„Danica" izhaja vsak petek na ceh poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za «'-ptert I»»!a 1 gl. 20 kr. V tiskamici sprejemana za celo leto 3 gl. *50 kr.. za pol leta 1 gl. Ko kr.. za 1 4 letajo kr.. ako zadene na ta dan praznik, izid«' ..Danica" dan poprej. Tečaj XLV. V Ljubljani, 22. malega ser pa na, 1892. List 30. K pristopu v svetišče Gospodovo. iNovomasnikom in drugim v spomin.) „llaee dies, quam fecit Dominus!" To je dan, ki ga je Gospod naredil! more zapeti iz dna serca novomašnik v najlepši in najsrečniši dan svojega življenja, v dan, ko stopi pred oltar in daruje pervikrat Vsegamogočnemupresveto daritev, ktero je daroval Odrešenik sveta, Bog in človek Jezus Kristus na Kalvariji za grehe vesoljnega sveta. „Qui bonus est et in aeternum misericordia Ejus,41 ker On, Gospod nebeških trum, je dober in večno Njegovo usmiljenje. Res, zares je dokaz njegove posebne milosti, da si povzdigne za Svojega namestnika, srednika med Bogom in ljudmi umerljivega človeka, ki si sam ne ve pomagati in brez Njegove milosti ne more ne le nič dobrega storiti, temveč tudi nič dobrega skleniti. „Introibo ad altare Dei, ad Deum. qui laetiticat juventutem mcam 14 Stopil bom pred oltar Gospodov, pred Boga. ki mojo mladost razveseljuje, lies, razveseljuje Vsegamogočni svojega izvoljenega služabnika s tako veliko in čisto radostjo, kakoršne si ne more misliti noben človek: ker po natanki skušnji in skerbnem pripravljanju, s pokladanjem škofovih rok, z maziljenjem s sv. krizmo in po sv. Duhu poklican je izmed tisoč ljudi, da stopi v svetišče Gospodovo, da namesto Gospoda grehe odpušča ali zaderžuje. Spremljal bode svojega bližnjega «>d zibeli pa do groba; bode mu luč, vodnik in spremi je vavec po tako nevarni poti po zemeljski solzni dolini in še potem, če so že popolnoma odmerli za ta svet ter stopili pred večnega Sodnika, še potem jim bo prosil usmiljenje v nebesih, ter daroval za-nje presv. daritev. Srečni in resnično zavida vredni so tedaj tisti, ki se voljno in natančno ravnajo po Zve-ličarjevih besedah, naukih in opominih! Mir duha. zadovoljnost serca in veselo upanje dosežejo že tu na zemlji: svoj dan pa. v večnosti, so nebesa njih dedščina in Bog sam je njih plačilo. — ..Lauda Sion Salvatorem, lauda Dueem et Pastorem. in hvmnis et canticis.** Hvali, Sion, Odrešenika. svojega voditelja, svojega Pastirja, v zahvalnih slavospevih! bode duhoven klical sebi izročenim vernikom, da jih zbudi ter pripravi k češčenju Njega, ki je v ponižni podobi kruha na oltarji pričujoč po besedah, ktere govori inašnik pri sveti daritvi: ..To je moje telo." O kolika skrivnost, ktera se zgodi po mašnikovih besedah! Kdo si more misliti njegovo velikost, kdo umeri skrivnost, ktero nebeški duhovi z molitvijo častč in obdajajo! Pripogni glavo, verna občina, poklekni in moli skrivnost s ponižnostjo! — Spoštuj pa tudi tiste, po kterili Bog sam zveršuje največji čudež, spoštuj Njegovega izvoljenega služabnika, Njegovega duhovna: kajti, ako njega spoštuješ, spoštuješ tudi sebe. Za tvoj blagor deluje, za tvoj blagor moli: velike in težke so njegove dolžnosti, velika njegova odgovornost pred Bogom: sveta je pa tudi tvoja dolžnost, da mašnika spoštuješ, da poslušaš in spolnuješ njegove nauke in opomine. Jako težavna je pot njegovega stanu: vedna pot darežljivosti in zatajevanja: pelje po nebeških