čeprav ni navedena podlaga za spremembo vrste rabe javne poti in ulice v drugo vrsto 
rabe, uporabljena vrsta rabe pa tudi ni v skladu s predpisi. Tokih primerov je veliko. 
Kakšen bo potek postopkov za vpis lastništva stanovanj v stavbi? Gradbeno podjetje 
se med tem lahko recimo reorganizira, mogoče je že v likvidaciji (ali bo z~mljišče 
všteto v vrednost podjetja?), kdo bo dolžan stanovalcem omogočiti vpis njihove 
lastnine in opraviti dolžnost, ki jim jo nalaga Stanovanjski zakon? Zanimivo je, 
da je v lokacijski dokumentaciji, izdelani leta 1983, funkcionalno zemljišče določeno, 
ali ustrezno ali ne, ali je zagotovljen dohod na javno cesto, lastništvo parkirnih 
prostorov in podobni problemi - vse se bo :reševalo verjetno celo v sodnih sporih. 
Za ureditev zemljišč za gradnjo pa je bilo ves čas pristojno in zadolženo družbeno 
podjetje. 
Viri: 
Dem!ar, B., 1989, Kataster zgradb - Vzpostavitev katastra zgradb, Geodetski vestnik (33), Ljubljana, 
štev. 1, 29-31. 
Dem!ar, B., l<J9 l, Kataster zgrddb, Geodetski vestnik (35 ), Ljubljana, štev. 1, 13-15. 
Koman-Perenič, L., 1991, Zabeležka predstavitve katastra zgradb v Italiji, interno, RepubliJka 
geodetska uprava, Ljubljana. 
Dem§ar, B., 1992, Zabeležke s predstavitev projektov katastra zgradb po naiogah iz Programa 
geodetskih del 1991, interno, Republiška geodetska uprava, Ljubljana. 
Predlog razmejitve javnih in funkcionalnih zemljišč na ožjem urbanem območju mesta Ljubljane, 
1989-1991, Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo, Ljubljana. 
Rakar, A., 1992, Opredelitev kriterijev za kataster površin v javni rabi na območju mesta Ljubljane, 
Inštitut za komunalno gospodarstvo FAGG, Ljubljana. 
Božo Demšar 
Prispelo za objavo: 26.6.1992 
Projektiranje (poslovnega) 
informacijskega sistema 
UVOD 
V mnogih organizacijah se z uveljavitvijo tržnega gospodarstva srečujejo s 
težavami konkurenčnosti. Poleg vseh ostalih faktorjev, ki pripomorejo k 
neučinkovitosti organizacije kot posledice razvoja v predhodnem 
politično-družbeno-ekonomskem sistemu, se poskušam s člankom dotakniti 
problematike v zvezi z neučinkovitostjo obstoječega poslovnega informacijskega 
sistema (PIS). Spoznanje o nujnosti, učinkovitosti in ekonomičnosti pravilno 
vpeljanega PIS-a le počasi in težko prehaja v našo zavest. Na področju geodezije 
govorimo o geografskem informacijskem sistemu (GIS), in to v tehnični terminologiji. 
Glede na zorni kot gledanja lahko GIS upoštevamo kot enega izmed številnih 
informacijskih sistemov (IS) ali kot pokrov, ki združuje še ostale, za geodete 
zanimive IS-e. 
Geodetski vestnik 36 (1992) 2 
Planiranje in razvoj IS-a v ozkem lokalnem okvirju, brez povezave v širši prostor, je že 
vnaprej obsojeno na propad. Najprej je treba uskladiti pojmovanje posameznih 
ključnih pojmov kot tudi vseh vplivnih faktorjev. Toko OIS lahko razumemo tudi kot: 
o GIS geografski informacijski sistem 
o GIS geodetski informacijski sistem 
o GIS geodetski informacijski standard in 
o PIS poslovni informacijski sistemi geodetskih organizacij. 
Mogoče tudi to ni najboljša delitev, vendar IS-ovne želimo obravnavati le parcialno 
(če to ni metodologija projektiranja), pač pa omenjeno problematiko združiti kot 
integralni geodetski IS - IGIS (če se omejim na področje geodezije). 
če naj bi IS odigral v organizaciji vlogo, ki mu je že določena z imenom, morajo biti v 
ta namen izpolnjeni določeni pogoji. Konkretno bom poskusil prikazati določeno 
problematiko pri projektiranju PIS-a in to bolj z organizacijskega stališča kot pa 
tehnično-računalniškega. 
