PoStnina plačana v gotovini. Številka Izhaja tedensko Velja p* poiti dostavljen: aa mesec . . . Din 10*— za pol leta . . . Din 55'— na leto .... Din 190*— aa tajino letno . Din IS*'— Oglasi po tarifi Rokopisov ne TraSamo MS O O VI Maribor, 16. januarja 1937 N Leto JI. Tednik za vsa javna vprašanja Uredništvo in uprava: Maribor Prešernova nlica Brzojav: Neodvisnost Maribor Račun Poštne hranilnice Ljubljana št. 17.160 Telefon uredništva in upruve 26-16 Vsebina: Dr. Maček o Slovencih. — AH »slovanstvo« res nima prave vsebine — Odgovor beograjski »Javnosti«. — O sadjarstvu. — Po razstavi iBrazde« v Mariboru. — Kriza našega vinarstva je v kakovosti našib vin. — Brez naslova. — Prepričljiv vzgled fašizma. — Moderna alkimija. Neodvisnost izhaja v soboto zjutraj. Posamezna številka stane Din 2 50. Dolžnosti političnih strank V zadnjem uvodniku smo povedali, kaj so prav za prav politične stranke, danes pa hočemo ta razmotrivanja izpopolniti se z odgovorom na vprašanje, kakšne so njihove dolžnosti? Politična stranka je, kakor smo dejali, namenjena najprej narodu kot celoti, nato pa po svojem značaju temu ali onemu delu naroda. Ako se ne raztegne njeno delovanje na vse pokrajine naroda, je njena skrb brigati se prvenstveno za kraje, v katerih delu je, v katerih ima svoje pristaše in katere zastopa; ako je razredna, je posvečena razredu, ki mu je namenjena, n. pr. delavskemu, kmečkemu, meščanskemu itd.; ako je verska, združuje vernike svoje religije itd., itd. Ker so pa posamezne pokrajine, posamezni razredi, posamezne verske in druge skupine le deli naroda kot višje celote, ima vsaka politična stranka reden dolžnosti do tiste skupine, ki jo zastopa, tudi dolžnosti do vsega naroda kot takega. To se pravi, da v svojem delovanju ne sme stremeti po ničemer, kar bi utegnilo škodovati narodni celoti. Ako bi se n. pr. vezala s skupino kakega drugega naroda, zato da bo koristila sebi, a pri tem svojemu narodu škodovala bodisi politično bodisi gospodarsko ali kulturno, bi zagrešila s tem nad svojim narodom izdajstvo ter bi izgubila pravico izdajati se za zastopnico svojega naroda. Pri tem pa je potrebno vsaj načelno ugotoviti, kaj so vrhovni interesi naroda kot celote, kateri mora biti politična stranka podrejena? To pokažemo najlažje na konkretnem primeru slovenskega naroda. Pri nas je tako za stranke nedotakljivo: vprašanje našega slovenskega jezika, našega slovenskega šolstva, naše slovenske kulture v celoti, uveljavljanja slovenskega jezika v vsem javnem, pred vsem tudi uradnem življenju; vprašanje slovenskega gospodarstva: industrije, trgovine, obrti, kmetijstva itd., ki ima svoje posebne slovenske interese-, vprašanje slovenske s o-cialn e razporeditve in socialne zaščite; vprašanje slovenske uprave in samouprave itd. Skratkete nemške ladje »Palosa«, ki je vozila boini material za Franca, izročili — Francu. Zaradi tega se je republikanska vlada pritožila pri londonskem neutrali-tetnem odboru, ki bo o zadevi v kratkem razpravljal. Na francosko in angleško noto, v kateri sta obe zahodni velesili zahtevah, nai se neha vsako pošiljanje »prostovoljcev«, tako nacionalistom kakor republikancem in uvede kontrola sploh nad vsem prometom s Španijo na morju in Spor radi Aleksandrete Napetost med Turčijo in Francijo na meji Sirije O sporu bi moral razpravljati svet Zveze narodov že dne 18. t. m., toda med tem so se pričela med Turčijo in Francijo nova neposredna pogajanja, in zdi se, da bo nazadnje le dosežen sporazum Ko je bila po svetovni vojski razdeljena cesarska Turčija, je postala njena sirijska pokrajina, ki leži na jugu od nove Turčije in na severu od Palestine, mandatno ozemlje Francije. Francija je upravljala to tako na pol svobodno deželo, v kateri prebivajo razen Arabcev tudi še Armenci, Turki in drugi prednje-azijski narodi. Vendar je prepuščala ved no več svoje oblasti sirijski avtonomni vladi v Damasku in sklenila nazadnje, da se bo iz Sirije popolnoma umaknila. Po nedavno sklenjenem sporazumu med sirijsko in francosko vlado, bo že letos Sirija popolnoma samosvoja in sprejeta tudi v Zvezo narodov. \se to bi se bilo izvršilo brez vseh mednarodnih zapletljajev, ako ne bi bila posegla v zadevo Turčija. Na skrajnem severovzhodu Sirije leži namreč manjša pokrajina ali po turško sandžak Aleksandreta, v kateri tvorijo relativno večino prebivalcev Turki, ne Arabci. Ta pokrajina, ki ji pravijo Turki Iskende-rum, ima okoli 175.000 prebivalcev, po francoskih trditvah nekako 85.000 Turkov, 65.000 Arabcev in 25.000 Armencev; po turških zatrdilih pa je Turkov preko 100.000. Iskenderum je imel tudi doslej nekakšno avtonomijo v okviru Sirije, po novem francosko-sirijskem sporazumu pa bi ohranil avtonomijo samo Libanon, kjer prebivajo po večini krščanski Armenci in Arabci. Turčija, ki se kakor malokatera druga država briga za svoje narodne manjšine, je videla v tem nevarnost za svoje iskenderumske brate, ki bi se v Siriji morali prej ali slej poarabiti, zato je za-samostojno državico. Ta državica bi se htevala od Francije, da Iskenderum oddeli od ostale Sirije in napravi iz njega potem prav gotovo kmalu priključila Turčiji. Francija, ki je že s pogodbo s Sirijo in z mandatom po Zvezi narodov vezana, je to turško zahtevo odklonila in napotila Turčijo na svet Zveze narodov v Ženevi. Radi tega je nastalo na meji Sirije in Turčije zelo napeto razmerje. in svetovni listi so te dni poročali. da je Turčija pripravljena, ako bi bilo treba, tudi z orožjem v roki doseči asvobojenje svojih bratov. na kopnem, so ta teden končno odgovorile tudi Italija, Nemčija in Portugalska. Vsi trije odgovori so v bistvu enaki. Te države zahtevajo, da se razen prepovedi pošiljanja vojakov in bojnega materiala v Španijo, odstranijo tudi že tisti tujci, ki so že tam in naj se obenem zapleni vse zlato španske državne banke, ki ga je republikanska vlada zaradi varnosti in kritja dobav poslala v Francijo. Toda vse te zahteve streme očito le za tem, da rešitev sporazuma zavlečejo, kar dokazuje prav posebno dejstvo, da pošiljajo sami dan za dnem večje transporte svojih bojevnikov genralu Francu. Kljub temu se zdi, da je postal položaj malo boljši, kakor je bil še pred nekaj dnevi, in bo mogoče nazadnje le doseči tako ureditev španske zadeve, da ne bo več ogražala evropskega miru. Anglija in Francija zahtevata energično, da se uvede mednarodna zapora vseh španskih obal in mej na kopnem, tako, da od nikoder nikomur ne bo mogoče več pošiljati ne vojakov ne bojnega materiala. Morda bosta to tudi izvedli. Bilo bi v in- teresu Špancev samih in vsega sveta. Mem tem pa španski narod dalje krva- vi in uničuje na račun pohlepnih tujcev svoje narodne in državne dobrine. Naj se državljanska vojska konča že kakorkoli, eno je gotovo, da bo izšla Španija iz nje tako obubožana in oslabljena, da si še dolga desetletja ne bo opomogla. Razdejanju strasti bo sledila še večja revščina, kakor je sedanja. »Zmaga« bo torej slonela na ruševinah nekdaj mogočne in bogate države, ki je odkrila belemu človeštvu Ameriko in vladala skoraj nad vsemi celinami in morji že v času, ko o poznejšem velikobritanskem imperiju ni bilo ne duha ne sluha še, in ko tudi Francija še ni bila veselila. Tragedija starega španskega naroda je tako pretresljiva, da pošten človek ne more razumeti, da se najdejo celo pri nas