rožicah, pa tudi po bodečem ternju. Skušaj tedaj, verna občina, skušaj prosim te. v svoj lastni časni in večni blagor, mašniku to por kolikor moč olajšati in olepšati ter posipaj tudi ti cvetice na por njegovega življenja! Karkoli mu dobrega storiš, pomoč, ktero mu skazuješ. molitev, ktero pošiljaš za njega ljubemu Bogu — vse to bo ostalo zapisano v knjigi življenja, postalo bo tvoj zaklad, (»d kte-rega boš zajemal dobrote, časne in večne! Ak< pa se daš zapeljati, da duhovna smešiš, zaničuje." sramotiš in psuješ, kakor marsikteri dandanes, potem se boj prav hudih šib od Njega, kteri je zaterdil, da Njega samega zaničuje, kdor duhovne zaničuje. Predno končam te verstice. ktere sem z veseljem in navdušenostjo zapisal, hočem se še enkrat ozreti k ljubemu Bogu, daritelju vseh dobrot ter z vso ponižnostjo zaklicati: ,,0 Gospod, dodeli Svojim služabnikom, ktere si voditelje človeštva in varhe Svojega svetišča postavil. Svoj sveti blagoslov in milost, da bodo kolikor mogoče dobro spolnovali svoje svete, pa tudi težavne dolžnosti: in ako svojo nalogo — v Tvojo čast in hvalo — srečno so rešili in si jih poklical v večnost: potem, dodeli jim. o Gospod, obljubljeno nebeško dedščino. sprejmi jih v občestvo svetnikov in daj jim v plačilo veselje večnega, nebeškega Jeruzalema! Janez Repič. Stara Božja pot Marije Device v nebo vzete na Dobrovi pri Ljubljani. Spisal Anton Lesjak. dobrovski kapelan. (Konec.) 17. Večkrat so se verniki kakor v svojih boleznih tako tudi v nesrečah pri živini zatekli za pomoč k Materi Božji na Dobrovi. Leta 17*12 sta prišla na Dobrovo med šmarnimi mašami Jurij Bizjak in njegova žena iz Doba se zahvalit M. B. za pomoč. Prešnjo jesen je razsajala živinska kuga. Omenjenima zakonskima je poginilo kar zaporedoma že sedem živinčet. Tudi zadnje še ostalo živinče pade na tla. z vsimi znamenji gotovega bližnjega pogina! V tej britkosti se spomnita na dobrovsko Mater Božjo. K njej zdihujeta za pomoč z obljubo zahvale, ako jima sprosi vsaj ohranjenje še edine živali. Kar precej je žival vstala, ozdravela in bila ohranjena. 1«. Jera Merlak iz verhniške fare je imela hude bolečine v ušesih. Vsled tega je skoro popolno oglušila. V tej nesreči se zateče zaupljivo za pomoč k Materi Božji na Dobrovo. Zadobila je zopet popolen sluh in zdravje. To je bilo leta 1771. 19. Dne 3. sept. 1775 je prišel na božjo pot Boštjan Potokar iz Dola pod Ljubljano. Sam pravi: „Moj 7-letni sinček je imel skozi štiri tedne v nogah tako hude bolečine, da je vsakdo rekel, da bode popolnoma ob noge. Naredil sem obljubo Materi Božji na Dobrovi, in v treh dneh je bil otrok popolnoma zdrav. Obljubo pa sem prišel z veliko hvaležnostjo do mogočne Pomočnice danes izpolnit." 2<>. Dne 30. avgusta 1. 1*91. v praznik angeljev varhov. je bil med darovanjem za cerkev na oltar položen dar, zavit v mali papirček. Papirček pa je imel napisane te-le besede: „Bila sem pred dvema letoma na tej božji poti in sem se k Mariji zatekla v britkostih in težavah. Obljubila sem njej, da ji hočem, če me usliši, napraviti skromno podobico v zahvalo. Bila sem uslišana. Ker pa v tej cerkvi nisem nikjer videla tacih podob, zato ji darujem te borne denarce, katere sem bila za podobo namenila v hvaležen spomin. Bodi češčena Marija!" M. A. iz Ljubljane. Upam da mi dotična oseba ne bo zamerila, da sem tu objavil njene verstice. Saj