INFORMACUSKlSISTEM (IS) 
IS je sestavni del vsakega upravljalskega in ciljno usmerjenega sistema. Njegova 
funkcija je oskrbovanje vseh ravni upravljanja s potrebnimi informacijami.'Proces 
nastajanja in življenja IS-a imenujemo življenjski cikel. Pri gradnji IS-a je 
priporočljivo uporabljati sistemski pristop, kar pomeni, da poznamo posamezne dele 
sistema (organizacije), medsebojne povezave in da znamo ta sistem ločiti od okolice. 
Projektantu IS-a morajo biti vsi ti elementi znani, mora jih znati poiskati in definirati. 
Osnovne aktivnosti IS-a so zajemanje, obdelava, hranjenje in distribucija informacij 
ali podatkov. Cilj IS-a je znano geslo „pravi podatek na pravem mestu ob pravem 
času". z.a projektiranje IS-a je računalniška tehnologija prinesla tudi metodologije. 
Ena izmed tako uporabljenih metodologij je logično definiranje tokov podatkov, 
procesa obdelave in strukture osnovnih podatkov. Proces razvoja IS-a obsega tudi 
poznavanje organizacijske in tehnološke strukture sistema. Predpogoj za uspešno 
izgradnjo IS-a je brezpogojno in uspešno sodelovanje projektanta in uporabnika 
bodočega IS-a. V ta namen so razvili tudi nekaj skupnih grafičnih jezikov za 
sporazumevanje. Izgradnja IS-a je kompleksen posel, ki zahteva interdisciplinarnost 
v-seh prizadetih. Praksa je pokazala, da večina težav pri projektiranju izhaja iz tega, ker 
uporabnik ne zna precizno določiti svoje potrebe v smislu kaj in zakaj. Če želimo 
imeti IS za jutri, je treba pri projektiranju predvideti smernice medorganizacijskega 
povezovanja. Razvoj IS-a namreč kaže, da je organizacija preozek prostor za 
obravnavo vseh poslovnih tokov. Optimalnost dosežemo z računalniško izmenjavo 
podatkov (RIP-EDI). Vsekakor naša miselnost trenutno še ni zrela za tako drastičen 
napredek, vendar lahko uporabimo nekaj novih spoznanj. Organizacijski PIS moramo 
načrtovati tako, da bo možna povezava z okolico (SDK, javne baze podatkov) prek 
javnih komunikacijskih mrež. Pri izgradnji IS-a tudi ne moremo mimo investicij, ki jih 
le-ta zahteva. Znana je misel, da IS ne „špara" denarja, ampak ga poskuša zaslužiti. 
Stroške, ki jih zahteva izgradnja IS-a in rok je težko vnaprej točno določiti, saj je to 
kompleksen posel. Vsekakor pa to ne sme biti razlog za izgovore pri neuspehu. Praksa 
je tudi pokazala, da mora biti naročnik izgradnje novega IS-a organizacije najvišji 
poslovodni organ, kar pripomore k uspešni realizaciji projekta. 
Geodetski vestnik 36 (1992) 
V kakšnem obsegu se lotiti projektiranja IS-a ? IS organizacij se kaže kot obsežen 
sistem, to pa zahteva izgradnjo enotnega podatkovnega modela, kar iahko praviloma 
dosežemo s parcialno informatizacijo posameznih funkcij. Razvoj je treba začeti z 
globalno analizo ciljev in njihove rešljivosti ter analizo funkcij sistema. Kako 
pristopiti k definiranju in reševanju problemov za dosego željenega stanja, nas učita 
sistemski inženiring (organizirana ustvarjalna tehnologija) in sistemska analiza 
(opredelitev in kontrola). 
Ker je to tema, ki presega namen tega članka, čeprav je predpogoj za akcijo, si 
dovolim le nekaj splošnih povzetkov. V začetnem stanju lahko razumemo neučinkovit 
IS kot problemsko stanje, kot težavo. Ne moremo še jasno izraziti problema, ampak 
občutimo nezadovoljstvo z obstoječim stanjem. Prvi korak v željeno stanje sledi v jasni 
določitvi problema, tako z vzroki kot posledicami. Proces reševanja problema lahko 
definiramo kot: pobuda za reševanje problema, organiziranje reševanja problema, 
upravljanje reševanja problema, oblikovanje in uresničevanje željenega stanja. 