Slovencih ljudje in listi, ki se navdušujejo nad španskim »obračunavanjem z boljševizmom«. Španska žaloigra je krvav vzgled, kakšna usoda lahko zadene narod, ki postane igrača v rokah velikih tujih imperializmov. Slovanski svet Osamosvojitev in združitev Arabcev Združevanje in osvobojevanje narodov Še vedno ni povsod izvedeno. Nadaljuje se dalje in vse kaže, da se me bo nehalo prej, dokler vsi narodi ne bodo zares popolnoma združeni in popolnoma svobodni. Morda že v dogledni bodočnosti ne bo nobenega naroda več, ki ne bi sam odločal o svoji usodi in ne bi imel svoje več ali manj docela samosvoje države. Prav sedaj doživljamo ogromno gibanje, ki naj združi tudi razbite dele arabskega naroda, ki je raztresen po ogromnih pokrajinah Prednje Azije in severne Afrike ter razbit na celo vrsto samostojnih, napol samostojnih ali pod evropsko oblastjo stoječih držav ter kolonij. Nekoč so pripadali Arabci skoraj vsi Osmanskemu cesarstvu, ki je bilo pri nas znano kot Turčija. Pozneje so evropske velesile, Francija, Anglija in Italija, polagoma trgale od Turčije posamezne arabske pokrajine in jih spreminjale v svoje kolonije. Po svetovni vojski so bile končno odtrgane od te razpadle države še zadnje arabske dežele in spremenjene deloma v samostojne arabske države, ki stoje pod nadoblasti oevropskih velesil, ali pa v kolonije teh velesil. V teku zadnjih 18. let so se pa nekatere teh odvisnih arabskih držav več ali manj zopet popolnoma osamosvojile . Zadnja se osa-inos vojute sedaj Sirija, kateri daje Fran- S konja na osla S (IJo zagrebški »Novi riieči«.) Svetislav Ho d že ra: Nekoč, gospod predsednik, ste tako ponosno jezdili iskrega konja. Pera Živkovič: Ah, nekoč. Nekoč sem jezdil erarskega, sedaj pa moram to mrcino. tudi brez Zveze narodov in brez spopadov. Turčija predlaga za Iskenderum plebiscit in položaj mandatnega ozemlja, ki bi ga upravljala skupno Turčija in Francija, ali pa preureditev Sirije v zvezno državo Sirije, Libanona in Isken-deruma (Aleksandrete), v kateri bi bili Turki avtonomni. Habsburžani in Avstrija Sin zadnjega avstrijskega cesarja, Oton Habsburški, je poslal za Novo leto vsem avstrijskim občinam, ki so ga izvolile za častnega občana, in teh je oko- li 3000, pismo, v katerem jim obljublja, kaj vse bo storil za Avstrijo, kadar poslane njen vladar. Trdovratno se pa tudi vzdržujejo govorice, da se je te dni sešel z Otonom Habsburškim na skrivaj a\ strijski zvezni kancelar dr. Kurt Schuschnigg in razpravljal z njim o vprašanju obnovitve monarhije v Avstriji. Vse torej kaže, da se nekateri gospodje v Avstriji ne morejo ločiti od želj, da si postavijo znova na hrbet habs burško vladarsko hišo. Ako ne bi bilo držav male zveze, bi Oton gotovo že davno sedel na Dunaju. cija popolno samostojnost. Sedaj obstojajo sledeče svobodne arabske države: Egipt, Hedžas, Jemen in Irak, pod francoskim nadzorstvom je Sirija, pod angleškim pa Transjordanija im nekatere druge. Izjemen položaj zavzema Palestina (Sveta dežela), ki jo je mirovna pogodba obljubila Zidom in stoji sedaj pod angleško upravo. V njej se je naselilo že 100.000 Zidov, a Arabci so še vedno v številčni premoči. Zadnja leta se je po vseh teh državah in kolonijah razvilo veliko vsearabsko narodno gibanje, kateremu stoji na čelu hedžaski sultan v Meki. Namen tega gibanja je doseči tesno sodelovanje vseh Arabcev in pripraviti bodočo veliko skupno vsearabsko državo. Zaenkrat bi se za začetek združile v federacijo (državno zvezo) vse že svobodne arabske države in take, ki bi jim Fran cozi in Angleži dali svobodoi. V zadnjem času je to gibanje že zelo napredovalo in vse kaže, da bomo morda že v dogledni dobi doživeli ustanovitev federacije arabskih držav, zlasti ker niti Francozi niti Angleži temu ne nasprotujejo. Ako se to zgodi, se obnovi tudi kali-fat, to je versko poglavarstvo mohame-dancev. (Arabci so vsi mohamedanci.) Kalif bi postal najbrže hedžaski sultan Težkoče bo delalo najbolj vprašanje Palestine, ki jo Arabci tudi zahtevajo zase, a je Angleži najbrže ne bodo mogli in hoteli izpustiti iz rok, ker jih tu veže mirovna pogodba in interes Židov, ki bi v tem primeru zopet izgubili svojo domovino. Nova vsearabska državna zveza bi merila okoli 3 milijone in pol štiri jaških kilometrov in bi štela nekako 25 milijonov ljudi. To ozemlje je torej silno redko naseljeno, toda po veliki večini puščava, ki ni rodovitna in m uporabljiva niti za po-deljstvo niti za živinorejo. Vendar s tem vsi Arabci še davno ne bi bili združeni, kajti izven te zveze bi ostali vsi milijoni njihovih rojakov, ki žive v italijanski Libiji, Eritreji, Abesiiriji im Somaliji, angleških kolonijah, Perziji ter francoskih ter španskih kolonijah v sevemozahodni Afriki, Tunisu, Alžiru in Maroku. Vseh Arabcev na svetu je preko 40 milijonov. Gonja proti Češkoslovaški V nemških listih se je pričela v zadnjem času nova gonja proti Češkoslovaški, se veda pod pretvezo komunist, nevarnosti. Češkoslovaški očitajo, da je po prijateljski pogodbi s sovjetsko Rusijo postala torišče komunistične propagand in boljševiške agresivnosti napram Neir čiji. Resnice na tem seveda ni nič. Nemški tisk išče le priložnosti, da bi usmeri imperialistične poglede tretje Nemčije proti sosednji slovanski državi. Neko* so se Nemci v bivši Avstriji in Nemčij posluževali v gonji proti Slovanom ruskega panslavizma, sedaj se ruskega bo), ševizma. Ta gonja je vzbudila posebno živo pozornost v Angliji, kjer so angleški listi, od levičarskih do desničarskih odgovorili Nemčiji, da je Anglija prav tako kakor drugod, zainteresirana tud na miru v srednji Evropi in ne bo nikoli dopustila, da bi kdo ta mir rušil. Z drugimi besedami se to pravi: Anglija je pripravljena, ako bi bilo treba, baniti tudi Češkoslovaško pred nemško agresivnostjo. ru se je nad narodom pregrešila, ne le ________ morda nekaj neznačajnega, ampak je celo dokaz poštenosti in možatosti. Kdor vidi in ve, da stranka, ki ji pripada, ne vrši pošteno svojega poslanstva, kakor si ga je začrtala v svojem programu, pa ostane še dalje njen pristaš, postane s tem z njo vred njen sokrivec vseh njenih grehov. Trditev, da pomeni zapustitev politične stranke izdajstvo in neznačajnost, so si izmislile v prvi vrsti prav nepoštene in neznačajne politične stranke. V zares demokratičnih državah, kakršna je n. pr. Amerika, zapuste pristaši in volilci svojo politično stranko takoj, čim se izneveri svojemu poslanstvu, svojemu programu in svojim dolžnostim, pa se radi tega še nikoli ni zgodilo, da bi jim kdo očital izdajstvo in neznačajnost! Nasprotno, to očitajo pristaši in volilci svoji stranki. Zato tudi vidimo, da se zmage v takih državah zelo menjavajo. Tam nikoli ne doživimo, da bi se strankarska pripadnost kar podedova- la po sinu od očeta, kakor se č e s t o žal pri nas Slovencih. Nekaj drugega je pa seveda, ako kdo zapusti svojo politično stranko zalo, ker ni več na oblasti ali si od presedlanja obeta večje osebne koristi. To je res neznačajnost in izdajstvo, dokaz celo moralne pokvarjenosti, kakršne vidimo prav v zadnjih letih več ko preveč v Sloveniji. Tako preseljevanje iz stranke v stranko zaradi trenotne ugodnosti, daje še samo potuho tudi politič- nim strankam, da se poslužujejo pri svojem širjenju nemoralnih sredstev Ako bi pa pristaši in volilci čuvali nad svojimi političnimi