Ijist 4
V torek 9 i.. Iifstoparta
4848.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačilne se za celo leto v založnici v Ljubljani 1 gold., za pollcta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še 1/a gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
■I
Nekoliko trenutkov pri Jelacicu banu.
Pohod ljubleaca narodoviga Jelačiča-bana na čelu svoje zmagonosne hervaško-slavonske vojske proti Budapešti je pri sedajnih okoliši-nah tako imenitna dogodba, de so oči cele omikane Evrope na-njo obernjene. Scer so se vojske peljale samo v prid vladarskih rodovin, dostikrat tudi zavoljo osebnih nečimernost in še večkrat iz fanalisma vere. Takim za vsa-ciga ljudomila žalostnim vojskam se vojska bana primerjati ne sme. Enakopravnost vseh narodov, brez razločka v jeziku in pokolenji, je viteza našiga geslo (Walilspruch), on je junaški bojevavec za prirojene pravice austrijanskili, dozdaj vedno zatiranih slavjanskih plemen. Naj se le natoleva, naj se mu izde-vajo imena: hlapec reakcije in kamarile i. t. d. kakor se hočejo, nepristranimu je on vsigdar vitežki izpeljavcc žlahtne idee.
Upam bravcam tega lista vstreči, tiko jim na znanje dam, de se splohno spoštovanje ple-menitiga bana v naši domovini, kakor imamo očitne dokaze, tudi v sercu na Dunaju prebi-vajočih Slovencov glasno razlega. Veselilo bo gotovo drage rojake moje slišati, de so za blagor našiga naroda goreči možje v imenu rodoljubnih Slovencov svidimu banu Jelačiču češenje izkazali.
i 3. d. t. m. zjutri ob 9'/,, uri je nas več tukej živečih Slovencov, izmed njih gg. Dr. Miklošič in Dr. Dolenc šlo v glavne staniše v pohištvu Maksimiljanovim na Landstrasse k nj. eks. hervaškimu banu, ki nam je bil za ta čas pristop dopustiti blagovolil.
Ko smo vstopili v sobo, v kteri je bil, je stal pri kaminu, v kterim se jc ogen veselo otrinjal. Stopi nam do sred sobe prijazno nasproti, in g. Dr. Dolenc ga z naslednjimi besedami po priliki nagovori:
Bodi nam kot tu prebivajočim sinovam Slovenije dopušeno, V. E. v njenim imenu naše občudenje in našo zahvalo odkriti: Pravim ob-čudenje, ker je mož, ki se na čelo junaškiga in nadušeniga naroda postavi, pribojevati mu čez stoletja kratene pravice, slednimu nepristranimu občudenja vreden; zahvalo v imenu našiga naroda, ker smo prepričani, de imajo austrijanski Slavjani poglavitno od trudenja Vaše Eks. svoje političko prerojenje in tako postavljenje pričakovati, po kterim bodo zaino-gli ko enorodni poleg drugih narodov na narodni podslavi slobodo vživati in ljudsko omikanost doseči. To trudenje bo razbilo spone, v ktere so bili Slavjani toliko stoletij vkovani in začenja se za-nje novi blagonosni čas.
Ban, ki je ta nagovor z videznim dopa-dajenjem poslušal, je z svojo navadno prijaznostjo in vnetostjo, ktera je poroštvo, de so njegove besede iz serca prišle, takole odgovoril
„To kar mi Vi, gospodje moji, pripisujete, ni moja zasluga, je le naravni nagon, je dar božji, je vladanje božje previdnosti, ki mi jc že v detinstvu, bi djal, misel enakopravnosti vseh narodov dala. Nikdar nisim razumeti mo gel, de bi le enim narodam imel biti vtisnen na čelo pečat žlahtnosti in plemenitosti, nikoli razpoznati, de, bi en narod drugimu podložen eden gospodujoč, drugi služen biti mogel. Taka razmera podložnosti se vstavlja večnim vka-zam pameti. Tem veljavo zadobiti sim pripravljen svoje življenje zastaviti. Slavjani, izviren
evropejsk narod, so se dozdaj toliko vekov za hlapce imeli. In vendar so se narodi slav-janski ob času, ko so še drugi v nardivjiši
sirovosti od ropanja in plenenja živeli, z deli miru, z kmetijstvam in teržtvam pečali. Kako važno in imenitno je bilo teržtvo Slavjanov od severniga morja do Carigradu v nekdajnim času ? Zdaj se je zbudil velikan. Narpopred si še očesa dergne in zaspanimu detetu enak okoli pogleduje, ali, če Bog da, ta nebeška enkrat vžgana iskrica, ne bo več vgasnila. Slavjani so perva podstava austrijanskiga cesarstva, moramo složno kot bratje skupej potegniti; konec mojiga trudenja je edina, močna in slobodna Austrija. Ako ta konec še dosežen ni, se mora le to manj malopridnim podpiho-vavcam, kot boječnosti in lenobi dobrih ljudi pripisati.
Z veseljem, gospodje moji, vas tu vidim kot namestnike slavjanskiga rodu, kteri je z besedo in djanjem svoje sočulje do hervaško-slavjanskih bratov tako ljubeznivo razodel."
Na to je zaprosil g. Dr. Dolenc za dovoljenje N. E. vsakiga pričijočih predpostavili, in po prijatelskim govorenji je nam vsem podal in pritisnil roko nas imenoval svoje ljube rojake in odpustil z listo priserčnostjo, s ka-koršno je nas sprijel bil
Te blage misli spoštovaniga bana, kakor se iz tega govora pokažejo in trudenje njegovo za premago pravice naj bodo v posnemanja vredni izgled vsem rodoljubnim Slavjanam. Ni sicer slehernimi! dano, z dobro voljo tudi lako mogočne pomogleje, kakoršne Ban ima, zedi-nili, v dosegno žlahtniga in blagonosniga cilj in konca. Todc vsakter zamore kaj pripomoči, eni z besedo in drugi z djanjam in pisanjem, in ako vsak svojo dolžnost do domovine vestno izpolne, bo naša pravica terdno stala.
Naj nam tudi madjarski in nemški Slavja-nožerci še take zaderžke slavijajo, ako je volja naša stanovitno in sloga vseh slavjanskih bratov terdna, sc bodo na nji sovražni naklepi razbili in razsuli ko persi.
Na Dunaju 14. Li»top. 1848.
P. Kozler.
Svoboda in narodnost.