Medtem, ko prvih treh korakov procesa ni treba podrobneje predstaviti, lahko za 
oblikovanje in uresničevanje željenega stanja uporabimo model, ki omogoča uporabo 
sistemske metodologije za dosego cilja. Model: 
o Stopnje oblikovanja in uresničevanja željenega sistema -vprašanje kaj: 
predštudija, glavna študija, podrobne študije, dinamika oblikovanja sistema, 
gradnja sistema, uvajanje sistema in dinamika uresničevanja sistema. 
• Proces reševanja problema na posamezni stopnji oblikovanja željenega 
sistema -vprašanje kako: analiza problemskega stanja, opredelitev ciljev, 
snovanje rešitev, formalna analiza rešitev, vrednotenje rešitev in posredovanje 
rešitev. 
Istočasno ob posameznih fazah procesa oblikovanja in uresničevanja željenega stanja 
poteka tudi organiziranje (vzpostavitev organizacijskega mehanizma za izgradnjo 
željenega sistema - projekt) in upravljanje (vodstvo prnjekta) reševanja problema. 
METODOLOGUA PROJEKTIRANJA 
Zbiranje informacij 
To je pomemben element v začetni fazi razvoja IS-a. Najbolj intenzivno je v fazi 
analize obstoječega sistema in pri določevanju ciljev, ki naj bi jih novi IS zadovoljeval. 
Informacije se zbirajo z uporabnikom in pisno dokumentacijo (dokumenti) ter z 
zunanjimi viri (naročniki). Najpogostejša metoda zbiranja informacij je intervju, ki se 
mora začeti na najvišji ravni. Tu se potem nadaljuje po hierarhiji navzdol in mora biti 
cikličen. Na podlagi tako zbranih informacij se zgradi prikaz globalne strukture 
obstoječega sistema ter diagram vsakega podsistema. Detajlizacija podsistema se 
izvede s sodelovanjem uporabnika. Šele po analizi obstoječega stanja se projektira nov 
sistem. Proces analize obstoječega stanja lahko privede do predloga za reorganizacijo 
tehnoloških ali organizacijskih enot, 
Geodetski vestnik 36 (1992) 2 
Izbor metodologije dela 
Priporočljivo je, da se v okviru ene organizacije uporablja ista metoda in se ne 
spreminja. Na ta način se doseže standardizacija procesa projektiranja in 
dokumentiranja sistema. Metodologijo dela večkrat določi tudi izbrano softversko 
orodje. IS določajo trije temeljni elementi: tokovi, procesi in podatki. Vrstni red 
obdelave teh elementov določa metodologijo dela. Toko začnemo z izgradnjo 
diagramov tokov podatkov, če metodologija sloni na tokovih. Metodologija, 
orientirana na procesih, se začne z dekompozicijo sistema na podsisteme. 
Metodologija, ki sloni na podatkih, se začne z gradnjo logičnega modela (baze) 
podatkov. 
Začetek dela na projektu 
Delo se začne z definiranjem problema (sistemska analiza) in oceno uresničljivosti. 
Vsaka faza pri razvoju IS-a mora biti dokumentirana. Pri definiranju ciljev in ostalih 
fazah je priporočljivo upoštevati podobne IS-e sorodnih organizacij. V začetku je 
treba določiti os.novne predpostavke o stroških, rokih, izvedljivosti, kadrih ... Pred 
začetkom izgradnje IS-a je treba vedeti, da ne bo takoj neposredno merljivih učinkov. 
Pred začetkom je prav tako treba določiti tehnične, ekonomske in kadrovske resurse. 
Najprej je treba narediti predlog izvajanja zaporednih faz. 
Pri izgradnji IS-a uporabljamo t.i. linerni ali evolucijski pristop, največkrat 
kombinacijo obojega. Pri linearnem pristopu potekajo vse faze projektiranja ena za 
drugo. Ko je prva faza končana, se začne druga in vrnitev na prvo fazo ni več možna. 
