710 Kronika OKUS PO KANDINSKEM ZAPIS OB RAZSTAVI DEL KANDINSKEGA IZ SOVJETSKIH MUZEJEV Razstava slikarskih in grafičnih del Likovna Vasilija Kandinskega — najprej lani in Umetnost letos v Rimu, zatem pa v Benetkah — je pomenila sama po sebi razstavni dogodek, zlasti če upoštevamo, da je celotno gradivo prispelo iz sovjetskih muzejev, iz depojev. Tembolj, ker Italija v času intenzivnega uvajanja nefigura-tivne umetnosti Kandinskega likovno ni živela v tem utripu, niti kasneje ni kdo ve koliko zares inovativnega, izstopajočega pridobila na nefigurativnem območju, čeprav abstraktna umetnost ni obšla Italije. Gre torej za eno tistih razstav, ki razpira vpogled v ustvarjalni razvoj moderne klasike in v našem primeru s svojo zbranostjo omogoča koncentrirano soočanje z zgodovinskim pojavom, dandanes preseženim. Mnoga dotikališča s tedanjimi izhodišči Kandinskega pa še danes, tudi zapoznelo odzvanjajo v minornih primerih. Triinštirideset slik in grafik Kandinskega sicer ne ponazarjajo vseh ustvarjalnih faz, prehojene poti umetnika, zato pa gotovo najzanimivejši delež, namreč tisti, ki zgovorno priča o prehodu Kandinskega od folklorne in ekspresiv-ne figuralike do abstrakcije. Mimogrede velja opozoriti, da je prvi nefigura-tivni akvarel Kandinskega nastal 1910, leta 1909 pa prva abstraktna slika Čeha Kupke. Seveda pa je »oče nefigurativ-ne umetnosti« Kandinski s svojimi teoretičnimi pogledi in publikacijami močno podprl slikarsko prakso, verjetno tudi zaradi tega daleč presegajoče vplival na svoj Čas. Pri ogledovanju razstavljenih akvarelov, slik in risb Kandinskega se razgrinja časovni in vsebin- ski razpon od primerov od 1901. pa do 1920. Boris Zernov, strokovni delavec leningrajskega Ermitaža, upravičeno opozarja na dostikrat prezrto dejstvo: romantični element, značilen tako za rusko kulturo kot za nemško, privede pri Kandinskem do intenzivne asimilacije in razvoja sodobnih teženj, ki se kažejo v obeh kulturah. Pri »pravljičnem«, folklornem deležu Kandinskega ne kaže pozabiti, da je na glasbenem področju tudi I. Stravinski (v mlajših letih) odseval foklorne prvine. Vsekakor se slikarstvo Kandinskega močno spremeni po 1907, morebiti je v ozadju srečanje z Matissovim delom, dasi Miinchen ni ostal brez vpliva! Gotovo pa Matisse vendarle kot fauvist izhaja iz neoimpresionizma, ki ga je presegel, medtem ko ima ekspresija Kandinskega drugačno ozadje. Še pred 1910. lahko postanejo barve Kandinskemu simbolni izraz, ne le ekspresivno intenziven. Zernov opozarja, da dela Kandinskega med 1908 in 1910 pridobivajo na po-duhovljenosti in vidi v tem vpliv ruskega srednjeveškega slikarstva. Razumljivo je, da ne moremo izvzeti sorodne pojave, kot se razodevajo v okviru malce kasneje nastale skupine Modri jezdec. Ko govorimo o muzikalno-sti abstraktnih slik pri Kandinskem, je umestno upoštevati tako litvanskega skladatelja Ciurlionisa kot Arnolda Schonberga. Kozmična razsežnost pri Kandinskem zlahka dobi vzporednico bodisi pri pesniku Andreju Belem, skladatelju Skrjabinu, znanstveniku K. Ciolkovskem, filozofu Nikolaju Fjodo-rovu, čeprav gre vsakič za drugačno osnovo tovrstnega pojmovanja. Naravo abstrakcije v slikarstvu pa je Kandinski najbolje pojasnil v publikaciji »O duhovnem v umetnosti« (1912). Zernov vidi dramatično vzdušje pred 1. svetov- 711 Okus po Kandinskem no vojno v delu abstrakcij Kandinske- skega iskanja in teoretične ter praktič- ga, ko je slikar npr. Kompozicijo VI in ne potrditve prelomnega pomena v sli- Kompozicijo VII sprva poimenoval Di- karstvu (likovni umetnosti), ki ne po- luvij in poudaril črno barvo s tragično meni cenzuro le za Kandinskega. Obi- atmosfero. Med vojno se je vrnil v skovalcu se bo nehote utrnila primer- Rusijo in potlej dela (1918) pri Ljud- java s tistim, kar dokaj podobno hrani skem komisariatu, odgovoren za slikar- miinchenski Lenbachhaus, posvečen stvo. Dve sliki iz 1919/20 z motivoma Modrim jezdecem. Na rob beneški raz- dveh predelov Moskve sta v figurativni stavi v Museo Correr pa je treba zapi- ekspresiji prej presenečenje kot pa od- sati, da je bila postavitev del Kandin- stop od abstrakcije. Nekako v tem ča- skega neustrezna, težko pregledna, pre- su in kasneje pa se pri Kandinskem ka- utesnjena, da bi si tudi kak provincia- že tudi vpliv konstruktivistov, Tatlina, len muzej ne smel privoščiti take za- Lisickega idr., vendar pa ta del slikar- nikrnosti. Študijski katalog pa je strnil stva ni zastopan na razstavi. vse bistveno, hkrati z dokumentacijo. Beneška razstava nam je prikazala Kandinskega v odločilnih letih slikar- Igor Gedrih