„Svoboda je višji od narodnosti! Svoboda je pervo vsih pozemskih bogastev, narodnost se ji more na vsako vižo vkloniti! Narodnost ni druziga, kot puhla sebičnost plemena, kakor hitro ni voljno, ljudski svobodi se v dar prinesti!" Te in druge enake votle besede beremo mnogokrat v nemških časopisih, katerim nič druziga mar ni, kot slavenski ži-velj v Austrii z veči .ali manj i razumnostjo, z veči ali manji kovarstvam naskakovati Imenovani izreki so poliliški šiboleti franko-brodskih korenjakov poslale, in Ltihner janari in Borošidi se ne sramujejo, te devize na svoje škite si pripenjati, de bi pot njih varstvam po mesarsko na slavenski narod sc zaganjali. In vunder niso une napete besede, klere ušesam brezmožganih demokratov tako neizrečeno lepo zvone, nič druziga kot goljufni sad laži in zvijač, katerih se protivniki prave ljudske svobode poslužijo, de bi z njim politiško nezrele bedake osleparili, kter se od nekterih trobežev nemškiga novinarstva za nos voditi puste.
Nihče vunder tega ne bo tajil, de je neomejena raba narodniga jezika v šolali in ura-
dih pervi pogoj narodniga življenja. Mi saj smo živo prepričani, de se mora občna veljava slavenskiga jezika za karakteristiško znamenje življenja slavenske narodnosti spoznati, naj že naši protivniki to živo prepričbo imenujejo, akor se jim zljubi, bodi si občni človeški o-mikanosti proteči narodni napuh, ali pa de v g. Boroševo besedo sežem, prazno „Nationa-itatsliebhaberei". V vsim njenim namazanim govorjenjem od bratinstva, svobode in enakosti se vunder morajo železnim razsodbam pameti vkloniti, in obstati, de so oni pod plajšam de-niokracie del (rolo) služabnikov absolutizma, del rabeljnov ljudske svobode prevzeli.
Ob času Meternihove vlade ni slavenska narodnost nobene veljave imela. Meternih je z kratko besedo izustil, de slavenskiga naroda v Austrii ne pozna — in nasledba tega je bila, de so bile slehernimu Slavenu, kter se ni ptu-jiga jezika, nemškiga madjarskiga al taljan-skiga naučil, vse nižji in višji časti, vsaka pot do višji stopnje v obertnije clo zaperta, in iregrajena; nasledba tega je bila, de se Slaven io zaveržena smet ni mogel vdeležiti omikanosti človeškiga roda, de mu jc nemogoče postalo, duha izobraziti in razjasniti, de je vedno v dušni tamoti in neumnosti živeti mogel.
Ali se morebiti kdo prederzne, izreči, de ni bilo lako? daj, naj se dvigne in s perstam pokaže na javno čast, naj pokaže na šc (ako nizko službo, h kateri je Slaven opravičen bil; naj pokaže na učiliše, v kterim bi se le eden iz miljonov Slavenov v Austrii bil višji obertno !ili literarno izobraženost pridobiti zamogel.
Zastonj prašam; naj brihtniši protivnik Slavenstva mora tu obmolkniti! Vi pa, ki naše irizadevanje, slavenski narodnosti popolno veljavo zadobiti, politiško muho ali „Liebhaberei" imenujete, in v vaši budalosti mislite, de se bomo z našim ljudstvam radostno v veliko morje nemške svobodnosti vlopili, kaj druziga hočete, ko novo podjarmenje, ko drugo sužnost našiga ljudstva? Prašam vas, tako imenovani demokrati! kaj bi vi k postavi rekli, ktera v svobodni, deinokratiški deržavi dana, bi se takole glasila: „Vsak deržavljan je svoboden; vsak razločik stanov je overžen, vsak deržavljan ima enake pravice do vsih javnih časti, vsakimu so učiliša za omikanost in višji dušno in telesno izobraženost odperte. Vunder ta postava le tiste deržavljane na Češkim in Moravskim (in na Slovenskim) zadeva, kteri znajo nemško govoriti; vsi Slaveni, t. j. veličanska večina ljudstva tih dobrot na nobeno vižo ne more deležna biti, ker nemško ne zna?
Naj nemški liberalizem (svobodomiselnost) še tako umetno puhle oblike (forme) in meglene izreke kuje, toliko je gotovo, de bi z raz i dam Češke in Moravske (in Slovenske) dežele v Nemčii ta barbarska in nevsmiljena postava prakliško veljavo zadobila. Naša dežela, z vsinii politiškimi in socialnimi nitkami enkrat na Nemčijo natvezana bi mogla gospodarstvo nemškiga jezika v šolah in očitnih službah terpeti: naša dežela bi bila v zavezi z preva-gljivim Nemstvam prisiljena, nemškimu jeziku ravno tako, če ne še hujši v vsih službnih in učilnih okrožjih gospodarstvo pustiti, kakor je bilo pod rajncim Meterniham, t. j. slavensko ljudstvo bi bilo zopet, in scer, kar še bolj človeka zdraži, pod zastavo svobode, demo-kracie, ko vboga smet, zaverženo.
Svoboda bi bila v resnici sramljivi, pre-
kletstva vredni dar za ljudstvo, ktero bi si jo moglo zžertvam narodniga jezika, t. j. narodnosti same, zadobili; to bi ravno toliko djalo, kot koga za takiga bedaleža deržati, de bi sam sebe vmoril, ker so mu obljubili, de bodo njegovo truplo z rožcami in venčiki svobode okinčano pokopali.
Ako bi mi, kteri ljudske pravice zagovarjamo, v razid naše domovine v Nemški privo-Ijili, bi nas naše ljudstvo z imenam »izdajavci" zaznamovalo in preklinjalo. Vunder takošne izdaje se od nas ni treba bati; mi hočemo, mi moramo vkljub vsim zlatosvitlim obljubam Ger-manomanov (Ultra-Nemcov) svete pravice našiga naroda zagovarjati, pod geslam: Narodnost je pervi pogoj življenja ljudske svobode!	(Slav. C. BI.)
Vradniki, zaspanci oj ste vi!
Bratje! Slovenstvo po domačih hribih ino dolinah prebiva, davno, davno že, ino se zdaj mogočnej vzdiguje ino na moč kliče. Bratje slovensko sonce vam sije, slovensko polje ino slovenske vode vas rede, ino čisti slovenski zraki vam vedle. Ali više ne čutite tega? Ali vam še zmirej zaspanci hodijo? Koga'čakate? ali, de se boste v drugo rodili, ino vas slovenske matere drugo z domačim jezikam navdale? Kaj pak vas na stare kopita veže? Ali je prali nemškutarskih pisarnic v vaših očeh? Stopite k slovenskim rekam, ino izmite jih. Ali so brezkončni protokoli starokopitne nemšku-tarske razvade ? — Zakolile jih, saj so dosti debeli, obesite jih v dimnike, de kužno moč zgubijo, ino pošlite jih v Frankobrod našim poslancam za koline, de se domače spiže poslužijo. —
Napeljite na čiste liste domačo slovensko besedo, devičico bistro ino čisto, de se bo veselo zprehajala ino domorodcain ganljivo pravice pridigovala ino pregrehe očitala.
