Strasburgu. Ta sreča vojvoda Lotarinskega v vojski začinja Frideriku glavo beliti. Skerbi ga zaSlezijo, ktero je Terezija tako težko pogrešala. Se bolj se prestrašj kralj, soznavši da sta se (13. septembra 1743)soper Spanca in Sicilijanca s Terezijo Angličan in Sardinec združila in ji vse dedne dežele zagotovila.
Berž berž se Friderik skrivaj s Francozi, s Karlom VII. in z drugimi^pogodi in prihiti (24. avgusta 1744) z 80.000 vojščaki na Cesko, vzame Prago po šestdnevni oblegi in za njo velik del Ceske, ktero je mislil s Karlom VII. deliti. Ali na naglem prisope vojvoda Lotarinski od Strasburga nazaj, ter se združi z vojsko ogersko, ki je bila iz Parskega prihitela: Prusi morajo, veliko izgubivši, iz Prage in iz vse Ceske v Slezijo bežati. Iz Prage begajoče dotečejo serditi šerežani in jih veliko posečejo.
Tačas se pa polasti Francoz Freiburga in plane na Nizozemsko. Na Laškem jev moral vojvoda avstrijanski Lobkovic, zapodivši s perva Spance na Neapolitansko, ker ni imel dosti vojske, v Lombardijo pobegniti. Parska zdaj naše vojske toliko da ne prazna, pride razun štirih mest, spet Karlu VII. v roke, kteremu pa prevelike skerbi že 20.jan-varja 1745 življenje končajo.Sin Maksimilijan Jožef, ki je moral po očetovi smerti pred Avstrijanci iz Menihova bežati, dobi parske dežele le tako nazaj, da se vseh pravic do dežel avstrijanskih odreče, v pogodbo pragmatično privoli in obeča za nemškega cesarja moža Terezijinega voliti. An-gličan. Holandec in Saksonec ponovijo staro zvezo z Avstrijo v Varšavi 8. janvarja 1745.
Dokler pa se ti pogajajo, posedajo Francozi na Nizozemskem mesto za mestom; zastonj se jim ustavlja vojska združencov,- 4. junija 1745 pobije Friderik naše v kervavi bitvi Strigovski (Striegau), se privali za njimi vnovič na Cesko, in premaga naše 30. septembra blizo Zarova (Sorr).
V ti nesreči je pa doživela Terezija tolažbe in veselja, da so njenega moža Franca za nemškega cesarja izvolili in ga 4. oktobra 1745 v Frankfurtu kronali, kamor je bila ž njim tudi ona prišla. Z veliko častjo so sprejeli Dunajčani cesarja in cesarico, ko sta se v prestolno mesto vračala.
Pobivši tudi Saksonce pod vojvodom Rutovskim, preden jim je mogel Karel Lotarinski na pomoč prihiteti, se pogodi Friderik s Terezijo v Draždanih 25. decembra tako, da mu je obečalaSlezijo s Kladskom vred za zmirom prepustiti; on pa je Franca I. za cesarja spoznal.
Po daljnih srečnih in nesrečnih bojih na Laškem in Nizozemskem, v kterih je cesarici poslednjič tudi Rusija pomagala, je bil mir Ahenski sklenjen. Terezija je Slezijo Frideriku z nova poterdila, Parmo , Piacenzo in Guastallo pa Infantu donu Filipu dala. Vse drugo je pri starem ostalo kakor pred vojsko. Franca I. so za cesarja poterdili, poter-dili tudi pogodbo pragmatično.
Z mirom Ahenskiin je vojska za dedino avstrijansko jenjala. Ker je pogodba pragmatična nazadnje obveljala, se sme reči, da je Marija Terezija to vojsko zmagavski končala, zakaj od izgube Slezije in nekoliko kosčekov na Laškem ni
vredno govoriti v primeri s tem, kar soji hteli mogočni sovražniki po sili vzeti.
Čas mira po tolikih nadlogah je rabila Marija Terezija s pomočjo modrih mož, posebno s pomočjo slavnega ministra (od 1764 kneza) Kaunica , za prekoristne naprave in poprave vderžavi.
Dasi je bila izgubljena Slezija majhina izguba, je ni mogla Terezija vendar nikakor pozabiti. Jako rada bi to deželo nazaj dobila. Modri Kaunic spozna berž, da bi se trebalo naj prej s Francozom sprijazniti, kteri je Avstrijo le po stari navadi brez sile sovražil. To je prebrisana glava Kaunicova tudi po sreči opravila.
Zdaj , 1740, je združena Terezija s Francijo; Anglija pa, ki se je bila s Francozi zavoljo dežel v Ameriki razperla, stopi na stran Prusovo. Kasneje pristopi zvezi Francozov in Terezije tudi Elizabeta, carinja ruska , in kralj švedski. Modra in serčna Terezija nabere in pošlje na Cesko silno vojsko, ktero v dve manjši razdeli. Eno razpostavi okoli Kraljevega Gradca, eno pa okoli Prage. Ob enem pride cesarici na pomoč 50.000 Rusov na mejo prusko; tudi Saksonija pomnoži svojo vojsko. Tačas pa prihajajo Frideriku po izdaji podkupljenega pisarja saksonskega Mencelna skrivni dopisi združenih vlad.
Ker Friderik na svoje vprašanje jasnega odgovora ne dobi, lomasti 29. avgusta 1756, vojske ne napovedavši, na ravnost na Saksonsko, upleni Draždane, ropa orožnice in jemlje deželne denarnice, in vvede povsod prusko gospodarstvo.
Tako je Friderik deželni mir prekeršil in tako zvano sedemletno vojsko počel, v kteri sta posebno junaška vojvoda avstrijanska Daun in Lavdon , kterega tudi Slovenci s hvalo pametijo, Prusa od sile otepala. Po njem bi bilo, ako ne bi bila carinja ruska Tereziji prezgodaj (8. janvarja 1762) umerla. Naslednik njen, Peter III., prevelik čislavec Friderika II., je namreč zdaj Tereziji pomoč Rusije odpovedal in s Prusom potegnil, kteri seje poslej spet silno opomogel. Žena in naslednica Petrova ni htela biti res ne s Prusom ne s Terezijo, in je poslala vojvodu Cerničevu ukaz, da se od vojske pruske na Poljsko upoti; ali Friderik pregovori Cemičeva, da mu obeča s kerdelom ruskim vsaj še tri dni
ostati in se mirovaje na Pruskem muditi. Neizrečeno zvita je bila ta; zakaj dasi so Rusi boj Prusov z Daunom na miru gledali, jim Daun, ne vede za spremembo, velik del vojske nasproti postavi, s tem pa svojo moč tako uslabi. da Friderik Avstrijancom terdnjavo švidnico (Schvveid-nitz), ktero je bil Lavdon uplenil, po junaškem upiranju, po vročem boju preotme.
Mir Hubertsburški (15 februarja 1763) je k«nčal vojsko sedemletno, v kteri ni bilo manj bitev, manj obsed, manj ljudi potolčenih, manj denarjev potrošenih kot v vojski tridesetletni, po kteri je pa vendar za Prusa in zva Terezijo vse pri starem ostalo. Friderik je prideržal Slezijo s Kladskom vred, Terezija pa ni nič drugega dobila kot skrivno obljubo Friderikovo, da bo volil za kralja rimskega sina njenega Jožefa. in ji pomagal pravico do Modene dognati.
Po dolgih skerbeh in nadlogah se izpolni cesarici na tolažbo druga serčna želja: 27. marca 1764 je bil sin Jožef za kralja rimskega izvoljen. Od sile ji pa rani serce smert preljubega moža cesarja Franca I., kije v Innsbrucku 18. avgusta 1765 umeri. Od prevelike žalosti hoče dobra žena vladanje iz rok dati in v samostan iti; komaj komaj jo pregovorijo, da ostane in si sina Jožefa za pomočnika vzame. Leopold, mlajši brat Jožefov, prevzame po očetu veliko vojvodstvo Toskansko.
Po nesrečni vojski sedemletni se neče modra cesarica več v boj spuščati. Z lepa se pogodi z Benetkami v prepiru zastran mej ob reki Tartaro. Na vso moč se je ustavljala blaga žena in pravična vladarica nasvetu, kraljestvo poljsko po naklepu Katarine ruske in Prusa razdeliti. Le po dolgem pregovarjanju imenovanih vlad in svetovavcov svojih, da sreča in nesreča vse Evrope v njenih rokah stoji, in da ne bo mira, ako ne privoli, se je težkega serca premislila , in pri ti pervi delitvi kraljestva poljskega dobila trinajstero mest Cipskih, Cerveno Rusijo, polovico Krakovskega, vojvodstvo Zatorsko in Osviecimsko i. t, d. na prostor 1400 štirjaških milj. Cipske mesta so bile z Ogerskim, druge poljske dežele pa v kraljestvo Halič in Vladimir združene. Od Turčije je dobila Avstrija po pogodbi leta 1777 Bukovino.
Prepiru za dedino parsko po smerti volilnega kneza Maksimilijana Jožefa, kterega bi bil Jožef II. rad z orožjem rdzsodil, česar pa Terezija ni pustila, je mir Tešenski 13. maja 1779 konec storil. Po tem je dobila Avstrija predel Jnnski (Innviertel).
Pogajanje za ta mir je bilo zadnje delo vladarsko slavne cesarice. Poslej je bolehala in 29. novembra 1780 v 64. letu starosti sinu in nasledniku Jožefu, ki se ni ves čas bolezni preljube matere od njene postelje ganil, v rokah zaspala, porodivši v srečnem zakonu pet sinov in enajst hčeri.
Kakor da bi bila vsakemu mati umerla, so žalovali vsi podložniki po dobri cesarici, po modri, pravični vladarici.
Kako je Marija Terezija za srečo deržave in svojih podložnikov skerbela, pričajo njene dela. Ona je vlado znotranjih in zvunanjih reči odločila in vladanje teh knezu Kaunicu izročila. Da se ne bi kmetu po grajščakih več krivica godila, je vvela kresije. Na vso moč se je trudila revnemu kmetu stan polaščati, zlasti sužnost kmetov za-treti, kodarje po njenih deželah še terpela. Nekemu gospodu na Ceskem, ki je svoje kmete sužnosti sam ob sebi oprostil, je od prevelikega veselja pohvalo sama pisala in se v pismu presrečno štela, da se je to za njene vlade zgodilo. Za nabiranje in redno hranjenje pisem važnih je dala napraviti arhiv. Odpravila je neumne pravde copernske in tvezo nečloveško, preverivši se z izgledi, kolika krivica se je poprej po unih in po ti godila. Ko ne bi bila drugega storila, ta poprava bi ji bila sama splela venec slave vedno zelen. Kazen na smert je bila za Marije Terezije le na naj večje hudodelstva postavljena. Ako je mogel poprej hudodelnik, obsojen k smerti, v cerkev ali v samostan uteči, rešil se je smerti: to je bila pravica pribežališča; Terezija jo je sebi in pravici na slavo poderla. Za kupčijo, obertnijo, kmetijo je veliko dobrega storila, ravno tako za vojaščino. Za hrabre vojščake, ki se brez povelja česa posebnega lotijo in po sreči izpeljejo, je ustanovila „red Terezijin." Pa tudi za nauk je veliko storila: dala je sozidati akademijo, po njenem imenu imenovano Terezijanum; od leta 1751 so učeni možje ž njeno pomočjo šole marljivo popravljali j tega leta so začeli na Dunaju tudi novo vseuči-
, lisce zidati in so veliki vert botanični napravili, po kterem je bil tudi kasneje Milanski in Pavijanski narejen; 1752 se je začela vojaška akademija Dunajska in Dunajsko - Novomeška, 1753 akademija jezikov jutrovskih za izuk mla-denčev, namenjenih za cesarske službe pojutrovih deželah; 1753 je dala napraviti zvezdarnico Dunajsko, pozneje Milansko in Kremsmiinstersko; 1757* je ukazala T rokodelcom v vseučilišču Dunajskem po nedeljah mehaniko po domače razlagati; ustanovila je tudi šol za izučevanje učenikov po kmetih; 1760 je osnovala rudarsko akademijo v Ščavnici (Schemniz); početek živinozdravilnici Dunajski je bil tudi že za Terezije storjen. Zanstva so se za nje plodile, da nikdar poprej tako. Učene može je častila, jim pomagala in jih darovala. Veliko učenih mož je vstajalo, ki jim bodo še v poznih časih slavo peli, med njimi posebno Martini, Beck, Schrotter, Sonnenfels, Kollar, Dobner, Kerčelič, Hacquet, Boskovič in drugih več.
Marija Terezija lepa, veličanske postave in podobe, je bila pravična vladarica, dobra mati, zvesta žena zakonska, pobožna, spametna cesarica. Vedno je delala in na prošnje sama na kratko, pa krepko odpisovala. Po smerti ljubljenega moža Franca I. je vedno v černo oblečena hodila in po njem žalovaje pogostoma pri njegovem truplu premišljevala. Dasi mehkega serca, je bila vendar, kakor smo vidili, neizrečeno pogumna. Zamere je rada odpuščala. Kako blago ji je serce v persih bilo, iz tega vidimo, da je Frideriku II. o naj večjem sovražtvu sporočila, da se naj varuje, ker mu po življenju strežejo. Bila je spametna, prilizovanja ni mogla terpeti. Nekemu pisavcu, ki jo je, svoj spis ji posvečevaje, silno povzdigoval, je odpisala, da mu dovoljuje posvečenje le proti temu, da pred natisom polovico tega, kar ji je na hvalo napisanega, izbriše. Zares, slavne lastnosti, izmed kterih bi ena zadovoljila, kterega vladarja poveličati, so bile v nji združene. Kakor je Semiramida kerdelo puntarsko samo s pogledom razorožila, tako je Terezija s svojim govorom v Požunu prebivavce ogerske dežele oborožila, da so bili pripravljeni vse, tudi glavo za-njo dati; lepa in pre-magavka same sebe je bila kakor Zenobija; bistrega pogleda, terdne volje, kakor Margeta severna, pa modrejša in srečnejša od nje; pametna in pogumna kakor Elizabeta
britanska; delavna kakor verstnica njena Katarina ruska; zvesta žena zakonska kakor Artemizija ; skerbna mati kakor Kornelija. Dokler bo Avstrija stala, bodo modro in pravično cesarico Marijo Terezijo z veliko častjo pomnili, vekomaj jo bodo slavile njene dela.
Vile,
Po Ivanu Kukn Ijcviču.
Malo da ne vsi pisavci, kteri so doslej od vil jugoslo-venskih pisali, so jih primerjali rimskim nimfam. Primerjati bi jih smeli, ako bi hteli, tudi gerškim muzam. in različnim boginjam drugih narodov, kterih lastnosti so združene v vilah jugoslovenskih.
Vile stanujejo ali v zraku ali na zemlji ali v vodi; zato imajo tudi med ljudstvom troje ime: vila oblakinja, vila planinkinja ali podgorkinja in vila povodna, znana tudi po imenu povodkinja ali morska deklica. Po netelesnih lastnostih so vile dvoje: dobre in hudobne, kakor so imeli mali-kovavski narodi tudi nekdaj dobre in hudobne bogove. Vile zračne so vse dobre, povodne vse hudobne, pozemeljske pa nektere dobre, druge pa hudobne. Tako sodi narod blezo po njihovem stanovališču. Z neba se nadja človek vedno dobrega, od zdolaj, od tega, kar je pod zemljo, vedno hudega , od tega pa, kar je na zemlji, zdaj dobrega, zdaj hudega
Sploh govoriti je vsaka vila žena lepa, zmirom mlada, lica bledega, v belo oblečena in dolgih las, kteri ji po plečih nespleteni do tal vise. Da ktera samo las izgubi, mahom bi umerla. V laseh, pravijo, ji je moč in življenje. Život njen je tanak kakor jela, lahak kakor ptica; ima tudi, včasih zlate, peroti. Oči se ji svetijo kakor blisk, glas njen je tako mil in lep, da tistega,, kteri je vilo kdaj prepevati slišal, vse žive dni od miline sercc boli, in da od unega časa ne more več poslušati glasa človeškega. Tako se mu toži po prelepem glasu vilinem, da gine žalosli, dokler kinalo potem ne umerje. Malokdo, samo pošteni ljudje, ki pfidejo ali ponevedoma ali pa po vilah samih pozvani, v „kolo vi-linsko se smejo z vilami družiti in pogovarjati. Tak člo-
vek, možka ali ženska glava, se uči od vil vsakterih naukov, in če ludi mu vile samo del znanosti svoje razodenejo, je potem vendar zmirom moder in umen. Kdor se z vilami pobrati ali posestri, more polem vsakega v vsaki reči prekositi, ker mu pospstrima vila vselej pomaga. Narod pripoveduje, da so vile nekdaj Kraljeviča Marko-ta posebno čislale. Ko je bil potovaje nekega dne po gojzdu na kraj zašel, kjer so vile kolo plesale, so ga berž v kolo pozvale, da bi se ž njim v plesanju merile, ga prekosile in nato s svojimi verigami uklenile. Ali Marko čverstih nog počne z vilami plesati in pleše, dokler jih ne prepleše, dokler niso spehane vse na tla popadale. Tako premagane so mu se pokorile in se pobratile ž njim. On je bil jim poslej pobratim, one jemu posestrime. Od ondaj, pripoveduje narod, so vile vse želje Marko-tove rade spolnovale, ter mu pomagale v vsaki sreči in nesreči. Samo vila po imenu Ravijojla mu je ukljubovala, pa so jo druge prisilile, da mu je bila tudi ona posestrima.
Vila se lahko tudi v druge stvari spremenja; ali to se poredkoma godi, večkrat pa, da vile ene verste lastnosti vil ktere druge verste na-se jemljejo Vsaka vila je prerokinja in zdravnica, vsaka modrejša in močnejša od kterega koli človeka, ki ga lahko z vsakim blagom obdaruje. Samo dva junaka sta bila na svetu, popeva ljudstvo, ki sta vilo premagala, namreč Kraljevič Marko, pa ban Sekula. ujec junaškega Sibinjanina (Hunjadi-ja) Janka.
Vile znajo razun tega različne umetnosti. -Kujejo sablje, s kterimi človek lahko železo in naj terji kamen preseka; napravljajo hitre ladje, v kakoršnih se niso ljudje nikdar vozili; zidajo mesta, kakoršnih ni svet poprej nikdar vidil; darujejo čudne konje, da jim na svetu enakih ni; tudi morejo delati vetrove, dež in točo, sosebno kadar koga lovijo.
Vile zračne stanujejo v zvezdah in oblakih. Na Her-vaškem okoli Toplic Varaždinskih misli ljudstvo, da so zvezde lastavice vile, in pripoveduje, da so hodile še pred začetkom sveta po zemlji prepevaje in kolo plesaje, kakor hodi po nekterih krajih še dan danes od Jurjeva do Jvanja po sedem deklic okoli pet, kterim pravijo „vile ladarice." Odkar seje pa svet premenil, morda z vero kerščansko, so popustile te vile našo zemljo in se v zvezde preselile. Pra-
vijo, da plešejo še dan današnji vsako noč po svetlem zraku svoje kolo, pa tudi ondaj, kadar jih ljudi zavoljo oblakov ne vidijo. Ravno tako kakor v zvezdah, stanujejo zračne vile tudi v oblakih, kjer imajo svoje mesto s škerlatastimi, bisernimi in zlatimi vratmi. Te vile živijo zmirom v zraku in zbirajo oblake in bliskov ogenj, s kterim se igrajo, in gledajo od ondot na naš svet. Letajo, pa redkoma, tudi na zemljo, da ljudem prerokujejo in da jih branijo nesreče, ki jim preti. Varujejo ljudi tudi hudobnih vil, ter jih pod-učujejo v različnih znanostih in umetnostih. Neki ženi je svetovala vila, da naj ne gre v zeleno gorico s svojim sinkom; ako pojde, ji bodo ondi hudobni ljudje dete vzeli. Žena gre, ne maraje za ta svet, v goro in izgubi sinka. Neka černogorska pesem spominja, kako je priletela z neba lahkokrila vila na Garačko planino in od ondot govorila svojemu pobratimu, da naj se varuje, ker bodo na-nj udarili Arbanasi. Posluhnil je vilo in potolkel Arbanase. Ravno tako pripoveduje serbska pesem, kako je žejnemu Kraljeviču Marko-tu, potujočemu po gori, posestrima vila iz zraka vpila, da naj gre le dalje, v gori je zeleno jezero, ondi se bo hladne vode napil, ali naj se varuje jezera skaliti, ker lla njem spi vila brodarica. Sliši Marko, ali ne mara za to, gre k zelenemu jezeru, napoji sebe in svojega šarca ter skali vodo. Vila brodarica se prebudi in začne z Marko-tom hud boj, v kterem bi ga bila premagala, da mu se ni drugič prikazala posestrima vila oblakinja v zraku. Nato se je zasvetilo, kakor da bi se bile nebesa odperle, vila brodarica se zagleda v oblake, in Marko jo predere po nasvetu vile «b-lakinje s svojim nožem, drugači bi bila ona njega vgonobila. V nekterih krajih pripovedujejo, da vsak stari petek t. j. vsak petek po mlaju vila z neba na semljo prihaja ženskih učit, kako treba vračiti in ljudem pomagati.
Vile pozemeljske so take, kakoršne vile zračne, samo po nekih krajih pravijo, da imajo kozje noge ali konjske kopita, zavoljo česar si noge zmirom z dolgim belim ogrinjalom prekrivajo. Začetek njihov pripovedujejo ljudje različno. Nekteri pravijo, da so bile vile ponosne deklice, da so pa pozneje ošabne nastale, zato jih je Bog preklel, prestvarivši jim noge v živinske kopita. Na to •so pobegnile v goste dobrave, po kterih se skrivajo, sra-
movaje se prikazati v kolu drugih deklic. Kakor je bilo rečeno, je pozemeljskih vil dobrih in hudobnih, pa vendar več dobrih kot hudobnih. Razdeljujejo se v gorske in poljske. Vile gorske, ktere zelena gora rodi, streljajo zverino po planinah: zato nosijo vedno strele s seboj prepevajo, pis-kajo, plešeje kolo, ozdravljajo in prerokujejo. Kadar so dobre volje, se pogovarjajo z ljudmi in z zveradjo. na kteri tudi jezdarijo, s konji, z jeleni i. t. d. V časih se tudi same s seboj vojskujejo, da vsa gora od kričanja in vekanja germi in se zemlja trese. Mlade junake, pastirje in lovce povabljajo v svoje kolo, kjer jim srečo in nesrečo po svoji volji dele. Kadar so gorske vile hude volje, ondaj so željne tudi nevolje ljudske. Takova je bila una vila pri zidanju mesta Skadra na Bojani, ktera je zmirom po noči rušila, kar so ljudje po dnevu sozidali. Naj rajši se pečajo gorske vile s petjem, ozdravljanjem in prerokovanjem. Kakor se smejo zračne vile dobre bitja imenovati, ktere človeka vedno hudega varujejo in na dobro obračajo, tako jemljejo gorske v časih lastnosti nadzemeljskih svetovavek, ktere človeku prerokujejo, ali jih čaka sreča ali nesreča. Ljudstvo tudi pripoveduje, da so umne pevke. Serbi pojejo, kako je Kraljevič Marko napotoval vojvoda Miloša Obilica v planini Miroču, da naj poje. Izgovarja se Miloš , da je snoči z vilo Ravijojlo pel in jo ^nadpeval," zato mu je vila zapretila, da ga bode s strelo ustrelila, ako ga bo slišala popevati. Marko ga pa sili, da naj le poje, da ga bo on branil. Miloš zapoje in poje spet lepše od vile, ktera ga zato v gerlo in v serce ustreli. Kakor v petju se poskušajo vile z ljudmi tudi v drugih rečeh. Neka vila je stavila z deklico, ktera se bo jutri prej zbudila. Modra deklica naprosi ptico lastavico, da jo zbudi, in tako seje ona prej zbudila kot vila. Vendar ji ni vila zato nič storila. Razun pevek je tudi vil piskavek , ktere po hostah na piske in diple ali dvojačice t. j. dve piski skup, v časih po ena, v časih po dve, tri pod kakim starim hrastom pis-kajo in se ljudem posmehujejo, kteri jih sterme poslušajo. Se večkrat spominjajo južni Sloveni vile prerokinje in vile ozna-novavke. Narodne pesmi so jim polne takih pripovedek, kako so se vile junakom prikazovale in jim prihodnost oznanovale. Pravijo, da ima vsak človek svojo vilo „posestrimo./; Take so dolžne svojim pobratimom v vsaki potrebi pomagati Pa ne
samo ljudje, tudi živali, ktere so se vilam posebno priljubile, imajo svoje vile „posestrime," kakor jeleni, orli i. t. d. Pogosto-ma spominjajo tudi gorske vile zdravnice, kakor v neki černo-gorski pesmi, ki pravi, kako je k oslepljenemu detetu pri-letala iz planine vila ter mu vid povernila, molivsi Boga in umivši mu oči z vodo. Pobratimom svojim darujejo vile vilinske darove. Tako je darovala vila Kraljeviču Marko-tu pozlačeno sabljo. V carjevi vojski mu je vedno sedem vil posestrim sledilo, ktere so mu raznih reči v vojski potrebnih darovale. Tudi berzega konja Sarca so mu neki vile podarile. Razun vilinskih pobratimov se sme vsakdo od vil dara nadjati, ako jim kaj dobrega stori, ali ako jih kje sreča, zlepa nagovori in pozdravi. O taki priložnosti se z vilo tudi lahko posestri, ako ji reče „sestra." Od tistega časa mu hodi vse na roko in po sreči. Zato pravijo, kadar kdo pripoveduje, da je vilo vidil, pa daje ni nagovoril: Sreča te je iskala, pa je nisi umel najti. Kranjski Slovenci pripovedujejo, da je vila neke ljudi osrečila, zato ker so ji iz zelenih vej senco naredili, ko so jo vidili v logu na razpotju spati, kjer je solnce zlo pripekalo. Dekleta po Hervaškem in po Vojaški Meji puščajo po kamenju in po pečinah vilam različne poljske pridelke, cvetje, svilne trakove i.t.d. govore: vzemi, vila, kar si priljubila!
Vile gorske prebivajo po visokih gorah in planinah in imajo svoje dvore po luknjah, jamah in pečinah. ^Naj ime-nitnejše gore vilinske so Koma, Vermoš, Zurim v Cerni Gori, Dobrota in Lovčen v Dalmaciji, Miroč in Avala v Serbiji, Fruška Gora v Slavoniji, Velebič, Samoborske, Krapinske, Viniške gore na Hervaškem, Triglav ua Kranjskem.
