221 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zamik. III. Čudni možje. Stanoval sem enkrat na Dunaj i v bolj oddaljenem predmestju v neznano razširjeni nizki hiši, ki je gotovo najmanj pet dvorov imela. Ne na nji in ne v nji ni bilo nič znamenitega, bila je polna krajačev in čevljarjev, starih in mladih bab, majhnih in velikih otrok. Ko sem že čez pol leta tu svoj šotor imel, sem ravno na vseh Svetih zjutraj v jako skritem, stranskem kotičku majhne vrata zapazil, ki so štacunico naznanovale. Grem bliže, pogledam na zapra- »A« 222 seno tablico nad vratmi, pod ktero je bilo s sila starimi, gotiškimi črkami napisano: Krčma „pri pijanem srako-perju". Ostrmim nad tem čudnim napisom, ogledujem ga bolj na drobno in res počasi razločim namalanega srako-perja, ki je na vejici stal in se v resnici tako držal, kakor bi bil najmanj pol vedra bržanke popil; noge, peruti, glava, posebno pa oči so mu bile tako drastično naslikane, da me je glasen smeh posilil; držal se je ta srakoper kakor kak prav zastaran pijanec. Sklenil sem to oštarijco pri prvi priliki obiskati, ker vsled svojega naslova mora biti jako zauimiva; danes je bilo še prezgodaj, zatoraj še vse zaprto. Na vseh vernih duš dan, drugi večer, je burja neusmiljeno razsajala, snežinke čedalje gosteje padajo, tema mahoma nastopi; ni bilo mogoče od doma iti; bil sem tedaj privezan na 13pijanega srakoperja" , če sem hotel kaj večerjati. Z veseljem se proti osmim doli napotim, tri skoke naredim in bil sem v zanimivi krčmici. Pri vratih me kratek pa debel možicelj pozdravi, bil je kaj lepo pitan in obraz se mu je svetil, kakor zdaj le opoldne pri solncu pozlačene jabelki na šenklavških turnih v Ljubljani. Nisem se še oddahnil, ko me že vpraša: ali bom poliček pive ali „žvižeku vina? Odločim se za žvižek (dunajski „pfiff() vina in se enmalo po sobi ogledam. Bila je nizka, dolga in ozka in akoravno je bila že takrat vsaka hranjenja s plinino (gazom) razsvetljena, je tu kakor pred vesolnim potopom le ena sama lojena sveča brlela. Kakor maček sem oči napenjal, da bi kterega gosta zapazil, pa ni bilo nobene žive duše zavohati. Vsedem se k stranski mizi, od kodar sem imel prozor čez celo sobo, pa flegmatično „žvižka" pričakujem. Al naenkrat se začne poleg mene nekaj gibati, groza me spreleti in preplašen zrem v dolzega moža s plešo na glavi in z očali na nosu, ki se kakor duh v Hamletu pred me postavi in me z debelim glasom vpraša, ali tudi kaj za jesti ukažem. Molče strmim v moža in si ne morem misliti, da bi bila ta pošast strežaj , ker dozdaj , kar se spomnim, še nisem nobenega z očali vidil. Ko mož svoje vprašanje ponavlja, ga vendar-le pitam: ,?Jeli ste vi natakar?" „Da!" „Kako vam je ime?" „Turibius." „Kako!?" „Turibiusu — še enkrat debelo zabrenči. Turibius? Turibius? sam pri sebi tiho ponavljam, — da bi kak natakar se tako imenoval, tega pa še ne! Res ni treba, da bi se vsak Francel, Vencel, Načel ali pa Mihel klical, al Turibius! Turibius!? Saj vendar vse podobe, črne in rudeče, v pratiki poznam, tiste, ki imajo glavo pod pazdiho in tiste, ki jo v rokah nosijo — pa Turibiusa nisem nikdar našel med njimi! Mož je menda moje misli uganil in smehljaje nadaljuje: „Vam se moje ime nekako čudno zdi, ker se tu skoraj nihče na to ime ne krsti, pa pri nas se skoraj vsak drugi človek tako zove in moj svetnik je gotovo tako pošten, kakor vaš." Se bolj radoveden, kje more ta kraj biti, ga hočem za domovino vprašati, pa mož, na take dvombe pripravljen, mi besedo pregrizne, iz spod suknje umazan papir izvleče in mi ga pomoli: „Zdaj se pa sami prepričajte!" Naglo ga odganem in berem: Popotni list — Turibius Skoggs, rojen leta 1816 v Buxtehude poleg Hamburga itd. Oddahnem se; „tako, tako, v „Buxtehude" so ^Turi-biuai!" mrmram sam pri sebi; — al mož mi že za pričo koledar nasproti moli s prstom 16. aprila kazaje, kjer se v resnici sv. Turibius nahaja. Vprašam na dalje, koliko časa je že tu? „16 let; zdaj nisem ravno več natakar, sem s krčmarjem na pol v španovii.u Med tem mi pa krčmar sam kupico vina na mizo postavi in me tako na večerjo spomni. Rečem Turibiusu, naj mi jedilni list prinese. »Tega pri nas nikoli ni bilo, gospod, v take stroške se mi ne spušamo! — kar tako si zberite, imamo vsak večer samo dve jedi na ponudbo, če vam je prav, — če vam pa ni všeč, je pa nam tudi prav vse eno" — mi odgovori. 5)Ktere ste pa te dve jedi ?tt „Augšpurgarske klobase s krompirjem, ali pa kisel fižol s česnom." Z glavo stresam in godernjam: čudna zares čudna ta krčma! — da imajo tu kranjsko narodno jed, ktero bi težko, zlo težko v kaki drugi dunajski krčmi najdel! Vesel fižola ukažem in potem vino poskusim, — al kako se mi je to prileglo, da še ne kmalo tako! — Ko sem se bil tako lepo navžil, si smodko zapalim, žvižka drugi natis ukažem in premišljujem zdaj pijanega srakoperja, zdaj Turibiusa, zdaj krčmarjev solnčni obraz in spet tako v kolobaru. Enajsta ura se približa in napravljam se za odhod, ko se mahoma vrata z močjo odprejo in v sobo stopi od snega ves obeljen mož, v kterem sem precej svojega domačina in vseučilisčnega tovarša spoznal: bil je stari pravdoslovec France Modros. Da, France Modros — najbolj prekanjen, kakor so pravili, med vsimi rojaki; M. Lisica je bil proti njemu le dobrovoljček, ker France je bil zraven tudi strašno skriven in kaj malih besed. Zatoraj ga je razun starih glav le malokdo bolj natanko poznal, le po pravljici smo culi o njem, ker k „črnemu jelenu", kar sem pomnil, ga nikoli ni bilo. — Vsede se kakor star znanec k mizi sredi sobe, si sneg otrese in glasno „Turibius-a" pokliče. Brez uklanjanja se mu mož z očali predstavi in tiho na ušesi vleče, kaj bo zapovedal. „Pet bokalov pive!a zagrmi in si pri tem dolgo lulo zapali, ki ga je že v kotu nabasana čakala. Iz vsega obnašanja previdim, da je že F. Modros tu star gost in da se s Turibiusom vrlo dobro poznata. Prijazno se mu bližam, mu dober večer vosim, in ga vprašam, kako da on v taki nevihti in tako pozno sem zaide? Kakor da bi hotel za popotni list vprašati, me od vrha do tal premeri, se skriv-notno nasmehlja in počasi flegmatično odgovori, kaj da vendar vse to mene briga? Hočem ga zavoljo svoje predrznosti za odpuščanje prositi, pa mi besedo prestriže in pravi: „Ne misli, da imam kake skrivnosti; v „Nussdorf" sem se šel sprehajat in sem zdaj sem večerjat prišel." Debelo ga gledam , ker to je ravno tako , kakor bi človek šel iz Ljubljane na Črnuče na sprehod, od letod k Zibertu v Šiško na večerjo, stanoval bi pa v Rudniku. — „Si imel gotovo v „Nussdorfua važne opravke, ker sicer ne verjamem, da bi bilo tako prijetno šetati v takem vremenu!" „Ne zapopadem, kaj te spet to briga! pošten človek se ravno tako lahko v snegu sprehaja, kakor če ga pomladansko solnce greje" — mi brez nejevolje enako flegmatično odgovori. Mislim se na to posloviti, pa prijazno me za roko prime, me primora se poleg njega vsesti in dostavi: „Tega pa ne, da bi mi ti zdaj le tako všel; Nemec pravi, „mitgefangen, mitgehangen", ker si danes slučajno naš slavni „hotel" zavohal, boš tudi pomagal likof piti." Komaj te besede