Devica Resnica.  g
(Pripovedka.)
Kadar so Ijudj6 živeli še v zmotah in se bali groznih malikov ter jitn od strahii v dar klali mlad^niče in dčklice, prišla je na zeniljo devfca Resufca, da bi je učila in privedla na prave sreče pot. Grrnčče se je razlžgala njš be-seda in v preveličastnem svitu se bleščfla njš lepota, da človeško ok6 nij moglo zrčti naojo.    Ljudjč so si oči zakrivali, uščsa mašiii ter bežali od nj6.
Devfca Eesnica to videvši se povrne žalostna k svojej materi, ki je stanovala v palači samih demantov, da se je daleč lesketalo, ter ljudjč so k višku sfe zemlje gledali, kakor mi v daljne zvezde na sinjem ponočnem nebi. Ondu je ljudi tožfla svojej materi; kajti Kesnica je blagovolila o vsem, kar je dobrega na zemlji, in je zat6 menila, da niti človeštvo, najzvršgnejše dčlo stvarnikovo, ne more drugače misliti; a prevarila se je. Nij čudo, ako se je milo vzjokala. Mati jo tčši in reče: ,,drago dete moje, potrpi, ker Ijudjš nijso vsega sami krivi; njih inisli so jim vsadili jedini lažni proroki, a ti-sočletni običaji se dadž le polagoma iztrebiti; ali ti si jim hotela vzeti vse, kar se jim zdi najsvetčjše, in vrhu t«ga so drugi ščuli nevčdne in slšpe ljudi na tvoje besede, ker bi njih moč bila pri kraji, ako bi tvoji uauki razjasnili mrak človeškega pomisla. Ako hočeš pridovati človeku, tržba ti je storiti, da bode ioiel vero k tebi, in tudi hoditi v pisanem odčlu, kakor on, z njega jezikom govoriti, pripovedovati, čeniur je rad in vesel, ter njega obfčajem. se laskati iu slabostira ugajati."
Molč6 vstane devica Resnica ter otide v senčni gaj pod girokovejaa dre-vesa in s&ie poleg žuborečega stndenca, a tam se globoko zamisli. — Potlej vstane, vesela pokima z lepo zlatovlaso glavico iii stopi k svojej materi, go-vor&č: ,,hočem še iti nazaj mej Ijudi, a ne mej okamenfle starce, uego mej r&dostno, mehkosrčno mladino." Zdaj devica Resnica pokliče svojo sestro Živomislo, da bi jej storlla novo oblačilo ter natekdla vanje: veselja, ozbilja (resnobe), upa in tuge, naj bi se lesketalo od vseh šarot in človeka razve-seljevalo. Žarnooka sestra Živomisla se prime dela in mej delom razkazuje podobe, ki so na platnu rastle izpod uje ugibičnib prstov; a Resnica je verno poslušdla. Kadar je bilo vse gotovo, devtca Resnica odčne blešečče oblačilo, ki se je izpreminalo, kakor uebeska doga ^mavra), ter ogrne plašfi sinjega noba in zlate lase ov6n^a z disfemi. cveticanii,.:tei.'..polagoma z viaiiie-splava iia jnradno zemljo. "^filfl ixo\iui jsfmj j;|*O .mi* ai i/jidovv \$Aiht iio iitl «if :<j
ČudfLo se je vse krasnej obleki neznane tirjke in radovedno povpi^aše-1 všlo, kdo si je; a nihče nij poznal pregnane device Eesnice. Povsod so jo prijazno vzprijemali, kajti vsem je bila dobra, a posebno mladina je ? slast: poslušala njž med^uih besžd. Kamor je prisla, pripovedovala je o Vilah in Rojenioah, o Rusalkah in o zlatih jablanah, o Kraljeviči Markn, o Pedanj-i človšku in o Lakat-bradi. DeCki in deklice se je nijso mogii naslišati ter so pozabili jedi in pijače; a tudi mladeniči in ostaršli inožjš so je radi po-sluSali. Nikdor se nij smijal, kadar je zapazil, kam ona meri; vsak je nauk zasuknil sebi na dobro. V pripovčdkah so bila zlata zrna, ki so kali vzredila, veselo rastla in dobrod^jen plod ljudem dajala.                     Jtojf-   :   'Ui va-m   
Jos. Lavrič.