strankami v duhu gori navedenih načel, bi si tudi naše stranke temeljito premislile posluževati se nepoštenih sredstev, kupčevati z naši mi narodnimi interesi in zanemarjati svoje dolžnosti do volilcev, ljudstva in naroda. Vedele bi, da se s tem same izločajo iz svojega naroda. + Dvajset let češkoslovaške neodvisnosti. Praznično in svečano se je oblekla oratska Češkoslovaška država preteklo nedeljo, ko je praznovala 201etnico češkoslovaške samostojnosti in neodvisnosti. Kakor južni slovanski narodi, tako je ludi češki narod ječal v okovih mačehovske habsburške Avstrije. V prestolnici češkoslovaške države se je za ta praznik vršila svečana proslava, listi pa so obširno poročali o nekdanjem trpiljenju in robstvu naroda, ter o napredku, ki ga je dosegla Češkoslovaška pod svobodnim soncem. Slovansko Sokolstvo. V prvih dneh letošnjega februarja bo zborovala v Pragi Zveza slovanskega Sokolstva. Na zborovanju bo razpravljala o poglobitvi sokolske tiskovne službe, o svečanem in delovnem kroju, o slovanskih smučarskih tekmah, o udeležbi slovanskega Sokolstva na X. vsesokolskem zletu v Pragi. Predsedništvo Zveze pa bo ob tej priliki sklepalo tudi o ustanovitvi šole slovanskega Sokolstva. Bolgarska književnost in Slovenci. »Slavjanski glas«, ki ga izdaja »Slavjan-skoto družestvo« v Sofiji, prinaša v zadnji številki zanimive razprave o največjih slovanskih mislecih in se poleg Tolstega in Masaryka spominja tudi našega dr. Matije Murka ob njegovi 751etnici. V »Slavjanskem družestvu« so zastopani med častnimi člani vsi slovanski narodi. Slovence zastopa naš znani pisatelj dr. Ivan Lah. + Sprememba kurza v Bolgariji. Iz Sofije prihajajo vesti, da bo v kratkem odstopila sedanja vlada, a da bo tudi novo sestavil zopet sedanji ministrski predsednik Kjuseivanov. V to novo vlado bi prišli v vrsti vrsti voditelji tiste kmečke stranke, ki jo je ustanovil pokojni Aleksander Stambolijski. Nova vlada bi razpisala občinske volitve in pripravila na ta način prehod iz diktaturo v novo demokracijo. Pa tudi iz Bukarešte poročajo, da je treba pričakovati spremembe romunske vlade in bi prišli prav tako na krmilo kmetje. V sovjetski Rusiji se baje pripravlja nova sprememba velikega pomena. Kakor se zatrjuje, bo sedanji predsednik sveta ljudskih komisarjev Stalin postal predsednik zveze sovjetskih republik. To pomeni nadaljnji korak k vrnitvi v demokracijo. Na ta način bi dobila Rusija državnega predsednika, kakor ga imajo vse republike, n. pr. Francija. Češkoslovaška, Poljska itd. Bogastvo Bolgarije. Lanski pridelek tobaka cenijo na 35 milijonov kilogramov. Pridelali so pet milijonov kilogramov več, kakor predlansko leto. Najboljša kakovost tobaka je bila v južnih predelih Bolgarije. Tudi dragocenega rožnega olja so pridelali lani več, kakor pa predlansko leto. V zadnjem času ie Bolgarija obogatela za nove vrelce petroleja. Pri Varnavi ob Črnem morju so ga izsledili na mnogih krajih in ga bodo pričeli pridobivati v najkrajšem času. + Produkcija zlata v Sovjetski Rusiji. Točnih podatkov o produkciji zlata v Sovjetski Rusiji nimamo, ker Rusija uradnih podatkov ne objavlja. Preračunati pa je mogoče, da narase produkcija zlata v Sovjetski Rusiji vsako leto za 26 odstotkov. Cenijo, da je Rusija pridobila 1930. leta 44.00 kilogramov zlata, 1931. leta 52.000 kg, 1932. leta 61.000 kg, 1933. eta 88.000 kg, 1934. leta 126.000 kg, 1935. eta 160.000 kg, lani pa 200.000 kilogramov. + Rusija gradi vojaške ceste. Po poročilih raznih listov se Sovjetska Rusija mrzlično oborožuje na vse strani. V poslednjem času je pričela graditi vojaško cesto, ki bo peljala od Moskve do polj ske meje. Cesta bo sposobna za prevoz najtežjih tankov in topov in bo dograjena do konca letošnjega leta. Pomilostitve v Bolgariji. Za pravoslavni božič je bila v Bolgariji objavljena velika amnestija. Med drugimi so jili amnestirani tudi obsojeni polkovnik /elčev, Kalanderov, Kolev in majoi Stančev. Izvoz lesa in sladkorja iz Rusije. Izvoz lesa se je v zadnjih 15 letih tako dvignil, da ga pošiljajo danes že v 300 ujih pristanišč. Izvoz sladkorja v Iran, Turčijo, Afganistan, na Kitajsko, v Mongolijo in v Holandijo očitno narašča. Lani so ga izvozili okrog sto tisoč ton. Francosko posojilo Češkoslovaški. Po poročilih čeških listov bo dala Francija Češkoslovaški valutno posojilo iz leta 1932 v znesku 500 milijonov frankov. Mimo tega pa je pripravljena Francija posoditi Češkoslovaški še večji znesek denarja. + V Češkoslovaški brezposelnost narašča. Ob zaključku lanskega decembra e bilo na Češkoslovaškem 617.778 brezposelnih delavcev in je število naraslo / enem mesecu za približno 100.000. V lecembru leta 1935 je imela Češkoslovaška 176.620 manj brezposelnih kakor v 'anskern decembru. Naročite „l\/eodvisnost“ f NOVICE * Batin polet okrog sveta. Te dni se je v Zlinu odpravil na polet okrog sveta z letalom veletovarnar Bat’a v družbi svojega tajnika in zdravnika. Bat’ina ekspedicija bo preletela pot dolgo 40.000 kilometrov in bo izvzemši Avstralije obiskala vse kontinente. Pred poletom je Bat’a izjavil, da ni mogoče svetovne trgovine voditi brez svetovnih potovanj in brez svetovnega prometa. Tudi je dejal: »Ljudje, ki sede na zapečku in mislijo, da so snedli vso modrost, nimajo legitimacije govoriti o hiperprodukciji naših proizvodov. Za 2000 milijonov ljudi se izdela na leto 900 milijonov parov čevljev. Če bi to obutev razdelili med narode sveta, 'bi imeli ljudje eno 'nogo obuto drugo pa boso. Zato v čevljarski stroki ni hi-perprodukcije. S svojim poletom ne mislim doseči svetovnega rekorda. Letim, ker zaupam letalstvu, brez katerega v bodoče ne bo mogoče voditi svetovne trgovine. Letalska tehnika je postavila Češkoslovaško na obalo največjega oceana. Zrak je naše morje!« Bat’ino letalo je zgrajeno iz čiste kovine in leti s hitrostjo 300 kilometrov na uro. Tudi je letalo opremljeno z vsemi najmodernejšimi pripomočki moderne tehnike. * Hitlerjeve izjave. Zanimive so be sede, ki jih je voditelj nemškega naroda Adolf Hitler izrekel francoskemu posla niku, ko mu je prišel čestitat za novo leto. Hitler je namreč dejal, da se zahva^ liuje previdnosti, ki je blagoslovila njegovo delo, da gleda Nemčija zadovoljno na svojo preteklost. S tem, da se je Nemčija obveljavila na političnem in trgovskem polju, ne zagotavlja bodočnosti sa mo sebi, marveč služi na ta način vsemu svetu. Za rešitev evropske civilizacije je potrebna nova močna zveza na socialni pravičnosti, kar naj bo temelj za družabni red evropski. Strahote našega časa naj bodo v opomin vsem državam, da smo v nevarni dobi, ko je bil ogražen mir, nadaljevali razvoj Evrope. Potrebno je prizadevanje za sporazum in pomirje-nje med narodi. Tudi je Hitler dejal, da ni nikoli imel namena kršiti nedotakljivost španske zemlje... * Italijani se ne smejo ženiti s črnkami. Italijanski ministrski svet je na svoji zadnji seji sprejel sklep, po katerem je italijanskim državljanom, ki žive v kolonijah, prepovedano jemati v zakon mladenke in žene črnih plemen. Sploh je vsako priležništvo in vsaka krvna zveza med drugobarvnimi in Italijani najstrožje prepovedana. Ta sklep je italijanski ministrski svet sprejel za očuvanje italijanskega rodu. Italijanska kri se ne sme pomešati z drugo... * Nazadovanje brezposelnosti v Francij]. Po službenih statističnih podatkih se