izusti, se vrata na stežaj odprejo in pridrvijo se v sobo: vsi beli — bilo je na vseh vernih duš dan — kakor strahovi štirje možje , ktere še le spoznam, ko se snega otresejo. Bili so moji rojaki: naprej pravdoslovec Krištof Suka, za njim modroslovec Tiln Spencir, za tem zdravoslovec Volbenk Lintvern, ki je zmiraj trdil, da se njegovo ime po angležkem običaju „Lim" izgovarja, in zadej je bil kupčijski agent Emanuel Kanalček. — Vsaki teh mož je bil značaj svoje baze; v svojih mislih in v mnenjih so se tako malo vjemali, kakor Plato in Aristotel, ali pa Hegel in Schelling. — Vsedejo se vsi okoli Franceta , s kterim so se po videzu nocoj skupaj sprehajali. Veselja sem si roke ribal, da me je nevihta danes nenadoma zamedla v tako krasno drušino. (Dal. prih.) 241 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zamik. III. Čudni možje. (Dalje.) Bili so vsi v obče malo znani, ker je le vsak v svojem okrožji živel. Krištof Suka je bil pravdoslovec in se je še posebno z narodnim gospodarstvom pečal; za poseben odsek svojega premišljevanja si je pa zvolil: princip ali načelo najti, po kterem bi se dali enkrat za vselej berači odpraviti; pomiloval je vedno nas Slovence, da je pri nas še vedno toliko beračev, ki od hiše do hiše grede prosijo; trdil je, da po teku zakonov narodne ekonomije mi na nobeno vižo nikakega uspeha imeti ne moremo , dokler se te „kuge" ne znebimo. Potem bomo še le v okrožje omikanih in „kttlturonosečiha narodov stopili, kadar se bo pri nas berač cvajerja branil, če bi mu ga kdo s palico žugaje silil, ker bo v javnem pritaneju — pa ne v Kurjivasi v Ljubljani — kakor grajšak živel! Tožil je Suka, milo tožil, da niso Slovenci njega pred tremi leti kakor svojega zastopnika poslali v veliko skupščino v Bruxelles, ker so se narodni ekonomi vseh evropejskih dežel o vredjenju be- 242 racije pomenkovali — v tako zvanem „congres de la bien-faisance". — Ce si se ž njim sprehajal in da ti je berača srečal, ti je precej iz konteksta prišel in popustil je najbolj mikavni predmet in je začel pri ljubljanski Kurjivasi itd. brez konca in kraja. Ker je bil pa naš Suka vedno suh — to je bil njegov navadni dnevni red — je precej brez po-miselka svojega soseda za en par „kebrov" (zz krajcarjev) poprosil, da bi si smodko kupil. Bolj izviren mož je bil pa modroslovec Ti In Spencir. Akoravno v svojo fakulto „nach der Lehr und Lernfreiheit" vpisan in že star študent, vendar ni bil pri njem „nomen omen", ker je kaj malo okoli „špenciralu, temveč Od jutra zlate zore, Dokler solnca luč ne vgasne, sedel je na svojem mestu v knjigarni, premetaval in premišljeval zdaj Aristotelovo metafiziko, zdaj Kantovo „Kritik der reiiien Vernuuft", in potem Angleža Locke-a „misli o človeški pameti". Da so Fichte, Hegel in Schelling tudi vsak posebej zaslužen prostor pri Tilnu imeli, se samo po sebi razume. On je bil mož principov ali načel, v vsem obnašanju in za vsako zadevo v življenju je imel svoje načelo. Med drugimi si je za nalogo naredil navadne vraže naj-pred sam pri sebi s korenino zruvati. Bil je neusmiljen sovražnik srajc in dežnikov (marel). Ze zgodaj, ko je bil še na gimnazij, je spoznal, kako je srajca nepotrebna reč in le neznano ojster katehet ga je zadrževal, da se ni tega omejenja svobode našega trupla za vselej znebil. Kar je pa na vseučilišče prišel, ni še nikoli svoje teorije s kako srajco oskrunil. Rekel je, da se človeška neumnost najbolj v tem razkazuje, ker po navadi človeka po obleki sodijo in tu spet naj pred po perilu. Prvič: je srajca bela ali saj belkasta, in tako se imenitnost človeka pod živali ponižuje, ker po srajci človek pisan ali marogast postane kakor penoža ali jazbic. Drugič: človeku ena sama srajca ne zadosti, kakor je pri vsi drugi opravi, ampak mora zavoljo pranja saj dve imeti. Tretjič: perilo ni zastonj, ker vsak mesec perica svoj listek pomoli in tako ena uboga srajca na leto več velja, kot najlepše črne hlače. Četrtič: se pri perilu vse stokrat pred potrga, kakor sicer; je treba krpati dajati, kar spet lepe krajcarje znese. Petič: je po zedinjeni svedočbi vseh zdravnikov človek najbolj zdrav, če je na životu manj kar je mogoče v tesnobi, posebno da se saj ponoči pri počitku, kar je v njegovi moči, naravi približuje. Itd. ti je učen Spencir vedil po cele ure neprenehoma dokazovati, kako je srajca nepraktična, neumna in zdravju škodljiva obleka. Bil je on sam visok, suh mož, vedno črnoopravljen, do vrata zapet in namesto belega srajčnega kolarja je imel debelo črno svilnato ruto zavozljano. Pravil je tudi, kako se človek naravi zoperstavlja , kadar si z marelo dež odganja, ki je človeku kakor zelišu potreben. In večkrat se je v globoke misli vtopil zavoljo Diogena, če je ou, ki je bil vendar tako moder mož, svojo lajto prevrnil, kadar je od strane dež lil, ali se je po Tilnovi teorii od narave sfrišati in pomladiti dal? Sicer je bil pa Spencir velik rodoljub in s filozofijo je zmiraj zvezal nesrečno osodo svojega naroda. Kolikorkrat je pridigoval ves razkačen: „Kaj nam pomagajo „pratike", ,?zgodnja Danica", „dušna paša", Levstikove pesmi in družtvo sv. Mohora, če pa nimamo svoje filozofije?! Kako tirjati od naših meželjnov in uradnikov, da bodo narodni, če nimajo nobene filozofije?! Saj nimajo nobenega načela in nobene sisteme, da bi se mogli po nji ravnati, zatoraj so taki!" Tako je njegova blaga duša vedno zdihovala. Neprenehoma je duhtal, po kterem načelu bi slovensko filo-sofijo v sistemo spravil in tako svoj narod za vselej osrečil, ker trdil je, da naša metafizika bo popolnoma različna od starogrške, nemške, angležke itd., bo skoz in skoz izvirna — le najvišega načela mu ni bilo še dozdaj mogoče najti. Tiln je bil sicer pohlevna duša; v svojem obnašanju je bil vedno resen in zamišljen — za življenje mu je bilo pravilo: „omnia mea mecum porto", to je, „moja mavha je vse moje premoženje". Lekcij ni nikoli dajal in je ponižno od svojih 150 gold. Knafelnove štipendije životaril. Če ni ravno načela slovenske filozofije iskal, je bil kaj poetiških misel, imel je tih, al neznano krasen tenor in je bil občno čislan mojster, kadar je bilo treba pri „Luna sije, kladvo bije" tenor „čez vzetiu. „Zdihujoče, srce vroče, vedno k tebi hrepeni" je znal s takim čutjem zaviti, da se je vsakemu poslušavcu nehote misel vrinila, da se bo zdaj zdaj zadnja struna do smrti ranjega srca utrgala. Tretji list te detelje Vol b en k Lintvern, ali kakor je sam želel, da smo ga imenovali, Lim, se je učil zdrav-ništva, bil je medicinar, in kakor vsi medicinarji, velik cinik, zmiraj vesel in dobre volje, posebno če je kak pre-peličar gospoda „Lima" brez uspeha iskal. Njegova fantazija ga je z najprijetnejimi sanjami ponoči radovala, če je kakor profesor anatomije mrliča z ojstrim nožem razko-soval in ga svojim učencom razkladal. Ce je on človeka ogledoval, ni tega nikoli zavoljo lepega obraza ali dušnih njegovih zmožnost delal, ampak v duhu si je že kost na kost nabiral in v svoji preživi domislil je navdušen sam saboj govoril: „Ko bi se ti meni izročil, kakošen krasen skelet (kostnjak) bi iz tebe napravil". V cepini