Kar se tiče prebivališč vilinskih, pripovedujejo narodne pripovesti to leV Dalmaciji je blizo Pestingrada nad Dobroto pečina, v kteri stanujejo dobre vile, ktere ljudem same dobrote, samo srečo delijo. Verh te pečine raste drevo, ki vedno zeleni, ktero so vile same vsadile. Iz te pečine izvira bister vir, zdrava voda, kamor pastirji svoje črede napajat gonijo. Ali v luknjo ne sme nihčer pogledati, ako ga vile same k sebi ne kličejo. Blizo Dobrote proti Kotoru je, pravijo, druga luknja, „černa jama" imenovana. V ti stanujejo neki zlobne vile. Kdor v to jamo pride, nikoli Več ne izide. Notri je, pre, vert poln vsakterega cvetja,
drevja in zeli, lep kakor raj. Na vertu stoji tudi hišica, so-zidana iz čistega kristala, tla so posute z biseri in cvetlicami ljubicami. V hišici stoji vedno miza, na mizi pa naj boljših jedi v zlatih posodah. Ako človek v tako jamo pride, se pri ti priči vse v goli kamen spremenja. Tak človek mora ondaj po jami kolovratiti, dokler od glada in nevolje v temi ne pogine. To jamo je vidil, pravijo, davno davno moder in pobožen človek iz Dobrote, kteri je z božjo pomočjo iž nje izišel; izmed mlajših pa ni nihčer tako dober in moder, da bi smel brez nevarnosti va-njo.
Vile poljske so do cela podobne vilam gorskim, samo da po polju in po ravnicah stanujejo. Nekdaj so rade po spašnikih in travnikih hodile, na gumnu in razpotjih kolo plesale, ali si pa sede zlate lase razčesavale. Tudi so jih o mesečini vidili dostikrat okoli grobov ubitih ljudi z gorečimi lučmi v rokah kolo plesati. Poljske vile so bile malo da ne vse dobre. Narod misli, da so bili ondaj še zlati časi, dokler so poljske vile pri nas živele. Pravijo, da so ljudem, ker so bili dobri, pomagale žito žeti, travo kositi, sterni pleti, živino rediti, hiše staviti in davke plačevati. Polja so ondaj brez znoja človeškega obilno pšenice in drugega živeža rodile. Ljudje so bili enega serca, ene volje. Odkar so pa začeli ljudje hudobni biti; odkar so pastirji piske in pesmi popustili, namesto jih pa biče v roke jemali, in na paši pokali in preklinjali ; odkar so verh tega začele puške pokati in narodi se preganjati: od ondaj so poljske vile izginile in prešle nekam v stranske kraje. Samo kdo in kdo, ki ga vile posebno rade imajo, jih vidi v časih, kako po polju kolo plešejo ali na pusti skali in goli steni samotne sede jokajo ali žalostne pesmi prepevajo.
Vile povodne so dvoje: take, ki so na pol ribe, na pol dekletav ki zmirom v vodi, zlasti v morju žive, in kterim pravijo morske device ali deklice; in take, ki so vse lepim devicam podobne, po imenu vile povodkinje , ktere po rekah, jezerih, studencih in vodnjakih stanujejo. Vile povodne so malo da ne vse zlobne, in zmamljajo mladenče na vodo, ne da bi jih darovale, ternuč da jih s seboj v prepad vlačijo, od kodar se nesrečniki več ne vračajo. O jasni mesečini prihajajo iz vode, ktera po tem zlo plahita in se peni ; vile pa skačejo, prepevajo, se igrajo, plešejo in tudi preklinjajo
po bregovih. Kadar zagledajo kakega človeka na uni strani vode, naraščajo v časih tako, da lahko od brega do brega segajo in da naj večjo vodo z enim korakom prekorakujejo. Ako v kteri vodi svojo deco okopljejo ali kar koli va-njo veržejo, jo s tem otrujejo. Kdor jo potlej pije, mora umreti. Tiste vode, v kteri vile prebivajo, ljudje ne smejo piti. Zato jo vile zmirom stražijo, in se jako serdijo, ako jim jo kdo skali. Kako hude in strašne so vile povodkinje, pričajo besede pripovedke, ki nam to zgodbo tako le poveda: Dobro skalivši vodo, odjezdi Marko, vila se pa prebudi. Ko zagleda vodo skaljeno, ulovi štiri hude kače in sedmaka jelena: s pervo kačo jelena obuzda, iz dveh naredi remenje za uzdo, četerto pa vzarne namesto šibe, sede na jelena, pa za Marko-tom. Kmalo ga doteče in se začne ž njim boriti. Ervala sta se letni dan do poldne. Ze Marko pred vilo poklekuje, ta se pa njegovemu junaštvu posmehuje, kar se prikaže vila, Marko-tova posestrima, iz oblakov. Z njeno pomočjo ubije Marko hudo vilo povodkinjo.
Kadar nimajo vile ljudem za kaj hudega delati, ondaj si prizadevajo ljudi med seboj zdražiti in se vesele gledaje, kako človek človeka ubija. Dosti krat kadar se razkačijo, ska-ljujej° vodo in napravljajo tako silne viharje, da drevje po gorah rušijo. Ako bi se jim kdo prepevajočim zvečer ob vodi, v čolnu približal, bi ga brez usmiljenja s čolnom vred utopile. Pravijo, da narejajo te vile razun vetrov in viharjev tudi dež in točo. Kadar se na morju ktera ladja ob kako steno razbije, jih je pogostoma viditi, kako skačejo od vala do vala in kako penasto vodo z nogami gazijo.
Vilam prištevajo nekteri tudi rojenice, ktere tako tudi kranjski, štajarski in koroški Slovenci zato kličejo, ker mislijo, da vsakemu človeku berž po rojstvu sodijo, kako bo živel, srečno ali nesrečno, v kterem stanu, koliko let, za kakšno boleznijo ali po kaki nesreči bo umeri.
Piastj iz kmeta kralj.
Spisal J. Navratil.
Kralj poljski Leh VII. je imel eden in dvajset sinov. Nasledoval ga je sin Popiel I, tega pa sin Popiel II. Ker
Berilo.	8
je bil o smerti očeta Popiela I., v pervi polovici devetega stoletja, Popiel II. še jako mlad in za vladanje preslab, so začeli vojvodi in drugi veljaki kraljestva po svoji volji gospodariti, posebno pa njegovi dvajseteri strici, ki so se vsak v svoji deželi če dalje bolj po kraljevo obnašali in se pokorščine do kralja iznebovali, hote biti sami svoji.
Iz početka vladanja svojega je bil Popiel II. premlad, da bi nevarnost opazil, starši pa je bil prelen, da bi kaj prenarejal. Kakor se mu sta ded in oče rada brez skerbi in brez dela gostila in veselila, se je tudi on. Zato ni branil tudi nobenemu svojih podložnikov ničesar, kar so koli počinjali, naj si je njihovo počinjanje kraljestvu še toliko nadlog in nevarnosti nakopavalo.
Potem ko se je bil kralj z neko hudo devico oženil, se je pa to kmalo prekrenilo.
Pisano gleda sebična kraljica vojvode in druge veljake kraljestva, kako kralju samovoljno moč in veljavo manjšajo; posebno pa merzi na strice njegove, kteri so očitno po samostalnosti hrepeneli. Unim oblast omejiti, te pa s poti spraviti, si je namenila, in tudi kralja pregovorila, da je privolil.
Potem ko se zgovorita, odpravi ona poslov do stricov kraljevih z naročilom, da vabi kralj na velike gosti, ki jih misli jim na čast narediti, ker so za njegove zadnje hude bolezni tako lepo in dobro gospodarili, da je prebo-levši povsod vse lepo in pokojno našel. Nič hudega si v nadi, prihajajo strici kraljevi, drago in svetlo napravljeni, z veliko množico družine svoje. Prijazno jih sprejema kraljica, ter jih vodi v veliko izbo, kjer se je dolga miza pod naj boljšimi jedrni šibila. Povabljenci, ki jih je bilo polno omizje, se začnejo zdaj brez skerbi gostiti in dobre volje biti. Ali konec pojedine počepajo vsi mertvi na tla. Kralj in kraljica, da bi hudodelstvo svoje ljudstvu prikrila, pomečeta trupla v jezero. Ali smrad teh trupel je veliko podgan in miši privabil, in tako je bilo očito, kar bi bilo imelo ostati skrito. Družina otrovanih gospodarjev so neutegoina razglašali, kaj se je zgodilo, nagovarjajo ljudi k maščevanju. Kralj in kraljica se poplašita, pobegneta in izgineta, da ni bilo več duha ni sluha za njima. Ničesar se ni narod zdaj bolj bal kot vlade vojvodov, ki je bila
kraljestvu že toliko nesreč kriva. Zgovorijo se tedaj, da je treba berž berž novega kralja izbrati, in se upotijo nemudoma v Krušvico, mesto, kamor je bil krik serdite družine otrovanih bratov že temo ljudi sklical. Dolgo se pogovarjajo, koga bi za kralja izvolili; ali nihčer ne ve za nobenega, da bi bil za to. Tako dolgo kralja izbirajo, da jim živeža primanjka. Silna lakota jih tare. Zdaj odpre bogat kmet iz Krušvice, po imenu Piast, kteremu se je revno ljudstvo smililo, svoje polne žilnice in shrambe, ter ponuja lačnim živeža, kolikor ga jim treba, da lakote ne poginejo.
To lepo, dobro delo je izstradane ljudi tako ganilo, da iz hvaležnosti svojega dobrotnika pri ti priči za kralja izvolijo, češ, da bo mož tako dobrega, usmiljenega serca tudi dobro kraljeval. Vojvodi in drngi veljaki, ki so se morali, ako niso hteli lakote pomreti, kakor reveži s Pia-stovim živežem sititi. so v volitev privolili, in Piast je kralj poljski.
Ljudstvo se ni ukanilo. Piast se je na vso moč trudil Poljsko osrečiti. Zato si ga so Poljaki tako priljubili, da so jemu v spomin poslej vsem kraljem domačega roda priimek ^Piast" nadevali. Verli Piast je neki pol stoletja kraljeval in se do sto in dvajsetih let postaral. Naslednik mu je bil sin Ziemovit Piast, ki je tudi modro kraljeval, in leta 92*2. umeri, zasluživši si slavo junaško.
Nuna.
Zložil Fr. Prešeren. Nuna.
Vesela pomlad se zbudila je spet, Moj ptiček, preljubi kanarček ; Ak' mika v zeleni te gojzdek letet', Ne branim ti, okno ti hočem odpret'. Poišči si gnjezdice, parček, Zapusti Ignac'je samoto, In prostosti vžlvaj sladkoto.
Kanarček. Bi 'zlelei iz celice ptiček vesel Na srečnih otokih Kanarskih, Kjer rod se očetov je mojih začel,
Kjer vedna pomlad je, ni groma, ne strel, Ne sliši šum sap se viharskih, Kjer slana, sneg, toča ne pada, ZalezVati nas ni navada.
Premerzle so v gojzdih mi vaših rose, Prehitro pomlad pri vas mine; Viharske poletja so, zime hude, In ptice kregulji, lisice more, Leteče, lazeče zverine; Mladenči pri vas za njih glave Nastavljajo skrivne nastave.
Sem v tičnici rejen in v cel'ci 'zrejen, Samote, pokoja navajen : Le tebe sem, deklica, ljubit' učen, Od sreče togotne bil nisem tepen, Od tvojih sem rok le bil glajen; Kak' bi se navadil terpeti, Kak' živel bi zunaj na sveti!
Nuna.
Pač res je, kar poješ; pri meni tedaj
V ti celici nunski ostani;
Ti stregla in pela bom kakor do zdaj,
Odpevaj mi, ljubček, krog mene skakljaj,
Mi zato dovoljnost ohrani.
Le celico najno zapriva,
Prostosti sveta ne želiva.
Mladi knez in slavič.
Po Karpinj skem.
Mlad knez s svojim učenikom se v lesu sprehaja; dolg čas ga trapi, kar se veliki gospodi v časih godi. Slavič na veji zapoje; mladi knez ga vidi, sliši glas ne-slišan, in ker je knez, hoče mahom slaviča uloviti in v kletko djati; ali ko s kričem za njim teče, ptiček odleti. Zakaj, pravi knez nezadovoljen, slavič, ki tako milo poje, se skita po gojzdih. v moji palači pa je toliko vrabljev? Za to, pravi učenik, da bi ti nauk imel za bodoče živ-
Ijenje, da se bedaki sami privlačejo, pametnih ljudi pa je treba iskati.
Kacijanar v bojih s Turki.
Spisal J. Ter d in a.
Leta 1529 se vzdigne sultan Soliman sam z več kot 300.000 vojščaki proti Avstriji, in obleže Dunaj, ker si je svest, da ako to glavno mesto deržave pade, se tudi vse druge udati morajo. Veliko slavnih mož je bilo med brambovci Dunaja in eden izmed pervih naš slovenski rojak Kacijanar. Ta mož se je že poprej v marsikterem boju poskusil in si tako slavo zadobil, da ga avstrijanski vladar Ferdinand, ko se mu del Madžarov spunta in si Zapolja-ta kralja izvoli, na čelo svojih vojščakov postavi. Kacijanar gre na Ogersko, dobi mesto za mestom, in v kratkem času Zapolja-ta iz planjav prežene. Ko se potem ta spet v gorah nabere, mu gre tudi tje Kacijanar naproti in ga pri Košicah tako pobije, da se cela puntarska armada raztrese, in Zapolja sam na Poljsko bežati mora.
Tudi zdaj pri oblegi pokaže Kacijanar ravno tako svojo previdnost, kadar se z drugimi vojvodi pogovarja, kakor svoje junaštvo, kadar Soliman ozidje napada. Bile so jemu tako imenovane Koroške vrata v varstvo izročene, na ktere je glavna moč Turkov napadala. Tri krat zapored so bili sovražniki poskusili, na ti strani v mesto predreti; pa hranjenje Kacijanarjevo in drugih okoli njega je bilo tako serčno, da Turki po dolgem, serditem boju, v kterem so celo svojo moč porabili, odjenjati morajo. Kmalo potem so tudi od oblege popolnoma odstopili in se na Ogersko vernili. Cesarski vojvodi so zdaj večji del svoje vojščake razpustili, samo Kacijanar se s svojo trumo vzdigne in za Solimanom udari, kteremu tudi na ogerski meji še 5000 Turkov v bitvi poseka.
Spet je sultan Soliman, ki ni mogel sramote pri Dunaju pozabiti, z armadami vstal in proti glavnemu mestu Avstrije korakal. Ali tu najde vse tako zavarovano, da si ne upa udariti in se Dunaja lotiti. Le svojemu vojvodu Oglu-tu
je dal 15.000 Turkov, da bi dežele kristjanov žgali in ropali: pa tudi to je spodletelo. Oglu-ta so najprej Nemci pobili, potem pa, ko se je vernil, je padel Kacijanar na-nj in je neverce skor do zadnjega posabljal. Ta junak gre potem Gradca branit, kterega je cela armada Turkov naskakovala. Svitlo se tu njegova serčnost in vojaška umnost pokaže. iVlesto je bilo brez pravih rovov, brez terdnih nasipov, skor brez vojščakov, in vendar ga Kacijanar obvaruje, in Turke odžene. Kupoma se ti potem čez doljno Stajarsko razlijejo in krog deželo razdevajo. Pa za njimi se udero tudi slovenske vojske s Kacijanarjem, in tu so se dela godile, vredne v zgodovini zapisane .biti. Nikdar poprej zmagani Soliman, je moral zdaj viditi, kako so mu armade pred očmi u/ugane in posabljane. Kacijanar je z deset krat manjšo trumo sovražnike stoike!; Viš-njegorec je iz Kranjskega prišel Marburga branit in je Turke, ki so to mesto tri krat zaporedoma s prestrašilo grozovitnostjo naskočili, slavno pobil. Neverci, kterih je vse mergolelo, so se klatili en čas po celjskem kraju, dokler jih Ungnad pri Celju, Višnjegorec na lipniškem in Kacijanar na ptujskem polju ne napadejo. Na vseh straneh s strašno izgubo potolčeni, butijo Turki proti Ogerskemu, ki je bilo takrat v njihovi oblasti, nazaj, in oproste tako slovenske dežele svoje nadležne nazočnosti.
Drugi Slovenci so šli po teh strašnih morijah domu-, le Kacijanar ne miruje, marveč se ravno zdaj nad Turki zavoljo njih neskončne divjosti maščevati sklene. On ide v Bosno in napadeue Turke vsakod tako prestrašilo seka, da povsod nepokopane trupla ležijo in se zemlja preobilne kervi napaja. Veliko gradov in plena so se Slovenci polastili, in mnogo Turkov mora iti ž njimi v terdo sužnost od doma^
Štiri leta je stal zdaj Kacijanar na čelu slovenskih vojsk, njegove umnosti in krepke pesti so se neverniki bali, več niso zdaj Turki slovenskih, ampak Slovenci so turške dežele nadlegovali, pa tudi Kacijanarju je osoda žalosten konec namenila.
Bilo je 1537, ko se je 24.000 vojščakov krog Kaci-janarja zbralo, da bi jih proti Turkom peljal in jim pred vsem drugim terdnjavo Osek, ki na Dravi stoji, vzel. Ti
vojščafri pa niso bili vsi Slovenci, ampak zmes skor„ vseh narodov Evrope: razun Slovencov je bilo naj več Cehov, Nemcov in Madžarov. Ta čudno sostavljena derhal se vali skoz Hervaško dol v Slavonijo, pa kinalo jo zadene perva nesreča, ki je bila vzrok vseh sledečih, da ji namreč živeža zmajka. Zagrebški škof je bil poprej za-nj skerbeti obljubil in Kacijanar se je zanesel; pa obljuba se ni spol-nila.in armada mora ob plesnjivem kruhu in mlakužasti vodi živeti. Že se začnejo tudi Turki prikazovati, zdaj spredej, zdaj na straneh, v majhinih trumah, sčasoma pa z velikimi armadami. Bi bila le hrana, bi se ne bilo sovražnikov bati, zakaj vojska je bila serčna in pod vodstvom Kacijanarjevim skoro nepremagljiva. Tam kjer se Drava in Donava stekate, je stalo takrat turško mesto Erded, od kterega je govorica šla, da je neizmerno bogastva in živeža v njem pospravljenega. Tedaj sklene slovenski vojvoda tega mesta se polastiti in tako nadloge svojih vojščakov končati. Oni so Erded napadli in dobili, pa dva soda pšenične moke in prosa je vse, kar so kristjani v mestu našli. Kacijanar previdi zdaj, da mora cela vojska poginiti, ako se naglo nazaj na Hervaško, kjer bi se okrepčala in s hrano založila, ne verne. Tedaj da trumam povelje o polnoči se zbrati in tiho, da bi bližnji odhoda ne čuli, oditi. Pa zdaj se pokaže nesreča, ktera je iz tako zmešene armade izvirati morala. Neslovenski vojvodi se temu povelju Kacijanarjevemu spuntajo in deloma še zvečer pobegnejo, deloma pa na mestu ostanejo in se s Turki v boj zamotajo. V tem boju več kot 6000 kristjanov in vsi nepokorni vojvodi počepajo. Le kranjski Slovenci, kteri so s Kacijanarjem o polnoči odrinili, so srečno in skoraj brez izgube domu prišli. Pa nesreča drugih trum se je Kacijanarju , ki je bil tega naj manj kriv, pripisovala, in na Dunaju so njegovo ravnanje ostro preiskovati jeli. Pa nikjer se ne bere, da bi mu bili sodniki kako krivico dokazali. Prej ko se je pravda dokončala, je Kacijanar umeri. Hervat Zrinj, ki je menil, da je Kacijanar res izdajavec, ga je pri nekih gosteh , ko sta se ravno prijazno pomenkovala, na nagloma umoril.
Ali kmalo je prišla priložnost, ko so vsi Avstrijanci, zlasti pa Slovenci tega junaka grenko pogrešali. Avstrija
ni imela vojvoda, ki bi Turkom kos bil, njene vojske so zaporedoma pobite, njene mesta, kar jih je še na Oger-skem imela, eno za drugim premagane; Solimanu se mora celo letni davek plačevati.
Matiju Čopu.
Zložil Fr. Prešeren.
'Zrocujem vam, prijat'lja dragi mani, Ki spi v prezgodnem grobu, pesem milo; Ločitvi od njega mi je hladilo, Bila je lik nesreče stari rani.
Minljivost sladkih zvez na svet' oznani, Kak' malo je veselih dni število, Da srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran groba v persih hrani.
pokopal misli visoko leteče, Zelja nespolnjenih sem bolečine, Ko Čertomir ves up na zemlji sreče;
Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Serce veselo in bolno terpeče Vpokoj'le bodo groba bolečine.
* Bogomila in Čertomir sta osebi iz Prešernove pesmi: Kerst pri Savici.
Dositej Obradovič.
Spisal J. Navratil.
Dimitrij, po samostanskem imenu Dositej Obradovič, modroznanec serbski, je pervi izmed pisavcov tega naroda spoznal imenitno resnico, da mora pisavec narodu, ako ga hoče podučiti, bukve v domačem jeziku spisovati, ter je začel zares tudi pervi tako ravnati. Poprej so vsi serbski pisavci neko mešauino iz serbskega in staroslovenskega ali cerkvenega jezika pisali, ktere ni priprosti narod umel. Obradovič je svojemu narodu več koristnih bukev v mater-
nem jeziku napisal in staro nespametno navado poderl. Kakor žejni popotnik po hladni vodici, tako je hrepenel narod serbski po spisih Dositejevih in jih z neznanim veseljem tako rekoč ukaje prebiral, ker seje iz enega več koristnega naučil kot iz vseh poprejšnjih v nerazumljenem jeziku pisanih. Drugi pisavci to viditi, so Dositeja po malem posnemali, in dan današnji skoro vsi po njegovem izgledu ravnajo.
Dositejeve zasluge so po tem takem velike. S svojimi spisi se je poslavil. Življenje svoje je sam obširno popisal. Ob kratkem po tem popisu hočem Slovencom od tega imenitnega moža kaj več jaz povedati.
Rojenje bil Obradovič v Cakovuvv Banatu Temešvar-skem 1.1739. Oče mu je kupec bil. Se otrok je imel sinek Dimitrij veliko veselje do šole, in prec pervo leto mu je šlo v nji vse tako dobro v glavo, da kmalo vse tovarše prekosi.
Miadeneč pa ni bil le dobre glave, ampak tudi dobrega, smiinega serca. Kadar koli je bil v šoli kteri tovarš tepen, se je tudi on jokal. Posebna uljudnost ga je navdajala tudi v možki dobi, sije tako rekoč iz vseh njegovih spisov in ga mora vsakemu bravcu priljubiti.
Po smerti staršev je pridnega dečka tetec Parčanin posinovil in duhovskemu stanu namenil. Ali mladi Dimitrij se iz nekih bukev misli navzame, da bi šel po izgledu pu-ščavnikov, od kterih je bral, tudi on v puščavo, da bi tudi on svet postal. Ker je slišal, da je na Turškem!veliko samin, pobegne.skrivši na Turško. Skerbni tetec pa ga do-teče in nazaj v Cakovo pripelje, kjer se je vedični miadeneč poslej pri nekem Gerku gerškega jezika učil. Ali še vedno na puščavo misli. Tetec, da bi mu to misel pregnal, ga da vTemešvar nekemu rokodelcu v nauk. Ali duh bistroumnega dečka po drugih ukih hlepi. Rokodelstvo ga ne veseli; vendar ga pri delu stara misel mine. Neki tovarš mu jo pa spet zbudi. Oba jo potegneta puščav iskat: pa ostaneta v Sremskem samostanu, prelepem Opovu. Ondi je mladi Obradovič po napeljevanju umnega meniha Milutinoviča, kteri ga je svet bolje poznavati učil, svojo staro misel spre-vergel in se pomenišil, potem pa šel križem svet. Hodil je po Hervaškem, Serbskem, Dalmatinskem, Gerškem, Laškem, Turškem, Poljskem, Ruskem, Nemškem, Angličanskem in
A
drugod. Bilje v naj vekših mestih: na Dunaju, v Benetkah, v Carigradu, v Petrogradu, v Lipsku, v Parizu in Londonu. V tem času se je naučil do dobrega po latinski, gerški, nemški, laški, francozki, ruski in angličanski; po staroslovenski se je bil že prej navadil, po serbski in vlaški je znal od mladih nog, vsega skup deset jezikov. Na Dunaju se je učil razun jezikov tudi filosofije, v visoki šoli Halski na Pruskem je poslušal nauk filosofije, estetike i. t. d. Veliko lepega je po svelu vidil, veliko koristnega se naučil.
Serčno žele. tudi svoj narod po izgledu drugih omikanih narodov omikavati, ki jih je po svetu vidil, se verne čez 25 let spet med svoje rojake, kjer je marljivo koristne bukve spisoval in šole popravljalvNazadnje je bilvBelgradu šolski nadzornik in učenik otrok Cernega Jurja, kneza serb-skega, kjer je leta 1811 tudi umeri. Narod serbski tega učenega moža, ki mu je pervi v domačem govoru toliko podučnega napisal, še dan danes posebno spoštuje. Sprelep kamen zaznamenuje njegov grob v glavni cerkvi Belgraški. Cerni Juri, ne učen, pa razumen mož, je Dositeja tako čislal, da ni šel nikdar iz zbora mimo njegove izbe, da ga ne bi bil gredoč obiskal. Odhajaje pa mu je marsikrat kak cekin v roko stisnil.
Naj imenitnejši izmed vseh spisov so basni, pervi natisnjeni spis Dositejev, s kterim je serbsko slovesnost osnoval, ali ji vsaj dušo vdehnil, daje mogla živeti. Basni Do-sitejeve so bile tedaj perve bukve prostemu ljudstvu v domačem jeziku pisane, ktero si ni kaj od veselja znalo, pre-biraje pervič bukve v maternem, popolnoma razumljivem jeziku pisane. Mičiio je tudi brati njegov popis življenja svojega , v kterem čez različne reči modruje. Narod serbski ima vse dela učenika svojega, sosebno pa basni takovčislih, da ne bi oddal spisa pervega natisa, kdor ga ima, dokler ga ne bi naj vekša sila k temu morala; marsikteri pa, ki nima nobenega dela Dositejevega pervega natisa, bi ga rad po neznani ceni plačal, da bi ga le dobil,
Zadnji boj Slovencov s Turki.
Spisal J. Ter d in a.
1596 pride dan, ko.so se Slovenci s Turki zadnji krat brez tuje pomoči merili. Neverci so Pefrinjo oblegli, ktero so jim naši prejšnje leto vzeli, in so neprenehoma to mesto nadlegovali. Zdaj udarijo Slovenci proti njim in izbijejo najprej turško derhal, ki jim hoče pot zapreti, da 7000 nevercov popada. Potem planejo tudi proti glavni. Petrinjo oblegajoči armadi, ki 60.000 vojščakov šteje, in je z vsemi pripravami za boj izverstno previdena. Zdaj se začne erva-nje, enako unemu pri Sisku, pa enak konec se tudi tukaj doseže. S strašno izgubo beže sovražniki, tabor in vso last popustivši, od Petrinje na Turško nazaj, Slovenci se pa po meji razstopijo, kjer še nekoliko let čakajo. Pa bitva pri Petrinji je moč bosenskih Turkov ulomila : mirujejo in nikdar več tiste sile ne dosežejo, da bi spet naše dežele nadlegovati mogli.