Vradniki se bodo odgovarjali, mi se zdaj-nih postav deržimo, te pa nam nemško pisanje velevajo. Na to mi porečemo: „Lažniki oj ste vradniki vi." — Pokažite postavo, ktera to veleva, mi nobene take ne poznamo.
Bere se pa v 13. j§. opravilnih bukev za pravde (a. G. Ordnung) : „Vsak, kdor se pravda, ino njegovi pravdni oskerbniki morajo v svojih govorih jezik rabiti, kteri je v deželi navaden, ino vse preobširno, ponovljeno ino zdražljivo govorjenje opustiti." Bere se pa tudi v kaznovavnih sodnih bukvah perviga dela 298:
„Sprašovanimu je prosta volja, svoje odgovore sodnimu pisatelju na zapis povedati. Če se te pravice ne posluži, mora sodni vrad-nik, na vsako prašanje prejeti odgovor sodnimu pisarju tako na zapis povedati, de izpra-šovan vsako besedo dobro sliši, ino per tem se lastnih besed izprašovaniga poprijeti.
Vsaki odgovor, kakor hitro je zapisan, se mora izprašovaniinu brati z vprašanjem, če je tako prav zapisan, ali njemu samim, če želi, prebrati dati. Če popravo hoče, se more ta sicer v zapis staviti, kar je pa zapisano, se ne sme več prenarediti.
Bere se pak tudi v drugimu delu tistih bukev 346:
„Sprašovanimu je tudi prostovoljno, svoj odgovor sam na pismo povedali, kterikrat se odgovor od besede do besede zapisati mora. Če se te pravice ne derži, se mora dani odgovor vedno, kolikor jc mogoče, z njegovimi lastnimi besedami zapisati, ino njemu precej brati z vprašanjem: Če je tako prav zapisano? Če popravo želi, se mora tudi ta zapisati, brez de bi se kaj iz zapiska zbrisalo ali prc-naredilo."
Ino te postave so vodila za pisanje v pisarnicah ino tudi drugači bili ne more, kakor vsak lahko previdi, če slepe miši ne lovi.
J. Ž.
^Bratje Slovenci in Horvati!
Vi že znate, kar so Nemci v Frankfurtu v 2. in 3. odločili, namreč Austrijo v dva dela razdjati, v nemški in nenemški del; k nemškem delu pa ne dodavajo samo dežel, v kterih se nemški govori, ampak tudi en dober del slavjanske zemlje; Čehi, Moravci, Slezaki, Slovenci poprek in Iliri po lstriji bi morali za naprej vojski, brodarstvu in vsemu drugimu pri-pomagati, kar bi ravno za nje ojster bič bil.
De je vse to res, de nije prenapeto, se iz tega vidi, ker je nemška sredotočna vlada po-sebnoga komisara v Austrijo poslala, kteri ima na to gledati, da bi sc leta narcdba frankfurt-ska izpolnila.
Težko in žalostno je tedaj zdaj gledati v prihodne čase. Jeli se bo naš deržavni zbor tega deržal, ali bo po svoji glavi hodil? Oboje je za nas strašno; ako se on te naredbe deržati če, bomo prodani in raztergani, in si bič sami pletli; in kaj bo po časi z nami! Mislite, de bodo za res Slavjane v slavjanskem duhu izobražavali? kdo je toljko bedast, dc bi to verjel? In ponemčavanje bo se v drugim duhu kokcr dozdaj nameravalo. — Ako pa se naš derž. zbor onih nemških naredbah ne bo deržal, kaj bo tedaj? Očiten boj, ako nc bodo Nemci nehali; in de nebodo nehali, nam kaže poslanje gori rečenoga komisara. — Lehko bi kdo rekel: Austrija je zadosta močna; alj kdo bi verjel, dc bodo austrijanski Nemci v takem z nami deržali? V takem boju je moč auslr. močno slaba. —
Zato moramo to že zdaj na tanjko pre-vdarjati; vas Slovence bo najhujša zadela, vam je tedaj kcrvavo treba, da se z bratmi Hervati koljko je le mogoče in kak naj hitrej zje-dinite, ker ste za se preslabi; glodajte, de vas ne bo čez noč nepazlivosti podlezel vuk. Alj tudi vi Horvati premislite, de je za vas zjedi-njenje s Slovenci enako potrebno koker nam; premislite le, da nas jc čez en milion, in da pri vas turški brat Slav jan še ne zna, da je tudi naše kervi. Premislite slednič, da ako Slovenci k nemški deržavi pripadnejo, jadransko morje za Slavjane gre rakom žvižgat.
Zato trikrat: „Sloga od Boga, nesloga od zloga."	Jozipic M.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenske deiele.
I j j u b 1 j a n a. Razglas slovenskiga društva v Ljubljani. I'o 7. postav slov. družtva ima vsak ud pravico starejši časopise v posameznih zvezkih z družbine bravnice na dom jemati po redu, kakor seje za-nje oglasil proti temu, dc se mu bojo na njegove slrožke in njegovo poroštvo po tisti poti pošiljali, kakor jo je na znanje dal, in de jih po tistim času, ki sc mu bo med 8 dnemi in 4 tedni odločil zopet nazaj da. Oznani tedaj odbor tiste časnike, ki so v rabo udov v bravnici in za dom po imenova-niinu §. 7. pripravljeni z prislavkam, de se tudi nazajpošilanje zvezkov v bravnico na po-troške prejemajočiga uda godi, in de je za zdaj še bravnica in pisarnica družtva v pisar-nici kmetiške družbe v Salendrovih ulicah štev. 195.
Časopisi so:
Slovenija. Kmetijske in rokodelske novice. Celjske novine. Danica. Slavenski jug. Zora dalmatinska (dvojna). Serbske narodne novine. Serbske novine. Pražske noviny. Lipa slovanska. Slovačke nowini. Mora\vskc no-winy. Wčela. Kwčty. K\včty a plody. Ty-dennik. Tygodnik Cieszynski. Pozor. Habt Acht! Allgemeine slawische Zeitung. Slove-niens Blatt. Slavische Centralblatter.
V Ljubljani 18. Listpada 1848.
Odbor slovenskiga društva.