človeške glave namesti v mehurju je imel doma tobak spravljen ; s kostjo ročice malega otroka si je lulo basal, in v kotu male, zakajene, temne sobice mu je stal do stropa velik košen mož, ki si ga je sam na drat nabral. Kaj rad je lani zahajal v državno zbornico, pa ne, da bi bil navdušenega velikonemca Jiskra poslušal ali pa rudečebradastega Brinca gledal, kako se z rokama vedno za lajbeč vleče, ampak občudovat je hodil njih kosti, kako krasne bi bile v skelet nabrane! Posebno na enega levičneka je imel poseben fidiic, — na kterega — pa ne povem. Bravec, če si kaj brihten, ga kar sam ugani. Eman vel Kanalček je bil pri kupčii in je bil le pritislej Franceta Modrosa , ker je lepe krajcarje na mesec služil. V glavi je imel mekine, na glavi svitle črne, vedno s klešami žgane lase, oči je imel tako vredjene, da je z enim v Šiško , z drugim v Suhibajar gledal. Med vsemi pesniki je samo Lord Byron-a po imenu poznal, ker je ta slavni mož tudi z eno nogo šepal, kakor Kanalček, kar mu je Spencir po priliki enkrat povedal. Sicer pa je o samem sebi le to misel, je trdno veroval, da bi se po celem širokem svetu glasovita, iz marmeljna sekana medi-cejska Venera le pri njegovem pogledu oživela. Krasni ženski spol je bil sredotočje vseh njegovih domišlij. Prvi štirje niso nikoli k wčrnemu jelenu" prišli, pa vsi smo vedili, da v neko čudno zakotno oštarijco zahajajo, ktero sem danes prvikrat po naključbi zavohal. Pa boš prašal, bravec, kaj nek je vendar te čudne značaje skupaj vezalo, kakošen magnet jih je na se vlekel? Morebiti Tu-ribius? Ali dobro pivo? Ali tako nizka cena? Vse to ne. Bil je drug važneji vzrok: krčmar jim je vsem štirim na Knafelnove dekrete jed in pijačo celi semester na kredo dajal, potem je pa pri dnarnici se vselej sam splačal. To je naredilo , da Modros , Suka, Spencir in Lim opoldne in zvečer vsaki dan — magari ko bi bila mlinskim kamnom enaka toča padala — so bili stalni gosti ^pijanega srako-perja. — Nocoj je pa pred eno uro Kanalček Modrosa srečal in vprašal: od kod da pride? — „Bil sem prt svojem stricu, ki je mesar v Nussdorf-u in mi je kakor vsak teden suho svinsko pleče podaril; če pa ti, dragi brate, 5 bokalov piva za žejo ugasiti plačaš , se bomo pa skupaj gostili." France mu počasi odgovori. — »Izvrstna ideja, prekrasna misel!" — vpije Kanalček — „le naprej, meni se že sline cede po 55pekvati krači!" (Dalje prihodnjič.) 257 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zarnik. III. Čudni možje. (Dalje.) v v Po poti srečata Suko in Spencirja, kterima Kanalček precej nocojšnje gostovanje oznani. Ko ti trije par korakov dalje narede, se približajo v ^Alservorstadt-i", anatomskemu muzeju, kjer je ravno Lim na prag- stopil, ko je poprej mrliča strančiral. Med tem, ko jim Kanalček pripoveduje , kako bo nocoj pri 5)pijanem srakoperju" izvrstna zabava, se F. Modros priporoči rekoč, da mora iti s kračo naprej, da do njih dohoda vse vredi in pripravi. — To je bil, kakor sem pozneje zvedil , vzrok te čudne, pozne no-cojšne skupščine. — Ko se lepo vsi vsedemo Francetu in meni nasproti Suka in Spcncir, na desno in levo pa Lim in Kanalček prične France: „Lejte! predragi moji, tu je prelepa krača, ki mi jo je moj stric podaril in vsled ktere se je moj častiti prijatei tako navdušil, ua je za pet bokalov piva dal; pa ne mislite, da sem jez suh in da mi ni za to mar; res, da je to pravično, da Kanalček h krači piva da, toda Bog obvari, da bi ga jez tu skubsti mislil! Veste, kaj? Potrpimo s kračo in popimo teh pet bokalov na prvo žejo; potem se bomo na svinino vrgli in spet ožejali — potlej še le pride „moja ura" in bom teh praznih pet bokalov spet v polne spremenil. Potrdite li vsi ta predlog ?a Da! da! da! — je donelo enoglasno. Omeniti moram pred , da je res na mizi krača dolga in debela v neznano špehatem papirju zavita ležala, kaj vabljiva; nehote so se nam vedno oči va-njo obračale. — Ko smo to odobrili in prvo žejo ugasili, povzame spet France besedo: „Tudi za te, dragi Suka, sem skrbel. Kakor veste, je moje načelo bilo in bo tudi, dokler bom živ, ostalo, da le zlata praktika velja, vaša siva teorija naj gre medvedom na Grintovec gost. Zatoraj sem vedno občudoval Angleže, naj-praktičneji narod tega sveta. Vidiš, ljubi Suka, ti duhtaš in študiraš naprave raznih držav za oskrbljenje beračev, le Angleže še premalo poznaš.44 Suka ga pri zadnjih besedah pisano pogleda, kajti on je Angleže, ki si s to rečjo najbolj glavo ubijajo, prav natanko poznal, — on je o lord John Russelnovih „rag-gedschools44 (= strgane šole) vsaki članek v „Times* do pičice iz glave znal. Si tedaj popolnoma svest, da je tu le on sam mojster, Franceta zaničijivo pogleda in reče: wNo, le naprej, sem radoveden, kaj boš sklobasal!" „Suka, Suka, ti si učen mož — smehljaje France nadaljuje, — res zlo učen, al praktike, praktike nimaš toliko, kakor jez. Brez zamere, da spet, k Angležem pridemo. Kakor oni za učvrstenje svojega trupla le beefsteak in rostbeef hrustajo, tako je tvoj malik , lord J. Russel , za okrepčanje beračev v javnih inštitutih znajdel pijačo, ki je neznano dober kup in nepopisljivo okusna, tečna in zdatna. To je, dragi moj Suka: „rostbeef-wine44, ali po naše: vino narejeno iz rostbeefove kosti. In vidiš, učeni Suka, kakor se je iz Nemčije „Lagerbier" po celem svetu razširil, tako prihodnost ima rostbeefovo vino. V preroških sanjah že vidim, da bo kadaj prišel na kormilo v Ljubljani mestni odbor, ki bo v siromašnico v Kurjivasi „rostbeef-winea vpeljal, pa s tem 500 forintov mestni kaši prihranil in tako ključarja iz daljne Nemčije v prihodnjo londonsko razstavo leta 1870 poslal, ker bi mi Slovenci — kaj ne Špeucir, ki nimamo nobene filozofije? — težko teh denarjev vrednega moža med nami dobili. Ta mož , iz Londona se vr-nivši, bo potem z novimi ključavnicami odprl še več shramb prave kulture med nami malovrednimi Slovenci. Slavni odbor , ki bo imel, kakor vsi taki sloveči inštituti priimek ^deutsch-liberal" bo, to previdivši, namesto pohanih pisk in prosekarja tudi med seboj „rostbeef-wine44 vpeljal. Tako bo pa spet toliko prihranil, da bo vse rokodelce iz Tirolj-skega v razstavo poslal. Vsled tega uspeha bo taisti slavni odbor z vso ojstrostjo svojega pooblastenja „rostbeef-wine44 v celo poljansko predmestje vpeljal. Tu se bo spet toliko prihranilo, da spet lahko vse šivankarje iz Oldenburga pošlje v razstavo. Tako pride počasi Zabjek , Gradišče, Podgo-lovec itd. na vrsto.44 Z povzdignjenima rokama, kakor da bi v preroškem duhu svoji domovini hotel blagoslov dati, konča neizrekljivo navdušen svoj govor: wVse to in še več drugega bo izviralo iz tiste slavne ptuje pijače za naše domače; zatoraj Turibius! Turibius! prinesi še „Rostbeef-wine4< ! Vsi smo dozdaj kakor zamaknjeni v navdušenega Franceta zijali, tudi Turibius si je vedno očale brisal, da bi saj nobene gube Francetovega obraza ne prezrl. Ko pa sliši, kaj mu veleva , naglo v kuhinjo steče in prinese v veliki časi žvižek vina, v kterem se je saj en komolc dolga suha kost namakala. Od ktere žival je bila, nisem mogel vga-niti. Ker se Spencir smehlja