je tudi ona gotovo iz tega namena jih napisala, da bi s tem počastila Marijo. Opom. pis. 21. Dne 8. septembra 1891 pride po lita-nijah v zakristijo postaven, civilno oblečen mož. Ko ga poprašam, kaj da želi, mi jame z ginjenim sercem pripovedovati, da mu je dobrovska Mati Božja izprosila veliko milost. „Jaz sem J. J. iz Ljubljane (imena ne zapišemo, ker nismo za dovoljenje prosili). Moj mali, še le kaka dva mesca stari sinček Ivanček je bil lansko leto meseca julija tako hudo bolan, da mu ni mogel nikdo več pomagati. Bilo je dete toliko slabo, da smo mislili, vsak trenutek mora skleniti. To svojo veliko britkost potožim g. A. K., ki nas je obiskal. „Pri ljudeh je ni več pomoči, obljubite dete kam na božjo pot." mi de gospod. Kar se zmislim v tem trenutku na Mater Božjo na Dobrovi. Zaobljubim se, da hočem iti tje na božjo pot in se ji hvaležnega skazati, ako mi mila Mati nebeška v tej britkosti na pomoč pride. In glej, krnalo je detetu odleglo in je v kratkem popolno ozdravelo. Bodi češena, blažena Devica Marija!11 Tako smo tedaj našteli le nekatere tu zadob-ljene milosti, ki so dobile tudi čuten izraz. A če bi jih našteli še toliko in bi bila cerkvena stena vsa pokrita z zahvalnimi spominki, bi se vendar vse to najmanje ne dalo primerjati z onimi milostmi, katere so prejeli božjepotniki na svoji duši in ki so toraj znane ostale le njim samim pa vsegavednemu Bogu ter pribežališču skesanih greš nikov — Mariji. — Sklep. S tem sem Ti, ljubi romar in častivec Marijin, podal precej natančno sliko te stare in slavne božje poti. Oe Ti je bil priljubljen in drag ta kraj že dosedaj, se Ti bode zdel, tega sem prepričan, poslej še mnogo častiti ji vsi. V duhu se bodeš pridružil onim nepreglednim trumam božjepotnikov v daljni preteklosti, padel na kolena pred Marijin oltar ter razkril nebeški Kraljici poglavitne zadeve svojega serca, saj je Ona — „Vir milosti." Nekatere pesmice, ki se pri slovesnih (petih) litanijah Matere Božje navadno po jo. I. Usmiljena Mati. usmili se nas! Mi smo k Tebi prišli, Milo glej na nas. Marija dobrovska, Prosi za nas Boga, Da bi naše prošnje bde uslišane! II Marija, k Tebi uboge reve, Mi zapuščeni vpijemo; Objokani otroci Eve V dolini solz zdihujemo. III. O Marija, svitla zvezda, Lepši kakor solnce si; Vsa si lepa, vsa si krasna, Prosi za nas Boga! IV. O Marija, čista D'vica, Bodi naša pomočnica; Prosi za nas Ti Boga, Da nam svojo milost da! V. Marija, Marija. Le Ti pomagaj nam! Kadar bomo v hudi sili, K Tebi Mat' se obernili. Marija. Marija. Le Ti pomagaj nam! VI. Zapojmo na glas Mariji vsak čas: Marija Devica. Nebeška Kraljica, O prosi za nas! VII. Bodi pozdravljena, Marija dobrovska! Prosi Marija V nebesih za nas! N. V. B. M. P. T. J. Č. M. D.*) f Martin Skubic. (Gorečemu dušnemu pastirju v spomin.) (Dalje.) VIII Značaj. Značaj je, kakor mislim, odsev duše na telesni vunanjosti. Človekov značaj spoznamo namreč po mišljenju in hotenju, kakor se nam kaže v govorjenju, delovanju, obnašanju, v čednostih ali napakah. Omenili smo že. da je bil rajni skubic plemenitega značaja. Kdor ga je natančnejše poznal, je opazoval na njem neko posebno somerjenost in urejenost raznih lepih lastnosti, s kterimi se je nehotč vsakemu prikupil. Na njem ni bilo nič prisiljenega, *) Na veke bodi moljena presveta Trojica in češčena Marija Devica! — nič isknnega. V vsem