Kakor jc bilo že v pretečenim listu omenjeno, je krajnski pomnoženi stanovski odbor v seji 13. t. m. sklenil svitlimu cesarju pismo poslati, de deželni krajnski stanovi protestirajo zoper perve tri razdelke v frankobrodu stor-
jene nemške ustave, de naj cesar z ministri in z deržavnim zboram tem Austrii sovražnim naklepam v okom priti in zoperstaviti se jim blagovoli in zadnjič, de naj se austsijanski poslanci iz Frankobroda nazaj pokličejo, ker, ako bi tudi vsi Austrijanci enih misel bili, bi vendar Austrii škodljive odločbe vstaviti in zaderžati ne mogli, ker je njih število premajhno.
(K.) V doljnim Štajerji v marborški kresii narboljši duh vlada; vsi želijo od nemških Štajercov ločeni in z krajnskimi Slovenci in drugimi Jugoslavjani zedinjeni biti. Na meji narodni (jezika) se je že narodni občut tu in tam v sovražnih delih razodel in se gotovo še veči razpertije in čer t sčasama zgoditi vteg-nejo. Zato je ločenje neogibljivo potrebno. Štajarski stanovi so sicer nerazdeljivost štajerske zemlje sklenili, ali veste zakaj? Znano je, de imajo štajerski Slovenci skorej po primeri narveči dohodke (med 7 do 800,090 gold.) med vsemi deželami, ali ti pridejo samo mestu Gradcu in nemškim Šlajercani v del in korist: Slovenci (več ko l/3 vseh prebivavcov) so dozdaj le mali dobiček imeli, vidi se to v šolah in drugih napravah. Stanovi so bili pred nekimi leti stolico slovenskiga jezika v-stanovili, ali letna plača je bila le 400 gold. med tem ko se učeniki francozkiga in laškiga jezika z 800 gold, na leto plačujejo. Tudi so ustanovili iz svojih prihodkov, ki se gotovo močno iz slovenskih krajev stekajo, v Gradcu realno šolo; tu so bili vzeti z veliko plačo učitelji nemškiga, angležkiga in francozkiga jezika, ali na slovenšino še manj pa na ilirski ali kaki drugi slavjanski jezik se kar pomislilo ni. Ravno tako se godi z štipendiji za učence; redko kteriga Slovenec zaleze, ako ravno po primeri več Slovencov študira kot Nemcov. Iz vsega tega se vidi, de slavjanski Štajerci nemajo uzroka, se sklepov štajerskih nemških stanov deržati, marveč bolj jim kaže, dohodke, ki na slavjanski del pridejo si za se prihraniti, in rajši za Ljubljansko slovensko vseučilišč in druge narodne naprave oberniti. Dobro bi bilo, de bi kak iznajden mož vse dobičke skupej zložil, ki bi za Slovence izvirali, ako bi se skupej združili v eno deželo z enim opravništvam, de bi tudi Vemci sprevidili pravico Slovencov. —
V Marburgi je narodna straža dve ban-deri posvetiti dala, ena je bila slovenska z austrijanskimi trakovi, druga auslrijanska z slovenskimi trakmi.
Bitva pri Ormužu 8. listopada. Osmi den tega mesca bil je strašen za vse Dravo-Slavjane. Že od jutra rana cul se je grom topov doli po dravskim Scrdišu, ki je oznanil prihod okrutnih glavnih sovražnikov Slavjanskih, Madjarov, ki so bili čez Ormuž in Ptuj v Zagreb priti namenili. Ali vkanilo jih je! Od sedme do jednajste ure so vriskale kugle kot toča, so bučali topovi kot grom, vse vbogo ljudstvo izvan „nemškutarjev" je pobegnulo iz mesta. Ko je vidil sovražnik, de ga topovi dalje pustili niso, jc navalil v zapušene stanja (izvzemšinemškutarske), vse: kar je boljšega in lepšega bilo, poropal, in za sabo kot tolovaj odnesel... v školi, kjer so vojniki konak (kvartir) imeli, jc bilo vse skervarjeno, vrata sposekanc, in verlimu učitelju vse popleneno in pokvarjeno ; in tako se je godilo tudi pri več drugih hišah. Na Humu (Kulmberg) je bila Marica Masten 18 let stara vstreljena, kakor bi djal, za igračo. —Slavjani! domorodci! dobro presodite besede moje, in vsak bo spre-vidil, de so (po mojih mislih) ta boj izdajavci nemškutarski te okolice priskerbeli. Zakaj 1) sam sem na koncu bilve slišal, da je en izda-javec mešnik „lgnac Pirker od sv. Bolfenka na oštarii nemškUtarju Fidelisu šreineru govoril rekoč: ha-ha-ha, vrag hunevote, to jim je njegova prekleta (slovenska) zastava na tur-nu"; 2) pri nemškutarjih, kakor je sam Šrei-ner povedal, so Madjari vse plačali, kar so jedli in pili, pri domorodcih pak so ropali; 3) kako so Madjari mogli znali: kje stanujejo
vojniki; in kje so doinorodcov liiše? Domorodci! Vidili smo, de se Hervaška tako dolgo od sovražnikov (madjaronov) oslobodili ni mogla, dokler ni slavni Ban preki sud (Standrecht) razglasil — ako mi to dobimo —za jedno noč bodo vsi nemškutarji repe vmaknnli... Kar se vojske tiče madjarske, so bili veči del dobro-voljci.	Muršid.
štajerska dežela.
Gradec. Akademijsko kardelo se je za zdaj samo razšlo. Poglavar grof Vikenburgje vHolomuc poklican in njegova služba za zdaj kresijskimu glavarju Marketu izročena.
Hervaška in slavonska dežela.
*	Dne 28. Oktobra so Madjari streljali z topovi čez Donavo na mesto Vukovar; njim so pa tudi petervaradinski graničari s strelam odgovarjali. Nekej teli graničarjev je šlo čez Donavo, so zagrabli iznenada Madjare, ki so se koj v tek spustili. Mesto Vukovar ni druziga terpelo, kot strah, druga škoda mu ni storjena, samo strehe nekterih hiš so bile prestreljene. —
*	Novice iz brodske granice oznanijo, de so tam že popred malo volje imeli za narodni boj, zdaj pa, odkar je Nemec Rotil svoje izdajstvo dopernesel, pa so še bolj mlačni v rečeh, ki njilino narodnost in cesarja zadevajo. Ni jih tacih bab v celi slavonski granici, kol so tu! komej so jih napravili bili, de so kor-don proti Oseku nekoliko podpirali. Od barona Joviča, izdajavskiga komandanta Osečke terd-njave zvemo, de je znorel in de ga je Kazimir Batjani zvezaniga v Pešt odpeljati pustil.