Na ta način je izgradnja IS-a pregledna, možno je jasno planirati vse resurse (ljudi, 
opremo, stroške). Kljub omenjenim prednostim pa so slabosti po pomembnosti 
močnejše, tako da ima metoda negativni prizvok, in sicer: v življenju je to težko 
uresničljivo, ker se posamezne faze prepletajo med seboj. Tožave nastanejo v 
integraciji posameznih faz, uporaba in izkoriščenost resursov in le enkratno 
definiranje baze podatkov. Za omenjeni način izgradnje IS-a je potrebnega veliko 
znanja in izkušenosti. Linearni pristop predpostavlja tudi, da zna uporabnik točno 
definirati, kaj želi in točno precizirati in da projektant pozna najboljšo metodo na 
podlagi izkušenj. 
Drugi možni način je nasprotje prvega in se imenuje evolucijski pristop. Delo se 
nenehno dograjuje. Tu ne moremo govoriti o fazah razvoja, saj se sistem spoznava in 
dograjuje ob sami izgradnji. Projektiranje se vrši po funkcijsko zaključenih enotah. 
Delo naj bi se začelo na enostavnem, dobro poznanem primeru, ob katerem si 
nabiramo izkušnje za bolj kompleksne. Delo se nadaljuje toliko časa, dokler niso 
izpolnjene vse zahteve naročnika oz. uporabnika. Evolucijski pristop je iterativne 
narave. Klasično analizo posameznih faz izgradnje nadomesti poskusno delo in na 
podlagi tako dobljenih pripomb odpravimo morebitne pomanjkljivosti. To nas navaja 
na ugotovitev, da mora biti zagotovljeno sodelovanje uporabnika in projektanta skozi 
ves čas izgradnje IS-a. Kriterij uspešnosti IS-a je zadovoljitev zahtev uporabnika. 
Analiza obstoječega IS-a 
če želimo zgraditi nov, boljši IS, moramo vedeti, kakšen je obstoječi, s katerim nismo 
zadovoljni. Analizo izvedemo z dekompozicijo sistema na podsisteme. Sledi izgradnja 
diagramov za vsak podsistem, ki ga spremlja neformalni opis vseh tokov podatkov, 
Geodetski vestnik 36 (1992) 
procesov, skladiščenja podatkov. Na ta način dobimo strukturo temeljnih podatkov 
IS-a. Za fizično strukturo se lotimo analize logičnega modela, ki opisuje procese. 
Projektiranje novega IS-a 
Pri projektiranju novega moramo zmeraj podati več modelov bodočega IS-a, ki se 
razlikuje po tehničnih, organizacijskih in ekonomskih predlogih. Projektiranje se 
začne z izdelavo okvirnega in kasneje detaljnega projekta. V okvirnem projektu 
definiramo, kateri procesi bodo avtomatizirani, kateri ročni, povezave, potrebna 
računalniška oprema in fizične zahteve elementov sistema - količina podatkov, hitrost 
prenosa ... Detajlni projekt novega IS-a definira vse tokove podatkov, procese 
obdelave in strukturo podatkov kot načine fizične realizacije. Sledi določitev 
uporabnikovih procedur, model baze podatkov, normalizacija ... Pri izgradnji 
katerekoli faze moramo (če je izvedljivo) izvesti poskusno testiranje. Dokier novi 
sistem ne zaživi v celoti, moramo ohraniti obstoječega. 
Dokumentiranje sistema 
Analiza in projektiranje novega IS-a morata biti vedno dokumentirana, kar je pogoj 
za uspešno delo in kasnejše vzdrž.evanje IS-a. Dokumentacija služi evidentiranju, 
komuniciranju in poročanju o poteku dela in je v določenih fazah edini rezultat dela. 
Vodenje in ocena projekta izgradnje IS-a 
Sestava projektnega tirna je tale: analitik in projektant, uporabnik in vodilno osebje. 
Vodilno osebje je tudi naročnik in ne sodeluje pri sami operativni izvedbi, ampak 
mora biti vedno v stiku z izvajanjem in mora sprejemati določene odločitve. 
Najpomembnejše je, da je vrhovno vodstvo organizacije zadolženo za izvedbo 
projekta. V kako veliki meri bomo gradili IS, je odvisno od izkušenj in znanja 
projektanta IS-a, predvsem pa od ravni razvitosti organizacijskega in tehnološkega 
okolja, v katerem delamo. Kriteriji, po katerih sodimo uspešnost izgradnje IS-a, so: 
točnost, popolnost, robustnost, zanesljivost, optimalnost, enostavnost, možnost 
širjenja, prenos podatkov. Izgradnja integriranega poslovnega IS-a organizacije je 
kompleksen posel tako v organizacijskem, tehnološkem in ekonomskem smislu za tim 
izkušenih ljudi s polnim delovnim časom na tem področju. 