obnašanju se je zerealilo le njegovo blago serce. In to serce je bilo odkrito, pobožno, vdano Bogu, prijateljem in svojim faranom. V vseh svojih opravilih je bil točen, natančen. poterpežljiv in silno vesten. Tu pa tam je bil nekoliko zbadljiv, a vsigdar iz najboljšega namena. Pozabil pa nikdar ni pristaviti potem tudi kakšne prijazne besede. Dičila ga je dalje izredna gostoljubnost. Z veseljem sprejemalo se je sila veliko gostov, duhov-skih in neduhovskih v Skubčevi hiši. Radi so k njemu zahajali dekanijski duhovni, ker so ga v resnici ljubili in spoštovali. V raznih zadevah so pri njem duhovni in neduhovni soveta iskali, in ga navadno tudi našli. V prepornih stvareh so radovoljno pripoznavali njegovo veljavo, ker je vsikdar modro in previdno postopal. Reveži so imeli v njem usmiljenega pomočnika, žalostni sočutnega tolažnika in modrega svetovalca, vsi farmani pa dobrega očeta. Usmiljenje njegovo do ubožcev kaže naj lepše njegova zadnja volja ali testament,*) v kterem je postavil za glavnega dediča farno cerkev sv. Štefana v Ribnici in reveže te fare po enakem delu. Še pri življenju pa se je bil spomnil farne cerkve na Polici s 100 gld., in reveže v te fare s 30 gld. Kadar so se pobirali po ukazu duhovskih ali svetnih oblasti mili darovi za pogorelce. stradajoče in druge betežnike, ali v druge dobre namene, bodisi doma ali tudi po drugih deželah našega cesarstva in v cerkvene namene tudi izven mej cesar- *l Naj pristavim na tem mestu glavno vsebino zadnj»1 volje rajnega g. Skubica z dne 27. sept. 18s7. ker priča o njegovem plen enitem sercu. Po vsebini velja lahko ta testament za zgled, kako naj duhoven razdeli po smerti v smislu eprkv«-nih določil svoje premoženje. a) Glavnega dediča imenujem farno cerkev sv. Štefana, papeža in mučenca. in reveže ribniške fare po enakem delu. Pristavim pa. da sme cerkveno predstojništvo volilo takoj porabiti za potrebne cerkvene reči. in da denar za reveže oskerbljuje in razdeljuje letne obresti vsakokratni Ribniški župnik popolnoma neodvisno. 10 Revežem domače fare naj se precej p<> smerti razdeli io gld.. prav tako slabejša obleka med ubožce v Ribnici. c) »Duhovskemu podpornemu društvu.« »Msr. Jeranovi šUid« n-tovski kuhinji.« (Dozdaj nam ni došlo v roke nič. Vr.» »Ma-rijanišču« in »cerkvi presv. Serca Jezusovega.« vsem v Ljubljani. volim po oO. torej skupaj 200 gld. d) Za »večno sv. mašo« volim 150 gld.. "iO gld. pa za »ročne sv. maše.« kteri denar naj se izroči prerej po smerti g«r. kapelanoma. Ravno tema naj se izroči precej po smerti prejeti denar za »ročne* maše. kar jih še ni opravljenih. e» Slovenske knjige naj vzame moja žlahta; druge pa naj s«-izrf»če g. semeniškemu vodji, da jih razdeli med g£r. I»ogo-slovce. posebno IV. leta. f) Poslom naj se plača celoletni zaslužek, kolikor ga niso ž«-vzeli (to se razvidi iz zapisnika), in vsakemu še po veri ni 10 gld. g) Razna volila naj bližjim sorodnikom. h) Oskerbi naj se mi stanu primeren pogreb in postavi spomenik na grob. i) Izveršitelj zadnje volje naj je pervi gosp. duhovni pomočnik. kteremu volim za trud 50 gld. Vsa zapuščina je znašala krog fiOOO gld. Od teh utegne glavnima dedičema ostati nekako polovica. stva. n. pr. za sv. Očeta, za varlie božjega groba itd.. ¡S' i bile dotične zbirke v Ribnici vsigdar primeroma visoke. r Naj več dobimo zmiraj od ribniškega dekana/ je rekel pri neki priliki načelnik politične okrajne oblasti. Takim zbirkam je pride val g. Skubic redovito iz svojega zdatne zneske. V vsem svojem vedenju je bil skromen in ponižen. Prikupljivo seje vedel do visokih in nizkih, do bogatinov in revežev. Za vsakega je imel prijazno besedo. V hiši njegovi, sicer prav dostojno vrejeni. nisi opazil posvetnega lišpa : vse je bilo bolj priprosto, vendar stopnji rajnega primerno. Ljubil je ono pravo, vsem tako drago .srednjo pot.