in Lim zobe na vso moč skupaj tišči, da bi mu krohot ne všel, mene misel prešine: kaj, ko bi bil to kost Lim sam iz anatomiškega muzeja prinesel. Suka ni bil ravno zabit, ako po tem sodimo, da je skušnjo zrelosti na ljubljanski gimnazii „mit Auszeich-nungu napravil; al bil je strašno lahkoveren in radoveden. ^Vidiš — pravi France — to je kost, ki je ostanek prav po angležki narejenega rostbeef-a; to moraš natanko pol ure, ne več ne manj, in tudi v ne več kakor v pol maseljca vina namakati; to ti da potlej za celi dan tečno jed in pijačo. Živež tako za celi dan 5 novih krajcarjev velja!" Turibius je pijačo s kostjo pred Krištofa postavil, ki jo je debelo ogledoval in Kanalček je škilil, da še ne kmalo tako. Da bi se Lim in jez te pol ure mirno zadržala in da bi nama nehote smeh ne vhajal, se France na modrijana Špencirja spravi. „Vidiš, ljubi Tiln — prične — tudi tebi bi bilo treba enmalo več zlate praktike. V dvorni knjigarni ti foliante in foliante preberaš, pa še nisi načela slovenske filozofije zavohal, kterega sera že jez zdavnej najdel." Pri teh besedah sicer pohlevni Tiln možko glavo povzdigne in na čudno vižo ušesa napne. „Le glej me, le! — nadaljuje — da! jez sem ga že zdavnej najdel, jez, ki se prav za prav z nobenim slovstvom iu z nobeno znanostjo ne pečam. Vidiš, dragi moj, tudi jez sem tvojih misel, da brez filozofije nam ni pomoči, in brez komplimentov mislim, da ti bi bil pravi mož nam jo spisati, če ti zdajle načelo razodenem. Lahko bi ti to jez kakor svoje izvirno blago prodal in si tako slavo za večne čase zagotovil, pa sem prepošten , da bi jo drugim kratil. Veš, da moja slovstvena zabava obstoji v samih pratikah. Tako sem nedavnej v veliki pratiki, zdaj jih po novem, ne vem, zakaj ^koledarje" imenujejo, pesem bral, ki naznanja po mojem pohlevnem mnenju prvo načelo naše prihodnje filozofije. Kakor ti, tudi jez menim, da ni ne v Vodniku, ne v Koseškem, ne v Prešernu nobene prave filozofije; neki kritik hoče sicer v Prešernovi „Ne bodimo ša-lobarde Moskvičanov" košček prave modrosti najti in nam jo gorko priporoča; pa mislim, da se je, kakor že večkrat v življenju, tudi tu neznano zmotil. Počemši od Knobelna do najnovejših časov mislim, da sama prekrasna pesem: »Preklete grablje" zapopada edini in pravi princip našega modroslovja, ki se tako-le glasi: — — — — „ni za nesramne žnablje Mazila boljšega na svet' kot — g rablje!" ?)Pravo! pravo! — smo enoglasno zakričali — grablje, grablje!44 Le Speucir je tiho. kakor zamaknjen v Franceta zrl. Suka, ki si je veselja roke mel, dostavi: Res pri-prost, zlo priprost je ta princip , po kterem naj se narodno modroslovje „cepi z grabljami", — al dober pa je! „Lejte — nadaljuje France — na to načelo je vstro-jena prelepa pesem »Preklete grablje", le škoda , da pesnika ne vem, ker je ravno na njegovo ime po nesreči žveplena glavica od klinčka padla in mi vse črke požgala. Al to vam povem, ko bi jez toliko ptujih jezikov znal, kolikor ne, bi jo ne le v vse evropejske, temuč tudi v kitajskega in japanežkega prevodih Kakor Rusa Deržavina oda: ^Bog" visi v zlatih črkah nad velikimi vratami carske palače v Pekingu in Jedu, tako bi se poleg nje svetile naše neprecenljive preklete grabljeu v črkah iz samih demantov sostavljenih!" Pravo! pravo! pravo! — smo spet kričali —spoznavši, kako izvirne in krasne ideje France v sebi kuha za po-vzdigo slave naše domovine. LDal. prih.) 258 273 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zarnik. III. Čudni možje. (Dalje.) y Ko smo zdravice odpili na načelo, po kterem bo Spencir filozofijo razlagal, prične neusmiljeni Lim lako-le: „Samo pri naši himni „Hej Slovani" sem doziiaj dvanajst glažev pobil; navdušenost za načelo „prekletih grabelj" mi je trinajstega pobrala. Predragi! čujte: trinajst! To je pomenljiva številka, in kaj pomeni? Kakor ste že vsi enmalo v prihodnost poljukali, mislim, se ne bote srdili, da se tudi jez enmalo ti špranji približam. Vidim, da pride čas, ko bodo moje sanje resnica in dobimo v Ljubljano jugoslovansko vseučilišče, za ktero je že leta 1848 neki veljaven našinec ministra v interpelacii nadlegoval. Jez bom kakor profesor anatomije mrliče trančiral in kosti na drat nabiral; Tiln! ti boš pa našo filozofijo razkladal; pa ne omejen in zaprt v ozke zidovje, temuč kakor pri starih Grkih boš bos paritetikaril. Najpripravneji prostor za tvoje razkladbe bo „Roženpoh" , kjer se bo vsako jutro velika množica okoli tebe zbirala in srkala enako žejnemu jelenu iz pravega vira poznanje našega modroslovja. Tako boš spodrinil pismouke, farizerje in velikaše tistih ^deutschlibe-ralcov", ki dandanašnje tam kavo srkajo, vodo v-se vlivajo, zato pa tudi vodeno čenčajo in se radujejo, da „Roženpoh" je že po imenu nemška ,,kolonijaa in poddružnica franko-brodska od 6. do 8. ure zjutraj in popoldne od 4. do 8. 5jNo, ali si že končal?*' — vpraša preplašeni Tiln s tankim glasom. „Dobro je, dobro je za zdaj — povzame spet France — odmerjene pol ure je preteklo; ste že skoraj vsi pozabili , da mora zdaj Rostbeef-wine gotovo biti. No , Suka, poskusi, ali ti je všeč, pa ga ne poženi precej, temuč ga moraš v ustih sem ter tje mešati, da pravi okus dobiš.u Oči vseh se v Suka vprejo , ki je za kost prijel , da bi mu iz kupice ue padla, in vino pokušati začne. Kanalček je na nepopisljivo vižo škilil, modrijanski Spencir ni nobene gube spremenil in je flegmatično čakal, kaj da se bo vendar iz tega zleglo; le Lim si je ustnice grizel, da bi mu smeh ne vhajal. Pošteni Suka prvi dušek enmalo v ustih povalja, potem požre in kmalo zakriči: ^Izvrstna znajdba! izvrstna znajdba!" Sla je kupica z dolgo kostjo okoli cele mize, vsakdo, še Turibius mora en požirek narediti in enoglasna hvala je donela iz vseh ust. Pa večino predrage kapljice smo pustili Krištofu, ki jo v petih duških vso podavi, se potem vsled te nepričakovane dobrote po prsih gladi in pripoveduje, kako so Angleži neizrekljivo praktičen narod. Lim pa potegne iz kupice kost, jo slovesno povzdigne in prične: ^Mislim, da je šale in smeha zadosti in da ne smemo zabiti, zakaj smo prav za prav sem prišli; Kanalč-kovih pet bokalov smo popili, pa še dozdaj nihče spomnil ni, zakaj jih je naš visokodušni prijatel in slaven trgovec plačal. Vi mi bote dopustili, da človek ne živi samo, kakor Suka, od konjske kosti v vino namočene , temuč tudi od kake mesnjate, dobro posušene krače; toraj , France, mož beseda, daj, da pričnemo!" „Le, le, — pa to na me ne spada, naj Kanalček prične, ki je za pijačo dal" — odgovori mirno Modros. „Ajd, Kanalček, odreži!" — se vsi na njega obrnemo. Kanalček prične mahoma špago odmotavati, se šaljivo smehlja in pride počasi do drugega salastega papirja. Suka in Spencir sta kakor izstradana volka s Karpatov prežala, tudi Lim ni bil brez strasti, — drugi papir se odmota, zadnje zagrinjalo pade .... in .... in.....ni bilo nobenega klika in krika, kar vsi smo okamneli, ker ni bilo ne duha ne sluha po svinini, ampak bili so stari šlebedri Francetovi, kterim so bile enmalo pred, kakor je bilo viditi, štebale odrezane!! — Nekoliko trenutkov vsi molčimo, Lim