Tako so se tedaj turške vojske končale, v neskončno slavo našim prededom. Dve sto let skoro so bili napadani; nikdar varni pred sovražniki, z mečem v pesti zemljo orjejo in žetev spravljajo. Brez orožja so v pervi čas v naj serdi-tejše bitve hodili, pa njih hrabrost in ljubezen do domovine je zmagovala. S tolkačem, malokdaj s puško orožani, so užu-govali naj vekše vojske. Kes je bilo slovenskih sinov veliko v sužnost peljanih, pa bogato so kerviželjnim sovražnikom to izgubo naši očetje vemili: več kot 200.000 Turkov je obležalo na slovenski zemlji. Večna hvala tedaj vam, pre-slavni očetje, neužugani vitezi, se unkraj groba Vaša hrabrost in ljubezen do domovine je obvarovala, da niso slovenske zemlje rop Turkov in da slovenski narod ni sužen hlapec nevercov, staro vero in stari jezik popustivši in iz spomina zgodovine izginivši.
v
Zenitba Matjaža kralja.
Narodna pesem. Se kralj Matjaž oženil je, Z Alenčico zaročil se, Zadosti malo ž njo živi, Zadosti malo, le tri dni.
Mu pošljejo četerti dati: »Na vojsko, berž na mejo vstan'! Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj'ne ogerske !a pokliče berž Alenčico, Žalostno si kraljičico, Ji tako pravi, govori: «It' moram berž, se mi mudi, Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj'ne ogerske; Boš, vboga, dolgočas'vala, Otožnost te napadala: Preštevaj zlate rumene, Gradove var'vaj zidane; Na vert naj te ne vodijo, Da Turki te ne vhitajo."
s*
Zajaše konja berzega, Zadirja 'z grada belega, Na kraj oblasti dunajske, Dol na pokraj'ne ogerske.
Vojaki šotor stavijo, Matjažu ga napravijo; Ko pride, mu zaukajo, Da unkraj Turki slišijo.
Po neb' priplava ptičica, Neznana drobna pevčica, Matjaž jo vgleda, ostermi; Mu tri krat šotor obleti, Na zlati jab'ki obsedi, Zažvergoli, zagostoli: »Na konja, konja, kralj Matjaž! Kaj tuje vpravke v čislih 'maš? Dežele meriš druge vse, Al' v skerbi nisi sam svoje! Glej, tvoja ni še merjena; Kraljica ti je vplenjena, Turčini so prijahali, Alenčico ti vhitali,"
Ji tako reče kralj Matjaž: rZaverat' meni kaj imaš?
Ne skušaj, ptica, se z meno, Jaz imam puško risanco."
v nče skušam ptica se s tebo, Život mi vzemi in glavo."
Kralj plane na konjičica, Na vejico ko ptičica; Kak' urno kralj zdaj zaderči-Oblak po neb' tak ne beži-Do svoj'ga grada zidan'ga, Do svoj'ga doma belega.
Hiti naprot mu družina, Naj predej grede mojškrica, Vsi tarnajo, zdihavajo, Solzice toč'jo, vekajo. Kraljic pa pravi, govori: »Ne bojte se, družina vi, Dan's tretji dan gotovo bom Kraljico dal vam spet na dom."
Po turšk' obleče se vsega, Ogerne halo do peta, Pripaše svetlo sabljico, Na sablji vozo erdečo, Pod halo skrije šmarni križ, Se nos' ko grom in blisk in piš; Si zbere konja iskrega, Zasede belca berzega.
Zaškertne podkev, zapraši, Da pes'k in ogenj se kadi; Skoz mejo dirja ogersko, V Turčijo doli globoko.
Turčije v sredi globoke Stoje tri lipe zelene: Pod pervo konje vstavijo. Na raj se berhk' opravijo; Pod drugo raj predavajo, Pod tretjo kroglo rajajo.
Kraljič pri mizi rumeni Tako jim pravi, govori: »Po čem raje predajete?"
Se turški paša zveseli, Prijazno pravi, govori: »Jih je po zlatu rumen'mu, Jih tud' po zlatu belemu; Kater' junak pa nam je kos, Se tud' brez plače naj obnos'.«
Kralj seže v aržet svileni Po zlat erdeče-rumeni: »Po mizi mu ga zatoči, Da po nji tri krat obleti, Pred pašom turškim obleži. Mu paša reče, govori; »Ta zlat je kova znanega, Matjaža kralja samega." Pa reče, pravi kralj Matjaž: »Povem ti jo, ne bode laž, Sem ob život Matjaža djal, Mu zlato čisto vse pobral."
Pa grede si devojke 'zbrat, In reče godcom zaigrat'. Si mlado 'zvol' Alenčico, Alenčico kraljičico; Ročice si podajeta, Jo pervič krog zarajata.
Kraljič pa jame govoreč : >»Nič teže v serdcu mi ni več; Se v drugo jo zarajava, Prot' konju se zasučeva; Pa urno bodem te pobral, Odzad na belca bom te djal; Ker sekal bom na desno stran, Se dcrži ti na levo stran."
Jo v drugo v krog odplešeta, Prof konju se zasučeta, Na berz'ga belca puhneta, Prot' Savi jo zaprašita.
Zdaj Turki se spogledajo, Za njima v curku vderejo;-
Že paša brado maže si, Zasmeje se, zagovori: nSem nekdaj bil pri njem ujet; Hite mu mojci glave snet."
V obojo kralj pa seka stran, V obojo druž'ca mika stran. Po bliskovo mu sablja gre; Za žnjico snopje stavka se, Za koscom trava vred leti, Za njim po versti Turk leži. Pa belce vdir, da prideta Gor do kovača vmazanca. Matjaž mu reče: »Kaj ti dam? Da turški kuješ, si poznan ; Berž konja 'zbosi, preobuj, Narobe podkev mu prekuj."
Turčin narobe prekoval: Pa kralj z levico zlat dajal, Z desnico glavo proč mu djal, Do Save konja zapektal; Se vdere va-njo, rezgeta, Ve dobro, kaj na herbtu 'ma, Da nosi draga svoja dva: Matjaža kralja slavnega, In rešeno nevestico, Alenčico kraljičico. Čez reko plava široko Na blažno zemljo ogersko.
Severin Bo e ti j.
Spisal Fr. Miklošič.
Severin Boetij, s polnim imenom Anicij Manlij Torkvat Severin Boetij, eden izmed naj znamenitnejših mož petega in šestega stoletja, znameniten po rodovini, znanostih, časteh in nesrečah, je rojen v Rimu okolo leta 470 iz stare in bogate rodovine. Oče mu je bil tri krat konsul. Nekteri so menili, da je v pervi mladosti v Atenah živel in tam iz-rejen bil: zdaj pa vemo, da seje le po tem, ko je v domovini od slavnih učenikov v vseh znanostih tedajnega časa
izučen bil, v Atene podal, ktero mesto je še v ta čas bilo sedež umetnosti in znanosti. Tam seje pod gerškimi učeniki soznanil z vsem, kar je Grecija lepega in velikega imela; tam je iz obilnih virov gerške slovesnosti tisto modrost zajemal, ki jo v njegovih knigah nahajamo. V domovino se ver-nivši je prijet bil med rimske patricije, ktero čast so mu zavoljo stare slave njegove rodovine podelili. Kralj, arijan-ski krivoveri udanih vzhodnih Gotov, Teodorik, ki ga velikega imenujejo, ga je zavoljo blagega vedenja in zavoljo učenosti toliko čislal, da ga je za pervega častnika celego kraljestva postavil. Za kralja in za podložnike je velika sreča bila, da je Boetij toliko pri njem veljal. On je katolike branil, ki bi je drugači Teodorik arijanec preganjal, on gaje celo nagovoril, daje katolike pod svojo brambo vzel ; on je napravil, da je kralj davke pomanjšal in da je dobro gospodaril; da je tudi ob miru vojsko imel, ktera je ne samo slavo kraljestva povišala, ampak tudi vunanje sovražnike strašila; on je, kolikor je bilo mogoče, delal, da so se časti le tistim delile, ki so jih vredni bili; da se je nad tem bdelo, da bi se postave spoštovale in da bi tisti, ki bi je prelomili, po pravici kaštigani bili; 011 je kralja pregovoril, daje umetnosti in tiste može branil, ki se ž njimi pečajo. Boetij je dolge leta bil edini svetovavec Teodorikov in če ravno Rimljan, ljubimec gotskega naroda. Zdelo se je, da naj vekše časti mu ne morejo po vrednosti plačati, kar je on dobrega in koristnega za deržavo storil. Tri krat je bil konsul, in v letu 510 je to naj višjo čast brez tovarša imel, kar se je zlo redko godilo. Njegova sina, še celo mlada, sta za konsula bila namenjena, kar se je inda le cesarskim sinom dovoljevalo. Oče ju je vidil, kako so ju na kolih po celem mestu vozili in kako ju je senat z neizmerno množino ljudstva spremljal. Njega samega je Teodorik med konsuloma pozdravil; Boetij pa je ta dan v pričo vsega ljudstva v zlo lepem govoru kraljeve dela in čednosti slavil in ljudstvo mu je za ta govor, kakor pervaku zgovornosti, venec na glavo djalo. Ali kakor se je Boetij vzdignil visoko, tako je tudi padel globoko. Prijatelji, bogastvo, znanosti, nič ga ni moglo obvarovati udarkov nesreče. Dokler se je kralj po njegovih svetih ravnal, je njegovo kraljeVanje vredno bilo vsem dobrim vladarjem v izgled služiti: ali v starosti je postal nezaupen
proti vsem, ki so okolo njega bili. Vso njegovo zaupnost sta imela dva lakomna Gota: ljudem sta težke davke nalagala; o dragini stavkraljeve žitnice žito spravljala in ga potem drago predajala. Boetij pri ti priliki pred kralja stopi in mu živo pred oči postavi nadloge in solze njegovih pod-ložnikov. Ali zastonj. Boetij po tem še enkrat se h kralju poda in mu razodene zvijače teh dveh mož, ki ljudstvo de-reta in gulita. Ni se bal tudi senata braniti, kterega so kralju krivili, ko da bi v misli imel s pomočjo carigradskega vladarja Italijo od gotskega jarma osloboditi. Ko je toliko let nepravične ljudi v strahu imel, si je veliko množino sovražnikov nakopal, kteri so se zdaj zedinili, da ga pogubijo. Kar je kralju od stiske naroda rekel, v tem so puntarijo vi-dili ali saj tako govorili; ker je senat branil, je, tako so pravili, očitno pokazal, da tudi on, s senatom ene misli, Gote sovraži. Teodorik na te tožbe Boetija da zgrabiti in s Simahom, njegovim tastom, vred v Pavijski grad zapreti: v mestu Paviji še dan današnji kažejo turen, ki je pre njegova ječa bil. K smerti obsojenega so ga strašno mučili, in umorili leta 52f5. Malo časa po tem so tudi njegovega tasta k smerli obsodili. Kralj se je polastil celega Boetijevega imetka, ali Amalasvinta, njegova hči, je vse Boetijevi vdovi vernila. Katoliki so Boetija pokopali, in dve sto let po tem so po povelju kralja Liutpranda njegovo truplo prenesli v cerkev Svetega Avguština. Kadar Boetij deržavnih opravkov imel ni, si je čas kratil napravljaje matematične orodja in sostavljaje muziko. V mladosti je bil začel nektere izmed naj imenitnejših gerških pisavcov, Aristotela, Platona, Evklida in druge v latinski jezik prestavljati in njegovi prevodi so bili v veliki časti. Kar je od matematike in muzike spisal, nam je, če je ravno nedoveršeno, priča, da je Boetij bil mož, kterega pamet je vso tedajuo umetnost in znanost obsegala. Knižice proti nekterim krivovercom, ki so se jemu pripisovale, niso njegove, ampak drugega Boetija. Naj slavnejše delo Boeti-jevo pa je znano pod nazivkom: Gonsolatio philosophiae t. j. od tolažbe, ki jo nahajamo v filosofiji. V tem delu, ki ga je Boetij v ječi kratek čas pred svojo smertjo spisal, se pogovarja z modrostjo, kako nestalne so vse zemeljske reči in kako le čednost nikoli ne mine. Ta kniga, skoro v vse evro-pejske jezike prestavljena, je naj višje hvale vredna ne samo Berilo.	9
glede na jezik, ampak tudi, in še več, kar se misli tiče, ki se v nji razodevajo.
Bor Avstrije z Benetkami.
Spisal F. B Lažič-
Iz zgodovine vemo, da se je goriški grof, ki je oblast čez mesto in mestno okolico imel, s cesarsko rodovino tako pogodil bil, da, ako bi rodovina goriškega grofa brez mož-kih naslednikov izmerla, ima celo grofovino cesar v oblast vzeti. V letu 1500 je poslednji goriški grof brez možkih dedičev umeri, toraj je bil po namenjeni pogodbi cesar Maksimilijan, avstrijanski nadvojvoda, pravi naslednik in gospo-dargoriške grofovine, ki je zraven bližnje okolice tudi Kar-min in Gradiško in še več tergov in vasi v Furlaniji obsegala.
Ko ste tako dve močni deržavi v neposredno dotiko prišle, je začela, kakor nekdaj slavni mesti Atena in Sparta, vsaka za svojo korist skerbeti.# Kmalo ste našle vzrok in priložnost ena drugo preganjati. Hud, nepogasljiv ogenj se vname; ni konca nju kervave razpertije.
Že cesar Maksimilijan je bil prisiljen z Benečansko vlado leta 1508 vojsko začeti, ki je čez deset let dokončana bila.
Kaj vendar je pa sledilo na desetletno kervavo vojsko?
Poglej po furlanskih planjavah, in ti bo očitno. Poglej ostanke, sip in prah naj bogatejših vasi, ni kamna skoraj več verh kamna, vse je vojska razdjala. Poglej cele ure dolgo puščavo brez hiše, brez rodovitnega drevesa, vse je razper-tija izkorenila. Poglej toliko ranjenih, pobitih in umorjenih na borišču ; čuj grom in ropot orožja, čuj stok in jok umirajočih, čuj tužni glas zapuščene sirote: vsega tega je kriva zloba vojske. Tako gori in vihra plamen prepira, dokler ga leta 1521 pogodba obeh strani ne pogasi. Ker so pa sovražniki tudi še po ti pogodbi, posebno leta 1542 avstri-janske podložnike zatirali, se ni mogel pravi mir terdno vkoreniti. Skoraj čez sto let po pervi se spet med tadašnjim Ferdinandom III. in Benečansko vlado druga kervava vojska vname, kije od leta 1615 dve leti terpela: šesti dan septembra mesca 161T po dogovoru v Parizu seje kri prelivati nehala.
Vzroki, ki so obedve strani vedno kačili in ki jima niso dopustili se umiriti in do čistega pogoditi, so bili različni. Obe deržavi ste si htele prisvojiti oblast, po svoji misli oglejske patriarhe voliti. Dalje se niste mogle dogovoriti, kje da bi imeli izvoljeni patriarhi stanovati, ako bi morali v benečanski ali v avstrijanski krajini svoje stalno prebivališče imeti. Oglejski patriarhi so imeli dva vikša gospoda, kteri-ma so morali v posvetnih rečeh podložni biti.
Po cerkvenih zakonih je vsaki škof dolžen svojo čredo obiskovati, da, kar je treba, popravlja. Tako so morali tudi oglejski patriarhi svoje okolice obhajali in pregledovati. Pravilo, po kterem bi imeli oni okolice obhajati in ogledovati, je bilo druga skala, na kteri se je zedinjenje obeli strani razkruševalo. Oglejski verhovni pastir je htel tudi tisti del svoje črede obiskovali, ki je bil pod avstrijansko vlado. Ali »vstrijanska vlada mu lega ni dopuščala, ker je bil patriarh Benečan in od Benečanov izvoljen, in pravico patriarha voliti je avstrijanska vlada sebi pripisovala. To je dolgo nju sovražtvo podpiralo.
Avstrijanski vladarji so imeli več sveta v tem patriar-hatu kakor Benečani, in razun tega je bil tudi Oglej cesarju podložen. Ko so pa patriarhi posvetno oblast svojim in avstri-jauskim sovražnikom izročiti prisiljeni bili, Benečani, za svojo pravično in nepravično korist skerbni, niso pripustili nobenemu na tako imenitni sedež sesti kakor samo svojim bogatim plemenitnikom. kteri niso bili cesarju ljubi in vsem Avstrijancom nadležni.
Cesarsko Veličanstvo je za tega del za terdno sklenilo Svetega Očeta, rimskega papeža, za dovoljenje prositi, oglejski patriarhat razdeliti in v avstrijanski okolici novo škofijo napraviti, ktere pastir bi v Gorici stanoval.
Kar si je cesar izprositi tako terdno namenil, kar so vsi dobrovoljni goreče želeli, ni bilo tako lahkov doseči: po izgledih se je vsem vendar mogoče dozdevalo. Ze o času vladanja Friderika III., leta 1461, je oglejski patriarhat dosti sveta iz svoje oblasti, kakor poprej iz deželske in posvetne, tako tedaj iz cerkvene izgubil. Kranjska dežela je postala namreč o tem času neodvisna od patriarhata,in sama svoja je dobila tudi posebnega škofa, kteremu so Ljubljano za stolno mesto ukazali. Po tem izgledu so mislili tudi za
9 *
Gorico novo škofijo napraviti, pa benečanska vlada, nesita še prepira, razpertijo plete. Ko je svetli cesar Svetemu Očetu prošnjo v ti zadevi podal, se je začela morska kraljica vzdigovati.
Silno kervav boj ste obe deržavi bile. Strašno rika benečanski oroslan čez jadransko morje. Obadva mogočna, pogumna in serčna, se borita za Oglej in za oblast, temu mestu vikše duhovne pastirje voliti. Kadar oroslanica iz berloga za-se in za svoje mladiče plenit odide in na sredi černega germovja v zasedi prežaje kervoželjnega risa rjuti čuje, koj, svojih mladičev skerbna, odleti, in čez germ in sterm proti berlogu lomasti, da se veje pod nje skokom lomijo; hitro se postavi nasprotniku v bran, in kadar pride, se zgrabita na moč, eden da bi si tuje prisvojil, drugi da bi svoje ubranil; rikata, da se na milje in milje jek njih strašnega glasa razlega in vse prebivavce pustinje s strahom in trepetom navdaje: tako Avstrija se vpre mogočni benečanski vladi, in si ne da odtergati, kar je po pravici pridobila, hoče viditi svoje dežele proste vse težave tujega vla-darstva kakor v posvetnih tako tudi v cerkvenih zadevah. Pa tudi Benetke menijo, da morajo braniti svoje dozdevne pravice, ter si z vso močjo prizadevajo, z orožjem pridobljeni patriarhat in ž njim združene pravice sebi ohraniti.
Poslanci obeh strani, naj imenitnejši možje, se shajajo in pogovarjajo in pogovarjajo, pa se ne morejo pogoditi. Diplomatični dopisi se dan na dan na potu srečujejo, vendar sovražtva in razpertije ni konca ne kraja. Pravdoučeni se ustno in pismeno bijejo, pa si ne morejo na konec priti. Ako misli kdo pravdo že dobljeno, mu hitro nasprotnik besede overže in lepo krono zmage z visokega čela in iz učene glave izterga.
Vsi menijo imeti pravice do patriarhata, in vsi enako velike in enako veljavne, in to dokazujejo; vendar ni nobenega sodnika, ki bi tako pravdo pravično sklenil. Benečanska vlada je svoje pravice terdila in pri svoji besedi ostala, da noče ne malo odstopiti in nikakor patriarhata in oblasti volitve patriarhov iz rok pustiti, in sicer se je na sledečo dogodbo opirala: Patriarh Ludevig Tek se je z Benečani vojskoval, in vojska se je v letu 1419, potem ko so Benečani njegovo trumo kervavo pobili, za patriarhat ne-
srečno končala. V ti vojski so tedaj Benečani vso posvetno oblast patriarhu vzeli in sebe za gospodarje postavili. Posvetna oblast, pravijo Benečani, ktero imamo tudi po pogodbi leta 1445 s patriarhom Ludevigom II., nam daje tudi moč patriarhe voliti in sicer toliko več, ker bi patriarhat že dolgo bil končal, ako bi ga ne bila dobrota Benečanske vlade podpirala. Dalje so Benečani terdili, da so bili nasledniki Ludeviga II. vsi rojeni Benečani in da jim je bila od Svetega Očeta, papeža Julija III., dodeljena moč in pravica volitve, kar so pa Avstrijanci in cesar overgli.
Avstrija se je ravno tako krepko in živo obnašala in za svoje poganjala, se ravno tako na pretekle čase opira, svoje pravice dokazovaje. Posebna podpora, na kteri je ona stala, so bile sledeče dogodbe : Ko je cesar Konrad II. furlansko vojvodstvo in istriško mejno grofijo od koroškega vojvodstva ločil, je dal pervi dve leta 1027 tačasnemu patriarhu Pop-po-tu, ne dodeli vsi mu polne oblasti. Od tistega časa so bili vsiPoppo-tovi nasledniki zavisni od nemškega cesarstva, do Ludeviga Teka, kije v nesrečni vojski posvetno oblast Benečanom izročiti moral. Nemški cesarji so bili tedaj vselej pervi gospodarji furlanskega vojvodstva, kterega se benečanska vlada krivično lasti. Dalje so oglejske patriarhe ali sami volili ali so pa izvoljene poterjevali ; brez njih volitve ali saj poterjenja ni bil nobeden za patriarha postavljen.
Avstrija, ki je bila vselej za mir in za srečo svojih podložnikov vneta, se je htela tako pogoditi: ako bi hteli Benečani oglejski patriarhat še dalje ohraniti, je tudi ona pripravljena v to dovoliti in patriarhatu spet k redu in premožnosti pripomoči.
Cesarski so se pozivali na očake cerkvenega zbora v Bazileji, kterim je bil patriarh tožbo izročil. Iz povestnice je očitno, da so očaki cerkvenega zbora tožbo oglejskega patriarha na tanko preudarili in tudi sodbo po pravici sklenili. Sklep njih sodbe je bil patriarhu ljub in prijeten, grenek in bodeč pa Benečanom. Očaki so bili namreč sklenili: Benečanska vlada nima po tujem blagu krivično svojih la-komnih in samopašnih rok iztegovati in Oglej koj nazaj patriarhu izročiti. Dalje so se Avstrijanci pozivali na dopis papeža Evgenija IV. do benečanskega doža Foskari-ta, v
kterem dopisu je uni tega ljubeznjivo opominjal in svaril, da naj že zavoljo koristi vlade z orožjem prisvojeno okrajino spet patriarhu izroči. Evgenij IV. je Foskari-tu dalje pisal, da mora biti on in cela benečanska vlada z novo izvoljenim patriarhom zadovoljen in ga za pravega patriarha spoznati. Drugači, piše papež, bo rimsko-nemški cesar drugega izvolil ali morebiti tega poterdil
Tako ste obe strani svoje pravice dokazovale, nobena ni htela prijenjati. Močni in krepki so bili dokazi in spričbe obeh strani, vendar je ogenj cele stoletja neprenehoma gorel in posebno prebivavce patriarhata strašno mučil. Vse prizadevanje papeževo je bilo zastonj. in zastonj vse hrepenenje patriarhov in cesarja po miru in spravi.
M a t i j a Č o p.
Spisal J. Navratil.
Matija (jop, naš rojak in Slovenec izmed naj učenejših Slovencov, jev ugledal pervi beli dan svojega življenja v go-renski vasi Žirovnici. Očetu je bilo ime Matija, materi Lešpeta. Oba sta bila kmetiškega stana. Ker je Matička šola veselila, ga pošljeta leta 1808 vpervo malo šolo v Ljubljano. Ktnalo je pokazal, kako je dobre glavice. Kakor spričevalo tretje male šole spričuje, je imel iz vseh naukov „prav dobro." Na tem spričevalu je podpisan tudi naš slavni pesnik Vodnik, ondaj vodnik malih šol Ljubljanskih.
Ravno tako se je vedel mladi Cop tudi v latinskih šolah, ki jih je po francozki napravi (ta čas so namreč Francozi po naši deželi gospodarili) v štirih letih dokončal. Zadnje leto 1814 je bil pervi izmed vseh.
Že mladeneč pete šole je začel hrepreneti po znanju jezikov. Loti se naj prej laškega in hodi pridno in verno poslušat svojega verlega rojaka Vodnika, ki ga je razlagal. Se-stošolec se uči po francozki in dobi pervo darilo.
Po spolnjenih pervih dveh letih filosofije se je upotil iz Ljubljane v tretje leto filosofije po tedajni napravi na Dunaj, ki ga je tudi s prav dobritn uspehom zveršil.
Nato se verne spet v belo Ljubljano in stopi (1818) v deseto šolo, kjer je drugo leto nauk jezika slovenskega z naj boljšim nasledkom poslušal.
Spoznavši pa, da ne bi mogel težkim dolžnostim du-hovskega stana popolnoma zadovoljevati, prosi leta 1820 razpisane službe učenika pete in šeste šole v Reki, in jo tudi srečno dobi. Leta 1822 je bila ravno taka služba v Lvovu razpisana. Da bi mu vedični duh v bogati biblioteki tega mesta več hrane imel, je zaprosi in jo tudi dobi. Ondi je začasno v filosofičnih šolah tudi latinski jezik, avstrijansko in občno historijo kakor tudi izredno angli-čanski jezik in slovesnost tega jezika učil. Od tukaj je želel, ker mu je duh vedno nauka žejen nenehoma po novem znanju hrepenel, za voljo zakladov biblioteke Pado-vanske in Benečanske, v ktero teh dveh mest za učenika nemškega jezika in njegove slovesnosti priti. Ta želja se mu pa ni izpolnila. 1827 leta je prosil službe učenika pete in šeste šole v Ljubljani, da bi zamogel tudi v prid svoje do-morodne mladine delati, nekoliko tudi po potrebah rodovin-skih. Njegova prošnja je bila uslišana. Dosegel je to službo in prišel spet nazaj v glavno mesto premile svoje domovine, kteri je zdaj bistre sinove z bistrim umom lepih vednosti učil.
Po smerti varha Ljubljanske biblioteke. Matija Ka-listra, pa je bil naš slavm Čop (1830) za varha Ljubljanske biblioteke izvoljen. Če ravno je bil Matija Cop varh Ljubljanske biblioteke , je vendar v peti in šesti šoli še učil do leta 1831. Drugi čas je vedoželjni mož le v to obračal, da bi se ninogoverstnih vednosti naučil, posebno pa jezikov, kterih je prav za prav 19 umel, in v vseh učene bukve prebiral. Znal je naš učeni rojak po slovenski, nemški, latinski, gerški, talijanski, francozki, angličanski, poljski, španski, staroslovenski, ruski, serbski, češki, portugizski, provencalski, starefrancozki, novogerški in hebrejski, potem takem 19 jezikov. Ni tedaj slavni naš Vodnik od svojih rojakov zastonj pel: Za uk si prebrisane glave.
