SVOBODNA LETO (ANO) LXVII (61) • STEV. (N°) 52 ESLOVENIA LIBRE SLOVENIJA BUENOS AIRES • 18 de diciembre - 18. decembra 2008 . MOC IN NEMOČ ČLOVEKOVIH PRAVIC Pahor in Hrvaška ANTON STRES. Splošno izjavo o človekovih pravicah je sprejela in razglasila Generalna skupščina OZN 10. decembra l948. Te dni je torej stara 60 let. V besedilu, ki obsega 30 členov, so ljudstva sveta ugotovila temeljne pravice, ki jih ima vsak človek, saj izvirajo iz njegovega prirojenega dostojanstva. Razglasili so jih po komaj končani drugi svetovni vojni, da bi njihovo spoštovanje preprečilo vojskovanje, vsako obliko diskriminacije in zatiranja človeka in s tem tudi vzpon kakega novega totalitarnega režima. Tako so človekove pravice postale vodilna ideja proti vsem oblikam tlačenja človekovega dostojanstva. Po zaslugi papeža Janeza Pavla II. so tudi osrednja misel družbenega nauka katoliške Cerkve. Splošni deklaraciji je sledila vrsta pravno bolj zavezujočih paktov in konvencij o varstvu človekovih pravic, med katerimi je evropska konvencija posebno pomembna, saj daje evropskemu sodišču za človekove pravice pristojnost, da na odgovor pokliče oblast suverenih držav. Danes veliko razpravljajo o tem, kaj sodi med človekove pravice in kaj ne. Vse, kar bi radi, še ni človekova pravica. Mnogi zato svarijo pred ,,inflacijo človekovih pravic". Človekove pravice zagotavljajo dostop do tistih življenjskih vrednot, ki so tako temeljne, da je brez njih človek ponižan in razvrednoten kot človek. To so npr. pravica do življenja in svobode, pravica do spoštovanja in do dobrega glasu, dokler se ne dokaže nasprotno, do svobode pri iskanju resnice ter pri izražanju in razširjanju misli. Staršem je priznana pravica, da imajo prvo besedo pri vzgoji otrok in da jih vzgajajo v skladu s svojim verskim prepričanjem. Vsakdo ima pravico do dela in pravične plače, ne glede na spol, raso ali druge okoliščine, ki nimajo z opravljenim delom nobene zveze. Vsak človek ima pravico do združevanja v razna združenja, do sodelovanja v javnem in političnem življenju, ima pravico do potrebne izobrazbe, do kulture, do materinega jezika itd. Zavest o človekovih pravicah je odigrala odločilno vlogo pri vseh osamosvajanjih, tudi pri našem. Je najmočnejše in splošno priznano orožje v boju proti vsem oblikam nasilja in proti premoči tistih, ki imajo oblast in družbeno moč. Ti svoje posebne interese radi prikazujejo kot interes vseh v družbi in mislijo s tem opravičiti nasilje, ki ga izvajajo nad drugimi. Zasluge ideje o človekovih pravicah so resnično velike in njena vloga je nepogrešljiva. Vsaka sodobna in demokratična ustava jih vsebuje kot svoj bistveni sestavni del, saj omejujejo državno oblast in jo hkrati zavezujejo, da jih zagotavlja in pospešuje. Šele s tem je oblast legitimna, moralno upravičena. Kljub temu pa sama ideja človekovih pravic ni dovolj. Spoštujejo jih samo tam, kjer imajo ljudje močno moralno zavest in sprejemajo skupaj s pravicami tudi dolžnosti. Tudi v demokratičnih državah so nekatere očitne človekove pravice grobo teptane. Najbolj osnovno pravico do življenja teptajo vsi, ki te pravice ne priznavajo nerojenim človeškim bitjem. Sprenevedanja o tem, ali je nerojeno človeško bitje že človek in zato tudi nosilec človekovih pravic, je veliko, žal, tudi v Sloveniji. Tudi pravica vernih staršev, da svojim otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojim verskim prepričanjem, v naši domovini kljub ustreznemu ustavnemu določilu ni tako spoštovana, kakor jo spoštujejo v večini držav EU. Ravno tako je v Sloveniji na papirju zagotovljena svoboda izražanja, govora in pisanja. Toda dejansko stanje na področju javnih glasil, ki so v pretežni oblasti ene skupine ljudi, je tako, da je to zagotovo najbolj šibka točka naše demokracije. Tudi pravica do dobrega imena je pri nas pogosto teptana. Javna glasila si lastijo pravico, da razširjajo domneve o krivdi kakega človeka, preden se je o tem izrekel tisti, ki ima edini to pravico, namreč sodišče. Svoboda govora je izredno pomembna in je za demokracijo