se prvi zave, se na vse grlo zakrohota, prične ploskati in vpiti: „Pravo! pravo! France, ta je brez oporeke najbolja današnja! Kanalček, prični, prični, vgrizni no, mi bomo za taboj lft — Kanalček pa to viditi kar strmi, besede ne zine, vse barve spreminja , s klešami žgani in lepo naviti lasje so mu kar vpadli, po navadi, kakor sem že rekel, je z enim očesom v Šiško , z drugim v Udmat gledal, zdaj je pa gotovo desnega proti Kranju, levega pa proti Litii obračal. Špencir s tankim glasom počasi dostavi: „Ta svi-nina pa Rostbeet-wine in tudi načelo slovenske filozofije prekosi." France se ne da iz konteksta spraviti, temuč po stari svoji navadi počasi besedo poprime in reče: ^Odpustite! to veste, da nisem nikoli coprati znal, in težko, da bi tudi kterikrat v svojem življenju; toraj bote lahko zapo-padli, da nisem krače v slape spremenil, in tudi ne bote tirjali, da bi vam zdaj šlapo v kračo spreminjal. Tudi vas nikdar nisem mislil za norca imeti, temuč to se je vse brez čeznatornih prikazen pripetilo. Imam že od nekdaj svojega čevljarja v Klosterneuburgu , ker mi jih za petdeset kebrov cenejše poddela, kakor pa v mestu. Nesem mu jih danes en par za poddel in si dam slape odrezati, ki rni bodo pozimi na večer doma izvrstno služile. Zamotam jih v te-le papirje, in srečam tako našega slavnega, vse časti vrednega prijatla Kanalčka, ki me radoveden prične izpraševati, kaj da nesem? Moja fantazija se je pa ravno takrat v nedosegljive daljine zgubila: mislil sem si, kako bi se mi podalo, ko bi imel namesto uborega čevljarja kakega bogatega strica, mesarja, v Klosterneuburgu obiskovati, ki bi mi včasih kako lepo gnjat ali kračo podaril. V ti preživi domisli i se pa nehote zmotim in našemu toliko občudovanja vrednemu prijatla Kanalčku, žalibog, tako krivo odgovorim! Kakošne nasledke so ti nesrečni brez-štebaljni čevlji imeli, lahko vsakdo sodi, ker pet izpraznjenih bokalov pred nami stoji." Ves zbegan Kanalček spet enmalo svoje dušne moči zbere , si en parkrat na vsaki strani v lase seže in jame jecljati: „ Veste kaj, gospoda, veste kaj, to bi bilo pa vendar preveč, da bi vam vse to jez plačal, potlej bi me pa še za norca imeli; vsak pravičen, — vsak pravičen človek bo to dopustil, da to ne gre, da to ne gre, če France tudi svojih obljubljenih pet ne plača." — wTo je pa spet res!" — smo mu mahoma vsi potrdili. „Bog obvari — odgovori France — „da bi jez ne bil mož beseda. — Turibius! Turibius! Ala napolnite! — tudi sem danes tako dobre volje, da bi vam ne le Rostbeefovo vino in kalibrados, temuč tudi pravih rostbeefov, beefsteakov, krač, gnjat, milares in lancas rad do sitega nakupil, ko bi bilo pri ^pijanem srakoperju" kaj dobiti. Čudežev, kakor sem rekel, ne znam delati, da bi vam fižol v kavijar, česen pa v strakin spremenil, zatoraj ostanimo, ako Vam je drago, pri naši domači narodni jedi, ker že boljega ni. Pite pa, kolikor se vsakemu ljubi, ker danes sem dobil od svoje tete petdesetaka, kar se mi leto in dan komaj enkrat primeri. (Dal. prih.) 274 353 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zarnik. III. Čudni možje. (Dalje.) Lim pričue brati pismo, ki ga je France Modros svoji (cti pisal: ,5Predraga teta! Dobro me poznate in veste, da Vas nerad nadlegujem, ker moja navada ni nikoli beračiti. Prvo pismo se je menda zgubilo, ker ni bilo nobenega odgovora, to raj zdaj morda zadnjikrat za pero primem z roko, ki mraza trepeče. Oh teta, ki se lepo vsako jutro doma ajdovih žgancov najeste, si ne morete misliti, kako je to hudo, celih 14 dni zaporedoma ob starem trdem komisu živeti! Pa, žalibog! zdaj še tega ni več! Vi se doma za pečjo lepo celi dan grejete, jez pa zunaj mesta pod kozolcom spim, ko najhuja burja brije in pest debele snežinke mede. Za obleko imam star soldašk plajšč pa stare soldaške višnjeve hlače — nikamor dalječ ne morem, ker sem bos. — Pozdravljam vse — roka mi je skoraj zmrznila — ne morem več naprej; teta pomagajte svojemu nesrečnemu Francetu, če hočete, da ga bote še kadaj na tem svetu vidili. Z Bogom! Vas nesrečni France.tt Vsi se krohotamo in France poda zdaj Limu odgovor, ki mu ga je mlajši brat pisal. Lim prične: „Ljubi France!! Predsinočnem srno bili ravno vsi okoli peči zbrani, ko mežnar tvoje pismo prinese. Jez ga odpe-čatim in berem — oh! ti revež, kakošne kaplje so se začele teti v očeh utrinjati, potem so se ihtiti in nazadnje na ves glas jokati začeli. Oh revež — so rekli — kaj vendar trpi! zdajle tak sneg gre, mi se pa lepo fletno okoli peči grejemo, njega, reveža, pa kakor najzadnjega berača pod kozolcom mraz tare! Oh za Božjo voljo, to je hudo, to je hudo! Med tem, ko so teta tako zdihovali, so oče godrnjali, da kar oni vejo in se spomnijo, ni nikjer drugod kozolcov kot na Kranjskem in na spodnjem Štajarskem. — Pa komaj teta to zaslišijo, se na ves glas zaderejo: Molči! tebi neusmiljencu bi lahko lastni sin na sredi ceste zmrznil; trdosrčncž „nagravženu! Magari, če imam zadnjo kikljo prodati; al to pa rečem, v soldaških haljah pa naš Francet ne bo po tako velikem mestu okoli hodil! itd. so celi večer čez polnoči se kregali. — Drugo jutro so svojo skrinjo odprli in bankovec za 50 gold. meni dali, naj ti precej precej odpišem in ti ga pošljem, da ne boš več pod kozolcom spal. Zatoraj tetno željo precej spolnem in te tudi prav lepo pozdravljam, kakor mi vsi drugi. Tvoj zvesti brat Urh.u V Litii....... Zivio France Modros! živio France Modros! smo vpili in resni Turibius se je sam smehljal pa bokal za bokalom donašal. Bili smo, akoravno le pri fižolu s česnom, še čez polnoči prav zidane volje! Leto in dan je preteklo; marsikaj se je pripetilo, sta-rinci so odšli, novinci so došli, svoje stanovanje sem spremenil in se iz dolge, nizke hiše bliže mesta naselil in tudi ^pijanega srakoperja" sem pozabil, ker med letom sem le malokterikrat zadel na pajdaše od večera na mrtvih duš dan. Zamišljenega Franceta sem komaj vsak mesec enkrat srečal in vedno je bil bolj čuden; včasih je bil elegant od vrha do tal, kakor naj prvi dunajski gizdalin, včasih pa spet tako umazan, kakor sam pijan srakoper; enkrat je imel svojo na hrbtu strgano suknjo celo s dratom vkupaj staknjeno. Čudili smo se le, da je filozofiški Špencir nenadoma začel bele hlače nositi in to tudi v hudi trdi zimi — on, ki je bil vedno ves črn od vrata do nog, — on, ki je bil sovražnik vse bele obleke, je naenkrat v hlačah, kakor sneg belih žalostno na vseučiliščnem pragu stal. Po-praševali smo ga od konca, kaj da vendar pomeni, da je on svoje načelo popustil in ga ne le s srajco, temuč z belimi hlačami oskrunil? Pa z glavo je kimal, nikoli ni besedice črhnil in kakor senca okoli taval. Čedalje bolj žalosten je postajal; ni ga bilo mogoče več pripraviti „zdi-hujoče, srce vroče" po čez peti in nas radovati. Šla je občna govorica , da bodo nesrečnega Tilna bele hlače pod zemljo spravile. Al kako je on bele s črnimi spremenil, nismo mogli iz njega spraviti. Bilo je proti večeru novega leta, ko srečam spet Limu, ki je čez „Glacis" poskakovaje veselo žvižgal in si, ne vem, ali od mraza ali veselja roke ribal. Brez pozdrava me