- ki vabi visoke in ne «jdtujuje nizkih. Domače družinske zadeve je imel popolnoma v redu. dasi ne brez težav, skerbi in potrebne poterpežljivosti. V vradnih poslih je bil dekan Skubie jako natančen, vesten in točen. Od njega so dobivale vrad-nije razna poročila in odgovore vselej o pravem času. Farno in dekanijsko pisarno njegovo so našli po sinerti. «lasi ga je nepričakovano hitro doletela, v naj lepšem redu. Cerkveno in farno premoženje je bilo natančno zabeleženo, vsaki podružnici odkazana primerna njej lastna vsota, ki se je z računi popolnoma vjeinala. Občevanje njegovo z vradnijami in njih načelniki je bilo vseskozi prijazno, z nekterimi tudi prijateljsko. Vradniki. naj bolj pa seveda duhovske oblasti, so ga tudi v tem obziru visoko čislali. Večkrat se je kakšna zadeva vsled ustnega posredovanja ali po zasebnih pismih gosp dekana v prid faranom brez kakšnih stroškov vravnala. Bil je tudi dokaj gibčen v peresu v nemškem in slovenskem jeziku. Slovenščine se j»* bil sam priučil. ker se je za njegovega šolanja niso učili po šolah. Razun službenih sestavkov do raznih vradov poslal je od časa do časa kak dopis v „Zgodnjo Danico" ali pa v „Slovenca." Iz vseh veje trezno, modro, pa praktičn«. rodoljubno mišljenje. Izmed nemških časnikov čital je skozi ves čas. kar sem ga jaz poznal. „Vaterland." Podpiral je vse dobre slovenske časnike in družbe. Bil je zaslužen poverjenik >Matice Slovenske" in „Družbe sv. Mohorja." Za dobro stvar se je jako hitro vnel. 0 napredku raznih rodoljubnih naprav po Ljubljani in drugod je hotel biti vedno, kolikor mogoče, natančno podučen. V zadnjih letih je večkrat povpraševal pismeno. ali če sera došel v Ribnico, ustmeno. o stanju raznih katoliških naprav po Ljubljani. Kako so se ribniški gospodje za časa .^kubčevega zavzemali za „Slovenca," pričaj to. da so imeli vsi štirje gospodje ob vseh časih naročen vsak svoj odtis „Slovenca," dasi so bivali pod eno streho in jedli vsi pri eni mizi. Zanimal se je pa tudi za gmotne koristi svojega naroda. Sam vzgleden gospodar je bil pospeševatelj „c. kr. kmetijske družbe" za Kranjsko in načelnik ribniške podružnice ter podpredsednik ribniške posojilnice, ktere ustanoviteljem se mora prištevati. Načelnik je bil tudi podružnici sv. „Cirila in Metoda" ter „krajnemu šolskemu so vetu." Bil je poseben prijatelj „duhovskega podpornega društva," dobrotnik „katoliškega tiskovnega društva* in eden naj starejših udov „katoliške družbe." Sploh, zanimal seje za vsa dobra društva in za vse katoliško-narodne naprave v eželi. Prav je govoril torej g. dr. Jožef Lesar, ob zlati maši na rajnega obračajoč besede pesnikove: „Daritev bilo Ti življenje celo: Gospodu žertva — vsako dobro delo. Iz bratov sreče Tebi sreča klije. Veselje ljudsko Tebi v oku sije In tuja solza Ti meči serce!" Po \*3era tem nam je umevno da je rajnega vse spoštovalo in ljubilo. Ljubil ga