472 Odlomek iz pisma. '
Odlomek iz pisma.
Matiji iJoTaKn,
Ah se spomniš kdaj lepega časa,
Ko sva sedela pred hramom sama,
Sicer različnih nazorov in čudi,
Ali prijatelja dobra oba.
Jaz sem ti pravil o svoji ljubezni.
Ti si se poleg glasno smijal.
Ko sem zaupal ti tragični konec,
Ki mi pomiril čustev je val.
Ali je lepn mladostna doba;
Tudi v nesreenih in burnih dneh !
Hiiro pozabi sleharne rane.
Hitro za jokom zaziblje jo smeh.
Zdaj je drugače, ljubi Matija,
Hrama ni več in vina ni več.
Tiste ljubezni se tudi ne zmišljam.
Ki si jo nekdaj razlagal goreč.
Nate samo sem spomin ohranil
In pa na čudno hladnost srca.
Ki si jo kazal, ko sem govoril
Vnet in razburjen — o sreči sveta.
Anton Medved,