za škric prime in reče: „Alo z menoj k ^pijanemu srakoperjuu: nocoj bom likof plačal , ker sem pred nekoliko dnevi prvi rigorozum iz zdravoslovja naredil in iz anatomije posebno izvrstno; profesor mi je kar migal, ko je moje košenjake zagledal. Pride tje tudi Špencir, Suka in Kanalček". „Kje pa je Modros ?u — ga vprašam. „Je že več, kakor tri mesce, kar je zginil; kam, nihče ne ve; okolišine ti bi že belohlačni Tiln bolj natanko razložil." Brez besedovanja ga za podpazduho primem in korakala sva spet še več kot čez leto in dan po znani poti proti ^pijanemu sra-koperju". Vse je bilo še pri starem; soba, tema, lojeva sveča, Turibius in lepo pitani, rudeči krčmar. Suka naji je že čakal in na Limovi račun dobro pivo srkal in pripove- doval, da ga je pri zadnjem dušku misel prešinila, kako bi se dali na civilizatorno vižo vsi berači na Slovenskem preskrbeti. „Mislim, bolje kakor rostbeefovo vino bi bilo — prične Suka — da bi se vsak posten Slovenec, posebno kmeto-vavec na „Prešo", „Tagespošto" in ,?Triesterco" naročil in v prebrane liste ne sala in klobas zavijal kakor dozdaj, ampak list za listom lepo varčno na kup spravljal; v spomladi bi pa s tem polje pognojil. Po svojih kombinacijah sem prepričan , da bi tam, kamor bi plodivne kore-spondencije iz Ljubljane nastlal, gotovo stotero in stote-roklasna pšenica začela poganjati in tako bi mi našo kamnitim Krajno v Banat spremenili in naravno vsem ljudem z živežem zadostili. Trdna misel me navdaja, da te korespon-dencije bi bile bolje za naše polje, kot gips in guano , in blato Nilovo za Egipt." Lim se krohota in odgovori: „Veš kaj, ljubi Suka, to bi bil vendar enmalo preveč radikalen pripomoček!" »Zakaj ?« „Ker zdaj na pol dohtar zdravoslovja vem iz kemije, da bi bili od te pšenice vsi berači naglo preskrbljeni, ker bi mahoma vsi počepali! Potem te pa pred „krvavo rihto" kakor zavdajavca pokličejo." Suka glavo pobesi , in previdivši, da ni s to miseljo telegrafa znajdel, pokliče Turibiusa in si da spet poliček za Limov likof napolniti. Ko se vsedeva, se vrata tiho odprejo iu bledi, nesrečni Spencir se bolj duhu kakor mesenemu bitju podoben v belih hlačah približa. „Dober večer", ki nam ga je vošil, je tako hripavo zgovoril, da smo ga komaj, komaj razumeli. Meni nasproti se vsede nesrečni slovenski Diogen in vstrašim se, ko ga bolj natanko v obraz pogledam; tako je bil spremenjen. Ni se več dosti razločeval od Limovih ljubljeucov, ker na samih kosteh mu je visela bleda koža brez mesa in krvi, oči so mu osteklenele. Nehote za-kliknem: „Za božjo voljo, Tiln, kaj ti je pa, da tako hiraš in da te taka tuga obdaja?" „Bele hlače! bele hlače!" — zdihuje in težko razumljivo mrmra. V srce se mi je revež smilil, in ko bi bil imel kako črnilo, magari saje pri roki, mu bi jih bil precej pobarval in mu ta strašen kamen od srca odvalil, pa še raje bi bil zvedil, kakošne strašne skrivnosti zgodovino belih hlač pokrivajo, ker to gotovo ni bilo samo ob sebi. „Tiln, zdaj, kj si si s prvim požerkom enmalo tužno srce olajšal — pravi Lim — nam pa povej enkrat storijo svojih hlač; kaj jo boš tako skrival!" „Zakaj pa ne? danes sem vesel, ljubi Lim, da si ti težki prvi rigorozum tako izvrstno prestal; ljubi Lim, ti si blaga, skoz in skoz poštena duša; res, da se včasih en malo norca podelaš ali v potrebah si bil za me angeljvarh, al France!! France!! Dolgo, dolgo je že, kar niso žarki veselja na me posijali, danes hočem pa enkrat zavoljo tebe spet prav vesel biti. Se sem preslab, da bi začel nesrečno prigodbo svojih hlač, si moram enmalo oddahniti. Povej toraj ti popred, kako smo lani ob velikih vakancah popot-vali in potem bom jez nadaljeval do tega časa, kar je France zginil". „Dobro! kakor vam je všeč", pravi Lim in prične pripovedovati. (Kon. prih.) 354 367 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zarnik. III. Čudni možje. (Dalje.) Konec pretečenega julija, pripoveduje na pol dohtar gospod Lim, pravi France: Veste kaj, ljubi moji, jez ob velikih vakancah nikdar v svojem življenju doma za pečjo ne čepim, temuč zmiraj na to ali na to plat udarim, da se enmalo po širokem svetu ogledam. Povsod sem že bil, na Gorenskem in Dolenskem, na ,?A-roškem" in tudi na zgornjem z obilnimi krofi obdarovanem Štajarskem , tudi med brate Hrvate sem že sel pogledat, le zgornje Avstrije in Solnograda še nisem vidil; tje me letos fantazija vleče, tu je sredotočje mojih naklepov za letošnjo dvamesečno vojsko. Zavrtil se je od veselja na peti in začel po znanem G6-theovem: wKennst du das Land" itd. Poznaš ti le deželo, Kjer stoje samostani nepopaceni? Kjer so čebri namest z repo kislo S cekini do vrha ti natlačeni? Vse bi bilo dobro, mu zavrnem jez, nadaljuje Lim, samo do kdaj bomo še le popotne liste iz Kranjskega dobili, če se zdaj le za-nje oglasimo, ker brez tega nas precej drugi dan zaprejo; saj veste, kako gre to natauko. Godilo se je to v najlepšem cvetju Bachove sisteme. To je pa moja skrb — se prekanjeno Modros na-smehlja — za popoten list naj vzame vsak eno krtačo in škatlico „biksa", kar se v en škric Bukoje spravi; v dru-zega pa prideta dva predsrajčnika in pa dva para lepo po-belenih oslovskih ušes, ali kakor Nemec pravi „Vatermor-derjev"; sicer pa nobene bisage ali preramnice! Ce se mesta ali veči vasi bližamo , ali pa da v solnčnih žarkih daljno znano lesketanje zapazimo, ki žandarske turničke na-znanujc, se hitro enmalo podrgnemo , in akoravno trezni in lačni, se moramo krohotati, burke uganjati, kakor da bi bili študentje iz bližnje vasi na sprehoda. Na to vižo sem jo jez zmiraj zvozil in mislim, da me tudi zdaj ne bo goljufalo. Pravo! pravo! — smo mu vsi trije klicali; ta je pa spet premodra! Segli smo si v roke in čez tri dni Beču hrbet obrnemo in marširamo poleg Donave proti gornji Avstrii, kakor Nestrov-ovi Leim, Zvvirn in Knieriem v Lumpaciva-gabundusu popevaje: „W~ir wollen in die Welt marschiren. Umi unser Gliick probiren"! Preobširno bi bilo, ako bi hotel tu vse dogodke in pri— petleje opisati, ki so jih, kakor je Lim čez celo uro razkladal , doživeli. Na priliko: Kako je bil France zmiraj zviti vodja, kterega ni nobena zadrega iz konteksta spravila, ki je bil kmali bogoslovec, kmali filozof ali tndi mereč, kakor je naneslo. V kratkem povzamem iz Limovega popisa, da so se vseh lepot zgornje Avstrije in Solnograda nagledali , brez krajcarja zmiraj dobro jedli in pili in veseli in zdravi konec septembra spet na Dunaj primarširali, čeravno je imel vsak le svojo krtačo za popotni list. Ko je Lim končal, se proti Tilnu z besedami obrne: Kakor vidim, je pivo melanholiške oblake razpodilo, ki so ti tužuo srce obdajali, čez tri mesce si se nocoj prvikrat otajal, toraj, kakor si obljubil, povej nam žalostno storijo svojih hlač." Spencir enmalo pohrka in potem s tihim glasom prične: Tri mesce je tega, bilo je, ne bom nikoli pozabil, 3. oktobra ob enajstih dopoldne, ko sem se v lepih novih črnih hlačah po „glacis" sprehajal, ktere si vsako leto ob tem času omislim, ker takrat za prvi semester Knafelnovo štipendijo potegnem. Bilo je mrzlotno , sever je hudo pihal in jez sem se