*	Valaški Karansebeški regiment lepo napreduje. Te dni je pregnal Madjare iz Lugoša in Busberga in pri tem jim 5 topov odvzel. Madjari so se vmaknili v Veršec in Belo eer-kvo. Karansebeški regiment, združen z Ulani jih preganja pod velitelstvam obrista Bloinber-ga. — General Borger je na dan 22. Oktobra mesto Arad vdrugič bombardirati pustil. V Te-mišvaru se nam tudi dobro godi, vse oblasti so v roki vojaškiga velitelstva, ktero je osnovalo serbski narodni odbor z predsednikam g. serb. škofam Živkovcam, kateri se je že z poglavitnim odboram v Karlovcih združil. Vikši župan loronlalskc županije je vjet in ko pun-tar v Temišvar pripeljan bil. — Tudi v Sed-mograškim se narodovo oborožanje lepo izpol-nuje. Valahi in Naksonci so se pod velitelstvam generala Puchnerja združeni z vojaki še nek-terekrat srečno z Madjari bili in so iz veliko vasi orožje pobrali. Madjari se z drugim lo-lažili ne vedo, kot z narhujšimi divjostmi in grozovitnostmi. — Tako so nekimu 11. g. duhovniku roke odsekali z sekiro in potlej ga obesili. Tako dalječ je prišla v 19. stoletji madjarska divjost! —
*	Kakor ravno iz Karlovcov zvemo, je tam poglavitni odbor reorganiziran ali obnovljen. — Kakor hitro je prišlo uradno oznanilo v Karlovce, de seje Dunaj podal, je to g. patriarh Rajačič komandantu Petrovaradina Blagojeviču razodel in ga je pismeno zadni-krat opomnil, čisto in gladko povedati, ako je prijatel ali sovražnik Serbov in Cersarja? Nismo še odgovora zvedli. —
Madjari silijo vse Serbe brez razločka v tabor. Malo jih je všlo madjarskimu nasilju v Karlovce.
*	Na Karašu 28. Koz. Kakor je bilo pred pisano iz Pančove, de Temišvar, Arad in Karansebeški regiment z Serbi derže, se je popolnama poterdilo. Nekoliko oficirjev je šlo ne zdavnej tu mimo, ki so hotli patriarhu in vojvodu svojo službo ponuditi. U kratkim, če Hog da, bo celi Banat popolnama očišen od sovražnikov, katerih se že zdaj nihče ne boji. (Šerb. beogr. nov.)
Po celi Hervaški in Slavonski deželi je nagla ali kratka sodba zoper vse sovražnike domovine in cesarja razglašena. —
Medjumurje je prosto od Perčelovih trum, ki so mende odšle, de se z poglavitno Ko-šutovo vojsko združijo. General Todorovič je šel dne 12. t. 111. popoldne čez Dravo pri Varaždinu in druge trume na dravskim kor-donu in vojska Nužana pojde za njim.
Znani Madjaron Anton Jozipovič hodi mende po Bozni, poln Košutovih dnarjev, in podkupuje in vžiga Turke, de bi na Hervate vdarili.
Ceska dežela.
VPrago so prišli nekteri slavjanski gostje in sicer liusini g. kanonik Ivuziemsky in Bo-rysikevič, uda rusinske deputacie v Holomuc in pa gg. šaskevič in Luminski uda deržavniga zbora.
*	8. d. Listopada je prišla v Prago žena Košutova, ktera gre na Nemško. Misli se, dc se pobere koj nje mož za njo, in sicer z debelim dnaram, papir de bo pa Madjaram pustil.
Matica češka bo na svitlo dala: Jung-manna historio literature češke; Tomička lii-storio angležko in Tomka historio Pražkiga vseučiliša in pa g. Amerlinga malo enciklopo-dio, v izvirnim slavjanskim duhu spisano.
*	V Beravnski kresii je izvolen na opombo čeških časopisov g. Jovan vitez iz Neu-berga.
*	Tudi grof Leo Tliun se ponuja voliv-cam v Budejovicah in jim je za to svoje po-litiške misli (natisnjene) razodel, ali češke novine pravijo, de je grof Tliun že o letašnih binkukušlih svoje politiške misli po bombardiranju Prage na znanje dal.
*	Lohner je mende že v Kromeriži. Boroš pa še na Dunaju čemi, ker se iz hiše stopili boji. Tudi češki poslanci so se že na Moravsko podali. Rieger in Palacky sla govorila k spremljavcam in sta opomnila narodno stražo na dolžnost, skerbeti za red zavoljo svobode. Polkovnik narodne Pražke straže Bra-bec jim je odgovoril: „VošiIo in blagoslovlenje velikiga naroda spremi vas! Izpolnite svoj poklic, na kteriga mi vse nade boljši prihodnosti stavljamo, in karkoli se ima v velikim zboru narodov skleniti, — ne pozabite na to, de Ceh nad vsem svojiga kralja, svojo domovino, svojo svobodo ljubi. —
*	Na predlog Šafarika je odbor Slovanske Lipe sklenil, razglas na slovenski narod poslati, de bi se s Hervati združili.
Galicla i 11 Vladimiria.
Rusini so oddali na ministerstvo prošnjo, de bi se Galicia v polsko iu rusinsko (rusko) deželo razdelila.
Ogecska dežela.
K ogerskim mejam gre vojska nepreneha-ma iz Moravie, Štajerskiga in Austrie. Vse zedinjenje je zdaj iz te strani pretergano; na Lltavi stoji general Moga z 12,000 mož. Iz Sedmigraškiga je prišla novica, de je fml. baron Puchner vse cesarske vojake v Sedmi-graškim pod svoje povelje sbral iu de so se nemški in rumunski prebivavci vse njegovim ukazani podvergli. Manj dobre so novice iz Ba-nata in Zemuna; tam je strelni prah pošel, tako de se cesarska vojska nikjer sovražnika ni lotila, ampak le njegove napade odvrače-vala. V Slovonii se je — kakor je znano — terdnjava Osek za Madjare izrekla in tudi na Rlagoeviča v Petrovaradinu se ni kaj zanesti. Ali pad Dunaja gotovo tudi tam brez dobrih nasledkov ne ostane, Že prihajajo oficirji iz bližne meje, pod vreč se austrijanskimu mini-sterju vojništva. Kakor se ravno zve, je v Bretislavi (Prešborku) in Rabu strašna gro-zovlada vpeljana. Košut gre od vasi do vasi in oznanuje zmago Madjarov nad cesarsko armado. To je dognan lažnivec! Ogerski sekretar Pulsky, kteri je dne 6. Koz. bataljonu Rihterjovih granatirju za izdajstvo 4000 gold. plačal in granatirjam, ki so imeli stražo pri min.