je v Franciji število brezposelnih ob začetku letošnjega leta zmanjšalo za približno 40.000. Ob začetku lanskega leta je imela Francija nad 450.000 brezposelnih, dočim je znašalo število brezposelnih ob letošnjem novem letu okrog 410.000. Prav tako se je znašalo tudi število stavkajočega delavstva. * Brezposelnost v Angliji. Na novega leta dan so našteli v Angliji l milijon 600.000 brezposelnih. Število brezposelnih je Angliji padlo. * Brezposelnost v Evropi pada. Mednarodni urad dela je v zadnjem trome sečnem poročilu ugotovil, da je v mesecih od avgusta do decembra 1936 brez poselnost v mnogih evropskih državah precej padla. Znaten padec števila brezposelnih beležijo Anglija, Madžarska, Le-tonska, Jugoslavija, Bolgarska, Švedska in Estonska. * 400 m lijard dinarjev za mir med narodi. Po izjavi francoskega ministra za vojsko bodo znašali skupni izdatki za oborožitev v lanskem in letošnjem letu bajno vsoto nad 400 milijard dinarjev. Štiristo milijard dinarjev za topove, strojnice, pušike, bajonete, granate, bombe, letala, strupene pline, tanke itd. itd.! Koliko bi si ubogo človeštvo opomoglo s to bajno vsoto denarja, ki ga žrtvujejo posamezni narodi za medsebojni mir Značilne pa so številke, ki so jih izdale posamezne države za oborožitev v zadnjih treh letih. Izdatki v milijonih!!! Rusija 1.665 6 500 16.000 rubljev Francija 12.008 11.040 17.000 frankov 834 980 dolarjev 124 170 funtov 4.000 8.000 mark 4.646 5.000 lir 774 1.200 zlotov 1.819 2.000 kron 2.000 2.400 dinarjev 6.764 8.500 lejev 1.138 1.600 frankov 95 120 frankov Iz zgornjih podatkov je razvidno, da sta se najmočnejše oboroževali Nemčija in Sovjetska Rusija. * Prazne italijanske državne blagajne Ob zaključku lanskega državnega proračuna je znašal primanjkljaj v italijanskih državnih blagajnah milijardo 500 milijonov lir. V letošnjem novem proračunu pa je predviden primanjkljaj v znesku 2 in pol milijardi lir. V novem italijanskem proračunu so predvideni dohodki na 20 in pol milijarde lir, izdatki pa na 23 milijard 765 milijonov lir. Izdatki za ministr stvo vojske so predvideni na 2 milijardi 491 milijonov lir, za ministrstvo mornarice na 1 milijardo 792 milijonov lir, za ministrstvo letalstva pa na 1 milijardo 614 milijonov lir. * Nemčija štedj s papirjem. Da .bi se zmanjšala 'uporaba časopisnega papirja v Nemčiji, ki ga mora uvažati, je pristojno ministrstvo odredilo, da morajo nemški listi zmanjšati svoj obseg do konca letošnjega februarja za 20 odstotkov. Ob enem pa so organizirali v Nemčiji poseb ne urade, ki bodo zbirali papirne odpadke. Dolg Amerike. Državni dolg Združenih ameriških držav je znašal 30. decembra lanskega leta 34 milijard 107.864 milijonov dolarjev. Dr. Maček o Slovencih Slovenski kmet In delavec sta temeljna sila slovenskega naroda U. S. A. Anglija Nemčija Italija Poljska Češkosl. Jugoslavija 1.943 Romunija 5.294 Belgija 1.271 Švica 92 703 114 1.105 4.469 787 1.979 Ko je ob Novem letu dr. Vladko Maček poslal poslanico srbskemu narodu, ki so jo v celoti objavili zagrebški in nekateri (beograjski listi, je ob tej priliki obrazložil tudi svoje stališče do Slovencev, ki ga kot kronisti objavljamo po izvlečku zagrebških listov, da se z njim neznani tudi naša javnost. O slovenskem narodu moremo trditi, da je med slovanskimi narodi na jugu najbolj žilav in najbolj odporen, čeprav je številčno najmanjši. To svojo odporno silo je majhen slovenski narod pokazal s tem, da je ohranil zlasti v svojem kmečkem jedru slovenski jezik in slovenske lavade, če tudi je bil več kakor tisoč 'et v sosedstvu dveh velikih kulturnih narodov, nemškega in italijanskega, če udi je bil stoletja vklenjen v suženjske /erige mačehovske Avstrije. Moč in silo dovenskega naroda prikazujejo njegove gospodarske, socialne, prosvetne, kultur-le in druge organizacije. Kako hud pa je bil zlasti nemški pritisk na Slovenskem, nam priča dejstvo, da je moral znati nemški ne samo kdor je hotel dobiti državno ali občinsko službo, ampak tudi kdor je hotel postati hlapec pri premožnejšem gospodarju. Nemški pritisk se je na Slovenskem izvajal nasilno in se posledice tega nasilja še danes poznajo v nekaterih slovenskih krajih. Vendar pa se sovražnikom ni posrečilo ponemčiti slovenskega naroda, marveč je, ko se je prebudila njegova narodna zavest, dru-rega za drugim osvajal položaje, ki so jih bili že osvojili Nemci. velika vrlina in moč, ki jo je pokazal ;lovenski narod, s katero se je obdržal n ohranil, leži v njegovem jedru, v njegovem kmetstvu. Prav v tem pogledu pa je mnogo zgrešila, kakor tudi pri Hrvatih, inteligenca, ki je bila in ki je še danes v pretežni večini daleč od mišljenja in čutenja slovenskega kmeta, torej tudi daleč od mišljenja in čutenja slovenskega naroda. Najboljši dokaz, kako oddaljena je bila slovenska inteligenca od svojega naroda in kako je popolnoma padla pod vpliv nemškega soseda, je to, da je tudi politične stranke ustanovila po nemškem vzorcu, jih po svetovni vojski, ko so bile naši domovini začrtane nove me-e, zopet poklicala v življenje in živela svoje politično življenje po starem av-trijskem kopitu. Slovenska gospoda ali izobraženstvo se je v svojem političnem dozorevanju azdelila na dve skupini, na klerikalce in la liberalce. Eni in drugi so bili pripad-liki ene ali druge struje samo radi svo-ih strankarskih in osebnih koristi. Malo e bilo med njimi častnih izjem. Eni so zkoriščali v svoje namene trdno vero slovenskega naroda v Boga in njegovo •jravico, a drugi so se v svoje osebne namene ogrevali za sadove francoske revolucije, za svobodo, bratstvo in enakost. Toda vse to je bil slovenskim političnim strankam le plašč, pod katerim 'O se skrivali. Eni so hoteli zavladati nad dušami in nad telesom naroda in so v ta boj pritegnili cerkev in njene pastirje, drugi pa so se pokrili z zastavo svobode in pobijali vrednost krščanske ?tike, da bi mogli v imenu te svobode rmotno izkoriščati svoj lastni narod, ka-erega duša jih ni zanimala. V tem je glavni vzrok, da se pred svetovno vojsko, zlasti pa po njej ni nikdar vodila Trava in čista slovenska politika. Kakor ored svetovno vojsko, tako je bilo ža-'ostno življenje slovenskih političnih trank tudi po vojski. Tekmovale so med seboj v 'klečeplastvu in hlapčestvu samo namenom, da bi priborile sebi oblast ■soper svojega nasprotnika, a v resnici, 'car je najbolj žalostno, zoper svoj na-"od, zoper zapostavljeno slovensko de-ovno ljudstvo, zoper slovenskega kmeta n delavca. Samo tako se je moglo zgoditi, da slovenski narod brez svoje krivde že dolga leta slepo služi nasprotnikom svojih interesov in ne sodeluje s hrvaškim narodom tako. kakor bi bilo v njegovem interesu. Slovenski narod ni imel s hrvaškim nikdar nobenega prepira, ampak je od najstarejših časov imel enake kul-tmne in socialne težnje. Bratstvo v ‘boju, zapečateno s krvjo kmetov, ki so se dvignili pod Matijo Gubcem za staro pravico, ie najboljši dokaz, da so bili slovenski in hrvaški kmetje ene misli in enega srca. Ta skupni odpor zoper krivice in za pravice jasno dokazuje, da je slovenski narod po svoji prirodi prav tako pripravljen in sposoben boriti se za prav isto ljudsko svobodo in človečansko pravico, za katero se bori hrvaški kmečki narod. Vzrokov nesodelovanja s hrvaškim narodom pa ne moremo iskati v slovenskem kmečkem ljudstvu, marveč pri