Šestega julija 1835 popoldne je bilo. Dan je bil vroč. Cop se gre s prijateljem M. Kastelcom v Savo pri Tomačevem blizo Ljubljane kopat. Ne kopljeta se dolgo, kar Čopa mertud udari. Pod vodo se pogrezovaje zažene stok. Prijatelj že oblečen^ mu hoče z jeza kol podati, pa ga ne doseže; siromak Čop izgine pod vodo. Prijatelj teče v bližnjo vas po ljudi. Pridejo, ga kmalo izpod vode dobe,
ali, bodi Bogu potoženo, mertvega. Ga dergnejo, zdravnik, kije bil ravno blizo, mu prereže žilo, ali revni Cop se ne zgane. Oživljajo ga nato se v Ljublanski bolnišnici, ali vse zastonj: duša se je bila od trupla že ločila in se ne da posiliti nazaj.
Truplo nepozabljenega Slovenca počiva pri Sv. Krištofu v Ljubljani poleg rojaka in pervega pesnika slovenskega, Vodnika. Odperte kamnate bukve na kamnu, ki so mu ga prijatelji oskerbeli, pravijo gledavcu molče, kdo pod to gomilo spi. Pod bukvami pa bereš sledeči napis v slovenskem jeziku, ki ga je rojaku in prijatelju svojemu naš slavni Prešeren zložil
Matija Čop, rojen 26. prosinca leta 1797, umeri 6. dan malega serpana leta 1835.
Jezike vse Evrope je učene
Govoril, ki v tem tihem grobu spi;
Umetnosti le ljubil je, 'zgubljene
Mu b'le so ure, ko jim služil ni.
Mladenčem v Reki, Lvovu, u Ljubljani, Netruden učenik, je um vedril.
Ako bi daljši časi b'li mu dani,
Svoj narod s pismi bi razsvetlil bil.
Pero zastavi komaj, stare Slave
Budili rod, — odnese val ga Save.
Ibikovi žerjavi.
Po Fr. Seliillerju poslovenil J. Kosezki.
Na pevski skus, na skus vozniški, Ki na Korintskem bregu griški Narod edini vseh plemen, Gre Ibikus, umetnih člen. Apol mu dal je pevsko žilo, Besede moč, jezika med; Tak ves navdan z govorno silo Iz Regje pride petja vnet.
Na hribu že razmotri jasno Akrokorinta sleme krasno. Pobožne groze stopi v gaj Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je, Žerjavi le ga spremljajo, Ki v daljne južne tople kraje Mračivnih kit na potu so.
»Pozdravljam vas, prijazne ptice, Po morju bivše mi družice ; Za dobro znanTnje vas imam, Enaka je osoda nam. Prihajamo iz dalj mrazotnih, In iščemo gostiven tlak, Usmiljen bodi Bog popotnih, Ki tujca brani zlih napak.
In pridno se naprej pomika, Že srede gojzda se dotika, Tu vozko pot mu nagloma Zaskočita morivca dva. On ude v bor oberne lične, Pa kmalo roka omedli; Napinjala je strune mične, Nikdar samostrelne moči.
On kliče v bran bogove, ljudi, Rešitelja nikjer ne zbudi; Oe ravno v daljo sega krič, Živečega ni tukaj nič. »Tak zapuščen umreti imam, Na tujem tu, ne žalovan, Ker upa tud' osvete nimam, Hajduku v strašno roko dan."
In živo ranjen v prah telebi; Žerjavi zašume na nebi, On čuje, vid ne služi več, Njih krokotanja glas doneč. »Žerjavi, oj, prijazne kite! Ker druge priče za-me ni, Morivce moje vi tožite!" To reče, in u smert zaspi.
In truplo tam dobijo nago, In kmalo pevca lice drago Oskrunjeno morivnih sil Spozna v Korintu gostomil.
»Kaj tebe, brat, nahajam tako ! In z vcncom, glej, smerekovim Oviti tvoje čelo jako, Deležen slave, mislil sim."
Plakaje zbor gosteč to čuje, In pesnikovo smert žaluje, Vso gerško zemljo tuga vžge, On sercu vsak'mu 'zguba je.
V	sodišče vrejo serda vneti, In cela množica hrumi,
Da pevca se spomin osveti, Morivec toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znam'nju kakem,
V	okrožju zbora, v stisku takem Kerdel naroda celega Spoznati čern zločin se da?
Je ropar bil, željan zaklade, Al' bil je kak zavidnik skrit? To Helij sam razkriti znade, Ki vse posvetno dene v svit.
Morbiti, da ošabne glave Se širi v sredi gerške sprave, In ker ga išče serda ost, Se svojih del raduje prost. Na pragu c'lo svetišč kljubuje Morde bogovom večnosti, Se ravno v trumi napihuje, Ki se v gledišče tam vali.
Tu klop o klopi tik sedijo, Skor odra stebri se šibijo, Iz bliž, iz dalj, visok obroč, Narodi gerški čakajoč, Done ko šum valov globokih; Ljudi nabasan se glednjak Ovinkov bolj in bolj širokih Vzdiguje kviško v sinji zrak.
Kdo ve imena, šteje rode, Ki prišli so v gostivne zgode ? Iz Atike, iz Avlide, Iz Tebe, iz Lakonije,
Iz daljne zemlje azijanske, Iz vseh otokov prišli so, In kora pesme veličanske
V	gledišču tu poslušajo.
Po stari šegi, modro, kasno, Korakov merjenih počasno, Stopivši s konca zadnega, Igravnico obhaja ta. Tak smertna žena ne koraka, Teh dom rodil pozemski ni, Orjaška mera strašna taka Človeško daljno prestermi.
Ledovje eerna plahta bije, Koščeno suha. roka vije Žarečih bakelj mračen plani; Kervi v obličju manjka znam. In kjer na glavah po navadi Ljudem prijazni kodri so, Serdite kače, divji gadi Trebuha strup napinjajo.
Sukaje v krogu se ostudno Zakrožijo popevko čudno. Ki serce zgrabi grešnika,
V	žareče spone vkuje ga. Omamši svest, razum slepivši Erinij pesem zadoni;
Doni, slušavcu kri popivši, In lirnih glasov ne terpi.
nO blagor, kteri čist so hrani, Ki zmot in greha dušo brani, Mi bližati ne smemo se, Življenja pot mu gladka je. Gorje nasprotno, ki skrivajc Nakida ši pregrehe zlo, Mi hčere tmin, za vse plačaje Njegovih pet se primemo.1"
nln če vbežati misli marno, Za njim slede smo tam viharno, Tekočo nogo vpletši mu, Da pasti mora v gnus prahu.
Tak tiramo ga brez nehanja, Kesanje vse je prazno nam, Naprej, naprej do mertvih stanja, In zmir je naš—in tudi tam."
Tak pevši ples končajo čuden, Mertvaškega molčanja studen Leži na celem domu duh, Ko da bi sodbe bil posluh. In stare šege, modro, kasno, Igravnice obhodši krog, Korakov merjenih počasno 'Zgubijo zad se v skrit oblok.
In čuj! Iz gornje galerije Zdaj glas nakrat plašan zavpije: »Ibikove, o Timotej, Žerjave tam poglej, poglej!" In zrak pokrije nagla tenja, In čez predor gledavnice Mračivnega se mergoljenja Žerjavov roj poganja tje,
nlbikove!" — ime štimano Vsem persom novo vseka rano, In kot valovi v cmerk verše, Od ust do ust prašanje gre : »Ibikove, ki vir je plaka? Ki umorjen je, žertva zlih, Beseda kaj pomeni taka, In kaj prikazen ptičev tih?"
In glasno bolj in bolj se praša, Prašaje zdetja sum naraša, Vse ljudstvo kliče: »Pazite! To evmenidna sila je! Imamo ga, ki ga je vmoril, Izda se sam s klicanjem tim, Primite ga, ki je govoril, In zgrabite tovarša ž njim,"
Pa ta je komaj reč izustil, Bi rad besedo v gerlu pustil; Zastonj, — obraz od straha bled Obložene vesti je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira, V trenutju sta previžana, In pričo vseh pravice s'kira Poverne zlo morivcoma.
Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške.
Spisal J. Bleiweis.
Pervi mogočni telegraf, po kterem so si jeli ljudje križem sveta svoje misli in svoje djanja razodevati, bil je papir. Brez papirja bi ne bile ne vede ne umetnije tiste visoke stopnje dosegle, na kteri se nahajajo dan današnji, in tiskarne nikdar bi ne bile doveršile toliko v omiko človeštva, ako bi papirja ne bilo.
Ako je res, kar učeni Liebig pravi , da toliko višje se zamore njegova omika cenili, kolikor več mila narod na leto porabi; ako je res, kolikor več ktera dežela železa po-dela, na toliko višji stopnji stoji obertnija njena, je gotovo tudi, da toliko višje je duševno izobraženje naroda, kolikor več papirja rabi.
Zgodovina papirja je po takem zares zgodovina omike človeške.
Da se tega prepričamo, sledimo zgodovino nekdajnih časov do današnjega dne!
Ob pervih časih sveta je človek le govoril, in le z besedo je naznanoval, kar je povedati imel. Govor je bil edini način porazumevati se. Ko se je pa človek bolj zavedel, se je sčasoma zbudila želja v njem, da bi tudi izročil svojim naslednikom, kar se mu je sporočila vredno zdelo. Ali kakošni so načini teh sporočil bili ? Sirovi, kakor on sam! Kupe zemlje ali kamenja je nanašal po različnih oblikah, drevesa je sadil, kole je stavil i. t. d. in z vsem tem je za-znamenoval kakor je vedil in znal, kar je naslednikom sporočiti želel.
Ali spoznal je v teku časa, da take spominke pokončava nevihta vremena, sovražnikov roka in mnogo drugih primerljajev. Že bistrejši um je učil tedaj človeka podobe risati s klinom ali dletom v kamenje in opeko. Ker pa tedajni
\
človek drugega zapopadka ni imel kakor o tem, kar je narava okoli njega položila, se ni čuditi, da podobe ljudi, ptičev in drugih živali, rastlin in navadnega orodja so mu bile to, kar so nam dan današnji čerke.
To starodavno pisanje se imenuje podobopisje ali hieroglifi, kakoršno se sosebno v starih spominkih Egipčanov se dan današnji vidi.
Za podobopisjem je sledilo vozlopisje, s kterimso nazna-menovali stari Peruani svoje misli tako le: Na debelo nit so vezali več stranskih nitek, ktere so zavozlavali različno; vsak vo/el je pomenil kaj drugega. V časih so tudi pobarvali niti erdeče, rumeno, belo, zeleno i. t d. in vsaka barva je imela svoj lastni pomen: erdeča je pomenila vojsko, rumena zlato, bela srebro, zelena žito. Ker je bilo mnogokrat zlo težavno te vozle prebirati, so imeli vladarji Peruanski posebne ljudi za to opravilo , ki so bili vozlobravci zva-ni. Čeravno je bilo to pisanje zlo okorno, se sme vendar sred-nica imenovati med podobopisjem nekdajniin in pismenkami zdajnega časa.
Iznajdba čerk je bila, vsak si lahko misli, že veliko višja stopnja omikanega uma. Klinci in dletica so bileperve peresa, s kterimi so Babilonci in Kitajci, perve omikane ljudstva starih časov, pisali; pervi papir pa je bila opeka ali kamnita plošča. Pisali so tudi s spičastimi kamni, pozneje z železnimi klinci.
Mesto kamnitih plošč so nastopile pozneje plošče iz rude in plošče iz svinca. Ali mehki svinec, na kterem se pisanje ni moglo ohraniti dosti dolgo, se je umeknil kmalo kotlovini, na kterega plošče so pisali z železnimi klinci.
Za tem so prišle bolj pripravne lesene platnice na ver-sto, ktere so pozneje z voskom prevlačili in z roženimi klinčki na nje risali,
Kmalo pa so spoznali, da ne gre s tako okorno pripravo, ako bi kdo htel kaj več, na priliko, celo knigo pisati. Segli so po drevesnem listju, iz pervega po palmovem. Egipčani so bili pervi, ki so perje krasnega drevesa, palme, rabili v ta namen; za tega voljo so Gerki egipčansko pisanje feniško pisanje imenovali, ker so palmi, kakor še dan današnji daktilovi palmi, fenis (phoenix) rekli.
N
Na palmovo listje so pa pisali le svete bukve; zato se palmovo listje tudi sveto listje zove.
Ker pa perhljivo listje se ni dalo dolgo ohraniti, so se namesto listja poprijeli drevesnega ličja, sosebno lipovega, bukovega, brezovega, brestovega in javorovega, v ktero so iz pervega vbadali z iglicami pismenke. Rimljani so rekli takemu ličju charta cortieea ali liber. Imeliber se je v latinskem še do današnjega dne ohranilo, in pomeni to, kar po naše kniga ali bukve. Morebiti tudi naša slovenska beseda bukve izvira ravno tako od ličja bukve ali od bukve. Stari Nemci so pisali iz začetka na brezovo ličje.
Od ličja do platna in pavole je le ena stopnja bila; mazko in barvo sta nasledovala svinčenik in tinta.
Ko ptičica v zraku, ki preleta v enem dnevu jezero milj, smo pregledali zdaj tudi mi jezeroletno napredovanje človeškega uma, in dohiteli smo dobo Aleksandra Velikega leta 336—323 pred Kristusom, dobo, o kteri se je višja omika v Egiptu pričela in v kteri je tisto bičje prišlo v rabo, ktero so Egipčani papir (papirus) imenovali, od kterega ime tistega občno znanega pisavnega blaga izvira, ki ga še dan današnji papir imenujemo, ako ravno zdajna baza papirja je vsa drugačna.
Bičje papirno je tistega plemena kakor je nase bičje, ktero poleg vod in v vodi raste in iz travnatega germiča dolge in okrogle ali trivoglatne sferženate terstike kviško podaje, ktere imajo zelene cvetne veršice. Tega našim terstikam enakega bičja raste ob potokih Kalabrije, Sicilije, Sirije in Egipta toliko, da je gojzdu enako.
Stari Egipčani so delali iz notranjega ličja terstik ver-šelje za jadra, vervi, človeške oblačila; egiptovski duhovniki so si napravljali črevlje \l njega. Papir pa so delali iz notranjega ličja še sočnatih terstik, ktero so s tankimi ši-vankami ali ostrimi mušelnovimi robovi od terstike ločili; več tako ločenega ličja so z Nilovo vodo zlepovali, sušili in likali. Dogotovljeni papir so imenovali biblos, od kodar tudi ime biblia, po naše sveto pismo.
Kmalo je jelo sloveti to pisno blago krog in krog po svetu tako, da so Egipčani po njem obogateli, in da se je neki egiptovski knez bahal, toliko papirja imeti, da je v
V
stanu celo armado s samim iz papirja skupljenim denarom imeti.
Se ve, da se je jelo zdaj veliko knig spisovati. Začele so se potem tudi biblioteke, in kralj Ptolomej II. se je so-sebno z Evmenom, kraljem Pergamškim, skušal, ga prekositi v napravi veličanske biblioteke; zadnjič je iz zavidnosli. da bi Evmen večje biblioteke ne imel, celo prepovedal papir v Pergam prodajati, kar je Pergamce v veliko stisko pripravilo, ki so bili papirja za bukve že zlo vajeni. Sila kola lomi. Ko Pergamci niso mogli več bičjevega papirja dobiti, so jeli živinske kože namesto njega rabiti, in tako je bil dve sto let pred Kristusom tiste sorte papir iznajden, ki se po deželi Pergam še dan današnji imenuje pergament, na kterega so še v srednjem veku ljudstva pisale. Egiptovski bičji papir se je ohranil do 11. veka po Kristusu, vendar ga je pergament, če ravno dražji, zlo spodrinil.
Ko so Arabci iznašli iz bombaža papir delati, se je kmalo razširila ta iznajdba tudi po Evropi, in egiptovski papir je nehal.
Ta bombažasti papir je pervi, ki je našemu zdajnemu podoben in ki se sme prav tudi osnova našega zdajnega papirja imenovati. Arabci so tolkli namočeni bombaž z bati tako dolgo, daje bil kot sok, kterega so na dilah sušili in po tem likali. Pod imenom gerškega pergamenta so ga predavali.
Ali vedno višji omiki ni bil ta papir dolgo po volji, bil je tako mehek, tako perhek, da le z mazkami se je dalo na-nj pisati.
V trinajslem veku okoli leta 1270 so na Nemškem iznašli papir iz konoplje in prediva delati. K izdelovanju tega papirja pa seje poleg rok potrebovalo tudi pripravnega orodja. Perva papirnica je bila napravljena v letu 1390 v Norimbergu.
Kmalo se je razširil ta novj papir po Španskem, Fran-cozkem, Poljskem, Laškem, Ceskem, Angličanskem. Danskem, Švedskem, Ruskem in po Švajcarskem.
Ko pa je bilo o napredovanju vedno višje izobraženosti človeške bukvotiskarstvo iznajdeno, jim sivo, nečisto in terdo blago iz konoplje ni bilo več ugodno; jeli so drugega blaga iskati, in glejte, kakor se nahaja biser v blatu ali zlati prah
\
v umazani sodergi, so našli naj boljšo robo za papir v sicer zametovanih cnnjab.
S cunjami, kdo bi kadaj to mislil! se je pričela nova in naj imenitnejša doba papirstva. Kdo bi se pri tem ne spomnil besed našega Kosezkega :
„Zakon natoreje tak, da iz malega raste veliko!"
Do lfi. veka ni bilo drugega kot limanega ali pisnega papirja; pozneje še je bil iznajden tiskarni papir. Človeški um je s to iznajdbo tako rekoč svoj cil in konec dospel, in kakor truden popotnik se je počival zdaj jezero in jezero let terpečega trudljivega iskanja.
Ni ted-.ij čuda. da do leta 1820 se razun iznajdbe mašili za izdelovanje papirja ni nič posebnega iznašlo v papirstvu. Od leta 1820 so se jele po papirnicah tiste imenitne ma-šine razširjati, ktere delajo, kar so prej roke delavcov delale, pa tako naglo in tako lično, da papir po stari šegi napravljen se v ličnosti nikakor ne more meriti s papirjem, ki ga izdelujejo zdaj mašine. Ako stopiš, prijatelj, v tako papirnico, in vidiš iz valeja razvijati se popolnoma izdelani in čisto suhi papir, ki je pred dvema minutama še voden sok bil, boš ostermel nad delom , in se čudil bistroumnosti človeški! Zdaj se suče že jezero in jezero takih raašin v Evropi, ktere , če doštejeino tudi robo po čebrih in sitih po stari šegi napravljeno, vsako leto dodelajo 500 miljonov funtov papirja, ki je blizo šest in šestdeset miljonov tolarjev vreden.
Taka papirnica, osnovana po naj novejših iznajdbah človeške bistroumnosti, dela v Vevčah pod Ljubljano in^se svitlemu nadvojvodu Janezu v čast imenuje Janezija. Čudil se boš, ako jo ogledaš, veličanskemu delu, ki gaje vstvarila bistroumnost človeška!
Ni le po tem takem resnica, da zgodovina papirja je zgodovina omike človeške? Nihčer drug kakor papirnice s svojimi izdelki so vstvarile jezero bibliotek, kijih nahajamo v mestih velikih kakor v pohlevnih izbicah vsakega omikanega človeka. Bukve in časniki hodijo vsaki dan zdaj od enega kraja sveta do drugega, razširjajo vednosti po širokem svetu, in vežejo človeštvo cele zemlje v eno družino! Moč papirja je silna moč!
Berilo.
10
r --; f*-.' • c
Nektere izmed naj znamenitnejših reči v Carigradu.
Spisal Fr. Miklošič.
Na južno-vzhodni meji Evrope je mesto, eno izmed naj starših in naj imenitnejših, kar jih je na svetu, mesto, ktero po tem. kar se je v njem godilo, in po tem, kar je pri vseh narodih od nekdaj veljalo, je vredno imena, kte-rega so mu v srednjih dobah davali. Novi Rim, in kte-rega mu od naj starše dobe slovenski narodi dajejo, Ce-sarj Grad, Carj Grad, danes Carigrad, to je, Cesarjevo ali Cesarsko mesto. V pervi mladosti že sem rad bral, kar potniki od tega mesta pravijo, in že tedaj se mi je v sercu želja vnela viditi ta toliko sloveči kraj. Ko sem potem premišljeval, kako so se za to mesto, od megarskih priseljencov osnovano, že v sedmem stoletju pred Kristusom, naj prej Gerki in Perzijanci bojevali, kako ga je potem Cesar Konstantin za stolno mesto velikega, v ti dobi že kristjanski veri udanega rimskega cesarstva izvolil, kako je dolg čas nad toliko narodi vladalo, in kako je iž njega skoro vsa učenost in umetnost tedajuega sveta izvirala, kako je posebno slovenskim narodom ne samo Kristusovo vero oznanovalo, ampak jim tudi tiste slabe žarke izobraženosti, ktere pri njih opazujemo, pošiljalo, kako so po njegovih zakladih vsi okrog prebivajoči narodi hrepeneli, koliko krat so ga oblegali, kako je zadnjič Turkom v roke padlo, in kako je v njihovi oblasti skoro vse ostanke stare svoje slave izgubilo, kako še zdaj, v njegovem siromaštvu, marsikteri evropejski narod željne poglede k njemu obrača: ko sem to vse premišljeval, je želja moje mladosti, to mesto saj na kratek čas s svojimi očmi viditi, še močnejša prihajala. Zadnjič je bila ta toliko zaželjena ura in leta 1851 mesca Avgusta, od prijateljev in od knig slovo vzemši, se na ladjo podam in vesel odplavam na Donavi v Cerno Morje. Po osem in štir-desetih urah hude burje na tem morju mi je bilo dano zdravemu v Bospor vniti in kratko potem je Novi Rim, Carigrad, da si ravno komaj senca nekdajnega Carigrada, vendar krasen, s svojimi brezštevilnimi minareti, z veliko-
lepno cerkvijo Svete Sofije, s cesarsko palačo, Serail imenovano, pred mojimi očmi zabliščal. Kaj je knig od tega mesta napisanih! Moj namen je vam, mladi bravci, le ne-ktere izmed naj znamenitnejših reči Carigrada kratko popisati.
Kjer se Bospor s staro Propontido, danes Marmarsko Morje imenovano, meša in proti zahodu dolgo strugo, ki se od nekdaj Zlati Rog imenuje, v suho zemljo prostira, na evropejski strani, leži Carigrad, na dveh straneh od Zlatega Roga in od Marmarskega Morja obdan. Na severno-vzhodni strani od Carigrada je Pera na zlo stermem hribu z Galato, na dveh straneh od Zlatega Roga in od Bpspora okrožena. Obema, Carigradu in Peri z Galato nasproti, na azijatski strani je Skutari, precej veliko mesto, nad kterim se vzdiguje visok hrib z verhom ovenčanim s temnimi cipresami: turško pokopališče, v kterem veliko carigradskih Turkov počiva, prepričanih, kakor se pravi, da njihovo gospodstvo na unem bregu stalnosti nema, in boječih se, da bi njihovih grobov nekdaj ne teptali never-niki. V Peri in Galati živi veliko kristjanov; tu stanujejo tudi poslanci vseh evropejskih deržav. Kristjani so dobili ta kraj že v sredini trinajstega stoletja. Kadar so namreč Gerki Latjnce, ki so leta 1204 Carigrad bili v roke dobili, leta 1261 spet iz mesta izpodili, so gerški cesarji tergovcom iz Benetek, Genve in Pise, ki so jim pomoči proti Latincoin bili obečali, Pero in Galato za prebivanje in tudi pravicp podelili, svoje tri poglavarje sami voliti, pravica, ktera je potem z nekimi premembami na vse evropejske narode prešla. Tako se je zgodilo, da še je zdaj laški jezik, kakor ga v Benetkah govorijo, v vzhodnih deželah izmed vseh evropejskih jezikov naj bolj razprostranjen. Ti laški tergovci so iz stare domovine svoje prepire in boje v novo prenesli in veliko krat se med seboj pobijali; tako so Genvesci leta 1295 vse Benečane pomorili. Zgodilo se je tudi več krat, da so se z gerškimi cesarji svadili in jim mnogo zabavljali. Genvesci so pervi Turke, kterih deržava je že tedaj v Aziji do Bospora segala, v Evropo povabili na pomoč proti Benečanom. Baz-un Lahov tukaj živi veliko slovenskih ljudi, neki menijo, do deset jezer, kterim Hervati pravijo , in kteri so vekši
10 *
del iz Boke Kotorske doma; oni so tukaj vertnarji, vratarji i. t. d. Tukaj sem na vertu benečanske palače, v kteri zdaj avstrijanski poslanec stanuje, slišal pervi krat peti serbsko junaško pesem. V Carigradu živi tudi velika množina Bolgarov, kteri so z vekšino konjari, ker so Bolgari v konjarstvu dobro zvedeni. Prostor, kjer tujec na suho zemljo stopi, se imenuje Tophana, ker neda-leko od tod je hram za kanone. Tukaj je veliko čolnov, v kterih se ljudje vozijo ne samo v Skutari in druge un-stran Bospora ležeče kraje, ampak tudi v Carigrad, ker je to priličneje, kakor prek Zlatega Roga po mostu hoditi ali jezditi: na kolih se voziti ni moč, ker ulice so pretesne in Pera razun tega na zlo stermem hribu stoji. Za vožnjo v okolne vasi stoji nekaj kol zunaj mesta pripravljenih, ali meni je ugodneje bilo tudi tam peš hoditi ali pa jezditi, ker h kolom so voli, ne konji pripreženi in kola so tako nizke, da je težko v njih sedeti. Blizo Tophane je velik in lep štirioglat studenec, leta 1732 so-zidan in okrog z napisi iz korana in iz slovečih arabskih, perzijanskih in turških poetov posipan; bodi mi dopuščeno, nektere izmed njih sem postaviti: „Dokler Allah le eno kapljo vode temu studencu deli, srečni ljudje, kteri neprecenjeni ta dar uživajo, naj hvaležni božjo hvalo k nebesom pošiljajo, od koder tudi to nam prihaja/' „Naša molitev bodi: naj božja pravica izveličanje podeli tistemu, ki je ta studenec sozidal, in naj njegovo delo prehaja na potomstvo, ki mu ne bo konca." Studen-cov je velika množina po celi turški deželi: kjer koli voda izvira, studenec napravijo, da kaplja tega velikega dara božjega se ne izgubi; imena tistega, ki je studenec sozidati dal, napisali ni navada, ker turški pregovor pravi: delaj, kar je dobro, in ga verzi v morje: če ga ravno ribe ne vidijo, Bog ga opazi.