Laturu o času njegove smerti, še poverh 1200 gold. izročil, ni vjet, če prav so že skorej vse glave demokratiškiga družtva zbrane, s kteri m i je on v tesni zavezi bil. On je pri prijatlu Košutu. Tudi pride na dan, de je Pulsky dal demokratiškimu družtvu 50,000 gold., de bi bili strašne reči dne 6. Koz. in smert Latura napravili. Varga, ud madjar-skiga zbora, orodje Košutovo je bil vlovljen v novim poslanstvu svojiga gospoda. (N. N.)
Tudi Tausenau, znani republikanec, je mende prijet bil na Moravskim in Simuniču oddan; ravno tako Becher, vrednik časopisa: Radikale.
Ptuje dežele.
Nemška. Na razodeto poželjenje franko-brodskih Nemconov, de bi se majhine nemške vojvodstva in knežije v dosego edinosti nemške razderle in velkimu kraljestvu vtele-sile (mediatizirale), je vojvoda Kobursko-sak-sonski z pismani na deželni zbor v Goti odgovoril, de vladarstva pred ne pusti, dokler se prepričal ne bo, de je taisto njegovi časli in dolžnosti nasproti. Vojvoda Anhalt-Bern-buržki pak je z bolečim sercam svojo voljo oznanil odstopiti, ako bi treba bilo. Odstopil je tudi knez Rajski, mlajiga rodu, in k temu se še pripravlja Švarcburg-Sonderhavski. Fran-kobrodski nemški minister pravništva je na znanje dal v nemškimu zboru, de je minister pravništva Austrijanskiga cesarja zarotil, zakaj de je proti postavi tistiga zbora 30. Kimovca t. 1. Robert Bluma^ nemškiga poslanca pri zadnjinui dunajskimu puntu vjeti in zapreti dal. — V Berlin je jelo vreli, težko, če ne bo Berlin enaka osoda zadela kot Dunaj. — Še se trije po napčno zvoljeni možje z Krajnskiga v Frankobrodu ustijo, kot de bi tam v zboru bili naši poslanci: Gold, kresijski komisar v Postojni; Lažan kres. komisar v Novim-mestu in Dr. šrot, predsednik nekdajne apelacije v Benedkah. Desiravno se je nemški zbor zdaj našiga sovražnika zkazal, kjer hoče enoglasno skorej Avstrijo razdreti; vunder ti gospodje še v njemu ostanejo, in drugi zmed njih (Lažan) se clo v Ljubljanskimi! nemškimu časopisu zgovoriti skuša, zakaj de se proti rečenimu sovražnimi! sklepu oglasil ni. — V Berlinu je pruski deržavni zbor novo od kralja postavljeno ministerstvo z vodjam grof Brandenburg, kralja postranskim stricam, zavreči bolel, prijatli zbora so nekako mirni punt v mestu napravili, kralj pak je zboru ukazal raziti se, in 27. Listopada v mesto Krandenburg priti. Zbor se ni vdal, timuč v Berlinu ostal, kralj pa tje okoli 20,000 sol-datov poslal. Boja do zdaj ni bilo. — Laška. S vitli cesar je našim vojakam na Laškim pohvalno pismo poslal, v kterim jih tudi, posebno Vogre in Horvate, za naprej k zvestobi in serčnosti opominja, lladecki je z iskrenim besedam to pismo armadi na znanje dal. Me-stre, kraj blizo Benedk, ki so ga Benedčani napadli in obropali, je zopet v naši oblasti. Dve vojniški hlaponski barki so na Angležkim kupljene za Avstrijo. — Francozka. Velki zbor v Parizu je mnogo plačil deržavnih uradnikov zlo ponižal; nektere za 10,000, druge za 5000 ali 6000 Frankov na leto i. t. 11. — Abdel Kader je v Bulojn preseljen. Sprejet je bil tam ko knez in se tudi temu primerno obnaša. — Švajca. Po novi ustavi Švajce ustavljena zbora stanov in namestnikov naroda sta se 6. dan Listopada v pervo v Bernu sni-dila, in so bile tam zavolj tega velike veselice. V Freyburgu, kjer se je ljudstvo proti vsiljeni radikalni vladi spuntalo, je ona z pomočjo svoje razdirajoče sestre v kantonu Vau-tu, narod neusmiljeno tlačiti jela. — Moldava in Vlahija ste z turškimi in ruskimi vojaki napolnene. Zadna kervava skušnja oslobode-nja teh dežela je v nič.
I e 1» o 1 1 t i § k i del.
Značaj Slovakov.
Itilo je sicer od Slovakov že nekterikrat po „Sloveniji" lepo pisano, in krasne lastnosti teh naših potcrpežljivih kervnih bratov so že bile nekoliko v misel vzete: ali vender njih osebni značaj (Charakter) ni bil doslej še nikjer tako natanjčno izrisan, njih domače in občne okolšine tako nepristrano in brez vsiga vragoviga prilizovanja — kakor sc nekteri nemški in nemškutarski plsači po svojih le nemšino sploh zagovarjočih in poveličajočih čerkarijah velikrat vedejo — naravno in zares pravično izobražene in razložene, kakor vse
to, v nekih v nemškim jeziku natisnjenih bukvah z nadpisam: „Slaven, Bussen, Gerina-nen" jili beremo. Menim tedaj, de ljubim bravcam Vašiga časopisa neprijetno ne bode, če iz te knige tu zdaj lc ob kratkim povem, kar se nar znamenitniši lastnosti dragih Slovakov, ki so po vseh zadevah nam Slovencam tako enaki, vtiče.
Desiravno so na Madjarskim prebivajoči Slovaki, ki z ondi živečimi Nemci vred skorej dva tretja dela vsiga vogerskiga obljudenja zneso, brez kakiga ljudskiga dušniga in (c-lesniga odgojenja, in vkljub grozovitni stiski, ki kakor ponočna mora vse kar se Slovak zove, neusmileno tlači; se vendar nad neoskrunjeno vestnostjo ino brumno pobožnostjo tega tolkajn zaničevaniga in zasramovaniga ljudstva nikdar načuditi ne zamoremo.