je gotovo tudi Bog; to kažejo dela. ktera je izveršil z njegovo milostjo. Ljubili so ga predstojniki, prijatelji in znanci, posebno pa ribniški farani. Tudi oni. s katerimi je moral govoriti kdaj resno besedo, mu niso ostrosti ali zbadljivosti nikdar očitali, ker so vedeli, da jim hoče tudi z ostrostjo le dobro. Neka mala stranka teržanov se mu je bila sicer v zadnjih letih nekoliko odtujila, a sodimo da ne toliko njegovi osebi, kot marveč nazorom, ktere — in to je še bolj žalostno — je zastopal. Upamo, da se bode ono nasprotstvo v kratkem zopet popolnoma vravnalo in da bodo vsi Ribničani kakor vedno s svojimi duhovnimi pastirji enega duha in enega serca. Naj pristavim na tem mestu, po dobrem prijatelju rajnega izročeno mi Čertico, ki kaže, kakšno spoštovanje in ^eljavo je vžival rajni pri priprostem narodu in pri vradnikih. V nemirnem letu 1848 je služboval kot duhovni pomočnik v Kočevju, kjer je bil sedež deželne okrajne gosposke. Nekteri vradniki so se bali. — ali opravičeno ali neopravičeno — ne vemo — izgredov in silovitosti. V tej stiski se zatečejo pod varstvo — kapelana Skubica. ki je bil ljudem zelo priljubljen, češ: „Kajne gosp. Martin, pri nas se ni bati izgredov proti vrad-nikom! Vaša vplivna beseda bode nemirne duhove pomirila. Le Vi v tem smislu govorite in množica Vas bode ubogala." Gotovo lepo spričevalo za pokojnika! (Dalje uasl. > Ogled po Slovenskem in dopisi. Ljubljana- P. A n g e 1 i k Hribar, kije letos 31. marca dosegel 25letnico svojega inašništva. zložil je v spomin svoje ¿¿letnice lepo latinsko mašo na čast sv. Jožefa, svojemu kerstnemu patronu Naslov se glasi: Missa in ho norem S. Joseph ad IV. voces inaequales cum organo. auctore P. Angelico Hribar, Ord. S. Francisci in raemoriara jubilaei XXV annorura Sacerdotii. Pret. 50 cer. Sumptibus et Litteris Rudolphi Milic. — P. Angelik. ki je cerkveno glasbeno literaturo že zelo obogatil, postavil si je s to mašo prav lep spomin. Maša je zložena v lepem, cerkvenem duhu; dasi najuraetniša izmed vseh njegovih skladb, vendar ni težka. Izraore jo vsak zbor, ki je kolikaj vajen cerkvenega petja. Želimo, da bi se prav kmalu stalno vdomačila na naših korih. Dobiva se pri R. Milicu in v Ljubljanskem, frančiškanskem samostanu. Cena 5o. kr. Sarajevo. (Birma. Naprave v Travniku) Presvitli nadškof podal se je v začetku t. m. na pot. da po dekanijah travniški, ramski in krečevski deli zakrament sv. birme. Spremlja Nj. presvetlost tajnik g. Matija Pajie. V Travniku je Prevzvišeni 9. t. m. delil manjši redove O tej priliki so gg. bogoslovci svojemu očetu in nadpastirju priredili slovesno besedo: Ss. Ciril in Metod, aposteljna Slavenska. po naslednjem _pri-jegledu:" Proslov. besiedi Ivan šaric— Pozdrav, uglasbio Ivan pl. Zaje. pjeva zbor — Sveta brada dvije sjajnezvijezde. što razsvijetliše IX v i je k. razpravlja A. Predmerski — Slovenski, jezik u bogoslužju, razlaže Niko Gjebič — Slava Cirilu i Metodu, ugl. Hruza, pjeva zbor — De civili romani pontificis principatu disserit Joan. Mitrovič — Apoštolsko oružje. krasnoslovi Niko Odič — Pravovjernost svete brace. dokazuje Stjepan Oršič — Blagoslov apostola, blagoriječi Sv. Rittig — Nek se diže. ugl. Iv. Zaje, pjeva zbor. — Na koncu besede spregovoril je tudi presvitli nadškof tehtno besedo bogoslovcem in gojencem nadškofovskega semenišča; posebej opo minja prihodnje b<»goslovce, naj se vedno ozirajo na Jezusa Zveličarja našega, ter si neprenehoma prizadevajo za čednost, ker ta je povzdignjena nad vsako znanje. V večer je bila razsvitljava igrališča z raznimi umetnimi ognji. 