Veliko več poznavanja vrednih reči nahajamo unstran Zlatega Roga v Carigradu. Cerkev Svete Sofije je Cesar Konstantin sozidal, in jo posvetil sveti in večni božji modrosti , ki se je po njegovem sinu razodela: 'Ayia Zo<pia. Ne dolgo po Konstantinovi smerti v rasporih, kteri so toliko krat v tem mestu nastajali, je cerkev porušena bila. Cesar Ju$tinijan je novo sozidal: deset jezer ljudi je de-
Ialo blizo šest let, Cesar sam je vsak večer prihajal, de-lavcom plače, naj marlivejšim in naj boljšim umetnikom hvale delit. Velikolepni hram doveršivši je izklical : Salomon, prekosil sem te. Potres je kratki čas po tem čudežno lepo cerkev poderl: Justinijan jo spet postaviti da, in kakor je tedaj sozidana bila, še dan današnji stoji, naj doveršenejši spomenik gerškega zidarstva; to se ve, da so Turki, ki so leta 1453 Carigrad v oblast dobili, in ki bi, kakor toliko drugih reči, tudi to cerkev bili raz-djnli . ko jih Sultan sam bi ne bil zaderžal, po mohame-danski veri vse iz cerkve spravili ali pa pomazali, kar je kristjanskega bilo: zvone, kipe i. t. d. Nekdaj seje do-puščenje, v to cerkev vniti, zlo težko dobivalo; zdaj je to lahko, samo denarjev je treba. Ne daleko od cerkve Svete Sofije je Atmejdan, po slovenski, konjski terg, za gerš-kih cesarjev Hippodromos imenovan. Bizantijci nam ga kakor kaj čudežno lepega popisujejo, ali od nekdajne slave je le slabo kaj ostalo: obelisk iz granita, ki so ga iz Egipta v Rim, iz Rima pa za cesarja Teodosija sem prenesli; neizmerno velika kača, ktera je nekdaj tri glave imela, zdaj pa nobene več nima. in ki je od Delfov, knkor eden izmed naj vekših spomenikov gerške umetnosti, v Carigrad prenesena bila.
Sultanova palača, ki ji serail pravijo, je na eni strani od Zlatega Roga, na drugi od Marmarskega Morja obdana. Za gerških cesarjev so stanovali tukaj duhovniki Svete Sofije, Mohamed pa, ki je Carigrad obladal, si je ta prostor, od kterega na svetu skoro lepšega ni, k poprejšnjim hramom še druge dodavši, za prebivališče izvolil. Serail ima v sebi veliko palač, kopeli, mošej, ver-tov, malih gajev i. t. d. V njem stanuje okoli šest jezer ljudi. Za dobre denarje si tujec tudi serail lahko pogleda; jaz posebno lepega tam nisem nič našel.
Kadar so si Turki cerkev Svete Sofiji osvojili, so si jo za izgled vsem cerkvam vzeli, ki bi jih po tem zidali. Sveti Sofiji je tedaj tudi podobna Solimanja t. j. cerkev Sultana Solimana, ktero je ta Sultan leta 1555 iz kamenja cerkve Svete Evfemije v Chalcedonu dozidal, in ktera je naj lepša izmed vseh carigradskih cerkev, razun Svete Sofije.
Med naj imenitnejšimi rečeni, ktere tujec v Carigradu vidi, je veliko obzidje, ktero mesto proti zahodu brani in ki od Marmarskega Morja do Zlatega Roga sega, tako da je Carigrad na vseh straneh terdo mesto. Začeto je to obzidje od Konstantina Velikega, od Teodosija pa doveršeno in po njem imenovano. Od Zlatega Roga do vrat, Egri Kapusi imenovanih, je le eden ali zlo visok zid; od teh vrat pa do sedmerih turnov na Marmarskem Morju so trije nižji, paralelni, tri sežnje od endrugega oddaljeni zidje. To obzidje je napravljeno iz neizmernih granitnih kosov, podobno tistemu zidovju, kteremu ci-klopsko pravijo, na drugih mestih pa iz cegla, podobnega našemu ceglu, in iz kamenja. Koliko krat bi divjaški narodi to mesto bili v oblast dobili, če tega obzidja bi ne bilo! ali turška nemarnost vse razpadati pušča.
Nubijanr.
Spisat M. V a 1 j a v e c.
Nubija je dežela v severno-vzhodni Afriki med arabskim zalivom, Abesinijo. Nigricijo, Saharo in Egiptom, kakih 12 do 15 jezero štirjaških milj velika. Nubijani izhajajo po lastnih pravljicah od arabskih Beduinov, ki so po razširjenju mohamedansfce vere v deželo udarili, perve prebivavce pregnali in njihovo deželo med se razdelili. Poglavar je egiptovski paša in vladajo jih njegovi namestniki, kterih poglavitni sedež je Der. Premoženja ne štejejo kakor v drugih deželah, postavim v Siriji ali Egiptu, po velikosti zemljišča , temuč po sakijih ali vodnih kolesih, ki ž njimi po letu po Nilovi povodnji polje povlažujejo. V bolj revnih vaseh ima 6 do 8 kmetov po en sam sakij, bogatini jih imajo pa vsak po več. Te kolesa ali sakije s kravami vozijo. Hiše ali stanišča so iz ilovice ali pa iz kamnja sostavljene. Ilovnate so do malega vse tako nizke, da je težko v njih po koncu stati. Kakih šest lončenih posod po pet črevljev visokih, kamor navadno ves živež shranujejo, nekaj malo lončenih talerjev, ročni mlinček, sekira, to je vse orodje, ki ga imajo. Od Dera proti severu nosijo ljudje eno samo platneno
srajco, ki jo imajo bogati na višnjevo pobarvano, ali pa volnat plašč kakor gornje-egiptovski kmetje. Na glavi imajo majhino belo čepico, ki jo dosti krat s cunjami ovijo, da dobi turbanovo podobo. Otroci obojega spola nagi skačejo. Ženske so zavite v platnene cape ali pa v černe vol-nate oblačila. Nosijo staklene uliane, ali [»a slamnate, če staklenih kupiti ne morejo. Lasje jim mahajo v kodrih na rame. Ki so bogatejši, nosijo okoli gležnov sreberne ali pa bakrene rinke. Vsak mlad človek ima v desnem ušesu srebern ali pa bakren uhan, in na vratu paterno-šter, ki ga nikoli ne odloži. Okoli rok nad komolcom imajo z usnjem pokrite amulete, vse načerkane s skrivnostnimi izreki in molitvami. Nubijani so malokdaj brez orožja. Otrok, ko še komaj odraste, že skuša toliko dobiti, da si omisli kratek zakrivljen nož, kakoršnega možki na levem komolcu privezanega pod srajco nosijo, in če se količkaj ravsnejo, za nož zgrabijo. Kadar gre kdo v drugo vas, ima s sabo dolgo težko palico, na koncu z železom okovano, ali pa sulico in ščit. Sulica je v vsem vkup kakih pet črevljev dolga; ščiti so razne podobe: nekteri so »krogli, samo na sredi nekoliko povišani, ne-kteri podoigasto - okrogli, štiri črevlje dolgi, z zavitimi kraji, ki zakrivajo skoro celi život. Narejajo jih iz kož nilskih konj, ki jih ne prebode ne sulica ne meč. Nubijani, kar je bogatejših, imajo tudi sablje. Strelnega orožja imajo malo, strelni prah in svinec sta težko dobiti, pa ju močno čislajo. Jedi nimajo kaj posebno napravljenih. Naj imenitnejši živež je kruh iz durne ali pa pšenične moke, slab, neslan in na tanki železni plošči pečen. Ker vsa priprava za kruh, namreč mletev, mesitev in pečenje ne terpi čez deset minutv si človek lahko misli, da ni nikoli do dobrega pečen. Žito, kar ga je za en dan treba, ženske zjutraj zmeljejo, ker Nubijani nimajo nikoli več moke, kakor za proti. Meso malo jedo in celo poglavarjevi namestniki ga nimajo vsak dan. V več vaseh je palmovo vino navadno; je prijetnega vkusa, toda je presladko in predebelo, da bi se ga dalo več na enkrat piti. Delajo ga tako le: kakor hitro datelni dozorijo, kuhajo jih neprenehoma po dva dni vkup na vodi v velikih kotlih. Potem posnamejo goščavo, tekočino pa zakopljejo v poso-
dah terdo zamašeno v tla za 10do 12 dni, da povre. Zdaj je vino precej za pijačo, ali ne terpi^ čez leto, in dalj časa shranjeno palmovo vino se skisa. Se imajo drugo pijačo, ki ji busa pravijo in kije olu podobna; napravljajo jo ali iz dure ali pa iz ječmena; je bleda, ostudna na oči, pa je redivna. Iz datelnov narejajo tudi nekak med, ki ga imajo bogatini na mesto sladkarij. Hazun datelnov in nekoliko vinske terte ni sadonosnih dreves v Nubiji.
Možki so lepe, terdne postave, toda ,maIo manjši od Egipčanov. Brada jim le kratka raste. Ženske imajo vse hišne dela opravljati. Možki se samo s poljem pečajo. To se mora pa spet reči, da, kar je žensk v jutrovih deželah, Nubijanke imajo naj več čednosti. Nubijani kupujejo žene od staršev navadno za 36 pijastrov. Ženijo se tudi z Arabkami Ahabdovega kolena. Tako dekle velja šest kamel, ki se nje očetu odrajtajo, kterih pa oče tri hčeri da, da jih imata z možem za skupno rabo. Kadar se kak zakon podere, se mora polovica, kar so bile te tri kamele vredne, očetu poverniti. V več hišah so viditi nekake majhine statve, ki ženske na nje volnate plašče in pavolnato robo za srajce tkajo. Iz datelnovih listov delajo majhine pitne posode in velike sklede, v kterih pri jedi kruh podajejo. Ako je ravno to vse brez umetnosti narejeno, vendar je na oči kaj lepo, in človek bi rekel, da je z umetnijskimi pripravami delano. Vse drugo razun navedenih reči privažajo iz Egipta. Ponilci od pervega slapa do Dongolskih mej ne opravljajo poljskega dela po egiptovski, ker voda nad slapom nikoli tako ne narašča, da bi se čez njive razlila. V nekterih krajih, kjer je polje bolj široko, nahajajo se tudi vodotoči na polje napeljani. Perva setev je dura, ki dozori grudna ali pa prosinca. Potem polje spet z vodo vlažijo in z ječmenom obsejejo. Po žetvi v časih v tretje njivo s poletnimi sadovi obsejejo. Setev pa močno pokončujejo brezštevilne trume vrabcov, ki jih ni moč odgnati, in cele njive z duro ali ječmenom obsejane pokončuje neki majhni červ, ki v steblo vleze. Tobak povsod sadijo, ki ga pijejo ali pa v solitarju namočenega sisajo. Poglavarjevi namestniki Nubijane za denar hudo stiskajo, vendar ta odertija ne sega čez premoženje, ker podložnikov ne tepejo in ne morijo, razun če
«
se očitno spuntajo. Lep dohodek dobivajo ti namestniki iz sodeb, ker se pravica po premoženju meri. Cc kdo koga umori, mora družini umorjenega zadostiti; poveri) pa še sodniku dati šest kamel, kravo in sedem ovac; ako sam nima, pa žlahti vzamejo. Za vsako telesuo poškodovanje je uganjeno število ovac in'žita, ki raste ali se manjša, kakorš-nain nakterem kraju na životu je rana. Dekleta rade pojejo in nubijsko petje je kaj živo in polno melodije. Imajo tudi gosli, nekako prilične egiptovski tamburi, s petimi strunami. Šah dosti krat igrajo. Nubijani so dobrega serca, tatvine skoro ne poznajo, ki je pri Egipčanih popolnoma vko-renjena, in vsakega, ki bi kaj izmeknil, bi enoglasno iz vasi izpodili, S tujci dobro ravnajo; vedični so pa čez vso mero; tujca, ki k njim pride, v enem poprašujejo, od kod pride, kakšen kraj je ondi, od koder pride, kakšne opravke ima v Nubiji i. t. d. Ako bi vlada ne bila tako neskončno ostra, bi Nubijani utegnili Egipčanom nevarni biti, ker veliko več si upajo in so bolj neodvisnega duha kakor Egipčani, in imajo domovino močno radi. V celi deželi, od Asuana do Mahaskih mej blizo sto nemških milj dolgi, prebiva kakih 10«,000 duš.
Zaničevavcom pevcov.
Zložil Rodoljub L e d i n s k i.
nČ'mu pevec (»oje? marsikdo vprašuje, Saj dan današnji nam ni pelje mar; Vsak po pravici pevca zasmehuje: Njegova pesem je pač prazna stvar."
O vi, ki 'z ust vam ide neprevdarno Beseda taka, sem stopite zdaj, In poslušajte skerbno me in varno: Vam na ušesa bom povedal kaj.
<r
Prašajte gerlico, č'mu pokruljkuje Tak milo v znojni, truda polni dan, Kdar solnčni žarek dela trud zhujšuje, In gerlic glas je vsem neopaz'van?
Prašajte slavca, č'mu tak sladko guči
V	samotnem kraju senc in hladnih loz, Kdar srebrosjajne, mirodarne luči
Na cvetja san razliva lunin voz?
Prašajte rožo, č'mu tak blago dije, Naj njeni duh že vonja kdo al' ne? Č'mu vse to troje svojo sladkost ilje Tje v zrak, al' nam, al' sebi, kdo to ve?
Pa le kruljkuje gerlica, le poje Slaviček, le se lije rožic sija; In tak spolnujejo dolžnosti svoje, 'Zročene seb' od milega neba.
Tak tudi poje in tak tndi sluje
V	dnu pevčevega serca petja don; Za pesmi cilj in konec ne vprašuje, In jel' kaj hasni, v nemar pušča on.
Vsesilna moč nadzvezdnega vlijanja Objema pesmonosno mu serce, In brez skerbi do tuj'ga poslušanja Mu pesem klije, raste, v cvetje gre.
Častite ga tedaj, al' zaničujte Njegovo pesem kakor prazno stvar: Le tega nikdar mi ne pozabljujte, Da njega pesem je nebeški dar.
Cena zgodovine domače.
Po N. Karamzinu
Zgodovina je naj poglavitnejša, naj potrebnejša , bi rekel sveta kniga narodov, ogledalo njih življenja in poči-njanja, razkazovalo njih navad in postav, zapustek sprednikov mlajšim, izjasnovavka in popravljavka zdajnega, izgled prihodnjega, učenica v veliko veliko rečeh. Vladarji in posta-vodajavci delajo po napeljevanju zgodovine in gledajo na njene liste kakor morski brodnik na zvezde. Modrosti človeški je treba skušenj, življenje je pa kratko. Treba je znati, kako so se uekdaj vojskovali združeni ljudje z viharji strasti,
in s kakimi pomočki je bjagodelna moč uma obuzdavala njih burno prizadevanje, da bi red napravila, ljudem želje ze-dinila, in jim darovala srečo, ki je na zemlji mogoča.
Pa tudi prosti meščan naj zgodovino prebira. Ona ga pomiruje, ako je nezadovoljen z nedoveršenim redom posvetnih reči, pri čaje aru, da je to navaden prikazek vseh vekov; ona ga tolaži v nadlogah deržave, pričaje mu, daje bilo tudi poprej dosti takih in še hujših in deržava se ni razrušila; ona ohranuje pošteno življenje in oživlja s svojo pravično sodbo v duši ljubezen do pravice, ktera uterjuje srečo našo in edinost družbe.
Glej koristi! Ali koliko veselja sercn in razumu! Ve-dičnost je človek« prirojena. Na slavnih igrah olimpskih je šum umolkoval in ljudje so obstopljali Herodota, povedajo-čega izročila vekov. Narodi ne poznajo še čerk, pa že zgodovino ljubijo. Starček pokazuje mladenču visoko gomilo in mu pravi od del junaka pod njo. Perve poskušnje naših sprednikovv umetnosti pisanja so bile posvečene veri in zgo-dopisju •, narod, dasi z gosto meglo nevednosti omračcn, je željno poslušal povesti Jetopiscov. Tudi izmišljene povesti ljudje radi poslušajo, ali ondaj se jim še le prav priljubljajo, kadar mislijo, da so resnične. Zgodovina, odpiraje grobe, bude mertve, vlagaje jim življenje v serce in besede v usta, iz razdertih deržav nove zidaje, in predstavljaje versto vekov ž njihovimi različnimi strastimi, šegami in deli, razširja tudi meje našega osebujnega bitja. Po njeni stvarjajoči moči živimo z ljudmi verh časov, jih vidimo, slišimo, ljubimo in sovražimo in, še ne misle na korist, se veselimo, premišljevaje različne zgodbe in lastnosti, ki vnemajo serce ali razsvetljujejo um.
Ako je po besedah Plinijevih vsaka, tudi neučeno pisana zgodovina prijetna, s tem bolj domača. Osebnost vsakega je tesno zvezana z domovino; ljubimo jo, ker ljubimo sebe. Mikajo nas Gerki in Rimljani, ker tudi oni spadajo v rodovino roda človeškega in nam niso neznani po svojih krepostih, po slavi in po nadlogah ; ali ime avstrijansko nas posebno k sebi vleče. Bolj mi bije serce za Zrinjskega kot za Temistokla, bolj za nadvojvoda Karla kot zaScipiona, bolj za Rudolfa Habsburškega, kot za Aleksandra Velikega. Vesoljna zgodovina poveličuje s svojimi imenitnimi spomini
ves svet, avstrijanska pa lepša Avstrijo, v kteri živimo. Koliko lepši se nam vidijo bregovi Donave in Voltave, Kolpe in Save, zvedivšim, kaj se je v starih časih po njih godilo! Ne le Dunaj in Praga, Ljubljana in Gradec, Benetke in Milan, tudi koče Aspernske in Kulmske so nam znamenitni pa-metniki in neme stvari nam pripovedujejo mične dogodbe. Senca preteklih stoletij nam risa povsod različne podobe pred oči.
Razun posebne cene za nas, sinove mogočne Avstrije, imajo njeni letopisi še občno ceno. Poglejmo prostor der-
žave!
Ali se ni čuditi, kako se je moglo toliko dežel, toliko različnih narodov, različnih po jeziku in po kervi, po dušnih in telesnih lastnostih, po šegah in navadah v eno deržavo, v eno, tako mogočno cesarstvo zediniti? Tudi Neavstrijanec, ako le misliti zna, mora čude se letopise tiste deržave prebirati, ktere vladarji so po junaštvu in razumnosti gospodarstvo nad toliko deželami in narodi dobili, ter v ti der-žavi omiko in znanstva tako razširili, tako poveličali.
Mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Herodot, mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Tucidid, mične so zgodbe, ki jih pripoveduje Livij; ali mičnejše so mi zgodbe domače.
Riba jesetra (accipenser sturioj.
Spisal J. Na vrati 1.
Jesetre, tudi keče, kečige, bisme in visene imenovane, ktere ribam hrustankam prištevajo, slujejo po predobrem mesu in po ikrah tako, da jih v Volgi vsako leto po tri mil-jone za prodaj nalovijo. Dolge so po sedem , osem, tudi po osemnajst do dvajset črevljev, težke po centu, naj vekše po šest centov. Po herbtu so erjave, po trebuhu višnjevka-ste in černo-progaste. Stvarjene so na pet robov; herbet in vsako izmed štirih strani krije versta koščenih ščitkov; herbtni ščitki so pri velikih jesetrah po pet, .šest palcov široki. Sčitki po straneh so manjši; k vekšemu po trideset jih je v eni versli. Med verstami ščitkov se vidi nekako koščeno zernje raztrošeno. Perva plavuta herbtnica je jako debela in močna. Zgornja polovica plavute repnice je neko-
liko navzdol zakrivljena, dalja in širša od zdolnje. Rilčasti gobec, toraj rilec imenovan, iznaša dvanajstino dolžine vsega života. Četveri berki so tanki, gibčni, červom podobni in bližje koncu rilčevemu kot razpoklini gobca, ki ima ta riba namesto zob terd hrustanec v njem. Želodec ni velik, po primeri; mehur pa velik, podolgovat, na enem koncu veliko drobnejši. Meso je belo in dobre dobre slasti.
Derstijo se jesetre aprila in maja mesca. Jajec izlegajo neznano veliko. V babici 160 funtov težki so našli nekdaj 1,467.856 jajec. Ti neizrečeni rodovitnosti ukljub nahajajo mladih jeseter vendar malo malo. Morebiti, da se mlade k dnu morja spuščajo in še le vzrasle k verhu prihajajo.
Živi jesetra ob ribicah, posebno slanicah, červih in drugi povodni živadi. Z malim gobeom ne more velikih živali goltati; ni tedaj, da sije velika, drugim ribam zlo nevarna ; tudi ni požrešna in spada med pohlevne, mirne povodne živali.
Jesetre so zlasti v severnem, vzhodnem in kaspijskem morju doma, od koder v reke prehajajo, ktere se v imenovane morja izlivajo, posebno v Volgo. Se večjih je po vodah severne Azije ; v severni Ameriki jih je neki veliko; tudi jih je po Ceskem, po Kranjskem v Savi, toda manjših. Te in vse ribe tega plemena so prehajavke; prehajajo pa v majhinih tropah, ne v velikih kerdelih. V Volgo prehajajo iz morja kaspijskega mesca aprila, kadar reka narašča. Kadar uplahuje, se povračujejo spet v morje. Veliko jih pa vendar čez leto v reki ostaja. S počejkom septembra mesca pa se tudi te v morje odpravljajo. Čudno je, da jesetre, ki jih moramo med naj vekše ribe šteti, nič posebno ne vzraščajo, če ne prebivajo zdaj v morju, zdaj v sladki vodi; ktere v ribnike zapirajo, majhine ostajajo.
Lovijo jih z ostmi, z mrežami ali saki in s terdnimi udicami ali ternki pri ježih, za lov nalašč narejenih, sosebno v Volgi. Sami ribarji astrahanski jih na leto po 300.000 na-ribijo. Ujete varno varno prijemajo, ker so tako jakih mišic, da velika jesetra človeka podere, če ga s svojim repom mahne. Zato gonijo ribarji zasačene velike jesetre v mreži proti bregu in jih na suho tako polagajo, da repi nekoliko kviško stoje, ktere potem ribam varno na glavo privezujejo. Ribe zdaj moči nimajo, in lahko jih na voz ali na konje nalagajo.
V vodi jih pa tudi na ladje privezujejo z vervmi, ktere jim skozi gobec in uho pretikajo. Jesetra lahko tudi na suhem dolgo živi. ker ušesnice ušesa na polno zaklepajo, da plitve dobro dolgo vlažne ostajajo.
Jesetrina je podobna teletiui, lepo diši, v ustih nekako sladi, želodec jo pa težko prebavlja. Zauživajo je-setrino ali sirovo ali nasoljeno ali prekajeno; prodavajo nasoljeno in prekajeno. Od nekdaj že jesetrino jako čislajo : Gerkotn je bila na j imenitnejša jed; Rimljani so jo s cvetlicami ovenčavali in s posebno častjo na mizo nosili V Kilaju jo pojedajo jazun cesarja, kteri je svojim ljubljencom le pokušati daje, samo naj premožnejši in imenitnejši ljudje. Tudi na Angličanskem so jesetrino nekdaj zlasti za na kraljevo mizo kupovali in na Francoz-kem je ni smel razun bogatih grajščakov nihčer jesti. V Holandiji jo razsekujejo, nasaljajo in obilno prodajejo. Lahom godi posebno nasoljena in prekajena herbtina. Ostjaki pojedajo herbtino sirovo. Jesetrovo meso je boljše od jesetrinega; neznano dobro je tudi mleko njegovo. Iz jajec nh reja j o na Ruskem tako imenovano ikro (kaviar), jajcom kožice snemaje, jih nasaljaje in z ribjo mastjo polivaje. Tako napravljeno ikro razpošiljajo v sodičkih po svetu. Nektera je mehka, nektera terda, da jo režejo. Zauživajo ikro sirovo, mazano na kruh. Rusom in Gerkom ta jed kaj ljubi; toraj ž njo ondot tudi zlo kupčujejo.
Iz mehurja napravljajo ribji klej, znotranjo sivkasto kožico odločevaje in posuševaje. Ta klej se raztaplja v trideset-do štirdesetstopnji vročini v vodi ali vinskem cvetu v tekočino cisto kakor voda, ktero za terdno lepanje lesa, pa tudi za čiščenje kalnih tekočin, kave, vina i.t.d. rabijo. Ribji klej, v žolco skuhan, tudi zauživajo.
Iz jezero jeseter dobivajo ribarije ruske ob Volgi po 1.800 funtov ikre in po devet deset funtov kleja.
Deržavin.
Popisal J. Navratil.
Deržavin, Gabriel Romanovič, pesnik izmed naj ime-nitnejših pesnikov ruskih, je prišel na svet 3. julija 1743
v Kazanu na Ruskem. Potem ko je bil gimnazijo v Kazanu doveršil, je od leta 1762 pri vojščakih za prostaka služil, ter se posebno leta 1774 v boju s puntarjem Pugačevom junaško obnašal. Ko je še tisto leto iz vojaškega stana stopil, so ga mnogoverstne vednosti do naj vikših der-žavnih nevojaških služeb povzdigovale. Leta 1800 ga izvoli cesar že za predstojnika deržavnega zaklada in leta 1002 za ministra pravice. Ali že drugo leto potem se samovoljno vseh cesarskih, služeb odpove in se poslej le s pesništvom zabavlja. Se mlad je bil nastal godan pesnik, preden je poznal pesmi starih in ondajnih pesnikov drugih dežel. Njegove pesmi, med temi posebno „pesem na boga" ki jo je dal, kakor pravijo, kitajski cesar v svoj jezik prestavljeno in na svilo z zlatimi čerkami natisnjeno v prekrasno stanico svojega velikanskega grada obesiti, in po kteri je naš Kosezki svojo odo „Bog" zložil, na dalje pesem „vodopad" in ,^veselica na izgnanje Francozov iz domovine" so polne pesniške lepote in pesniških misli. Tudi Deržavinovi dramatiški in prostoskladni spisi so jako v čislih in spričujejo, kako obilen je bil vir njegove domišljije.
Smert ga je dohitela 8. julija 1816 v Svanki, njegovem gradu, ne daleč od Novgoroda. Njegove dela, pet zvezkov, so v Petrogradu od leta 1807 do 1816 na svetlo prihajale.
Veliki Knez Svetopolk.
Po N. Karam zimi.