nepogrešljiv pogoj. Toda ločnica med utemeljeno svobodo izražanja mnenj in njeno zlorabljeno obliko širjenja laži in obrekovanja pri nas marsikomu ni jasna, najmanj pa lastnikom medijskega monopola, ker jim to očitno pride prav, saj so v sodobnem svetu javna glasila najmočnejše politično orodje. Ideja človekovih pravic nam torej kaže, kako so ideje pomembne, vendar so same zase nemočne. Potrebujejo ljudi z razsvetljenim moralnim umom ter pošteno in odločno voljo, da postanejo stvarnost. Za nas kristjane pa je boj za celovito spoštovanje človekovih pravic po zamisli rajnega papeža Janeza Pavla II. celo sestavni del ,,nove evangelizacije". (Po Družini) Premier Borut Pahor je po posvetu vlade povedal, da je slovenska stran storila vse, kar je potrebno, da v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU zaščiti slovenske nacionalne interese in pokazala dobro voljo za to, da Hrvaška nadaljuje pogajanja z EU. Poudaril je, da je sedaj na hrvaški strani, da sprejme potrebno odločitev. Kot je poudaril Pahor, je Slovenija sku francoskim predsedstvom EU pokazala dobro vo to, da Hrvaška pod boljšimi pogoji nadaljujejo uspešno pogajanje z Evropsko komisijo. A kot je dejal, je sedaj na hrvaški strani, da v nekaj dneh sprejme odločitev. Bliža se namreč pristopna konferenca in če na njej 19. decembra ne bo potrebnega napredka, ,,se vprašanje paj s jo za seli v čas češkega predsedovanja Evropski uniji". Obenem je tudi izpostavil, da je v interesu vseh, da do primerne rešitve vseh vprašanj - kar po njegovem pomeni rešitev, ki je v celoti sprejemljiva tudi za slovensko stran - pride brez referenduma o ratifikaciji pristopnega sporazuma Hrvaške z EU v Sloveniji. Če pa se bodo odnosi zaostrovali, tisti, ki vidijo rešitev v referendumu, ne bodo imeli ovir, da po tem tudi posežejo, je še dejal Pahor in opozoril, da se tudi še ne ve, ali bo za ratifikacijo pristopne pogodbe Hrvaške k Natu v državnem zboru potrebna dvotretjinska večina. Predsednik slovenske vlade Borut Pahor pa je Hrvaški napovedal rdečo luč, če ne bo izpolnila zahtevnih pogojev Slovenije. Odličje Pedru Opeki Revščino se da premagati, je ob prejemu Ciril-Metodovega odličja v zahvalo za izredne zasluge na področju misijonarske, vzgojne in humanitarne dejavnosti dejal Pedro Opeka. V času njegovega dela so namreč s smetišča na Madagaskarju rešili 10.000 otrok. Odličje mu je izročil ta torek ljubljanski nadškof Alojz Uran. ,,Priznanje je samo nova moč, da nadaljujem boj proti revščini. Nisem ga prejel zato, ker sem toliko ljudi tam krstil, temveč zato, ker sem na smetišču rešili nekaj deset tisoč otrok in njihovih staršev. To delo je postalo zanimivo za vse novinarje sveta," je ob prejemu odličja dejal misijonar Opeka in poudaril, da odličje prejema v imenu vseh slovenskih misijonarjev, ki niso znani, in tudi v imenu vseh revežev. Po njegovih besedah bi morali zapreti vsa smetišča na svetu, ,,za kar se na Madagaskarju tudi borijo. To ni spoštovanje človeka. Nihče nas ne bo prepričal, da se da na smetišču preživeti. To ni dostojno". Svetovna kriza je po njegovih besedah sad egoizma in sebičnosti, požrešnosti zahoda. ,,Ta ekonomija gre v zid in nima prihodnosti. Kriza nam je pokazala, da se to lahko vselej ponovi," je prepričan misijonar, ki obenem meni, da moramo graditi solidarno ekonomijo, a nam ,,manjka politična volja". Na vprašanje, kako k njegovemu delu pripomore medijska pozornost, je Opeka odgovoril z besedami, da so „novinarji tisti, ki bodo gradili pravičnejši in solidarnejši svet. Vi ste kot trn za politike, ki morajo obljubljati. Opominjate jih, da so prišli na oblast, da služijo vsakemu državljanu". Opeka se je Slovenski škofovski konferenci zahvalil za odličje in pomoč ter za „podporo v boju proti revščini". „Ljubezen brez dejanj je prazna," je sklenil. Pedro Opeka, ki je bil rojen med nami v Argentini kot sin begunske družine, se sicer prednostno posveča humanitarnemu delu, saj deluje med najbolj obrobnimi prebivalci glavnega malgaškega mesta Antananarivo, ki živijo na smetiščih, njegova