mu v svojih toplih hlačah ironično smehljal, ko se mi naenkrat France Modros pridruži, in me prijazno na ramo potrka. Imel je še vedno tiste bele hlače iz ru-sovskega platna, v kterih je ob vakancah popotoval in v kterih — pravičnemu Bogu bodi potoženo — jez zdaj pre-zebujem. Sever ga je tako stresaval, da se mi je v srce smilil. Prav prilizljivo me pod pazduho prime in mi s sladkim glasom reče: »Veš kaj, Tihi: ali bi prevzel lekcijo, ki je prav kakor nalašč za te ustvarjena; dozdaj, vem, se nisi nikoli s to robo pečal, pa mislim, da bi ne bilo slabo, ako bi ti vsak mesec kakih 20 goldinarjev brez truda v žep vtaknil. Lekcija je bila meni ponudena, pa nisem takemu predmetu kos, ker tem zahtevam le tvoja temeljita učenost v modroslovju zadostiti more. Ali bi jo ti hotel prevzeti?'4 Vesel, da mi je glasu primanjkovalo, mu odgovorim: „Pomagaj mi, pomagaj France, ti bom celo življenje hvaležen; kje in kaj pa je to?" „To je pri mlademu bogatemu baronu T., ki bi se rad po dovršenem pravdoslovju enmalo v okrožji filozofije ogledal, vse stare in nove sisteme od Platona in Aristotela počemši do Hegelna in Schellinga bi mu mogel trikrat na teden razkladati, uro po dva goldinarja". „To je prav kakor nalašč za me" radosten zakliknem. „Danes popoldne se moram pri baronu oglasiti, pa, ljubi Tiln, kakor sam previdiš, v špehastih belih hlačah ne morem tje iti, drugih pa nimam." „Ravno danes so te-le moje nove — mu vesel govor prestrižem — saj lahko precej do juter menjava". „Bodi no, bodi no tako dober!" Brez obotavljanja greva v moje stanovanje, kjer me- njava in moje črne so bile Francetu še bolj prav kot meni. Pri odhodu me še za francozko slovnico prosi, da bi mu jo za pol leta posodil, ker se je spet za francozki jezik na vseučilišču vpisal. Tudi to mu z veseljem podam in mu najsrečueji uspeh vošim. — Celo noč premišljevaje, kam bom s toliko denarji, komaj druzega dne pričakujem, da bi zvedil, kaj in kako. Ob desetih, kakor sva se zmenila, ga grem na „glacis" čakat. Čakam, čakam, enajst je že preč, skoz bele hlače je neusmiljeno veter pihal — al Franceta le ni! Skrbeti me začne, čudne misli me navdajajo. Polti vanajsta odbije, ko zaslišim za seboj znaui Kanalčkov glas: „Za božjo voljo, kam je pa, Tiln, to zapisati, da imaš ti danes bele hlače!" wSaj niso moje, so Modrosove, kterega že poldrugo uro pričakujem." „Ha, ha, se Kanalček zasmeja — France se je danes zjutraj na Ogrsko proti Požuuu odpeljal". Kakor strela iz jasnega me ta odgovor zadene, vsi udje mi otrpnejo in kar v enomer v Kanalčka strmim. „Res, res — povzame Kanalček — danes zjutraj sem imel na kolodvoru ob pol sedmih opraviti in zagledam Franceta pripravljenega za odhod. Pove mi, da gre na Ogrsko v imenitno službo. Spijeva skupaj en bokal vina in dva goldinarja mu dam za popotnico, ker je bil popolnoma suh"« „To, ljubi moji" — zdihne nesrečni Tiln — „je storija mojih hlač." „Zakaj si pa nisi potem družin omislil?" — ga jez vprašam. „Ker je zoper moje načelo pri rokodelcih dolgove delati, da bi me potlej za zajtrk nadlegovat hodili" — ponosno odgovori. — »Bog te žm> dragi Lim" — nadaljuje Tiln — „tako poštenih duš je malo na svetu kakor si ti; da je France taki goljuf, tega bi si ne bil v najpredrzneji fantazii misliti mogel; to me v srcu peče, temveč, ker sva domorodca". wPočasi, počasi, Tiln" — zavpije Lim — „ne tako hitro človeka obsoditi! Res, storija tvojih belih hlač je enmalo čudna, pa to ti povem, da jez Franceta že več kot deset let poznam in vem, Bog ve kolikokrat je kakošno nepošteno na videz stuhtal, kar se je pa potem vse lepo razvozljalo in poravnalo. Kakor ga vsi poznate, on strašno rad burke vganja in vsakega rad, če je priložnost, čez klanec potegne; al nepošten pa ni bil nikoli, posebno proti svojim domorodeom ne, ktere z dušo in telesom pri vsaki priliki brani. Tiln, Tiln! spomni se na vakance! ti bi bil trdo oral, ko bi Franceta ne bilo; mislim, da nisi pozabil, kako si se na čudno vižo zmotil in o polnoči v postijo tiste gospe zašel! Jez vem . da je bil France zadnji čas velik revež, nič ni zaslužil, — Bog ve, kako si je s tvojimi hlačami pomagal, kar ti bo, kolikor ga jez poznam, desetkrat povrnil." „Res je to, res je to, Lim — se oglasi berače preganjajoči Suka, ki je cele dve uri molčal, le vrček k ustam nastavljal in si s „pravo svinjino" novo žejo delal — „tr-čimo enkrat na njegovo zdravje! Kolikrat uam je veselje napravil! Skoda, da ga ni nocoj med nami, sam Bog ve. med kakošne cigane je revež zašel — toraj Bog ga živi! Bog ga živi! trčijo skupaj in tudi Tiln, čeravno se ni s sedeža vzdignil. (Kon. prih.) 368 376 Originali iz domačega življenja. Spisal Valentin Zamik. III. Čudni možje. (Konec.) „Bog Vas živi vse skupaj! posebno pa tebe, na pol podohtarjeni Lira; Bog Vas živi fantje!" Vsi se obrnemo in zagledamo, kar vsak bravec lahko vgaue — Franceta pri vratih. Poprej je bil čisto obrit, ker je bilo včasih treba bogoslovca predstavljati, al zdaj je bil zaraščen kakor medved, in ko bližje stopi, zapazim, da ni imel več suknje na hrbtu z dratom zvezane, temveč se je odlikoval v opravi po najnovejši šegi. Vsi ga obsujemo in mu veseli roke stiskamo. „Turibius, bokale napolniti!" — vpije od radosti Lim. „OdIoži, France, in tu k meni se vscdi in povej nam, kaj in kako? kje si vendar okoli po svetu hodil?4' Ko France prvi vrček na en dušek sprazne, iz žepa eno pest milares potegne in nam jih podari, potem pa prične: „Ko smo se s popotvanja vrnili, fantje, je meni presneto slabo šlo, bil sem popolnoma suh: lekcije uobene, Knafel je komaj „pijanemu srakoperju" zadostil, teta se je tudi uprla in ni bilo več duha ne sluha od nje. Druzega oktobra ves obupan znanega prepeličarja srečam , ki me vpraša, če znam francozko in na glasovir igrati. Brez po-miselka se možko odrežem, da če se pripravim, sem vsakemu virtuozu kos. Ponudil mi je potem, če bi hotel iti za dva aH tri mesce na Ogersko k baronu T. osem ur od Požuna sedašnjega odgojitclja nadomestovati, da spet okreva, ker je za legarjem hudo zbolel. Imel bi trem paglovcom prvine francozke slovnice, pisarijo in številstva v glavo vbijati in jih na glasoviru izuriti. Ker bi bilo le za malo časa, bi imel še enkrat toliko plače na mesec, kakor stalni odgojitelj, namreč: 120 goldinarjev, popotnino sem ter tje, sicer drugo pa kakor po navadi svobodno, s pogodbo, da že saj pojutršnjem odrinem. Obljubim, v roke si seževa in prepeličar precej baronu odpiše, kakošnega Francoza in virtuoza mu je dobil. — Vi se smejate, pa star pregovor pravi, da sila kola lomi, in da čez sedem let vse prav pride. Ko sem bil še v ljubljanskem Alojze viša, sem se naučil francozki brati in prvo stran Telemaka iz glave, kar sem pa že vse zdavuej pozabil; potem pa na glasoviru nekoliko brenkati. Drugo opravo sem imel, le hlač mi je manjkalo; toraj je bila moja naj veča naloga te s francozko slovnico vred na kakoršen trnek si bodi ujeti. Nehote mi Tihi na misel pride, ki ima vse to v najlepšem stanu. Da mi črnih hlač že zavoljo svojega principa dobrovoljno ne posodi, sem si bil že naprej uvest, da mu niso ravno neobhodno