Vladimir je posinovil Svetopolka, ali ni ga ljubil, ker se mu je, kakor pravijo, dozdevalo, da ne bode nič prida. Ondajni letopisec nemški, Ditmar, pripoveduje, da je Svetopolk, oženjen s hčerjo Boleslava, kralja poljskega, po silnem nagovarjanju svojega tasta v misli imel Rusijo izdati, in da je dal Veliki Knez, soznavši vse to, svojega nehvaležnega unuka, njegovo ženo in Reinberna, nemškega škofa, ki je bil z Boleslavovo hčerjo na Rusko prišel, v ječo zapreti. Vladimir je odpustil, morebiti konec svojega življenja, Svetopolku: ta nevredni knez,
vesel bližnje smerti svojega strica in dobrotnika, jo hiti sebi na korist obračati, pozove meščane, razglasi gospodarja kijevskega sebe in jim razda mnogo dragotin iz Vladimirovega zaklada. Meščani so sicer darove vzeli, ali klavemega serca, zakaj prijateljev in bratov je bilo v vojski kneza Borisa, kterega je ljubil oče in ves narod. Že se vrača, ker ni nikjer Pečenegov srečal, z vojsko, in stoji na bregu reke Alte, kjer je soznavši smert svojega preserčno ljubljenega očeta, preblagi sin milo jokal. To-varši Vladimirovih zmag so mu govorili: „Knez! s tabo so tovarši i vojščaki očeta tvojega, pojdi v Kijev, in bodi gospodar vsi Husiji Boris je odgovoril: Smem li roko povzdigniti na brata svojega? On mi mora biti drugi oče. To čutje se je zdelo vojnikom boječnost: zapu-stivši mehkoserčnega kneza so prešli k temu, ki si je, ves hrepeneč po vladanju, v njih očeh pravico vladati zaslužil.
Ali Svetopolk je bil le po zlodjevo derzen. Poslal je Borisa ljubezni svoje zagotavljat in mu novih krajev obetat, ali v tistem času je pozval, prišedši po noči v Višegrad, ondotne bojare na posvet: hočete li me svoje vernosti prepričati? vpraša novi gospodar. Bojari so mu odgovorili, da so pripravljeni za njega svojo glavo dati. Svetopolk hoče od njih glavo Borisovo imeti, in ti nevredni so sklenili uslužiti knezovi hudobiji. Mladi Boris je bil z malo služabniki še v šotoru na Alti. Morivci, približavši se po noči njegovemu šotoru, slišijo, da pobožni mladeneč moli, in postanejo. Boris, zvedivši za bratove namembe, je izlival svoje serce pred Najvišjim v svetih pesmih Davidovih. Ker je znal, da so morivci zunaj šotora, in kaj mislijo, moli — za Svetopolka: na zadnje, vpokojivši dušo z nebeško vero, je legel na posteljo in čakal smerti. Njegovo molčanje poverne morivcom derz-nost: vderli so v šotor, ter prebodli s sulicami njega in njegovega vernega služabnika, ki je htel s svojim telesom smertno rano prestreči, da bi svojega gospodarja in prijatelja obvaroval. Tega mladega junaka, po imenu Jurja, rojenega na Ogerskem, je knez preserčno ljubil, in za znamenje njegove milosti je nosil zlato svetinjo na vratu: samogoltni morivci mu je niso mogli sneti, in zatoraj mu
odsekajo glavo. Umorili so tudi druge služabnike kneževe, kteri niso hteli pobegniti, in vsi so obležali na mestu. Telo Borisovo so zavili v odejo, in ga prinesli k Sveto-polku. Viditi, da še diše, je velel dvema Varjagoina hudodelstvo doveršiti, in eden izmed njih prehode z mečem serce umirajočega. Ta nesrečni mladeneč se je bil priljubil vsem s svojo lepoto in ljubeznjivostjo, bil je prijaznega in veselega pogleda , izkazoval se je s hrabrostjo v bitvah in modrostjo v pogovorih. Letopisec je htel predati bodočim vekom imena glavnih morivcov, in imenuje jih: Putša, Talec, Jelovič, Lesko. Za Nestora so jih še dobro pametili in vsi merziii. Brez dvombe je Sveto-polk te ljudi dobro plačal, ker mu jih je bilo še za druge hudodelstva treba.
Nemudoma je odpravil posla k Muromskemu knezu Glebu, mu povedat, da je Vladimir bolen in da ga želi viditi. Gleb, premamljen s tem lažnjivim poročilom, se z malo družinico vpoti v Kijev. Potoma pade s konja in si rani nogo, vendar se ni htel muditi, in je potoval dalje do Smolenska po vodi. Blizo tega mesta ga dohiti poslanec Jaroslava, kneza novgradskega, s poročilom, da je Vladimir umeri, in kako gnjusno kovari Svetopolk; ali ravno listo dobo, ko je Gleb, rahločuten in pobožen kakor Boris, jokal za očetom in ljubim bratom, v serčnih molitvah nebu svojo nadlogo potoževaje, se prikažejo oboroženci in zasačijo njegovo ladijo. Straža Muromska se preplaši: Hor-jasjer, vodja morivcov, veli umoriti kneza, in lastni kuhar Glebov, po imenu Torčin, žele ugoditi Svetopolku, zakolje svojega nesrečnega gospodarja. Glebovo truplo je ležalo nekoliko časa na bregu med dvema kladama, iu je bilo na zadnje pokopano v Višegradski cerkvi svetega Bazilija v kup s Borisovim telom.
Svetopolk se še ni napil bratove kervi. Drevljanski knez, Svetoslav, uganivši njegov namen, pridobiti vso Rusijo, je htel, ker se mu ni mogel ustavljati, zbežati na Ogersko; ali Svetopolkovi služabniki ga dobite blizo Kar-patskih gor in ga skončajo. Bratomorec je slavil svoje hudodelstva kakor naj slavnejše in srečnejše dela: zbiral je meščane kijevske, daroval jim denarje in opravo, upaje, da se bo z darljivostjo narodu priljubil.
Berilo.	11
Kmalo se je našel maščevavec: Jaroslav, naj mogočnejši izmed knezov, se vzdigne nad njega; ali z nepremišljeno gro-zovitostjo si je skoraj zmožnost vzel kaštigati ga. Varjagi, pozvani po Jaroslavu v Novgrad, derzni, neukrotni, so dan na dan ražžalovali mirne meščane. Novgradci viditi, da jih neče knez braniti in da je le tujcom na roko, se tega kmalo naveličajo in pobijejo veliko Varjagov. Jaroslav je utajil svojo togoto, se odpeljal v svoj zamestni dvorec, in velel s hlinjeno prijaznostjo zvati k sebi imenitne Novgradce, krivce te morije. Pridejo brez orožja, upaje opravičiti se svojemu knezu, ali knez se ni sramoval, in jih da umoriti. Ravno to noč je dobil iz Kijeva od sestre Predslave novico smerti očetove in hudodelstva bratovega. Prestrašil seje in ni znal, kaj bi delal. Samo ljubezen Novgradcov bi ga utegnila rešiti osode Borisove; ali kerv njih sinov in bratov se je še vroča kadila na knezovem dvoru. Ne vede za boljšo pomoč se oberne Jaroslav na velikodušje naroda, zbere obilno meščanov, in reče: „ Včeraj sem umoril včrnih podložnikov svojih, zdaj bi jih h tel odkupiti z vsem zlatom zaklada svojega!" Ljudje molče. Jaroslav si otere solze in govori dalje: ,/Prijatelji! oče moj je umeri, Svetopolk se je polastil njegovega prestola in hoče brate končati V Ondaj so mu dobri Novgradci, zabivši vse, enoglasno odgovorili: ,/Gospodar! ti si nam pobil brate, ali mi smo pripravljeni iti nad sovražnike tvoje." Jaroslav jim vname še bolj serca, pripovedo-vaje Svetopolkove hudodelstva, nabere 40.000 Rusov, 1.000 Varjagov, in izrekši: ,,da skončamo zlobnega hudodelnika!" odide na vojsko.
Svetopolk, soznavši to, zbere tudi veliko vojsko, pozove Peeenege, in se sostane na bregovih Dnepra z Jarosla-vom. Dolgo sta si nasproti stala brez vsakega dela, ne upaje si. nazoči sovražnika, spravljati se čez globoko reko, ki je bila med njima. Ze je nastopila jesen. Na zadnje je Sveto-polkov vojvoda z nesramnim zasmehovanjem razkačil Novgradce; jezde ob bregu jim je kričal: wCemu ste prišli sem s hromim knezom svojim? (Jaroslav je bil namreč s to nadlego rojen). Vaše delo ni vojskovati se." „Zajtra, pravijo vojščakiNovgradski, bomo na uni strani Dnepra; kdor ne bo htel iti z nami, tega ubijemo kot izdajavca." Eden izmed višjih Svetopolkovih je bil zgovorjen z Jaroslavom, in mu bil po-
rok za Vspeh ponočnega naglega napada. Med tem, ddkler je Svetopolk z Vojščaki pil, so Novgradci dd dne prešli čez Dneper, odrinili enlnoVe od brega, terdno SkleriiVši ali zmagati ali Umreti, ter planejo nad brezskerbne Kijfevce, obve-zavši si glave z rutami, da bi razločevali svoje ljudi od Sovražnikov. Svetopolk seje branil hrabfft, ali Pečenegi, ktere je od njegovega tabora jezero ločilo, tiisd mogli k njeirtu fca časa prispeti. Vojska kijeVska, da bi sfe ž njimi zedinila, je stopila na tanki led tega jezera in se Vsa pogreznila. Jaro-slav je zmagal, Svetopolk pa pobegnil. Jaroslav je prišel s slavo v Kijev, obdaroval obilno svbje serčne junake, iu nadjaje se kheževati mimo, jih razpusti na dom.
Ali Svetopolk mu ne misli prepustiti prestola, oker-vavljenega s tremi bratomori, in prosi pdinoči Boleslava. Tn kralj, po pravici Hrabri imenovan, je bil pripravljen maščevati se za svdjega zeta, ter je želel mesta Cervefi-ske, ktere je bil Vladimir vzel Mečislavu, nazaj dobiti. Vojskovaje se ondaj s Henrikom II.. nemškim cesarjem, je htel to vojsko končati, da bi poteni slobodnejše soper Rii-sijo delal. Škof Merzeburški. Ditmar, s Henrikom II. osebno znan , pravi v svojem letopisu , da se je cesar z Jardšlavom pogajal, nagovarjajo ga, da bi občnega sovražnika svojega prehitela, in daje knez Kuski, obečaVši mu iijegov prijatelj biti, obšel neko poljsko mesto, ali dalje nikakovc večje škode ne napravil Boleslavu.
Po tem takem si je Jarosldv okolnOsti slabo v korist obračal: začel je to nesrečno vojsko, ne zbravši, kakor pravijo, zadosti moči. da bi premagal nevarnega sovražnika, ter mu je pustil časa pomirili se s Henrikom. Cesar, stiskan od vseli strani, dovoli v pogodbe, ki mu jih je zmagovavec podal, in, nezadovoljen s slabo pomočjo Busov, si dalje prizadeva, uterditi kralja v njegovem sovražtvu proti Velikemu Knezm Boleslav. pomnoživši svojo dobro skušeno vojsko z zavezniki in najemniki, z Nemci, Ogri in Pečenegi, seje utaboril da bregovih reke Buga.
Nekoliko meseov poprej je bil strašen požar večji del Kijeva vpepelil. Jaroslav se utegne komaj za hrambo pripraviti. Poljski zgodopisci pišejo, daje, nikakega napada Boleslavovega se ne nadjaje, v Dnepru ribe lovil, kar mu priteče posel, novice od te nevarnosti povedat: in daje kiiez
11 *
ruski pri ti priči udico na tla spustil, in izgovorivši: „zdaj se ne sme misliti na kratkočasovanje, zdaj je čas rešiti domovino" prešel na vojsko z Varjagi in Rusi. Kralj je stal na eni strani Buga, Jaroslav na drugi. Pervi veli prepeti mostove. drugi čaka že komaj bitve, in čas bitve je prej nastal, kot je on mislil. Vojvoda Budij si umisli, stoje za reko, tolstemu Boleslavu posmehovati in bahati se, da mu bo ter-buh s svojo ostro sulico prebodel. Kralj poljski se je zares komaj premikal zavoljo prevelike tolšče svoje, ali bilje vroče kervi in junaškega serca. Razžaljen s to derznostjo veli vsi vojski: „maščujmo se, ali jaz poginem!" zasede konja in se zaleti v reko, za njim vsa vojska. S tako naglim napadom preplašeni, začnejo Rusi brezredno begati. Jaroslav je prepusti) zmago hrabremu sovražniku in komaj je s štirimi vojščaki v Novgrad ušel. Južne mesta ruske, zapuščene brez varstva, se niso smele protiviti, ter so premagavcu darove pošiljale. Eno samo izmed vseh se noče udati: kralj vzemši terdnjavo z naskokom, obsodi prebiyavce v sužnost. Bolj od drugih uterjeni Kijev seje soper stavljal; Boleslav ga je obšel. Na zadnje so stiskani meščani vrata odperli, in kijevski škof pride Boleslavu in Svetopolku v mašni obleki s križem v rokah z duhovniki naproti, ktera v glavno mesto prijezdita , kjer so bile sestre Jaroslavove. Narod je vnovič spoznal Svetopolka za gospodarja, Boleslav pa je zadvoljen bil z imenom velikodušnega branivca in s slavo hrabrosti.
Jaroslav, ki ga je bilo mogočnega kralja poljskega in pa zlobnega brata strah, je že mislil, kot nekdaj njegov oče, zbežati prek morja k Varjagom, ali velikodušje Novgradcov ga je obvarvalo te sile in sramote. Posadnik novgradski in imenitnejši meščani, razbivši ladje za kneza pripravljene, mu govorijo: ^Gospodar! mi hočemo in moramo še protiviti se Boleslavu. Ti nimaš nikakovega zaklada; tedaj vzemi vse, kar imamo." Zdaj zbirajo denarje, in nemudoma pozovejo samogoltne Varjage na pomoč, in se tudi sami oborožijo.
Nezvestoba Svetopolkova ni dopustila Novgradcom se maščevati nad Boleslavom. Pridobivši južno Rusijo zetu svojemu je odpravil kralj zaveznike nazaj in razposlal po mestih kijevske oblasti svojo lastno, da bi se oddehnila. Hudobneži ne poznajo hvaležnosti: Svetopolk, boje se predolgega varstva svojega tasta, in žele se kmalo veseliti samo-
svojnosti, veli skrivaj mestnim zapovednikom umoriti vse Poljake, ki so mislili, da živijo s prijatelji, in ne skerbeli za nibakovo varnost. Njegova zla volja se je, ne v čast ruskemu imenu izpolnila. Tudi Boleslavu je bil enako osodo v Kijevu namenil, ali ta kralj je to zvedil in ušel iz glavnega mesta, vzemši s seboj mnogo bojarov ruskih in sestre Jaro-slavove.
Poljski zgotlopisci pripovedujejo, da je velika vojska ruska zasledovala Boleslava, da jo je vdrugič na Bugu premagal, in da ti reki, dva krat nesrečni za naše prednike, od tega časa černa reka pravijo. Boleslav je zapustil Rusijo, ali pri-deržal je sebi mesta Cervenskev Galiciji: velikega bogastva, unesenega iz Kijeva, pa je razdal nekoliko vojski, nekoliko pa je potrošil na zidanje cerkev v svojem kraljestvu.
Svetopolk , ki je Poljake iz Rusije po hudobiji izgnal, je ustregel s tem sovražniku svojemu. .Taroslav že stopa proti Kijevu. Ker ni imel ne siine vojske, ne ljubezni pod-ložnikov, ktera varuje vladarja o sili in nevarnosti, beži Svetopolk iz Kijeva k Pečenegom jih pomoči prosit. Ti razbojniki, pripravljeni Rusijo na nič deti, planejo na njene meje, in se bližajo bregom Alte. Tam ugledajo vojsko rusko. Jaroslav je stal na mestu poerdečenem s kervjo Svetega Borisa. Ves ganjen od grenkega spomina, ztegne roke proti nebu, moli in izgovorivši .• ^kerv nedolžnega brata mojega vpije k Najvišjemu," da znamenje na boj. Mlado solnce je ozarjalo boj dveh silnih vojsk, boj oporen, kervav; nikdar, pravi letopisec, ni bilo enakega v naši domovini. Verna množica novgradska je htela rajši umreti za Jaroslava kot podvreči se zlobnemu bratu njegovemu. Tri krat seje ponovila bitva, sovražniki so se v svoji razkačenosti za roke spopadali in klali se z meči. Proti večeru se je spustil Svetopolk v beg. Zmučen od prevelike stiske, ta izveržek oslabi in ne more sedeti na konju. Vojščaki so ga prinesli v Brest; on jim je velel dalje iti čez meje. Ker ga je nebeški serd preganjal, je Svetopolk neprestano grozne sovražnike za seboj vidil in straha trepetal; ni derznil vdrugič pobegniti k velikodušnemu Boleslavu, Ognil se je Poljskega in končal svoje življenje v puščavah Ceskih.
Pervi pomladni bdelici.
Zložit L. Gornicki.
Pozdravljena bodi, mlada bučela, Pomladi tedaj si pervi kliear: Vzdiguje se v persih duša vesela, Ko vgledal sem tebe, nedolžna stvar.
Al' vedi, vedi, viharno da brije Cez dol in travo strupeni svečan, Prijetno nam solnce po gričih ne sije, Za hribom se hrib vzdiguje snežan.
Čemu si toraj iz doma 'zletela ? Cvetlic še nima travnik ne vert: Počakaj, počakaj, draga bučela, Pomlad da razgerne zeleni pert.
nOdkopnil je sneg, na griče, planine Razliva gorkoto že solnciee, Studenček bister šumlja čez ravnine, Snežnlce, vijole razsipajo se,"
v
Se sever in burja se bota vernila, Snežiiieam, vijolam prieverknila cvet, Ta krat se bučelioa bodeš učila, Svečan in sušee da kuje rad led.
nPogledaj na čisto, azuruo višave, Pogledaj na solnca nebeški trak, Pogledaj na berslje dreves, na planjavo; Al' ni vse bližnje pomladi znak?"
iiRavnico, ogrete lehe, in trate Nevestno okinčene, cvetnih lic, Vabile kmalo nas bodejo v svate, Ko bo se prebudil pomladni klic."
Izrekši urno se vzdigne brenčaje, In jaderno veje čez ravno polje ; Govoril pa sem, bučelo spremljaje Z očmi, za njo besedice te:
Bučelica ljuba, hčerka pomladi, Med cvetjem rojena, med cvetjem živiš; V domovju obdajejo rajske te sladi; Ko zove pomlad, iz ula 'zletiš.
Ognejo naj tvojih perot' se vetrovi, Da sever bi tebe nikdar ne moril, Prijazni naj vhajali bodo ti dnovi, Za mlajem naj mlaj se ti sladek rodil.
Koroška za cesarja Dioklecijana.
Po Baronu A11 k e r s h o f e n,
Po mejah nebdajnega Norika soditi, ki jih je Klavdij Ptolomej za vlade cesarja Marka Avrelija natanko popisal, je bila koroška dežela velik del južnega Norika, pozneje srednji Norik imenovanega, po kterem so ondaj Rimljani gospodarili. Kakor se je tedaj za cesarjev rimskih nekdaj-nemu južnemu Noriku godilo, tako se je godilo ondaj zdanji Koroški. V tem spisu imejmo dobo Dioklecijanovo pred očmi.
Cesarja rimskega Proba so nejevoljni vojščaki umorili, zato ker jih je, zasajaje vinograde blizo Srema (Sir-mium), pretežko delati silil. Po smerli njegovi so mu izvolili vojščaki za naslednika sami ob sebi Kara (Carus). Potem pa ko je bila tega v vojski perzijanski blizo Kte-zifona leta 284 po Kristusu neki strela ubila in ker je bil dal staršega sina Cezara Numerijana, kakor so vsi mislili, tast Arij (Arrius) Aper umoriti — mlajšega sina in Cezara Karina pa doma ni bilo; so izvolili vojvodi vzhodne vojske za cesarja še tisto leto Valerija Dioklesa iz Diokleje na Dalmatinskem, ki se je odslej Dioklelia-nus imenoval.
Novo izvoljenega cesarja perva je bila, da je Arija Apra za voljo imenovanega hudodelstva z lastno roko umoril; potem pa mahne nad Karina, kteri je z zahodno vojsko iz Ilirije domu hitel, da bi se očetovega prestola polastil. Karin ga sicer leta 280 blizo Marga (Požarevca) premaga, ali ubijejo ga njegovi lastni vojščaki, ki so ga sa voljo pregrešnega življenja čerfili, in Dioklecijana po-
terdijo zdaj za voljo njegove modrosti in dobrote tudi vojščaki zahodne vojske.
Cesarstvo je bilo v veliki stiski. Na vzhodu je pretila vojska perzijanska, na zapadu nevaren punt kmetov v Galiji. Na obeh krajih tako velikega cesarstva je bilo treba vojvoda z vso oblastjo. Dioklecijan si izbere za vojvoda in namestnika Maksimijana, po junaštvu slovečega moža, in ga pošlje nad galske kmete, kterim tudi Bagav-di pravijo. Maksimijan je kmetiško vojsko serčno razpo-dil; ali razun Perzijancov ukljubujeta zdaj Dioklecijanu v Britaniji Karavzij, v Egiptu pa Ahilej, ki se tudi prestola cesarskega lastita; po Afriki razsajajo Mavri in neki Julijan, ki je tudi po cesarski kroni segal; mejo proti Nemcom hočejo Saksonci, Franki, Alemani, Juturgi in Sarmati preskočiti. Cesarstvo je za voljo silne svoje velikosti veliko terpelo. Da bi se pogovorila, kaj jima je početi, se snideta Dioklecijan in Maksimijan v Milanu, Nasledek tega pogovora je bil, da si Dioklecijan Maksimijana za tovarša vzame in ga za drugega cesarja postavi. Cesarja si izvolita potem leta 29*2 v Nikomediji dva namestnika za vladarske opravila: Konstan-cija Hlora in Galerija Maksimijana, in razdelita gospodarstvo tako, da je dobil Galijo unstran planin namestnik Konstancij, Afriko in Italijo Maksimijan, Ilirik pa namestnik Galerij Maksimijan; drugi del deržave je Dioklecijan sebi prideržal.
Ker je bila Koroška ondaj tudi del Ilirika , se mora soditi, da so prebivavci koroške dežele pri ti priliki pod Galerijevo oblast prišli.
Dvanajst let se je čudilo slavno rimsko mesto spravnemu vladanju teh četverih vladarjev. Maksimijan je bil Dioklecijanu tovariš, namestnika sta pa tudi pošteno ravnala. Dioklecijan je vse preumeval in bolje vedil, pri čem je, kot drugi. Toraj so se pa tudi njegovi pomagavci okoli njega kakor bčele okoli matice zbirali in ga ne le kakor očeta, ampak kakor nekako nadzemeljsko bitje častili. Julijan Cezar piše, da so se (oliki spravi celo bogovi čudili. Ko je pa Dioklecijan po dvajsetletnem vladanju čutil, da mu moč že peša, ker je bolehal in ker ga je serce bolelo, da ne more tako dobro vladati kakor bi rad: se je vladanja naveličal in si želel na svoje zadnje dni sam za se in na miru živeti, pregovarjaje k temu tudi Maksimijana. Časti
labomni Galerij, nadjaje se, da bi utegnil po tem on na Dioklecijanovo mesto priti, se ni le trudil Dioklecijanu to željo v sercu ohraniti, temuč ga je iz daleč celo spodbadal, da bi se cesarstva odrekel.
Proti koncu leta 303 sta prišla oba cesarja, pobivši sovražnike cesarstva rimskega, z zmagovavsko slavo v Rim. Dioklecijan je praznoval ob enem dvajseto, Maksimijan pa osemnajsto leto svojega cesarjevanja. Kmalo potem zapusti Dioklecijan Rim, prevzame pervi mesec drugega leta v Raveni devetič konsulat, ter se verne, že bolen v Nikome-dijo, kamor je na jesen dospel. Ondi je če dalje bolj bolehal, tako da so bili že glas zagnali, da je umeri.
Na pomlad leta 305 je prišel tudi Galerij v Nikomedijo, žele, da bi se cesar že cesarstva odrekel, Maksimijana, kteri je bil v Italiji ostal, je Galerij na to že poprej pismeno pripravljal. Ta želja se mu je izpolnila. Dioklecijan mu svetuje po tem za namestnika sina Maksirnijanovega , Ma-ksencija, potem sina Konstancijevega, Konstantina. Galerij za-verže unega, z izgovorom, da ni za to, tega pa z izgovorom, da je deržavi nevaren, in imenuje dva Ilira: Severa in Da-za-ta, ki sla mu bila bolj po volji. Pervega maja leta 305 sta oba cesarja Dioklecijan v Nikomediji, Maksimijan v Milanu oznanila, da sta se cesarstva odrekla, in ob enem za naslednika svoja Konstancija in Galerija, za nova namestnika pa Severa in Daza-ta razglasita. Dioklecijan se je odpravil potem v svoj velik grad blizo Salone na Dalmatinskem, kjer zdaj mesto Splet stoji, kjer je kmetovaje mirno živel, ter se ni dal zvitemu Maksimijanu, kteremu se je po prestolu jako tožilo, nikakor pregovoriti, da bi si vnovič škerlat oblekel. Nova cesarja sta deržavo tako med se razdelila, da je dobil Konstancij Galijo, Italijo in Afriko, Galerij pa Azijo z drugo jutrovo deželo vred in Ilirik , po tem tudi zdajno Koroško v roke.
Kakoršne postave so veljale o vladanju Dioklecijanovem za druge dežele, rimski oblasti podveržene, take so veljale tudi za Koroško
Sodbe, ki so bile za cesarja Kara in Karina očitne, so bile za Dioklecijana očitne in skrivne. Sodni jezik je bil zmirom latinski; pri očitnih sodbah na besede, so pa cesarski namestniki s tožniki, toženci in pričami, ki niso po la-
tinski znali, sami ali pa po tolmačih tudi v domačem jeziku govorili, in tudi zagovornikom njihovim dovoljevali v domačem jeziku govoriti.
Vemo na dalje, da so za tega cesarja kristjane, kakor po drugih rimskih deželah, tako tudi po Iliriku hudo hudo preganjali in zatirali; vendar zagovarja Dioklecijana, kar se tega tiče, to, da jih ni sam ob sebi ampak po Galeriju podkurjen, preganjati ukazal. To deseto in zadnje preganjanje kristjanov v cesarstvu rimskem je terpelo do leta 310.
Poletni večer,
Zložil M. Kastelec.
Senca raste, Tla rose, Hlaji žarki Verh zlate.
Se budijo Zvezdice, Pripihljajo Sapice.
Mati s polj« Pridejo, Krog ognjišča Tekajo.
Omarijo Zazvoni,
Proti domu Vse hiti.
Plamen šviga, Krop kipi, Dim nad sleme Se vali.
v
Znjice, kosci Oratar,
Hlapci, dekle, Gospodar.
Kmalo Jožek
Krog večerje Se verste, Oče kruh jim Razdele.
Pripoklja,
Meketajo
Jagnjeta.
Breza, dima, Z jagodo Prižvenkljajo, Mukajo.
Sok in kaša
Jim diši; Delo beli Vse jedi.
Skupaj mol'jo Vsi glasno, Pridni, trudni Spe gladko.
Štajavska zemlja od Maksimilijana 1. do Ferdinanda II.
Po A. K r e m p e 1 n u.