posebna skrb pa je namenjena otrokom. Smetiščarje mu je uspelo med seboj povezati in jim vrniti samozaupanje. Zanje je našel delo in jim ga pomagal sprejeti. Z njimi je začel graditi stanovanja, šole, športne dvorane, cerkve idr, so svojo odločitev za podelitev odličja Opeki pojasnili na Slovenski škofovski konferenci. Kot so med drugim navedli, je bilo v programe za izhod iz revščine, ki jih je Opeka razvil, doslej vključenih okoli 100.000 najrevnejših otočanov, v vaseh, ki so jih skupaj zgradili, pa danes živi približno 20.000 ljudi. Dotok re-vežev v te vasi se še vedno ni ustavil. K uspehu njegovega dela je pripomogla inkulturacija v malgaško okolje in izostren čut za pravičnost, pa tudi metoda njegovega dela, ki temelji na neposrednem, spoštljivem in globoko etičnem odnosu do ljudi. Slovenski trak, kamen spotike Trak s slovenskimi barvami, ki so ga prerezali ob odprtju nove menze Osnovne šole Frana Saleškega Finžgarja v tržaškem predmestju Barkovlje, je postal kamen spotike in povod za politično polemiko, ki v tržaških političnih krogih in krogih slovenske manjšine traja že nekaj dni. Novo šolsko menzo je dala preurediti tržaška občinska uprava. Slovesnosti se je udeležil občinski odbornik za javna dela Franco Bandelli. Slavnostni trak ob odprtju tokrat ni nosil italijanskih, temveč slovenske barve. Po besedah ravnateljice šole Fiorelle Benčič občinska uprava ni poskrbela za trak z barvami italijanske trobojnice, kot je to storila ob nekaterih priložnostih v preteklosti, tako da so si na šoli pomagati s tistim, ki so ga imeli na voljo; s trakom v barvah slovenske trobojnice. Slovenska osnovna šola deluje v Barkovljah od leta 1800, leta 1982 pa so jo poimenovali po pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Bandelli na slovesnem odprtju traku v slovenskih barvah ni komentiral, kasneje pa je za italijanske medije dogodek označil za ,,provokacijo". Tržaški župan Roberto Dipiazza je o dogajanju obvestil tržaškega prefekta Giovannija Balsama, pozneje pa so barkovljansko šolo obiskali italijanski karabinjerji. O pretiranosti polemike je v svojem sporočilu za javnost prepričan tudi deželni poslanec stranke Slovenska skupnost (SSk) Igor Gabrovec, saj slovenske barve pripadajo skupnosti, kateri je namenjena barkovljanska šola. Podobnega mnenja je tudi bivša slovenska deželna poslanka Bruna Zorzini Spetič, ki je leta 2001 predlagala in dosegla vključitev v deželno zakonodajo člena o izobešanju manjšinskih zastav na območju, kjer prebiva slovenska manjšina. V svojem sporočilu Zorzinijeva dodaja, da je v slovenski Istri že desetletja v rabi italijanska trobojnica, nihče pa v tem ne vidi pasti ali provokacijo. Ti in podobni dogodki, s katerimi se srečuje slovenska manjšina v Italiji, niso naključni, ampak „centralno vodeni", da bi se čim bolj zmanjšal pomen in prisotnost slovenskih zamejcev, je na sprejemu predstavnikov slovenskih organizacij in občin v Italiji, ki so ga pripravili v Novi Gorici, opozoril nekdanji slovenski generalni konzul v Trstu Jože Šušmelj. Prepričan je tudi, da želi Italija želi čim bolj zmanjšati pomen in vpliv slovenske manjšine v Italiji. Slovensko ozemlje ob zahodni meji se je v zadnjih letih zelo razvijalo, na kar kažejo tudi primerjave med Novo Gorico in Gorice ter Sežano oz. Koprom in Trstom. Zaradi „ljubosumnosti" in „nevoščljivosti" želijo zdaj zmanjšati vpliv Slovencev in utišati slovensko manjšino, je poudaril Šušmelj, ki bo odslej novogoriškem županu Mirku Brulcu svetoval pri čezmejnem sodelovanju. STOLETNICA ROJSTVA Franja Golob Stare IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI TONE MIZERIT Letos se spominjamo 100-letnice rojstva slovenske operne pevke Franje Golob, ki je oživila v tridesetih letih pomembne naslovne vloge v Ljubljanski operi, in tudi drugod po svetu. Bila je znana po svoji edinstveni altovski glasovni in muzikalni sposobnosti. Po vojni pa je ustvarila svoje vrhunske uspehe v Rimu. V begunstvu pa je dosegla v petdesetih letih svojo glasbeno izpolnitev v Argentini, kjer je tudi po-