potrebne, sem iz tega sklenil, ker se po celi dan v knjigarni greje in lekcijonaril nikoli v svojem življenju ni. Toraj ajd nad njega, in res ste si obe mreni ujele, — na kakošno vižo, vem, vam je že sam povedal. Ko se s hlaponom odpeljem, me je na čudne viže začelo skrbeti, kako bom fraucozčini in glasovirju zadostil« ker oboje je bilo za me skoraj sanskrit. Pa prekrasna misel me prešine in kmalo je bil naklep načinjen. Rekel bom, da knjige vse razumem, govor mi pa ne gre od rok, ker sem se le bolj s francozkim jezikom v jezikoslovnem obziru pečal in tudi mi je premalo časa za to ostalo , ker sem se skoraj vedno z glasovirjem vkvarjal. Da se pa v muzikalni zadevi ne vrežem ali blamiram, se bom pa raje precej ureza!. Vzamem britev iz žepa in se na dva prsta levice skoraj do kosti urežem. Pekleusko me je sklelo, pa se kmalo dobro obvežem. K večemu, sem si mislil, če sem do Božiča doli, in dotistihmal bo vendar lahko levica obvezana in tako sem tudi glasovirske pošasti rešen. Zdaj pa francozko slovnico v roko, in neprenehoma sem se do Požuna tako skoz nos napenjal, da sem skoraj nahod dobil. Drugi dan opoldne se že v gradu barona in baroneši predstavljam, ktera je bila posebno lepa, prijazna in na prvi videz dama polna takta. Kakor sem pričakoval, me precej po francozko nagovori, kar pa jez s tem pobijem, da sem se le temeljito s slovnico in slovstvom, z zlo-bodraujein pa nikdar pečal in da moj pravi element je glasovir, kterega se pa žalibog saj toliko časa ne smem dotakniti, predeu se mi rane na levici ne zacelijo, ktere sem si danes neusmiljeno potolkel, ko iz vagona stopim in padem. Zlo me pomiluje in me tolaži, da bo v štirih tednih gotovo vse zaceljeno, dotistihmal bo pa ona muzikalne lekcije prevzela. Vse je bilo za moje zadovoljstvo vredjeuo, paglovci so bili majhni in me radi ubogali; zvečer sem se sam lekcije naučil, drugi dan jim jo pa v glavo vbijal in se tako močno skoz nos napihoval, da sem nazadnje sam sebi vrjel, da sem Francoz. Vse je bilo dobro, ali le roka, roka se je meni v grozo neznano hitro celila vsled nekega mazila, s kterim me je baroneša sama mazala, in na vseh Svetih dan sem bil spet popolnoma zdrav. Se enkrat se ne bom vrezal, spahoval si je tudi ne bom, — toraj, sem si mislil, zdaj je čas, da predrzno po navadni ilegmatičnosti nevarnost v obraz pogledam. Res se je na omenjeni praznik popoldne velika drušina pri nas zbrala, bil je poln salon starih gospej in mladih, nježnih gospodičiu. \a enkrat zapazim šeptanje in mahoma se ves mladi krasni »pol okoli mene zbere in me za Božjo voljo prosi, naj kaj zaigram, ker so slišale, kakošen virtuoz da sem. Se ve, da se branim še vse drugače kot hudič križa, — al nadlegovanja ni konca ne kraja; zgovarjam se, da le stare reči znam, ker v Beču brez glasovirja se nisem mogel dalje izurjati. Al vse je bilo zastonj! Ker vidim , da so vse moje besede bob v steno , se vsedem k glasoviru in sebi zakličem: alo, France, zdaj pa le ko-rajžo in šnajt, bodi stari praktikus in flegmatikus! Vse družtvo „pravo" kliče, me obleže in se skoraj sopsti ne upa, da bi se nobeden mojih angeljskih glasov ne zgubil! Mirno pričnem par starih viž, ki jih je že Metuzalem znal; ko eno končam, začnem drugo, in potem spet prvo in tako naprej v kolobaric, kakor mi je enkrat normalni učitelj v Ljubljani na uho trobil: v Štiri klince gori, Štiri klince doli. in pa: Martin v Zagreb, Martin iz Zagreba. Vse vtihne in strmi, baroneša, pravi angeljček za me, spet spregovori: „Ali vam nisem pravila, da gospoda M. še roka boli, da mu mir dajte, — lek, lek, lek — prav je, prav je, da vam je tako šalo naredil44. — In tako sem bil rešen. — Mrtvaški pot sem si s čela brisal in se pohlevno v en kot stisnil. Pozneje tudi je ona polna takta otroke zmiraj sama na glasoviru urila in meni nikdar ne besedice rekla. Božič pride, stalni odgojitelj se je popolnoma ozdravil, jez sem se priporočil in za tri mesce 360 gld. potegnil in še povrh za sv. Miklavža srebrno žepno uro dobil — in tako je zlata praktika obveljala. Zapraviti nisem mogel kebra , ker sem tako samotno živel, kakor egiptovski pu-ščavniki iz tretjega stoletja. Ko je France končal, se nismo mogli njegovi preka-ujenosti dosti načuditi, še Tiln za vrček prime in s Francetom trči, rekoč: Bog te živi! kaj ne, juter bom že v svojih hlačah!? Bili smo veseli, da še ne kmalo tako, dolgo čez polnoči skupaj; Lim in France sta se skušala, kdo bo več plačal. Spet je leto minulo. Lim je popolnoma dohtar postal in prvi od družbe Dunaju za zmiraj hrbet pokazal. Za njim debelega, svitlega krčmarja od „pijanega srakopcrja" mrt-voud zadene in tako je starodavna historiška krčmica nehala. Turibius se je nazaj v Hamburg podal skrbet, da klavna rodovina Skoggs-ov ne pomerje. Tudi modroslovni Spencir se je naveličal načelo slovenske filozofije iskati in se je na Hrvaškem za gimnazi-jalnega učitelja naselil, kjer zdaj pri pičli plači principa išče, po kterem bi saj vselej iz lajbčevega žepa, kadar va-nj seže, en bankovček za 10 kebrov potegnil. Suka se je pa v domačijo spravil, kjer je v nekem „pecirkutt Mizo Ljubljane c. kr. politišk uradnik in berače na vse pretege neusmiljeno preganja in zapira. Pravijo, da ga vsak že eno uro deleč, kakor turško kugo, zavoha in se mu gotovo, magari ko bi ob sedmih bergljah hodil, ogne. Dohtar Lim je v prijaznem hrvaškem mestu blizo Zagreba, kjer veliko ljudi ozdravi in lepe krajcarje služi. Da mu jih tudi precej pomerje, mi ni treba dostavljati, in da jih, če je le moč, strastno po stari navadi strančira. Njegove sanje so še zmiraj tiste, namreč: da bo on na prihodnji zdravoslovski fakulti na jugoslovanskem vseučilišču v Zagrebu gotovo profesor anatomije postal. Vsakdo bo pa radoveden vprašal, kaj je vendar pre-kaujeni in praktični France Modros postal. Kakor po navadi je spet enkrat zginil, al nazaj ga ni bilo več; kaj, kako in kam , ni nihče vedil. Ko letos enkrat Lima ob-iščem, mi pove, da je France nazadnje z vso svojo praktičnostjo rudeče hlače obul in se med papeževe vojake vpisal. Potem mu je enkrat poznej iz Napulja pisal kakor lajtnant v Tur-ovi diviziji Garibaldi-ove armade. Zdajv pa vsaki dan pričakujem , nadaljuje Lim , da mi bo iz Črne gore pisal , ker se mi vse tako dozdeva , da se je podal zdaj tje, kamor ga je vedno njegovo slovansko srce vleklo. Dolžan sem še povedati, kaj je prestavni in vse časti vredni trgovec gosp. Emanuel Kanalček — s kterimi priimki ga France nikoli ni pozabil nagovoriti — postal. Bil je on gotovo prav sposoben knjigovodja, ker je imel 2000 gold. plače na leto, al stavil je on vso svojo srečo na bogato partijo, ki mu bo na noge pomagala. Ker težko bi ga bilo prepričati, da se more ktera deva njegovim žganim lasem zoperstavljati. Popraševali smo ga včasih, če bi ne imel volje kdaj se v Ljubljani samostojno naseliti, kakor veliko mladih trgovcov njegove mere. Pa imel je na to zmiraj ošabni odgovor pripravljen: Krajnsko je za-me gar- 377 jeva glava, kjer Ljubljana, kakor poglavitna uš kraljuje; moja firma mora enkrat po Hamburgu in Londonu na glasa biti!" [mel je posebni wfidac