Potem ko je bil cesar Friderik svojemu sinu Maksimilijanu skoro vse dežele predal, je kmalo umeri leta 1493. Zdaj je Maksimilijani, vojvoda štajarske zemlje: imel je Avstrijo in Stajarsko, razun teh tudi Koroško, Kranjsko in Laško-gorisko, verhtega je še pridobil Tirolsko in več der-žavic v Svabih in drugih nemških deželah. Z ženo je dobil Nizozemsko. Njegov sin Filip je priženil Špansko in Ameriko ondaj najdeno. Maksimilijan je tudi z ženitvami nastavil , da ste potlej Ogerska in Ceska k Avstrijanskemu prišle in je tako avstrijanskemu cesarstvu početek naredil. Maksimilijan je bil močen, serčen vojščak, pa tudi skerben oče svojih dežel. On je prec s pervega Turka od štajarske dežele odvernil in se po nji vozil od kraja do kraja, povsod dobre naredbe vpeljevaje. Stajarska dežela je začela v Maksimili-janovih rokah lažje dihati, oddehnivši se po grozovTtosti Turka, ki je bil zadnje dobe več kakor 5.000 kristjanom nose porezal, veliko jih s seboj odgnal in ljudem mnogo penez otel.
Maksimilijan si je Aleksandra, Cezara in Karla Velikega za izgled vzel. Njegov pregovor je bil: Kakor erja železo, tako sneda lenoba dušo. Zato je pa tudi netrudoma opravljal dolžnosti pravega deželskega poglavarja. On je zaterl nespametni dvoboj, pravico pesti, ter je sodnike postavil, ki so tožbe zapisovali in razsojevali On je sklenil Turka iz Evrope izgnati. Maksimilijan si je take svetovavce izbiral, kteri so bili, kakor on, pametni in modri. Samo škoda, da je veliko več namišljeval, kakor je mogel izpeljati, in da mu je denarjev zmanjkovalo. Maksimilijan je zidove, ker so bili veliko tožeb krivi, zadnjič iz dežele pregnal. On se je z močnimi Benečani srečno vojskoval; 2.300 Stajarcor mu je pomagalo. On je tudi dačo uredil.
Za tega cesarja so se Slovenci v Celjskem proti svojim gosposkam spuntali. 80.000 Slovencov se je leta 1515 pri Brežicah zbralo nad gosposke. Ta punt svoj so imenovali staro pravdo, govore, da so se za stare pravice vzdignili.
Eni izmed tel« puntarjev so bili ob življenje djani, eni pa k cesarju v Avgsburg poslani. Cesarjih je z dobrega opominjal, da naj mirujejo, orožje proč denejo in njive obdelavajo, jim bo že pomagano, da bodo svoje stare pravice nazaj dobili. To so pa Slovenci tako razumeli, kakor da bi jim cesar prav dal, in tudi on soper gosposke bil. Zdaj (1516) vi-hrijo nad gosposke, ropajo in razdirajo njihove grade, gospodo grozovito morijo, drugim žlahtno obleko slačijo in jih v kmetiške hale oblečene težko delati morajo. Naj hujše so ravnali v Brežicah; pa tudi od Brežic in od Celja dalje proti Konjicam gor do Lipnice so more in požigaje razbijali. Zvedivši to cesar je deželskemu poglavarju pisal, da naj gre z vojsko nad te razbojnike in jih ostro kaštiga. Tako on tudi stori. Pri Ptuju jih s svojo vojsko prime in razpodi, ene da na mestu obesiti, ene pa v Gradec gnati in jih tam 136 ob življenje dene.
Ko je tu mir napravljen, se je svetovalo, da bi šli nad Turka, kar se pa ni zgodilo, zakaj cesar Maksimilijan je začel bolehati, in je leta 1519 umeri.
Po Maksimilijanovi smerti so se štajarski, koroški, kranjski invtirolski stanovi v Brucku sobrali in deset poročnikov na Špansko poslali, da bi kralj Karel, Maksimilija-novega sina sin, prišel in te dežele prevzel. Karel se je dal za cesarja samo kronati, namreč z imenom Karel V., dru-gači pa je svojemu bratu Ferdinandu Avstrijo, Stajarsko, Koroško, Kranjsko, Tirolsko in veliko drjigih deržav prepustil, ktere je Ferdinand I., prišedši iz Španske leta 1522, prevzel. Ob teh časih se je začela nova Lutrova vera v naše dežele ploditi, in je bila kriva, da se je veliko gornje-šta-jarskih kmetov spuntalo. Ti so v gornje-štajarskem mestu Schladmingu tako strahovito s katoličani delali, daje teh 3.000 mertvih ostalo; 32 štajarskih žlahtnikov so na mestu ob glavo djali. Štajarski deželski poglavar je šel s 5.000 možmi nad njih; ali puntarji ga pri Schladmingu leta 1525 premagajo, veliko žlahtnikov vjamejo in dva in tridesetim izmed njih glavo vzamejo. Zdaj gre grof Salm nad Schlad-ming, in ker mu mesto zaprejo, ga zažge in puntarje prežene. Teh ene da obesiti. Mesto Schladming razderto je izgubilo svoje pravice, in je od tistega časa le terg.
Ta čas se je pa spet še veliko strašnejši sovražnik pri-
bližaval. Vitežki sultan Soliman II. namreč je šel v ogerske zemlje z mnogoštevilno in premočno vojsko, terdno sklenivši, si vso ogersko, potem štajarsko, ter vse avstrijanske, zadnjič nemške in laške dežele podvreči, in muhamedanstvo z močjo meča po vsi Evropi vpeljati. Ogerska je v svoji moči omlačnela, in je komaj 20.000 mož z inerzlim kraljem Lu-dovikom II. proti Turku poslala na ravnice pri Mohaču. Ta bitva pri Mohaču je bila neizrečena nesreča za ogersko in tudi za naše dežele. Soliman je namreč vso ogersko vojsko uničil in ji vse orožje in pripravo pobral. Nadškofi in škofi so tam svoje življenje gubili, drugi so pa, ako je le bilo mogoče, ušli; kralj Ludovik je v begu s konja v mužavo padel in se tam zadušil. Ta izguba pri Mohaču je bila kriva, da je bilo kristjanov brez števila umorjenih, v sužnost od-gnanih, da je bila štajarska dežela predana neusmiljenemu ropanju in turški grozovitosti, strašnemu morjenju, odganjanju ljudi, požiganju mest, tergov in vasi, z eno besedo, Soliman je koder je hodil, žgal in moril.'
Turški car Soliman, ki je še pred mohačko bitvo rekel: „Jaz grem ogerski in nemški deželi na glavo, in hočem ker-ščene pse pokončati," ta Soliman, ozvavši Ogersko že za svojo deželo, gre z neizmerno vojsko leta 1529 nad Beč: Madžarji mu pomagajo, ali Beč se dobro derži. Turki naredijo 30.000 šotorov okrog mesta, eden in dvajset krat se pograbijo za Beč, pa so vsako krat odbiti bili, in ne samo, da Beča ne dobijo, oni še izgubijo 30.000 svojih vojščakov v bitvah in po pomoru; Soliman pobegne v Budim, in od ondot dalje, ukončavaje vse in pode velike množine s seboj. Tudi Stajarci so Beč pomagali braniti. Zavoljo tega je pa turška vojska vernivši se strahotno razgrajala po naši deželi. Koder so hodili, so vse izropali, vse požgali in ljudi spo-klali. Sosebno nečloveško in strahovitno so delali pri Frid-bergu, Hartbergu, v Lipnici, Slovenji Bistrici, Konjicah in pri Celju. Marburg so oblegli in ga trikrat naskočili, pa zastonj: poslednjič je Višnjegorski Sigmund prišel, in je s svojimi ljutimi Kranjci naš Marburg otel. On je tudi na lipničkem polju 2.000 Turkov potolkel. Tudi pri Celju so jih zadnjič še Stajarci pobili.
Komaj so ta krat našo deželo zapustili, so že spet prišli; Soliman namreč ni mogel sramote priBeču pozabiti in je re-
kel: „Jaz hočem sramoto, ki sem jo pii Beču doživel, v kervi oprati/ On je tedaj dve leti vojsko zbiral, toliko ka-koršne še ni imel. S to pride v Ogersko (1532) s sklepom, Beč vzeti. Ali da je zdaj Avstrijo s 130.000 vojščaki zaslo-njeno našel in male terdnjave Kisek Miklavžu Jufišičii ni mogel vzeti, se je po Stajarski, ktera je svojo vojsko fcdaj pri Beču imela, razsipal in povsod vse ukončaval. On je ta krat šel od Kiseka in Soprona nad Gradec. Koder je hodil, je vse požigal, in, kakor Turek pravi, kopita njegovih vojsk so vse te kraje poteptale. V Kirchbergu se niso hteli Turkom udati, Turki pa so vse okrog zažgali. V Grafen-dorfu so se ljudje v svojo močno cerkev zaperli in iž nje na Turka streljali: (a pa zažge cerkvene vrata in vsi so v cerkvi zgoreli. Gradca hiso dobili ni v mesto prišli, temuč Gračani so jih pod vižanjem Janeza Kacijanarja pobili; kar jih je . ostalo živih, so Muro preplavali , in združivši se z drugimi Turki unkraj Mure, se ženejo proti Lipnici. V Liptilci se ljudje z ženami in otroki, s konji in govedjem v svojo veliko in terdno cerkev zaprejo in se branijo : ali Turki razrušijo cerkev. Od tam se proti Marburgu podajo. Tam prek Dtave most napravijo, in rušijo v Veliki stiski prek, za seboj pa most zažgejo Od Marbulga grejo kraj Drave proti Ptuju in se na potu ustavijo. Tu jih pobijejo Stajarci in veliko Turkov pade. Ostali se obernejo proti Zaverču in grejo z velikim trudom in izgubo prek brega, ki se od tistega časa turški verh zove, nad Vinico in Varaždin Tako izginejo ta krat iz naše dežele in zapustijo za seboj žalostne slede.
Kar je do zdaj od te po naši deželi vsipane turške toče povedano, imajo njihovi zgodopisci zapisano: kakor naši zgodopisci pripovedujejo, je Soliinan, da bi ga Madžarji ne dobili, s svojo vojsko hitro mimo Gradca odšel, in Gračftni so v strahu stali z orožjem na obzidju , so se pa oddehnili, kadar so zvedili, da je Soliman odšel. Ali za njim pride Baša Ibrahim, tudi i veliko vojsko. Ta obsede Gradec po noči. Gračani bežijo na gornji Gradec. V jutro plane Ibrahim s 4.000 vojščaki v mesto, naskoči gornji Gradec, ali od tam mu s kanoni tako postrežejo, da Gradec zapusti. Pri Bernici (Ferniz) jih Janez Kacijanar ljuto prime, jih 8.000 pomlati in ulovi , veliko kristjanov iz sužnosti reši in Turkom mnogo orožja pobere. Tako kakor je Ibrahim pri
Gradcu, je Soliman pri Pttiju pobit, in tako je v gornjem Stajaru tudi tretja turška vojska, ki je Maria-Cel požgala, od Kacijanarja iz dežele odgnana bila. Da so pa avsfrijanske dežele še dalje v nevarnosti bile, je naš Ferdinand leta 1538 v Beču velik deželni zbor sklical. Drugo leto gre vi-težki Kacijanarz avstrijansko vojsko proti Oseku nad Turka, ali ker je premalo denarjev za potrebne reči imel, je moral sramotno pobegniti. Turek je jemal mesto za mestom in je ljudi lovil in moril. Tako je skoraj vso Ogersko na obeh krajih Donave, tam do Tise, tu do Drave pod svojo oblast spravil, in Ferdinand je moral mir na pet let za 30.000 zlatov na leto od Solimana kupiti.
Pogovor.
Spisal J. Križaj.'
Martin. Kako merzlo se nam je naredilo, v veži je v vseh posodah voda zmerznila, vse polno je ledu.
Janez. Konec tega mesca je še le sveti Matija, in stari pregovor pravi, da sveti Matija led razbija; če ga ni, ga pa naredi. Kaj misliš, kako se Kareja led?
Martin. Led se nareja, kadar o mrazu voda zmerzne.
Janez. Kako se pa to zgodi, da voda zmerzne?
Martin. To se tako le zgodi: ognjena gorkota, ktere je v vsaki reči manj ali več, dela nekterc teh reči mehke, tekoče. Tudi v vodi je ognjena gorkota in jo dela tekočo. Ognjena gorkota pa si zmiraj prizadeva po svoji naravni lastnosti, po vseh krajih ravnomerno razširjati se. Ker po zimi zrak omerzne in imenovano gorkoto zmiraj bolj gubi, se ta gorkota iz vode razširja v zrak, v kterem je je tačas manj. Tako se godi, da voda če dalje več svoje gorkote gubi, se začne sterjevati in zmerzovati, in ta sterjena in znieržnjena voda je led. Zatoraj Voda vselej naj prej pri verhu zmerzne, kjer je z zrakom sklenjena.
Janez. To zdaj že do dobrega razumem; kako se pa rože na oknih po zimi narejajo?
Martin. Tudi to prigodbo vam hočem razložiti. V zakurjeni hiši je veliko ognjene gorkote, v vunanjem zraku pa je ni kaj. V šipah oken so prav majhine špranjice in luk-
njice, kterih mi ne vidimo. Skozi te špranjice in luknjice gre hišna ognjena gorkota v vunanji zrak, in se loči od zra-kove mokrote, s ktero je bila prej sklenjena in ktera zavoljo svoje večje debelosti ne more ž njo vred šiniti skozi te majč-kine luknjice. Ta mokrota se na šipah nabira, in mi pravimo, da so okna potne; ta pot sčasoma zmerzne in mi imamo zmeržnjene okna.
Janez. Kako se pa narejajo tako lepe rože na oknih?
Martin. V šipah so majčkine, nevidne, na vse kraje zvite jamice, po kterih ognjeni pot naj prej zmerzuje, in vidi se, kako se začno lepe podobe delati. Naj več pa pri-pomaga k tem lepim podobam solitar, kteri je v zraku, in se s tem ledom v različnih podobah sklepa.
Janez. Nisem si mislil, da mi boš tudi to reč vedil razložiti. Glejte! čez petdeset let sem že star, sem že toliko krat, vidil te lepe podobe na oknih , pa do danes nisem vedil, kako da se narejajo. Kako je vendar dobro in lepo, da se človek kaj lepega in koristnega nauči! Vsaka reč ga tedaj bolj veseli, kadar ve nje začetek in more tudi z drugimi ljudmi kaj govoriti.
Martin. Lepo je vediti, kako se led na vodi ali oknih napravlja, pa tudi koristno je spoznati, v kakšen prid nam je led.
Janez. Smešno se mi zdi, da govoriš od prida ledu. Jaz saj ne poznam drugega prida ledu, kakor da se otroci in norci po njem dersajo, podplate tergajo, glave razbijajo in si drugih nesreč več naključujejo. Pred nekimi leti sem konja izgubil, M mi je na ledeni cesti padel in si nogo zlomil.
Martin. To bi bil slab prid. Pa le poslušajte, jaz vara hočem boljšega povedati. Led na vodah v hudi zimi [obvaruje gorkoto v vodi, in dela, da v vodi živeče živali ne poginejo; ljudje nekterih krajev si po močnem ledu vozijo derva in druge reči, kar bi brež njega morebiti storiti ne mogli; koliko smerdljivega in nezdravega mesa bi morali snesti, ali bi se nam ga cel<5 spridilo, ako bi ne bilo ledenic, v kterih se ob vročini hrani! Marsikaka jed bi se ne mogla narediti brez ledu in tudi marsikaka rana in bolezen ne tako hitro in tako dobro zaceliti in ozdraviti brež njega.
Janez. Kar si mi povedal od druge koristi ledu, ti že verjamem. Da bi se pa z ledom tudi celile rane in ozdrav-Ijaie bolezni, povej kakemu trapu , ne pa meni. Slišal sem vse svoje žive dni, da rane se morajo varovati merzlih reči, da se ne prisade.
Martin. Voda je pervo in naj boljše zdravilo za vse nove rane, bodisi pri človeku ali pri živini. Kdor koli se useka, ureže, udari, ubode, povozi, roko ali nogo zlomi, naj biti po merzle vode. Vse druge zdravila so strup; merzla voda je naj boljše zdravilo. Tukaj se ni nikoli prisada bati; drugači je pa pri starih ranah, pri teh ne služi merzla voda, kar nam vsi zdravniki spričujejo.
Janez. Povej mi še, kako se mora ravnati pri ti reči?
Martin. Tako ravnanje piiporočujejo zdravniki pri ti reči: ako se kdo rani, naj skerbi, da dobi posodo merzle vode, ktero, če je priložno, naj še zmeša s snegom ali ledom, in ako je mogoče, naj v nji derži poškodovani ud, ali naj rano ž njo umiva, naj jo v vodi derži, ali v njo pomoči perteno ruto in jo položi na ranjen kraj in tako dolgo na nji pusti, da se ogreje, potlej se pa sogreta ruta preč vzame, in se spet z drugo tako dela, in to tako dolgo, da se zamore poklicati zdravnik, ako je rana nevarna, ali pa da se rana dobro izčisti, in se ni več treba bati otekline ali prisada. Pa to delo je treba ponavljati po dnevu in po noči, in v časih tudi več dni in noči.
Egipčani.
Iz Bossueta poslovenil M. Verne.
Egipčani so pervi vlade imeli. Ta narod je naj prej pravi namen deržave: življenje ugodno in ljudstva srečne storiti, spoznal. Vedno enaka toplota dežele je duh uterje-vala in stanovitnega delala. Krepost, ko podlago vsakega družtva, so častili. Njih poglavna krepost pa je bila hvaležnost. Slava, ki se jim je dajala, da so med vsemi ljudmi naj hvaležnejši, kaže, da so bili tudi naj priljudnejši. Dobrote so vez občne in posamezne edinosti: kdor je dobrote spoznal, jih rad dela; in kadar se nehvaležnost odpravi, ostane Berilo	IS
veselje, komu kaj dobrega storili, tako čisto, da ga ni moč ne občutiti.
Njih postave so bile priproste, polne pravičnosti in pripravne, prebivavce dežele med seboj zediniti. Kdor je zamogel napadenega človeka rešiti, pa ga ni, je bil tako ostro s smertjo kaštigan kakor tolovaj. Kdor ni mogel nesrečniku pomagati, je moral vsaj tega, ki je silo delal, za-tožiti, in soper tiste, ki niso te dolžnosti izpolnili, so bile kazni postavljene. Tako so eden drugega varovali, in celo telo deržave je bilo soper hodubneže zedinjeno.
Ni bilo dopuščeno, da bi bil kdo deržavi nekoristen: postava je vsakemu svojo službo, ki je vedno od očeta do sina prehajala, odkazovala. Niso smeli rokodelstva preme-njevati; toda vsako rokodelstvo so v časti imeli. Treba je imenitnejših služeb in oseb, kakor je treba, da so oči v telesu, kterih svetlost pa ne dela, da bi noge ali nižje dele trupla zaničevali. Tako so imeli med Egipčani duhovniki in vojščaki posebne znamenja časti; pa vse umetnosti do naj manjših so bile čislane, in menili so, da se ne sme brez pregrehe tistih ljudi zaničevati, kterih dela, kakoršne koli si bodi, k občni blaženosti pripomagajo; Tako so vse umetnosti svojo zveršenost dosegale ; človek je bolje izdelaval, kar je zmiraj delati vidil in v čemur se je od mladosti edino uril. Imeli so pa tudi občno opravilo, in to je bilo, se postav in modrosti učiti. Nevednost vere se ni nikomur prizanašala. Sicer je bil vsakemu rokodelstvu poseben kraj odločen. Deželi, ki ni bila zlo velika, pa tako v lepem redu, da se lenuhi niso kam skrivati imeli, ni iz tega nič težavnega izhajalo. Kar je bilo naj boljšega pri tako dobrih postavah , je bilo to. da so bili vsi tako izrejeni, da so se radi jih deržali.
Nova šega je bila na Egiptovskem čudo; tam se je vse vedno enako delalo; in skerbnost, s ktero so na majhine reči gledali, je velike ohranila. Tudi ni bilo nikdar ljudstva, ki bi bilo svoje navade in postave dalje ohranilo. Trideset sodnikov je bilo iz poglavnih mest vzetih in v družbo zedinjenih, ki je vse kraljestvo sodila. Ljudje so bili vajeni, v ti časti le naj poštenejše može viditi. Knez jim je nektere dohodke določil, da bi, prosti domačih zaderg, ves svoj čas v ohranovanje postav obračati zamogli. Od pravd niso nič vlekli, in nihčer si ni bil še umislil iz pravice
umetnost napraviti. Sleparij se ogniti, so se pravde v tem zb oru pisaje opravljale. Krive zgovornosti, ki pamet mami in strasti budi, so se bali: resnica se ni mogla pregola razlagati. Predsednik je imel okrog vrata zlat lanček z žlahtnimi kamni, na kterem je visela podoba brez oči, ki se ji je resnica reklo. Z njo je tistega, ki je pravdo dobil, teknil, in to je bil način sodbo izgovarjati
Na Egiptovskem je bila še druga sodnija, vsa posebna, kteri ni nihčer ubežal. Človeku, ki umira, je tolažba, svoje ime pri ljudeh v časti zapustiti; in med vsem, kar ima človek dobrega, je to edino, kar nam smert vzeti ne more. Na Egiptovskem ni bilo pripuščeno mertvih brez razločka hvaliti: ta čast se je mogla le po očitni sodbi zadobiti. Berž ko je kdo umeri, seje v sodnijo peljal. Tožnik je bil zaslišan. Ako je spričal, daje bilo vedenje merliča slabo, je bil njegov spomin obsojen in pogreb so mu odrekli. Ljudstvo seje moči postav, ki so še unkraj groba segale, čudilo, in vsak, ki gaje izgled ganil, seje bal svoj spomin in svojo družino v nečast pripraviti. Ce pa ni bila merliču nobena krivica spričana, so ga s častjo pokopali in častljiv govor se mu je govoril: toda od njegovega rojstva se ni nikoli nič primešalo. Hvalaj ni bila všeč, če si je kdo ni s svojo zaslugo pridobil.
Vsak ve, kako skerbno so Egipčani mertve hranili; njih mumije še dan današnji vidimo. Tako je bila njih hvaležnost do njih staršev neumerjora. Otroci, vidivši trupla svojih dedov, so se spominjali njih kreposti, in so se vne-mali, postave, ki so jim jih zapustili, ljubiti.
Posojila, iz kterih izvirajo lenoba , sleparije in zvijače, odverniti, ni bilo pripuščeno na posodo jemati, ko le s tem, da se je truplo tastnega očeta tistemu v zastavo dalo , pri kterem se je kaj na posodo vzelo. Toliko žlahtne zastave prav hitro ne rešiti, je bilo nepobožnost in nesramnost, in kdor je umeri, te dolžnosti ne dopolnivši, je brez pogreba ostal.
Kraljestvo je bilo dedno, toda kralji so bili dolžni bolj ko vsi drugi po postavah živeti. Imeli so tudi posebne postave, ki jih je bil neki kralj uredil , in ki so bile del svetih bukev. Ne da bi se kraljem kaj kratilo, ali da bi kdo pravico imel jih siliti; marveč so jih spoštovali ko bo-
12 *
gove: toda stara navada je bila vse uredila, in ni jim na misel prišlo drugači živeti kakor njih dedje. Zatoraj se jim ni težko zdelo, da jim se je ne le lastnost jedil in mera pijače in jedi zaznamenovala, (kar je bilo na Egiptovskem navadno, kjer je bilo vse trezno in kjer zrak dežele treznost vdihuje) temuč tudi, da so jim bile vse ure določevane. Zbudivši se o zori, ko je duh naj jasnejši in misli naj čistejše, so brali svoje liste, da bi pravi in pravični zapopadek opravil, ki so jih razsoditi imeli, zadobili. Berž ko so se oblekli, so šli v tempel. Tam, vsred vseh svojih dvornikov in z darovi na oltarju, so bili pričujoči pri molitvi, s ktero je duhovnik bogove prosil, da bi knezu vse kraljeve kreposti podelili, tako da bi bil pobožen, milostiv do ljudi, pravičen, velikodušen, odkritoserčen, nelažnjiv, gospodar samega sebe, kaznovavec pregrehe in povračevavec zasluge. Duhovnik je govoril potem od pregreh, ki bi jih kralji storiti utegnili: pa je vselej pristavil, da va-nje le po preka-njenju in po nevednosti padajo, in je ministre rotil, ki jim slabe svete dajejo in jim resnico zakrivajo. Menili so, da bi očitanje njih duše le bolj razserdilo, in da krepost jim navdeh-niti, je naj boljše, jim njih dolžnost dokazati s hvalo, postavam pristojno, in v pričo bogov resnobno izrečeno. Po molitvi in darovanju so se kralju iz svelih bukev sveti in djanja-velikih mož brali, da bi svojo deržavo kakor oni vladal in postave izpolnoval, ki so njegove prednike ravno tako osrečevale kakor njih podložnike.
Da so se te opombe resnobno dajale in slušale, kaže, ker so svoj sad donašale. Med Tebanci, to je v zgodovini kraljeve hiše. v kteri so se postave krepko izpolnovale, in ktera je poslednjič gospodinja čez vse druge postala , so bili kralji naj vekši možje. Merkurija, osnovavca znanosti in vseh naredeb Egipčanov, eden, ki je živel v časih Mojzesa, in drugi, ki so ga Trismegista ali trikrat velikega imenovali , sta bila oba kralja tebanska. Celo Egiptovsko si je njuno luč v prid obernilo, in nju podukom so Tebe dolžne, da so malo slabih knezov imele. Zanašalo se jim je, dokler so živeli; občni pokoj je tako htel: toda sodbi, ki se ji je bilo treba po smerti podvreči, niso ušli. Ne-kteriin se je pogreb odrekel: pa takih izgledov je malo vi-diti; in ljudstva so vekši del kraljev tako ljubile, da je
vsak njih smert objokoval kakor smert svojega očeta ali svojihv otrok.
Sega, kralje po njih smerti soditi, seje ljudstvu tako sveta zdela, da seje vedno deržala. V svetem pismu vidimo, da se je hudobnim kraljem pokopališče njih dedov kratilo, in Jožef Flavij nas uči, da ta navada je še o času Asmonejev lerpela. Kraljem je na znanje dajala, da, ako jih veličanstvo čez človeško sodbo povzdiguje dokler žive, ji poslednjič vendar zapadejo, ko jih smert drugim ljudem poenači.