STRUKTURA SISTEMA 
Za prikaz strukture sistema uporabljamo grafične jezike, ki prikazujejo vhode, izhode, 
tokove in skladiščenje podatkov. Skupek teh diagramov tvori model IS-a. Za prikaz 
obstoječega IS-ase uporabljajo diagrami dekompozicije in diagrami tokov podatkov. 
V vsaki organizaciji že obstaja do določene mere razvit IS, ki ga je treba v današnjem 
času avtomatizirati. V ta namen se obstoječi IS oplemeniti z novimi spoznanji. Za 
dekompozicijo se uporablja top-down metoda, kjer razstavimo kompleksen problem 
na več podproblemov in jih rešujeno neodvisno. Toko dobimo hierarhični prikaz 
globalne strukture IS-a. Diagrami dekompozicije se uporabljajo za prikaz sistema na 
visoki - globalni višini. Na nižjih ravneh se uporabljajo diagrami tokov podatkov. 
Prava razmejitev teh dveh ravni izdatno pripomore k preglednosti in enostavnosti pri 
reševanju problema. Vsak podsistem tvori relativno neodvisno funkcijsko zaokroženo 
celoto. Sistem je treba dekomponirati tako, da je povezanost podsistemov čim slabša, 
Geodetski vestnik 36 (1992) 2 
kohezija (notranja povezanost podsistemov) pa čim večja. Za prvi primer je idealno, 
če potekajo komunikacije samo prek baze podatkov, medtem ko za drugi primer 
zahtevamo zaokrožen in celovit proces obdelave podatkov. Neodvisnost podsistemov 
omogoča, da jih lahko samostojno razvijamo in kasneje dopolnjujemo. 
MODELIS-a 
Model IS-a nam daje prikaz vhodov, izhodov, tokov in skladiščenja podatkov. Prikaz 
sistema, ki kaže, kaj in kako se v sistemu proces odvija, se imenuje fizični model IS-a. 
Na njegovem temelju se definira logični model IS-a, ki prikazuje procese, ki se 
odvijajo. Pri tem zanemarimo načine njihove realizacije in sredstva. Pri izgradnji 
modela IS-a uporabljamo grafične jezike diagramov tokov podatkov. Osnova 
ugotovitvi so naslednji elementi: vhod, izhod, tokovi podatkov, skladišča podatkov, 
procesi obdelave. če povzamem: pri modeliranju sistema se lotimo izdelave fizičnega 
modela, ki prikazuje, kako se odvijajo aktivnosti v sistemu in kasneje logični model, ki 
prikazuje, kaj se odvija v sistemu. 
STRUKTURA PROCESA 
Ko smo sistem in njegove procese opisali na glavni ravni, se lotimo opisovanja 
procesov na nižjih ravneh. Proces se imenuje pravzaprav funkcija, ki jo sistem 
opravlja. Vsak proces se potem po potrebi še detajlira. Pri oblikovanju procesa 
moramo upoštevati v okviru dekompozicije njegovo modularnost, to se pravi, da ta 
proces in vsi podprocesi tvorijo celovitost. Procesi naj bi bili povezani le prek 
podatkov (baze). Neugodno je, če so procesi povezani z upravljanjem in še slabše, če 
so vsebinsko povezani. Za opis procesov uporabljamo diagrame procesov in na nižji 
ravni diagrame akcij. Sledi transformacija v psevdokod. 
STRUKTURA PODATKOV 
Z njo definiramo logični model baze podatkov. To zajema analizo potrebnih 
podatkov, prevajanje tega na relacijski jezik in normalizacijo. Tumeljne tri kategorije 
podatkov so vedenje o objektih, vezah in lastnostih. Pri modeliranju podatkov se 
pojavljata dve obliki abstrakcije: generalizacija in agregacija. Pri tem istočasno tudi 
definiramo hierarhijo entitet Toko integriran model imenujemo globalni model 
podatkov, ki mora biti kompleten, neredundanten, konzistenten. Pogoj za uspešno 
integracijo je odprava sinonimov in homonimov. 