slovenskih politikih, ki so zasledovali svoje strankarske in osebne namene, pa bilo to na škodo ne samo hrvaškega, ampak tudi njihovega lastnega slovenskega naroda. Težko je reči, kam bi to privedlo, da ni pokojni voditelj hrvaških kmetov, Stjepan Radič, prižgal tako močne luči kmečke zavesti v iskanju svobode in človečanskih pravic. Ni čudno, da so se pri tej zavesti in svetlosti pričeli buditi tudi slovenski kmetje, in razumljivo je, da so pričeli izpregledovati, kam jih vodi politika, okrašena z 'raznimi liberalnimi in klerikalnimi gesli. Hrvaški narod se je postavil v bran za svoje pravice, in prav tako je nujno potrebno, da bi prodrla ta zavest tudi pri slovenskem kmetu, ker ni je sile, ki bi se mogla protiviti takšni složni volji naroda. Vsak narod mora imeti svojo domovino, kakor mora imeti vsak človek svojo streho in dom. Radi tega mora tudi slovensko kmečko gibanje razvijati misel o domu in domovini, boriti se mora za svobodni dom in svobodno domovino. Takšna je namreč temeljna misel hrvaškega kmečkega gibanja. Toda misel svobode in socialne pravice ustvarja samo politična organizacija. Tudi slovenski kmetje in delavci ne smejo čakati, da bo prišel med nje kdo drugi in jim ustvaril takšno organizacijo. Čakali bodo zaman, ali pa bo organizacija izvršena na napačni podlagi. 2e sedaj se pojavljajo med slovenskim narodom razni gosposki politiki, komunisti in socialisti, fašisti in že pokopani liberalci vsake vrste, ki skušajo izkoristiti hre penenje slovenskega naroda po svobodi in socialni pravici pod firmo slovenske kmečko-delavske politike, s katero hočejo vsiliti ljudstvu svoje vodstvo ali pa svoj vpliv, ki je popolnoma tuj slovenski narodni kmečki in delavski duši. Del, slovenskih politikov uvideva, da izgublja svojo moč in išče opore v neresničnih vesteh, da dela skupno in sporazumno s hrvaškim kmečkim narodom. Slovenski narod mora skrbeti, da si ustvari lastno gibanje in čisto slovensko vodstvo, ki ga bo pripeljalo do svobode in po njej do socialne pravice. Slovenci, ne dajte se vloviti v nobeno od krivih mrež, kajti kmečka ideja ne pozna kompromisov. Očitali vam bodo posnemanje hrvaškega vzorca in celo da sprejemate hrvaško vodstvo, kakor ste nekoč posnemali stare avstrijske stranke. Mar Slovenci ne bi mogli ustvariti nekaj posebno svojega, nekaj čisto slovenskega? Prav to je glavno in prav to hočem tudi jaz, da ima slovenski narod svoje kmečko gibanje in vodstvo, ki bo obenem tudi specielno slovensko, a ne da služi enkrat s te, drugič z druge strani drugim ciljem. Toda če se slovenski kmet organizira po vzgledu hrvaškega kmeta, to ne pomeni, da je slovenski kmet sprejel hrvaško vodstvo, marveč pomeni, da ustvarja nekaj svojega, .nekaj čisto slovenskega. Da je temu tako, se ne bom skliceval na dejstva, da se duša slovenskega kmečkega naroda strinja z dušo hrvaškega, niti na dejstva, da so težnje slovenskih in hrvaških kmetov iste in izkušnje podobno bridke in težke, kakor tudi njihovo čvrsto prepriča- nje, da si slovenski in hrvaški kmetje zamorejo ustvariti boljše dneve bodočnosti samo, ako vzamejo svojo usodo v svoje roke. Moja hrvaška zavednost mi ni povzročala zaprek, da bi ne ljubil in ne želel dobro narodu, iz katerega je izšel moj oče. Potrudil se bom, da bom s svojimi izkušnjami pomagal slovenskemu kmečkemu in delavskemu narodu po svojih močeh, da bo tudi on, kakor hrvaški narod, ustvaril svoje narodne in človečanske težnje. Caršijska politika Odgovor beograjski ..Javnosti* V Beogradu izhaja tednik »Javnost«, ki pr ga ne urejuje morda kak Srbija-nec, ampak — dalmatinski Hrvat, ki ga že od nekdaj moti fašizem in njegov vzgled unitarizma, s katerim bi rad osre čil tudi Srbe, Hrvate in Slovence. Tej »Javnosti« brez javnosti smo trn v peti zlasti tud5 Slovenci, ki bi nas rada, če le mogoče, čez noč »unitarizirala«, seveda tako, da bi nehali biti Slovenci. V tej svoji gorečnosti se je zaletela tudi v Neodvisnost« in naš uvodnik o razmerju med Slovenci in Hrvati. List pravi med drugim, da je naš list nastal zato. ker tudi Slovenci nočemo zaostati za ti-stin i, ki dokazujejo, da smo Slovenci Hrvati ir. Srb’ trije narodi. Dalje pa skuša obrniti našo ugotovitev, da so bili tudi sedaj hrvatski Kajkavci in Čakavci nekoč Slovenci in so le radi politične od-delitve od ostalih Slovencev postali Hrvati. To naj bi mu služilo za dokaz, »da je ljudstvo, ki je tako lahko, ne menjajoč ne jezika ne običajev, Srb, Hrvat ali Slovenec, pač po tem, pod čigavim upli-vom živi, dejansko ena in ista etnična celota s tremi različnimi imeni.« Na to čaršijsko logiko odgovorimo prav kratko. »Neodvisnost« ne predstavlja nobenega novega gibanja, ki naj bi Slovencem ali komurkoli šele dokazalo, da smo Slovenci samostojen slovanski narod s svojim lastnim jezikom, kulturo in vsem, kar je za narod potrebno. Tc vemo vsi Slovenci že od časov Primoža Trubarja, najbrže pa še veliko od prej. Ljudi, ki so skušali to tajiti, čeprav s sramežljivim zavijanjem in brez poguma odkrite izpovedi, nam je prinesla šele najnovejša povojskina doba, a ostali so vedno v taki manjšini, da so se kai izgubili med Slovenci. Pa še ti so hoteli »misliti« drugače samo radi tega. da bi s tujo, neslovensko pomočjo prišli do oblasti, ker so vedeli, da jim pra- vi Slovenci do nje nikoli ne bi pomagali. Pa še med temi ni bilo nikoli nobenega, ki bi odrekal slovenščini položaj samostojnega jezika in jo hotel zamenjati za karkoli. Danes pa, ko je konec nekih znanih hotenj in ko imamo vsi Slovenci na široko odprte oči, kopne še te kakor sneg na pomladanskem soncu. Glede Kajkavcev in Čakavcev so dejstvo, da so bili nekoč Slovenci, ugotovili od vseh priznani učenjaki, in tudi v najnovejšem času, n. pr. vseučiliška profesorja dr. Kidrič in dr. Melik. Da sedaj niso več, je kriv isti proces, ki je iz Srbov v Albaniji napravil Arnavte ali iz Hrvatov v Baranji Madžare. Da niso več Slovenci in jih mi tudi več ne šte jemo za svoje, ni krivo le njihovo hr-vatsko narodno prepričanje, ampak tudi dejstvo, da so se radi hrvatskih šol, hrvatskega uradovanja in upravljanja oddaljijli tudi jezikovno od Slovencev in se približali srbohrvaščini. Prav tako so izgubili slovenske narodne običaje. Menjali so torej oboje, jezik in običaje in kulturno pripadnost. Ako tega ne bi bilo, naj se »Javnost« le pomiri, zahtevali bi jih Slovenci še vedno zase. To dejstvo torej dokazuje dejansko čisto nekaj drugega, kakor trdi »Javnost«: da je diferenciacija med Slovenci in Hrvati ta- ko velika, da postane Slovenec lahko Hrvat ali Hrvat Slovenec samo tedaj, ako menja vse bistvene znake svojega naroda, kakor v vsakem primeru odna-roditve, pa naj gre za sorodne ali neso-rodne narode. Kar pa velja za posameznike, velja tudi za ves naš slovenski narod: nehal bi biti samostojen šele tedaj, kadar bi v celoti izgubil svoj jezik, svoje običaje, svojo kulturo, svoje prepričanje in vse ostale duhovne ter tvarne naiodne posebnosti. Treba bi ga bilo torej — odnaroditi. Hoče »Javnost«, da storimo to vsi Slovenci kolektivno? Z enako »pravico« bi zahteval kdo isto iahko tudi od Srbov ali Hrvatov ali od kateregakoli naroda na svetu, ako bi mu to šlo v njegove nacionalno-imperiali-stične račune. Sodobni ..robot' Model 1937. izvenparlamentarno opozicijo na Hr-vatskem in v Srbiji se ni bistveno spre-menilo. Vse kaže, da