Egipčani so bili iznajdljivega duha, in so ga na koristne reči obračali. Njih Merkurija sta Egipčansko s čudežnimi iznajdbami napolnila, in ga nista pustila v nevednosti skoraj ničesar, kar zamore življenje ugodno in pokojno delati. Slave pa ne morem Egipčanom pustiti, ki so jo svojemu Oziru dajali, da je poljedelstvo iznašel, ker se v deželah blizo zemlje, od kodar seje človeški rod razširil, o vseh časih nahaja, in dvomiti se ne da. daje od začetka sveta znano bilo. Egipčani dajejo Oziru tudi toliko starost, da se lahko vidi, da so njegove čase s časi začetka sveta zmešali, in da so hteli jemu reči pripisali, kterih pričetek daleč čez vse čase sega, ki so v njih zgodovini znani. Ako pa niso Egipčani poljedelstva, ne drugih umetnosti, ki jih pred potopom vidimo, iznašli, so jih saj tako omikali, in so toliko skerbeii, jih spet med ljudstva vpeljati, ki so jih le po divjačnosti pozabile, da je njih slava ravno tolika, kakor da bi jih bili iznašli.
Bile so vendar nektere prav važne, kterih iznajdba se jim ne more odreči. Ker je bila njih dežela ravna in njih nebo vedno čisto in brez oblakov, so oni tek zvezd pervi ogledovali; tudi so pervi leto uredili. Tako ogledovanje jih je naravno v aritmetiko peljalo; in če je res, kar Platon pravi, da sta solnce in mesec ljudi znanost števil učila, to je, da so se računi po računu dnevov, mescov in let začeli, so bili Egipčani pervi, ki so ta čudežna učenika poslušali. Planeti in druge zvezde so jim bile znane, in oni so iznašli veliko leto, ki nebo spet na pervi kraj pri-peljuje.
Svoje zemljišča spoznati, ki jih je povodenj Nila vsako leto pokrila, so bili prisiljeni mero na pomoč jemati, kar jih je kmalo zemljemerstva naučilo. Bili so bistri ogledovavci
natore, ki je bila pri njih v tako jasnem zraku in pod tako gorečim solncom močna in rodovitna. In ravno zato so tudi zdravilno umetnost iznašli ali zboljšali.
Tako so bile vse znanosti v veliki časti. Kteri so koristne reči iznašli, so dobivali veliko čast v življenju in po smerti, To je bukve njihovih dveh Merkurijev posvetilo in storilo, da so se ko svete bukve čislale. Pervo vseh ljudstev, ktero je biblioteke imelo, je bilo egipčansko. Napisi, ki so jim jih dajali, so vžigali željo va nje hoditi in v njih skrivnosti vdreti: imenovali so jih zaklad dušnega vračila; ozdravljale so dušo nevednosti, ki je naj škodljivejša njenih bolezni in izvirek vseh drugih.
Kar se je Egipčanom v spomin naj bolj vtiskalo , je spoštovanje in ljubezen do domovine. Bila je, so pravili, prebivališče bogov: vladali so v nji neskončno jezero let. Bila je mati ljudi in živali, ki jih je egipčanska zemlja, od Nila namakana, rodila, ko je še vsa druga natora nerodovitna bila. Duhovniki, ki so egipčansko zgodovino iz tega neskončnega nasledka stoletij skladali, ki so jih le z basnimi in rodovinami svojih bogov napolnovali, so to delali, da bi ljudstvom starodavnost in plemenitost svoje dežele v spomin vtisnili. Sicer je bila njih resnična zgodovina med pametne mejevgnana; toda dobro se jim je zdelo, se v neskončni brezden časov izgubljati in se tako večnosti bližati.
Ljubezen do domovine je pa terdnejše podlage imela. Egipet je bil res naj lepša, po natori naj obilnejša, po umetnosti naj bolj obdelana, naj bogatejša, naj ugodnejša, in po skerbi in po veličanstvu svojih kraljev naj bolj okin-čana dežela na svetu.
V njih namenih in v njih delih je vse veličansko bilo. Kar so iz Nila storili, je komaj verjeti. Na Egiptovskem gre dež poredkoma; pa ta reka, ki s svojimi rednimi povodnjimi vse namaka, mu prinaša dežjev in snegov drugih dežel. Do-brotljivost te reke pomnožiti, je bilo Egiptovsko z brezštevilnimi dolgimi in širokimi vodotoki premreženo. Nil je s svojimi zdravimi vodami rodovitnost povsod raznašal; mesta med seboj, in veliko morje z erdečim vezal; kupčijo znotraj in zvunaj kraljestva redil, in ga soper sovražnike vter-jeval, tako da je Egiptovsko redil in branil. Polje se mu je puščalo; mesta pa z neizmernim trudom povzdignjene, so,
vzdigaje se kakor otoki iz sred vod, gledale z veseljem z višave vso planjavo z Nilom zalito. Ko se je čez mero napel, so velike jezera, ki so jih bili kralji izkopali, razlitim vodam svoje nedra odpirale. Imele so svoje odtoke pripravljene; veliki jezi so jih, kakor je bilo treba, zapirali ali odpirali, in vode, ki so odtok imele, niso po zemljiščih ko le toliko stale kolikor je bilo treba jih pognojiti.
K temu je služilo veliko jezero, ki so ga Merovo (Moeris) jezero Jmenovali, po imenu kralja, ki ga je bil napraviti dal. Človek stermi, ko bere, kar je pa vendar res, da je v okrožju kakih sto in osemdeset naših milj imelo. Da bi, kopaje ga, preveč dobre zemlje ne po-tratili, so ga vekši del proti Libiji potegnili. Ribstvo v njem je knezu neizmerno veliko neslo: kjer ni zemlja nič nesla, so, pokrivši jo z vodo, take zaklade iž nje vlekli. Piramidi, kterih vsaka je na prestolu dve silno veliki podobi, Merovo in njegove žene, nosila, ste se vzdigovale tristo črevljev visoko iz sred jezera, in ravno tako visoke ste bile pod vodo. Tako ste na znanje dajale, da ste bile prej ko se je jama napolnila, sozidane, in kazale, da je jezero tolike obširnosti človeška roka pod enim samim knezom izkopala.
Kdor ne ve, kako se zemlja v korist pripravlja, misli, da so basni, kar se od števila mest na Egiptovskem pripoveduje. Njih bogastvo je bilo ravno tako neverjetno; ni ga bilo mesta, ktero ni bilo z veličanskimi tempelni in s krasnimi poslopji napolnjeno. Zidarska umetnost je v njih povsod žlahtno priprostost in veličanstvo kazala, ki dušo povzdiguje. Dolge galerije so bile s kiporezi, ki jih je Grecija posnemala, obložene. Tebansko mesto seje smelo z naj lepšimi mesti na svetu meriti. Njegove stoterfe vrata, ki jih je Homer prepeval, so vsemu svetu znane. Bilo je tako polno ljudi kakor obširno, in terdili so, daje zamoglo iz vsakih svojih vrat na enkrat deset jezer vojščakov poslati. Naj bo to število, če se hoče, preveliko, vendar je zmiraj gotovo, da njegovih prebivavcov je bilo brez števila. Gerki in Rimljani so se njegovemu veličanstvu in njegovi velikosti čudili, dasiravno so le njegove podertine vidili; tako veličanski so bili njegovi ostanki.
Sveta cerkev in vlada.
Spisal M. Vertovec.
Sveta cerkev je postavljena, da bi vse izgubljene ovčice k čredi privračala, za-nje skerb imela, jih dobro redila in zadnjič po pravem potu v Jezusovo poslopje pripeljala, da, kjer je pastir, bi tudi vse njegove ovčice bile.
Ali marsiktera teh ovac je samopašna in tako termasta, da na glas pastirjev ne pazi, da za vse klicanje, opominjanje in kreganje sveta in cerkve ne mara, in se v veliki nevarnosti nahaja, že v pričujočem življenju, pa še gotovejše v prihodnjem od peklenskega volka raztergana biti: toraj je previdnosti božji dopadlo nam v pričujočem življenju še drugo pastirstvo osnovati, ktero bi z ostrostjo, s palico, tedaj po sili samopašne ovce k dobremu priganjalo. Imamo tedaj dvojno pastirstvo: sveto cerkev in naj višjo deželno oblast, da, kar bi cerkev v ljubezni in z lepa pri človeških ovcah opraviti ne zamogla, bi se to po naj višji posvetni oblasti s silo doseglo. Prijatelji! hočemo, v svojo duhovno rast dvojno pastirstvo, cerkev in vlado, v njunih zvezah med seboj premisliti, to je, kako da vlada sveto cerkvo in sveto vero, in kako da tudi cerkev po sveti veri vlado ali naj višjo deželno oblast podpira.
Kakor je Oče mene poslal, je rekel Jezus svojim učen-com, pošiljam tudi jaz vas; to oblast, ktero je Oče meni dal, dajem tudi jaz vam; pojdite po vsem svetu, oznanujte sveti Evangelij, kerščujte vse narode in učite jih deržati, kar sem jaz vas učil. Cerkev ima tedaj naloženo dolžnost izve-ličanske resnice, ktere je včlovečeni sin božji iz naročja svojega nebeškega Očeta na svet prinesel, oznanovati, razlagati in priporočevati. da bi vsi ljudje voljo božjo na tanko izpol-novali ; da bi Bogu po sledu Izveličarja vso pokorščino, naj višje spoštovanje in čast vedno skazovali, bližnjega pa kakor sebe ljubili in tako v pričujočnosti mirne, in kar bi se pri človeški slabosti dalo, vesele dni živeli, v prihodnji večnosti pa izveličanja, ki ne mine, gotovo pričakovali.
Cerkev, te svoje visoke in žlahtne namene doseči, potrebuje pobožnih , modrih in učenih škofov in drugih duhovnih pastirjev: brez pastirjev se ne da nobena čreda voditi; ko pa cerkev sama iz svoje lastne moči jih izrediti ne
more, jo v tem vlada podpira. Ozrite se nekoliko okoli sebe, in vidili bote, da vse višje učilišča ali šole po mestih so vekši del iz cesarskega zaklada sozidane in da vsi njih uče-niki svoje plačila iz cesarskih denarnic prejemljejo. V Ljubljani, Gorici, Celovcu in po vseh vek^ih meslili celega našega cesarstva so semenišča ali duhovšnice, v ktere osmo-šolce jemljejo, da jih vekši del na cesarske stroške oblačijo, redijo in v štirih letih na duhovski stan izučijo.
Kdor oltarju služi. pravi Apostel Pavel, naj tudi od oltarja živi; ko bi pa cerkev ne zamogla iz svoje lastne moči svojih pastirjev s potrebnim živežem in oblačilom presker-bovati in jih spodobno preživljali, ali bi ne bilo prav, ko bi ji tudi v tem deželna oblast na pomoč prišla? koliko duhovnih pastirjev in dosluženih duhovnikov je okoli po našem cesarstvu, kteri zgoli iz cesarskega zaklada živijo! Žalostna bi bila tedaj veliko krat za cerkev, ko bi je vlada v pervih in naj vekših potrebah ne podpirala.
Izveličar je dal svoji cerkvi le duhovno oblast, da bi serca kristjanskih ovčic gospodarila. Moje kraljestvo, tako je rekel, ni od tega sveta. sicer bi mi Oče lahko dal dvanajst legijonov angelov v mojo hrambo. Kar zamore tedaj cerkev s podučevanjem, s prijaznim opominjanjem in prošnjo, kar zamore z izgledi doseči, to je vse. Oterpnjenemu hudobnežu zamore reči: proč s teboj, dokler v nespokornosti ostaneš, ne spoznam te več za svojo ovfico; gorje ti bo, če se ne spreoberneš k Gospodu svojemu Bogu, grozovitno strašna večnost tebe čaka; oblasti pa nima, da bi ga časno na telesu ali premoženju pokorila. Tukaj ji pride vlada s svojo posvetno močjo dosti krat na pomoč, zakaj nameni cerkve so vekši del tudi nameni deželnih oblastnikov.
Naj se podere ktera farna cerkev ali naj zgori, duhovni oblastniki bodo rekli, berž ko berž jo spet sozidati, da se bo v nji navadna služba božja obhajala; sosedov je sto in devet deset, vem, le ene misli, enega serca, vsi pripravljeni na vso moč k temu pripomoči: drugih dva in štirdesetje pa tako samovoljnih, da ne hočejo od tega nič slišati. Cerkveni oblastniki nimajo moči jih k temu prisiliti; lahko bi jim rekli: če ne bote pomagali je zidati, tudi ne bote smeli va-njo hoditi; če bi pa pri vsem tem va-njo hodili, nimajo moči jih po sili vun spraviti. Tu pride posvetna
oblast; tu pride cesar s svojo postavo, da morajo fudi samo-glavci in terdovratneži pomagati cerkev zidati. Tako podpira vlada sveto cerkev.
Naj bo v kakem kraju nekoliko zlo velikih bogatinov, in kar obilno siromakov, ki se ne morejo o dragini nikakor živiti. in ki so v nevarnosti od lakote poginiti; cerkev bo bogatine milo opominjala, serčno prosila, da bi se svojih revežev usmilili; ko bi to ne izdalo, oznani vlada bogatinom postavo, po kteri morajo svoje ubožce preživiti. Tako morajo v pričujočih časih bogatini na Angličanskem vsako leto posebne in stanovitne davke skladati, iz kterih se njih brezštevilni siromaki živijo.
Cerkev uči, oznanuje, priporočuje nedelje in praznike posvečevati ; ona graja in prepoveduje za take dni vse šumeče veselice; mnogi pa njenega glasu ne slušajo, v nemar ga puščajo: ob času občne službe božje bi po kerčmah se nalivali, pohujšljive besede govorili, igrali ali morebiti še celo plesali. Tu oznanuje cesar s svojo postavo vsem kerč-marjem in takim domačem, ki bi med božjo službo v kerčmah pili ali se hrumeče razveselovali, ostre pokore.
Cerkev priporočuje deci svoje starše vedno spoštovati, da bi blagoslov od Gospoda prejeli; uči zakonske v ljubezni in zvestobi, v edinosti in prijaznosti živeti: opominja kristjane, ne krivo pričati ali prisegati, ker resničnemu Bogu le resnica dopade; jih napeljuje marljivo delati, se živiti. in ljudsko pri miru puščati , ker bi svet sicer ne mogel biti; jim do živega na serca poklada, nobenega škodovati ne na životu, ne na življenju, ker je Bog življenje dal in ga bo kdaj sam terjal. Cesar pa vse te in enake zapovedi in postave ostreje oznanuje; zakaj on pravi: kdor bo s svojimi starši hudo ravnal, naj ga deželni oblastniki pokorijo; kdor bo krivo prisegel, naj zapade kervavi sodbi; kdor bo sle-paril, goljfal, kradel, naj do zadnjega vinarja škodo poverne in naj ga v ječi toliko in toliko let pokore; kdor bo drugega umoril, naj tudi sam svoje življenje zapade. O dragi prijatelji! kaj bi bilo z ljudmi, kaj bi neki bilo s cerkvijo, ko bi je vladarji s svojimi ostrimi postavami ne podpirali! Marsikteri zlo k hudemu nagnjen človek, uplašen po takih postavah, se hudega zderži, dobrega poprime, pobožen postane in svojo dušo ohrani; marsikteri hudodelnik, ki pride
zadnjič vendar enkrat v pesti deželnim oblastnikom, ki ga po zasluženju pokore, da nikdar več ne pozabi, gre v se, spozna svoje pregrehe, se spokori in izveliča.
Vladarji so po tem takem s svojimi, čeravno ostrimi, pa vendar pravičnimi postavami kar veliki podporniki cerkve in svete vere; veliko pripomagajo pa k temu tudi s svojimi lastnimi izgledi. Če naj višji posvetni oblastniki sveto vero očitno spoznajo, po njenih naukih živijo in sveto cerkev podpirajo, ni mogoče drugači, kakor da take lepe izglede vsi drugi, ki so blizo njih, tudi posnemajo; tako se sveta vera če dalje bolj vkoreni in več lepega sadu doprinaša.
Tu vidimo, da naj višji deželni oblastniki zamorejo s svojo posvetno močjo cerkvi zlo pomagati, da bi sveta vera bolj cvetela in več žlahtnega sadu rodila, in da tako cerkev veliko lažje svoje visoke namene doseže; pa tudi cerkev zamore vladarje pri njih lepem prizadevanju, časno srečo „svojili podložnih množiti, dobro podpirati.
Človek ni vstvarjen, da bi posamezno živel, ampak v družbi z drugimi ljudmi, da bi eden drugemu k časni in večni sreči pripomagali; ljudje bi pa ne zamogli, v družbah, že zavoljo hudobnih, brez deželnih oblastnikov živeti. Cerkev od svojega začetnika razsvetljena nas pa uči, da vladarji, to je, knezi, kralji, cesarji in drugi naj višji deželni oblastniki, naj se že imenujejo kakor si koli bodi, imajo od Boga oblast čez nas, da so božji namestniki na zemlji. Cerkev uči dalje, da vladarji so žive, vidne podobe božje na svetu; da postave, ktere nam oznanujejo, dajejo jih nam v božjem imenu, da gre tedaj jim pokorščino ska-zovati, ne samo zavoljo straha, taka pokorščina bi ne bila izveličanska, ampak zavoljo vesti, zavoljo Boga, da vso pokorščino, ktero bomo jim zvesto skazovali, bo naj višji Gospod tako spoznal in podaril, kakor da bi jo bili jemu samemu skazali. Cerkev uči, da jim imamo dati, kar jim gre; dajte Bogu, kar je božjega, dajte pa tudi cesarju, kar je cesarjevega, so Jezusove besede. Nobena deržava bi ne obstala, ko bi ne imela vojščakov jo braniti in podpirati; nobena bi ne obstala brez davkov, s kterimi vse svoje namestnike in vojščake živi in vse druge potrebne naprave podpira. Cesar le toliko premore, kolikor mu cela deržava zloži; več ko mu zložimo, vekše in koristnejše dela
zamore za občinsko srečo izpeljevati. Cerkev uči, da gre tudi vse deželne oblastnike, ko bi še celo k naši sveti veri se ne spoznali, vendar kot božje namestnike visoko spoštovati, in za-nje, po besedah svetega Pavla vedno moliti.
Te resnice oznanuje, razlaga in priporočuje katolška, po celem svetu razkropljena cerkev neprenehoma svojim ovči-cam, in upa, da tako seme ne pada zgoli na terde , suhe skale, ampak tudi v dobro zemljo, in da to seme, od zgoraj zalivano, tedaj z božjo pomočjo doprinaša obilno dobrega sadu; ona upa, da po njenem neutrudnem prizadevanju je dosti manj krivic in zamer, manj kljubovanja in sovražtva, manj tožebin pravd med ljudmi; da imajo tedaj tudi deželni oblastniki veliko manj s hudobneži opraviti; ona upa, da, take resnice vedno razglasovaje in priporočevaje, veliko k večji časni sreči med ljudmi pripomaga.
Slišali ste, da vlada krepko podpira cerkev in sveto vero, da brez take pomoči bi za cerkev veliko krat slabo bilo: cerkev je pa tudi, sveto vero oznanovaje in priporočevaje , velik in močen steber vladi. To je dvojno pastir stvo od Boga za našo časno in večno srečo postavljeno; cesarju je Bog čez nas k našemu posvetnemu pridu oblast dal; cerkev je Jezus v svojih učencih in njihovih nastopni-kih k našemu večnemu izveličanju usnoval; taka zveza je pa še med tema pastirstvoma, da cesar , cerkev podpiraje in sveto vero spoznavaje, pripomaga k našemu izveličanju; cerkev pa, oznanovaje spoštovanje in pokorščino cesarju in njegovim postavam, pripomaga veliko k naši časni sreči.
Kazalo.
Sir.
t. Božja vsegapričujoonost. Psalm, poslovenil M. Ravnikar	1
2 Jež in lisica. Spisal M. Slomšek.......1
3.	Kovač in krojač. Spisal M. Slomšek......2
4.	Pobratimstvo. Spisal L. P i n ta r........3
5.	Nekoliko polskih pregovorov. Zbral Fr. Miklošič . .	6
6.	Nekoliko pisem. Spisal J. N a v r ali I.......7
7.	Potovanje po slovenskih krajih. Spisal M Verne ...	11
8.	Atila, Alboin in Arnulf v Ogleju. In Povestnice goriške nad-
škofije Fr. B 1 a ži ča...........13
9.	Golobje domači. Spisal J. Na v r a ti 1.......15
10- Viri pozabljivosti. SpisalUmek........17
lt. Matica. Iz kranjskega bčelarčeka......18
12.	Delo in lenoba. Po J. šniadeckem poslovenil J. Navratil	20
13.	I-ipa. Po J. Kohanovskem poslovenil Fr. Miklošič . .	22
14.	Živali. Spisal M.Vertovec.........22
15.	Slovo od mladosti. Zložil F. P r e še r e ........25
16.	Nekoliko basni. Spisal Fr. Metelko.......26
17.	Nekoliko iz kratkega popisa zgodeb Indijanov Polnočne
Amerike. Spisal M.Baraga........27
18.	Spreniemha. Zložil J. Hašnik .	.....35
19.	Pesem od setve. Zložil Rodoljub L e d i ns k i . ...	37
20.	Živinsko telo. Spisal M Vertovec.......38
21.	Sveti Martin. Zložil P............39
22.	Izviri toplote. Spisal K. Ro b i d a........42
23.	Križanske vojske. Spisal M.Vertovec......44
24.	V spomin Cirila in Metodija. Zložil P. Hicinger ...	50
25.	Alboin. Po talijanskem...........50
26.	Pandirek. Popisal J. N a v r a lil........53
27.	Ljubezen do prijatelja. Iz gerškega.......54
28.	Brezzakonje. Po Montesquieu-u poslovenil M. C i g a 1 e .	55
29.	Kertek. Popisal J. N a v ra ti 1.........57
30.	Ribar in riba. Po*A. S. Puškinu........59
31.	Cir, Kambiz in Darij. Spisal M. V e r t o v e c ....	64
32.	Spoštovanje kruha na Ceskem. Iz Slovenske Bčele .	69
33.	Morska kača, pervič ujela. Poslovenil J. Na vrat il . .	70
34.	Obnebje. Psalm, poslovenil M. Ravnikar.....73
35.	Kratke povesti.............73
36.	Prihod Uskokov na Slovensko. Spisal J. T e r d ina. . .	74
37.	Trije prijatelji. Po Brodzinjskem........75
38.	Početek habsburške moči. Spisal M. Vertovec . ...	76
str.
39.	Iz Device Orleanske. Po Fr. Schillerjn poslovenil J.Ko-
•s e z k i...............79
40.	Medved in cigan. Po Doslteju O brad o v iču ....	86
41.	Lavdou. Narodna pesem.........87
42.	Riba beluga. Spisal J. Navratil.......88
43.	Sin materi, preden gre na vojsko. Zložil M. Valjavec.	90
44.	Pripovedke iz češke liistorije. Spisal Fr. Miklošič . .	9t
45.	Zabavljica. Zložil Fr. Prešeren.......90
46.	Marija Terezija. Po H. Meynertu.......97
47.	Vile. Po Ivanu Kukuljeviču........107
48.	Piast, iz krnela kralj. Spisal J. Navratil.....113
49.	Nuna Zložil Fr. Prešeren.........H5
50.	Mladi knez in slavič. Po K a r p inj s k em.....116
51.	Kacijanar v bojili s Turki. Spisal J. Terdina ...	117
52.	Matiju Čopu, Zložil Fr. P r e še r e 11.......120
53.	Dositej Obradovič. Spisal J. N a v r a t i 1......120
54.	Zadnji boj Slovencov s Turki. Spisal J. Terdina . .	123
55.	Zenitba Maijaža kralja. .Narodna pesem . . . .	123
56.	Severin Boetij. Spisal Fr. M i k I o š i č......127
57.	Bor Avstrije ■/. Benetkami. Spisal F. B1 a ž i č ....	130
58.	Matija Čop. Spisal J. N a v ra ti 1........134
59.	Ibikovi žerjavi. Po Fr. Scliillerju poslovenil J. Kosez k i	1315
60.	Zgodovina papirja je zgodovina omike človeške. Spisal J.
Bleiiveis.............141
61.	Nektere izmed naj zuameiiitnejŠili reci v Carigradu Popi-
sal Fr. M i k 1 o š i č...........146
62.	Nubijani. Spisal M. Valjavec........150
63.	Zaničevavcom pevcov. Zložil Rodoljub Ledinski . .	153
64.	Cena zgodovine domače. Po N. Karanizinu ....	154
65.	Riba jesetra. Spisal J. Na v racil.......156
66.	Deržavin. Popisal J. Navratil........158
67.	Veliki Knez Svetopolk. Po N. Karamzinu ....	I59
68.	Pervi pomladni bčelici. Zložil L. Gornicki ....	166
69.	Koroška za cesarja Dioklecijana. Po Baronu Ankers-
bofen . .............167
70.	Poletni večer. Zložil M. K as te 1 e c.......170
71.	Štajarska zemlja od Maksimilijana I. do Ferdinanda II.
Po A. Krem pel 11 u . . . .......171
72- Pogovor. Spisal J. Križaj.........175
73 Egipčani. Iz Bossueta poslovenil M. Ve rn e ....	177
74. Sveta cerkev in vlada. Spisal M. Vertovec ....	184
Natisnjeno pri A. Pichlerovi vdovi in sinu
Propravk i.
. 26. sta heri ste.
6. g o st j e beri g os ti.
11.	d m ga č beri d r ga ž i.
1.	O l o n beri O 11 on. 27. s u ž n j o s t beri
s u ž n o s t. 6. Litih beri L ii t-t i c h.
5.	Š n i a d e c komu
beri — kem.
2.	Kohanovskomu
beri — s kr"e m.
3.	o d d a h 11 i beri
o d d e h n i. 13. iz v o 1 j i t i beri — voliti. 2. Zučč beri 'Zučč.
13.	ne beri n i.
14.	15. p 1 o š t a n beri p 1 o š n a t.
13. š k i t e beri ščite. 20. Zme d heri 'Z med.
12.	š k i t heri ščit. 23. ug e da beriugle-
da.
10. si oi en o beri zl o-ž e n o. 1.2. Ju d e j u beri Judejo 13.14. Benetčanske-g a beri B en e č—.
6.	s p o m n i t i beri spomnite.
str. 58. vr. 9
» 63. >, 9. s p r e d beri'zp r e d.
» 75, » 4. kranjskega heri Kranjskega
» 80. » 34. žeruha beri že-r u h a ?
„ 91. ,, 12. s o I v e su beri s 1 o-v e s u.
»	» 6. jhčeribeiihcere.
,, 94. » 5.
» 95. » 11. mladike beri mladike.
,, 95. » 22. 23. bi li p o suš ili heri — le — le.
„ 106. ,, 12. Zanstva beri Z n a 11 s t v a.
» 110. » 6. p I e š e j e beri p 1 e-š e j o.
»112. » 40. in tudi preklinjajo izbrisi.
»117. ,, l.privlačejo heri privlačijo,
,>119. » 6. z m a j k a beri zmanjka.
„120. » 21. s ta heri s te.
»130. „ 11.12 gospodargo-r i š k e beri g o-spodar goriške.
,, 134. » 29. hrepreneti beri hrepeneti.
» 142. » 7. se beri š e;
„ 144. » 5. Pergamškim beri Pergamškim.
/J . JU /f-^L LMiA^-e; / Jfe. -a y 9'pn ij t 4 ^
C y