RELACIJSKI MODEL PODATKOV 
Relacijski model podatkov lahko poenostavljeno predstavimo kot relacijske tabele, 
katerih končni cilj je normalizacija. Tub normalizacij je več vrst in v kakšni meri nam 
uspe spraviti relacijske tabele v normalno formo, je odvisna tudi kvaliteta baze. Velja 
načelo, da je vsak podatek vnešen le enkrat. V tem smislu je treba določiti tudi ključe 
(neodvisne, odvisne). Vzpostavitev neodvisnosti podatkovnega modela (baze) je 
osnovni predpogoj razvoja IS-a, sama izvedba pa je zapleteno in kreativno delo. Za 
projektiranje IS-ov se uporabljajo programski jeziki četrte generacije (CASE orodja). 
Geodetski vesUlik 36 (1992) 
ZAKLJUČEK 
S člankom nisem imel namena podati konkretnih rešitev za primer izgradnje IS-a v 
organizaciji, saj je to delo za izkušene projektante. želel sem le nakazati vrsto 
problemov, ki se pojavljajo ob tem delu.in poudariti sistematiko dela, ki je nujna za 
kvalitetno delo. Z IS-om, ki ne bi odigral svoje vloge, ne samo da bi zapravili denar in 
kadre, ampak bi predvsem zamudili čas, ki ga nimamo veliko. Brezpapirno poslovanje 
se bliža z nezadržnimi koraki tudi v Sloveniji. Mislim, da imamo ob pravih 
organizacijskih prijemih ravno na tem področju največje rezerve. 
Viri: 
Gane, C., 1989, Rapid System Developmen~ Prentice Hall 
Gričar, l, Piskar S., 1988, Sistemski inteniring. Modema organizacija Kranj in ZOP- Zavod :za 
organizacijo poslovanja, LjubljantL 
Radovan, M, 1989, Projektiranje informacijskih sistema, Informator 'Zagreb. 
Bojan Stanonik 
Pripelo za objavo: 23.4.1992 
uoVadis IS 
l. UVOD 
Od srede osemdesetih let, ko se je zares prvič pojavil termin geografski informacijski 
sistem (GIS), smo priče skorajda neverjetnemu razvoju tovrstne tehnologije 
shranjevanja, obdelave, manipuliranja in prezentiranja prostorskih podatkov. Tu trend 
se lahko opazuje tako na področju trženja specializirane programske in strojne 
opreme kot tudi v opazovanju aktiviranih raziskovalnih potencialov. Vse kaže, da je 
tako na enem kot tudi drugem področju rast dosegla stopnjo tridesetih odstotkov 
letno. V raziskovalnih krogih lahko zelo pogosto opazujemo promocijo strokovnih in 
znanstvenih revij, specializiranih za GIS. Številni so tudi kongresi, ki so bodisi v celoti 
posvečeni GIS-u ali pa se z njimi ukvarja vsaj nekaj specializiranih sekcij. Ne nazadnje 
je dober primer razmaha tehnologije tudi tretja EGIS konferenca, ki je bila konec 
marca v Muenchnu in je kljub astronomski kotizaciji pritegnila nekaj tisoč 
obiskovalcev in raz.5tavljalcev. V tem prispevku želim predstaviti nekaj splošnih 
dejstev in lastne poglede na omejitve in perspektive aplikacij te tehnologije v Sloveniji. 
2. HARDVER, SOFlVER, PODATKOVNE STRUKTURE IN ORGANIZACUA 
Na razvoj in spreminjanje GIS tehnologije najprej ključno vplivajo splošne svetovne 
tendence razvoja informatike, predvsem na področju hardvera, softvera, podatkovnih 
struktur in organizacije. Za hardver velja, da je tendenca razvoja v zadnjih dvajsetih 
letih bolj ali manj konstantna, torej je krivulja skoraj linearna s standardnim, 
konstantnim vzponom. Kljub teoretičnim možnostim definiranja končnih meja 
razvoja, postavljenih s svetlobno hitrostjo in enim elektronom za zapis enega bita, 
smo od teh meja še zelo daleč. Vse kaže, da bo imela v naslednjih petih letih 
standardna GIS-ova delovna postaja kakih 500 Mbytov spomina, CPU bo kakih 500 
MIPS-ov, 5 Gbytov zunanjega spomina na trdem disku.in dodatnih 50 Gbytov na 
optičnih diskih, zaslon ločljivosti 2 000 x 2 000 pikslov in komunikacijske module s 
eodelski vestnik 36 (1992) 2