0 prihodu in odhodu je mladež sprejela in spremljala presvitlega nadškofa s svojo letos vstanovljeno glasbo. — Pred deržavnim zastopstvom je letos v Travniku šest gojencev in 1 zunanji delalo zrelostno poskušnjo in vsi so razglašeni za zrele (med njimi je tudi naš Marko Tverdkovie pošteno opravil, ter nastopi sedaj bogoslovje, kakor sam piše. Iv. Kraj novic je sedaj v Kamniku že kot frančiškan svečenik, ter nekoliko bolehen. I v. K u j u n d ž i c pa je že drugo leto pri oo. jezuitih v Št. Andreju. Vr.) — S katoliškim mladenškim semeniščem v Travniku je sedaj zedinjena že cela velika gimnazija. Sprejelo se bode v napravo tudi za prihodnje šolsko leto 12 ubožnih mladenčev, kteri bodo z vsim preskerb-ljeni. Morajo pa biti ali Bošnjaki ali pa Hercegovci, sinovi zakonskih staršev, nravni in čisto zdravi, tudi dušno dobro obdarovani. Za sprejemno poskušnjo morajo znati pravilno brati, pisati in poštevati, imeti nekaj slovniškega znanja, se ve, da tudi katekizem znati. Sprejemajo se mladenči, kteri imajo voljo posvetiti se duhovskemu stanu. Molbenica za sprejem se pošlje z napisom: Čast. ravnateljstvo dječačkoga sjemeništa u Travniku — Bosna (in to najpozneje do 10. avgusta. Več o tem ima „Vrhbosna" št. 14.) Premožni se sprejemajo v mladenšnico tudi za letno plačo, kakor se starši sporazume z vodstvom, in sicer tudi čez omenjeno število; vender se taki ne sprejemajo, kteri bi že naprej bili odločeni, da si ne zvolijo duhovskega stanu. Zunanji učenci, kakoršne koli vere. ki hodijo v gimnazijo, nastanjeni po mestu, ne plačajo nič. ne šolnine in ne kake pristojbine, Kdaj bo tudi drugod tako, kakor je bilo, ko so starši zmerni davek plačevali, in ne še posebej glavnega davka od otrok v šoli? Slavno svetišče Kraljice sv. rožnega venca v Pompejih. Spisal J. Bile. (Dalje.) Ginljivo je tudi zahvalno pismo, ktero je poslal v Nove Pompeje premilostni gospod Peter Jožef, nadškof v La Plata v južni Ameriki. V tem listu popisuje že priletni nadpastir. kako je na apostol j skem obiskovanju velike in težavne svoje škofije prišel v mesto Tarija, petdeset kilometrov oddaljeno od nadškofijskega sedeža Tukaj je preblagi nadpastu tako nevarno m grozno zbolel, da je v malo du bil na komu življenja. in da sta celo zdravnika in strežniki zgubdi vsako upanje, da se bo priletni nadškof ozdravil Pva naj boljša mestna zdravnika sta se zastonj trudila, da bi rešila drago življenje Župniki in samostanski predstojniki so pošiljali k Bogu iskrene molitve. ter pn blaženo Devico pomoči prosili. Klicah so j«» nt p« »moč pod naslovom Naše ljube Gospe Novo Pornj^ j-sk". Kraljice presv. U >žnegt venca. Prečastni očetje tr ta čiškani de propaganda fideso |»oslali boln-::iu nadškofu lepo podobo Matere Božje Pompejske. kt-p» je bolnik ukazal tako p. »staviti, da jo je imel v-ino pred očmi, ter se ji je tudi goreče pripor «tel. „Predobra Mati ]♦• uslišala naše prošnje,- t.-»k » se glasi nadškof«ivo poročilo — „in ko smo ž*- b:lt na komu življenja, smo čutili nenadoma in skoraj v trenutku, «la smo iz vsake nevarnosti, vernil » nam popolno upanje, da bomo zadobih zdravje in d:» nam 1k> življenje ohranjeno