med obema skupi-nama še ni dokončnega sporazuma glede oblike rešitve tega »hrvatskega vprašanja«. Mnogo se pa piše o tem, da se bodo v kratkem pričela pogajanja med Hrvati in Jugoslovansko radikalsko za-jednico. Ta pogajanja bi bila zaenkrat še neobvezna. Razpravljalo bi se samo o tem, kaj žele Hrvati in kaj bi jim bili v Beogradu pripravljeni dati. Nekateri svetlogledi si obetajo od tega veliko, izkušeni politiki pa pravijo, da bo do resničnega sporazuma še zelo daleč. Beo-giad ne bo tako hitro dal iz rok sedanjih svojih privilegijev, ki niso samo političnega, ampak tudi finančnega in gospodarskega značaja. D OPISI Državna javna dela v Sloveniji Ljubljanski »Slovenec« je objavil nedavno članke, v katerih je našteval, kaj je vse Slovenija dobila v zadnjem času. Govoril je predvsem o državnih in bano vinskih javnih delih. Na ta izvajanja je odgovorilo nato ljubljansko »Jutro«, ki ie ugotovilo, da bo dobila Slovenija iz milijardnega državnega kredita za javna dela, ko bodo nakazane vse zadevne vsote, največ 40 milijonov, t. j. 4°/o. Ker pa plačuje Slovenija 16°/o vseh državnih davkov in se bo milijardni kredit moral vrniti iz dohodkov davkov, bo tako vrnila za teh 40 milijonov 160 milijonov dinarjev, torej celih 120 milijonov več, kakor jih bo prejela. Včasih najde tudi centralistično »Jutro« zdravo zrno. Ko bi le izvajalo iz tega tudi vse naravne posledice! Pogajanja med Hrvati in )RZ V našem tisku se tudi sedaj mnogo razpravlja o reševanju hrvatskega vprašanja, o katerem smo že edino pravilno ugotovili, da ni le hrvatsko, ampak slo-vensko-hrvatsko-srbsko. Razmerje med PTUJ P V narodno-gospodarskem pogledu Ptuj po komasaciji ni mnogo pridobil, ker priključene občine, oziroma njih deli, niso ne poprej in ne slej narodno-gospodarsko mnogo pomenili, pač pa so bili več ali manj od mesta odvisni. V Ptuju so tuli državni uradi, kamor je prihajalo ljudstvo po svojih opravkih. Na ptujskem trgu so okoličani spravljali svoje pridelke v denar. Ptujski sejmi so sloveli nekdai in je njihov sloves še dandanašnji kljub gospodarski krizi velik. V' letih 1860. do 1880. so bile gospodarske prilike ptujskega okraja zelo žalostne. Kmečki posestniki so bili tako zadolženi, kar le imelo za posledico propast marsikaterega posestva. To okolnost pa so izkoriOčali razni nemški trgovci, kar ie danes priča zemljiška knjiga. Mnogo slovenskih kmečkih posestev je prišlo v roke Nemcev. Poslovala sta takrat v Ptuju dva denarna zavoda, Mestna hranilnica, ki je bila ustanovljena leta 1662. in Predujmo društvo, ki je bilo ustanovljeno 1875. Toda oba denarna zavoda sta imela namen pomagati meščanom, trgovcem, obrtnikom in večjim posestnikom ki so bili Nemci ali pa Nemcem prijazni Slovenci. Za našega slovenskega kmeta sta se v teh žalostnih časih postavila v bran odlična slovenska možakarja župnik Božidar Raič, pri Sv. Barbari v Halozah in okrajni sodnik in deželni poslanec Miha Herman. Njima so se pridružili še dr. Alojzij Gregorič, dr. Jakob Ploj, prefesor Josip Zitek in ptujski tigovec Andrej Jurca. Za pravice ptujskega okoliškega kmeta in malega človeka se je takrat večkrat zavzemal v državnem zboru poslanec Herman in zahteval odpomoči, ki pa je od nikoder ni bilo. Ko so leta 1880. dobili Slovenci veliko večino v okrajnem ptujskem zastopu. so sklenili ustanoviti Okrajno posojilnico, ki naj bi pomagala malemu posestniku. Slovenski člani okrajnega zastopa so s svojim zadevnim predlogom sicer zmagali, a na pritožbe Nemcev ga je graško namestništvo razveljavilo. Slovenska pritožba proti zavrnitvi pa je nerešena obležala na Dunaju. Ker se je prvj poizkus ponesrečil, so poskušali slovenski boritelji na drug način uresničiti svoj namen. Leta 1883. so ustanovili Ptujsko posojilnico, katere nekaj letno poslovanje priča, kako potreben je bil slovenski denarni zavod. V bilancah ptujskih denarnih zavodov se jasno očjtuje gospodarsko življenje našega Ptuja. Najstarejši ptujski denarni zavod je Mestna hranilnica, ki posluje 2e 75 let V letu '935. je imela vlog na knjižice in tekoči račun za 12 milijonov 218.454 dinarjev, napram meničnim posojilom in posojilom na tekoči račun za 961.075, komunalnim posojilom za 3 milijone 761.790, hipotečnim posojilom za 3 milijone 602.071. Pttiisko predujmo društvo posluje že 72 let in izkazuje za leto 1935 za 18 milijonov 283.754 dinarjev vlog na knjižice in tekoči račun, med aktivo pa posojila za 16 milijonov 51.702 dinarjev na tekoči račun in razne druge dolžnike za 4 milijone 252.979 dinarjev. Posojilnica v Ptuju posluie že 52 let in je imela v letu 1935. 19 milijonov 946.075 dinarjev hranilnih vlog in 2 milijona 167.137 dinarjev rezervnega zaklada napram posojilom v znesku 16 milijonov 919.415 di-nariev. Kako potreben je bil ta zavod poka-zuje dejstvo, da je bik) njegove denarne pomoči v prvih desetih letih njegovega obstoja deležnih 5147 članov, ob 501etnici pa 14.872 članov in to samo v sodnem okraju ptujskem, ki šteje 50 000 prebivalcev. Najmlajši denarni zavod v Ptuju pa je Kmečka hranilnica In posojilnica. Posluje že 26 let in je imela predlansko leto 10 milijonov 843.668 dinarjev hranilnih vlog tn 6 milijonov 364.964 dinarjev posojil. Vsi štirje ptujski zavodi premorejo •j1 milijonov 291.953 dinarjev hranilnih vlog in so izplačali na posojilih 51 milijonov 914.016 dinarjev. Črnogorski parlament Milutin Tomič (Nikac od Rovina): (Iz knjige »Djetiči u parlamentu) . V. seja. Predsednik sporoča, da je na dnevnem redu sporočilo verifikacijskega odbora o poslanskih mandatih. Milisav Nikolič, poročevalec verifika-ijskega odbora čita: »Verifikacijski odbor je ugotovil, da je mandat dobrnjaškega poslanca Jakoba Aleksiča nezakonit, radi česar Jakob ni narodni poslanec.« Jakob Aleksič: »Ali ste ga čuli, Črnogorci, kaj je rekel?! Kdo ni narodni poslanec? Ali nisem jaz, pri gospodarjevem zdravju, kakor vsak drugi Črnogorec? Ne vem za ta vaš odbor in prišel sem semkaj kot vsi ostali Črnogorci! . . .« V skupščini vik in krik. Nekateri mlajši n šolanejši poslanci skušajo pojasniti Jakobu slučaj z njegovim mandatom ter mu dokazujejo, da nima prav ko protestira. Drugi zopet, ki so Jakobove pameti, mu kličejo: »Tako je, Jakob, sivi sokole! . . Nisi "i šleva niti tam, kjer možgani brizgajo!« Ohrabren po besedah svojih tovarišev. Jakob še huje nadaljuje: »E, ne bom odšel kar tako brez velikega zadoščenja iz te skupščine! . . Pa zakaj me niso poklicali v ta odbor takoj, ko sem prišel ter mi rekli na lep način: »Jakob, veš kaj, brate? Tvoj mandat ni po zakonu in ne moreš biti v politiki poslancev, pa bi to nekako na 'ep način rešili; ampak sedaj, ko že sedim petnajst dni tukaj, so oni tam nekje našli, da jaz ne morem biti poslanec! . . Sedaj vidite, prosim vas . . . Pustite me. ljudje božji, sedeti tukaj in če boste ako želeli, ne bom ničesar govoril v skupščini ... A sedaj, kako bi se mo- gel vrniti v pleme? Ali ne bi vsakdo rekel: »Jakob se ni znal obnašati kot poslanec« ali tako nekaj in meni bi se nos povesil pred vsakim bratom Črnogorcem! . . .« Radi strašnega vika in krika je mora' predsednik zaključiti sejo. Ko je za vse to zvedel knez, je poklical Jakoba v dvor, mu malo polaskal kot junaku, dal starih oblek in tako so Jakoba s težavo spravili iz skupščine. XV. seja. Predsednik otvori sejo in kmalu na to se začuje z galerije glas: »Predsednik, prosim za besedo!