Znano je sploh, de novoželni popotvavec nikjer drugej toliko previdnosti in skerbi ne vpolrebuje, kakor lih na Vogerskim, ako noče silama okraden, do naziga oropan alj pa še clo ravno vbit biti; ker tam ni ne le nobene koristno osnovane deželske policije, kakor jc tudi po drugih estrajskih deželah zlo manjka, ampak neslišana nezmožnost sodbniga urad-ništva; daljni spašniki in veliki ondašni goj-zdovi dajo pri grozno niski stopnji izobražno-sli vsake baze potepuham in zanikernim roparskim družtvam pristojno zavetje, de je po tein takim med Madjarijo in jutarnimi deželami prav malo razločka. Ali severno večerno stran, sploh prebivališč Slovakov, sc mora v tem obziru po pravici izvzeti. Prav redko se sliši med tem miroljubnim ljudstvam od kake hude pregrehe, o poboju pak in družili nečistih djanj skoro nikolj, tako de so ječe in druge spokornišnice pri njih, bi rekel vse prazne. Priljudnost in postrežljivost ste njihovi splohni čednosti, čistota, krepost in delavnost nar lepši lastnosti; jasnost, mik do petja in zgovorlji-vost, njih značajske (e h a rak ter is t is c h e) zna-minja; domača sreča, pametna brumnost in neprestrašena zvednost so nar varniši podlaga dušniga napredovanja tega tako zanemarnje-niga ljudstva. Njih pobožnost je prosta vsake prenapetnosti, in slednji od njih razloči dobro med osobnosljo duhovna in samim duhovnim opravilam; in ako b [tudi kaki pridigvavc vere utegnil zanikern in pohujšljiv biti, bi se mende občina nad takšnim djanjem gotovo le zavzela, brez de bi se do zaverženja in nečislanja tai-stiga, ki ga tako nezrainni mašnik le po nevrednim nadomestuje, kdaj zapeljati dala. Ko je pa duhovnik pravi pastir svoje čedc, kakor se pa tudi sploli godi, žive farmani in fajmošter, bi rekel, lc v jedili ljubeznivi družini skup, kogar sleherni ud si zlo prizadeva, potrebam in željam druziga z milim sercam pomagati in si tako ravnajc silo težko breme pričijočiga življenja vzajemno zlajšali vuniejo. Takih zares kristjanskili izgledov, ki se pri vesolnim slavjanskim košatim deblu pogostama najdejo, tudi pri Slovakih ni malo; in ravno to izverstno zaderžanje ima neko veliko moč do njihoviga dušniga blagostanja, ktero bi morde peklenska stiska po plcmcnitašch in pa zmiram bolj in bolj se razširajoči sebični Zidovi vže davnej popolnama zarlerli bili, ako bi ono ne bilo z ljudstvam tak nerazločljivo sklenjeno.
Kar se višji dušno izobraženje v vogerski deželi vtiče, so bili Slovaki že od nekdaj pervi oznanovavci vsih znanost; i/, njih srede so vstali nar imenitniši možje, ne le kar cerkev, ampak tndi kar deržavne opravila in splošno modro učenost zadene, in slovaško plemeni-štvo je po dušnim razvitju že od ncpomljivili časov v ccli Madjarii nar slavniši bilo. In še le v narnovejši dobi se jc vse lo spremenilo. Srečne okolisine so namreč ni davno madjarsko boljarstvo (Aristokratje) iz njegoviga glo-bokiga spanja zdramile, in glej! koj vžge neko goreče domoljubje vse serca, in posa-mesne glave razsnujejo toliko resniga poganjanja in dušnih moči, de se kaj takiga nikdar poprej ni dalo pričakovati. In ravno to
je gotovo nar veselši prikazek v celi zgodovini Vogrov, in desilih po tem takim neizrekljivo tlačeni veči slovaški del ondotnih stanovavcov žalostno zdihuje, vender le vse to resničniga prijatla blaziga napredka močno razvesclovati mora, sosebno pak ker je tudi to sposobno sredstvo k obudenji narodnosti. Gotovo je, de se sčasama tudi Slovaki dovedli bodo, de ni dovolj, le milovati in zdihovati po prostosti, ampak ele moravčasi, ko bi trebalo, tudi svobodna beseda, niožka stanovitnost in junaško napenjenje moči kako veljavnost zadobiti, in še lc po tem bi vtegnila strašna polovičnost poginili, ki skorej vse madjarske stanove oku-žuje. Pri vsim tem je pa nar žalostniši, de so tega zatiranja slovaškiga naroda sami slovaški pleinenitniki narveč krivi, ki lastno narodnost nesramno studeči, nc 1« prav nič resniga početi nočejo, svojimu ljudstvu po kriv-nim zaterte naravne pravice zopet zadobiti; marveč oni so nar togotniši zagovarjavci in nar derzniši bojevavci nečloveškiga madjariz-ma, nar pogumniši in zastopniši glave, katere sposobno v sedajnim času torilo žolča in razkačene jeze nad svoje, žali Bog! prepoter-pežljivc vboge brate bezočno izlivajo in proti lastni kervi ko trinogi divjajo. O milovanja vredna narava človeška! kako se ti vendar podživiniti zamoreš!! Nar veči priseženi nasprotniki slovaške narodnosti pa so zdaj sledeči Slovaki: Košut, Sečcny, Vcseleny in Cay in zraven teh še veliko drugih, ki sc vsiga narodniga sočutka tolikajn znebiti ne sramujejo, de clo v smert svoje drage matere Slave s pomnoženo močjo vedno nožiče brusijo.
Predgrižki.
Košut.
Moravsko novirte podajo naslednji obris življenja Ludovika Košuta. Kdo bi ne poznal imena zlopovestniga moža, ki je nar-hujši sovražnik Auslrije in Slavjanstva, ki je vse žile napel, de bi sovražni prestol naše vladarske rodovine prekucnil, ja, de bi sploh prestol zginil iz ogerske dežele, ki je bil v skrivnim pajdaštvi z poglavitnim sovražnikam in zavistnikam, z Sardinskim kraljem Karlam Albertam, ki je v francozko republiko zaljub-leno gledal, ki je na Francozkim in v Austri podkupljivo pero zoper Austrijo ojstril, zoper red, ki je zadnjič z neslišano nesramnostjo Dunaj na kraj pogube pripeljal. Ta Košut (ali kakor ga Madjari pišejo: Kossuth), pokri si lice, mati Slavia! ta Košut jc po rodu Slavjan, kar je zopet novi dokaz, de se apostati, renegati ali odpadniki v narhujši protivnike spremenjujejo. —
Košut, po rodu Slovak iz Turčanskc žn-panije, stričnik znaniga prijatla Slovakov ravno tega imena, kterimu je, ako se ne motim Hur-ban Nitro posvetil, je bil še pred desetimi leti revni advokat (pravdosrednik) v službi nekoliko deželnih poslancov, in jim je v kaki reči postregel. Ker jc bil zvit, je na se ober-nil oči nekterih magnatov (vclkih ogerskih gospodov), ki so ga nagovorili, dc bi novice o ogerskim zboru na svetlo dajal. Takrat je pa Meternih samo dopustil, de so sc tiskali sklepi zbora, lic pa pogovori. Košut, ker več tiskali ni smel, pusti svoje novice v kamen rezati (litografirati) in jih je prodajal. Tudi tega ni vlada pripustila. Košut je najel pisarje, je dal spisati vse in je tako novice prodajal. Ko sc je zbor že razšel, še lvošut pisati ni nehal. Pisal je namreč pogovore pri posameznih županijah (komitatih), pri kterih so bile nar hujši besede izrečene, kot p. r. od odterganja Ogerske dežele od Austrije, clo od republike. Košut jc bil zavoljo takiga govora v ječo veržen, in je sedel nekoliko let, dokler ni prišlo odpušenje (amnestia). Ako je že pred hud podpihovavec in dražnik bil, je postal zanaprej še gorečniši. To je ljudem dopadlo, in zato je bil izvoljen v zbor, in tu je, bil še le na svojim mesti na strani oppozi-cije. Bil je sicer zavoljo svoje nezmerne na-glosli in sovražtvu magnatam nekoliko neljub, ali zavoljo svojih lastnost in svoje zgovornosti zlasti je bil z veseljem pozdravljen od protivnikov vlade. Ko se je pripetila mesca Sušča prekucija na Dunaju, je bilo ime Ko-šutovo po ccli deželi nar bolj znano. Košut je prišel po revolucii v pravi tek in vcrtinc, je bil tedej koj naverhu in se je tu vesla vlade derzno poprijel.
Oglas zavoljo šolskih knjig.
Lete dni sem dobil od domorodnoga g. Matija Majera list zavoljo šolskih knjig, ki sc v Terstu dobijo, in med inim je rečeno: „V
Terstu kakor slišim, se takove dobe v našem novem pravopisu tiskane. Mi vendar ne vemo, pri komu in po čem se dobe. Zato Vas lepo prosim, povejte nam v novinah „Slove-nija": 1. Ktere učilišne , v novem pravopisu in v slovenskim podnarečju tiskane knjižice se v Terstu dobe. 2. Koliko vsaka od njih v srebru velja in 3. pri komu se v Terstu dobe in kako se mora naslov (Adresse) narediti, ako bi hotel kdo takih knjižic naročiti."
U temu iz serca rad poslužim, koljkor mi je včera in dnes izvediti mogoče. De bi pa tudi naše brate u dolnjoj Ilirii na te reči napeljal, za ktere se tudi najde toljki zaklad, bom pristavil tudi imena in ceno knjižic za spodnjo-ilirske učilnice.
I. U slovenskim jeziku.
1.	Vodnikova kranjska pismenost okrajšana za male šole. 5 kr.
2.	Nemška pismenost za male šole (t. j. pismenost po slov. se nemški naučiti). 8 kr.
3.	Povestice za pervo začetno šolo. 6 kr. (Močno vcrlo pisana.)
4.	Napeljevanje iz glave poštevati. Za pervi klas ljudskih šol. 6 kr.
5.	Abecednik (Namenbuchlein) za šole po mestih. 5 kr.
0.	Keršanski katolški nauk za drugo per-vinskih šol. 6 kr.
7.	Mali katekizem v prašanjih in odgovorih. 2 kr.
8.	Abecednik za šole na kmetih. 3 kr.
9.	Berilo za drugi klas malih šol na kmetih. \2 kr.
10.	Berilo ali listi in evangelji v nedelje in praznike celiga leta. 16 kr.
11.	Napeljavanje v računstvo za drugi in tretji klas farnih in glavnih šol. 10 kr.
12.	Abecedna tabla. 1 kr.
13.	Poštevanka. I kr.
Vse so samo u slov. jeziku in u novem pravopisu pisane.
II. U ilirskem jeziku.
1.	Mali katekizem. 2 kr.
2.	Manja knjiga štenja za potrebu začasnih učilistah. Karstjanski nauk. 6 kr.
3.	Nčmačka slovnica, (t. j. kojom se uči Ilir nčmački). 13 kr.
4.	Naputjenje za računanje. 6 kr.
5.	Knjige i evandjelja za prekogodištne blagdane i nedelje. 8 kr.
6.	Tablica od abecede. 1 kr.
7.	Slovkotelnica tiskana. 6 kr.
7. ista rokopisna. 6 kr.
9.	Imenoknji.vica za seoske u^ionice. 3 kr.
10.	Povest pisma svetoga staroga i no-voga zakona. 17 kr.
1 1. Pripovčsti za porabu pervoga razreda početnih učivnicah. 6 kr.
12.	Čitanka za drugi razred glavnih i gradjanskih školah. 10 kr.
13.	Jedan kratjedan. i kr.
14.	Naputjenje za računanje za drugi i tretji razred. 10 kr.
Vse lete so samo ilirski in razun knjige u 9. naznačene, ktera je u starim dalmat. pravopisu pisana, u novem il. pravopisu pisane.
Kar se pa tega tiče, kako bi se te knjige lehko dobile, se naj vsak z gotovimi novci ali penezi oberne pismeno na mestno poglavarstvo (Magislrat); tudi naj neke krajcarje priloži za posla, ki nosi vse te reči na pošto, ali pa kamor je treba. Vsak naj sam prida, s ka-koj priložnostjo de hoče dobiti knjige; se ve, de jc najboljše, ako se cela škofija, ali baroni , cele teliantije ali pa kresije ex offo sem obernejo, ker se po takem lahko kajpri pošti izlajša, posebno ako bi se deželsko poglavarstvo na tukajšne obernilo.
Zdaj pa še tudi prosim u imenu naše narodnosti, da bi naj vsi vredniki slavjanski leti izkaz knjižni u svojemu listu priobčili.
U Terstu 1<». Listopada 1848. Ivan Macun.
Prošnja na prvjatle slovenšine.
Je bilo že oznanjeno, de so se nekteri rodoljubi v Ljubljani poslovenjenja naših postavnih knjig lotili; kolikor potrebno je to delo, ravno tako težavno je, naj bodo torej vsi rodoljubi zlasti pa gg. uradniki na deželi lepo zaprošeni dc bi pravoslovne izreke sker-bno nabirali, ali že nabrane slovenskimi! družtvu v Ljubljano poslali.
Popravek pogreškov.
V pesmi pretečeniga lista »Slavjanski goslar" beri v III. razdelku v šesti versti „Slavjanski vojšaki po polji šumijo"; v 14. versti namest: voj-skanja „vojskvanja", in v IV. razdelku v 12. versti namest : joka beri „jeka".