« Predsednik in poslanci dvignejo oči h galeriji, na kateri je sedel stari junak. Bajo Povičevič iz Pješivcev in zahteval besedo. »Ti, Bajo, nisi poslanec in nimaš pravice govoriti«, mu kriče odgovarja pred sednik. »Pa jo imam! . . _ Dobil sem listek, da govorim!« kriči starec Bajo z galerije in kaže skupščinsko vstopnico, misleč, da mu daje pravico govora v skupščini. Djuro Drecun: »Bratje, nikar ne izzivajte pretresljajev! Bajo je junak kot vsak črnogorski sin in sekal je (turške glave), dokler je mogel mlatiti, zato pa naj govori, da vidimo, kaj hoče!« Filip Čebelič: »Tudi jaz mislim, da Bajo lahko govori, toda ne z galerije. Naj pride semkaj med nas in naj govori kolikor hoče!« Labud Petrovič: »Ne tako, bratje, kajti Bajo je velik junak in gospodar ga ljubi kot ostale Črnogorce . . Priznajmo ga kot poslanca in odkažimo mu mandat.« Mujo Vlahovič: »Poslušajte možje! Če morejo biti poslanci takile fantki kot sta Jovan Plamenac in Dušan Vukotič, ki niti ne vesta koliko nog ima Turek, potem je prav gotovo tudi lahko Bajo Pavičevič, ki je bil vedno prvi, kjer so možgani brizgali.« »Tako je, na tvojo božjo vero!« mu odgovarjajo Djuro Drecun, Filip Čele-bič, Drago Radovič in drugi. V skupščini strašen krik. Seja se prekinja. XXXV. seja. Peter Ramovič stavlja na finančnega ministra naslednje vprašanje: »Prosim gospoda finančnega ministra, da mi odgovori: kdaj bo prišel v skupščino gospod Budžet in kje se on sedaj nahaja? To vprašam radi tega, ker se o njem po Črni gori marsikaj govori.« Dušan Vukotič, finančni minister odgovarja: »Budžet še ne more priti pred skupščino; ko bo pripravljen bo stavljen na dnevni red.« Djuro Drecun: »Tudi jaz, bratje, sem slišal, da se o Budžetu govori po vsej Črni gori. Meni je nedavno tako skozi zobe povedal državni svetnik Medo Lu-kačevič. da sta se Ustava in Budžet nekaj skregala okrog tistega denarja, ki nam ga pošilja Rusija ter da sta sedaj skregana in da ne govorita. Eto, to sem v toliko slišal, a drugega bogme ničesar ne vem«. Vuko Jankov: »Jaz sem, brate, čul, da ta Budžet gospodarju ni po volji. Zato predlagam, da se Budžet povabi, naj pride v skuščino na lep način, če hoče; če pa noče, naj se ga s silo privede . . pa da vidimo, kaj išče on v naši deželi!« Mujo Vlahovič: »Pravzaprav sem jaz, bratje, slišal že pred desetimi dnevi, da ta gospod Budžet potuje po Črni gori >n da se izdaja pod imenom nekega Vider ja za zdravnika iz Rusije. Istočasno sem tudi čul, da se je mudil dva dni pri Kučih in Bratonožičih in da je pozneje prešel v Vasojeviče, eno noč pa da je prenočil v hiši nekega od teh »kluba-šev«, nato pa je izginil . .« Savo Krivokapič: »Meni je, brate, pripovedoval človek, da ga je na lastne oči videl tega istega Budžeta, na seme-nji dan v Nikšiču, kjer je nekaj tajno razgovarjal z Bačom Mičunovičem, »klu bašem«, o ustavni politiki!« Filip čelebič: »Jaz, tako mi Boga, verjamem, da je se tako kot se pripoveduje ... In zato prosim vlado, da takoj pošlje telegraf na vse oblasti v Črni gori, naj Budžeta primejo in privedejo pod močno stražo semkaj v skupščino, pa da se pogledamo oči v oči! Kaj ne, da je tako . .?!« Mitropolit Mitrofan, poslanec po položaju: »Da . . Prosim vas . . veste kaj . . budžet je knjiga . . takole . . Bog mi oprosti . . kakor evangelij! To ni človek, temveč knjiga, gospoda! . .« Djuro Drecun: »E, to je pomota. Če je knjiga, naj se, brate, imenuje bukvar, pesmarica ali tako nekako! . . Jaz doslej še nisem slišal v črni gori imena Budžet, niti ni takega imena pri nas v Ljubotinju.« »Niti pri nas v Vasojevičih ni takšnega imena. Obstoja samo neki Saban Budžo, ali to je drugo, kajti Šaban nima pojma o politiki!« pripominja vasojeviški poslanec Krsto Tomovič. »Niti v čekličih ni tega imena! . . Niti v Pivi! . . Niti v Pješivcih . . Tudi pri nas v Čevu ga ni! . . Pri nas v Bra tonožičih tudi ne!« se čujejo medklici posameznih poslancev. Peter Ramovič: »Prosim, da se da budžetu drugo ime, ker je to beseda nekega drugega naroda, a Črnogorci je niso vešči, pa bi ljudje radi tega lahko grešili in plačali globo. Najbolje je, da mu da mitropolit drugo ime!« Predsednik prosi, da se zadeva prepusti vladi in mitropolitu. Skupščina pri stane. Novo Grujič stavlja vladi naslednje vprašanje: »Prosim, da se mi v smislu glasovanja odgovori: zakaj tale četvorica (in s prstom pokaže na stenografe) nikdar ne glasuje? Zato iznašam smisel predloga, da bi tudi oni glasovali, kakor ostali poslanci, ne pa da vlečejo plačo brez smisla glasovanja in na škodo fi-načne ustave!« Janko Milič, podpredsednik odgovarja: Oni lovijo v pero vse, kar mi tukaj govorimo iz politike ustave. Če pa že hočejo glasovati, jaz jim bom dovolil, pa naj fantički poskusijo red glasovanja.« Mujo Vlahovič: »Mi smo pred nekaj dnevi sklenili, da ne morejo glasovati oni, ki sede zgoraj na dilah, a mi in tile, ki sedimo tukaj, lahko glasujemo. Radi tega predlagam to-le . . in da se takole sporazumemo: če sklene skup- ščina, da smejo ti stenografi glasovati, dobro — naj sedijo, kjer so; če pa sklene, da nimajo pravice v smislu glasovanja, potem naj stenografi odidejo gori na dile in naj sedijo v politiki publike . .« Blagoje Hadžič: »Jaz nisem vešč din-skusije glasovanja, mislim pa, da je najbolje tako kot je Mujo rekel in naj tako ostane.« Djuro Drecun: »Mislim, da steno- grami sedaj nemorejo glasovati, ker niso tega delali od začetka kakor mi in ker glasovanja ne morejo nadoknaditi. Če skupščina sklene, jim bomo oprostili, ker do sedaj niso glasovali, če pa tega ne sklene, jim bomo odtegnili od plače, pa konec besedi . .« Filip Jergovič, minister pravde: »Nihče, razen poslancev, nima glasovalne pravice. Zato prosim, da se preide preko te zadeve kot neumestne.« Molči nihče! . . Ničvrednež! . . Nihče od Kosova ti ni bil nič vreden . . Molči . . Molči . . kriče mnogi poslanci ministru Jergoviču. Vik in krik. Predsednik zvoni in malo pozneje prekinja sejo. Prevel -vb- f i GOSPODARSTVO O sadjarstvu Ali naj ob začetku alf koncu zime obrezujemo drevje Glede rezi je stališče posameznih stro- I no zaprlo. Ce režemo sadno drevje ob kovnjakov in praktičnih sadjarjev zelo I začetku zime, potem ostanejo rane od-različno. Nekateri so nasprotniki vsake I prte, če jih ne zamažemo s cepilnim vo- rezi, češ, tudi neobrezano drevje rodi dobro, večkrat celo boljše kot obrezano. Druei pa polagajo veliko važnost na rez. Resnica je tudi v tem vprašanju na sre dL O dobrih in slabih straneh rezi ne bomo razpravljali, ker so o tem naši štajerski sadjarji že prepričani. Načeti pa hočemo vprašanje časa zimske rezi. Ali je boljše in koristnejše obrezati sadno drevje takoj, ko v jeseni odpade listje, ali v zimskih mesecih, ali pa ob koncu zime? Počkusi in praksa se je odločila za rez ob koncu zime. To pa iz sledečih razlogov: Ce sadno drevo ranimo oziroma mu porežemo veje, ki so škodljive za pravilen razvoj krone, ima živo drevo v sebi to moč, da nastalo rano takoj prevleče s posebnim obrambnim tkivom. Ko listje odpade in v zimskih mesecih, ko drevo počiva in v njem soki ne krožijo, pa drevo nima te moči, da bi nastalo ra- skom. Zimski mraz in vetrovi izsušijo rano in prodirajo v notranjost drevesa. Vsled tega umre staničje pod rano. Ko pomladi začno v deblu zopet krožiti sokovi, drevo ne more vselej oživeti od-mretega Staničevja in zato nastanejo pod rano mrtvi štrclji vej. V teh odmr-tih štrcljih se naselijo razne klice rastlinskih bolezni in škodljivcev. Tako ustvarimo z rezjo o nepravem času številna gnezda in vrata, skozi katera prodirajo v deblo sovražniki. Ce pa režemo sadno drevje ob koncu zime, predno se drevo prebudi in začno v njem krožiti sokovi, tedaj v najkrajšem času, z nastopom vegetacije, nastale rane zacelijo. Res je sicer, da v tem primeru prve dni pomladi izteče iz ran nekaj soka. Toda kroženje sokov je v februarju ali marcu še tako slabo, da ni nevarnosti, da bi vsled rezi, ki jo izvršimo v teh mesecih, sadno drevo »izkrvavelo«. Ali »slovanstvo" res nima prave vsebine O kolobarjih pri sadnem drevju Mlado sadno drevje mora imeti tako dolgo, dokler še potrebuje oporo, čisto in redno okopan kolobar. Kolobar mora bit čist, brez plevela ali trave, zrahlan, da ima zrak dostop do korenin. Radi suše je priporočljivo kolobar okrog mladega sadnega drevja pokriti s hlevskim gnojem, vejevjem ali kakšnim drugim pokrivalom (lepenko). Paziti pa mora mo, da skozi pokrivalo ne preraste plevel, ker je to zelo škodljivo za dobro uspevanje sadnega drevja. Zato bodi pravilo: Mlado drevje naj ima vedno skrbno obdelan dobro pognojen in čist kolobar. Najboljše gnojilo za sadno drevje je nitrofoskal-I. Pri starem sadnem drevju kolobar ni več potreben, ker so korenine že prerastle daleč ven iz kolobarja. Pač pa je zelo koristno da 30 cm okrog debla odstranimo rušo in omogočimo pristop zraka do korenin. To je ta-kozvani »zračni kolobar«. Ta kolobar je koristen tudi radi izkoriščanja dežja, ki se steka po vejah in deblu proti zemlji. Če je drevo okrog in okrog debla gosto zaraščeno s travniško rušo, deževnica ne more do korenin in odteče. Ce pa imamo izkopan »zračni kolobar«, izteče deževnica po deblu do korenin, kar je posebno v poletnih mesecih zelo koristno. »Zračni kolobar« pa ima svojo prednost in korist tudi v tem, da se mnogo lažje borimo proti krvni uši, ki prezimuje na vratu korenin ob prehodu v deblo Ce opazimo krvavo uš, potrosimo okrog debla v »zračni kolobar« neoljeni apneni dušik, ki uš takoj zaduši. Kriza našega vinarstva je v kakovosti naših vin Potrošnjo naših vin ovira vse bolj in bolj njihova kakovost in pa spi omemba okusa pivcev. Od vsakdanje hrane za-visi konzum vsakdanje potrebe. V malo primerih vpliva na vsakdanje življenske potrebščine boljša kakovost istih. Pri vinu pa. ki ni nujna življenska potrebščina, vpliva dobra kakovost v izredno veliki meri na povečanje konzuma. Dobro vino ljudje radi pijejo. Razni pa so vzroki, ki vplivajo na ka kovost vin. V naslednji razpravi se bomo omejili le na različnost vina, ki je bilo pridelano v enakih podnebnih in zemeljskih prilikah, v enakih legah, z enakim obdelovanjem enakih vrst in kako vpliva gnojenje na kakovost vina. Pri prodaji vinogradniških posestev često slišimo prigovore, da je posestvo manj vredno, ker mu primanjkuje hlevskega gnoja. Tudi so podobni prigovori često vzrok, da se kupčija ne sklene. 2e to dejstvo podčrtava važnost gnoja in gnojenja. Opažamo pa tudi, da so vina iz zapuščenih vinogradov slabša in bolj prazna, čeprav so bila še pred leti, ko so bili vinogradi skrbno obdelani in gnojeni, zelo dobra. Naši vinogradniki radi pomanjkanja denarnih sredstev, včasih pa tudi radi nerazumevanja, vse preveč štedijo pri nakupu gnoja. Nekaj let se to vinogradu ne pozna, če pa prične vinogradnik zanemarjati umno obdelovanje in gnojenje vinograda, mu bo rodil vinograd slabša vina, manj aromatična. manj okusna in prazna. Kaj lahko se prepričamo o razliki kakovosti vin iz vinogradov, ki niso enako oskrbovani. V istem letu in v enaki legi pri enaki vrsti trsja ne pridelata soseda vinogradnika kakovostno enakega vina, če je en vinograd zanemarjen in negnojen, drugi pa oskrbovan in dobro pognojen. Vino iz slabo obdelanega vinograda je prazno, lahko in neharmonično. Vinogradniki pa morajo takšne vinograde s skrbnim obdelovanjem in z obilnim gnojenjem s hlevskim in umetnim gnojem zopet dvigniti do rodovitnosti in jim vrniti »staro moč«. Hlevski gnoj dobro vpliva na kakovost vina. Konjski gnoj, posebno če je svež, pa povzroča pri vinu neprijeten priokus. Vinogradniki ne uporabljajte konjskega gnoja za gnojenje svojih vinogradov. Od umetnih gnojil je najučinkovitejše mešano gnojilo, ki vsebuje vso trti primerno hrano v pravem razmerju. Takšno umetno gnojilo je na primer Nitrofos-kal I, ki vsebuje 8°/o dušika, 6% žveplene kisline, 8°/o kalija in 35% apna. Poizkusi so pakazali, da se s pravilnim gno jenjem zviša odstotek sladkorja in zniža odstotek kisline. Vino iz dobro gnojenega vinograda je polno, okusno, aromatično in pitno. Ce postrežemo vinski trti z vso potrebno hrano, rodi trta obilno in vino postane harmonično. Enostransko gnojenje pa vpliva negativno na pridelek. Vino ima neharmoničen okus. Naša zemlja je zelo različna. Težka zemlja vsebuje znat nejše količine kalija, malo žvepla, naj-češče pa trpi pomanjkanje dušika in ap- Z a g r e b, 12. januarja Skoraj dnevno moremo citati in slišati, kako večina ljudi pri nas ni na jas nem, kaj naj pravzaprav umeva pod poj mom »slovanstva«. Nekateri gredo celo tako daleč pa trde, da je vsa ta problematika danes že davno preživeta, da nima niti vsebine, niti pomena. Predvsem vlada v splošnem zmeda, ali je »slovanstvo« političen, kulturen ali so cijalen pojm. Posebno tam pa, kjer meji slovenski živelj na primer z nemškim, pa vlada v lem pogledu naravnost kaos. Začudeni se ljudje večkrat vprašujejo: kaj hočejo vendar s tem slovanstvom? Ali hočejo, da bi vsi Slovani živeli v eni državi? Mogoče, da bi vsi Slovani govorili eno ten jezik? Ali je slovanstvo samo politično geslo v borbi proti germanizmu? Ali ni slovanstvo samo pesniška zamisel? To so danes vprašanja, na katera naš človek v večini slučajev zelo lahkomiselno zaključi: vse to je brez prave vsebine. V sledečih vrsticah bomo poskušali ovreči neupravičenost takega zaključka. Najprej bomo nekoliko pogledali v to zagonetno slovansko dušo, ter skušali spoznati, kaj tvori njeno bistvo, njeno jedro, ter iz tega potem izpeljati vse nadaljne zaključke. Vsi vemo. kako že povprečen Nemec gleda na Slovane. Bodimo v tem pogledu brez iluzij in priznajmo dejstva. Zakaj tako sodi? Ker pač ne vidi v Slovanu onih lastnosti in sposobnosti, ki jih opaža na svoji »germanski duši«. Odnos do človeka, odnos do zemlje, do države, do Boga. do znanosti in umetnosti, je pri Slovanih drug. ter se ne krije s strukturo njegove duše. V odnosu do sočloveka je Nemec zelo zaprt, previden, preveč razumski in diplomatski. Znan je na primer star dalmatinski pregovor »ne viruj Nimcu«, ki izraža najlepše karakteristiko prostega naroda v tem pogledu. Slovan je v tem pogledu drugačen: v sočloveku vidi človeka in spoštuje njegovo osebo brez ozira na narodnost, položaj in druge momente. Primerjajmo v tem pogledu samo naše Macedonce in germanske Pru-«e! Ze samo v pojavu, kod je na primer »tikanie« vseh oseb. brez ozira na položaj (znano je. da naš pošten Macedonec tudi kralja tika) je ta odnos do sočloveka najlepše označen. Tudi v odnosu do prirode je Slovan drug. Priroda mu je prijateljica, zaveznica, pomočnica, ne glede nanjo kod na sredstvo, ki ga je potrebno čim bolj izkoristiti. Germanska (faustovska) duša